Poštnina plačana v gotovini.
Štev. 20.	V Ljubljani, dne 18. novembra 1927.	VII. leto.
VO J N IH INVALIDOV KRALJEVINE SHS
OBLASTNEGA ODBORA ZA LJUBLJANSKO IN MARIBORSKO OBLAST V LJUBLJANI
List izhaja 1. in 15. v mesecu. — Posamezna številka 1 Din. Naročnina mesečno 2 Din. — Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma
se ne sprejemajo. — Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, št. Peterska vojašnica.
Naše glasilo.
Po enomesečnem prestanku je zopet izšlo naše glasilo »Vojni invalid«. Splošno smo si ga želeli, ker smo čutili njegovo potrebo. Razjasnjuje nam naše vprašanje, njegovi članki dajejo izraz naših teženj in misli v javnosti. Tako vidimo, da je naš list potrebnejši in 'koristnejši kakor vsa ona naša zborovanja, ki se ubijajo ob štirih stenah. Z njim moremo najboljše zainteresirati javnost, katera se naše notranje stanovske borbe ne more udeleževati. Invalidsko vprašanje pa rabi na vsak način opore v celokupnem narodu, katerega se mora na ta način informirati.
Pred enim mesecem smo morali naš list ustaviti, ker sami naši čitatelji niso zadostili pogojem njegovega obstanka. Skoro polovica jih je pozabila plačati naročnino1. Prepričani smo bili, da je bilo pri tem samo nekaj malomarnosti, da pa ne bodo dopustili naši čitatelji in drugi tovariši in tovarišice trajne ustavitve. In res so prinesli delegati na anketo, ki je imela tudi o tem odločati, želje in izraze našega članstva po takojšnji potrebi nadaljnega izhajanja lista.
Razumljivo je, da je bilo treba postaviti ta pogoj na boljšo podlago. Našemu listu so našli podlago za razširjenje in stalni trdni obstoj.
Krajevni odbori našega udruženja so prevzeli vso akcijo v tem smislu. Obvezali so se, da bo najmanj 20% njihoyih članov in članic naročenih na »Vojnega invalida«. S tem principom bodo tedaj pozvali članstvo. Zato apeliramo tem1 potom na naše članstvo, da se odzove samo, niti čakati ni treba poziva. Napravimo naše glasilo močno, trajno m ga razširimo, ker smo spoznali njegovo potrebo. Kdor je zaveden naš član ali članica in ima in-
Razna važna aktuelna vprašanja so zahtevala, da je Oblastni odbor sklical anketo delegatov, ki se je vršila v nedeljo, dne 30. oktobra t. 1. v čitalnici ljubljanskega invalidskega doma. Prisotna je bila večina izvoljenih delegatov, in sicer tov. Jenko iz Celja, Mlinar iz Cerknice, Maurin iz Črnomlja, Maček iz Logatca, Vodopivec iz Domžal, Cundrič iz Oorij pri Bledu, Mir iz Gor. Radgone, Čresovnik iz Guštanja, Golob z Jesenic, Štular iz Kranja, Glinšek iz Kamnika, Žabkar iz Krškega, Satler iz Ljubljane, Gorenc iz Mokronoga, Koželj iz Moravč, Stankovič iz Metlike, Geč iz Maribora, Titan iz Murske Sobote, Lukman iz Novega mesta, Slana iz Ormoža, Senčar iz Ptuja, Skrabec iz Ribnice, Mesgol iz Radovljice, Fajgelj iz Slov. Bistrice, Sever iz Sevnice, Markelj iz Selc, Cre-slovnik iz^ Slovenjgradca, Ravnikar iz Škofje Loke, Plešnik \z Šoštanja, Retruša iz Šmarja, Baumgartner iz Tržiča, Kokalj iz Trbovelj, Prijatelj iz Velikih Lašč, Kösel iz Zagorja in Vidmar iz Žužemberka. Vsi so oddali pravnove-Ijavna pooblastila.
Predsednik tov. Štefe otvori anketo s pozdravom in prečita že objavljeni dnevni red. Povdarja, da se mora anketa baviti samo š splošnimi vprašanji, izključena so pa vsa vprašanja posameznikov osebnega značaja. Tega Principa naj se drže vsi delegati. K prvi točki dnevnega reda poda poročilo o kongresu. Sicer le. bilo itak objavljeno, le ogledati si je treba njegovo bistvo.
Kongres je bil v Kragujevcu, to pa zato, da smo mogli zborovati enkrat v junaški Šumadiji, Mer se je započela naša osvobodilna borba.
teres na naši stanovski borbi, ne bo ostal brez lastnega stanovskega glasila. Materijelno žrtvovanje za to je majhno, ker 2 Din mesečno zmore vsak. Nočemo ravno siliti, ampak zanašamo se na zavedanje njih samih.
Krajevni odbori bodo nabirali naročnike. Akcija je urejena tako, da bodo dobili posebne prijavne pole. Izterjavah bodo tudi zaostanke naročnine in jih s posebnimi izkaznicami odvajali upravi lista. Vsak mesec pa bo upravništvo poročalo o potrebi poravnave nadaljnih naročnin in novo prijavljenih naročnikih Krajevnim odborom. Isti pa bodo upravi pošiljali mesečna poročila o naročnikih in vseh spremembah. Na ta način se bo naročnina pobirala redno in ne bo zaostankov. Pa tudi agitacija za naročnike bo popolna. Kakor uprava lista, tako bodo imeli tudi Krajevni odbori natančno evidenco o vseh članih kdo je naročnik lista in koliko ima plačanega.
Apeliramo torej na vse članstvo1 udruženja, da se takoj naroči na naš list pri svojih Krajevnih tajnikih in ga naprej plača za četrt leta, pol leta ali celo leto. Posamezni člani in članice naj tudi agitirajo med tovariši in tovarišicami za naročitev. Treba je tudi splošne agitacije, da širimo naš list med neinvalidi, posebno po kavarnah, gostilnah, brivnicah in drugih javnih lokalih. »Vojni invalid«, nosilec naše pravde, mora obstojati in se razširiti, to moramo preskrbeti vojne žrtve same.
Naše stare naročnike, ki1 imajo redno plačan list za naprej, pa obveščamo, da se jim naročnina za en mesec podaljša, ker sta vsled začasne ustavitve odpadli dve številki. Torej tovariši in tovarišice, na delo, da pospešimo svoj tisk.
Zato je bil pa kongres v pravem pomenu le nekaka manifestacija. Do pravega organizato-ričnega izraza ni prišel. V navzočnosti ministra in odličnih predstavnikov se je pač obrazložilo mizerno invalidsko stanje, ni pa kongres pokazal zadostne moralne sile k temu. Naši delegati iz Slovenije so predlagali tako zborovanje. Poleg manifestativnega naj bi kongres pokazal tudi reatno-socijalno stališče in se zborovanje v tem smislu vršilo. Treba bi bilo, da se vržemo v detajle našega vprašanja in iščemo sredstev za zboljšanje. Toda ta naš princip je zadel na nasprotujoča si mnenja v taktiki. Središni odbor bi moral dobiti direktive posameznih organizacij za nadaljnje delo. Kongres pa ni posegel v detajle, pač pa v splošnem le manifestiral za ideje. V naši luči vidimo pri tem le reprezentanco, ne pa socijalne strani. Gotovo je, da mora biti taka socijalna borba tudi zvezana z manifestacijo, katera Pa ni glavni namen stanovske organizacije. Tako smo stavili kongresu par važnih naših predlogov, ki niso bili direktno na njem rešeni in jih tudi Središni odbor, kateremu jih je kongres naložil, še ni izvedel, oziroma nam poročal. Treba je, da revidiramo naše stališče. Ali se moremo skladati s takim nastopom ali ne? Mislimo, da je naše organizatorično stališče postavljeno na pogoj socijalne borbe. Ne samo en groš. tudi v detajlih se moramo poglobiti v vprašanje. V tem so se križala naša mnenja na kongresu, gre torej samo za taktiko ali bomo več dosegli z manifestiranji ali $ stvarnim delom in kritiko? To poročilo naj eventuelno izpopolnijo še drugi delegati, ki so bili na kongresu.
