T G V A.
List m š©I® m
—--očfo......—
Izhaja 1. in 15. dan vsakega mesca, in velja za celo leto 2 gold. 50 kr., za pol leta pa I gold. 30 kr. nov. dn.
TeČaj III. V LJubljani 15. novembra 1863. fjist 22.
Kersauska odreja.
m.
Neka navadna strast, ki so ji časi otroci že tudi zgodaj vdani, je nevošlji v os t. Če jo učenik zapazi, naj se teh le naukov pri odgojevanji otrok poprime, da jim to strupeno zel iz serca izruje, preden se vrasle :
fif) Ce vidi, da so si otroci med sabo ali pa komu drugemu nevošljivi, naj naj poprej sani na se pogleda in naj premisli, če otrokom ne daje sani priložnosti k nevošljivosti. To se zgodi, če kterega učenca ali učenko bolj od drugih čisla in ljubi, ali pa če saj po vnanjem naznanje daje, da ga bolj ljubi, kakor druge; tako učenik sam v otroških sercih nevošljivost budi in redi. Učenik naj le po zasluženji pridnejše učence in učenke raje ima; vendar pa naj se varuje, da ne dela med otroci preveč razločka, še posebno pa, da ne dela čisto nobenega razločka po njih vnanji dopadljivosti ali prikupljivosti, ali pa po stanu in premožnosti njih staršev; s takim ravnanjem bi sam v otrocih nevošljivost še bolj vkoreninil, ki bi jo imel še le zadušiti.
6) Naj učenik otrokom razloži, da nevošljivec samemu sebi naj več škoduje, da se pripravi ob mirno in veselo serce , kakor je Kanj sebi naj več škodoval, ker je bil nevošljiv
Abeljnu, svojemu bratu : zgubil je mir in veselje svoje vesti. Škoduje si nevošljivec nadalje, ker sani sebi zdravje spodjeda in življenje krajša: nevošljivost grudi človeka, kakor rija železnino. To se zopet vidi nad Kanjem, od kterega sv. pismo pravi, da je bil zavoljo nevošljivosti njegov obraz ves vpaden.
c)	Ljubezen do bližnjega je za zveličanje potrebna. Ker smo vsi udje enega in ravno tistega telesa, se moramo sreče bližnjega veseliti, pri nesreči bližnjega pa žalovati; sicer se ločimo od tega svetega telesa Jezusovega. Nevošljivec se pa zavoljo sreče bližnjega žali, in njegove nesreče veseli, toraj ljubezen — ta naj potrebnejša čednost — v njem ne prebiva; brez ljubezni pa je duša mertva , ker ni več sklenjena s telesom , kterega oživljajoča glava je Kristus. To resnico sv. Avguštin s temi besedami priterdi: „Nevošljivost umori dušo".
d)	Naj se otrokom pokaže, daje nevošljivost božji modrosti in previdnosti nasproti; zakaj Bog je nas vseh oče, on je pa tudi gospod in stvarnik vseh stvari. On toraj iz ljubezni do nas slednjemu deli po svoji previdnosti in modrosti: brez njegove volje še las z naše glave ne pade. Po takem tudi pomanjkanje ali pa obilnost pri bližnjemu ni brez božje volje. Kdor je tedaj nevošljiv, se vzdiguje nad božjo previdnost in modrost.
e)	Nevošljivost dela človeka posebno hudemu duhu podobnega, zakaj hudi duh je iz nevošljivosti —* pa brez lastnega prida — človeka v greli zapeljal; on mu je še zdaj nevošljiv, in mu bo vseskozi nevošljiv. „Toraj je hudi duh", pravi sv. Ciprijan, „že v začetku sveta sebe pogubil in bil v pogubo". „Prijatli hudega duha so sebi in drugim sovražni", pravi sv. Prosper. Kakor se tedaj od tistega, ki ima ljubezen, po pravici reče, da Bog v njem prebiva — tako se od nevošljivega sme reči, da hudi duh v njegovem sercu prebiva.
Ako pa učenik še celo najde, da bi kteri učenci ali učenke komu zavoljo pridnosti, pobožnosti ali modrosti nevošljivi bili, naj jim to naj geršo nevošljivost tako le popisujo in prigraja:
a) Ker smo v občini svetnikov, smo j vseh dobrih del, vsega zasluženja deležni in vsega, po čimur se naš bližnji Bogu dopadljivega stori, le če smo v gnadi božji. Toraj bi se morali še le veseliti modrosti ali pobožnosti bližnjega. Če smo mu zato nevošljivi, se zavoljo njegove dobrote žalimo, in
se toraj pred Bogom celo nevredne storimo, da bi mogli dobrote ali zasluženja svojega bližnjega deležni biti.
b) Nevošljivca pa ne samo kazen zavolj zgube gnade božje, ampak še druga hujša kazen pričakuje, to je, on ne zgubi samo deležnosti dobrih del svojega bližnjega, ampak se tudi še drugih gnad pred liogom nevrednega stori. Bog mu tako rekoč vse gnade odvzame, in ravno zato še le obilnejše gnade temu deli, komur je kdo nevošljiv — po »pričevanji večne resnice, ki pravi: „Kdor nima, mu bo še to odvzeto, kar ima, in se bo njemu dalo, kdor ima, da bode še več imel*.
Tako popisuj, ljubi učenik, mladini obedvojno nevošljivost, to gerdobno hudičevo pregreho, ktera z drugimi pregrehami vred današnje dni bolj od vseh drugih časov na svetu gospodari, ter stori serca človeške tukaj in v večnosti silno nesrečne.
Iz zgodovine keršanske ljudske šole.
(Dalje.)
