Jože Prinčič 
S lovensko-avstrijski gospodarski odnosi 1945-1991
Med leti 1945-1991 gospodarstvi Slovenije in Avstrije nista navezali tesnejših 
stikov, čeprav sta se v mnogočem dopolnjevali in imeli koristi od medsebojne menjave, 
ter kljub temu, da si je Slovenija zelo prizadevala, da bi okrepila svojo prisotnost na 
avstrijskem trgu. Razlogov za omejeno gospodarsko sodelovanje je bilo več. Strnjeno 
lahko rečemo, da drugače tudi ni moglo biti, saj so blagovne in denarne tokove bolj kot 
gospodarsko-pridobitna načela, usmerjali ideološko nezaupanje in strah, zgodovinske 
izkušnje in zamere, problem narodne manjšine ter trenutne zunanje- in notranjepolitične 
potrebe obeh zveznih držav.
Gospodarsko napredovanje Jugoslavije, zlasti še Slovenije kot njene najrazvitejše 
republike, je bilo v marsičem odvisno od uspešnega trgovanja in sodelovanja z avstrij­
skim gospodarstvom. Avstrija je bila za Slovenijo okno, skozi katerega se je vse bolj 
spogledovala z razvitim zahodnim svetom. Nasprotno pa Avstrija Jugoslavije v gospo­
darskem pogledu ni potrebovala tako zelo, kot Jugoslavija Avstrijo, zato je nanjo gle­
dala predvsem kot na tržišče za prodajo svojega blaga, v času recesije pa tudi kot 
političnega posrednika pri sklepanju ugodnih investicijskih pogodb v državah tretjega 
sveta.
S slovensko osamosvojitvijo leta 1991 so odpadle številne ovire in razlike, ki so 
omejevale medsebojne trgovinske odnose.
Prerez jugoslovansko-avstrijskega gospodarskega sodelovanja
Prva leta po drugi svetovni vojni sta jugoslovansko državno in partijsko vodstvo v 
Avstriji videla sovražno državno tvorbo, ki je bila v preteklosti "avandgarda nemške 
ekspanzije na jugovzhod", in je prednjačila pri raznarodovanju slovenske narodne skup­
nosti na Štajerskem in Koroškem, njeni državljani pa so bili med zasedbo Jugoslavije 
najodgovornejši za vojne zločine1 in storjeno vojno škodo. Sodilo je, da odnosi znotraj 
Avstrije po drugi svetovni vojni ne zagotavljajo, da ne bi mogla ponovno odigrati take 
vloge, kot jo je v preteklosti.2 V tem času so zvezna telesa sprejela več ukrepov, katerih 
cilj je bil izničenje velike gospodarske moči, ki jo je nemška manjšina, skupaj z 
avstrijskimi in nemškimi družbami imela v prvi jugoslovanski državi, ter povračilo ma­
terialne in druge škode, ki sojo okupacijska oblast in vojaške enote povzročile na jugo­
slovanskem ozemlju med leti 1941-1945. Najpomembnejša gospodarskopolitična ukre­
pa sta bila izselitev nemške manjšine in zaplemba t. i. "nemškega premoženja."3 Ukrepa
1 Po ugotovitvah Državne komisije za vojno škodo je bila več kot polovica vojnih zločincev avstrijskih 
državljanov, in sicer 2062 od 4433.
2 Podrobneje glej: Jože Prinčič, Gospodarski stiki Slovenije z državami naslednicami Avstro-Ogrske po 
drugi svetovni vojni 1945-1960. Prispevki za novejšo zgodovino, 37/1997, št. 1-2,57-68.
3 Več o tem glej: Jože Prinčič, Podržavljanje nemške imovine na slovenskem ozemlju po drugi svetovni 
vojni (1945-1955). "Nemci" na Slovenskem 1945-1955, Zbornik, Razprave Filozofske fakultete, Znanstveni 
inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 1998 (dalje: Podržavljanje nemške imovine), 245-270.
sta bila bližnjica do materialnih in drugih sredstev, ki jih je nova jugoslovanska oblast 
potrebovala za oživitev in preobrazbo gospodarskega življenja, ne da bi ji bilo treba 
čakati na izid dolgotrajnih pogajanj o vojni odškodnini. Jugoslovanska vlada je od 
zahodnih zaveznikov zahtevala, da se mora Avstrija z mirovno pogodbo obvezati, da bo 
Jugoslaviji izplačala reparacije v višini 150 milijonov dolarjev.
Med leti 1945 in 1948 so bili gospodarski stiki omejeni le na tisti del Avstrije, kije 
bil pod sovjetskim nadzorom. Informbirojevski spor je pretrgal gospodarsko sodelo­
vanje z vzhodnimi socialističnimi državami. Jugoslavija se je znašla pred bankrotom in 
gospodarskim razsulom. Zaostrene razmere so državno vodstvo prisilile, da je začelo 
razmišljati o spravljivejši in bolj naklonjeni politiki do severne sosede, če je hotelo z njo 
začeti pogovor o gospodarski pomoči in jo pridobiti za večji pretok blaga. Zvezna vlada 
je navezala stike z delom Avstrije, ki je bil pod upravo zahodnih zaveznikov. Avgusta 
1948 je s tem delom sklenila sporazum o vzajemni menjavi blaga. Ta sporazum je bil 
mejnik v razvoju medsosedskih gospodarskih odnosov. Končal je večletno obdobje eno­
stranskega in omejenega trgovinskega sodelovanja in ustvaril trdno podlago za novo 
obdobje, v katerem so ekonomskotehnično sodelovanje med državama urejali meddr­
žavni dogovori. V petdesetih letih sta državi s sporazumi rešili vprašanja medsebojne 
blagovne menjave ter odprli možnosti za sodelovanja tudi na drugih gospodarskih pod­
ročjih.
Šestdeseta leta so bila leta iskanja in ustvarjanja pogojev za boljše in širše gospo­
darsko sodelovanje. Zunanji ministri, predsedniki vlad in drugi visoki funkcionarji obeh 
držav so ob svojih obiskih poudarjali potrebo po okrepitvi blagovnega prometa in 
dolgoročnejšega sodelovanja na področju industrije, energetike, turizma ter prometa. 
Naraščajoči primankljaj v trgovinski in plačilni bilanci z Avstrijo je jugoslovansko stran 
silil k večji prisotnosti na avstrijskem trgu. Primanjkljaj je nastajal zaradi velikih razlik 
med vrednostjo izvoza in uvoza ter nesorazmerja v sestavi blagovne menjave; Jugo­
slavija je namreč uvažala izdelke, ki so zaradi zahtevne obdelave spadali v visok ce­
novni razred, izvažala pa proizvode, ki so na svetovnem trgu dosegali nizke cene. V 
trgovini z Avstrijo je Jugoslavija imela slabše strukturno ravnovesje, kot pa v trgovini z 
drugimi zahodnoevropskimi državami. Prvi odločen korak k zmanjšanju zunanjetrgo­
vinskega primankljaja je jugoslovanska vlada naredila leta 1961, ko je pritisnila na 
avstrijsko vlado, da prizna jugoslovanskim izdelkom večje in posebne ugodnosti. Ta 
poskus je ostal na pol poti. Sledila so jugoslovanska prizadevanja za obojestransko 
razvijanje t. i. "višjih oblik" gospodarskega sodelovanja.4 Ta prizadevanja kažejo na to, 
da so v Jugoslaviji sprevideli, da klasične oblike menjave ne zadovoljujejo več njenih 
potreb, temveč jih je treba nadgraditi ter spremeniti sestavo izvoza. Kljub izpričani 
pripravljenosti pa do konca leta 1965 razen "blagohotnega tenorja v obstoječi trgovinski 
pogodbi, ki je zavezovala obe strani na povoljno obravnavanje eventualnih predlogov s 
tega področja, ni bilo narejenega nič konkretnega".5 Šele gospodarska reforma je 
ustvarila boljše pogoje za okrepitev gospodarskih tokov s severno sosedo. Med leti 1966 
in 1968 je zvezna skupščina sprejela več predpisov, ki so domačim podjetjem omogočili 
samostojnejše poslovne stike s tujimi partnerji ter odprli pot tujemu kapitalu.6 Tudi ta
4 Višje oblike gospodarskega sodelovanja so v šestdesetih letih zajemale dolgoročno proizvodno koope­
racijo, poslovno-tehnično sodelovanje ter skupna vlaganja v mešana podjetja, v kasnejših letih pa še sode­
lovanje na tretjih trgih.
