Mentor - dijaški list - XXII. leto - 1934-35 174 175 178 • 178 179 184 187 187 187 188 ~■ 'M' fMi' . V--’ ^ Vsebina 8. številke. Sirna Msgr. Dr. Tihamer Toth (z avtorjevim dov. prevedel F. K.) / Čista mladost . . . \ 169 Jože Dular / Srečanja na veliki petek .................................................. 173 Jelko Erzin / Kudar vzhaja beli dan ...... . i . ... Janko Mlakar / Spomini.................... ..................... Jelko Er/in I V bukovem gozdu............................................ Fred Bralle / Na straži v mraku.......................................... Po P. Schotteju Y. Bohinec I Povest o morski kači.................... Trudopolk / Meža voda je šumela . ...................................... Jelko Erzin / Cvetna nedelja ............................... Drugošolec I In kar čez noč.............................................. Ivan Vesen / V parku..................................................... Franco Dolenjski / Janez Zanikernež.................................. Obzornik t Nove knjige . .....................................................................189 Prestave ........................................................................ Naši zapiski ................................................................... 19* Pomenki ......................................................................... 19* Uredniitvo Usta: Prof. dr. Joža Lovrenčič, Ljubljana, Zrinjskega c. 7. - Na uredništvo se pošiljajo vsi rokopisi in dopisi, ki so namenjeni za objavo v listu. -Rokopisi se ne vračajo. - Uprava je v Ljubljani, MikloSičeva cesta 7. - Na upravo se naslavljajo vsa naročila in reklamacije. Vsak naročnik, naj dbbiva list naravnost na svoj naslov ali pa pri poverjeniku, mora poravnati naročnino v prvi polovici letnika, sicer ne bo dobil več šeste številke. . \ ** *> ■ * * * - ; Mentor izhaja v Ljubljani med šolskim letom vsakega 1. v mesecu. - Izdaja ga konzorcij (odg. prof. Janko Mlakar, Ljubljana, Ilirska ulica 25.) — Urednik prof. dr. Joža Lovrenčič. — Tiska tiskarna Veit in drag, družba z o. z., Vir. p. Domžale, (P. Veit, Vir.) - Celoletna naročnina za dijake Din 30'—, za drugo in zavode Din 40 — Posamezna številka Din 4‘—. Plačuje se naprej. — Štev ček. računa pri poštni hranilhici v Ljubljani 14.676. — Naročnina za Italijo; Lit. 10 — za dijake. Lit. 15'— za druge: za Avstrijo: S 4—za dijake. S 6 — za druge. — Plačuje se po italijanskih, oziroma avstrijskih čekovnih položnicah ..Katoliških misijonov" v Grobljah pri Domžalah, -r- Naročnina za Ameriko 1 dolar, za vse druge kraje vrednost 4 švic. frankov. — Poverjenikidobivajo za vsakih 10 plačanih izvodov enajstega zastonj. — Plačati pa morajo vso naročnino za vse naročene izvode pred izidom šeste številke vsakega letnika. MSGR. DR. T1HAMČR TOTH. UNIV. PROF. V BUDIMPEŠTI: Cista mladost Z avtorjevim dovoljenjem prevedel F. K. KDO JE BOJAZLJIVEC? „Strahopetnež si, bojazljivec!“ Da, le imejte me za norca, toda ujeli me ne boste, ne boste me speljali na led, ne! Kje pa je treba več poguma in volje: če hočeš doseči junaško zmago nad nečistimi skušnjavami, ali pa da se pod silo svojih telesnih nagonov zvijaš kot trst, katerega veter maje? Kdor kljub vsemu posmehovanju in nagajanju pokvarjenih tovarišev ostane nepremagljiv in stoji krepko na dobri poti svojega trdnega sklepa in noče več pasti v greh, bo končno le vse prisilil, da ga bodo morali iz dna svoje duše spoštovati. Pred takim odločnim fantom se odkrijem in ga prisrčno pozdravljam, ker njemu so namenjene besede sv. pisma: Fecit mirabilia in vita sua. Storil je čudovite stvari v svojem življenju. (Eccl. 31, 9) Vselej se stresem v duši, kadar se spomnim vseh tistih nesrečnih mladeničev, ki norijo in tekajo za zlom sle kakor bedaste ovce v prepad. Odločno reci: Nočem biti opica, da bi vsakega posnemal in oponašal! Značajen fant je samo tisti, ki je sposoben plavati tudi proti vodi. Če vidiš in dobro veš, da si na pravi poti, naj te z nje ne spravi slabi zgled pokvarjenih tovarišev. Lahko spremeniš svojo obleko, nikdar pa ne smeš spremeniti svojega obnašanja, svojega značaja. Kako bi mogel dopustiti, da bi nate vplivali ravno pokvarjeni fantje? Koliko je pa vredna njih moralnost? Prav nič! Z ničlo pa res ne moreš množiti ne deliti! Se li spominjaš tiste basni, ki pravi, da so se živali posmehovale človeku, ker hodi pokonci, namesto da bi se plazil po štirih kakor one? Ko bi prišel v umobolnico, bi nemalokrat slišal, kako bolniki kričijo za zdravnikom in se iz njega norčujejo! Pa misliš, da se zdravnik kaj meni za to ? Zato pa nikdar ne verjemi, da si strahopetnež, če se ogibaš družbe pokvarjenih ljudi; ne verjemi, da se jih bojiš, če bežiš pred njimi. Nisi bojazljivec, ne! Misliš, da je vse človeštvo bojazljivo, če se ogiba in beži pred bacili kolere? Ali naj bo „hraber“ tisti tvoj tovariš, ki se „junaško“ vrže v vsako, tudi najmanjšo blatno mlakužo in po njej brodiv z jezikom, z očmi, z dejanji ? Beri, kar piše poganski modrijan Epiktet: „Če delaš kaj MENTOR 1034-36. St. 8. 169 takega, o čemer si prepričali, da moraš napraviti, se nikar ne boj tega delati tudi odkrito, pred drugimi, četudi bi ostala družba drugače mislila in sodila. Če pa delaš kaj napačnega, tedaj se sramuj svojih del!“ ČISTOST IN ZDRAVJE Srečal boš take prijatelje, ki ti bodo skušali dokazati, sklicujoč se celo na mnenje raznih zdravnikov, češ, da čisto življenje škodljivo vpliva na zdravje. Samo po sebi je razumljivo, da se mnogi ljudje takih dokazov" strastno oklenejo. Saj najdejo v njih opravičenje za svojo slo... Rad priznavam, da so tudi taki zdravniki, a profesor medicine Dr. Ziemsen pravi o njih: Vsak zdravnik, ki tako svetuje, stori brezvestno zločinstvo!1 Neverjetno je, koliko mladih fantov, med njimi tudi najboljših, se da zapeljati. Da, slepo verjamejo, da mora zboleti, da postane nervozen tisti, ki čisto živi! Revež! Od vseh strani ga napadajo pokvarjeni tovariši in mu polnijo glavo z neumnimi, nečistimi mislimi, da navsezadnje siromak že res začenja dvomiti sam nad svojimi odločnimi nazori. In če se ponoči zbudi, ker ga boli glava, če mu srce malo močneje bije ali če se ga oprijemlje slabost ali kaj temu podobnega, mu že šine v glavo misel: „Lej no, mogoče je pa le res! Bolan bom, nervozen bom.“ Predragi! Nikar se ne daj zapeljati takim nespametnim mislim. Denimo, da bi bilo to le res. Zdravje, ljubi moj, ni ravno največja sreča, največji zaklad na svetu. Značaj, poštenje, čistost srca, to je neprimerno več vredno. Pa če bi res tudi moral kaj malega pretrpeti, bi li smel radi take malenkosti omadeževati čistost svoje duše? Toda to ni res! Ni res, da čisto življenje sploh more kaj škodovati tvojemu zdravju! Ali bi mi mogel pokazati samo eno zdravniško, strokovnjaško delo pisatelja, ki bi si upal javno, pred znanostjo braniti to, kar morebiti trdi? Pokažite mi samo enega takega zdravnika, ki resno pojmuje svoj poklic in bi mogel dokazati eno samo bolezen, katero je K ovzročila moralna čistost. Kaj takega ne boste našli na vsem svetu, lasprotno, veliko število knjig pa je, ki se pečajo s strašnimi posledicami nečistih grekov. Res, da so tudi taki „zaravniki“, ki skušajo ugoditi nizkotnim nagonom mladine, da si naberejo več denarja, in ki v privatnem razgovoru odobravajo nečiste grehe; toda pravi strokovnjaki v zdravniški vedi se o tem popolnoma drugače izjavljajo. KAJ PRAVI ZDRAVNIŠKA ZNANOST? Ko je neki sedinošolec prečital tole mojo knjigo, mu je rekel brat, ki je obiskoval vseučilišče: „Ta stvar ni ravno tako strašno resna! Je že vse lepo, kar se tu bere, malo pretirano je pa vendarle; vidi se, da je to pisal duhovnik! Samo to je res, da ni prav, če človek prezgodaj „s tem“ začne; ko pa je že dvajset let star . . .“ A tako, dragi moj!? Zdaj smo na jasnem. Vse to le preveč diši po „ farjih" ! Beri no, kaj pravijo nekateri zdravniki, profesorji svetovnega slovesa, ki pa niso in ne bodo duhovniki! Vsak normalno razvit človek lahko živi čisto in v njegovem zdravstvenem stanju ne bo nastala nobena 1 Dr. med. Aug. Miiller: Ihr solit keusch und ziichtig leben. Oranienburg, str. 11. sprememba zaradi čistega življenja. (Krafft — Ebing: Psychopathia sexu-alis, 1876, str. 104.) Poznani specialist za živčne bolezni dr. Forell v Ziirichu piše v svoji knjigi: „Die sexuelle Frage“: Za mladeniča, ki se, živeč v rednih prilikah in napetem duševnem in telesnem delu, vzdržuje samovoljnega draženja in narkotičnih sredstev, slabeč voljo in razsodnost, kakor so na pr. alkoholne pijače, za takega mladeniča spolna zdržnost ni nekaj nemogočega. Zaradi tega njegovo zdravje prav nič ne trpi. Take živčne bolezni še nikjer nisem našel (psychosis), ki bi izvirala iz čistega življenja. Nasprotno sem pa naletel že na veliko število živčnih bolezni, ki so bile posledica sifile in drugih razuzdanosti. Dr. Rossier: Čutim se srečnega, da sem lahko v številu tistih, ki si upajo trditi, da čisto, deviško življenje za vsakega mladeniča ne more biti najmanj škodljivo. Želel bi povedati vsakemu posameznemu posebej, naj ne verjame nobenemu zdravniku, ki mu priporoča, naj ne živi čisto pred svojo poroko, ker je ta njihov nasvet lažnjiv in škodljiv. Dr. Herbst, niirnberški zdravnik: Ne povzroča li organizmu ravno toliko škode, če se odrečemo spolnemu uživanju, kakor če se vdamo razuzdanosti? Najodločneje trdim, da je vsaka taka trditev laž. Popolna spolna zdržnost ne povzroča absolutno nobene škode. Kdor trdi drugače, ta je na napačni poti, ali pa si išče plitvega izgovora za svoja grešna dejanja. Zraven tega pa še povem: Popolna spolna zdržnost ni samo možna, temveč je zelo možna, le preživeti jo je treba ne samo telesno, temveč tudi duševno. Od takih dejanj je treba zadrževati ne samo telo, ampak tudi domišljijo. Čisto življenje je možno, — ne samo v resnici možno, — temveč ga spremlja obenem tudi velik blagoslov! Na drugem mednarodnem kongresu v Bruslju (1.