geografska proučevanja in regionalno geografska problemat ika UDK 911.3:351.824.11(497.1) = 863 ELEKTROGOSPODARSTVO V JUGOSLAVIJI Igor Vrišer Kot mnoge energetsko revne države je tudi Jugoslavija zelo odvisna od električne energije. Njena glavna vira sta vodna energija in l igniti. Drugi vir i , mazut in na- ravni plin, se sedaj uporabljajo samo izjemoma v kriznih obdobjih. Od leta 1981 dalje dela tudi prva jugoslovanska nuklearna elektrarna. Moč vodne energije v Jugoslaviji ocenjujejo na 64 mil i jard ekonomsko izkorist l j i - vih kWh v povprečnih hidroloških razmerah. V hidrološkem energetskem potencialu so znatne regionalne razlike. Povzročajo j ih velike razlike v količini padavin. Tako npr. imajo dinarski in alpski predeli nad 2000 mm letnih padavin, Banat ali vzhod- na Makedonija pa komajda 500-600 mm. Geografi in hidrologi delijo Jugoslavijo na štir i hidrološke regije: obalno-dinarsko območje (s 34,3 mil i jardami kWh potencia- la), alpsko območje (11,4 mili jarde kWh), Donava z Železnimi vrati (13,7 mi l i jard kWh) in Makedonija (4,8 mi l i jard kWh). (1). Preostalih 6,8 mi l i jard kWh odpade na panonske in subpanonske predele, ki imajo zaradi ravninskega reliefa in nižjih kol i - čin padavin manjši hidroenergetski potencial. Obstajajo tudi druge težave pri izko- riščanju vodnega potenciala. Ena izmed njih je kras. Gradnja hitrocentral in akumu- lacijskih bazenov v teh predelih je kljub velikemu hidroenergetskemu potencialu zelo draga in gradbeno zapletena. Naslednja slabost jugoslovanskih rek je njihov hu- dourniški značaj. Zlasti reke v obalno-dinarskem predelu in v Makedoniji imajo dva izrazita' maksimuma pozimi in spomladi in zelo izrazit minimum poleti. Zaradi tega je za jugoslovansko elektrogospodarstvo zelo dragoceno dopolnilo reka Drava s svo- j im alpskim nivo-pluvialnim režimom, ki ima visoko vodo v pozni pomladi in poleti. Podobno dragoceno dopolnitev nudi Donava v Djerdapu. Največji hidroenergetski potencial imajo reke Drina (18% celotnega vodnega potenciala), Drava (11%), Sava (10%), Donava (9,3%), Cetina in Neretva. (2). Od celotnega hidroenergetskega potenciala v Jugoslaviji se izkorišča v hidroelek- trarnah 7459 MW in se proizvede 21.% 1 GWH, to je okoli 34,3% razpoložljivih vodnih moči (1. 1983) (3). Visoko stopnjo v izkoriščanju vodnega potenciala se je doseglo v hidroenergetskih sistemih na rekah Drava, Cetina, Neretva in Donava. Značilno je, da je reka Drina zaradi svojega mejnega položaja še zelo slabo izko- riščena. Drugi in danes glavni vir električne energije je premog. Jugoslavija ima znatne ko- ličine lignitov terciarne starosti. Ležijo v večjih premogovnih bazenih, kot so trbo- veljski, velenjski, zeniški, kakanjski, banoviški, plevljanski, kolubarski, kostolački, kosovski in pelagonijski. Na žalost nimamo večjih količin kvalitetnega črnega pre- moga, saj je edino premog iz Raše kredne starosti. x Dr., redni univ. prof., Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza Edvarda Kardelja v LJubljani, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, glej izvleček na koncu Obzornika 37 Večina lignitov je nizko kaloričnih in so glede na to v modernem gospodarstvu upo- rabljivi predvsem za proizvodnjo električne energije. Mnogi med temi premogi vsebu- jejo večje količine žvepla (npr. Raša), kar povzroča tehnološke zaplete pri njihovem izkoriščanju in vpliva na ekološke razmere. Mnoge