5 Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Gospodarske zbornice Slovenije (1165), šk. 117, Zapisnik se­
stanka 25. 11. 1965 z gospodarskim atašejem Avstrije g. dr. Laitlom.
6 Podrobneje glej: Jože Prinčič, Tuje naložbe v slovenskem gospodarstvu v času druge Jugoslavije (1941— 
1945). Prispevki za novejšo zgodovino, 42/2002, št. 1, 109-120.
napor ni prinesel pričakovanih premikov, saj avstrijski podjetniki niso kazali zanimanja 
za naložbe v Jugoslavijo.
Zastoj v meddržavnih odnosih, do katerega je zaradi političnih razlogov prišlo na 
začetku sedemdesetih let, se na gospodarskem področju ni odrazil. Avstrija je v tem 
času Jugoslaviji celo ponudila kredit v višini 500 milijonov šilingov za podaljšanje 
odplačila jugoslovanskega dolga in za nov izvoz. To desetletje je bilo v znamenju 
številnih obiskov in srečanj političnih predstavnikov obeh zveznih držav ter republik 
oziroma dežel. V pogovorih med njimi je bilo vedno v ospredju tesnejše ekonomsko 
sodelovanje. Obiski in pogovori so veliko obetali, pa malo prinesli. Edini stvaren 
rezultat je bila leta 1978 ustanovljena Delovna skupnost Alpe-Jadran. Od nje se je 
pričakovalo, da bo storila tisto, kar politika ni zmogla ali hotela. Poiskala naj bi 
sodobnejše in kakovostnejše oblike gospodarskega in drugega sodelovanja ter skrajšala 
poti za ureditev medsebojnih problemov. V sedemdesetih letih se gospodarski stiki med 
državama niso poslabšali, ni pa bilo zaznati kakega zasuka na boljše. Na jugoslovanski 
strani seje okrepilo nelagodje zaradi neuravnotežene trgovinske menjave ter vedno več­
jega trgovinskega in plačilnega primankljaja z Avstrijo. Jugoslovanski izvoz v Avstrijo 
je vedno bolj zaostajal za avstrijskim uvozom v Jugoslavijo, zato so bile možnosti 
pokrivanja jugoslovanskega uvoza z izvozom v Avstrijo vsako leto manjše. Če je leta 
1955 znašala stopnja pokrivanja jugoslovanskega uvoza z izvozom še 69,2 odstotka, je 
bila leta 1979 le še 26,6-odstotna. Slabše pokrivanje uvoza z izvozom je imela Jugo­
slavija le še z ZRN.7
Preglednica 1: Blagovna menjava med Jugoslavijo in Avstrijo v letih 1962-19808 
dolar = 27,30 din
Leto Izvoz Uvoz Saldo
1962 733.550 875.439 -141.888
1964 839.270 849.587 -110.317
1966 1.221.893 1.029.252 + 192.641
1968 1.218.369 2.297.279 -1.060.909
1970 1.381.131 4.143.059 -2.761.928
1972 1.618.715 3.922.742 -2.304.026
1974 2.608.500 9.775.573 -7.167.072
1976 2.748.504 6.775.550 -4.027.046
1978 2.881.000 9.263.000 -6.382.200
1980 5.497.900 14.727.700 -9.229.800
V sedemdesetih letih je jugoslovanska zunanja politika večkrat odkrito pokazala 
svoje razočaranje nad odklonilnim stališčem Avstrije do sklenitve meddržavnega spo­
razuma o obmejnem gospodarskem sodelovanju, saj je nanj veliko stavila. Že leta 1969 
je namreč ekonomska komisija Zveznega izvršnega sveta podprla pobudo za pospešitev 
in okrepitev obmejne blagovne menjave z Avstrijo. Pogajanja in dogovori so se potem 
vlekli naslednjih deset let, dokler ni septembra 1980 avstrijska stran sporočila, da 
odstopa od sporazuma. Leta 1980 so se bilaterarni odnosi zopet popravili. Ustanovljena 
je bila meddržavna delovna skupina za carinska in zunanjetrgovinska vprašanja za pro­
7 Valentin Sima, Die Jugoslawischen Betriebsansiedlungen in Kärnten, Dissertation, Dunaj 1990, 6.
8 Čerče Aleksander, Družbenoekonomski vidiki pomoči in sodelovanja SR Slovenije s Slovenci na Ko­
roškem, Diplomska naloga, priloga, Ljubljana 1982.
učitev pogojev za izboljšanje tretmana jugoslovanskih izdelkov na avstrijskem trgu. 
Jugoslovanski izvozniki so se namreč srečevali s carinskimi pregradami in davčnimi 
obremenitvami, ki so zmanjševale možnost plasmana njihovega blaga.
Konec sedemdesetih let sta imeli državi na sodelovanje le nekaj skupnih pogledov. 
To so bili gradnja Karavanškega predora, ustanovitev avstrijsko-jugoslovanske banke 
ter skupno nastopanje na tretjih trgih, bodisi v socialističnih državah (Madžarski, 
Poljski) bodisi na trgih nerazvitih držav tretjega sveta. Avstrijsko gospodarstvo, ki seje 
prav tako otepalo z recesijo, je kazalo večje zanimanje za skupno nastopanje v deželah 
tretjega sveta, predvsem na področju infrastrukture (železnice, namakalne naprave, 
hidroenergetski objekti).
Na začetku osemdesetih let se je jugoslovansko gospodarstvo soočilo s krizo, ki seje 
v naslednjih letih samo še stopnjevala. Ker je njegova razvojna moč slabela, je začelo 
vse bolj zaostajati za avstrijskim.9 Jugoslovanska izvozna ofenziva v drugi polovici 
osemdesetih let ni mogla zmanjšati neugodnega zunanjetrgovinskega in plačilnega 
bilančnega razmerja s severno sosedo. Marca 1986 je Avstrija ob obisku predsednice 
Zveznega izvršnega sveta Milke Planinc sicer pokazala razumevanje za večji uvoz 
jugoslovanskih izdelkov na podlagi nižjih uvoznih carin. Toda že čez tri mesece je 
avstrijska stran ob pogajanju pristojnih resorjev nadaljevala s svojo nepripravljenostjo 
za carinske olajšave. Do leta 1991 seje izboljšalo le pokrivanje izvoza z uvozom; leta 
1985 je znašalo 57,6 odstotka in seje potem v naslednjih letih še popravilo.1 0
Preglednica 2: Jugoslovanski uvoz in izvoz v Avstrijo 1980-198811 
v milijardah šilingov
Leto Izvoz Uvoz Saldo
1980 2,57 7,37 -4,80
1985 4,75 8,25 -3,50
1986 3,98 7,67 -3,69
1987 3,93 6,78 -2,85
1988 4,68 7,79 -3,11
V osemdesetih letih je Zvezni izvršni svet sklepanje gospodarskih dogovorov in 
pogodb bolj kot v preteklosti prepustil republiškim izvršnim svetom, gospodarskim 
zbornicam in podjetjem. Ta okoliščina je še pripomogla k temu, da je nastop 
jugoslovanskih podjetij na avstrijskem trgu ostal nepovezan, brez ustrezne ponudbe in 
marketinga.
