lUHMiiiHiimiiiMn "m *r -■* uuuuuumuum LETO II. I ŠTEV. 3. ■.■.mu.mn.mi MARIBORSKI KULTURNI VESTNIK •—-> 15. NOVEMBRA 192« HŽA ‘T'"'?';: t -ARiDOR // r—------- JANKO GLASER: POMINSKO KNJIGO. U/'t/ 64 l. Raznih nam kart življenje nameče, enemu črne, drugemu rdeče — a saj je igra vse; mirno jih vzorni, kakor dobiš, bodisi srce, bodisi križ — saj jo le igra vse. I 2- Upanje. Upanje — ti čarobno okno, v bodočnost odprto, polno daljav in solnca za nas, jetnike! Da bi nikoli z meglo ne bilo zastrto, pa čeprav lažejo vse tvoje pisane slike! FRAN ROS: SEBI. Imaš poroti in pluti znaš nad bednimi dnevi vsemi? Ce v sebi plamenico imaš, ne boj se steze v temi! Mirno zvoni vesoljstva utrip in sije skoz srca živa, bogastva večnosti trosi hip, ki sredi nas prebiva. JAN BAUKART. JESENSKE NITI. Melike niti solnčna tkč jesen jih srebrne meče v zlate žarke. Mehke niti tke. Po njih pa spe moja misel v trudne tja daljave. Niti vso čez hrib in dol vej6* vužojo dve duši v upu mladem. Vetra vzdih in hlad! In vsa že 1h>I vejo v vzletu mu vihravem. DANILO GORINŠEK: ROMANJE. Jaz molim Sonce, Dušo večno, ki je od vekomaj do vekomaj, do Nje vse moje romanje je srečno, čeprav brez konca je in brez postaj. 'Pak roman, kdor je žejen božjega napoja, on brez prestanka hodi iz dneva v dan, nemirna duša je in brez pokoja, daleč pred njim je sonca žar prižgan. In k Soncu romar ves zahrepeni, za Njim mu pot gre 'prek ljudi, mu pot gre preko vseh meja... Zato mi med ljudmi je pot fenrni ljudem na kljub, brez uglajenih cest, zato vsikdar, vselej brez zvezd... GOSPA BERTA BUKŠEKOVA. Z odkritosrčnim veseljem pozdravlja mariborsko občinstvo letos gospo Berto Bukšekovo zopet na odru, ko je srečno prestala nevarne bolezni ter se povrnila, da nadaljuje svojo umetniško pot. kakor ji je zapisana. Po nesrečnem požaru starega ljubljanskega gledališča je dobila Ljubljana 1. 189^. novo gledališko stavbo, ki je marsikoga na novo navdušila za igralska umetnost in mu pmrokovala lepšo bodočnost. Med raznimi entuzijasti, ki so se gnetli ,po trnjevi igralski stezi — gori proti solncu — zasledimo 1. 1899. poleg Nučiča, Povhe ta, Rasbergerja in drugih tudi gospo Berto Bergantovo poročeno Bukšekovo. Rojena je bila 3. julija 1879. v Ljubljani. Ona je izmed onih redkih naših žen, ki so se posvetile igralskemu poklicu v najbolj neurejenih razmerah, ko je moral slovenski igralec v pravem pomenu besede stradati ter je bil v večni nevarnosti, da se mu slov. dežel, gledališče zapre in razpusti. Mlada Berta se je v začetku poizkušala kot ipevka v zboru, potem kot Igralka najmanjših vlog v drami, kasneje je bila celo prisiljena fungirati nekaj časa kot operna sufleza. Tako se je iz najskronmejšlh začetkov razvijala počasi v dramsko igralko. Njena nadarjenost, marljivost, resna volja in neizmerno veselje da vzvišenega igralskega stanu pa so jo končno dvignile v vrsto prvih slovenskih dramskih umetnic. Od svojega začetka je delovala Bukšekova v ljubljanskem dežel, gledališču nepretrgoma 15 let, v sezoni 1913—1914 je bila pod vodstvom mojstra Borštnika njegova partnerica in je odigrala vse glavne ženske vloge. Ko je I, 1914. vzplamtel svetovni požar, razsulo se je tudi ljubljansko dež. gledališče in Bukšekova je bila prisiljena zapustiti Ljubljano in sprejeti angažman v Varaždinu, kjer je uspešno delovala 4 sezone, dokler ni 1. 1918. zopot v Ljubljaui. /S Ko pa se je 1. 1910. ustvarjalo novo slovensko gledališče v Mariboru, bila je ga. Bukšekova prva in najodličnejša umetnica, ki se je pridružila g. H. Nučiču ter neglede na vse neprilike, ki so grozile mlademu mariborskemu gledališču, pohitela k nam budit smisel za pravo umetnost — ter nam ustvarjat umetnost. Oospu IJerta Bukšekova kot »Ifasanaglnlca«. Ves čas od 1. 19l!