S o n e t
ie.  vihra  na  besnečem   moiju  hruje In  ladijo  kot lahno  perje  meče, V razsrjeno nebo čolnar proseče Za pomoč  k Stvarniku  vzdihuje.
A  kadar  morje jezno  spet  miruje, In   vihre  se poležejo grozeče, Ko  se  obal   hrodarju  zaleskeče: Blažilen   mir  mu  v  srcu  zakraljuje.
Tak  mir  zasije  vselej  tudi  meni, Ko  pride čas  nestrpno  zaželeni, Da se zročim naravi v mirno krilo.
V tihoto bajnopolno s celo silo Blažeča me priroda vsa objame, Skrbi  moreče hipomo  odvzame.
Angelar Zdenčan