Tov. Žabkar, ki je bil delegat na kongresu,, izjavlja, da smo Slovenci še vedno v istih idealih, ki smo jih pokazali z vsemi drugimi tovariši skupno na kongresu v Brodu. Bivši bojevniki smo se sestali, da stvorimo dobo boljšega življenja. Zato ni treba misliti popolnoma nič k današnji točki dnevnega reda »kongres in stališče«. Kongres se je res premalo detajlno bavil z našimi vprašanji. Včasih pa smo videli preveč podrobnosti na zborovanjih. Mišljenja sem, da bi tudi moč samega nacijonalizma, ako mislimo na zgodovino, lahko izvojevala boljši zakon in drugo. Že na prejšnjih zborovanjih sem povdarjal, da je treba stopiti v stik s tovariškimi Oblastnimi odbori v svrho skupnega dela in napredka in da složno priborimo naše interese. Danes predlagam isto.
Tov. Tomc povdarja, da ne gre za nikako ohlajenje naših že večkrat izkazanih idealov, temveč za stvarnost dela. Stavili smo že več predlogov tako od strani delovanja našega odbora ter tudi potom delegatov na kongresu. Nismo pa dobili povoljnih rešitev. Navede nekatere slučaje. Na naše predloge kongresu še nismo dobili odgovora. Anketa naj sklene predlagati, da se vsaj do konca tega leta rešijo naši piedlogi kongresu, sicer zanje storimo drugo pot.
Tov. Osana pojasnjuje, da so se lansko leto od delegatov zadruge izdelala popolnoma nova stvarna zadružna pravila, ki so bila kar zavržena in napravljena brez sodelovanja delegatov nova, katere je kongres sprejel, ker še ni dovolj bavil s stvarjo. Povdarjam, da nimamo nikakih separatističnih pgjmov, saj smo med prvimi delavci v udruženju, toda hočemo stvarnega dela, da se ne hodi zapravljat denar samo z manifestiranjem.
Tov. Jenko. Ako se zamislimo v zgodovino udruženja, vidimo, da smo imeli hudo borbo za skupno organizacijo, a ideal je zmagal. Spominjamo se nagovorov na banketu o priliki in-ternacijonafnega invalidskega kongresa v Ljubljani, kjer smo povdarjali Solun kakor Doberdob. Na tako širokih nazorih hočemo delati naprej. Naš pokret nekoliko hira. Iz Celja pošiljamo razne predloge, o katerih ni odmeva. Nič separatističnega, a nam je prvo delo potom reprezentacije. Krajevni odbori se bore s prireditvami, da morejo s kakimi sredstvi tolažiti članstvo. Na centralnih mestih naj pokaže naše. udruženje svojo večjo agilnost.
Tov. Stefe in Tomc pojasnjujeta nekatera vprašanja, ki ne najdejo zadostne opore k uspehu. Na to se razvije debata glede monopol-skega denarja, ki ga imamo še dobiti. Tovariš Žabkar izjavlja, da so mu v Beogradu omenili, da naš Oblastni odbor preveč zahteva, sicer bi se izplačal. Tov. Štefe pojasnjuje, da je bila naša zahteva na podlagi števila članstva popolnoma upravičena. Tega nam ne usvajajo, pač pa po uradni statistiki. Tako bi dobili le 75 tisoč namesto okoli 150 tisoč. Zahtevali smo ga že večkrat ustmeno in pismeno, pa brez uspeha.
K vprašanju izključencev povdarja tovariš Žabkar, da je kongres zastopal stališče, naj se ne vrši tako brezpredmetno. Prod takim naj se raje nastopi pravna pot. Tov. Štefe odgovarja, da pravna pot stane denarja in je za udruženje oportuno posluževati se disciplinskega postopanja po pravilih. Sprejme se formuliran predlog glede našega stališča napram poteku kongresa:
Organizatorično hočemo biti v stiku z vsemi drugimi Oblastnimi odbori in se v pospeše-nje skupnega dela čimprej strnemo. Zahtevamo, da se naši predlogi, ki jih je kongres izročil Središnemu odboru do konca tega leta rešijo.
Anketa.

sicer nastopimo drugo akcijo in se pritožimo nadzorstveni instanci. K drugi točki dnevnega reda referira tov. Tomc glede izvedbe sklepov zadnjega občnega zbora, P'o pritožbah glede nadpreglednih komisij je Oblastni odbor napravil vlogo. Akcija je zastala, ker so bili dotični citirani, da pošljejo konkretne slučaje, pa se niso več dovolj interesirali za to.
Da se denar nalaga v pupilarno varne zavode, skrbi Oblastni odbor kolikor mogoče že iz lastne inicijative. Qlede monopoiskega fonda smo poslali več ustmenih in pismenih zahtev. Stanje smo že pojasnili..
Za dodelitev enega sodnika v svrho rešitve inval. aktov v Ptuju, smo dobili odgovor, da je vsled pomanjkanja osobja za enkrat nemogoče, gledali' bodo pa, da se kolikor toliko ustreže.
V vprašanju da bi dobili zopet procente od nezaščitenih trafikantov, se ni dalo uspeti.
Izenačenje člena 108. glede oficirjev, kakor za polovično vožnjo vdovam in povišanje števila voženj, spada pod revizijo inval. zakona.
Na zahtevo, da bi sejnvalidi zdraviti v poljubnih toplicah (n. pr. Cateških), se ne da uspeti, ker je inval. dom v Dolenjskih Toplicah.
Predlog, da bi imeli zdravljenje in učenje tudi reduciranci, je v drugem smislu nemogoč, v kolikor se ne da postopati po čl. 92. inv. zakona.
Qlede omejitve koncesij za zidarje in tesarje smo informirani, da iste ne obstojajo, pač pa posebni kvalifikacijski predpisi za mesta.
Pravilnik o zaposlovanju invalidov se ne izvaja. Omejitev mu je zadal pred vsem letošnji finančni zakon, ki prepoveduje vsako novo nameščanje v drž. službe. Na vprašanje »kakšne korake podvzame Oblastni odbor v zaščito reducirancev«, se ne da drugega storiti, kakor predpisuje člen 105. inv. zakona. Že par-krat pa smo intervenirali v svrho hitre rešitve aktov pri višjem inval. sodišču. Način, da se mora rešiti prej vse prevedbe, zadržuje stanje. Opazili pa smo, da je kakih 30% reducirancev zakrivilo samo pogreške, ker se sploh niso brigali za obnove in jih niso* vložili. Posledice naj pripišejo sebi, ker mi smo dovolj jasno pogostokrat pozivali.
Predlog, da bi se ustanovil dinarski fond »Samopomoč« je že občni zbor sam naložil staviti iz Trbovelj pismeno z vsemi pogoji. Do sedaj se tega ni storilo. Šele po vložitvi ga bomo predelali in o njem: sklepali.