—6. septembra 1902) za nego zdravja in čistosti, so enoglasno izrekli sledeči zaključek: „Prav posebno moramo poučiti mladino, da čisto življenje niti najmanj ne škoduje zdravju, nasprotno, z zdravstvenega in zdravniškega stališča ga brezpogojno priporočamo.*4 Dr. Surbled: „Čisto življenje je mogoče in ni nikakor škodljivo. Iz nečistega življenja pa izvira mnogo bolezni, radi čistega življenja pa nikdar in nikoli nobena. To se vidi tudi iz tega, da se debele zdravniške strokovnjaške knjige bavijo z boleznimi, ki nastanejo radi spolnih prestopkov; nasprotno pa bolezni, ki bi jih povzročilo čisto življenje, čakajo še na svojega pisatelja. V zadnjih, najnovejših časih se je pojavila na zborovanjih in po časopisih trditev, da čisto življenje in popolna zdržnost škoduje zdravju, mi pa enoglasno, po lastnih izkušnjah izjavljamo, da je to popolnoma napačno. Niti en slučaj bolezni, sploh nobene slabosti ne poznamo, o kateri bi se moglo ugotoviti, da je nastala iz popolnoma čistega in zdržnega življenja. (Medicinska fakulteta v Kristijaniji, podpisani zdravniki: J. Nikolayson, E. Winge etc. etc.) Popolna spolna zdržnost je za neoženjenega, spolno zrelega človeka ne samo zahteva moralnega zakona, temveč tudi higiene. Prav rad ponavljam strogi, toda resnični izrek Mobiusov: „Vsak zdravnik, ki bi trdil nasprotno, je hujši od kuge.“ Toliko zagotovo vem, da sem videl prav mnogo takih, ki jih je razuzdanost vrgla v največjo bedo, da se jim je omračil um in da so ohromeli. Dvajset vrst bolezni vam lahko naštejem, ki jih povzroči pre- MENTOR 1934-35. Sl. 8. 171 grešni način življenja; toda niti ene bolezni ne poznani, ki bi jo povzročilo čisto življenje. (Mantegazza, v knjigi: Gradius: Kompass fiir den deutschen Studenten, Herder 1922, 157.) Ravno isti Mantegazza, laški fiziolog, piše: Blagoslov čistega življenja laliko občuti vsak človek, prav posebno pa mladina. Njih bistri spomin in razum se učvrstita, mislijo lahko vstrajno in živahno, voljo imajo živo in močno in njih značaj je kakor jeklen. Nobeno steklo nam ne pokaže naše okolice v tako nebeško lepili barvah kakor prizma čistosti, ki meče svoje mavrične barve in žarke na vse stvari tega sveta in nam deli radosti brez vsake sence.“ (Foerster: Jugendlehre, 1913, str. 625.) V isti Foersterjevi knjigi piše dr. Eulenburg, profesor za živčne bolezni na univerzi v Berlinu: Dvomim, da bi bil sploh kdo, ki pametno živi, da bi zaradi spolnega zatajevanja zbolel in postal nervozen. To trditev, ki se tolikokrat sliši, smatram za prazno in škodljivo besedičenje.14 Taisti dr. Eulenburg piše v svoji knjigi „Neuropathia sexualis virorum“: V krogu raznih posvetnih ljudi prav zelo radostno sprejemajo in, žal, tudi nekateri zdravniki javno ali privatno odobravajo mišljenje, da spolna zdržnost in zatajevanje brezpogojno škodujeta, in predvsem zelo, zelo kvarno vplivata na razvijajočo se mladino; tako mišljenje mladino naravnost podi in žene v prepovedano spolno življenje. Takemu mišljenju ne moremo nikdar dovolj javno in glasno in pogosto nasprotovati. (We-gener, Wir jungen Manner, Diisseldorf 1906, str. 151.) Oesterlen pravi (Handbueh der Hygiene): „Naj se fant in dekle le naučita premagovati se, dokler ne pride njun čas. To jima ne bo težko, če premislita, da je vsa njuna bodočnost, prav posebno pa zakonska sreča, odvisna samo od mladostnega življenja. Mladini je treba razložiti in povedati, da so zdravje, podjetnost in moška zavest bogati sadovi mladostne zdržnosti (Szujsai: A tiszta eletrol, Budapest, 1906, str. 174.) Zdravnica Dr. Emanuela Meyer piše, da je spolna zdržnost mogoča brez vsake škode za zdravje. To so dokazali milijoni. E. Meyer: Voin Madchen zur Frau, Stuttgart 1917 (121). Dr. Stark, svetnik ministrstva za zdravje: „Nisem tega mišljenja, da spolna zdržnost povzroča živčne bolezni. Niti enega takega slučaja ne poznam.“ Dr. Kornig pa jasno piše: „Nobena čednost na zemlji ni bolj poplačana kakor čistost in zakonska zvestoba.44 (Warnungszeiclien am Lebens-wege junger Manner.) Zdravniki, ki mladim ljudem priporočajo, da iščejo spolnega užitka izven zakona, so nepošteni in lahkomiselni. Če se zdravniku mlad človek zaupa in se pritožuje, da ga boli glava, da mu srce premočno bije, mora resno preiskati in ugotoviti, če morda ne pije preveč vina, piva, čaja, kave, ali da ni strasten kadilec, ali preveč ne sedi, ali da ne tiči kje drugje vzrok njegovemu bolestnemu razpoloženju; toda tako brezsrčnega nasveta mu ne sme nikdo dati. (Dr. Hersen, prof. v Lausanni.) »Mladeničem se ne more nikdar dovolj glasno poudariti, da zdržnost še nikoli ni nikomur škodila, čutne naslade pa mnogim44 (Sticker). Dr. Mev: V 30 letni praksi sem imel dovolj priložnosti, da sem videl neštevilne žrtve razuzdane nečistosti, nisem pa videl ene edine žrtve zdržnosti. (E. Hammelrats: Teutonenkraft und sexuelle Frage, Trier 1917, str. 65.) • Dr. med. H. Pauli, šolski zdravnik v mestu Karlsruhe, piše v svoji knjigi Halte deine Jungend rein (Stuttgart, str. 62—63): „Očitek, ki ga površni ljudje večkrat navajajo, da nastanejo različne bolezni, če se ne ugodi spolnim nagonom, je popolnoma neutemeljen. Takšne bolezni, ki bi izvirale edinole iz tega, ker se ne bi kdo vdajal spolnim nagonom, ni doslej odkril še noben zdravnik na svetu. Noben vesten zdravnik še ni trdil in ne more trditi, da je zdravemu človeku, če hoče ostati zdrav, potrebno ugoditi spolnim nagonom. Izločevanje, ki včasih nastane tudi pri ljudeh, ki čisto živijo, in ki ga nevedneži smatrajo za bolezenske znake, sploh ni noben pojav bolezni. To je nekaj res čisto naravnega. Najbolj pa naglašam, da zaradi čistega življenja ni še nihče obolel." — V isti knjigi str. 70 pa pravi: »Zahteve verske nravnosti se popolnoma strinjajo z zahtevami higiene. Da, priznati moram, da dobi verska nravnost od strani higiene najlepše spričevalo ravno v pogledu spolnega življenja.14 To je samo nekaj izpiskov iz izjav, ki so jih dali resni in zanesljivi zdravniki in ne duhovniki! Tem izjavam prištej še grozno bedo in številne bolezni, ki vedno spremljajo razuzdano življenje, in še dejstvo, da morajo zaradi prekletstva morda ene edine noči tisoči in tisoči trpeti v dolgoletnih mukah in telesno in duševno popolnoma propadati, — potem veš, koliko resnice je v besedah pokvarjenih tovarišev, ki ti govoričijo, da je čisto življenje nemogoče in da škodljivo vpliva na naše zdravje. Potem jim še pokaži tiste neštevilne bolnice in norišnice, kjer trpe žalostne žrtve nečistega življenja, in jili vprašaj, naj ti pokažejo samo eno edino bolnišnico, kjer oskrbujejo bolnike, ki bi zboleli zato, ker so čisto živeli. Samo eno edino tako bolnišnico naj ti pokažejo! Kar smo videli pri posameznih ljudeh, velja tudi za cele narode. Zgodovina nam ve povedati o velikih narodih, ki so propadli zaradi nečistovanja, ne pozna pa niti enega, katerega bi bilo uničilo čisto življenje. (Dalje.) |OŽE DULAR: SREČANJA NA VELIKI PETEK i. Preko hriba so se podili oblaki in veter je vrtinčil prah na cesti. Po klancu je prihajal berač, lajna mu je visela ob strani in na njegovem klobuku je nihalo pelelinje pero. Ustavil se je pred krčmo in položil lajno na klop. Gruča ljudi se je zbrala okoli njega. Pa je spregovoril krčmar in dejal trdo in oholo: ..Zaigraj nam, starec, če hočeš kosec kruha!" Berač se je ozrl na lajno. Njena kljuka je bila trikrat zavezana z rdečim motvozom. »Zaigraj, človek, dokler nas ne mine potrpljenje!" je prigovarjal krčmarjev sosed. „Ni upravičen zahtevati jedi, kdor je ne zasluži!" Berač je ostal neodločen. „Ne morem, prijatelji dragi, ne morem! Danes je dan smrti in zvonovi molče. Kako naj bi pela moja pesem?" Ljudje so se zasmejali, kakor da stoji pred njimi cirkuški glumec in jih zabava s svojimi neslanostmi. Prosjak je zadel lajno na rame, zmeden in truden je bil njegov pogled. ..Zbogom, prijatelji moji!" je rekel in beseda se mu je tresla. „Veliki petek je danes, pa ste pri polnih skledah pozabili na smrt in na Boga. Ne zamerim vam, ljudje! Nisem vaš sodnik in tudi vaš hlapec nisem! Dovolj je poli in dobre ljudi bom našel, še preden bo zagorela prva zvezda na nebu." Tako je rekel in odšel. In zresnili so se jim obrazi, nihče ni spregovoril besede, kakor da ne vedo odgovora. 2. Hodil sem po cesti, brez misli in namena. Veter še ni prenehal in narahlo so se pozibavala drevesa na polju. Ob starem znamenju kraj ceste je sedel človek. Dolga brada mu je padala na prsi in njegova obleka je bila podobna talarju. Ko sera stopal mimo njega, je nenadoma vstal in spregovoril. „Mladec, ali ne veš, da na veliki petek sreča človek samega sebe? Čemu postavaš, ko je cerkev blizu in so vrata odprta!“ Človek ob znamenju je iztegnil roko in pokazal preko njiv na cerkev. „Tja pojdi, da boš srečal samega sebe. Duša se ti bo odkrila, pa se boš spomnil in pretehtal svoje življenje. Opaši se in ogrni plašč, zakaj veliki petek je danes in vstajenje je blizu.“ Starec je povesil desnico, jaz pa sem šel. Ko sem stopil v cerkev, so klečali ljudje ob božjem grobu, v školjkah so se na olju pozibavali drobni plamenčki in pomladno cvetje je sililo preko oltarja. Pravkar je ugasnila najmanjša sveča in nekdo je vrgel denar v nabiravnik, da je zazvenelo po temnem prostoru. Veter je potegnil skozi priprto okno. Stara žena je polglasno molila. Druga sveča je ugasnila, ko sem stopil iz cerkve. In ravno takrat so se pretrgali oblaki, da je posijalo sonce skozi ozko razpoko na nebu. Postovke so letale okoli zvonika in jekleni bratje v njem so čakali, da jih velika sobota odveže miru in molčečnosti. 3. Dan se je nagnil, pota so se zavozlala in romarski človek je stopil čez prag. V rokah mu je trepetala svetilka, obraz je bil tih in spokojen. Sleherni nihaj luči je risal na steno zamolkle sence in zunaj je lajal pes. „Kam, romar? Kam vodijo tvoja pota?