Ko je bila šolskim komisijam naročena skerb za šole, naloženo jim je tudi bilo, da naj dobe potrebnih zavodov; izročili so jim troje zapisnikov, iz kterih naj posnamejo, kakšnih potov in sredstev posluževali so se v Avstrii nad in pod Anižo in na Marskem, da bi dobili prihodkov za šolske zavode. Kakor popred na Dunaji, tako so sedaj iskali vsakoršnih virov, iz kterih bi se pretakal denar v šolski zavod, kteri ga je bil tako močno potreben.
Kar dan današnji naj bolj naravno imamo, tega so se ogibali takrat po vsaki ceni, to je namreč, da bi tisti dajali za šole, ki imajo korist iz njih, namreč starši in otroci.
Ako pa neposrednje niso tirjali davkov od ljudi za šolstvo, skušali so pa to doseči po ovinkih. Obkladali so z davki bale, plesisča, komedije in še celo keglisča. Ne le pri veselicah, tudi pri mertvasčinah iskali so denarja za šole-
Naj bolj poželjivo gledali so, kakor tudi poprej na Dunaji, na cerkveno premoženje in na cerkvene prihodke. Povsod so se pred drugim ozirali na škofe in prelate, samostane in vsta-nove. Vendar ni cesarica terpela, da bi se kaj nakladalo temu, ki ni privolil, kterega je kaj zadevalo. Posamesne cerkve, pa tudi bratovščine, ktere so ta čas imele veliko denarjev, morale
22»
bi dajati za šolstvo. Razsodila je pa cesarica to reč 10. svečana I. 1775., ter je rekla, da od tega, kar bratovščinam ostaja, sme se tretji del porabiti za šolstvo; kar pa cerkveni denar zadeva, zaslišali se mora poprej patron in škof, klerima naj se korist te naprave dobro k scrcu priveze.
In tega načela deržali so se za naprej zmirom, kolikorkrat so imenovali bratovščini denar in cerkveno premoženje. V šolski zalog jemati bi se mogel tudi dobiček iz založništva za normalne šole.
Ker so bili šolski zavodi še slabi in so malo prihodkov imeli, terdili so nekteri, da je prezgodaj šolstvo razširjati po vseli deželah. Bili so namreč nekteri, kteri so terdili, da naj se vse šolstvo iz javnih prihodkov napravi, ravno kakor vojaštvo. Drugi pa so rekli, da morajo za šole tisti skerbeti, ki imajo prid od njih, in le tam, kjer zmagati ne morejo sami, naj se jim, pa le izjemavno in začasno, iz očitnih zavodov pomaga. Le take šole, od kterih ima cela dežela korist, in kterih delavnost presega krajine meje, naj se preskerbujejo iz javnih pripomočkov — ali vse, ali pa večidel. Take šole so razun normalne šole tudi glavne šole , kterih naloga je bila zboljšano šolstvo razširjati po deželi. Pri vsem tem pa je vendar primanjkovalo denarjev, tako, da so mogli zadovoljni biti, da se je v nekterih krajih le kaj malega začelo, ker so le toliko mogli napredovati, kolikor je denar pripustil.
V večjih krajih dajale so prostor glavnim šolam gimnazije, kterih so sedaj veliko popustili, ne le samo jezuitarskili, ampak tudi družili redov. Bili so pa to večidel revne gimnazije; dva, večkrat tudi eden učenik podučeval je po štirih razredih. Namesto tih nastopile naj bi glavne šole.
Ni pa šlo povsod tako berzno, kakor bi bili radi; v večjih krajih zadovoljni bili so, da so le nekaj dosegli. Za Kranjsko nasvetoval je grof Torres 5 glavnih šol: V Kranji, Kamniku, Loki, Idriji invRadolici; dvorna pisarnica je to privolila; dokler se pa dobi učenikov in denarja, naj se napravijo le dobre trivialne šole. V nekterih krajih so pa redovom kar zapovedovali , da morajo šole prevzeti.
Razun glavnih šol napravljali so po mestih tako imenovane mestne šole, ker rekli so, da ne kaže, da bi se vsi otroci pošiljali v normalne šole, sicer bi bile v pervih razredih preveč napolnjene. Grof Torres pustil je v Gorici razun normalne šole tudi mestno
šolo, v ktero naj se jemljejo otroci iz predmestja in okolic; vodja ji je bil vodja normalne šole Helverding.
Po večjih mestih spoznali so tudi potrebo, da se napravijo posebne dekliške šole. Že poprej pa so bile po nunskih samostanih dekliške šole, in tako je tudi za naprej ostalo, kakor je dvorna kancelija v zadevah Uršulinaric, bivajočih v Ljubljani, določila. Na Reki dala je cesarica 20000 gold., da se je samostan Benediktinaric pripravil za dekliške šole. Vendar pa šole prejemati niso silili nun, kterira to njih red ne pripušča. Nune pa, ktere so šole imele, poprijeti so se mogle nove metode, in vodja normalne šole ogledavat bi imel po njihovih učilnicah. Felbiger pripoveduje, da je bila gospodičina Kohlloffel — tako je zapovedala cesarica — na Dunaji v novi metodi dobro podučena in potem bila poslana na cesarske stroške v Ljubljano, Reko in v Gorico podučevat redovnice v novi metodi. Odgojevanje po dekliških šolah opirati bi se imelo , kakor pri dečkih, na materni jezik, in cesarica ni terpela, da bi gospodi-čine v nekem samostanu glavnega mesta iz namena, da bi se francosko dobro naučile, nemški jezik zanemarjale. In tako so bile v začetku osemdesetih let v mnogih krajih normalno vred-jene dekliške šole.	("Dalje prih.)