Ukrepi, s katerimi se je Zvezni izvršni svet spopadel s poglabljajočo gospodarsko 
krizo, so prizadeli tudi gospodarske stike s sosednjo državo, zlasti še na obmejnem ob­
močju. Leta 1982 je Zvezni izvršni svet zelo omejil število prehodov v maloobmejnem 
osebnem prometu brez plačila depozita. Posledica tega je bila, da se je v naslednjih 
dveh letih zmanjšal obseg obmejne menjave s sosednjimi državami najprej za 15, nato 
pa za 20 odstotkov. V drugi polovici osemdesetih let je Zvezni izvršni svet znižal uvoz 
in odpravil režim pogojno prostega uvoza, uvedel necenovne oblike zaščite domače
9 Leta 1979 so izbrane jugoslovanske industrijske panoge za avstrijskimi povprečno zaostajale 1,9 krat. Leta 
1984 je raven produktivnosti v avstrijskih gospodarskih dejavnostih prekašala jugoslovansko že za 2,4 krat. - 
Delo, 3. 8. 1990, Rastko Ovin, Učinkovitost jugoslovanskega gospodarstva.
10 Valentin Sima, n. d., 6.
11 Rudi Koprivnik, Blagovna menjava med Jugoslavijo in Avstrijo, Avstrija naš poslovni partner. Gos­
podarski vestnik (GV), Ljubljana 1989, 80.
proizvodnje in izvoznikom omejil pravico razpolaganja z ustvarjenimi devizami. Ti 
ukrepi so omejili možnosti pa tudi zanimanje jugoslovanskih in avstrijskih podjetij za 
večjo menjavo in sodelovanje.
V času druge jugoslovanske države so tako v Beogradu kot v Ljubljani avstrijsko 
gospodarsko politiko do Jugoslavije ocenili za preveč previdno in počasno. Avstrijski 
zvezni vladi, ki soji sicer priznali, da ne nasprotuje tesnejšim gospodarskim stikom, so 
najbolj očitali, da ji gre le za to, da v svetu ustvari ugodno sliko svojih odnosov z Jugo­
slavijo, ni pa pripravljena uresničiti sprejetih dogovorov.1 2 Ta očitek je bil najbolj 
namenjen avstrijski ravnodušnosti in nedejavnosti pri zmanjšanju jugoslovanskega 
trgovinskega in plačilnega primanjkljaja, saj najvišji avstrijski politiki na bilaterarnih 
srečanjih niso skoparili z obljubami, da bodo temu problemu namenili vso pozornost. 
Nič manj ni bila jugoslovanska stran nezadovoljna z avstrijskim odnosom do razvijanja 
t. i. višjih oblik gospodarskega sodelovanja, zlasti pri ustanavljanju skupnih mešanih 
podjetij. Jugoslavija je namreč spodbujala in podpirala ustanavljanje skupnih podjetij v 
Avstriji, slednja pa je njena prizadevanja oteževala in tudi ni pokazala večjega zani­
manja za vlaganje kapitala v Jugoslavijo. Jugoslavijo je prizadelo avstrijsko zavlače­
vanje in odklanjanje sporazuma o obmejnem gospodarskem sodelovanju. Izgovore avs­
trijske diplomacije, češ da njihova ustava takšne možnosti ne dopušča, so jugoslovanski 
kolegi zavrnili kot neprepričljive, saj seje Avstrija v tem času dogovarjala za sklenitev 
prostih trgovinskih con z vzhodnimi socialističnimi državami.1 3 Jugoslovanska politika 
tudi ni bila zadovoljna z rezultati skupnega nastopanja jugoslovanskih in avstrijskih 
podjetij na tretjih trgih. Avstrijcem se je namreč zdelo "samoumevno", da prevzamejo 
montažo novih tovarn s stroji in z opremo, medtem ko so jugoslovanskim podjetjem 
prepustili gradbena in druga manj plačana dela. V Jugoslaviji so bili tudi prepričani, da 
do izboljšanja obmejnih cestnih povezav zaradi avstrijskega nasprotovanja ne more 
priti. Po jugoslovanskih ocenah je bilo več razlogov, zaradi katerih se Avstrija ni trudila 
za tesnejše gospodarsko sodelovanje in se je "zapirala" za Karavanke. Najpomembnejši 
so bili: ideološke oziroma "miselne ovire", prepričanje, da bi bilo večje sodelovanje le v 
jugoslovansko korist,1 4 nasprotovanje deželnih vlad in političnih strank na Koroškem in 
Štajerskem ter zahteve avstrijskih podjetij za omejitev jugoslovanskega uvoza.
Avstrija je bila pomembnejši trgovinski partner Jugoslaviji, kot pa je bila Jugoslavija 
Avstriji. Po pomenu je bil za Jugoslavijo avstrijski izvoz takoj za italijanskim.1 5 V tem 
dejstvu je ležal eden od razlogov, daje Avstrija v Jugoslaviji videla predvsem tržišče za 
prodajo svojih izdelkov visoke stopnje obdelave, ni pa bila zainteresirana za večji nakup 
jugoslovanskega blaga. Imela je predsodke pred visokokakovostnimi izdelki iz 
Jugoslavije (kot tudi iz drugih socialističnih držav), zato ni dopustila, da bi imel na 
avstrijskem trgu konkurenčni izdelek iz Jugoslavije enako ceno kot avstrijski. Logična 
posledica take gospodarske naravnanosti je bilo na eni strani upadanje deleža jugoslo­
vanskega izvoza v Avstrijo v skupnem jugoslovanskem izvozu, na drugi strani pa
12 ARS, fond Vlade Republike Slovenije (223), šk. 5041, Opomnik o nekaterih vprašanjih za pogovor Janeza 
Zemljariča z jugoslovanskim veleposlanikom v Avstriji, 1.9. 1980.
13 Delo, 2. 10. 1976, Kdo postavlja stvari na glavo?
14 Delo, 24. 2. 1976, Dvostranske možnosti za širše gospodarske stike.
15 V drugi polovici šestdesetih let je bila Jugoslavija po višini avstrijskega uvoza z 1,6 odstotka na šti­
rinajstem mestu, v avstrijskem izvozu pa s 3,7-odstotnim deležem na sedmem mestu. Sredi sedemdesetih let 
je Avstrija med uvoznicami jugoslovanskega blaga nazadovala z desetega na petnajsto mesto, med doba­
viteljicami pa padla iz četrtega na osmo mesto. Leta 1988 je bil jugoslovanski izvoz v avstrijskem izvozu z 2,3 
odstotka na šestnajstem mestu, jugoslovanski uvoz v avstrijskem izvozu z 2,3 odstotka pa na osmem mestu.
zmanjševanje deleža avstrijskega uvoza iz Jugoslavije v skupnem avstrijskem uvozu.1 6
V šestdesetih in sedemdesetih letih je bila Avstrija naklonjena razširitvi trgovinskih 
odnosov z Jugoslavijo, večjemu sodelovanju na področju energetike, industrijske ko­
operacije, tranzita in prometa ter ni imela pomislekov za ustanavljanje mešanih podjetij. 
Ko seje sredi sedemdesetih let soočila z recesijo, je dala pobudo za skupno nastopanje 
na trgih tretjih držav.