“ je vprašal nekdo brez pozdrava. Človek na pragu je vzdignil svetilko, da je obsijala naše obraze. „Nikamor in povsod,“ je odvrnil mehko. „Dolga je pot, pa sem se oglasil mimogrede. Ničesar nisem vzel s seboj, ne zlata ne srebra, ne torbe ne kruha, ne dveh sukenj ne palice, zakaj romar je vreden svojega plačila." Luč na pragu je ugasnila in na cesti so onemeli koraki. Spogledali smo se. Pa nam je bilo težko, da mu nismo dali niti kruha niti soli. JELKO ERZIN: KADAR VZHAJA BELI DAN Kadar vzhaja beli dan nad planinami in nebeško sonce sije nad ravninami, vsa priroda radostna se iz sanj zbudi, vse prepeva in na delo pohiti. Doba sonca sije nam, doba mladih let, ven na prosto, dan je naš, prost odpira se nam svet! V bedne domovine čast, dvignimo moči, da zanamcem lepša doba zažari. SPOMINI Svoje „Spomine“ sem sklenil z novo mašo. Slišal sem pa, da bi tisti, ki so zvesti ostali „Mentorju“, radi vedeli, kako se mi je godilo potem, ko sem bil „povišan“ iz šolskih klopi za kateder, torej v času, ko nisem več jaz nagajal, marveč ko so mi druge in drugi nagajali. Tem radovednicam in radovednežem bi prav rad in prav lahko ustregel, če bi bil pisal dnevnik. Danes mi je jako žal, da ga nisem. Torej nimam prav nič zapisanega, niti starih katalogov ne. Vse moje pedagogično delovanje je zavito in zastrto v nekako meglo. Pred več leti sem liodil po Zillertalskih Alpah in med drugim prilezel tudi na Olperer. Nad menoj je bilo sončno, jasno, spodaj je pa valovilo neizmerno megleno morje, iz katerega je le tuintam molel kak snežen vrh. Prav tako je z mojo preteklostjo v šoli. Le tuintam mi vstane v spominu kak znan obraz ali kak dogodek, vse drugo je zavito v meglo poza bij enosti. Zadnja leta, odkar sem prenesel svoje delovanje z Blei-weisove ceste na Kongresni trg, bi seveda prav lahko točno popisal, toda držati se moram časovnega reda. Zato bom posegel tudi v prejšnje stoletje in skušal oteti pozabljenosti, kar bi morda mladino zanimalo. PRVA ŠOLSKA URA V septembru leta 1897. sem nastopil v Postojni svojo prvo službo. Kot drugi kaplan sem moral prevzeti vso šolo. V zavesti svoje peda-gogične nezmožnosti se je nisem prav nič veselil. Nekoliko dni sem preživel še v družbi svojega prednika in tovariša gospoda Jožefa, ki je bil prestavljen nekam na Dolenjsko. Ta čas je dobri gospod porabil zato, da mi je razložil dolžnosti, ki so me čakale, in mi dal prav specijalna navodila za uspešno šolsko delovanje. „Janko,“ mi je rekel med drugim, „brez palice ne boš nič opravil. Zlasti pri fantih iz Zagona in z Malega Otoka je to, če ne edini, pa vsaj najuspešnejši učni pripomoček. Če jih ne boš tepel, te bodo imeli za slabiča in se iz tebe norčevali/* To so bile seveda vse drugačne „pedagogične“ smernice, kakor one, ki sem jih bil slišal pri pedagogiki. Profesor Zupančič nas je učil, da moramo prijazno in ljubeznivo postopati z nežno mladino in z lepo besedo vplivati na razum in srce. Ko sem to g. Jožefu omenil, je zamahnil z roko in dejal: „Teorija in praksa je dvoje, kar se redko kdaj ujema. Naj le pride Zupančič z ,.lepo besedo vplivat" na naše zagonske in otoške lumpe, bo videl, koliko bo opravil!" Svojo prvo šolsko uro sem imel v prvem razredu. Mislim, da se nikdar pozneje nisem tako skrbno pripravljal, kadar sem šel v začetku leta med abecedarje. „Nastopni“ govor sem si celo napisal in se ga naučil na pamet. Tako „oborožen“ sem stopil pogumno pred svoje mlado občinstvo. Bil sem takoj neprijetno iznenaden. Pri molitvi so se samo nekateri nekoliko prečrtali po obrazu, kar naj bi bilo pokrižanje, očenaš sem pa zmolil večinoma sam. Nekaj jih je poskušalo z menoj moliti, pa so že pri ..vsakdanjemu kruhu" obupali in utihnili. Jaz sem se temu silno čudil; toliko da nisem zrojil in jim dal očenaš za kazen desetkrat prepisati . . . Sodil sem namreč po sebi, ki sem bil, še preden sem šel v šolo, „doma“ celo v raznih grehih zoper Sv. Duha in v tujih grehih, o poglavitnih grehih in drugih molitvicah pa niti govorim ne. Vendar sem se premagal in začel govoriti o važnosti, vzvišenosti in lepoti krščanskega nauka. Naenkrat se nekaj otrok spusti v glasen jok in uren tek. Niti vrat niso utegnili za seboj zapreti, tako se jim je mudilo iz šole. Ker zgled vleče, so jo tudi drugi potegnili za njimi v zlato prostost. V razredu jih je ostalo komaj polovica, pa tudi ti so se že začeli sumljivo premikati. Da bi rešil svoje dobro ime kot pedagog — kolikor se je dalo sploh rešiti — hitim za ubežniki v vežo. K sreči so bila hišna vrata zaprta, sicer bi se bila že vsa meni poverjena čreda razkropila po trgu. Tako sem pa skušal z lepimi besedami vplivati na njihov razum, da bi spoznali, kako koristna naprava je šola, in na njihovo voljo, da bi se vrnili v razred. Toda ves moj trud je bil zastonj in že se je nekaterim posrečilo, da so z združenimi močmi odprli vrata, ko mi prihiti na pomoč iz drugega razreda gospodična učiteljica Gusti. Ko je zagledala ta semenj, ni dolgo oklevala. „Otroci, kar hitro nazaj v šolo! Saj so gospod kaplan dobri, dali vam bodo podobice, če boste lepo pridni,“ jih je vabila in spravljala v sobo. Ko sem stal potem zopet ob katedru, je bil razen štirih ali petih, ki se jim je posrečilo uiti, ves razred zbran. Tu se odpro sunkoma vrata in v sobo privleče neka mati svojo ubežnico ter jo posadi na prvi prazni prostor. „Tako, sedaj pa glej, da ostaneš tu! Gospod kaplan, če ne bo ubogala, jo tako nabijte, da se ji bodo naredile krvave klobase na . . .“ je rekla in odšla. Nadobudna hčerka pa menda ni hotela, da bi ji bil postregel s takimi krvavicami. Zato jo je popihala za materjo, kar se mi je zdelo popolnoma umevno. Jaz bi bil na njenem mestu prav tako naredil, če bi mi bil kdo obljubil klobase tam. kamor ne spadajo. Kaj sem potem delal v šoli, ne vem več, pač pa se še dobro spominjam, da sem jako težko čakal konca ure, morda še težje kakor otroci. Ko sem prišel domov in potožil tovarišu Jerneju svoj sramotni poraz, me je tolažil, češ, da je vsak začetek težak. Njegova tolažba pa ni dosti zalegla. Zakaj dobro se spominjam, da sem nameraval prositi za drugo mesto, kjer bi ne imel toliko šole, pa sem še danes vesel, da nisem svojega sklepa izvršil. V dobrem mesecu sem se v šoli že popolnoma udomačil. Sprijaznil sem se tudi s prvim razredom, ki sem ga bil podkupil s podobicami. Ta učni pripomoček mi je priporočila gospodična Gusti, in priznati moram, da ni slab. Zavitek podobic — in otroci so znali čez teden dni že lepo moliti. Vem, da moderna pedagogika zametuje tako metodo kot nesodobno. Navzlic temu sem se je jaz posluževal v ljudski šoli, na liceju in v gimnaziji. to pa z najboljšim uspehom. Ko sem naslednje leto prišel v prvi razred, jih je znalo že več kakor polovica lepo moliti, ker so otroci od svojega bližnjega in daljnega sorodstva zvedeli, da dobe za nagrado podobice. Da, nekateri so že znali celo šest glavnih resnic. Iz nekdanje „Mladike“ mi je ostala v jako dobrem spominu deklica, ki so ji součenke dale ime „Šukica“. Podobica, ki jo je dobila Ervo uro za očenaš, jo je tako navdušila, da se je skoraj za vsako uro aj novega naučila. Že takoj naslednjo uro je prišla h katedru z veselo novico, da zna vero in angel Gospodov. Ko sem ji dal podobico, je rekla nekako odločno: „Prosim, znala sem tudi vero.“ Jaz je pa nalašč nisem hotel razumeti in sem rekel: „Prav, si že pridna, zato sem ti dal tudi podobico, da jo lahko doma pokažeš." „Ta podobica je za angel Gospodov, za vero je pa še nisem dobila,“ mi je pojasnila in me nekam očitajoče pogledala. Drugi pot je bila previdnejša. Ko sem prišel čez teden dni spet v razred, me je že čakala. „Prosim, jaz znam šest glavnih resnic!“ Nesla je podobico v klop, nato je bila pa takoj zopet pri katedru. „Prosim, jaz znam sedem svetih zakramentov!“ Ko je tuai s temi zasluženo podobico spravila v knjigo, je pa prišla s »štirimi poslednjimi rečmi.“ Čez štirinajst dni mi je že ponudila zapovedi, božje in cerkvene. Nato je nekaj ur mirovala. Kakor sem pozneje spoznal, se je vrgla z veliko vnemo na — grehe. In res mi je prišla neko uro h katedru in mi z največjim veseljem povedala, da zna prav vse vrste grehov. Do konca leta se je naučila vse „molitvice“, ki so bile zadaj v velikem katekizmu natisnjene. Na ta način prislužene podobice je imela shranjene v škatli in jih vedno nosila s seboj v šolo. Večkrat sem jo videl, kako jih je pred uro ogledovala in preštevala kakor skopuh cekine. Mimogrede povedano, je bila pa ta sicer jako ljubezniva Sukiča že v prvem razredu velika grešnica. Pri nauku o spovedi sem pri neki priliki omenil, da otroci v prvem razredu gotovo še nimajo smrtnih grehov. To moje mnenje je pa zadelo pri Sukiči na velik odpor. Vstala je in rekla važno: „Prosim, jaz imam šest smrtnih grehov." „Ne, ne, gotovo se motiš. Morda so to le mali grehi, smrtni pa gotovo niso,“ sem ji skušal ugovarjati. Pa nisem nič opravil, Sukiča je ostala pri svojem. „Prosim, to so res pravi smrtni grehi!" Drugi otroci so jo pri tej važni izjavi gledali s strahom in občudovanjem; s strahom, ker je bila taka grešnica, z občudovanjem pa, ker je bila tako pogumna, da je naredila že šest „pravih smrtnih grehov.“ Mislim, da so bili doma teh grehov precej sokrivi. Najbrž so ji pri vsaki malenkosti očitali, da je smrtnovgrešila. Ko se je nekaj tednov pozneje Sukiča pri spovedi očiščevala, je pokleknila v spovednico kakor veliki. Spovednik je sicer slišal njen pozdrav ..hvaljen Jezus," grešnice pa ni nikjer videl. „Vstani,“ sem jo opomnil. „Bom pa vstala. Prosim svetega blagoslova . . ." začela je kar na glas, kakor bi bila v šoli vprašana. „Govori tiho!" „Bom pa tiho." Medtem sem šel k drugi spovednici pogledat, če je vse v redu. „Kaj na sedaj?" zaslišim za seboj tenak glasek. Bila je zopet Sukiča. „Zmoli pokoro!" „Sem jo že. Dve zdravimariji." „Pojdi tja k oltarju Matere božje pa še tam zmoli očenaš in zdravo-marijo!“ Bila je pa kmalu zopet za menoj: „Kaj pa sedaj?“ „Sedaj pa pojdi lepo domov in pazi, da te kak avto ne povozi!