Praktična slovensko-nemška gramatika.
(Dalje.)
XX
Sklaiijanje prilogov.
Prilogi so povedavni (aussagend) ali priloživni (beigefügte. „Uč. T." st. 133.) Govorili bomo tukaj od priloživnih pri-logov, tedaj lakih, kteri so v neposrednji zvezi z imenom.
V	nemškem stoji pred prilogom «) določivni spolovnik, ali pa besede, ktere imajo enake končnice, pa ne enakega pomena kakor določivni spolovnik, in ime se takrat šibko sklanja; A) nedoločivni spolovnik, tedaj se prilog deloma šibko, deloma krepko sklanja, c) ali pred prilogom ne stoji ne določivni pa tudi ne nedoločivni spolovnik, ali pa kakšna druga besedica, in prilog se krepko sklanja.
V	slovenskem pa tukaj ne delamo razločka, razun v 1. sklonu ed. št. pri moškem spolu, ker se reče: Dobri mož, der
gute Mann; dober mož, ein guter Mann. Da si otroci skla-njavne oblike ložeje v glavi obderže, naj jim učitelj blezo tako le pojasnnje: Kadar se iz spolovili končnic more spol spoznati, takrat se rabi šibka oblika; kadar pa tega ni mogoče spoznati iz spolovili končnic, rabi se pa krepka oblika, na primer: Ein bescheiden — Knabe, ein bescheiden — Mädchen ; tukaj je treba krepke oblike, sicer se ne more spol razločevati.
Ponavljati je tukaj treba nauk «) od imen in posebno razloček določivnega in nedoločivnega spolovnika, b) sklanjavo imen.
Kako se sklanjava imen more praktično obdelovati, povedali smo že na st. 203.
Naj tudaj navedemo še zgled!
1.	sklon. Wer geht gern in die Schule? Der oder ein fleissiger Schüler.
2.	sklon. Wessen Betragen gefällt dem Lehrer? Des o-der eines fleissigen Schülers.
3.	Wem ist der Lehrer gewogen? Dem oder einem fleissigen Schüler.
4.	sklon. Wen lobt der Lehrer ? Der Lehrer lobt den oder einen fleissigen Schüler.
Morda ni odveč, ako učenik učencem nekoliko razlaga, kako se prilogi skončujejo, in sicer v nemškem na končnico i(j: fleissig . . . ; isch: stürmisch . . . ; lieh: freundlich ...; bar: trinkbar . . . ; haft: wahrhaft...; sam: sparsam... .
Od slovenskih prilogov navedemo le nekaj zelö navadnih končnic in sicer d) na. ji, ja, je: ribji, ribja, ribje; b~) na ov: medvedov, a —o, slonov, a —o; c) na ovsk: volovsk, o-slovsk, kozlovsk; na aven: delaven, pisaven; oren: duhoven; na in, na, no se izobražujejo iz ženskih imen prilastivni prilogi n. p. mati — materin, sestra, sesterin, kakor iz moških na ov — a — o.
To je opomnjeno v gramatiki pri obravnavi 2. sklona.
(Dllje prih.)
Pomeiiki
o
sXoYeask&sa pssasyl.
XL IV.
T. Slovenščina ima dokaj predlogov z dvema sklonoma in celo s tremi, p.: za (lat. post, pone, pro — nemšk. hinter,
für itd.) a) z rodivnim na vprašanje kedaj, b) s toživnim na vprašanje kam, za koga, zakaj, in c) s storivnim na vprašanje k j e.
U. Drugo in tretje mi je znano; pervo mi nekoliko razloži : za z rodivnim.
T. Z rodivnim, na vprašanje kedaj, znamnjuje dobo, čez ktero se razteguje kako djanje ali stanje = nemškemu : während, zur Zeit, n. pr. Za solnca in po solncu še gredo hitro tjekaj v hrib. Za časa začne žgati, kar kropiva če ostati. Dan se za rana lovi. Kdor za mladih dni ne skerbi, v starosti pomanjkanje terpi itd.
U. Ni davno, kar sein bral: „Za Leopolda I. je tudi vednostim spet boljša doba prišla, le žali Bog, da je tako malo časa terpela" — ter nisem koj spreumel, kaj pomeni: Za Leopolda. Reče se torej: ko je Leopold L vladal, tisti čas, tedaj (unter der Regierung, während, zur Zeit).
T. Tako se reče tudi: Skušaj za dne priti (vor der Dämmerung, bei Tag); za solnca, za rana; za jutra, za večera, za časa, za mraka, za hlada (so lange noch Sonnenschein, Früh, Abend, Zeit, Dämmerung, Kühle ist). Tako se bere v Dalmatinovi prestavi svetega pisma: za mojga života (me vivo, bei meinen Lebzeiten).
U. Ali se ne piše tudi z a rano, in za rana, kaj je to?
T. Ran' (matutinus) je prilog: ran, rana, rano (rana ura, zlata ura, Morgenstunde hat Gold im Munde), ali pa ime srednjega spola: rano, a (der frühe Morgen), — in po tem je za rana kakor za dne, za večera itd. Nekteri pa rano, prilog v srednjem spolu sklepajo s predlogom in pišejo z ar an o (bei Zeiten, früh), kakor post.: zares, zakaj, zato, zajtro (n. zajutro), zastonj, zapored. Čehi pravijo za rana, pa tudi z rana, z jitra (früh, von früh an, morgens), kakor s konca, s početka itd.