Stavljen je bil predlog, da se za prekmurske agrarce določi poseben kredit za posojila. Občni zbor tega ni storil, ker se je izkazalo piejšnje leto premalo zanimanja in prošenj.
Za one invalide, katerih predmete špec. komisije niso revidirale (kakor jih je veliko v varaždinskem okrugu) predpisuje postopanje člen 107.
Po zahtevi, da bi se trafike ne podeljevale nezaščitenim, se ne dai nič storiti. Saj imajo
vojne žrtve prednost, če pa se nobena ne oglasi, pride pač na vrsto nezaščitenec.
Stavljena je bila zahteva, da se vsakemu invalidu tudi pri popravljanju umeri proteza. Dalje, da ne bodo predolgo čakali na nje. Tozadevna intervencija je pokazala, da se umer-jenje tudi pri popravljanju vrši in da sedaj invalidi na proteze ne čakajo predolgo. Izkazalo pa se je, da se na več pozivov ne oglašajo.
Da bi se doseglo obenem s sprejemom obnove že tudi prevedbo na prejemke, ne gre. Višje sodišče jg vse take sklepe zavrnilo. Obnova mora biti najprej potrjena, potem se šele lahko prevaja s posebnim sklepom.
Blagajnik tov. Osana primerja nato stanje proračuna po obračunu do sedaj. Preračunani dohodki se stekajo povoljno. Glede koncesij je treba ugotoviti iz mariborske oblasti veliko manj dohodkov nego iz ljubljanske. Ker so pokazale nekatere postavke izdatkov, ki so bile vzete v proračun, minimalno nove potrebe, je treba prositi za zvišanje. Tako postavka za boln. blagajno, podpore za prehodne invalide (ki se sploh letos še niso določile), razni izdatki, stroški za kongres in subvencija »Vojni invalid«.
Vse te postavke se sklene spremeniti po predlogu blagajnika.
Postavka »Dijaški fond« stoji naložena svojemu po lanski anketi določenemu namenu. Zaprosili smo g. ministra socijalne politike za subvencijo. Nadejamo se, da jo bomo dobili in omogočeno nam bo izvesti akcijo za zatočišče v ta namen.
Zelo žalostno dejstvo je beležiti pri pobiranju članarine. |Pred kratkim izdelana statistika na podlagi poslanih okrožnic izkazuje le kakih 40% pobranega.
Delegati pojasnjujejo nato nezavednost nekaterega članstva.
Sklene se glede članarine postopati strogo in napram dotičnemu članstvu izvajati konsekvence. Tov. Tomc opozarja delegate, naj se točno drže zahteve, da se mora pri vsaki vlogi na Oblastni odbor navesti točno številko članske knjižice, sicer se prošnje ne bodo jemale v obzir.
Tov. Tomc pojasnjuje nato nekatera važna aktualna vprašanja.
Vprašanje obrtnih izpitov še vedno ni urejeno. Kljub raznim našim prizadevanjem še ministrstvo socijalne politike ni imenovalo komisije,
Stavljeni so konkretni predlogi in zainteresiran za to sam minister. Zato upamo, da se bo zadeva v kratkem uredila.
Qlede voznih olajšav predpisuje nov pravilnik, da jih bodo izdajale odslej same železniške direkcije na posebne nove legitimacije. Ker bi bilo to zvezano s prevelikimi težkočami. posebno za oddaljene tovariše, smo stavili predlog, naj ostane pri starem. Toda predlog, stavljen kongresu, ne vemo v kakem štadiju se nahaja. Razume se, da podpiramo vedno- akcijo,
da se mora dati vozna ugodnost tudi vdovam in sirotam. Baje so državni upokojenci predlagali, da se jim dovoli taka vozna ugodnost dvakrat na mesec. To akcijo smo pripravljeni podpirati, ker je upravičena zanje, kakor za nas.
Glede odkupnin nismo mogli pričakati rešitev. Stvar se je vlekla. Napravili smo intervencijo po privatnem zastopniku, da smo vprašanje pospešili. Pričeli so reševati. Opozarjamo danes delegate na točno izpopolnitev prošenj v smislu izdanih navodil v »Vojnem invalidu«. Tov. Tomc razloži še enkrat glede potrebnih listin in o bistvu poroštva.
Za orodje daje ministrstvo samo posojila do 2000 Din. Kljub pritožbam posameznikov, katerim smo prošnje podprli, se ne da spremeniti, da bi dobili orodje in natura.
Zdravljenje je jako slabo urejena vsled pomanjkljivosti zakonitih določb. Zdravniki, ki sami zalagajo svoje lekarne, nočejo in ne morejo zastonj zdraviti. Narodni fond bi moral za to izdati posebne kredite. Vselej človek ne more v bolnico in ga tudi zdravnik ne pošlje. Pač pa morajo zdravniki izdajati brezplačna spričevala. To vprašanje bo treba temeljito regulirati s spremembo invalidskega zakona.
Vprašanje lista »Vojni invalid«. Tov. Štefe referira: Oblastni odbor ga je moral ustaviti, ker niti polovica naročnikov naročnine ni poravnala, subvencija udruženja v ta namen pa je precej prekoračena. Treba je iztirjati naročnino in urediti drugačen sistem pobiranja. Ako se delegati temu po svojih organizacijah podvržejo, vprašam: Ali so zato, da list še izhaja ali ne? Vsi delegati so za to!
Tov. Žabkar prečita svoj formuliran predlog glede tega: Vsak Krajevni odbor naj pozove naročnike za poravnavo in naročitev. Izvršiti, da se neizčrpane postavke proračuna O. O. porabijo za subvencijo listu. Vsak Krajevni odbor naj da 5% svojih dohodkov v letu 1927.
Stalno naj se vrši sledeče: Preskrbi naj se zadostna letna dotacija O. O. Vsak Kraj. odbor naj ustanovi svoj tiskovni sklad in stavi v svoj proračun primerno vsoto. Večji odbori naj delajo prireditve za tiskovni sklad. Pridobivajo naj trgovce, obrtnike in Inserate ter parte.
Za upravljanje naj bo poseben tiskovni odsek. Ti predlogi so naleteli pri navzočih na nekatera drugačna mnenja. Po večini so za obvezno naročnino, ki naj bi se pobirala poleg članarine.
Tov. Grešovnik je mnenja, da bi bilo to previsoko, ker je naročnina prevelika. Tovariš Škrabec pa misli, da bi se z veliko naklado mnogo znižala naročnina.
Tov. Tomc povdarja, da so res nekateri, ki težko utrpe dasi malenkostne vsote. Toda pri vsakem Krajevnem odboru je po večini članstvo z zaposlenji toliko situirano, da se posamezniku 2 Din mesečno ne pozna nič. Treba bi bilo napraviti obvezo vsakemu Kraj. odboru, da primora vsaj 30—40% svojih članov na naroč-
LI STE K.
Po mednarodnem invalidskem kongresu.
Beograjska »Politika« od 22. oktobra 1927 je pod naslovom: Dunajski pacifizem« — »Nie wieder Krieg!« izpod peresa delegata »Udruženja« prinesla lep članek, ki ga zato tudi mi priobčujemo.
Dunaj nima svojega Neznanega junaka. Mesto da nas peljejo na njegov grob, so nas naši ljubeznivi Dunajčani odpeljali k spomeniku, ki so ga postavili svojim padlim. Tam so nas sprejeli stari borci, postrojeni s frontom k spomeniku, Na njih desnem krilu je bila njihova bojna zastava.