“ „Bom že pazila,“ je rekla modro in jo oddrobila. Šukica mala, ali se še spominjaš tistih srečnih časov, ko si bila kakor krilatec brez kril? Kje hodiš sedaj ? Bog bodi s teboj in angel tvojih otroških let naj te varuje na vseh tvojih potih! Vrnimo se k podobicam. V življenju sem jih veliko razdal, mladino sem z njimi razveselil, sebi pa olajšal delo. Seveda, moderna pedagogika jih je izbacnila iz vrste učnih pripomočkov kakor še marsikaj drugega. Svoje dni so imeli ob sklepu šolskega leta skušnjo, sodobno bi rekli, tekmo. Počastili so jo s svojo navzočnostjo predstavniki oblasti in godba. Tisti, ki so se najbolje odrezali, so dobili lepa darila. Vse to so odpravili, češ, da to ni vzgojno. Mladino moramo tako vzgojiti, pravijo sodobni „pedagogiki“, da bo svoje dolžnosti spolnjevala brez vsake sile, ki prihaja od drugod, bodisi v obliki kazni ali nagrade. Otrok naj torej stori vse iz čuta dolžnosti! Radoveden sem, če tudi tisti, ki tako modrujejo, pišejo iz „golega čuta dolžnosti1*, brez vsake nagrade. Saj vendar živimo v časih raznih častnih daril, odlikovanj, prehodnih pokalov in drugih otipljivih vzpodbud k uspešnemu delovanju. Seveda je vse to samo za odrasle, mladini naj pa zadostuje zavest, da je spolnila svojo dolžnost . . . (Dalje.) JELKO ERZIN: V BUKOVEM GOZDU Sladka pesem je donela Veterc lahno šepetal je, skozi senčnat bukov les, med vejevjem kakor dih. dolgo, dolgo je zvenela, Med mahovi in cvetovi, zvon večerni pel je vmes. pa šumljal je potok tih. Čreda je odšla z dobrave, mir je vladal čez in čez; zdi se, kakor da bi Ave tiho molil bukov les. FRED BRALLE: NA STRAŽI V MRAKU Sonce v večerno mre simfonijo, Bleda luč obseva bajonet, rožnata zarja pogreza se v mrak, nad glavo kriči mi gavran, ob kamen udarja truden korak, ko da iz dalje prišel je poslan prečudno duša vriska melodijo. o smrti pesem pet . . . Pod mano hišic strehe mro, morje zamolklo šumi in daljne mi sanje budi, ko k zvezdam išče oko. POVEST O MORSKI KAČI PO P. SCHOTTEJU V. BOHINEC II. CYRUS FIELD ZVEŽE EVROPO Z AMERIKO Na Angleškem sta medtem tvrdki, pri katerih je družba bila naročila kabel, svoje delo dovršili. Amerika je dala na uporabo svojo največjo ladjo, parno fregato „Niagaro“, ki je bila znana pod imenom »oceanski dirjač", Anglija pa najboljšo ladjo svoje vojne mornarice „Agamemnon“, ki je bila admiralska ladja pri obleganju Sevastopola. Koncem junija so kabel natovorili na ladji. Pri tem delu so bili skrajno oprezni in so kar moč pazili, da se kabel kje ne poškoduje. Seveda pri tem niso mogli slutiti, da je bil že poškodovan: ležal je predolgo časa na nabrežju ob Themzi v Greenwichu in sončna toplota je na več mestih raztopila gutaperčo. Tudi sta tovarni zvili žice vsaka v drugo smer, tako da so na stikališčih obeh kablov morala biti šibka mesta. Odvijalni stroj je bil skrajno preprost in ga niso mogli uporabljati tudi v nasprotno smer, t. j. v morje spuščenega kabla z njim niso mogli ponovno naviti. Vzrokov dovolj, ki bi bili občutno zmanjšali veselje pri odhodu iz Valentie na Irskem, če bi bil kdo o njih kaj slutil. Ker pa za nedostatke nista vedela niti vodilna tehnika ekspedicije, inžinjer Everett in profesor Morse, se je vse prepustilo navdušenju trenotka. V zalivu sta čakali obe veliki ladji, dalje spremljevalni ladji „Leopard“ in „Susquehanna“ in barkasa „Cyclop“ ki je imela nalogo, da plove na čelu ekspedicije kot izvidnica in ji določi smer, ker so bili kompasi na kabelskih ladjah zaradi prevelike množine železja nerabni. Ob obali je bilo zbranih na tisoče ljudi, da vidijo dviganje obrežnega kabla, s katerim so morali spojiti globokomorski kabel, in da prisostvujejo slavnostim ob odhodu. Fieldu je prišel čestitat kraljevi namestnik na Irskem s številnimi drugimi dostojanstveniki. Govorniki so sledili drug drugemu, reverend Day je podjetje z molitvijo priporočil Vsemogočemu, množica je z navdušenjem vzklikala Fieldu, angleški in ameriški mornarici, kraljici Viktoriji in predsedniku Združenih držav. Končno je moral govoriti Field. Globoko pretresen se je zahvalil vsem navzočim, neznanim prav tako kakor svojim sodelavcem, in dostavil: „Nimam besed, da izrazim čustva, ki me navdajajo ta večer. Moje srce bije v ljubezni in prijateljstvu za vse, ki me tu poslušajo", končal pa je s svetopisemskimi besedami, s katerimi je podčrtal pomen novih vezi med Anglijo in Ameriko: „Kar je združil Bog, tega naj človek ne loči!" 6. avgusta 1857 so pričeli z odvijanjem obrežnega kabla, katerega konec so bili dan prej prenesli na suho. Toda bil je predebel za žlebovje odvijalnega stroja in se ie pretrgal v razdalji kakih 20 m od ladje. Potegnili so ga iz plitve vode, njegova konca precepili in zvezali, pa ga zopet spustili v vodo. Tik pred stikališčem z globokomorskim kablom se je pretrgal vnovič. Ko je bil zopet zvezan, so ga vrgli z golo roko v morje in pričeli s polaganjem globokomorskega kabla. Field je stal z Morsejem, z Everottom, s kapitanom in s fizikom Brightom ob dinamometru, ki točno beleži napetost kabla, m je opazoval žico, ki se je odvijala spočetka lagodno in ne da bi jo kaj zadrževalo. Dva dni je šlo vse prav gladko, kabel je tekel čez škripce brez posebnega šuma 'n izginjal pod vodno gladino. Merjenja so pokazala, da je bil ocean tu le kakih 800 m globok. 10. avgusta pa je morje že bilo globlje in kmalu so namerili globino čez 3000 m. »Stari mlin za kavo", kakor so mornarji imenovali stroj za polaganje kabla, je še vedno tekel tiho in mirno, posadka je previdno stopala po krovu, govorili so pritajeno in le najpotrebnejše. Vse bo šlo dobro, saj so polagali kabel tretji in četrti dan vožnje, v soboto in nedeljo, pri najlepšein vremenu. Toda v ponedeljek ob devetih zvečer nenadoma preneha vsaka brzojuvna zveza po kablu z Irsko in iz njega ni dobiti nobene črke, nobenega znaka, nobenega signala več — ničesar! Profesor Morse ponavlja svoje poskuse, a ne dobi nikakega odgovora! Kabel je brez dvoma v redil, toda tok ne gre skozenj! Field se skloni k Morseju in šepeta: ..Profesor, kaj če se motimo? Morda sploh ni mogoče brzojavljati čez neko določeno razdaljo?" Morse, ki drži roko na tipaču, zmaja z glavo. Kliče in kliče, toda odgovora ni in ni. Po dveinpolurnih brezuspešnih poskusih menijo inžinirji, da ne kaže drugega kot kabel odrezati in ga naviti. Kar iznenada pa se brez vidnega vzroka zopet oglasijo znaki, točno, jasno in neprekinjeno — uganka, ki je tudi pozneje nikdo ni znal pojasniti. Možje v ladijski kabini se spogledajo: morda pa so v teh strašnih morskih globinah le še kake tajnosti, ki jih nihče ne pozna, ki jih nikdar nihče poznal ne bo? Vsekakor pa so znaki zopet tu in vse je rešeno! Vsi so kmalu legli k počitku, srečni, da je minila velika nevarnost. Toda dva dni pozneje je pisal Field svoji ženi o noči, ki je sledila temu dogodku — bila je to noč na 11. avgust — sledeče: . . Odšel sem v svojo kabino . . . vse je šlo dobro ... toda ob tretji četrti na štiri, v torek zjutraj, enajstega, me je prebudil krik: „Drži ga, zadrži ga!“ in v tistem trenotku je planil v sobo gospod Bright z žalostno vestjo, da se je kabel pretrgal! V najkrajšem času sem bil oblečen in sem hitel na krov.“ Kabel se je bil prelomil v globini nekaj sto metrov in je ležal kakih 4000 m na dnu Atlantlantskega oceana. S stisnjenimi zobmi so možje stali ob ograji in strmeli v lahno razgibano, po prvi jutranji zarji že nekoliko osvetljeno morje, ki je bilo požrlo čez petsto kilometrov njihovega ljubljenega kabla — izgubljen je bil za vedno! Neki stari mornar, ki je stal za Fieldom, je zamrmral: „Revež sem, toda rad bi dal petdeset dolarjev od svoje plače, če bi bili žico rešili!“ Drugi so mu žalostno prikimali, saj so imeli vsi prav isti občutek. Mož ob dinamometru je le s težavo zadrževal solze, kapitan se je, čudno hropeč, obrnil v stran. Field je stal nekaj minut kakor vkopan, nato pa se je vzravnal: odločiti se je bilo treba. Kakor da se ni nič zgodilo, je vprašal jasno in stvarno: „Koliko kabla je na naši ladji? Koliko ga ima »Agamemnon«? In ko je izvedel, da ga je premalo, da bi mogli pričeti znova, je dal določiti natančno lego kabla in se vrnil na Angleško. Ladje so imele zastave na pol droga, toda Field ni obupal, temveč je pisal v Ameriko: ..Uspešno polaganje kabla je za nekaj časa prekinjeno, vendar ne dvomim o končni zmagi . .. Moje zaupanje še nikdar ni bilo tako veliko kakor sedaj in prepričan sem popolnoma, da bomo z božjo pomočjo zvezali Ameriko in Evropo z električno žico . . . nikar ne mislite, da obupujem! Srčna želja vseh častnikov in mornarjev je, da čimprej zopet odplovemo na novo vožnjo . ..