943
Pesmi
Edelman Jurinčič
MRTVA OBALA     bodi mi sovražnik groza noči utopljena podoba beg neznanih skeletov utrip morskih volkov divjih mačk
strah bodi
večen spomin
Edelman Jurinčič
ta obala je mrtva
ta obala je nihalo groze
soteska odmevov
besed
stopinj
smeha
ni te več in več te ne bo
bila je le zgodba avgusta
in sreča bila je
moja in tvoja
sedaj je večer in veter jesenski
TUJEC    Tujec
se je naslonil na svoje stopinje zabrodil s prsti v lase
zakaj prekleto lomijo kosti
sonce da je in ni povito joče ob psu
zakaj
pesjani
nimate dejanj
je vzdihnil težko v gluhi svet
brcnil njeno goloto
in siknil
tu gnezdi smrt
bled in star je odhajal
še nikoli odkril blažene roke
samo slišal
da je
da je
nekje
UMIRAL JE POČASI     V pusti kotanji neznanih ljudi je vzklila jesen
944
945
v črnih jatah so bila
znamenja
usode
oblaku rumenega listja so ptice sekale pot
v zorano zemljo
je položil svoj obraz
megla se je spustila nad trave in jih pomorila
ptice so puščale sence ledenega belega mraza
ŽALOSTNI ČAS     za hišami umirajo drevesa njihova smrt zaide tudi sem prileti in se uleže na mokro zemljo
in za vso to smrtjo
se bohotijo na livadah meglice
lačne kot psi
dolge kot kače
trudne kot starke
turobne kot ciprese
na pokopališčih
žalostni čas
starci gledajo solzno
prišel je čas pravijo
žalostni čas
in starke kličejo duhovnika
vaški zvon
splašene jate prisluhnejo
mrtvaški zvon
starci legajo sveče gorijo
to ti je žalostni čas
Pesmi