V osemdesetih letih seje odnos avstrijske politike do Jugoslavije spremenil. Avstrija 
je Jugoslaviji pri premagovanju gospodarskih težav pomagala s krediti; podpirala pa je 
tudi njeno približevanje EFTI in prizadevanja, da bi ji ta mednarodna organizacija pri 
iskanju poti iz krize finančno pomagala. Ob tem pa je Avstrija zadržala visoke uvozne 
carine, ki so za industrijske izdelke znašali 50, za tekstilne pa 35 odstotkov. Poleg tega 
je s posameznimi ukrepi še dodatno količinsko omejila izvoz. Tako je na primer leta
1982 na ravni gospodarskih zbornic podpisala sporazum o omejitvi izvoza srajc in bluz, 
ki je bil leta 1985 podaljšan do leta 1989. Avstrija je z visokimi carinami in drugimi 
necarinskimi pregradami ščitila svoje kmetijstvo. Neugodna okoliščina je bila tudi, da 
so se predelovalni ciklusi pri sadju, zelenjavi in tudi drugih kmetijskih pridelkih v obeh 
državah v glavnem pokrivali. V tem času večje gospodarsko sodelovanje že ni bilo več 
v interesu Avstrije. Avstrijske neposredne naložbe (join ventures) v Jugoslavijo so se 
zmanjšale,1 7 Jugoslavija je izginila s seznama petnajstih držav, s katerimi je Avstrija 
načrtovala blagovno in drugo menjavo; bila je šele na 23. mestu.1 8 Druge avstrijske 
sosede so postale njen pomembnejši zunanjetrgovinski partner kot pa Jugoslavija.1 9 
Sredi osemdesetih let Avstrija ni več videla potrebe po povečanju blagovne menjave, 
sklenitvi sporazuma o obmejnem gospodarskem sodelovanju in sklenitvi sporazuma o 
odpravi dvojnega obdavčenja20 niti po omilitvi zaščitnih uvoznih carin in drugih ukre­
pov, ki so ovirali uvoz iz Jugoslavije.2 1 Sredi osemdesetih let je imela Avstrija interes 
za tesnejše sodelovanje le na turističnem področju, povečanje blagovne menjave preko 
sejemskih sporazumov in prevoz blaga do jugoslovanskih pristanišč, naložbe v ener­
getske objekte (TE Kosovo, briketarna v Tuzli), izgradnjo predora pod Karavankami in 
skupno nastopanje na trgih držav tretjega sveta. Konec osemdesetih let se je avstrijsko 
zanimanje skrčilo na vlaganje v turistične objekte in sovlaganje v avtocesto Šentilj— 
Zagreb, pa tudi za varstvo okolja, kar je bilo povezano z Jedrsko elektrarno Krško.
Avstrija je o obmejnem gospodarskem sodelovanju imela svojo predstavo, ki se ni 
skladala z jugoslovansko. Pripravljena je bila krepiti le neposredno povezovanje podjetij 
na obeh straneh meje. S tem namenom je najprej uvedla t. i. generalni prefencial, ki je 
dovoljeval opustitev carin za posamezne vrste industrijskih izdelkov. Nato pa je leta 
1973 podpisala Sporazum o gospodarskem, industrijskem in tehničnem sodelovanju, s
16 Leta 1955 je bil delež jugoslovanskega izvoza v Avstrijo v skupnem jugoslovanskem izvozu 5,9 odstotka, 
leta 1985 pa 2,4 odstotka. Delež avstrijskega uvoza iz Jugoslavije v skupnem avstrijskem uvozu je v tem času 
upadel od 1,7 odstotka na 1,1 odstotka. - Valentin Sima, n. d., 4.
17 Do leta 1980 so bile avstrijske neto investicije v jugoslovanska podjetja večje kot so bile jugoslovanske v 
Avstriji. Prav tam, 14.
18 Rudi Koprivnik, n. d., 81.
19 Valentin Sima, n. d., 5.
20 ARS, 223-5626, Zabeležka pogovora z veleposlanikom SFRJ v Republiki Avstriji, 5. 11. 1984.
21 Avstrija je na industrijske izdelke, ki jih je Jugoslavija izvažala v Avstrijo, odobrila 50-odstotni popust, 
medtem ko so mnoge razvite zahodnoevropske države, članice EGS in EFTE, izvažale v Avstrijo brez carin. 
Za nekatere izdelke (lignit, zdravila, obutev) so morala jugoslovanska podjetja dobiti uvozna dovoljenja, za 
druge so veljale količinske omejitve (izdelki iz aluminija, guma). Niso bili redki primeri, ko so avstrijske lo­
kalne oblasti preprečile uvoz posameznih proizvodov (na primer piva).
katerim seje obvezala, da bo pospeševala gospodarsko sodelovanje med podjetji.22 Ne­
prestane jugoslovanske očitke o prevelikem trgovinskem in plačilnem primankljaju je 
zavračala, češ da je devizna bilanca med državama skorajda izravnana, ali je celo bolj 
ugodna za Jugoslavijo.2’ Po avstrijskih izračunih naj bi Jugoslavija trgovinski pri- 
mankljaj "kompenzirala" s prilivom deviz od avstrijskih turistov,24 jugoslovanskih 
delavcev v Avstriji,25 od jugoslovanskih prometnih uslug za avstrijska podjetja in zlasti 
s prevozi do Kopra (in Reke). Na pripombe, da z nenaklonjenostjo in odporom spremlja 
ustanavljanje jugoslovanskih podjetij na svojem ozemlju, je avstrijska stran odgovarjala 
z naštevanjem primerov, ko so se jugoslovanska podjetja pokazala kot muhast, neza­
nesljiv in nedosleden partner. Menila je, da je jugoslovansko gospodarstvo preslabo 
organizirano in premalo podjetno za nastop na avstrijskem trgu. Po njenem je le peščica 
slovenskih podjetij (Gorenje, Radenska, Elan) svojo trgovsko mrežo imela prilagojeno 
avstrijskim zahtevam in razmeram. Avstrijci so imeli slabo mnenje tudi o mešanih 
podjetjih na Koroškem in Štajerskem. Po njihovem mnenju niso ustrezala avstrijskim 
zahtevam, tudi zato ne, ker so bila preveč povezana s slovenskim gospodarstvom, 
njegovimi pomanjkljivostmi in težavami.26
Meddržavni dogovori in pogodbe
Gospodarske sporazume med Jugoslavijo in Avstrijo lahko razdelimo na tri skupine: 
sporazume splošnega značaja, trgovinske sporazume in sporazume obmejnega značaja, 
ki so bili za Slovenijo še posebno pomembni. Po podpisu posameznega sporazuma sta 
državi običajno imenovali stalno ali občasno komisijo, jo zadolžili za spremljanje 
izvajanja sporazuma ter ji poverili skrb za prilagajanje sklenjenih določil spremenjenim 
razmeram in novim potrebam.
Sporazum o vzajemni menjavi blaga iz avgusta 1948 je bil pravni temelj, na katerem 
je potem skupna mešana komisija do druge polovice šestdesetih let vsako leto spre­
jemala protokole o obségu blagovne menjave, ki so obsegali blagovne liste (kontin­
gente), vrednost skupne blagovne menjave ter posameznih skupin proizvodov.
Sledil je meddržavni sporazum, kije uredil dva medsebojno tesno povezana proble-
22 Mešana komisija naj bi podpirala sodelovanje podjetij pri predelavi in pridobivanju surovin, izgradnji 
industrijskih podjetij, proizvodnji blaga, medsebojni menjavi blaga in storitev, prodaji tega blaga zlasti na 
tržišča držav tretjega sveta. Podjetja naj bi pospešila izmenjavo strokovnjakov, informacij, licenc, organizirala 
tečaje. - Uradni list (UL) SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 51/27, 27. 9. 1973.
23 Po podatkih avstrijske narodne banke naj bi avstrijski deficit v plačilni bilanci z Jugoslavijo leta 1986 
znašal 1,077 milijarde šilingov, naslednje leto pa 1,016 milijarde šilingov. - ARS, 223-5620, Poročilo o iz­
vajanju resolucije Skupščine SRS iz leta 1975 in srednjeročnega programa ukrepov in aktivnosti za pospe­
ševanje obmejnega gospodarskega sodelovanja, 14. 12. 1988.