U. Ko sem bil unkrat na Gorenskem , mi je rekla ženica: kako vam kej pri nas zapade? Ali je to prav?
T. Res govorijo po Gorenskem sim ter tje za namesti do posebej in skupej v besedah, kar pa ni da bi se posnemalo, ker tega nimajo ne Slovenci, ne drugi Slovani; p.: sem šel za Ljubljane (rfo Ljubljane); kako vam pri nas zapade, nam. rfopade ? ...
XLV.
U. Mejmašne je pač iz med in mašne; ali se govori kje tako?
T. Govori se in v starih spisih se tudi bere m e d in mej (lat. inter, nemšk. zwischen, unter, mitten unter).
U. Ali pa ima kako priliko v slovenskem jeziku ta spremin ?
T. Brez števila velikrat se spreminja d v j v imenih in glagolih, p.: klarf- kla/a (n. kladja), sed- seja, grad- graja; vaditi — va/en, soditi — sojen, hoditi — zahajati; v prilogih druge stopinje: nilarf — mlajši, gerd—gerji, hud — huji, hujši itd. Tako se spreminja tudi v nad in naj, ktero poslednje že Kopitar (Glag. Cloz.) in Šafarik iz nad (super) razlagata: najstrašneji, najlepši itd. Po tem pravilu se ravna tudi m e d in mej; primeri rad in raj, slad in sla j itd.
U. Namesti naj se rabi tudi nar; ali je kak razloček?
T. Nobeden; le to je pomniti, da je nar menda le v slovenskem navadna besedica, torej se ga vzajemni pisatelji slovanski nekako ogibajo ter raji pišejo naj.
U. Kako je to, da se časih piše posebej, časi pa skupej z naslednjo besedo ?
T. Bere se tako v prestarih knjigah tudi; vendar mislim, ker pišemo nad in naj samostojno in celó z drugimi besedami vmes p.: naj se le gane, naj dela, naj živi, naj se ne pre-derzne itd. — smemo tudi v stopnjevanih prilogih ga pisati posebej ali samostojno. Zlasti okorno je sklepati s taciini besedami, ktere so že same na sebi dolge: mogočniši, rodovit-nejši — na/mogočniši, ncr/rodovitnejši, najimenitnejših, naj-učenejših — čemu dolge besede še zdaljševati!
XL VI.
17. „Mati jim je velévala, naj da dé babici mir"... in ko boste vi stari, boste tudi inaki". Nenavadna se mi zdi v unem stavku oblika d a dé in neumevna v tem beseda i na k i.
T. V tretji osebi množnega števila imajo glagoli o in e (nt' in en t, o nt). Navadno se staplja v glagolih I. (in V.) reda ejo v o (nesejo — neso, pletejo —pletó, rečejo — reko, pnejo — pnó, bijejo — bijó), in ijo v glagolih III. in IV. reda v e, toda le pri tistih, ki imajo zalezo na t, n. pr. gorim — goré (n. ijo), velim — velé (m. ijo), storim — storé (nam. ijo), učim — ucé nam. učijo; pri druzih bi bilo nenavadno, posilje-
no, p.: dvignejo — dvigno, slišijo — sliše, nosijo — nose, kar se celo nikjer ne sliši. Nekteri glagoli, ki se spregajo pravilno brez spone (sem — bom, vem, dam, jem, grem, znam), imajo vendar v 3. osebi množnega števila razne oblike, ki so precej navadne in se nekoliko vjemajo s staroslovenskimi.
U. Sej res pravijo pri nas bodo in bojo, vedo in vejo, dado in dajo, jedo in jejo, gredo in g rej o, z nad o in znajo; p.: kedar vesta dva, se še zariglja; ke-dar vejo trije, vejo vsi ljudje. N. pr.
T. Razun dado in dajo rabi nekterim tudi oblika da-de, kakor post. hote, gore, store nam. storijo.
U. Pa — se ve da — le rabi; kaj pomeni beseda inaki?
T. To je tisto na ko (sonst, übrigens), zaktero je nekdo unidan v Novicah popraševal. Glasi se popolnoma inak iz in', i na, ino (v stsl. alius, a, ud) in ak ali Jak, inako (aliter, alio modo); i nam o, i nam (alioj, kar zdaj pravimo drug a m o, drugam, inde (alio loco, aliunde). Dobro se mora ločiti od enako (eodem modo).
U. „Inako se mi je storilo", to sem pač dostikrat že slišal.
T. To je: milo se mi je storilo (ali drugače pri sercu, es wird mir anders, d. i. die Augen gehen mir über — Murko, moestus fio — Dliklos.). Tako se rabi i no vere c (drugoverec, alius iidei, haereticus), inostranec, inojezič-nik t. j. ki drugače govori.
F a š 11 i k.
O sočutji. Blago in usmiljeno serce do bližnjega je veliko vredno. Blago serce se z bližnjim raduje v veselji in sreči, in žaluje z njim v nesreči in žalosti. Delavna ljubezen do bliž-n.iega Je znamenje takega serca. Brez vse vrednosti je pa taka ljubezen tako dolgo, dokler ni zavoljo Boga, ampak le zavoljo hvale, časti in dobičkarije. Kdo se še ni prepričal, otroških blagih in usmiljenih sere? Vsaka lepa in dobra beseda se jih rada prime in jih zelo gano. Zato je pa učiteljeva sveta naloga, da skerbi, da si otroci blagih sere ne spridijo. Učitelj mora dobro vediti in vse poskušati, kar otroške serca bolj in bolj požlahtnuje; zraven naj pa vse odvrača, kar bi
jim vtegnilo serca popačiti in neusmiljene in terdoserčne storiti. Skušnje uče, da si otroci svoje serca naj prej in naj ložeje pokvarijo:
1.	če jim starši in učitelji ne branijo terpinčiti živali, ker je znano je, da kdor je do živali neusmiljen, ni boljši do ljudi;
2.	ako so starši in učitelji sami neusmiljeni do otrok: kakor pride ljubezen po ljubezni, tako pride neusmiljenost po neusmiljenosti;
3.	ako otroci zahajajo v take družbe in kraje, kjer vidijo, da se z ljudmi ali z živalijo gerdo ravna, ali pa če le slišijo neusmiljeno besedovati.