A spomenik? On je tako prost in tako zgovoren. Velika groba kamenita piramida. Na eni njeni strani je umetnikova roka uprizorila tugo. Izpod temnega roba vidite nežen obraz na katerem lebdi težka tuga. Popolna umetnost. Kakor da je umetnik v ta obraz vrežal tugo in bolečine vseh mater, vseh sester in vseh otrok, katerim je vojna vzela tistega, ki jim je bil najdragocen. Gledajoč ta s tugo prevlečen obraz se vam zdi, kakor da slišite tihi šum neštetih vzdihov, ki- so ostali po groznem klanju zadnjega desetletja.
A nad to tugo se na spomeniku bliščijo velike zlate črke: »Nie wieder Krieg!«
»Nikdar več vojne!« To je ideja, ki jo srečate na vsakem koraku, na vseh ulicah Dunaja. To je ideja, katero najdete po vseh cestah skozi Avstrijo. To je ideja, ne izrečena samo z besedami, nego je vcepljena v delo, v življenje naroda, tako da pri vsakem poslu, pri vsakem piavcu državnega življenja to čutite.
*
Sprejel nas je kancler Seipl.
— Poznam cilje vaše invalidske mednarodne organizacije. Popadejo se mi. Prvi del vaših nalog je human. Skrbeti za pohabljene tovariše je hvalevredno. Ali meni se posebno dopade drugi del vaših nalog, delovanje za ohranitev miru.
Monsinjorov obraz, kakor izrezan iz kamena, je ostal nespremenjen, dokler je govoril. A ko je rekel o trajnem miru besede, je v levem kotit njegovih ustnic bilo, kakor da se je zazibal slab smehljaj':
— »Nie wieder Krieg!«
*
Sprejel nas je minister za socialno politiko, simpatičen dr. Resch. Že tretjič je v tem položaju. Razume svoj posel in mu posveča vso svojo dušo. S tem sp da tudi pojasniti, zakaj v Avstriji polni invalid dobiva danes 960 Din mesečno, to je 120 šilingov, dočim pri nas tak invalid dobiva samo 200 Din mesečno.
Blagi ministrski obraz je bil osenčen s simpatičnim smehljajem ves čas, ko se je pogovarjal z nami.
— Vedno sem bil ogorčen protivnik vojne, je rekel. O, jaz sem proti vojni govoril tudi tedaj, ko to ni bil rentabilen govor.
Ministrov obraz se za trenutek zresni. Zamisli se, kakor da iz preteklosti prikliče nekak spomin :
»Nie wieder Krieg!«
*
Invalidi delavci in rodbine v vojni padlih delavcev so nam hoteli izkazati svoje simpatije. Povabili so nas v svoj Dom. In ta Dom, to je krasna stavba.
Peljali so nas v dvorano, v kateri nas je sprejelo čez 2000 delavcev in delavskih družin. Vsi so bili vojne žrtve.
Na odru se je pojavil prvi govornik:
»... Ko je bila napovedana vojna, smo jo
pozdravljali. Z navdušenjem smo odpravljali četo za četo. Z godbo in petjem smo šli sami. Ali čez nekoliko dni, so začeli prihajati vlaki z ranjenci. Po ulicah smo srečavali vedno več in več otročičkov v črnini, zaplakane mlade žene in s tugo prepojene matere.
... A potem? jPofem so v rove gonili staro in mlado, zdravo in bolno, sposobno in nesposobno. V tovarne so potisnili otročiče in žene, da so mogli delavce poslati na fronto ... Tedaj smo' šele spoznali, kaj je vojna ...«
Govornik zamahne z desnico, kakor da hoče odgnati od sebe nekaj nevidnega, nekaj kar ga moti:
— Nie wieder Krieg!
Za njim so se vrstili drugi, tretji, peti, deseti. Vsi so odhajali z odra s proroškimi besedami: »Nie wieder Krieg!«
Tako je končala svoj lep govor tudi neka žena, ki je v vojni zgubila moža. S tako živimi barvami je naslikala, koliko bolečin in bede je prinesla vojna nji in njenim otrokom, da je ganila najokorelija srca. A nato je s svojim zvonkim in prijetnim glasom vzkliknila:
»Nikdar več vojne!«
Govoril je tudi nek katoliški duhovnik, mladi Francoz Sakre. Sedaj mu je trideset let. A pred desetimi leti je bil ranjen v glavo nekje na Marni. Mladi duhovnik je govoril nemški. A govoril je o bratstvu med ljudmi brez obzira na vse, kar jih deli. Njegov govor je bil diven in zanosen in ko je končal z »Nie wieder Krieg!« so k njemu skočili Nemci, da ga objamejo, da se mu zahvalijo.
Zdi se, kakor da so take ideje iz ust duhovnika bile zanje nova stvar, da je to bilo nekaj, kar jih je nenavadno ganilo. In po njegovem govoru so še dolgo in dolgo zveneli iz ganjene mase klici:
»Nie wieder Krieg!«
nina. Tov. Kokalj je mnenja, da bi se stvar razčistila raje pri Krajevnih odborih samih.
Ker na to ni čakati, ker je točka itak v objavljenem dnevnem redu, zato podiva tov. Štefe navzoče, da izrazijo mišljenja na kakršna so pripravljeni.
Oglasi se tov. Vuk, ki povdarja. da je treba organizaciji, kakršna je naša, svojega glasila. Vzdržali ga bomo najbolje, ako bo za vsakega obvezen. Naročnina j c malenkostna in jo vsak lahko plača. Z listom pa koristi sam sebi, ker je vsaj o vsem informiran.
Tov. Štefe izjavlja, da je mnenje O. O., da mora biti vsak obvezen naročnik, ne vztrajamo pa ravno, ako je večina proti.
Večina je mnenja, da je tfeba sprejeti sklep o nadaljnjem obstoju lista na podlagi predloga tov. Žabkarja, ki. se mora spremeniti.
Tov. Osana izjavlja, da se prihranki drugih postavk po proračunu ne morejo v to svrho črpati, ker je to nedopustno.
Tov. Štefe pripominja, da tudi ni treba tiskovnega odbora, ker je list glasilo Oblastnega odbora.
Temu mnenju se pridružuje tov. Vuk.
Predlog se formulira po dolgi debati takole: Vsak Krajevni odbor mora pridobiti najmanj 20% svojega članstva za naročnike, sicer se ga obremeni za dotično vsoto. Dotacija O. O. se vsako leto po potrebi v proračunu zasigura. Krajevni odbori naj delajo čim večjo agitacijo za naročbo tudi pri neinvalidih ter za inserira-nje. Treba je natančne evidence za kar se preustroji upravništvo in uredi način zbiranja pri Krajevnih odborih. Tiskovni skladi naj se po možnosti zberejo čim večji. Ta predlog je sprejet.
Nato zaključi tov. Štefe anketo.
Vojne žrtve smo.
Pravice in hvaležnost, ki bi nam, vojnim žrtvam morala dati država, so seveda pozabljene. Pojavljajo se le v toliko, kolikor mi sami to zahtevamo in na tem delamo. Zato smo organizirani v »Udruženju vojnih invalidov«. Težko delo ima naša organizacija. Povsod, za vsako stvar ji treba nastopati, razlagati potrebo, zahtevati da se to in ono izvrši. Da javnost za vse to izve, napišemo v časopisju, pred vsem v svojem lastnem časopisu »Vojnem invalidu«.
