K poglavju o učiteljskem stanovanju. Nekaj iz prakse. Da krajni šolski sveti kaj radi nasprotujejo brezplačnim učiteljskim stanovanjem, je znano. Še bolj znano je, da duhovnik kot član krajnega šolskega sveta rad nasprotuje takim stanovanjem, seveda zgolj iz ljubezni do bližnjega. Manj bo morda znano, da se dobe tudi taki nadučitelji, ki, prepojeni »tovariške« vzajemnosti, sami delujejo na to, da se godi podrejenemu učiteljstvu čim slabše. Evo dokaza1 Prišel sem za def. učitelja na trirazrednico. V šolskem poslopju je bila tudi podstrešna sobica, ki je še v starih časih služila »Schulgehilfu« za brezplačno stanovanje. Isto mi je tudi moj nadučitelj prepustil. Krajni šol. svet je ni omenil v razpisu. Pa ti pridem navzkriž z nadučiteljem. Ker se ni mogel drugače maščevati nad menoj, se je spravil nad sobico. Dobim od njega sledeči dopis v nemškem jeziku, ki slove doslovno: >Z1. 49. An den Herrn def. Lehrer in . Nachdem vom 15. Juni 1897 an das Dacbbodenzimmer im alten Schulhause wieder dem ursprtlnglichen Zwecke — als Lehrmittel- und Arbeitszimmer zugefiihrt wird, wird seitens der unterfertigten Schulleitung ersucht, dasselbe bis zur angegebenen Zeit zu raumen. Schulleitung , am 1. Juni 1897. N. N.« " To-le ga imaš ! Karh pa naj grem ? Ali v gostilno, kjer bi naj ves denar zapravil ? Drugega stanovanja pa ni. Začnem premišljati. Torej v sobici se bodo shranjevala učila. Katera? Mesečne seje smo imeli zmeraj v razredu. Nič ne bo iz tega. Pa ti nisem šel iz sobe. V prihodnjih dopisih pazite na vsebino, čemu bi naj bila sobica vsakokrat prazna. Ker se le nisem pobral iz sobice, dobim drug dopis, v katerem mi med drugim reče: ». . . Glede sobe me ne zadržuj dalje, ker bi jo sicer bil prisiljen izprazniti.« Zadnje tri besede so bile podčrtane. Ali mislite, da sem šel ven ?J Kaj še ! Kam ? Se dve leti sem ostal v nji. Ker na poziv šolskega vodstva nisem šel iz stanovanja, si misli »plemeniti tovariš«, da pojdem, ako podkuri ondotni krajni ^šolski svet. Dobim naslednji od njega pisani in od načelnika podpisani uradni dopis krajnega šolskega sveta: »Št. 17. Cenjenemu gospodu — — učitelju v . Šolsko vodstvo v — — je z dopisom od dne 5. sušca 1899, št. 17., semkaj naznanilo, da bode v bodočem šolskem letu delalo nov zapisnik (Inventar) pohištva in učnih pripomočkov tukajšnje trirazredne ljudske šole. Ker pa šolsko vodstvo za to postavno predpisano delo potrebuje tudi primernega prostora, se Vam naročuje, da podstrešno sobo v šolskem poslopju v — — do 15. aprila t. 1. zanesljivo izpraznite in si za shranitev Vašega pohištva preskrbite drugo sobo. Krajni šolski svet — — dne 5. sušca .1899. Načelnik: N. N.« V podstrešni sobici boste »Inventar« delali, za vsako reč po ozkih podstrešnih stopnjicah skakali ali pa vsa učila gori nosili? Na, ne boste! Pa še nisem šel iz podstrešja. Branil sem svojo posest vztrajno kakor Steselj Port Artur. Mučilo je »tovariša«, ker nisem slušal. Na okrajni šol. svet si ni upal pisati, bal se je morda nosu, da vendar ne gre, da gre nadučitelj, namesto da bi podpiral podrejeno učiteljstvo v vsakem oziru in ga ščitil in branil, uganjat take neumestne in zlobne burke proti svojim sotrudnikom. Po preteku mesec dni dobim spet od »slavnega« krajnega šolskega sveta po nadučitelju pisani in od načelnika podpisani dopis, sicer tudi pod št. 17, toda ostrejšega in — sobicaje bila namenjena zopet drugemu smotru. Prej sem bil »cenjeni gospod«, zdaj pa že »blagorodni«. »K št. 17. Blagorodnemu gospodu , učitelju v — Podpisani krajni šolski svet Vam je pod tuuradnim številom 17 že marca 1899 podstrešno sobico v stari šoli odpovedal ter Vam naročiJ, da taisto do 15. aprila 1899. izpraznite. Ker se temu naročilu do danes ni ustreglo, se Vam zaukazuje (ta beseda je podčrtana), da sobo takoj izpraznite, ker jo bo krajni šolski svet zanaprej sam potreboval. Zanesljivo se pričakuje, da bo imenovana soba do 20. aprila 1899 prazna, da se zamore prej primerno (kako »gosposko«) osnažiti (čujte! čujtel) in za shranitev učnih pripomočkov in drugih šolskih reči pripraviti. Krajni šolski svet — —, dne 16. aprila 1899. Načelnik: N. N.« . - Nazadnje mi je bilo preneumno. Določil sem si tritedenski rok, da ostavim sobico. Rok je potekal. Dan pred določenim časom dobim še od nadučitelja v svoj razred nastopni listič: »Drei Wochen sind verflossen. Das Dachzimmer muss Morgen Dienstag leer sein. N. N.« Za tem še drugega: »Das Dachzimmer muss morgen leer sein.« Prejšnje uradne dopise mi je nosil občinski sluga. Vsa vas je vedela, za kaj gre. Pa sem ga nekoč z dopisom vred pognal, zato sem zdaj v razred dobil listič z izlivi srčnih čutil. »Večna luč ti naj sveti!« si mislim in naprosim neko kočarico, da mi je odstopila svojo jedilno shrambo, v katero sem postavil svoje pohištvo. Tako-le se živi pri nadučitelju, ki razume edino le to, kako bi preganjal podrejeno učiteljstvo, pri tem pa farovško kuharico že od daleč s klobukom v roki pozdravlja: »Dober dan, gospodična!« Učiteljica mu je pa k večjemu »baba«. Kaj se je zgodilo s podstrešno sobico? Miši so se naselile vanjo. Večnaja mu pamjat! Nadučitelj.