>. do danes je bila ga. Bukšekova prva dramska igralka na našem odru, na katerem je obhajala tudi 20-letnico in 25-letnico svojega umetniškega ustvarjenja. Med njene najboljše kreacije se prištevajo »Sappho«, »Hasanaginlca«, »Alving«, (Strahovi), »Pepina«, (Školjka), »Mati«, (Pelikan), »Aliče«, (Smrtni ples — Vampir), »Mati«, (Orkan), »Helena«, (Taifun), »Vrza«, (Tugomer), »Jelo« (Ekviimcij), »Gospa« (Periferija), »Marija Stuart«, »Jelisava* (Veronika 1 Jeseniška), »Madame Charlottc« (Ljubezen), »Kosina pl. Dollereder«, (Večni Mladenič) in druge. Ravnokar pa občudujemo vso njeno umetniško silo v Madame Raquin. Iskreno želimo gospe Bukšekovi, da zadobl kmalu zopet popolno zdravje, d;i lx> mogla kakor doslej še tudi odslej In še dolgo vrsto let sipati med mariborsko občinstvo pravo umetnost iz svo* jega umetnosti in lepote prepolnega srcu. /P JO-KIC. Jaroslav Kvapil: OBLAKI. Majhno, skromno župnišče v oddaljenem, idiličnem gorskem kraju. Majhni, skromni, tihi ljudje, mirni in udani v božjo voljo. Vse je tiho, enolično, brezizrazno... kot samotno mirno jezero, vase zasanjano... Svet zase. V župnišču žive priletni župnik Kocjan, njegova sestra, in semenišnik Peter, župnikov nečak. Ta trojica tvori trikot' mirnega, uravnovešenega življenja... Po daljšem Času se vrne v te kraje gled. igralka Zamanova. V zgodnji mladosti, ko je njen pokojni oče renoviral cerkev, je bila v župnišču v oskrbi. Tedaj še majhna Marička in razposajeni Peterček sta bila prava paglavčka. Marsikatero sta uganila: gradila sta si gradove ... ob ipotoku ... v Čuvajnici. In pod domačo lipo koliko spominov je tu ... Da, pod lipo sta celo sklenila, da se bosta »vzela«, ko bo Peter že velik gospod in Maričk« fina, gosposka gospodična ... Toda prepozno... Petrova in Majina prvt sta šli predaleč narazen, da bi sc mogli še kdajkoli srečati: Peter, semenišnik, tik pred novo mašo, — Maja, gled. igralka v Pragi. Dva svetova. Petrovo življenje majhno, monotono iponižujoče. Tako so ga že vzgojili kot otroka in zdaj bo na željo matere »gospod«. — »Tak je vedno konec vaških študentov! Ali no maturi ni denarja za univerzo, ali pa jih uklene želja pobožnih starišev. Peter hodi poslušno svojo pot, molčč, kot pišče, ki so mu o-strigll peroti. Če bi pišče hotelo vzleteti, bi prišlo komaj čez domači plot in še ranilo bi se. Pi&čc zo]>et ujamejo... in ker mu zvezane peroti niso ovirale poleta, mu peroti enostavno ostrižejo...« (Dr. Votava). Na drugi strani pa vesela, živahna mladenka, pripravljena vedno na boj, z neutešenim hrepenenjem po življenju, po lepoti, svobodna kakor oblaki na nebu ... ... Vidite, kako se podijo oblaki. — Veliki, veseli, svobodni oblaki... Neka nevidna sila jih goni... Kdo bi doznal to skrivnost? Mogoče so le mogočni toki nevidnih, višjih sfer, mogoče hrepenenje po zahajajočem solncu, mogoče le igračkanje dneva. Brez voljo se podijo, a tako svobodno, ločeni od zemlje in neba ... Večkrat se mi zdi, da sem tudi jaz tak nebeški oblaček, ki plove visoko nad zemljo med žarki žarečega sonca... globoko pod menoj v nevidni daljavi sanja zemlja mirno in spravljivo...« Da — na zemlji je sreča, mirna flba sreča ... tam gori pa cvete veselje... žari luč... tam gori le večno sonce... tam gori bi bila tudi smrt lepa... Vidite, Peter, tako je!...« V Petru sc zgane... zahrepeni iz ozke, črne in tesne suknje... zahrepeni po svetu, po življenju, po svoIkkU, ... tudi on hoče živeti kot Maja ... svobodno kakor oblaki... Toda prepozno— Majina in Petrova pot sta Sli preveč .. vsaksebi.... prepozno ... Ta boj dveh mladih duš, dveh mladih, zaljubljenih src, nam riše dramatik v krasno pisanih prizorih: le25. Skomivonirana opereta »Adieu Mlmll« Njena vsebina je na kratko: Tajnik velebanke goji eno edino srčno željo: postati ravnatelj. Zalo angažira za SIKH) fnmkov mesečno plesalko iz Mukslma, Mimi. Ona sc izdaja za tajnikov ženo zlasiti pri predsedniku banke, ki Ima eno edino strast: ženske. Mimi