Res ni velik naš list. Ali on je važen govornik in glasnik, ki opominja javnost, da vojne žrtve trpe, da so one še tu, da treba zanje delati in jim pomagati. Vsakokrat, ko izide »Vojni invalid«, je tp klic vsej javnosti, da vprašanje vojnih žrtev še ni rešeno, da nas je mnogo, ki smo nesrečni, ki trpimo — in ki nismo sami zakrivili svoje bede, svoje nesreče. Vsakokrat, ko izide »Vojni invalid«, list vojnih žrtev, opominja vso javnost, da je mnogo vojnih žrtev, ki nimajo kruha, nimajo strehe, nimajo vsega tega, kar bi imeli, ako bi jih vojna ne pohabila, poškodovala, ne oropala, roditelja in moža. In tedaj, hočeš-nočeš, se javnost ne more otresti občutka, da mi zahtevamo, da se nam da, kar nam gre. Naš list, »Vojni invalid«, je vest vsem, ki bi lahko pomagali, a nočejo.
Zato je potrebno, da naš list izhaja, da živi.
En mesec ga ni, bilo. Vojni invalidi in vojne žrtve sploh niso pomislile in niso smatrale, da je list potreben. Niso smatrale vojne žrtve, da je potrebno svetu govoriti o nas, da je potrebno, da nas naš list informira o vsem, kar nam j§ potrebno. Mi, vojne žrtve, moramo biti zvezani med seboj. Saj smo sotrpini, saj smo nesrečneži tistih strašnih let, ko se je človeštvo klalo. Zato moramo vsi, kar nas je. v Sloveniji
in kar nas je v Jugoslaviji biti duhovno zvezani med seboj. In zvezani med seboj smo le lahko s svojim listom, z »Vojnim invalidom«. Ker on govori na svojih straneh o nas vseh in o naših potrebah, o naših zahtevah, o nas samih, kako se imamo v tem ali onem kraju.
Zato ne smemo, da bi lista ne bilo. Moramo sedaj, po enem mesecu, kar ga ni bilo, vsi, kar nas je, si ga naročiti. Moramo ga povečati. Ker to je lahko, ako ga naročimo vsi. Saj naročnina 2 Din na mesec pač ni taka vsota, da bi je ne bilo mogoče odračunati. Vsaj mnogim ne. In vsak, kdor ga prejema, mora biti toliko možak, da ga plača. Ker list lahko izhaja le, če se naročnina plačuje, če je mnogo naročnikov.
In zato naj vsak invalid, vsaka vdova in sirota naroči in plačuje naročnino »Vojnega invalida«. Ker list bo vsakemu sporočal, kako stoji naše vprašanje, poučil vsakega, kaj ima storiti v tej ali oni zadevi, povedal, kako se godi invalidom v drugih državah ter, kar smo že v začetku rekli, zahteval in se boril za naše piavice in vsem govoril, da smo tu in da zahtevamo, da se dela za nas.
Pri tem velja vedeti to resnico, da nas bo javnost smatrala le, če se bomo mi sami smatrali za odločne in samozavestne. Ker na tiste, ki se stiskajo v kot in molče in se ne brigajo za nič, ne gleda nikdo in se tudi za nje ne briga. List pa je tisto vidno orožje, ki govori vsem, da smo mi samozavestni in da se borimo za svoje pravice. Zato je pa potrebno, da ima list naročnike. In da bo imel naročnike, mora vsak, da ga naroči.
Pokažimo vojni invalidi, vojne vdove in sirote, da smo in da hočemo1, da se nam da, kpr nam pripada. Naročniki »Vojnega invalida« smo vsi.
Tretji mednarodni kongres vojnih žrtev.
InternaCijonalna zveza CIUMUC, v kater so včlanjene organizacije različnih evropski! držav, je imela 29. in 30. septembra ter 1. ok tobra t. 1. tretji kongres na Dunaju. Navzočil je bilo mnogo zastopnikov invalidov, drugi! vojnih žrtev in bivših vojakov bojevnikov i; Francije, Nemčije, Italije, Avstrije, Cehoslova ške, Jugoslavije, Romunije, Poljske in Danske
Naše udruženje je zastopal predsednil Središnega odbora polkovnik tov. Lazarevič.
V zborovalniici starega dunajskega magistrata je otvoril kongres töv. Brandeis iz Du naja. Poleg 92 oficijelnih delegatov, je bik navzočih mnogo gostov, predvsem zastopnikom sorodnih organizacij. Navzoča sta bila tudi zastopnik avstrijskega ministrstva za socijalne skrbstvo, sekcijski šef g. Hock in mestnega magistrata mestni svetnik g. Tandler.
Za predsednika kongresa je bil izvoljer francoski delegat prof. Cassin, ki je tudi zastopnik v društvu narodov in narodni poslanec Drugi predsednik je bil domačin g. Brandeis Naša država je bila zastopana s podpredsedniškim mestom.
Predsednik g. Cassin je zasedel svoje mesto z napovedjo kratkega programa z besedami »Popravimo in pripravimo!« To znači popravimo vojne posledice in pripravimo boljše bodočnost.
. Kot prvo točko je kongres stavil na dnev-m red razpravo o letošnjem mirovnem dnevu izvoljeni sta bili dve komisiji, prva za vpraša-me miru, druga pa za ureditev splošne mednarodne preskrbe.
Prvi je predsedoval Poljak Stahecki, drugi Pa Nemec Maroke.
Prvi dan razprave je govorilo mnogo de-egatov iz raznih držav, ki so vsi povdarjali Pjpšno željo po miru, katero vprašanje pod-irajo vse njihove organizacije in hočejo vse oriti za zmago te ideje: Francoz Cassin je
končal to razpravo prvega dne s tem, da je povdarjal važnost splošne razorožitve in da bi morala začeti ena izmed velesil prva z razoro-ževanjem. Udeležnikom vojne naj bi bila naloga na nacijonalni podlagi v svoji domovini nastopati s takimi težnjami.
Drugi dan zasedanja sta delovali izključno samo gori navedeni izvoljeni komisiji. Popoldne istega dne pa so se podali delegati na dunajsko centralno pokopališče ter položili venec na grob neznanemu junaku. Obenem so proslavili padle v svetovni vojni iz vseh udeleženih držav.
Grob neznanega junaka nosi na prednji strani sliko tarnajoče matere, na zadnji strani pa napis: Nič več vojne!
Govore pri polaganju venca na spomenik, okoli katerega so držali stražo člani »Schutz-bunda«, so držali mestni svetnik Tandler, francoski profesor Cassin in jugoslavenski delegat polkovnik Lazarevič.
Zvečer je bilo veliko zborovanje avstrijskih vojnih žrtev v otakrinškem delavskem domu. Predsednik Brandeis je povdarjal, da internacijonalni kongres prvič zboruje v državi, ki je bila udeležena v vojni, do sedaj je zboroval še vedno v državah, ki niso bile v vojnem metežu. Toda Dunaj je mesto miru in ne pozna nobene večje želje.
V imenu 400.000 organiziranih vojnih žrtev Nemčije je govoril tov. Rossmann, ki je izražal njihove pozdrave kongresu. Stvorili so močno organizacijo, da izposlujejo človeku vredno preskrbo in se zavzemajo za odpravo vojne.