“ Pristali so v Portsmouthu in Field se je takoj odpeljal v London. Kaj bodo rekli direktorji kabelske družbe k izgubi 100.000 funtov? (Toliko je namreč stalo izgubljenih sto tridesetinpet milj podmorskega kabla.) Toda sprejem je bil boljši, kot je pričakoval: saj je preostalo še 1847 milj brezhibnega kabla in mogli bi tvegati v naslednjem letu novo ekspedicijo, če bi naknadno naročili, kolikor je manjkalo. Field je ostal nekaj tednov v Londonu, da vse to uredi, toda nenadoma so prišle čez ocean strašne vesti o ogromni krizi in finančni katastrofi v New Yorku in odpeljal se je s prvo ladjo v Ameriko. Njegovi dosedanji nesreči in smoli se je torej pridružil še veliki gospodarski polom I. 1857. Na stotine tvrdk je takrat propadlo, mnogi izmed njihovih lastnikov so si vzeli življenje. Fieldovi družabniki so ustavili vsa plačila in se pogajali z upniki glede dolga, ki je znašal 600.000 dolarjev. Fieldu se je sicer posrečilo, da se je z njimi pogodil za daljšo dobo, toda izgubil je velik del v stari tvrdki vložene glavnice. Tako se je končalo to leto razočaranj in neuspehov. Vsem nezgodam vkljub pa je Field sedaj mislil, da sme gledati v bodočnost vedro in z zaupanjem. Toda motil se je bridko, zakaj takrat je bil šele na začetku svoje trnjeve poti! Medtem so bili naročili sedem sto milj novega kabla, ki naj bi nadomestil izgubljeni del. Direktorji kabelske družbe so Fieldu znova potrdili svoje zaupanje. Prosili so ga celo, da bi prevzel mesto generalnega ravnatelja v Londonu, in so mu izročili „vrhovno nadzorstvo". To je bilo modro, obenem pa tudi zelo sebično, ker so s tem zvalili vso odgovornost na Fielda samega. Številni strokovnjaki so ocenili in pohvalili novi odvi-jalni stroj in kabelski ladji sta dobili vsaka tudi novi zrcalni galvanometer, ki ga je bil pravkar iznašel profesor Thomson, pripravo, s katero je radi refleksa razvidno na skali vsako, tudi najmanjše kolebanje električnega toka. Sklenili so, da bodo to pot pričeli s polaganjem kabla sredi oceana in da se bosta ladji odtod počasi pomikali vsaksebi, tako da bosta prispeli istočasno s kablom v Evropo in v Ameriko. Kratko pred odhodom sta se odpeljali „Niagara“ in „Agamemnon“ v Biskajski zaliv in tu v viharnem morju preskušali trdnost kabla. Ti poskusi so se dobro obnesli. Pred nastopom druge vožnje je bil Field čimdalje bolj razburjen. ..Njegova napetost je bila večja od napetosti kabla," piše neki njegov sodobnik. Niti za spanje si ni privoščil časa, kvečjemu v vlaku. Najhujši je bil zadnji teden: v nedeljo ponoči se je odpeljal v Bristol, v ponedeljek zjutraj se je vrnil v London, zvečer je bil v Parizu, dan pozneje zopet v Londonu, v sredo je divjal z Coreat-Western-ekspresom v Plymouth in je bil v četrtek na krovu „Niagare“, da se z njo odpelje na mesto sestanka z „Aga-memnonom" sredi Atlantika. Zaradi hudega viharja je prejšnje dni grozila obema ladjama nevarnost, da se potopita, ker je velikanska teža kabelskih mas silno ovirala manevriranje. Ko sta se pa 25. junija 1858 ladji sestali, je bilo morje gladko kakor olje in pričeli so z najboljšimi nadami polagati kabel na obe strani. Že po treh miljah se je kabel pretrgal in morali so se vrniti na mesto prvotnega sestanka, da zvežejo oba konca. Poslej je kabel tekel mirno čez škripce na zadnjem delu obeh ladij. Spodaj je v brzojavni kabini sedel profesor Thomson poleg Everetta in Fielda in na zrcalnem galvanometru čital signale, ki jih je oddajal „Agamemnon“ skoraj neprenehoma. Govorili so malo in mornarji so stopali tiho mimo kabine tehnikov. Zdaj pa zdaj je prišel kapitan, da povpraša, kako in kaj. Ko so bili položili dve sto devetdeset milj, je nenadoma prenehala električna zveza med ladjama in niso vedeli, ali se je kabel zopet utrgal in kje, ali je motnjo povzročilo kaj drugega. Na ponovne poskuse profesorja Thomsona, da vzpostavi zvezo, „Agamemnon“ ni odgovarjal. Kabel se je očividno pretrgal, ne da bi bil to kdo opazil. Vrnili so se v drugič. Ko so prišli v bližino ..Agamemnona", je stopil Field z Everettom in Thomsonom v čoln in se pripeljal do njega. Ob ladijski ograji so stali častniki in elektrotehnik. „Ni toka niti signalov!“ so javili prišlecem. Field je takoj, ko je stopil na krov, vprašal: ..Gospodje, kdaj ste opazili motnjo?" — „Ob treh in petnajst minut, kabel je pretrgan 1“ Field se je spogledal s Thomsonom: točno ob istem času so bili opazili lom kabla tudi na ..Niagari". Toda kaj jim je to koristilo ? 1 „Kaj naj napravimo?" je Field tiho vprašal, kakor da vprašuje samega sebe. Še preden je kdo mogel odgovoriti, pa je dostavil: ..Polagati dalje? Ne, tega ne bi mogel zagovarjati, preden si nismo na jasnem glede današnjega prekida!" Nato je pogledal vsem naravnost v oči: „Torej nazaj v Evropo!" Obrnil se je in po ladijski lestvi zapustil ..Agamemnona". Napravil je še nekaj poskusov s kablom — dal je n. pr. po ..Niagari" vleči kabel s polno paro in pri nategnjenih zavorah, pa se ni utrgal — nato pa so se vrnili v Anglijo, kamor so dospeli 12. julija. „Ta vrnitev je bila vse, le vesela “e," je pisal neki poročevalec, ki se je tudi udeležil te vožnje. Field ni vzdržal v kabini niti pet minut. Zdaj je tekel na krov in šel gledat mirujoči dinamometer, zdaj zopet strmel v daljavo, kakor da hoče z očmi pritegniti obalo, zdaj spraševal oba tehniška izvedenca ali kapitana. To pot so bili izgubili „samo“ tri sto milj kabla. — Kaj bo, ga pustijo po tej drugi nezgodi direktorji družbe na cedilu! Kaj, če se mu pripeti 'sto kakor ubogemu Gisbornu, ki so ga zapustili finančniki, ko je že bil zgrajen del Proge na Novem Foundlandu ? V tistih nočnih urah je Fieldu brnel v ušesih žalostni in obupni glas suhljatega moža: nenadoma družba ni hotela več dalje — nisem človek, ki bi se spoznal v denarnih zadevah, sir . . Čim bolj pa se je bližalo kopno, tem bolj se je molčečemu možu vračala prejšnja samozevest: vse to je bila smola, slučaj, nezgoda — saj je bil kabel vzdržal tudi najmočnejši poteg, saj so brzojavljali na vso dolžino od ladje do ladje; tretjič se podjetje pač mora posrečiti! In Field je bil po prihodu ladje prvi pri ladijski lestvi, da se odpelje v London. To pot so ga sprejeli z nevoljo, ki je ni mogla premagati niti njegova samozavest niti izredno ugodno strokovnjaško mnenje, ki ga je podal profesor Thomson. Ko je bil pri seji upravnega sveta govor o ponovnem, dasi zadnjem poskusu polaganja kabla, je podpredsednik Brooking ves besen zapustil sobo in dan pozneje javil svoj odstop; eden izmed najvplivnejših delničarjev, sir William Brovvn iz Liverpoola, je poslal Fieldu pismo, v katerem je obžaloval nezgodo in obenem svetoval, naj proda kabel najboljšemu ponudniku .. . Kaj, kabel naj proda? Ne in nel Field se je zavzel še enkrat za ponovno ekspedicijo. In je uspel! „Ogromen kit je plaval proti kablu .. 12. julija so se bili vrnili z druge ekspedicije, že 17. pa je brodovje spet odplulo iz Queenstowna na Irskem, da prične sredi oceana s tretjim poskusom. Field je vedel, da je od tega poskusa odvisno prav vse: kabel bo položil sedaj ali nikoli. Polaganje se je pričelo 29. julija s slabimi znamenji. Ladji sta odpeljali vsaksebi ob popolnoma mirnem morju, ki se je lesketalo v mesečini polne lune, a ko so navsezgodaj Field in drugi gledali, kako se kabel polugoma odvija čez zadnji konec ladje, je neki mornar iznenada zavpil in z izrazi brezmejnega strahu kazal v morje. Resnično, ogromen kit je plaval naravnost proti kablu! Na krovu so vpili, tulili in zečeli metati v morje, kar jim je prišlo pod roke. Pošast pa je, kakor da ni nič zapazila, vršela tik mimo ladje in oplazila žico. Mornarjem je zastala kri — a kabel je ostal k sreči cel in nepoškodovan. Komaj pa so se bili pomirili, že je javil tehnik iz notranjosti ladje, da so na kablu odkrili neko poškodbo. Vse je hitelo pod krov, kjer sta ugotovila Everett in Thomson, da bi poškodovani del šel že čez dvajset minut v morje. V divji naglici so kabel na poškodovanem mestu prerezali in ga na novo zvezali. Sedaj pa se je oglasil iz telefonske kabine profesor Thomson, da je električna zveza pretrgana. Že so mislili, da je vse izgubljeno, ko se je „Agamemnon“ nenadoma in brez vidnega vzroka zopet oglasil. Tako so se vrstili razburljivi dogodki drug za drugim. Dan pozneje so zapazili, da se je „Niagara“ nekoliko oddaljila od prave smeri, ker s kompasom ni bilo vse v redu. Zato so ladjo spremljevalko „Gorgon“ postavili na čelo ekspedicije kakor svojčas „Cyclopa“, ker bi sicer imeli šestnajst milj kabla premalo. Nato pa so polagali kabel redno in brez večjih motenj. Fieldov ladijski dnevnik poroča hladno, skoro suhoparno o dogodkih, ki so sledili; njegove preproste besede pa ne morejo zabrisati razburjene napetosti, ki je prevzela vso ekspedicijo in se stopnjevala, čim bolj so se bližali cilju. Dosegli so ga, ko se je v četrtek 5. avgusta ,,Niagara" zasidrala v Zalivu sv. Trojice na Novem Foundlandu. Ob štirih zjutraj je Field oddal brzojavko za časopisno družbo ..Associated Press" v New Yorku, da je transatlantska proga otvorjena. Prvi brzojav, ki je šel čez ocean še pred pozdravoma, ki sta ju izmenjala angleška kraljica Viktorija in predsednik Združenih držav Buchanan, je odposlal eden izmed direktorjev družbe, kise je vozil z „Niagaro“, angleškim sodružabnikom na Irsko: „Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji," kar označuje bolje ko vse drugo čustva, ki so navdajala udeležence. O veselju v Ameriki in v ostalem svetu, o navdušenju za posrečeno delo ekspedicije naj priča kratko pismo, ki ga je prejel Field od svojega brata iz očetne hiše v Stockbridgu: „. . . Vesela vest je prispela v četrtek in je Tvojo ženo skorajda preveč razburila. Oče se je veselil kakor otrok, mati je vsa žarela od sreče. Bratje, sestre, vsi smo bili kakor blaženi. V mestu so zvonili z zvonovi, streljali s puškami, otroci so pridivjali iz šole in vpili: „Kabel je položen! Kabel je položen!" Stockbridge nori od veselja. Čestitam Ti, dragi brat! Blagoslovi Te Bog! Tvoj David D. Field.“ In kakor da so položili v Zaliv sv. Trojice sto kablov in ne samo enega, se je vest razširila bliskoma po vsej Ameriki in po vsem svetu. Povsod je počivalo delo, tovarne so tulile z vsemi parnimi sirenami, na cestah so ljudje več dni zaporedoma letali sem in tja in drug drugemu kazali časopise, letake, transparente z napisi, kakor: ..Poročena, v avgustu 1858 po Cyru W. Fieldu, Old-Irland in Miss Young-America" ali »Stari in novi Cyrus. Prvi (perzijski kralj Kir) je osvojil svet zase, drugi (namreč Field) je osvojil ocean za vse človeštvo!" Fielda, ki je bil namah najslavnejši človek na svetu, so počastili z neštevilnimi banketi, predsednik Združenih držav ga je sprejel v Wa-shingtonu, dobil je na tisoče brzojavnih pozdravov in pisem in kopico dragocenih daril. Tako je dosegel Field svoj cilj, a sredi triumfa je utrujen in ves izčpan poslal direktorjem kabelske družbe pismo, v katerem je javil, da odlaga mesto generalnega ravnatelja, o da bo tudi poslej z veseljem skušal pospeševati koristi Atlantske brzojavne družbe, kolikor mu bodo dovoljevale skromne sile in kolikor bo to v skladu z rodbinskimi dolžnostmi in lastnimi posli. Sredi največjega javnega uspeha — kabel je redno posloval že tri tedne in je po njem šlo že čez 400 brzojavk s kontinenta na kontinent — je hrepenel Field po mirnem in tihem življenju in slava ga ni omamila. (Dalje.) TRUDOPOLK: MEŽA VODA JE ŠUMELA... (Vtisi s popotovanja.) 