Nauk v branji v srednjeni in višjem razredu ljndskili šol. (Dalje.) Da se učenik prepriča, kako učenci to razumejo, kar berejo, naj se ž njiini pogovarja od tega, kar so brali, ter naj jih napeljuje, da svoje dušne moči napenjajo in obračajo na berilni zapopadek. Če pa se previdi, da je berilni zapopadek lahko razumljiv, je zadosti eno ali drugo vprašanje, s kteriin zavračujemo otroke na zapopadek. Posebno bi rad tnkaj spregovoril zoper nektere navadne vprašanja, ki jih nekteri učitelji ponavljajo pri vsaki vaji, pri vsakem stavkn. Postavim: Od koga ali kaj si bral? Od koga je nekaj povedano? Kaj je od njega povedano? Take splošne vprašanja ne spodbujajo, ker ne obračajo otrokove pozoruosti na določno reč. Ravno tako tudi ne spodbuja, ko bi v vsakem stavku po vseh obstojoih delih popraševali. Takšne vprašanja otroci ne poslušajo radi, ker se tukaj le izmota, kar se je že bralo, in se zastran zapopadka nič novega ne pove. Tud tvarine zavoljo tega bolj djansko ne razumejo. Takšno razkladanje vprašanj je poslednjič zložno za učenika in ueence; pervi ve Iožej vprašati, drugi znajo odgovarjati; vse gre tako, kakor da bi za nitko cukal. Vzeinimo p. sledeči stavek iz drugega berila: ,,Xeki dan ob času draginje je po vasi liodila žena, ki je bila sicer revno , pa vendar ne prav po beraško oblečena, in je vbogajme prosila". Xavadne vprašanja bi bile: Kdo je hodil? Kdaj je hodil? kje je hodil, zakaj je hodil? Ta reka je vendar sama po sebi za večje učence lahko razumljiva, in takšne vprašanja bi bile odveč. Bolje bi bilo, da bi se vprašalo kaj takega, kar sega sicer v zapopadek, pa reč bolj pojasnuje, p.: Kdaj pravfmo, da je draginja? Kteri Ijudje dragino naj bolj občutijo ? Kaj so tedaj prisiljeni revni Ijudje o času draginje, da inorajo storiti ? Kaj pa je ta čas dolžnost premožnih Ijudi? Kakšni reveži so pa naj bolj usmiljenja vredni? Ali so takšni ljudje naj ubožnejši, ki se naj slabši oblačijo? i. t. d. Vprašanje naj tedaj sega v zapopadek, pa naj se tako odgovarja, kakor zastopnost zahteva ali se iz nje sklepati more, — zraven tega naj pa tudi pripomore, da se reč bolj na globoko in široko pretresuje. Ako otroci na takšne vprašanja vedo prav odgovarjati, se zadosti ozirajo na zapopadek in tudi reč bolj razumevajo. Ako pa na takšne vprašanja ne morejo odgovarjati, ima pa učenik naj boljši priložnost, da jih podučuje, ali pa da jim popravlja, če kaj napčnega povedo. Temu, ki tako mehaniško ravna, kakor sino zgoraj rekli, da po vseh stavkovih delili poprašuje, se more po pravici ugovarjati, da primanjkuje v šoli potrebnega časa, ker njih veliko terdi, da se ne more zavoljo tega na zapopadek gledati. Kdor tako ravna, zares preveč časa in po nepotrebncm potrati, in bi veliko bolje storil, ko bi učence vadil mehanično brati. Kdor pa tukaj po previdnosti ravna, ga pa to nikakor ne more zadeti. Leta si bo že vedil prave meje postaviti, kakor mu jih odkazuje število razredov po cni strani, po drugi pa reč sama po sebi. Ker, če se preveč in po nepotrebnem govori, se reč ne pojasnuje, pa tudi bolje ne razume, in še celo škoduje. Tukaj se pokaže, koliko je učenik izobražen, kako je spreten in priden, in koliko velja. Ako mu ne primanjkuje potrebnih vednost, ako ume pri rečeh primerno vprašati, in jih tako razlagati, da jo prav zadene, in če ga pri tem podpira tudi osebna veljava, — ne potrebuje veliko truda, in otroci se pazljivo obračajo na zapopadek in zanj vnemajo. ^Kadar so pa otroci v resnici svoje dušne moči začeli natezovati, in se s svojimi mislinii popolnoma v reč obernili, bodo tudi veliko beržej pa dalj casa pri tem oslali, kakor pa, če jih po zunanje strahujemo. Ako se bere z zbranim duhom, to branje na vse strani pospešuje, tudi kar zadeva niehaniško izurjenje; in več se bo opravilo, ako se enkrat tako bere, kakor sicer Irikrat ali še veckrat. Ako je učenik otrokom zapopadek prinierno razložil, in jiin tedaj reče, da naj ga tudi v brauji prav izrazujejo, tako se lahko prepričamo, da se ucenci le skušajo, kdo bo bolje bral. To poskušanje je pa naj boljša vaja v branji in več časa prihrani, kakor če bi učenik zavoljo pomanjkanja časa zadovoljin bil, da se le mehaniško bere. Od učenika pa takšno ravnanje z berilno tvarino kaj več zahteva, kakor da bi bil Ie po zunanjem vpričo. Reč se niora poprej prevdarjati, in pri podučevanji naj bodo zbrane misli učenikove popolnoma v predmetu; on naj zapopadek prevdarja iu iz njega naj poišče naj perpravnejšili strani', od kterih bi učenca mikalo, da bi reč zapopadel in razumel. Poinanjkanje v tej reči pa vzrokuje, da se zapopadek popolnoma zaneniarja, ker se učenik ali truda boji', ali pa nima sposobnosti, ki je zato potrebna. Pridnemu in spretnomu učeniku se trud obilno splačuje, ker se vaja, sama po sebi mertva, po pogovoru oživi,—ker se mu ponuja lepa priložiiost, kaj storiti za dušno izobraženje otrokovo in njegov značaj, — in poslednjič tisti, ki branje zastopi, tudi dobro (niehaniško) bere , pa posebno lepo naglašuje in izrazuje. Cd.ij« Prii>.)