Francoz Fontey je povdarjal, da kljub sklenitvi miru ne moremo beležiti nobenega pravega miru. Stiska, ki jo je zadala vojna narodom pojenjuje, zato naj bo parola: »Nič več vojne!« Za nemške invalidske organizacije v Cehoslovaški je govoril tov. Leppin, za češke
tov. Brezina. Oba sta tožila, da je preskrba voj. žrtev v njihovi državi nezadostna in se celo poslabšuje. Gospa Barth je v imenu nemških organizacij apelirala na matere vojnih sirot, da naj svoje otroke odtegnejo vtisom vojne. Poljski delegat Kantov in bolgarski delegat Lebanov, sta tudi izražala želje proti vojni, (Pri velikem navdušenju navzočih je stopil na govorniški oder francoski duhovnik Secret. Govoreč v nemškem jeziku, je povdarjal, da govorimo vedno o treh potih, ki jih moramo hoditi, in sicer versko-moralično, politično in gospodarsko, da dosežemo trajni mir. Glavni sta politična in gospodarska, morala pa je luč, ki mora te dve obsevati. Proti vojni moramo biti, ker ona je gorje današnjega časa, ki bolj ceni denar kot človeško kri.
Tretji dan konference sta objavili komisiji svoje delo in sklepe, in sicer:
1.	Sklep o vprašanju miru.
Milijoni vojnih poškodovancev, bivših bojevnikov ter vojnih žrtev nalagajo dolžnost in pravico vplivati na mir med narodi. Potrjujejo sklepe internacijonalnih zborovanj iz leta 1925. in 1926. o razsodiščih varnosti in razoroževa-nju, zagovarjajo solidarnost med državami, da se v vseh oblikah preprečijo vojne. Organizacije izjavljajo, da je postopanje potom razsodišč med državami dobro sredstvo za ohranitev miru. Pozdravljajo pristop Nemčije pod obligatorno razsodišče društva narodov in upajo, da bo ta pristop izvršen od vseh velesil. Izražajo potrebo, da bo društvo narodov razpolagalo z zadostnimi sredstvi podvzemati potrebne ukrepe v skupnosti za mirovna stremljenja. Izražajo obžalovanje, da od sklenitve locarnske pogodbe niso napravljeni zadostni napredki za varnost dotičnih ozemelj. Želje narodov za razorožitev imajo zadržke, zato naj velja' apel, da naj bi si vse države usvojile dela zadnje zasedbe društva narodov za omejitev oboroževanja.
2.	Sklep za moralično razorožitev.
Konferenca vojnih žrtev je prepričana, da bo zmagala ideja miru.
Posamezne vlade bi morale vzdržati se vsakih takih izjav, ki so v stanu ponoviti medsebojno sovraštvo preteklosti. Mladina naj bi se povsod vzgajala v vsestranskem spoštovanju narodov in v šoli podučevala o pomenu društva narodov.
Konferenča apelira na vse organizacije vojnih žrtev in bivših bojevnikov, naj podpirajo prizadevanja k duševnemu skupnemu delu.
3.	Sklep o organizaciji svetovnega gospodarstva.
Opominja se na to, da v največ slučajih vodijo vojsko gospodarski boji držav. Pozdravljati je uspeh I. svetovne gospodarske konference, ki jo je imelo društvo nar. v to svrho. Polaga na srca vladam in parlamentom, da te temelje svetovne gospodarske konference udej-stvijo, da bo nastala internacijonalna gospodarska organizacija.
4.SkIep o odnpšajih invalidskih organizacij do
drugih organizacij, ki delujejo za mir.
Konferenci je ležeče na tem, da invalidske organizacije in bivših bojevnikov, združijo svoje moči z onimi organizacijami, ki delujejo za dosego miru bodisi v nacijonalnem ali inter-nacijonalnem oziru. Predsedniku zveze se nalaga stopiti v stik s Svetovno zveze narodnih družb in Internacijonalnim mirovnim birojem. Predsednik je dobil tudi nalog preskrbeti v letu 1928. internacijonalni mirovni dan in ustvariti tozadevno propagando.
5. Sklep o preskrbi vojnih žrtev.
Konferenca ugotavlja:
Da imajo vojne žrtve v vseh državah pravico do poprave telesne in gospodarske škode in da je to prvenstvena pravica, ker so dale kri in življenje. To se ne da nikdar zadosti, oškodovati, dočim so drugi krogi iz narodov ustvarili velike dobičke.
Poprava vseh izgub vojnim žrtvam je važna podlaga za socijalni in internacijonalni mir. Zato stavlja konferenca terjatve vojnih žrtev za splošno enako preskrbo vsem vladam v upoštevanje. Povdarja, da se morajo vse rente enako urediti na sledeči podlagi:
Zahteva preskrbe obsega popravo telesne in gospodarske škode, posebno povračilo iri-dividuelne škode, ki se je ne da z rento popraviti.
Polna renta poškodovanca mora dosegati najmanj plačo enega delavca v dotični državi oziraje se na družinsko stanje. Težki poškodovanci, ki niso zmožni dela, naj dobivajo polne rente.
Pri ugotovitvi stopnje invaliditete ali delanezmožnosti naj se jemlje v obzir vsled
poškodbe poprej nastopivša starost. Delne rente poškodovancev naj odgovarjajo stopnji nesposobnosti v primeri s polno rento.
Družinam padlih je priznati polni renti odgovarjajočo preskrbnino. Vdova naj dobiva najmanj polovico polne rente. Zdravljenje in orto-pediranje se mora nuditi tudi v inozemstvu živečim poškodovancem v smislu medsebojnih pogodb.
Politične beležke.
Pariški pakt — prijateljska pogodba med Jugoslavijo in Francijo — je podpisan. Dr. Marinkovič, zunanji naš minister se je vozil v Pariz podpisavat pogodbo. S tem paktom je Jugoslavija pridobila na veljavi im je naša zunanja politika uspešna. Prijateljska pogodba med Jugoslavijo in Francijo je vzbudila po vsem svetu veliko zanimanje in druge države se izražajo simpatično. Samo Italija je presenečena. Njena imperialistična politika je zadobila udarec — zato piše fašistično časopisje intrigant-sko in malouvažujoče.
Nove italijanske intrige. Italija hoče doseči zvezno pogodbo z Madžarsko in Bolgarijo, kot odgovor na pariški pakt. Na račun Jugoslavije in Francije so italijanski listi pikro komentirali pariški pakt, kar je znak, da jim je zelo skvaril račune.
Rapallski spomin v Beogradu prepovedan.
Policija je odstranila plakate Jugoslovenske matice in razpustila manifestacijsko zborovanje. Rapallski dan je za nas dan poln bolečin, spomin, da so naši bratje pripadli Italiji, ki jih danes z vso silo raznaroduje in zatira. In ta spomin se v Beogradu ne sme manifestirati. V Ljubljani pa je Jugoslovenska Matica priredila v nedeljo 13. t. m. dinarski dan.
Seja ministrskega sveta je določila za gla-dujoče v pasivnih pokrajinah 7 milijonov. Ta znesek se razdeli takole: Belo polje, Novi Pazar, Plevlje in Prijepolje po 400.000 Din. Peč in Andrijevci po 700.000, Nikšič in Cetinje po 500.000, Kruševac 800.000, Dubrovnik 2 milijona in Sarajevo 200.000 Din.
Trgovska pogajanja z Avstrijo. Pod predsedstvom dr. Kumanudija in dr. Spahe se je vršila v ponedeljek 14. t. m. konferenca naše delegacije z Avstrijo. Na tej konferenci bodo izdelane instrukcije za našo delegacijo.
Odhod dosedanjega turškega poslanika. Turški poslanik v Beogradu Higmed beg je odpotoval v Carigrad na svoje novo mesto. Imenovan je za osebnega tajnika predsednika turške republike Kemal paše. Higmed beg je bil pivi turški poslanik v naši državi po prevratu in po zopetni vzpostavitvi diplomatskih odno-šajev med Jugoslavijo in Turčijo.