naj ugodi vsem predsednikovim željam, samo da doseže dekret, da je tajnik povišan v ravnatelja. Predsednikova žena zasači tajnika v poljubu z Mimi ter jo smatra za njegovo ženo. Kmalu nato pride v banko tajnikova prava žena, ki jo mora predstaviti predsedniku za Mimi. Tako nastane zmešnjava za zmešnjavo, dokler sena koncu v največji zadregi ne izkaže, kdo je prava Mimi in kdo prava tajnikova žena. Bekret za ravnatelja si jc znala Mimi doseči, predsednik jo ogoljufnn, - Mimi pa Jo odkuri s tastom tajnikovim v Sicilijo — v edino deželo, kamor se še ni bila napotila rov ženitovanjsko potovanje. - - JO-KlC. ' Julij Berstl: DOVER-CALAIS. Stroji sc vzdramijo . .^Zaropočejo... zadnji signal... valovi okoli ladje sc spenijo... ladja sc začne premikati... Parna jahta »Ulix« plove... plove na odprto morje... plove kdove kam: Tc-heriffo... Sredozemsko morje... Ceylon... Južno morje... Ze smo mimo zadnjega svetilnika... Naprej... na odprto morje... naprej... Na krovu se pojavi del posadke: mister Sandcreroft, lastnik ladje; dobrodušni kaipitan Tuttlc, ladijski zdravnik dr. Basquette in mladi poročnik Macleau. Patrick Sandercroft! Komaj triscdctletni mladenič, večkratni milijonar, poln perspektiv za bajeslovni razvoj svojega imetka, tak človek lepega dne nenadoma reče: »Stoj«, in obrne hrbet borzi, kaitcro je ovijal okoli svojega prsta kakor je hotel. Tak človek sklene radi nezvestobe svoje žene preživeti vse življenje na svojem »Ulixti«. Ta mož, ki je sedaj že 20 let neprenehoma na morju, sprt z vsemi ljudmi, sprt z napredkom časa, tiii mož je — mister Sandercroft. Strog sam s seboj, stroge njegove pogodbe s posadko: Kdor ipodpiše pogodbo s Sandercroftom, sc mora odpovedati življenju: bognedaj, da bi njegova posadka zapustila ladjo: kajti >stnri« jo vedno vedno s povzdignjenim prstom opominja na pogodbo in ne pušča žive duše na kopno. . . . Proč od kopnine . . . naiprej na odprto morje... naprej.. Enakomerno brnenje strojev ogluši brllzg siren. Na krovu oživi. Mornarji drve preko krova. Vseprck vpitje: "Neka ženska je v morju, bori sc z valovi... spustite rešilni čoln... dvigni...« Sandercroft pljune v morje, rdeč od jeze kot rak. Mornarji prineso /.avito v jadro, trepetajoče zensko bitje. Zenska, na krovu »Ulifaxa«, kjer je neomejeni gospodar mister Sandercroft, zagrizen sovražnik žensk. Lepa mlada Ciladys 0’Hal-loran, novinarka in reporterka londonskih in njujorških časopisov, ki je trenirala za plavalno tekmo: Rover Calais. Toda vse: plavalna tekma Dover—Calais, napadi slabosti, borba z valovi, onemoglost, vse to ni bilo drugega nego rafiniran trik, da se je pogumna, odločna in iznajdljiva žurnalisitka prikradla na krov, da intervjuja m. Sandercrofta, največjega sovražnika žensk, najhujšega sovražnika žurnallstov. Vname se boj, oster in duhovit boj med staro in mlado generacijo: boj med moškim z zastarelimi nazori in med mlado, energično/inteligentno gospodično, ki živi v dobi charlcstona, športa in radia. Na čigavi strani bo zmagal,,. Iz Sandcrcroftovega grla za-hrešči; »S to žensko v kabino l2a. Zapustitev kabine pod strogo kaznijo...« Stroji mirno ropočejo... Drugo dejanje. Vsa (posadka je pod vtisom dogodka, na vse je vplivala mlada novinarka. V kajuti se dogajajo stvari, ki se preje nikoli niso: poročnik Maclean čita koščke španskih časopisov, dasi ne razume špansko: dr. Ba.squette dolgočasno prestavlja šahovske figure, oskrbnik Pickerton si preganja dolgčas z razbijanjem po klavirju... Iz tega dolgočasja jih vzdrami, nevstrašenu in borbena žurnalistka, strah je ni niti pred »ljudožrskim« Sander-croftom. Ostentativno izjavi: »Vedeti morate namreč, da je moški spol preje ostaral nego ženski. Splošno mislim. Kakor obstojajo mladi in stari narodi, tako po-stoji tudi stari in mladi spol. In ta zadnji je seveda ženski spol. To pa seveda zato, ker s