Naj ložeje in naj prej se pa otroci usmiljenja do bliž-njega privadijo , ako jih starši in učitelji že v mladih letih k ljubezni in spoštovanji do bližnjega napeljujejo. Spominja naj jih učitelj večkrat, da imamo vsi brez razločka enega usmiljenega očeta v nebesih, da smo tedaj vsi bratje in sestre med sabo. Pove naj jim , da imamo vsi enega stvarnika in odreše-nika, pa tudi vsi enega sodnika. Pove naj jim tudi, da je pri Bogu naslov, bogastvo in čast brez vse vrednosti, ampak da bo le tisti tam večje plačilo dosegel, kteri bo tukaj več dobrega storil itd. Pa tudi naj jim večkrat pove kako lepo in ginljivo povest iz sv. pisma, post. od usmiljenega Samarijana, ali kako drugo tako prigodbo. Toda paziti mora učitelj, da ne bo kaj presilil, ker sila ni mila, in naj misli, da beseda gine, zgled pa rine. —
Veliko ložeje je za učitelja in za vsakega odgojnika to, kar smo ravno govorili, kakor pa, kar mislimo še kratko omeniti. Skušnja uči, da človek le prerad svojega bližnjega zavoljo sreče in veselja zavida in privoši le sebi, kar vidi dobrega pri bližnjemu. Kdo ne ve, da nevošljivost izvira večidel iz sainoljubja in sebičnosti! Ravno to je, kar mi mislimo, da je težavno, da učitelj učence navadi, da bližnjemu srečo privoščijo in mu niso nevošljivi. Za tega voljo naj bo:
1.	učitelj do vseh učencev pravičen in enako prijazen. Varuje naj se, da ne bo nikoli kterega nevredno hvalil ali po krivem obdaril in kaznoval.
2.	Pove naj jim, kako velik greh je nevošljivost, in kaj vse iz nje izhaja. Bolj ko zna učitelj to strašno strast in njene žalostne nasledke učencem popisovati, bolj jo bodo sovražili in se je ogibovaii.
3. Da bodo pa olroci to toliko ložeje in rajše storili, naj skerbe starši in učitelj, da bodo otroke pobožno gojili. Ako so otroci pobožni, radi po zgledu svojih sprednikov to strast zavoljo Boga že koj o začetku v sercu zatirajo. Ako pa oni to store, ne bodo svojemu bližnjemu sreče zavidali, ampak se z njim veselili in mu jo iz serca privoščili.
Toda pazi naj učitelj, da bo vse to prav primerno obdeloval, ker otroci postanejo potem raje nekaki babjoverci ali togotneži, kakor pa možje pravega značaja, če jih učitelj o tem ni prav gojil.	Govekar.
Naj večje orgle.
Naj večje orgle v Evropi so v sulpicijski cerkvi v Parizu, ktere so bile lansko leto dodelane in blagoslovene. To velikansko delo ima 5 popolnih manualov in en pedal, 118 spreme-nov ali registrov in 20 združenih pedalov in 7000 piščalk, kte-rih naj večja je 32' visoka, naj manjša pa '/5". Znotraj imajo te orgle 7 nadstropij in so od tal na koru 72'visoke; v spodnjih štirih oddelkih je mehanika, v zgornjih treh pa so pisčali. Manuali so odločeni od velike omare in so v posebnem kraji. Spremeni so izverstno izbrani in različni. Na dan posveče-vanja so orglali na teh orglah naj bolj slavni organisti; posebno pa je igral izverstno organist Bazille od sv. Elizabete neko kompozicijo, ktera je vse krasne orgelske moči naj lepše razkazovala. Začela se je prav rahlo in domače (idilično), kjer so se na tanko slišale postranke ali flavte, oboevi glasi in glas angleških debelih rogov; potem zadone bolj zatulili glasi enako vetru s pooblačenega neba; za tem pa pribuči hud vihar in razsaja do naj hujšega verhunca: šumenje in vihranje, bučanje, gromenje in rožlanje — vse se na tanko sliši, in v sredi naj strašnejšega viharja se vendar dobro čuje rahla melodija svete pesmi: „Ave maris Stella" (zdrava morska zvezda), kijoupo-dobuje „Vox humana", ki še le z viharjem počasi utihne. — Moč te kompozicije je bila res prečudno ginljiva, in nove orgle so bile spoznane za naj bolj popolno delo, kar gaje orglarstvo do zdaj rodilo.
Vprašanja pri letošnjem konz. spraševanji.
(Dalje.)