Pravilnik k stanovanjskemu zakonu. Minister za socialno politiko dr. Gosar, je izdelal pravilnik k stanovanjskemu zakonu. Pravilnik določa med drugim, da morajo stanovanjska sodišča likvidirati najkasneje do 1. decembra t. 1. Stanovanjska sodišča v ljubljanski in mariborski oblasti morajo izročiti vse nerešene zadeve obema velikima županoma.
Beli savojski križ in liktorski sveženj. Mussolini je določil, da se morajo vse državne zastave Italije opremiti z liktorskim svežnjem, ki je bil koncem lanskega leta proglašen za državni emblem.
Plačilo našega dolga Angliji. Kakor javlja »Havas« iz Londona, se v beli knjigi, ki je bila sinoči objavljena, omenja, da je Velika Britanija pristala na to, da Jugoslavija plača svoj vojni dolg, ki znaša 28,591.428 funtov v obrokih od 1. 1927. do 1. 1988.
Tudi Nizozemska se oborožuje. Mornariški minister je izjavil, da bo Nizozemska do leta 1930. zgradila 2 križarki, 12 rušilcev in 18 podmornic.
Grčija za prijateljski pakt s Francijo.
Grški poslanik v Parizu je izjavil, da goji iskreno željo, naj bi se čimprej obnovile politične zveze med Grčijo in našo državo. Grška vlada dela za ustvaritev prijateljskega pakta med Francijo in Grčijo.
Ženijo se. Bolgarski kralj Boris se poroči s princeso Giovano, hčerko italijanskega kralja. Italijanski prestolonaslednik pa se poroči z belgijsko princeso Marijo Jose.
Cehoslovaški fašisti hoteli ujeti predsednika Masaryka. »Narodni Politika« prinaša senzacionalno vest, da so skušali čehoslovaški fašisti ujeti predsednika Masaryka v njegovem gradu v Topolčanih in ga odgnati. Oficielno se ta vest demantira. Provincialni listi, ki so prinesli to vest, so bili zaplenjeni.
Naše gibanje.
Zveza bivših slovenskih vojakov ima v
Ljubljani 4. XII. t. 1. svoje prvo delegatsko zborovanje v salonu pri Jerneju na Sv. Petra cesti. Vsaka organizacija bo poslala po možnosti po
enega ali več delegatov. Opozarjamo na to tovariše, ki so organizirani tudi v zvezi.
Krajevni odbor v Tržiču obvešča svoje članstvo, da ima uradne ure vsako prvo nedeljo v mesecu od pol 10. do 12. ure v dvorani gasilnega doma. Članstvo naj se zglaša te dni.
Iz Vrbljenj nam piše zvest član tov. Jože Kobal. Svoj čas ga je specijalna komisija po krivici reducirala. Njegov položaj je bil zelo slab, vendar je z velikim prizadevanjem pridobil svoje invalidske pravice nazaj. Prejel je zopet invalidnino: Zato pa se tiajpresrčneje zahvaljuje gospodom pri sodišču in organizaciji, katere zvest član hoče vedno ostati. On pravi: V društvu sta moč in pravica.
Krajevni odbor U. V. I. Trbovlje ponovno izjavlja, da ni niti v najmanjši zvezi s konzorcijem, ki je zasnoval efektno loterijo v Trbovljah na konto vojnih invalidov. Ta akcija za zgradbo invalidskega doma se je ustanovila brez vednosti udruženja vojnih invalidov. — Odbor.
Pletarjem na znanje. Košaračka industrija d. d. iz Varaždina nas prosi, da objavimo, da je napravila podjetje z zaposlenjem 30 pletarjev. Ako je kateri tovariš voljan sprejeti tamkaj službo, naj se javi direktno na gorenji naslov.
Umrla je članica Kajevnega odbora na Vrhniki Marjeta Medic, za želodčnim rakom, in sicer dne 20. oktobra t. 1. Zapustila je 7 otrok od katerih so 4 popolnoma nepreskrbljeni. Tovariši in tovarišice so jo spremili k večnemu počitku z lepim vencem. N. v m. p.
Razpis tobačne trafike. Na Ostrožnem pri Celju, hiš. štev. 7, je prosta tobačna trafika vsled odpovedi. Ta trafika je imela v letu 1926. 796 Din 25 para čistega dobička. Vojni invalidi in vojne vdove, ki so po invalidskem zakonu zaščiteni in ki bi se za podelitev razpisane tob. trafike zanimali, se poživljajo, da se zglasijo najkasneje do 30. t. m. v pisarn Kraj. odbora U. V. I. v Celju, Invalidski dom, kjer dobijo na-daljne potrebne informacije.
Tiskovni sklad: Briški Matija Din 10.
Iz upravništva. Skupina delegatov zbranih pri okrepčilu v splošno znani gostilni »Košak« v Ljubljani, je upoštevajoč položaj »Vojnega invalida« in z ozirom na splošno odobravani in sprejeti predlog tov. Žabkarja na delegatski anketi, od svojih skromnih dijet zbrala 100 Din za tiskovni sklad, in sicer so darovali: Ivan Žabkar, Krško Din 10; Franc Jenko, Celje Din 10; Josip Senčar, Ptuj Din 10; Franc Creslovnik, Slovenjgradec Din 10; Ivan Cresovnik, Guštanj Din 10; Iv. Kokalj, Trbovlje Din 10; Franc Kösel, Zagorje Din 10; Ivan Vidmar, Žužemberk Din 10. Neinvalidi: Fani Sink, natakarica pri »Košaku« Din 10; Josip Pogačar, gost, Hrušica Din 5; Franc Nopart, gost, Vižmarje Din 5; skupaj Din 100. — Hvala vsem- darovalcem!
Druge novice.
Trafikantje groze z zatvoritvijo trafik po vsej državi. Prejšnjo nedeljo se je vršil v Beogradu kongres trafikantov iz vse države. Glavna točka dnevnega reda je bila razprava o znižanju odstotka trafikantom od pet na štiri. To znižanje naj bi stopilo v veljavo s 1. januarjem 1928. Trafikanti so proti temu znižanju, ki že itak neznatne dohodke trafikantov še bolj niža, odločno protestirali in zagrozili, da bodo po vsej državi za tri dni ustavili prodajanje tobaka in monopolnih predmetov. Ako tudi to ne bo pomagalo, bodo sploh ustavili razprodajanje.
Silne nevihte r triglavskem pogorju. V četrtek zjutraj so besneli v triglavskem pogorju silni nalivi. Najsil-nejši naliv je trajal od 9. do 10. ure dopoldne. Vsi hudourniki in bohinjska Savica so začeli naglo naraščati. V Bohinju je prestopila Savica strugo ter poplavila bližnjo okolico. Voda je udrla v hiše in hleve. V nekaterih hišah je stala nad meter visoko. Cesta med Bohinjem in Bledom je bila na več mestih dalje časa pod vodo. Deželna cesta Bitnje—Bohinjska Bistrica je na več krajih tako razrvana, da je na njej ustavljen vsak promet. Pri Ribnem je odnesla voda leseni most. Pri Radovljici je narasla vse do Litije. — Sava je močno narasla tudi pri Ježici in Tomačevem. Prestopila je bregove ter poplavila njive in travnike. Prebivalstvo je bilo že v resnih skrbeh, da pride do katastrofalne poplave. Most pri Sv. Jakobu ob Savi je bil pod vodo, vsled česar so morali uporabljati ljudje na potu iz Sv. Jakoba v Ljubljano in obratno črnuški most. Sava je močno narasla vse do Litije. — V soboto ponoči je začela Savica v Bohinju, kljub ponavljajočim se nalivom zopet naglo padati, tako da je večja povodenjska katastrofa odstranjena.