termoelektrarne ležijo ob premo- govnikih v kotlinah in povzročajo hudo onesnaženje ozračja (Trbovlje, Šoštanj, Kakanj, Plevlje, Kosovo). Poseben problem je deponiranje velikih količin pepela, ki nastaja pri kurjenju. Nekatere termoelektrarne imajo precejšnje težave pri oskrbi z vodo (Kosovo), ker v bližini ni večjih vodotokov. Širši ekonomskogeografski problem je neenakomerna razporeditev premogovnih ležišč ter dokajšnja izkoriščenost nekaterih premogovnikov (Senovo, Hrvatsko Zagorje, Raša, Senjsko-moravski premogovniki). Posledica tega je prenos električne energije na večje razdalje in znatne izgube. Jugoslovanska proizvodnja premoga je znašala 1. 1983 57,900.000 ton. Od tega so termoelektrarne porabile 77,6%. Njihova zmogljivost je znašala %20 MW (ali 54,2% celotnega potenciala elektrogospodarstva). Tega leta so proizvedle 40.787 GWh, to je 61,4% celotne električne energije (3). Tako se je tudi Jugoslavija uvrstila med dežele, v katerih prevladujejo termoelektrarne nad hidroelektrarnami. Do te spre- membe je prišlo v sedemdesetih letih. Številne termoelektrarne v večjih mestih so hkrati tudi toplarne (Ljubljana, Zagreb, Beograd, Novi Sad). Druge elektrarne, večidel na mazut in naravni plin, z izjemo nuklearke v Krškem (664 MW), nimajo tolikšnega pomena za redno proizvodnjo elektrike. Uporablja se j ih le ob okvarah za proizvodnjo vršne energije, ob nadpovprečni potrošnji ali ob pomanjkanju hidroenergije. Zaradi intenzivne industrializacije in urbanizacije je potrošnja električne energije v Jugoslaviji skokovito naraščala, v povprečju za 4-5% na leto (4). Zaradi tega je bilo jugoslovansko elektrogospodarstvo prisiljeno, da vlaga velika finančna sredstva v gradnjo novih elektrarn toliko bolj, ker je bila dediščina iz predvojne Jugoslavije izredno skromna. Proizvodne kapacitete predvojnih elektrarn so znašale komšjda 505 MW (1. 1939) in proizvodnja okoli 1173 GWh (6). Takratna razporeditev elektrarn je bila zelo neenakomerna: največ jih je bilo v Sloveniji, zahodni Hrvatski, Dalma- ci j i , deloma v Bosni in v nekaterih večjih mestih. Obsežna območja, kot npr. Koso- vo, Makedonija, Črna Gora ali Hercegovina, so bila neelektrif icirana. Edino v mestih so obstajale majhne elektrarne za razsvetljavo. Pač pa je bilo veliko manjših elektrarn v industrijskih podjetj ih, ki so jih uporabljali v tovarniški proizvodnji. L. 1939 je prišlo na enega prebivalca okoli 69 kWh porabe električne energije (6). Z intenzivnim vlaganjem v elektrogospodarstvo, najprej v hidrocentrale, kasneje pa čedalje bolj v termoelektrarne, so zmogljivosti in proizvodnja hitro naraščali. Vendar je proizvodnja ves povojni čas komajda sledila hitro naraščajoči potrošnji. Moč generatorjev in proizvodnja električne energije v jugoslovanskih elektrarnah (instalirana moč v MW, potrošnja v GWh) (3) Leto MW GWh Leto MW GWh 1939 505 1173 1970 6879 26 0 2 3 i ? ;o 673 2408 1975 9043 40 040 1955 1220 4340 1980 14082 59 435 1960 2465 8928 1 %5 3711 15523 1983 17743 66 394 V prvem povojnem razdobju se je najprej pričelo z gradnjo elektrarn na jadranskih rekah: Neretvi, Cetini, Krk i , Rami, Zeti, Trebišnjici, Lokvi in Liki , na dinarskih 38 rekah: Vrbasu, Plivi, Dobri, Limu in Drini, in zlasti na Dravi (Dravograd, Maribor- ski otok, Ožbolt, Vuhred, Vuzenica) in Savi (Moste, Medvode). V šestdesetih letih so zgradili tudi prve večje termoelektrarne (Šoštanj, Jertovec, Kakanj