1. Molče sva koračila s tovarišem po prašni cesti. Zatopljena in zaverovana sva bila v svet, ki se je odpiral pred nama. Ob takih prilikah pač ni človeku do govorjenja, posebno ne do tistega praznega in pustega govorjenja o že tisočkrat premletih stvareh. Midva pa sva se — kakor hitro sva odprla usta — navadno pogovarjala o dogodkih med šolskim letom In te pogovore sva znala na pamet kakor komedijanta in sva točno vedela, kaj bo drugi povedal. Le zvečer sva včasih govorila o doživljajih preteklega dneva ali pa o stanju najine blagajne. Med potjo, ko ob vsakem koraku doživiš kaj novega — če doživljati umeš —, sva pa molčala. Saj tudi tebi ne bi bilo po volji, če bi te mahoma prebudil iz zaverovanosti v božji svet hripav in žejen tovarišev glas. Neka nestrpna nevolja te prime, če slišiš glas, ki kot disakord odjekne v tvoje sanje in v pesem enakomernih korakov. Kot uspavanka, ki naju je zazibala v zaverovanost v svet okrog naju, so bili ti koraki. Trdi, le nekoliko — za spoznanje — drsajoči so bili, ni se jim še hudo poznala utrujenost. Na levo roko mogočna Drava in zeleno Pohorje, na desno pa — skoro bi rekel — pohlevni Kozjak, nad glavo ozek pas neba, ki čuva in bedi nad tabo in ti kaže pot tja v Korotan, pred tabo pa bela cesta, drzna bela kača z Dobrača, vijoča se po tesni Dravski dolini. Taka je bila najina pot. Ko da bi listal po velikanski knjigi, pisano poslikani, polni prirodne lepote, se ti zdi, ko romaš tod. Na vsakem ovinku obrneš list te knjige in zazreš novo stran, vse drugačno od prejšnje, a vendar nič manj lepo in zanimivo. Iz daljave te pozdravljajo novi vrhovi, njihova barva polagoma prehaja v nebesno sinjino. Nad vrhovi jadrajo fantastični oblaki, snopovje sončnih žarkov prodira skozi nje in razliva svojo luč po globelih. Pod ovinkom, kjer se cesta v drznem loku ovije okrog griča, šumi mogočna Drava, grozeče šumi in jezno se zaletava v čeri in v breg, da pokaže svojo divjo moč. Sproščeno se spusti onkraj ovinka cesta v rahlem klancu navzdol — čezdalje niže, dokler se spet ne zasuče proti levi. Ob kolenu je Drava naplavila toliko blata in peska, da je nastalo majhno močvirje, komaj za ped veliko, bi rekel. Zapoznele perunike z rumenimi cveti se majejo nad tem močvirjem in te pozdravljajo, potnika, prašnega in žejnega, žejnega ne toliko pijače, kot pa prirode in njenih čudes ... Skoro se bojiš, da se bo cesta zdajpazdaj pogreznila v to blato, toda onstran ovinka se začne spet vzpenjati v klanec, kakor je prej počasi padala. Kot rahlo zasumi list knjige, če ga skrbno in previdno obrneš, tako šume na tem ovinku valovi Drave, ki se plužijo po pesku. Zdi se ti, kakor bi ti hotela narava pokazati za ovinkom nekaj tajinstvenega in ti obenem nekaj prav tiho povedati na uho. Pa ti naenkrat na onem bregu nekaj zaropoče in izza ovinka se požene brzovlak, zariše preko zelenega travnika črno sajasto črto in se spet skrije v gozd. Gledaš za njim kot za pošastjo, ki te je zbudila iz sanj, pa ga že ni več, le bela vijuga dima se še vleče nad gozdom. 2. Oj, ta obdravska sela! S Kozjaka priteče potok — ali bolje rečeno hudournik —, ki si je izkopal med dvema hriboma globoko strugo in žene malo nad izlivom v Dravo dve ali tri žage. Nad žagami so na strmem pobočju postavljeni leseni odri, kije po njih izpeljan kolovoz na vrh Kozjaka. Na nasprotnem pobočju pa se na majhni ravninici stiskajo cerkvica in par hišic. Onstran sela se spusti cesta spet po klancu navzdol; vedno nove slike se pojavljajo ob ovinkih, vedno ti pove dravsko valovje kaj novega. Ob cesti se vrste sela — nekaj žag in hišic na kupu — vmes tupatam kakšna večja vas, seveda tam, kjer prostor dopušča. Tupatam srečaš ob cesti studenec, kjer si poplakneš prašno grlo, da napraviš prostor novemu prahu, ki ga boš požrl, ko bo spet pridrvel kak avtomobil. Da, avtomobili! Prav prijetno je, ko potuješ peš. Obstojiš, kjer te je volja, uživaš prirodne krasote, kakor dolgo sam hočeš, počivaš na kantonu, ki si ga sam izbereš, končaš dnevno pot, kadar želiš, koplješ se, če tako nanese, kolikor se ti zljubi. Skratka, kdor je kdaj že to poskusil in nima ravno prešibkih nog ali pa preveč denarja pod palcem, ki pešhojo strašno ovira — denar namreč, ne palec —, kdor je poskusil kdaj, kako se zvečer po končani dnevni poti sladko zaspi kje na senu, ta bo z veseljem še drugič in tretjič in še četrtič in desetič vzel popotno palico v roke. Ali bridka, prebridka je pot po prašnih cestah, kjer je mnogo prometa. Avtomobil te sreča, avto te prehiti, avtobus pred tabo, tovorni avto za tabo! Pa to končno še ne bi bilo tako hudo! Toda tisti, ki udobno sedi v avtu, si najbrž misli, da je pešec pljuča ukradel. Kot v posmeh ubogemu počasnemu dvonogemu polžu, ki koraca ob cestnem jarku, ti prhne precejšnjo porcijo prahu v obraz — najcenejše pudranje... 3. Obetal se nama je lep dan. Megle so se pravkar začele dvigati in se plaziti ob hribih iz doline proti nebu, vendar pa je ležala dolina še v senci. Toda ko sva bila ravno v sredi Marenburškega polja, je kar naenkrat obsijalo sonce žitna polja in hmelj-ske nasade, ki so daleč iztezali svoje sence. Zanimiv je bil pogled na te sence, ki so tupatam padale čez cesto: najprej trak sence, nato trak luči, pa spet senca in luč in senca in luč in tako dalje tja po cesti naprej, da je bila cesta kakor zlata lestvica, ki vodi v sončne višave. Strmela sva s tovarišem nad tem čudom, se šalila, gledala z biserno roso posuto travo in rastline, medtem pa korakala v onem starem, umerjenem tempu naprej. Enakomerno, skoraj bi rekel počasi, sva hodila. Pa najbrž se nama je le zdelo, da hodiva počasi, kajti noge so nama bile spočite in prožne, da bi lahko tekla proti cilju, v nove kraje, v Korotan. Priromala sva v Marenburg. Po trgu še ni bilo dosti življenja. Zato sva šla in si ogledala cerkev ... Po trgu so pravkar začeli odpirati trgovine, ko sva prišla iz cerkve. Kupila sva razglednice in šla dalje. Čemu neki bi se naj dalje mudila v trgu, ko pa je na zunaj podoben sto in sto drugimi Za naju — vsaj zame — je bila edina zanimivost onstran trga, tam, kjer se cesta v čudnih vijugah spusti po griču navzdol. Kakor bi si jo zgradili otroci za igračo. Suče se, suče in krivi in zvija, pa je kar naenkrat ovinkov konec. Prav po otročje. Otrok dela ovinke, fantastično kačo riše po prahu, pa se mu kar naenkrat zahoče, da svojemu umotvoru malo ponagaja, kači iztegne rep v ravni črti in se zraven škodoželjno zasmeji: »Na!.. 4. »Do Kotelj morava danes priti," sem nakratko pribil in zaključil pogovor o načrtu za tisti dan. Pa nisva prišla do Kotelj, niti ne do Guštanja. Po poti sva sanjarila in si ogledala ysako stvar prenatanko. Od daleč sva zagledala Vuzenico in Muto. To sta zopet dva tipična kraja, posebno Muta. Žal nama je bilo, da sva morala tako hiteti. Rada bi se bila pobliže seznanila s tema dvema krajema. Tako pa sva si J'l> morala ogledati kar mimogrede. Kakor piščeta se stiskajo v Muti hišice, vse črne in sajaste, ob grič, ki stoji na njem cerkvica, zgrajena čisto v istem slogu kot hišice pod njo. Kakor pri servisu: tako je vse skladno, da si kar ne moreš misliti teh hišic brez cerkvice nad njimi in ne cerkvice brez hišic pod njo. Tudi Vuzenica je nekaj posebnega. Na ozkem prostoru se stiskajo hiše, bele in z rdečo opeko krite, vse praznične — pravo nasprotje svojim sosedam na tej strani Drave. In iznad te kopice hiš se dviga preprost, pa vendar vitek in skoro nekoliko nesorazmerno visok zvonik. Z bežnimi očmi sva si s tovarišem vse to kar oddaleč — s ceste — ogledala, nato pa znova vzela pot pod noge in jo udarila dalje — za ciljem . .. 5. Bivša štajersko-koroška meja! Kot priča tuje samovoljnosti pri razkosavanju slovenskih dežel stoji ob cesti mogočen kamen, čisto podoben kiosku, ki so na njem nalepljeni najrazličnejši razglasi in reklame. Tako so prodajali tujci našo zemljo na drobno, kakor prodaja inehko telečje meso na drobno mesar v mesnici. In taki mejniki so glasno oznanjali, da še lahko dobi kak kos slovenske zemlje, kdor bi ga hotel imeti ali kdor bi ga rabil . . . Mrko stoji mejnik ob cesti, kot bi se jezil, da njegova reklama ni nič zalegla in da so z njega izsekali vse napise ter s tem izbrisali vse sledove nemškega nasilja. Mrk je kamen, sam vase pogreznjen, pravo nasprotje tistim par hišicam, ki stoje na drugi strani ceste. Življenje samo seva iz teh hiš, sonce se veselo smeje na oknih in poljublja nageljne, ki se lijejo kot slapovi z oken po stenah. Otroci se igrajo pred hišami, oblastno korači okrog njih petelin s svojo kokošjo družino, na pragu pa brezskrbno leži pes in se sonči. Med hišicami žubori majhen potoček, polni korito, kamor hodi pit živina, in teče pod cesto in nato čez vrtove proti Dravi. „Ali se ti ne zdi, da nekdaj ni bilo tako?“ sem vprašal tovariša. „Najbrž tedaj niso živele hišice, ampak kamen ob cesti. Prezirljivo je gledal na hišice, ki so ždele tam-le v žalosti in si od sramežljivosti in strahu niso upale pogledati pošastnega mejnika, ki je ležal ljudem na dušah kot težka mora. Še nageljni na oknih si niso upali smejati se soncu in sončni žarki si jih niso upali poljubljati, ker so se bali kamena, ki je stal ob cesti med hišami kot disonanca sredi slovenske pesmi". 6. Močno poševno so še padali sončni žarki, ko sva jo priinahala do Dobrij . . . Tam, kjer se cesta spusti navzdol proti železnici in se obenem zasuče proti Gu-štanju, sva obstala kot vkopana. Svečano so obsevali sončni žarki Malgajev spomenik, ki stoji v griču nad cesto. Nemo sva gledala ta prizor. Kot da bi se zahajajoče sonce, ki je stalo tam sredi neosvobojenega Korotana, poslavljalo v imenu Korošcev-sužnjev od Korošcev-svobodnih. S poslednjimi močmi so se oklepali sončni žarki spomenika, ki je postavljen v spomin junaku osvobodilnih bojev, oklepali so se kamena, kot se oklepa skale brodolomec. In kot v tolažbo jim je govoril napis na spomeniku: „0 jaz ne spim, le čakam čas in čakam vas, da gremo skupaj čez Št. Vid med brate našo Zilo pit.