Velika nesreča v premogovniku v Krmelju. V Venča-rovu, v premogovniku Krmelj je že več dni tlel premog. Zato so bili poslani 8. XI. v rov trije rudarji, da bi vroči premog od mrzlega izolirali. Med odkopavanjem se je udrla nenadoma velika plast vročega premoga in škri-Ijevca ter enega od rudarjev podsula, ostalima pa zaprla pot iz rova. Na drugih mestih v Venče-rovu zaposleni delavci so se vsi pravočasno rešili. Pričela se je takoj reševalna akcija. Ko so prišli končno po napornem delu v sredo do ponesrečencev, so bili vsi trije popolnoma zogljeneli. — V četrtek popoldne je bil v Tržiču
pogreb žrtev, ki se ga je udeležilo veliko število1 občinstva: vsi prosti rudarji, poduradniki, uradniki in inženjerji premogovnika ter številno okoliško prebivalstvo. Kako je nesreča nastala, še ni ugotovljeno. Vrši se preiskava. Nesreča je izzvala v vsej okolici globoko so-čuvstvovanje in razburjenje.
Dva potresna sunka v Mostarju. V Mostarju so te dni čutili ob dveh zjutraj in ob pol 11. uri dva precej močna potresna sunka. Škode potres ni napravil.
Potresni sunki v Gradcu. 11. novembra t. 1. sta se v Gradcu občutila dva močna potresna sunka. Tudi v Krieglachu se je čutil potres, škode ni nobene.
Eksplozija tvornice dinamita. V kraju Alfonzo Pona je zletela v zrak tvornica dinamita. Ubitih je bilo 9 oseb in 60 težko ranjenih.
Katastrofalna povodenj v Zedinjenih državah zahtevala na tisoče smrtnih žrtev. Zaradi trajnega deževja so narasle te dni v Zedinjenih državah vse reke in povzročile katastrofalne poplave. Mnogo mest in naselbin, je popolnoma pod vodo, ki sega ponekod na najvišje strehe. Železniški promet je na mnogih krajih prekinjen, porušene so tudi telefonske in brzojavne napeljave, tako-da se vrši poročevalska služba le s pomočjo radija in. letal. V mesto Monpellier je vdrla voda ponoči s tako naglico, da prebivalstvo ni moglo ničesar rešiti. Le z. največjo naglico so spravili na varno ljudi. Kljub temu pa je katastrofa zahtevala 300 žrtev. Materijalna škoda je neprecenljiva. Ceni se, da je po raznih poplavljenih krajih 15.000 do 20.000 smrtnih žrtev.
Zdravje.
O ozeblinah. Kakor pri opeklinah, ločimo tudi pri zmrzninah tri stopnje, od katerih je najlažja označena s površno, pordečcno, včasili tudi nekoliko zabreklo vne-tico. Mnogokratne lahke in najlažje okvare po mrazu posebno na prstih na nogah in rokah, pa tudi na uhljih in nosu pa povzročajo dobro znane ozebline.
Na prstih vidimo ozeblihe navadno na zgornji (hrbtni) njihovi strani, kjer povzročajo lažje ali močnejše otekline na koži, ki je včasih modrikasto-vijolčasto-rdeče zatemnela. Nabreklina je naklonjena k skelečim razpokam in razjedam, ki najmanj neprijetno srbe in šče-me, včasih pa tudi peko in žgo; posebno se stopnjuje ta bolečina v gorki postelji, v prekomerno vročih prostorih in pri nekaterih ljudeh, če se mraz umika južnemu vremenu. So pa tudi ljudje, katere mučijo v zimskem času dobljene ozebline — poleti.
Ozebline dobijo navadno ljudje, ki opravljajo svoj posel pod milim nebom in v močno razgretih prostorih, posebno taki, ki hodijo n. pr. z mokrimi ali slabo obrisanimi, ne dovolj posušenimi rokami na mraz. Kuharji, mekarji, kletarji, peki, a prav tako tudi ribiči mnogo trpe na ozeblinah. Ženske so vobče bolj naklonjene k tej bolezni, morda radi nežnejše kože, sicer pa trpe slabokrvne, slabotne in slaboprehranjene osebe v prvi' vrsti na ozeblinah radi splošne zmanjšane odporne sile njihovega organizma.
Ne glede na to, da ozebline občutno kvarijo lepoto rok in obraza, so včasih združene z bolečinami, ki zelo motijo pri delu in kratijo celo spanje. Važno bo torej, da pri slabo- in malokrvnih osebah zdravimo njihovo temeljno bolezen, da jih navedemo do tega, da skrbe za gorko obutev in tople rokavice koj ko se pojavijo prvi mrzli dnevi, pa do pozne pomladi Ljudem, ki imajo’ v mrazu opraviti z vodo, bo komaj kaj svetovati, ker njihov poklic zahteva, da izpostavijo mokremu mrazu svoje, roke ali celo noge. Drugim je pač svetovati, da si roke dobro in zanesljivo otero, predmr stopijo na hladno in v mraz.
Stare ozebline lahko kopljemo v hladni ali gorki, vodi. Zadnje čase svetujejo posebno tako zvane menjalne ročne kopeli, pri katerih drži bolnik roke po nekaj minut v mrzli, po nekaj minut v topli vodi itd. Drugi jih drgnejo s snegom, jih zavijajo v ledene obkladke ali vsaj v mokre obveze. Izmed starejših sredstev je mazanje ozeblin z jodovo tinkturo ali jodovim mazilom poleg, ovitkov namočenih v raztopini Darkanske soli (l malo žličko na pol litra vode) še najboljše sredstvo. Razpoke in razjede zdravimo s cinkovim prahom (cinkovega oksida 10.0, moke 100) ali po običajnih aseptičnih in antiseptičnih pravilih. Tudi masaža, eventualno elektro-masaža, se izkaže včasih kot dokaj učinkovita.
Do zadnjega desetletja so zdravniki s precejšnjim uspehom uporabljali za ozebline tudi navadni mizarski klej, bodisi takega kot je, ali z raznimi primesmi. V zadnjem času prihaja nekaka mešanica, ki poleg bro-' mad-tanina vsebuje tudi očiščen klej, pod imenom bro-mokol na trg, katerega z najboljšim uspehom v 10% maržah uporabljajo za zdravljenje ozeblin. Tudi tako zvani Erostin ni drugega kot bromokol-mazilo tajne kompozicije, in je prav priporočljivo sredstvo. Izmed ostalih modernih sredstev bi prihajalo resno še v poštev jotiono-vo olje in 10% jotionovo mazilo, katero je zlasti pri sportnikih-smučarjih v veliki čisli. Za težje razjede 3® seveda treba učinkovitih antiseptičnih sredstev kot pro-targol, tumenol, dermatol itd., odnosno je treba klicati zdravniške pomoči. Navadno pa bo vsakodnevna masaža n. pr. z jotionovo mažo, katere ne velja samo namazati, ampak je vtreti v obolela mesta, brezdvomno zadostovala.
Izdaja Udruženje vojnih invalidov. Odgovorni urednik: Stanko Tomc. Tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Zanjo odgovarja: France Štrukelj.