— 130 — O miloserčnosti do človeka. Besedica v pravim času. Miloserčnost do žival je lepa lastnost človekova. Žival se sama ne more ne zagovarjati ne braniti, ako je človek neusmiljen. Miloserčnost do žival je od Boga in naše pameti zapovedana; lepo in hvale vredno je tedaj , da miloserčnost do živali učitelji sadijo že v mlade serca, in da vidimo celo društva zoper terpinčenje žival. Toliko bolj pa je miloserčnost do človeka naša dolžnost, kolikor je človek žlahneji stvar od živali. Ljubezen do človeka mora pa biti ljubezen do človeka sam i ga na sebi: torej nismo dolžni ljubiti le bogatih, imenitnih, srečnih, dobrotljivih, pravičnih, kar bi bilo silno lahko izpolniti, temuč ljubezen mora obseči tudi uboge, revne, zapušene, spačene; naj bo njih vrednost v naših očeh še tako majhina. Toliko bolj smo dolžni ljubiti take revne, kolikor so naše ljubezni bolj potrebni. In prav za prav miloserčnosti do srečnih še izpolnjevati ne moremo, ker je potrebni niso. Do tacih imamo le bolj spoštovanje; do ubogih in revnih smo v stanu ljubezen in miloserčnost skazovati. In kakor se z ubogimi nosimo, tako se bo Sodnik z nami nosil. Je pa tudi usmiljenje človeku sploh prirojeno; serce, v kterim usmiljenja ni, je spačeno. Zatorej se bo teško v omikanih deželah kako mesto našlo, de bi ne bilo v njem veliko veliko usmiljenih ljudi. Bolnišnice, oskerbnišnice ubogih in druge miloserčne naprave po mestih so tega žive priče. V mnogih hišah po mestih najdemo ptuje otroke, ki so jih usmiljeni zakonski med svoje lastne vver- stili, in jih objemajo z ravno tisto ljubeznijo, ko svoje lastne. Koliko ubogih šolcev najde po mestih vsak dan pogernjeno mizo za Bogaime. Marsi-kteri mlad človek na kmetih nima druziga, ko prebrisano glavo in nedolžno serce in pa hrepenenje po učenostih. Borni stariši ga nimajo s čem podpirati. Gre v mesto, najde nove stariše, ki ga podpirajo , de je iz njega učen gospod, koristin de-želan. Kako je pa skerb za uboge na kmetih ob-ravnana ? Ne smemo kmetam krivice storiti, ne smemo reči, de bi kmetje usmiljenja do ubogih ne imeli* Imajo ga tudi; storijo po svojim premoženji gotovo toliko dobriga, ko mestni ljudje; tode njih dobre dela, ki jih ubogim skažejo, le malo veržejo, in obdarovanim večkrat več šfcodjejo ko hasnejo. Kmet vsakimu ubogimu, naj pride, od koder hoče, svojo milošnjo na roko da, in tako leto in dan veliko razdeli': sad njegove milošnje se pa nikjer ne pokaže. Beračev ni nič manj: koder greš, jih srečuješ vseskoz zmerej vse raztergane in vmazane, in revšina jim iz oči gleda. Veliko naberejo, tode njih mavha nima dna. Ko brez delaokolj šterčijo, se vsi spridijo: lenoba je mati vse hudobije. Ob shodeh na silo vpijejo, in si veliko privpijejo. Pa ne de bi si kdo novo obleko kupil, ali vsaj staro okerpal, in si pertenino opral ali oprati dal, de bi ga ne bilo strah viditi. Ničesar si nobeden ne pripravi. Kam preide vse to, ker jim vunder kmetje povsod jesti dajo? Le eni vedo za to, ko bi povedati hotli — beraški kerčmarji, ki pri tacih gostih dobro shajajo. Kaj se v beraških kerčmah tam pa tan^ godi, je groza slišati. (Konec sledi.) List št. 34. O miloserčnosti do človeka. • (Konec.) Ali bi ne bilo beračenju pomagati? Zakaj ne? Ko bi vsaka soseska gledala, de bi se iz njene soseske nihče po sveti ne potikal, bi bilo te težave kmalo konec. To kar se ptujim, neznanim ubogim razdeli, bi se za domače uboge prihranilo. Kakor po mestih, naj bi se v vsaki županii oskerb-ni sni ca za uboge vpeljala, in komur bi sila bila, temu bi se podelilo. Uboge naj bi soseska silila, de doma ostanejo, bi jim oskerbela toliko dela, kolikor ga še opravljati morejo; kolikor si pa ne morejo več prislužiti, bi se jim pa iz oskerbnišnice podelilo. Nar ubožniši kmet razdeli med uboge vsaki mesec vsaj pol goldinarja vrednosti, ko bi tudi ne hotel. Ko bi vsak polovico toliko v oskerbnišnico položil, bi nobeden ubog cele fare ne vedel za glad in silo. Tako ostane pa veliko prav ubogih in revnih brez vse pomoči. In taki ubogi so večkrat prav pridni, pošteni ljudje. Huda letina, nesreča pri živini, vjima, množica otrok jim spravi revšino v hišo: pa raji terpijo, ubožtvo zakrivajo, kakor de bi bližnjiga nadlegovali. Tudi pridni hlapec, poštena dekla včasi po dolgi bolezni v veliko ubožtvo pride. Ali bi ne bilo bolje, takim revnim v pomoč priteči, ko pa une nesramne, brezvestne ljudi podpirati, de ložej v lenobi in razvujzdanji živijo? Kar zadene uboge, ki v soseski svojiga doma več nimajo: je pa dobrotljivi Stvarnik že presker-bel, de je v vsaki fari toliko posebno dobrih ljudi, kolikor je posebno ubogih. Taki bodo ubogiga radi pod streho vzeli, ga še z življenjem preskerbeli, de jim le kako majhino delo opravlja; ali če delati več ne more, de jim le doma varje, kadar vsi na delo grejo. Kmetje so tudi se sploh tako pošteni, de hlapca ali deklo radi pri hiši za v Boga ime obderžijo, kadar si že prislužiti ve — 134 — ne more. Kar bi takim še pomanjkalo, bi se jim iz oskerbnišnice podelilo. Ko bi pač res kmetje skerbeli, de bi se jim iz nobene soseske nihče po sveti ne potikal; ko bi se vsaka soseska sramovala, de bi kdo iz nje ljudem po sveti nadlego delal: koliko hudiga bi se privarvalo! koliko bi jih veselo svoj kruh jedlo, svojimu biižnjimu v prid bilo, namesti de jih zdaj toliko vidimo, ki vmazani, razcapani, brez vsega dela in brez Boga okoli divjajo. Kdor je v stanu, po sveti mavho nositi, bi si še lahko toliko prislužil, de bi se pošteno prelivi!! St —n.