24 Do konca sedemdesetih let so avstrijski turisti prispevali več kot 20 odstotkov skupnih jugoslovanskih 
turističnih prihodkov. Leta 1980 se je ta delež zmanjšal na 14 odstotkov, leta 1983 pa na 5,6 odstotka. Temu 
ustrezno so avstrijski turisti leta 1976 prispevali 60 odstotkov h kritju jugoslovanskega deficita z Avstrijo, kar 
pa je v letih 1983-1984 padlo na 20 odstotkov, da bi se leto kasneje dvignilo na 28,9 odstotka. - Valentin 
Sima, n. d., 13.
25 V prvi polovici sedemdesetih let so zdomska nakazila pokrila okoli 60 odstotkov jugoslovanskega 
trgovinsko-bilančnega primanjkljaja z Avstrijo. V drugi polovici sedemdesetih let se je ta delež zmanjšal na
40 odstotkov. Med leti 1982 in 1984, ko so dohodki od avstrijskih turistov upadli, so bila zdomska nakazila 
eden pomembnejših deviznih virov, ki so prihajali iz Avstrije. - Prav tam.
26 GV, št. 28, 18. 7. 1991, Avstrijci so previdni.
ma, in sicer problem dvolastniškega premoženja27 in problem maloobmejnega prometa 
v obmejnem pasu. Pot do sporazuma ni bila lahka. Maja 1951 na Bledu in septembra 
1952 v Gleichenbergu sta državi podpisali delna sporazuma, ki sta urejala dvolastniško 
premoženje in maloobmejni promet v jugoslovanskem obmejnem pasu. V ta okvir sodi 
še poseben protokol, ki ga je jugoslovanska vlada podpisala na Brionih sredi leta 1952. 
Z njim seje obvezala, da ne bo kratila lastninske pravice avstrijskim malim in srednjim 
kmetom, ki obdelujejo zemljo v obmejnem pasu. V protokolu je posebej poudarila, daje 
pri dvolastniškem premoženju naredila delno izjemo, saj ga ni, tako kot drugo "avnoj­
sko" premoženje, "likvidirala na račun reparacij za storjeno škodo v drugi svetovni 
vojni". Ta "prijateljska gesta" pa ni veljala za veleposestniško, cerkveno in občinsko 
zemljo ter posestva medvojnih nacističnih funkcionarjev v obmejnem pasu.28 Spora­
zum, ki je urejal dvolastniško premoženje na obeh straneh meje, sta državi podpisali 
marca 1953. Sprejetje bil v neprimernem času. Le dva meseca kasneje je v Jugoslaviji 
začel veljati zakon, ki je podržavil tudi del zemljišč avstrijskih državljanov v obmejnih 
krajih. Tako sta državi dvolastniški problem lahko formalno rešili šele po podpisu 
Avstrijske državne pogodbe, ko sta 8. marca 1956 podpisali beograjski protokol. Vseh 
težav pa tudi ta protokol ni rešil. Jugoslavija se namreč kljub obljubi svoje delegacije, 
da se bo držala sporazuma, ni bila pripravljena odreči veljavnosti jugoslovanskih pred­
pisov, zlasti ko je šlo za stanovanja avstrijskih dvolastnikov v jugoslovanskem obmej­
nem pasu. V takih primerih so vedno dobili prednost jugoslovanski predpisi 29
Leta 1953 sta se državi lotili obmejnega ali "področnega" gospodarskega sporazuma, 
ki naj bi obema prinesel veliko gospodarsko korist. To pa je bil za tisti čas še pretrd oreh, 
zato sta prizadevanja kmalu opustili. Predlog za "drobno" gospodarsko menjavo je dala 
Trgovinska zbornica iz Gradca. Izdelala je načrt, po katerem bi Jugoslavija v obmejni 
avstrijski pas brez carine izvažala določene količine izdelkov. Izkupiček od prodaje bi se 
zbiral pri pooblaščenih avstrijskih denarnih zavodih. Ta predlog ni dobil podpore niti na 
avstrijski niti na jugoslovanski strani.30 Gospodarski odbor izvršnega sveta je napravil 
nov predlog gospodarskega sodelovanja v obmejnem območju, ki je bolj "odgovarjal" 
slovenski oziroma jugoslovanski strani, vendar ni postal predmet širše obravnave. Več 
uspeha sta državi imeli pri urejanju letalskega prometa in vodnogospodarskih vprašanj na 
Dravi. Pobuda za sklenitev sporazuma o usklajenem elektroenergetskem sistemu na 
Dravi je prišla iz Slovenije. Na to je bila Slovenija prisiljena, saj je Avstrija hotela s 
svojim sistemom vodnih elektrarn v celoti izrabiti vodotočne odklone od naravnega 
odtoka Drave ter seje brez jugoslovanske vednosti z Italijo dogovarjala o odvajanju dela 
reke Zilje v veliko akumulacijsko elektrarno v porečju Tilmenta. Če bi se ta projekt 
uresničil, potem bi se vodostaj Drave pri Dravogradu znižal za najmanj tri odstotke.3 1
27 335 avstrijskih državljanov je imelo v obmejnih krajih 1791,47 ha zemlje, ki je bila večinoma zaplenjena 
na podlagi odloka Predsedstva AVNOJ-a od 21. novembra 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno 
svojino, nekaj pa na podlagi zakona o razlastitvi posestev, ki jih obdelujejo koloni in viničarji. 237 
jugoslovanskih državljanov v teh krajih pa je imelo v Avstriji 1187 ha zemlje.
28 ARS, Fond predsedstva Vlade LRS, S. pov., šk. 25, Protokol sporazuma o položaju avnojskih dvolast­
nikov na jugoslovanskem ozemlju glede na maloobmejni promet med Jugoslavijo in Avstrijo, 24. 6. 1952.
29 V primerih, ko so v stanovanjih ali hišah avstrijskih dvolastnikov živeli jugoslovanski državljani, so v 
skladu z jugoslovansko stanovanjsko zakonodajo avstrijski dvolastniki lahko uveljavili le vrnitev zapadle in 
redno plačevanje tekoče najemnine.
30 ARS, 223-306, Zapisnik 30. seje Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije (Izvršnega sveta SRS), 22. 10. 
1954.
31 ARS, Fond Izvršnega sveta Skupščine SRS, S. pov., Resume-Zapisnik, 29. 2. 1952; prav tam, Pripombe k 
Avstrijskemu predlogu, 16. 5. 1952; prav tam, Resume-Zapisnik, 10. 7. 1953, Projekt o odvajanju reke Zilje v 
Italijo, 10.9. 1955.
Sporazum o vodnogospodarskem režimu na Dravi, ki je bil podpisan maja 1954, je umiril 
nasprotja na obeh straneh. Slovensko elektrogospodarstvo je bilo z njim zadovoljno, saj 
mu je omogočil, da z viški električne energije odplača novo opremo, s katero je po­
večalo zmogljivosti svojih elektrarn. Po podpisu sporazuma je skrb za urejanje vodno­
gospodarskih vprašanj prevzela skupna jugoslovansko-avstrijska komisija. Na rednih 
sestankih je obravnavala načrte za gradnjo novih elektrarn in pregrad, spremljala 
ureditev vodnih pritokov in meritve onesnaženosti itn. Leta 1956 so prišla na vrsto 
vodnogospodarska vprašanja mejnega toka reke Mure ter uskladitev voznega reda 
turističnih avtobusov. Konec petdesetih let sta se državi osredotočili na preoblikovanje 
sporazuma o maloobmejnem prometu. Razprava se je začela leta 1958, končala pa 
marca 1960, ko je bil v Beogradu podpisan sporazum o razširitvi obmejnega prometa, 
kar je bil pomemben dogodek za obmejno sodelovanje. Dotedanji skromni okvir 
obmejnega prometa, ki je bil omejen le na dvolastnike, se je razširil na vse stalne 
prebivalce določenega obmejnega pasu. Ta pas pa ni bil po slovenskih merah in željah, 
saj zaradi avstrijskega nasprotovanja ni zajel večjih krajev, kot so Bled, Radovljica, 
Kamnik, Maribor itn. Sporazum je v nasprotju z avstrijskimi napovedmi hitro obnovil 
vezi med obmejnimi občinami. Interesi in koristi med njimi so se začeli prepletati, zlasti 
med Borovljami in Tržičem ter med Železno Kaplo in Kranjem.