“ Vedno bolj rahlo so sončni žarki objemali spomenik, vedno manj so se ga držali, dokler niso končno na križu vrli spomenika vztrepetali v poslednji pozdrav . . . Tisto noč dolgo nisem mogel zaspati. Gledal sem sončne žarke, ki se kot nežni prsti oklepajo granita in drhte prosijo pomoči. . . Pod oknom pa je šumela Meža. V nočno tišino je pela pesem, s pritajenim, nežnim glasom, polnim upanja jo je pela — pela in šepetala zraven besede tolažbe: „0, jaz ne spim, le čakam dni, ko vse gore slovenske vstanejo in ko na vsaki svetla krona — kres zažari. Tako ovenčane prejmo takrat gore med se zgubljeni pa spet najdeni zaklad — slovenski Korotan.. .“ Poslušal sem te besede, misli so mi hitele v bodočnost, Meža pa je pod oknom šumela in pela stoletno svojo pesem . .. (Dalje.) Glej, zelene nese butare mladina, z lic nedolžnih sije sreče ji milina. JELKO ERZIN: CVETNA NEDELJA Grešnik pa obupan z butaro pregrehe v cerkev belo speje iskat si utehe. Pač miru simboli so te oljke vitke, a kdor gleda nanje, toči solze bridke. DRUGOŠOLEC: IN KAR ČEZ NOČ... In kar čez noč skopnel je beli sneg, in kar čez noč oživil se je breg. In kar čez noč spremenil se je svet, in kar čez noč bil ves je v cvet odet. In kar čez noč prišla je spet pomlad, in kar čez noč vzbudila v cvetje nad IVAN VESEN: V PARKU Voda nenehno v kotanjo klokota, noč tiha nad gladino se plazi, Eros kamnit skrivnostno se smehlja, ko da se čudi moji ekstazi. Srce drhti in prisluškuje v nočni mir — Bežno nad drevjem se gubi zelir . . . J A 1\T E Z ZANIKE RNEŽ Ta naš Janez Zanikemež vam je junak. Dijak je, pa se mu ne pozna dosti. Vedno je zamazan in raztrgan. Vode se boji kar se da. Umije se vsake kvatre enkrat. Prsti mu bodo kmalu pogledali iz čevljev. Ni čuda! Vsak kamen, ki ga vidi na cesti, brcne. Še železni čevlji ne bi ostali celi. Gumbov seveda polovico manjka. Hlače ima prepasane z vrvico; jermen je že prodal, ker ni imel denarja, da bi plačal pri igri. Nič ne pomagajo prošnje staršev. Vse je zaman. Kar se Janezek nauči, to Janez zna. V šoli mu trda prede. Za božič so mu „neusmiljeni trinogi" kar pet „fajf“ naložili. Izgovarjanje ni nič pomagalo. Oče je vzel iz kota leskovko in mu pošteno izprašil hlače. Janez si tega ni dosti jemal k srcu. Bolečine so kmalu minile in zopet je stari Janez. Ko bi videli njegove šolske potrebščine! Gotovo bi vam prišlo slabo. Prva vojska! Knjige so popacane, listi kar frčijo od njih. Skoraj na vsaki strani zvezka ali knjige je njegov pečat: packa. Ena knjiga leži v kotu, druga na mizi, tretja na polici. .. Vse je v neredu. * * * Janez reče: „Danes se ne bom učil, bom pa jutri zjutraj prej vstal." Zapre knjigo in jo vrže od sebe. Uboga knjiga prileti v kot in tam obleži. Janez se še ozre ne. Urno jo odmaha k prijatelju Uzmoviču. Tam igrata do poznega večera. Ker nimata denarja igrata za gumbe. Janez ima srečo in prijatelj Uzmovič mu mora odstopiti nekaj gumbov od svojega suknjiča. Ko se zmrači, se Janez poslovi od prijatelja in odide domov. Oče ga vpraša: „No, ali znaš za jutri ?“ „Seveda,“ odgovori Janez. Med odgovo- rom pa drži v žepu figo. Napravi budilko na šest, da ga zjutraj zbudi. Mirno zaspi. Zjutraj ob šestih budilka zaropota in Janez se zbudi. Ves nejevoljen reče: „Ravno sedaj me mora ta čebula buditi! Malo še lahko poležim." Kmalu po teh besedah zopet sladko zaspi. Ko se drugič zbudi, je ura že pol osmih. Hitro vstane. Oblekel bi se rad: a kaj pomaga, ko je vse razmetano. Nekaj je tukaj, nekaj je tam. Po dolgem iskanju najde za omaro čevlje in nogavice. Hlače so na veliko srečo na obešalniku. Ne mislite, da jih je on tja obesil! Dobra služkinja Meta je to naredila. Obleče se in odhiti v kuhinjo, kjer v naglici izpije kavo. Sedaj pa grom in strela! Gre v sobo, kjer ima svoje potrebščine. Išče in išče, pa vendar ne najde vsega. V šolo mora brez francoske vadnice. Pride v šolo. Ura je že osem proč in pouk se je že pričel. Opravičuje se, da je zamudil električno železnico. Ne pomaga! Profesor ga zapiše v razrednico in Janez odide v klop. Naslednje tri ure minejo brez nezgode. „Prfosi“ ga nič ne vprašajo. Naloge pridno piše med odmorom. Peto uro se opraviči, da je pozabil knjigo. Profesor si misli: „Fant se najbrže ni učil!" in ga vpraša. Janez dobi „cvek“. Šolski zvonec pozvoni in Janez odide, vesel ko ponavadi, domov. Po poti si brunda: „En cvajer al’ pa dva, to nam korajžo da." Pride domov in oče ga vpraša: „Ali si kaj znal v šoli?" „Gladko. V francoščini sem dobil vsaj prav dobro!“ ★ ¥ * Tako je bilo dan za dnem. Oče se je zelo začudil, ko je dobil Janez ob koncu leta v francoščini prav slabo. Sklep je bil kmalu storjen. Prišlo je drugo šolsko lelo in oče je dal Janeza v zavod. V začetku mu je trda predla, a kmalu se je privadil. Sedaj je dober fant in tudi v šoli dobro napreduje. Prekrstili so ga in sedaj se imenuje Janez Pridni. NOVE KNJIGE Josip Jurčič: Jurij Kozjak, slovenski janičar. Povest iz petnajstega stoletja domače zgodovine. Priredd dr. Mirko Rupel. Natisnila Mohorjeva tiskarna v Celju 1934. Založila Družba sv. Mohorja v Celju. Str. 142. Cena broš. Din 9.— (12.—), vez. Din 18.— (24.—). V četrtem zvezku Cvetja iz domačih in tujih logov smo dobili to tako priljubljeno Jurčičevo povest. Namenjena je v prvi vrsti za razredno šolsko berilo, a jo bo prav tako s pridom vzel roke sleherni, čeprav je morda Kozjaka že neštetokrat prebral. Posebno vrednost daje tej izdaji vzoren prirediteljev uvod, v katerem pregledno in izčrpno analizira to prvo daljše Jurčičevo delo. Seznani te z njegovim postankom, snovjo in zgodbo, zgradbo in osebami, nakar se še pomudi ob miselnih in oblikovnih osnovah ter pokaže še jezik mladega Jurčiča in pomen knjige za pisatelja samega in njen vpliv na razvoj našega pripovedništva. Tekstu sledijo potrebne opombe in dvajset vprašanj, ob katerih naj dijak še sam razmišlja in prodira v pisateljevo ustvarjanje. Pomembnost, potreba in nizka cena to izdajo same dovolj priporočajo! J. Benoit: Boštjan iz predmestja. Po ller-wigovi noveli dramatiziral — —. Iz flamskega izvirnika prevedla in priredila Ksenija Jelšnikova. 1935. Izdala in založila ..Založba ljudskih iger“ v Kranju. Tisk tiskarne Tiskovnega društva v Kranju. Str. 100. Cena broš. Din 20.— Niko Kuret, ki že drugo leto izdaja »Ljudski oder“, list za poglobitev našega igranja, se je z veliko vnemo zavzel za propagando novega, versko poudarjenega življenja na naših odrih, ki naj bi tako vršili paralelno s katoliško akcijo pravo apostolsko poslanstvo v naših dneh. Da preskrbi vsem odrom, ki so voljni v tem praven dejati. primeren repertoar, izdaja tudi ..Ljudske 'gre“, katerih deveti zvezek je ..Boštjan iz Predmestja". V prevodu p. dr. R. Tominca nam je Herwigova novela v izdaji ..Krekove knjižnice" že znana in menim, da jo je sleherni, ki jo je dobil v roke, z zanimanjem prebral, saj je povest naših dni. ko socialno vprašanje tako nujno kriči po rešitvi. Tudi ndadi benediktinec pater Boštjan je zaslišal *Q krik in je šel po evangelijskih besedah nn cesto med ponižane in razžaljene, živel >n delal z njimi in jih žrtvujoč se reševal, dokler ni padel s prošnjo: ..Gospod . . . daj, da ne bo moja kri zastonj prelita!" Če že Povest zgmbi, bo Benoitova dramatizacija na odru toliko bolj. S Kuretom, ki je napisal ■pri na pot med naše ljudstvo uvodno be-seedo, želimo tudi mi: „Naj bi sleherni od nas spoznal, da mora postati takšen, kakor je bil Boštjan. Boštjan naj bi bil našim delavskim odrom in njihovim gledalskim občestvom kažipot, naj bi jim bil socialni tečaj, naj bi jim bil duhovne vaje", kratko-malo: program! — Prireditev je podana v lepem jeziku. Kristina Vrhovec in Emil Smasek: Burka o jezičnem dohtarju Po starofrancoski farsi „Maistre Pierre Pathelin" iz XV. stoletja napisala -----. 1935. Izdala in založila „Založba ljudskih iger" v Kranju. Ljudske igre 10. zvezek. Tisk tiskarne Tiskovnega društva v Kranju. Str. 82. Cena broš. Din 20.— Kakor smo s ..Slehernikom*’ dobili klasičen primer srednjeveškega misterija, tako nam bo poslej nepogrešljiv ..Advokat Pathelin". najpomembnejša francoska farsa, ki je doživela že nešteto predelav in izdaj v najrazličnejših jezikih in je prav v zadnjih letih spet na dnevnem redu. V preglednem uvodu Smasek prav lepo podaja razvoj srednjeveške burke, ki je spočetka živela le kot vložek v misterijih in se polagoma osamosvojila v predpustno isrro (Fa«tnachtspiel) pri Nemcih, v burkasto igro pri Nizozemcih, v commedio deli’arte v Italiji in v farso pri Francozih, kjer se je javljala v treh tipih: 1. farsa s politično satiro. 2. farsa, ki je prepletena z alegorijami, in 3. čista farsa, burka. Največja in najboljša farsa tega tretjega tipa, ki se je zlasti razvil v 15. stoletju, je ..Pathe-lin“ — naša ..Burka o jezičnem dohtarju", ki v svoji stiski ogoljufa suknarja goljufa in še reši izkoriščevanega, a premetenega ovčarja, ki jo pa tudi po svoje zagode svojemu zagovorniku. Vse dejanje je preprosta potegavščina, a je tako šegava in živa, da kljub svoji starosii prijetno razvedri tudi današnjega človeka. Igra je pisana v verzih, ki tudi v prevodu preprosto in gladko teko in ti je ob njih, ko da bi bral narodno pesem, katero dohtar tudi prepeva v svoji ..zmedenosti", tako o Ribenčanu, o gorenjskem vasovanju, o prleškem študentu in krajinsko zaljubljeno, kar vse da prevodu še posebno domačnost. — ,.Burka o jezičnem dohtarju" bo morala tudi v šesto šolo, kier naj paralelno s ..Slehernikom" seznani dijake s srednjeveško igro in njeno motivnostjo. fKnjipe Goriške Mohorjeve družbe. Slovenska knjiga je tam za mejo pastorka, ki od leta do leta huje trpi. To nam priča tudi knjižni dar soriške Mohorjeve. Samo tri knjige smo dobili: Ackermann. V službi pri trinogu: Zimske urice in Apostol krščanske ljubezni sv. Vincencij Pavelski. —V(enceslav) B(ele) je prav lepo prevedel napeti roman iz časov francoske revolucije, ki ga staro in mlado gotovo kar požira, zbornik ..Zimske urice" naj pa s svojo leposlovno, poljudno znanstveno vsebino in še z raznimi novicami in poročili o dogodkih preteklega leta in zadnjih časov nadomesti ono. kar bi sicer Goričani brali v svojem tedniku, če bi ga še imeli. Kakor lepa povest se bere življenjepis sv. Vincenca Pavelskega. ki ga je spisal dr. Anton Zdešar, duhovnik Misijonske družbe. To delo pač zasluži, da bi ga prebral zlasti v naših dneh sleherni in se ob svetniku krščanske ljubezni in požrtvovalnega dela za bližnjega vzoroval in hodil za njim — dejstvujoč se v Vincencijevih konferencah ! — Knjige lahko naročite v Jugoslovanski knjigarni v Ljubljani. Prof. Pavel Holeček: Izbor nemškega beriva za šolo in dom I. Priredil — —. 