in Kolubara). Konec šestdesetih in v sedemdesetih letih se je začelo z gradnjo velikih hidroener- getskih sistemov, s katerimi se je skušalo izkorist i t i celokupni vodni potencial po- sameznih rek ali porečij. Takšni primeri so bile hidrocentrale na Neretvi, kjer so poleg starejših hidrocentral na Jablanici (150 MW) in Rami (160 MW) zgradili nove v čaplj ini (420 MW), Salakovcu (210 MVV) in Graboviei (114 MW). Na Cetini so zgradili poleg starejše Peruče in prvih agregatov v Zakučcu (216 MVV) nove zmoglji- vosti v Zakučcu (270 MW) in Orlovcu (234 MVV). Na Trebišnjici je bila zgrajena hidrocentrala Dubrovnik (210 MVV), na Zeti Peručica (307 MW), na Liki in Gacki hidrocentrala Senj (216 MW). Na Dravi so s postavitvijo hidrocentral Zlatol ičje (133 MVV), Formin (112 MW) in Cakovec (82 MVV) izkoristi l i ves njen zgornji tok. Največje dejanje pa je bila gradnja ogromne hidrocentrale na Donavi v Djerdapu (skupaj z Romuni) s kapaciteto 1035 MVV. Iz tega razdobja so tudi hidrocentrale pri Mavrovem (168 MW), na Belem Drimu (Spilje, Globočica), povečana elektrarna v Bajini Bašti na Drini (368 MVV), sistem hidrocentral na Vrl i v vzhodni Srbiji (128 MVV) in velika akumulacijska elektrarna na Pivi pri Plužinah (342 MVV) (7). Glede na to, da proizvodnja hidroenergije zaradi neugodnih rečnih režimov ni za- gotavljala enakomerne proizvodnje in oskrbe z električno energijo, se je pričelo graditi tudi velike termoelektrarne. Nameščali so j ih ob premogovnikih, naftnih ra- fineri jah (Rijeka, Sisak, Novi Sad) ali ob glavnih potrošnih središčih - mestih. Tako so bile zgrajene večje termoelektrarne: Plomin (100 MVV), Rijeka (320 MVV), Sisak (400 MVV), Trbovlje"(228 MVV), Kakanj (306 MVV), Kolubara (271 MVV), Ko- stolac (310 MW), Negotin (210 MW) in Morava (120 MVV). V poznejših let ih se je naložbe usmerilo v gradnjo velikih rudarsko-energetskih kombinatov, kot so Nikola Tesla pri Obrenovcu (2268 MW!), Kosovo (1019 MVV), Tuzla (745 MVV) in Šoštanj (730 MVV). V gradnji so še rudarsko-energetski kombinati v Pelagoniji (Bitola 210 MVV in Oslomej 120 MVV), Gackem (300 MW) in Plevljah (210 MVV), ki se opi- rajo na lokalna ležišča lignitov. V sedemdesetih let ih so zgradili tudi mnoge mestne termoelektrarne-toplarne (Te-To), ki oskrbujejo mesta z energijo in vročo vodo. Največje med njimi so: Zagreb (184 MVV), Novi Sad (120 MVV), Ljubljana (64 MVV) in Beograd (90 MVy). Izjemno dejanje je bila graditev nuklearne elektrarne v Krškem (664 MVV), prve v Jugoslaviji (7). Proizvodnja in potrošnja električne energije v Jugoslaviji nista vsklajeni. V zadnjih let ih se pojavlja stalen primanjkljaj, ki je najbolj izrazit in pereč v jesenskem ob- dobju. Razen tega izkazujejo nekatere federalne enote stalen primanjkljaj in mo- rajo uvažati električno energijo iz drugih republik oziroma pokrajin ali celo iz ino- zemstva. Vzrok za to neskladje so skromni energetski viri v nekaterih federalnih enotah, naraščajoča potrošnja, neugodni rečni režimi, daljša sušna obdobja in po- dražitev nafte oziroma naftnih derivatov, kar je omogočilo proizvodnjo elektrarn na mazut. Stalen deficit izkazujejo Vojvodina, Makedonija, Hrvatska in občasno Črna gora. Zaradi teh neenakomemosti v razmestitvi proizvodnje in potrošnje elek- trične energije se vse pogosteje združuje sredstva posameznih zainteresiranih re- publik za gradnjo novih elektrarn na energetsko ugodnih lokacijah, npr. na Kosovu, v Tuzli in Ugljeviku v Bosni, oziroma so v teku razgovori o izkoriščanju reke Drine in njenih pritokov. Proizvodnja električne energije v mil i jonih kWh po federalnih enotah (3) 1 9 8 3 Federalne enote 1939 1950 1960 1970 Proizvod- nja % MW Jugoslavija 1173 2408 8928 26023 66 394 100,0 11913 Bosna-Hercegov. 