V šestdesetih letih se sprejemanje gospodarskih sporazumov, ki so širili prostor za 
gospodarske stike, ni ustavilo. Z gospodarskega vidika je imel največjo težo leta 1967 
sprejeti sporazum o blagovnem in plačilnem prometu, ker je zmanjšal carinske pregrade 
za jugoslovanski izvoz v Avstrijo. S podpisom sporazuma je Avstrija priznala jugo­
slovanskim izdelkom ugodnosti, ki jih je določal sporazum z GATT; izvzet je bil le 
uvoz kmetijskih pridelkov. S tem sporazumom se je jugoslovanska stran obvezala, da 
bo zagotovila večji uvoz avstrijskega blaga ter začela plačilni promet obračunavati v 
konvertibilnih valutah. V tem desetletju je bila največja pozornost, posebno avstrijske 
strani, namenjena turizmu. Leta 1966 sta državi podpisali meddržavni sporazum o 
odpravi vizumov, ki je v poletnih mesecih povečal obisk avstrijskih turistov v Jugo­
slaviji, v zimskem času pa obrnil turistični tok iz Slovenije v avstrijske zimsko-športne 
centre. Leta 1967 je bil v Ankaranu podpisan sporazum o obmejnem prometu oseb, ki je 
bil velik korak k politiki odprte meje. Podpisan je bil z namenom, da olajša in okrepi 
sodelovanje prebivalcev z obeh strani meje. Stalne propustnice so zajele desetkilo­
metrski pas. Dvolastniki so bili deležni posebnih olajšav. Ukrepe za povečanje obmej­
nega prometa je mešana komisija sprejela v naslednjih letih. Omilila je zahteve za 
prenos blaga, razširila obmejno območje in povečala število mejnih prehodov. Hkrati s 
tem sporazumom je bil sprejet tudi sporazum o prenašanju blaga v obmejnem prometu z 
Avstrijo. Sporazum je uvedel neomejeno število prehodov, določil pa količino blaga, ki 
so ga upravičenci brez plačila carine in drugih davščin lahko mesečno prinesli v državo.
Drugi sporazumi iz tega obdobja so bili pomembnejši za jugoslovansko stran. Po­
večali so vlogo gospodarskih zbornic, pravno uredili zaposlovanje jugoslovanskih de­
lavcev v Avstriji in njihovo zdravstveno ter pokojninsko zavarovanje. Za rešitev tega 
perečega problema je bil že skrajni čas, saj je bilo konec šestdesetih v Avstriji na 
začasnem delu okoli 80.000 jugoslovanskih državljanov. Socialna in zdravstvena var­
nost registriranih jugoslovanskih delavcev sta znova postali predmet meddržavnega 
dogovarjanja na začetku osemdesetih let, ko so avstrijski delodajalci zaradi poslabšanja 
gospodarskih razmer začeli delavce množično odpuščati. Kljub temu, da je bil ta 
problem na dnevnem redu pogovorov vseh državnih delegacij, sta ga državi rešili šele 
tik pred razpadom Jugoslavije. Februarja 1989 je bila v Uradnem listu objavljena dopol­
njena konvencija o socialni varnosti,32 ki je poleg drugih novosti zagotovila tudi za­
varovanje za primer brezposelnosti.
V sedemdesetih letih je bilo težišče jugoslovansko-avstrijskih gospodarskih odnosov 
na sklenitvi meddržavnega sporazuma o obmejnem gospodarskem sodelovanju. Gibalo 
teh prizadevanj je bilo v Sloveniji. Slovenska politika ni videla ovir za sklenitev tega 
sporazuma. Prvič zato, ker so bili taki sporazumi v mednarodni praksi že uveljavljena 
oblika. Drugič zato, ker je Avstrija že sklenila sporazum o blagovni menjavi z Italijo, ki 
je veljal za območje južne Tirolske. In tretjič zato, ker naj bi bil tak sporazum za 
Avstrijo ugoden, saj bi ji omogočil, da bi se z obmejnim sodelovanjem izognila neka­
terim omejitvam, ki jih je zahtevalo njeno članstvo v EFTI. Slovenija je začela pri­
pravljati "teren" že jeseni 1967, ko je jugoslovanska delegacija na trgovinskih pogo­
vorih z Avstrijo postavila tudi vprašanje sklenitve sporazuma o obmejnem gospodar­
skem sodelovanju. Naslednje leto so to vprašanje slovenski predstavniki postavili 
vodilnim koroškim politikom. Bili so presenečeni, ker so naleteli na negativen odziv. 
Tako koroški glavar kot predsednik Deželne zbornice za Koroško sta menila, da za tak 
sporazum razmere še niso zrele.33 Kljub temu pa Slovenija ni bila pripravljena opustiti 
svoje namere, temveč je maja 1969 koroški deželni vladi predstavila predlog blagov­
nega sporazuma.34 Septemba 1970 sta se jugoslovanska in avstrijska stran v Splitu že 
dogovorili o ustanovitvi komisije za pripravo predloga o industrijskem sodelovanju v 
obmejnem pasu, ki naj bi bil deležen carinskih olajšav. Naslednje leto je Jugoslavija 
predlagala Avstriji, da podpišeta sporazum o maloobmejnem gospodarskem sodelo­
vanju. Sporazum naj bi temeljil na posebnem carinskem sistemu ter na ugodnostih, 
nujnih za pospešitev industrijske kooperacije in drugih oblik gospodarskega povezo­
vanja.35 V pogovorih na najvišji ravni, ki so bili aprila 1972 na Dunaju, je bil sporazum 
deležen velike pozornosti. To je bil signal za slovensko skupščino, da znova prevzame 
pobudo. Decembra 1973 je sprejela Resolucijo o ekonomskih stikih s tujino, januarja 
1975 pa Sklepe in stališča o obmejnem gospodarskem sodelovanju Socialistične re­
publike Slovenije s sosednjimi državami.36 V obeh dokumentih je obmejnemu gospo­
darskemu sodelovanju z Avstrijo namenila posebno mesto. Napovedala je, da bo ta 
oblika gospodarskega sodelovanja pospešila razvoj t. i. višjih oblik sodelovanja na 
področju industrijske proizvodnje ter t. i. širših oblik kooperacije v kmetijstvu in 
turizmu, povečala število skupnih vlaganj slovenskih in avstrijskih podjetij, pospešila 
sodelovanje na področju energetike, železniškega prometa in tehnologije. Blagovni spo­
razum s severno sosedo naj bi rešil tudi problem zaposlovanja slovenskih delavcev in 
nekaterih mejnih prehodov. Novembra 1978 se je jugoslovanski zvezni sekretar za 
trgovino Metod Rotar na uradnem obisku na Dunaju že dogovoril o ustanovitvi mešane
32 UL FLRJ, Mednarodne pogodbe, št. 3/5, 23. 2. 1989, Konvencija o spremembah in dopolnitvah Kon­
vencije z 19. 11. 1965 med SFRJ in Republiko Avstrijo o socialni varnosti.
33 Koroški deželni glavar je to idejo podprl, vendar je menil, da prizadevanja nimajo možnosti za uspeh. 
Prvič zato, ker je Avstrija enotno carinsko območje in drugič, ker Koroška in Štajerska segata predaleč v 
notranjost države in bi bilo težko določiti obmejni pas. Predsednik koroške deželne zbornice pa je menil, da s 
sporazumom ne bo nič, ker mu bodo koroški industrialci zelo nasprotovali. To pa zato, ker sta bili obe gos­
podarstvi zelo "sorodni” in konkurenčni. - ARS, 223-1808, Aktualna problematika med SRS in Koroško, 16. 
5. 1968; isti, Informacija, 29. 10. 1968.