2.	Osebek je beseda, od ktere se kaj pove, in je poglavitna v misli, ki jo naznanimo. l)a učitelj učencem dobro razklada, kaj je osebek, naj jim kaže to z raznimi primernimi zgledi in tudi, da se po osebku vselej praša kdo ali kaj, da je osebek navadno ime ali kaka druga beseda, ki se rabi namesto imena, ki pa je včasi tudi skrita in se mora poiskati, da je po spolu on, ona ali ono, t. j. moškega, ženskega ali srednjega spola, da je v slovenskem ali v ednini, dvojini ali množini, v nemškem pa le v ednini in množini, da nemške imena dobivajo člene ali spolnovnike in sicer določivne in nedoločivne i. t. d. — Kakor osebek, tako naj učitelj tudi učencem razklada povedek, kakor povedanje, ki od osebka kaj pripoveduje, in naj tudi to pojasnuje s pripravnimi zgledi. Vse vkup , kar naznanja kako misel, t. j. stavek, naj pa učitelj vedno tako razvija, da se učenci popolnoma zavedo, kaj delajo z besedami, ki jih govore ali pišejo, t. j., kako da se v stavku pripoveduje, kaj da je, kakšna da je in kaj da dela oseba ali reč, ali kaj se godi z rečjo, od ktere se govori, da se v stavku nahajajo tudi druge besede in celo stavki, ki ena drugo in eden drugega bolj na tanko določujejo, da so tedaj stavki goli in razširjeni, prosti in sostavljeni, poglavitni, postranski in zvezani, da jih lahko krajšamo i. t. d. Vse tako in enako, ljubi mladi učitelj, si bral, ali če še nisi, lahko bereš v našem „Tovaršu" letošnjega tečaja v 10. in 11. listu, kjer je ta važni slovnični oddelek prav čversto in lepo razložen.
3.	Kdaj, da se rabijo v slovenskem predlogi o in od, z in s, je tudi, da nič lepše, pokazal in dokazal „Tovarš" v listu 3. in 7. Priporočamo tedaj , da naj bi radovedni mladi bravci to in enako tako še enkrat pazno prebrali in si za vsakdanjo rabo v spominu ohranili.
4.	Nepravilni časovniki ali glagoli v nemškem so tisti, ki se pri pregibljevanji ne strinjajo in ne ravnajo ne z glagoli šibke in ne z glagoli krepke oblike. Taki so post.: brennen, kennen, rennen i. t. d.
5.	Postranski stavki se v nemškem krajšajo «) če se veznik z osebkom vred izpusti, glagol pa postavi v nedoloč-nik z besedico zu; bJ če se izpusti zaimek welcher ali der
z glagolom sein, povedek pa se postavi kakor ime ali prilog v tisti sklon, v ktereni je poglavitna beseda in h kteri gre povedek. Če pa je povedek glagol, se izpusti zaimek, glagol pa se spremeni v priložaj ; c) če se izpusti primerni veznik z glagolom sein, s povedkom pa se ravna ravno tako, kakor kadar se izpusti welcher ali der z glagolom sein (b). Če pa se začenja stavek z dass, damit ali ohne izpusčajo se ti vezniki, glagol pa se postavi v nedoločnik z besedico zu ali u m z u.
6. Zategnjena čerka h se v nemškem navadno ne rabi, če se zlog začenja z zloženim soglasnikom, post.: stelen . . . čerke ck in tz se pri skračevanji ne rabijo za zategnjenim samoglasnikom, za dvojnim samoglasnikom in soglasnikom.
(Dalje prih.)
Od Slovenskih goric, 1. listopada, — s—. Opisujete radi stanje ljudskih šol, kar je listu Vašemu zelo primerno. Pridani tukaj tudi nektere čertice iz .Slovenskih goric, kolikor sem opazil o šolskih lanskih skušnjah. Vem, da so tukajšnji učitelji na Vaš ceniti list večidel naročeni in iz njega marljivo jemljejo, kar dohaja za njihove šole; prepričan pa sem tudi, da marsikteri starejših in mlajših učiteljev, ko vtegne zvedeti o kakšnem dopisu iz domačije o domačiji, bo hitro no-žeč zgrabivši počel razrezavati oni list, kterega je navadama kidal in nakidaval na kupek, morda nepregledanega ali nedočitanega, in si ga je kupoval lehko da samo zarad višega naročila, akoravno bi v njem našel marsiktero podučivno zerno in zernice.
V občem se mora reči, da naše šole napredujejo, in bolj ko jim je služil materui jezik v obsegu in obliki, bolj so napredovale. Naglasu-jemo pa oboje v obsegu in v obliki, kajti pomembno je oboje. Ne najdemo namreč lehko na Slovenskem šole, kjer bi se izklučeval slovenski jezik kot učiven jezik, ali inogel bi imenovati kraj, kjer so se vsaj deloma slovenski učenci učili tudi nemški katekizem iz marljivosti imenovane lastne. Taka navada, naj izvira od svetnega učitelja, ali od kateheta, se mora grajati. Kaj bi se v tem času, tako okorno potratjenem, učenci lehko naučili koristnega! V obsegu se krati tudi slovensčina, če se pisati učijo učenčki več v nemški pisavi, kakor v slovenski, ali če se latinica, to je slovenska pisava, poskuša in ukvarja celo tudi o stavkih predpisanih o nemškem jeziku. Ali ni naj veče veselje mladičev, če se učijo in znajo zapisovati umljive in znane jim besede in stavke ? Zategadel moram tudi tukaj javno priporočati, naj se pisni uk počinja s latinico t. j. s slovenskimi, ne z nemškimi pismenkami. Oporeka se sicer, da so nemške pismenke ravne, latinske pa okrogle, one tedaj ložiše, te težiše za pervi poduk. Pa ta
opomin, menim, ne velja. Če je mladiču pretežko narisati sperva celi krog, pa naj samo pol kroga risa in pri tem se mu roka posebno vadi, da je lehka. Odgojni vzroki pa velevajo, da se mora s slovenskim pisanjem začeti, kajti le po takem učenci dobijo ljubezen in veselje do uka, če umijo, kaj in zakaj se učijo. *") Pisali pa, česar ne umeš, je taka, kakor na pamet učili se, česar ne uiniš. — Pri tej priliki naj še eno omenim. Na spisih nemških in slovenskih sem našel tudi imena učencev pisane različno, na onih nemško, na teh slovensko, tamo postavim Schifko, tu pa Živkoi. t. d. Mislim da slovenskega imena ni treba ne z nemškim, ne z francoskim ali angleškim spisom inači pisati kakor slovensko, pa vsaj ga tudi pravilno inači pisati ne moreš. Se ve, da tej reči velike napotije delajo tudi kerstne knjige, ki so še vedno neslovensko pisane, in pričajo, kako malo energije v tem ima č. duhovenstvo. Glede branja se učitelji zares trudijo nekako sredo najti med prestavljanjem v nemški jezik in razjas-njenjem zapopadka; redko se pripeti, da učenci branega ne umijo ne v tem, ne v onem jeziku. Po mojih mislih bi naj boljše bilo ločiti. Ker je že ukazano, da se učenci morajo že v naj nježniših letih lotiti nemškega jezikoslovja, naj se ga tedaj lotijo, pa branje in razjasnjenje slovenskega dela se ne sme zanemarjati, to je pervo in najvažniše, ono naj bode v drugi versti v posebej odmerjenih urah ; kajti vsaki učitelj se varja misleč, da nauči mladiče slovenske nemškega jezika v početnih šolah. Take tirjatve in poskušnje naj tedaj vsaj ne pre-vagajo , da se učencem uk in šola ue pristudi in zamerzi.