1935. Založba Družba sv. Mohorja v Celju. Natisnila Mohorjeva tiskarna v Celju. Str. 188. Cena broš. Din 24.— (32.—), vez. Din 33.— (44.—) — Dobra in potrebna pomožna knjiga za vse. ki so prišli preko prvih težav v nemščini in si žele svoje znanje izpopolniti. Prireditelj je zbral 29 krajših beril z najrazličnejšo, zanimivo vsebino, ob koncu vsakega pa imaš preizkusna vprašanja, da lahko ugotoviš, koliko je tvoje znanje. Posebnega slovarja ti ob ob tej knjigi ni treba, ker ga imaš v njej sami z vsemi besedami iz beriva. Jernej Andrejka: Mladostni spomini. (1850 —1878.) Uredil in izdal dr. Rudolf Andrejka. Ljubljana 1934. Pisatelj Jernej Andrejka (1850—1926) je javnosti znan po »Slovenskih fantih v Bosni in Hercegovini". Bil je gardni podpolkovnik na Dunaju. Svoje počitnice je vedno najrajši preživel na rodnem domu. Malo pred smrtjo je 75 letni mož napisal svoje mladostne spomine, kier opisuje trdo življenje svojega deda in svojih staršev na Hudmanovem posestvu v Dolenjah. Mati je želela, da bi videla sina pred oltarjem, in ga je z veliko požrtvovalnostjo poslala v šolo. Zaradi raznih ovir je vstopil v gimnazijo šele s 17 leti in ravnatelj Smolej je pravilno pripomnil njegovemu očetu, naj bi fanta rajši oddal v — vojašnico nego v prvi gimnazijski razred. Kar je ravnatelj rekel bolj v šali. to se je čez tri leta res zil v znanstvenih krogih v drugi polovici preteklega stoletja prav tako kot Pupin in Jeslu znan in visoko cenjen. Bilje to Jožef Stefan, ki se je rodil 24. marca 1835 v Št. letru pri Celovcu v preprosti slovenski hiši. Desetleten je že začel obiskovati celovško gimnazijo, kjer se je posebno vneto učil svojega materinega jezika in je petnajstleten znal tudi že srbohrvaščino in češčino, kar mu pa ni bilo dovoli: v svojem slovanskem navdušenju se je naučil še ruščine. V petem gimn. razredu je ustanovil literarni krožek, ki je izdajal „Slavjana“, v katerem je Štefan priobčeval svoje pesmi, ki so bile tako dobre, da sta jih „Vedež” in „Bčela“ ponatisnjevala. V višji gimnaziji se je navdušil za matematiko in fiziko, kar je potem tudi študiral na dunajski univerzi, kjer je napravil 1857 izpite in doktorat. Dotlej je še vedno sodeloval pri naših listih, in sicer v „Novicah“, „Šolskem prijatelju" in v »Slovenskem glasniku”, pozneje pa se je posvetil izključno svoji znanstveni stroki. Napisal je kakih sto razprav. L. 1863. je bil imenovan za rednega profesorja na dunajski univerzi, bil tudi njen rektor, ostal pa vedno zaveden Slovenec, ki je z zanimanjem zasledoval vse naše kulturno življenje. Umrl je 7. januarja 1893. Več o tem našem znanstveniku bo „Mentor“ še prinesel, ker se spodobi, da se ob stoletnici poklonimo manom tega veleuma in spoznamo njegovo delo. POMENKI Kondor. V Vaših pesmih je marsikaj lepega, tudi neka svejevrstna svežost je v njih, a razne nelogičnosti v izvajanjih motijo. Zdi se, kakor bi hlastali, da bi dojeli čimveč doživetij, a pri tem pozabljate na organično nujnost rasti, ki jo mora očitovati ludi pesem. Mislim, da boste tudi to kmalu doumeli. Istotako si lahko zapomnite, da se z besedami tudi ne smete kar tako igrati, ker mora biti vsaka utemeljena na svojem mestu. Preberite n. pr. še enkrat „Topole“ in jih analizirajte: videli boste, kaka zmešnjava je v njih! P. Gaber. Vaše prve pesmi sem prebral. Niso še godne, a bral sem že dosti slabših. Vsebinsko so še tako vsakdanje in jezikovno in oblikovno kažejo, da sodobnih pesmi niste prav nič brali. To Vam nujno svetujem, ker po „Dvojni pomladi", ki je še najboljša, sodim, da se boste sčasoma le naredili. Šmarnogorski. Nekoliko obrušene pridejo vse tri na vrsto. Oglasite se še kaj! J. E. To pot je bilo bolje. Kar nikar ne izgubite poguma, če bi vsega ne mogel priobčiti. Nič ni čudnega, če se Vam katera ponesreči. Morda bi se o priliki osebno oglasili, da bi se podrobno pomenila. Fr. B. Kaj je z Vašo prozo, sprašujete. Ni me navdušila. Jezik je že dober, a vsebinsko in tehuično se mi zdi vse pomanjkljivo. ..Poslednja pot“ bi bila najboljša in bi jo rad priobčil, če bi Stipovo življenje nekoliko bolj novelistično obdelali. I. P. „Mesto v pokoju" bo treba še nekoliko opiliti in potem pride na vrsto, druge so pa slabe! Tiro. Vsebinsko in oblikovno še šibko; ne mislite, da je vsako čustvece že vredno verzov! Takih, kakršne zdaj zmorete, pač, a zato poslane stvari še niso — pesmi! Morda pa se kdaj le povzpnete od ..prostaka" do kake šarže! France Dolenjski. Morda o priliki vse porabim. Upam, da se boste lepo razvili. N. M. S. ..Trojna bol“ je lepo pisana in tudi po vsebini tehtna, a kaj. ko je le prepovršna skica, prav za prav koncept, ki bi ga morali šele izdelati. Poskusite! Junko. „Greh“ je boljši ko ..Bolnikova esem“. Le še kaj pošljite, a rajši prozo, er mislim, da je v njej Vaša moč. Quilibet. Vaša druga pošiljka me je pre-ričala, da je v Vas krepek pripovedni talent. ..Rogačevo smrtjo" — imenujva jo tako to Vašo sliko s kmetov — ste se pokazali kot zdrav realist, ki znate gledati našega človeka in njegovo življenje lako ostro, cia Vam morein prerokovati še lepo prihodnost na književnem polju, ako se boste v tem pravcu razvijali. Tudi jezik in stil sta že prav lepo uglajena. Sliko bi prav rad priobčil, a se mi zdi, da bi motivno spadala bolj v kak drug list. In tudi preobširna je za „Mentorja“. Pošljite mi še kaj, a krajše! Ona prva bo že o priliki prišla na vrsto, če ne v zadnji številki, pa drugo leto! Pozdravljeni! Ljubo. Tudi Vas moram pohvaliti. Niste tako močni ko Quilibet, bolj sentimentalno pišete, a vendar prijetno. „Žvončki" so še nekaka vaja, pa dobra, ..Tovariš Lojze" je pa že toliko zrel, da ga priobčim, ko mi bo dopuščal prostor. Frančišek Ks. S „Slepcem“ sem zadovoljen in pričakujem, da se boste prihodnje leto češče oglašali! V. R. „Rada“ je res najboljša. Motiv je prav zanimiv, samo začetek m konec sta radi materinega groba nekoliko v nesoglasju, kar se pa da brez težave popraviti. In še nekaj: po oni nalogi bi pričakoval namesto sedanjega nekoliko sentimentalnega prijateljstva novelistično poanto — srečanje z očetom, s pravim očetom. Tako bi bila ta zgodba res življenska. Nemara jo bom sam v tein smislu zaobrnil. — „En dan v šoli“ ste označili kot poskušnjo in moram reči, da ste šolsko življenje dobro podali, samo škoda, da niste obdelali še slovenske ure! Rad bi vedel, kako se imate ob Brezniku, proti kateremu še toliko grešite. Priporočam Vam, da ga v bodoče nikar ne zanemarjajte! — ,,Rodil se je človek" je nekak pendant k „Radi", a je le referativno očrtan, kar je premalo za zgodbo, v kateri naj bo napeto in razgibano dejanje. Taka je tudi Vaša zgodba o igralki — skica, ki jo boste morda kdaj pozneje vse globlje zajeli. Per aspera ad astra in pozdravljeni! Popravi! V zadnjem verzu predzadnje kitice Prešernovega polatinjenega „Orglarja“ (Št. 7, str. 153) beri namesto škratovih „tne-tibus" pravilno: motibus, kar je vsak dobri latinec pač že sam popravil! Naročnikom! S prihodnjo dvojno številko Mentor zaključi svoj XXII. letnik! Kaj je Vaša dolžnost? Da čimprej poravnate naročnino! Mnogo, mnogo jih je še, ki jo dolgujejo. Ne odlašajte, ne povzročajte upravi nepotrebnih stroškov z opomini in nakažite takoj, ko dobite to številko, naročnino! te bi bil med naročniki kak mecen, ki bi hotel še posebej podpreti naš edini dijaški list, bi bili še prav posebno veseli! S prvim, ki bi se tako oglasil, začnemo priobčevati prispevke za »Mentorjev tiskovni sklad«, kot ga imajo že nekateri listi. Na delo za naš najstarejši dijaški list! •:= NOVA ZALOŽBA V LJUBLJANI KONGRESNI TRG 19. PO ZELO NIZKI CENI Šolske potrebščine za vse šole, učila, zvezki, barve, risalno in teh. orodje, nalivna peresa Knjige: šolske, leposlovne in znanstvene. Tuja, zlasti mladinska literatura v vseh jezikih. — Cankarjevi in Finžgarjevi zbrani spisi. odlični prevodi iz klasične literature: Sophokles-Sovre-Kralj Oidipus, Euripedes-Sovre: Bratski spor, Shakes-peare-Zupančič: Julij Cezar, Beneški trgovec. — V naši založbi je izšla dr. Jak. Kelemina: Literarna veda. Pred nakupom DOM. I ČEBIN PREMOG - DRVA - KOKS TELEFON 25 - 56 i . Ljubljana /OLFOVA ULICA 1 domačih ali inozemskih knjig, revij, muzikalij itd. obrnite se na jfugoslovansko knjigarno r. z. z o. z. Ljubljana Pred škofijo Ima stalno bogat sortiment slovenskih in tujejezičnih leposlovnih ter znastvenih knjig « zbirko žepnih slovarjev in učbenikov • šolske knjige • Naročniki knjižnih zbirk (leposlovne — ljudske knjižnice • zbirke domačih pisateljev in Kosmosa) uživajo pri nakupu knjig domače zaloge • 250/o popust (izvzemši šolskih) Zahtevajte brezplačno cenike lastne založbe in knjižnih zbirk p. » <■ j t*v .-.v-t 'V->v „ *'v" 1 v* -; .-■■*• v . jv,;; Sffel ’ jS'| VM r,- ,i •,* ■ y,i ;>C r- $ - i-;. • v;>v.. . v • Un >, •*. V\. 'j- -,'•)■ L|S' V j r. f k ./A , -. **• . v' •■ v*7 t':\ . '-$8 ■ v Hat ' ‘,sife7 4. w\r% i’^ '($■ '**&'''■ •<'—'* V*%ITO “V.$Sf\ v ;k' * t>' V«”’ rrr/ ^jINS ''mkfflfi&i W%‘£iA?:r m/W M* 4 ,v • w)f•‘4*:%' 1 r'r: ii. .'*•.’,/! j ums*#*? iTMir^aapa* SS& wis ■;; 5. «;S * I- Ife:jk*| J®