34 ARS, 1165-304, Zapis o pogovorih delegacije Izvršnega sveta Skupščine SRS z delegacijo Koroške dežel­
ne vlade, 27. in 28. 5. 1969 v Celovcu.
35 ARS, 223-2462, Zapisnik 73. seje Izvršenega sveta Skupščine SRS, 10. 6. 1971, Poročilo o odnosih z 
Avstrijo.
36 UL SRS, št. 3/111,5. 2. 1975.
delovne skupine ekspertov, ki naj bi proučila pogoje za obmejno gospodarsko sodelo­
vanje ter pripravila osnutek sporazuma. Naloge komisije so ob obisku avstrijskega 
ministra za industrijo, trgovino in obrt v Jugoslaviji določili oktobra naslednjega leta. 
Eksperti so imeli prvo sejo od 10. do 12. marca 1980 na Dunaju. Strinjali so se, da mora 
sporazum zagotoviti, da obmejni pas postane liberalnejši gospodarski prostor, v katerem 
bosta obe gospodarstvi našli interes za sodelovanje na področju prometa, energetike, 
turističnega gospodarstva, bančništva in sejemskih prireditev. Odprti sta ostali le dve 
vprašanji. Prvo je bila velikost obmejnega pasu. Jugoslovanski strokovnjaki so predla­
gali, da zajame širše območje, in sicer celotno ozemlje občin Jesenice, Radovljice, 
Tržiča, Kranja, Kamnika, Mozirja, Raven, Dravograda, Slovenj Gradca, Radelj, Mari­
bora, Lenarta, Ormoža, Ptuja, Murske Sobote. Drugo vprašanje so bili nosilci obmej­
nega sodelovanja. Jugoslovanska delegacija je menila, da morajo biti to gospodarska 
podjetja, avstrijski delegaciji pa se je zdelo najpomembneje, da morajo imeti nosilci 
sodelovanja svoj sedež v obmejnem območju. Avstrijska delegacija je ob koncu 
sporočila, da se bo postopek lahko nadaljeval šele potem, ko bodo dobili pristanek 
deželnih oblasti na Koroškem, Štajerskem in Gradiščanskem.37
Sestankuje sledila živahna diplomatska dejavnost slovenske politike. Sredi junija je 
prišlo tudi do srečanja predsednika slovenskega izvršnega sveta s koroškim deželnim 
glavarjem. Ta in še drugi pogovori so pokazali, da ima Koroška velike koristi od 
gospodarskega sodelovanja s Slovenijo in z drugimi jugoslovanskimi republikami. Tako 
so jugoslovanski turisti že četrto leto popravljali koroško povprečje turističnega pro­
meta, ki je stagniralo, koroške trgovine so že tretje leto opravile največ prometa z 
jugoslovanskimi kupci, banke in turistične agencije pa so kovale velike dobičke z 
menjavo dinarjev, saj je bila razlika med nakupnim in prodajnim tečajem precej večja 
kot drugje na Zahodu.38 Kljub temu pa koroška politika ni bila naklonjena večjemu 
gospodarskemu sodelovanju in podpisu sporazuma o obmejnem sodelovanju. Po 
besedah koroškega deželnega glavarja Leopolda Wagnerja predvsem zato, ker "nihče na 
Koroškem nima predstave, kaj bi obmejno sodelovanje prineslo in kako naj bi bil 
sporazum sestavljen".39 Po polletnem omahovanju je Avstrija septembra 1980 poslala 
uradno sporočilo, da "zaenkrat" sporazuma ne bo podpisala. Dopustila je le možnost, da 
se državi dogovorita o "konkretnih" oblikah pospeševanja gospodarskega življenja ob 
meji.40
Leta 1982 je novi predsednik slovenskega izvršnega sveta obnovil prizadevanja za 
sklenitev sporazuma. Sprva je dobro kazalo, saj je koroška deželna vlada konec leta
1983 pristala na ustanovitev mešane komisije, ki naj bi podrobneje proučila možnosti za 
pripravo sporazuma. Slovensko upanje, da bo Avstrija morda še spremenila svoje 
stališče, je živelo do konca leta 1984. Takrat je avstrijski kancler na obisku v Jugoslaviji 
izjavil, da njegova država obmejnega sporazuma ne bo sklenila, ker ima preveč slabo 
izkušnjo s podobnim sporazumom, sklenjenim z Italijo. Predlagal je, da gospodarske 
povezave med obmejnimi občinami in podjetji krepijo po "že uveljavljenih oblikah in 
brez razmišljanja o sporazumu" 4 1 Desetega aprila 1985, na drugi in zadnji seji mešane 
komisije je tudi koroški predstavnik ponovil že znano uradno avstrijsko stališče, to je,
37 ARS, 223-5041, Poročrlo o preliminarnih pogovorih za sprejem Sporazuma o obmejnem gospodarskem 
sodelovanju med SFRJ in Republiko Avstrijo, 10. in 12. 3. 1980 na Dunaju.
38 ARS, 223-5180, Platforma za pogovore dr. Vratuše z Leopoldom Wagnerjem, 17. 6. 1980.
39 ARS, 223-5180, Beležka pogovora generalnega konzula SFRJ v Celovcu s koroškim deželnim glavarjem 
Wagnerjem, 23. 4. 1980.
40 ARS, 223-5181, Sodelovanje SRS s sosednjimi državami.
41 ARS, 223-5626, Zabeležka pogovora z Miloradom Pešićem, veleposlanikom SFRJ v Avstriji, 5.11. 1984.
da ne vidijo niti potrebe niti prednosti v sklenitvi obmejnega sporazuma in da so pri­
pravljeni podpirati in pospeševati le konkretne oblike sodelovanja med samimi pod­
jetji.42
V sedemdesetih letih sta državi podpisali sporazum o sodelovanju na področju 
turizma, posebno pogodbo o ustanovitvi jugoslovansko-avstrijske banke s sedežem na 
Dunaju ter meddržavni dogovor, ki je v naslednjih letih večkrat pritegnil strokovno in 
drugo javnost v obeh državah. To je bila pogodba o gradnji cestnega predora pod 
Karavankami. Za ta veleprojekt se je Slovenija zavzemala že od začetka sedemdesetih 
let. Do septembra 1977, ko je bila pogodba podpisana, je pripravila že 23 variant 
graditve. S pogodbo sta se državi obvezali, da bosta skupno zagotovili projektiranje, 
vzdrževanje in obratovanje cestnega predora med Hrušico in Šentjakobom v Rožni 
dolini. Določila, ki so urejala medsebojna pravna razmerja, financiranje in ostale za­
deve, ki jih sicer obravnavajo meddržavne pogodbe, so bila zelo neugodna za jugo­
slovanske investitorje 43 To pa zato, ker je bilo takratno uradno stališče Dunaja, da nima 
večjih interesov za gradnjo predora, ki naj bi bil za promet odprt poleti 1984. Avstrijski 
zvezni finančni minister je med konferenco IBDR in IMF v Beogradu jugoslovanskim 
predstavnikom "brez kakršnih zadržkov" povedal, da so neugodna določila pogodbe 
posledica velike "rezerviranosti” in premajhnega interesa Avstrije za zgraditev predora.