Da se slovnica ne uči sistematično, ampak slučajno od primer-Ijeja do prhnerljeja, je vse hvale vredno in mlademu razumu primerno. S posebno radostjo sem poslušal, kako so se mladiči vadili pripovedovati in opisovati ustmeno. Dotične vaje so bile vzete iz „Učiteljskega Tovarša". Da se računi v slovenskem jeziku, se razumi po sebi, ali pri tem predmetu se, žalibožc, jezik skoro naj več kvari.
Pridem pa s tem k drugemu delu svojih opazk, kako materni jezik služi v obliki. Učenčevi pameti primerno govoriti je poprek naj veča umetnost učiteljska. Umevnost pa se pospešuje, ako se govori v čisti slovensčini, ker le ta je miselnosti (logiki) primerna in ne veže različnih pogledov in podob. Pri tem so zares v naj slabšem stanji učitelji Slovenskih goric, kjer je jezik posebno v zgornjih nekako pokvarjen iu zmešan in po takem iiepotniseln (nelogičen). Tej nepomi-selnosti se mora učitelj zoperstavljati; kako pa lam, kjer še sam ni imel priložnosti dospeti do pravilnih načel! kajti ne zadosti, ako se ogiblješ nemškim besedam, ampak še veča nemškutarija in pogubelnejša je, če slovenske besede vežeš ,v nemškem slogu. Primeri bodo razjasnili. Čul sem brati: Odstavek jedna. To je krivo, nepomiselno. Nemec šteje s števniki glavnimi govoreč: Paragraf eins. Toda Slovencu so odstavki zloženi po versli in v versti pervi odstavek je pervi, in nikakor edna. Ednemti nasproti je: dva, tri, dosli, več, i. t. d. Ne pitaš se, koliko odstavkov bereš, ampak koliki, tedaj imaš odgovarjati
*) Tako tudi kaže in razlaga naš slovensko - nemški „Abecednik" na Kranjskem.	Vredn.
in brati s verstnim števnikom: odstavek pervi; ta odgovarja misli. Znan je germanizem : l'sa gor obvesi! Nisem ga sicer pri nobeni skušnji cul, samo več enakih, in izvolim si ravno tega, da jedro ger-manizmov razjasnim in takim učiteljem, ktcri imajo dobro voljo učiti se in o tej reči misliti, oči odprem, da lehko po tem vsaki sam razloči in sodi, ako pozna načelo.
Tedaj poglejmo na podani primer, kako je nepomiseli). Obvesiti, vesiti koga , je storiti, da visi. Vsaki tedaj, kteri hoče psa vesiti, ga hoče umoriti, ne pa pripeti, in ako pravi še celo gor obvesiti, ga ne samo vesi, ampak ga vesi na nekako višino, ker gor ne pomenja na lance t. j. pripeti s lanci, ampak gor pomenja na višini, tedaj na vislicah. Nepomiselno nemškutariš tedaj s tem, ako nemške besede ee trudiš zinenjati s slovenskimi, ki pa v nemški slog postavljene pogodijo le vsako nemško besedo za se, ne pa prave misli. Narisal je nek šaljivi umetuik izraz: k nogam iti (m. peš) tako le: Veliki kup nog živalskih in človeških in pa potnika, ki jih gre gledat. Lične slike bi se lehko tudi narisale za: Dol beri! vun zrajtej! dol spiši! dol zbriši! naprejvzetje, vun vidi i. t. d. Da taki izrazi misli ne izrazijo in umevnost pačijo, je jasno kot beli den.*)
Iztrebiti take napake le moremo, če pozorno prebiramo dobre slovenske knjige in časnike, zvesto poslušamo čisto slovensko govorico, ostro omejamo in ločimo pomen in obseg (Umfang) nemških in slovenskih besed in izrekov, ter se vestno ogibljemo samovoljno kovati besed in izrekov.