121 241 1837 5619 11 447 17,2 1938 Črna gora i 5 142 1998 2 264 3,4 425 Hrvatska 419 577 1678 46 21 7 582 11,4 4,6 2250 Makedonija 8 47 417 1221 3 040 418 Slovenija 350 937 26 5 5 486 9 12 429 18,7 1789 Srbija 275 602 2210 86 95 29 632 44,6 4809 -Srbija ... ... 2086 66 96 24 803 37,6 3825 -Kosovo • • > ... 1040 1769 3 539 5,3 886 -Vojvodina ... ... 84 230 1 290 1,9 97 Sorazmerno najbolje vsklajeno bilanco v proizvodnji in potrošnji električne energije so imele Slovenija, Srbija brez pokrajin ter Bosna in Hercegovina. Potrošnja električne energije je znašala v Jugoslaviji 1. 1983 na prebivalca 2495 kWh, v Bosni in Hercegovini 2119, Črni gori 4350, Hrvatski 2489, Makedoniji 2338, Slo- veniji 4361, Srbiji brez pokrajin 236 4, na Kosovu 973 in v Vojvodini 2814 kWh na prebivalca. Od razpoložljivih 56 890 milijonov kWh električne energije sta jo največ porabili industrija (55,9%) in gospodinjstva (31,2%) (3). Sprva je bila Jugoslavija razdeljena na dva elektrogospodarska sistema: zahodni in vzhodni. Prvi je zajemal Slovenijo, zahodno Hrvatsko in Dalmacijo, drugi pa je po- vezoval Srbijo, Makedonijo, Črno goro in Bosno. Z zgraditvijo 400 KV daljnovoda v dolžini 36 5 7 km sta bila oba sistema povezana, obenem je bila omogočena zveza z zahodno in vzhodnoevropskimi elektrogospodarskimi sistemi. V Jugoslaviji je še 5514 km daljnovodov jakosti 220 KV in 14.283 km jakosti 110 KV. V jugoslovanskih gospodarskih načrtih kot tudi v načrtih federalnih enot se računa z nadaljnjim naraščanjem potrošnje električne energije. Predpostavlja se, da obstaja tesna korelacija med rastjo družbenega proizvoda in industrializacijo na eni strani in potrošnjo električne energije na drugi strani. Zaradi tega predvidevajo gradnjo novih elektrarn na Savi, Dravi, Muri, Drini in- Morači, na Kosovu in nove nuklearne elektrarne v Prevlaki pri Zagrebu. Veliko je še drugih predlogov. Mnogi med njimi vzbujajo splošne proteste javnosti zaradi uničujočih posegov v okolje (Tara). V grad- nji so sedaj hidroelektrarne Djerdap II (216 MW), Zavoj (80 MW), Solkan (31 MW), Mavčiče (38 MW) in črpalna akumulacijska hidroelektrarna Obrovac (276 MW) na Zrmanji. Upoštevati pa je treba, da so možnosti za novogradnje čedalje dražje in gradbeno zapletene, da jih je vse manj in da povzročajo zapletene pravne in eko- loške posledice. 41 B i b l i o g r a f i j a 1. Dukič D., 1980: Water Ressources of Yugoslavia and General Aspects of their Uti l ization, Geographica Iugoslavica, 2 2. Melik A., 1958: Jugoslavija, Zemljepisni pregled, Ljubljana 3. Statistički godišnjak, Beograd 4. Čuk Lj. , 1983: Proizvodnja i potrošnja uglja 1976-1982, Jugoslovenski pregled, XXVII , 1 5. Djurid M., 1984: Elektroprivreda 1979-1983, Jugoslovenski pregled, XXVIII , 2 6. Vrišer I., 1982: Industrializacija Jugoslavije, Razmestitev industrijskih dejavnosti v Jugoslaviji, Geografski inšt i tu t , Ljubljana (razmnoženo) 7. Zajednica jugoslovenske elektroprivede, 1984: Tehnično energetski podaci o hidroelektranama u Jugoslaviji; Tehnično energetski podaci o termoelektranama u Jugoslaviji, Beograd 42