Te opombe želim, da bi bile dobrovoljno sprejete, kakor so podane, vsaj na one ne merijo, kteri jih ne zaslužijo, vem pa tudi, da so še mar-siktere druge okolnosti krive, ako še ljudske šole niso na tej stopnji, na kteri bi biti imele. Dobra volja in neprestana marljivost premagate vse overe in naše šole bodo počasem zares narodu, kar mu biti morajo, učelisča za vse djanske potrebe življenja; bodo nam mala vse-učelisča, iz kterih bode izhajala krepka značajna mladina, up boljše prihodnosti. Kar pa dohaja nedeljskim šolam, žalibože, z večega celo zanemarjenim, v kterih bi dečki imeli ponavljati iz berila djanska poglavja iz naravopisja, zemljopisja in se učiti sadjoreje, bčelarstva, opravilnih spisov i. t. d., dekleta pa peti, plesti i. t. d., o teh sem čul od večih strani zrele in zdrave misli, kak bi se naj okrepčale. Naj jih priobčijo dotični učitelji sami svojemu „Tovaršu6! Ta prevelika pohlev-nost ne velja. Vsak učitelj se sme in mora čutiti, kaj je, in če se mlademu dopisovavcu v pisavi kaka pomota pripeti, mu č. g. vrednik ne bodete v zelo šteli in blagovoljno popravili. Priobčujmo tedaj tudi mi svoja mnenja radi „Učiteljskemu Tovaršu", da svet spozna, da so v Slovenskih goricah izobraženi in vneti učitelji! Z Bogom!
*) Opomniti tudi moram, da Slovenec ne onika, ampak vika. Neki učenci učitelju svojemu za poskušnjo zahvalen list pišoči so Vi in Oni celo mešali. Nekteri mislijo, da se s onikanjem skazuje veča čast. Ni res. To je ista pomota, po kteri prostaku krušnica in brisača služita za delavni dan, tištuh in andtuh pa za nedeljo, mislečemu da nemško je „nobel". Goli germanizem je. Pi«.
**) Prav radi,	vredn.
Iz Gorice. Ravnokar je prišel na svitlo: Goriški letnik za čitatelje vsacega stanu, pervi tečaj za leto 1864. Vrednik Fr. Zakrajšek. Založnik Karol Sohar v Gorici. Ta knjiga obsega na 15 polah veliko lepega podučnega in kratkočasnega blaga: vremeno-znanstvo, od pisemnine in štempeljuine, znajdbe, spominjsko kazalo, majhna lekarnica, Don Kišot, zrak na Smolici, načerti za slov. nia-larje, kratkočasnice, čertica iz življenja slov. pisatelja, zgodovina gor. grofije, gaz in plinosvečava, nar. pesmi, pravlice, vraže, šopiček u-mctiiih pesem, literarna delavnost po Goriškem v zadnjih letih. — Ta mični letnik, ki se prodaja tudi drugod pri slovenskih bukvarjih , se bo gotovo prikupil vsem, ki ga bodo brali.
Iz Ljubljane. Dobili smo zopet znamenito, izverstno delo, in sicer pervo te verste, t. j.: Kratka staroslovenska slovnica. Spisal J. Mam. V Celovcu 1863. Dobiva se v Ljubljani pri gospodu pisavcu po 50 kr., pri bukvovezu M. Gerber-ji pa po 60 kr. Vsak, kdor hoče po slovenski prav govoriti in pisati, mora razumeti kolikor toliko tudi staroslovensčino, in ravno ta lična knjižica razlaga ta nauk prav lahko umljivo in temeljito, da nič boljšega. Ker pa si je gospod pisavec le samo 200 iztisov posebej oskerbel, naj se hitro potrudi, kteri jo hoče kupiti.
—	Tudi je že prišel na svitlo JDouiac Koledar slovenski za prestopno leto 1801. Spisal 1'. Hitzinger, farman in dekan postojnski. 9. pomnoženi tečaj , s podobšino sedanjega Velehrada. V Ljubljani, založ. Jan. G i on t in i, natisnil J. R. Milic. Ta letnik ima, kakor druge leta, tudi letos muogo mnogo izverstnega blaga za domače ljudstvo, in je po vsi pravici pravi domač koledar. — Povemo še, da je pri g. .J. R. Milicu tudi letos drugikrat prišla na dan Viseča pratika za prestopno leto 18G4, ki seže tudi dobiva pri imenovanem tiskarji in pri drugih bukvarjih.
—	Po sklepu odseka za besede bodo y ljubljanski nar. čitavnici letošnjo zimo podučne in kratkočasne veselice 22. nov., 6., 20. in 27. dec. t. 1., potem 10., 17. in 24. jan., 2., 7. in 21. febr., 6. in 20. marca in 10. aprila prih. 1.
V ljubljanski škofii. Prestavljeni so g. g.: — Matija A r k o , učitelj v Polhovem gradcu, za podučitelja v Senožeče, — Janez Uršič, učitelj v Senožečah, v Zgornji tuhinj, in od tod na njegovo mesto Franc Adamič,— Valentin Krek, učitelj v Getenicah, k sv. Gregorji, in od tod na njegovo mesto Janez Per, — Franc Lavrič, učitelj v Nemški loki, v Sentkocjan, in od tod na njegovo mesto Anton Kunšič, — Kristijan Lavrič, podučitelj v Senožečah, za učitelja v Zalog, — Anton Mazek, učitelj v Doljni vasi, v Š mar i jo, in od tod na njegovo mesto Janez Jarm. Postavljeni so g. g. po-terj. pripravniki: Janez Zakrajšek za podučitelja v Ternovo, — Matija Petrič za podučitelja v M e n g i š. — Henrik Visjak za učitelja v Zire. — G. Jož. Diirfeld, učitelj v glavni šoli v K o če v ji, je umeri.
(ts3T* Vse tiste čast. g. g. naročnike, ki spremene svoje stanovanje, prosimo, naj to oglase pri založništvu „Tovarša".

H. I. P.
Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnik,
Natiskar in založnik:
Jož. Rudolf Milic.