V veliki meri, ker tranzitni promet in onesnažena okolica avtocest kazita podobo 
Avstrije kot turistične dežele. Po njegovih besedah Avstrija take povezave ne potrebuje 
tudi zato, ker bodo z odprtjem predora turisti "odtekali" v Slovenijo 44 Leta 1978 je 
Slovenija začela iskati tuje kreditorje. Za to pa je morala dobiti medrepubliško podporo 
in soglasje. Zaradi gospodarske krize v Jugoslaviji in stanja njene plačilne bilance pa 
tudi sprememb v oceni investicijske vrednosti gradnje predora ter spremljajočih 
objektov 45 je konec sedemdesetih let prišlo do zamika začrtanega časovnega plana 
gradbenih del in do spremembe sporazuma iz leta 1977. Postopek se je začel spomladi 
1979 ter se oktobra 1980 končal s podpisom na Dunaju. Spremenjena pogodba je 
zagotovila enakopravnejši odnos držav pogodbenic, saj je bilo v poglavju o financiranju 
določeno, da vsaka stran prevzame stroške financiranja, gradnjo, vzdrževanje, upravo in 
obratovanje za del gradbenega objekta, ki leži na njenem državnem ozemlju, dohodki 
od cestnine pa ostanejo državi pogodbenici, ki jih pobira. Jugoslavija je pogodbo 
ratificirala decembra 1982 46 Avstrija pa na začetku naslednjega leta. S tem pa težav še 
ni bilo konec. Izpeljati je bilo treba še mednarodno licitacijo gradbenih del ter zaključiti 
pogajanja za najem tujih kreditov. Licitacijska komisija je najprej predlagala inve­
stitorju, da se gradbena dela na predoru oddajo slovenskemu ponudniku SCT iz Ljub­
42 ARS, 223-5820, Položaj slovenske narodne skupnosti v zamejstvu, 18. 6. 1985.
43 V pogodbi sta se državi sporazumeli, da se gradbeni, finančni, upravni in drugi stroški, kot tudi dohodki od 
cestnine in izdatki za obratovanje delijo v razmerju 50 : 50. Sredstva za gradnjo se zberejo tako, da avstrijska 
stran iz lastnih sredstev zagotovi 400 milijonov šilingov, jugoslovanska stran pa enakovreden znesek v dinar­
jih. Za preostala finančna sredstva naj bi Jugoslavija najela tuj kredit in zanj prevzela vsa jamstva. Potrebna 
kreditna sredstva naj bi jugoslovanski investitor dal na razpolago tudi avstrijski strani, ki bi kredit odplačala 
samo s cestnino.
44 ARS, 223-5344, Zapis sestankov v Beogradu ob priliki konference IBDR in IMF, ki jih je vodil Janko 
Smole, 1979.
45 Prvotna investicijska vrednost 2,1 milijarde šilingov seje do junija 1980 povečala na šest milijard šilingov. 
To povečanje je pomenilo, da mora slovenska (jugoslovanska) stran zagotoviti ne več 1,3 milijarde, temveč 
5,2 milijarde šilingov. - ARS, 223-5090, Predlog platforme 3. zasedanja jugoslovansko-avstrijske komisije 
za izgradnjo predora pod Karavankami, 27. 6. 1980.
46 ARS, 223-4768, Zapisnik 41. seje Izvršnega sveta Skupščine SRS, 27. 12. 1984.
ljane. Ker pa se s tem ni strinjala Evropska investicijska banka, je moralo podjetje SCT 
decembra 1985 30 odstotkov del prepustiti nemškemu podjetju Polnensky-Zolner.47
Šele ob koncu osemdesetih let je Avstrija pokazala večjo pripravljenost za sklenitev 
dogovora o podpisu sporazuma o zaščiti investicij od nekomercialnih (političnih) 
rizikov in sporazuma o izogibanju dvojnemu obdavčenju.
Posebno obliko meddržavnih dogovorov so predstavljali sejemski sporazumi. Skle­
njeni so bili na začetku petdesetih let, ko so bili gospodarski stiki med obema državama 
še omejeni in ko je bila vsa njuna zunanjetrgovinska menjava vezana na kontingente. 
Njihov poglavitni namen je bil, da zagotovijo dodaten izvoz in uvoz, zato so zajemali 
izdelke, ki niso prišli v redne trgovinske sporazume, so pa po njih v obmejnih 
pokrajinah povpraševali. Prvi sejemski sporazum je leta 1952 sklenila Gospodarska 
zbornica Slovenije z avstrijsko štajersko trgovinsko zbornico. Vključeval je blagovno 
menjavo v času sejma v Gradcu. Ta oblika dodatne blagovne menjave, v kateri so v 
glavnem sodelovala trgovska podjetja, se je izkazala za ekonomsko utemeljeno in ko­
ristno, zato je Gospodarska zbornica Slovenije dve leti kasneje za blagovno izmenjavo v 
času sejma v Celovcu in Innsbrucku sklenila še sejemska sporazuma s koroško in 
tirolsko trgovinsko zbornico. V naslednjih letih se je število sejemskih sporazumov 
povečalo, kot se je povečalo tudi število udeleženk; na jugoslovanski strani je najprej 
pristopila hrvaška gospodarska zbornica, nato pa še bosanskohercegovska. V blagovno 
menjavo so se vključila tudi podjetja iz drugih jugoslovanskih republik. Leta 1962 je bil 
na pobudo Gospodarske zbornice Slovenije ustanovljen sejem Alpe-Adria. Svoj sedež 
in razstavne prostore je imel v Ljubljani. Slovenija je svoj sejem pospremila na pot z 
željo, da bi postal središče trgovine za blago široke porabe na ozemlju treh držav. V 
sedemdesetih letih sta se priključila še dva sejma v avstrijskih mestih Železno (Einstadt) 
in Dunaj.
Vloga Slovenije pri krepitvi gospodarskih stikov z Avstrijo
Med leti 1945 in 1991 seje Slovenija med vsemi jugoslovanskimi republikami naj­
bolj prizadevala za povečanje jugoslovansko-avstrijskega gospodarskega sodelovanja.
V svojih naporih je imela precejšnjo prednost pred drugimi republikami, zlasti zaradi 
geografskega položaja ter zgodovinskih in drugih povezav. H krepitvi gospodarskih 
stikov z razvitejšo sosedo jo je sililo slabšanje materialnega položaja njene narodne 
manjšine na avstrijskem Koroškem in Štajerskem ter želja po hitrejšem gospodarskem 
napredovanju in približevanju razvitemu Zahodu. Ena od pomembnejših poti v razviti 
svet je nedvomno tekla preko avstrijskega trga, podjetništva in kapitala.
V obdobju omejenih in enostranskih gospodarskih stikov, to je v letih od 1945 do 
1947/48, je bilo slovenski vladi prepuščeno, da obudi in na novo naveže gospodarske 
stike s sosednjo državo. Pri tem je bila omejena, saj je iz političnih razlogov lahko 
vzpostavila stik le s tistim delom Avstrije, ki je bil pod nadzorom Sovjetske zveze. 
Sovjetska zasedbena oblast ji je bila naklonjena. Pomagala je pri izsleditvi in vračanju 
dela opreme in predmetov, ki so bili pred koncem vojne odpeljani iz Slovenije.48 
Gospodarska (pa tudi druga) ministrstva slovenske vlade so bila iznajdljiva, zato je s 
sovjetskim delom Avstrije hitro stekla živahna trgovinska izmenjava. Leta 1945 so se 
trudili, da bi v Avstriji nakupili čim več surovin (magnezita, železove rude in ognje­
47 ARS, 223-6313, Zapisnik 77. seje koordinacijske komisije Izvršnega sveta skupščine SR Slovenije, 16. 
12. 1985.
48 ARS, 223-1543, Posli delegata ministrstva za zunanje zadeve pri LRS, 19. 6. 1946.
varnega materiala) pa tudi drugega industrijskega blaga. Ministrstvo za trgovino in 
preskrbo je za te namene namenilo del Reich mark, ki so jih dobili pri zamenjavi 
denarja.49 Ministrstvo za industrijo in rudarstvo pa je že junija 1945 obravnavalo načrt, 
po katerem bi obnovilo proizvodnjo v poškodovanih in "oplenjenih" usnjarskih obratih 
tako, da bi prepeljalo stroje in naprave iz treh usnjarn v Gradcu. Naslednje leto so 
gospodarska ministrstva slovenske vlade svojo pozornost preusmerila v nakupovanje 
elektromateriala, raznega orodja ter polizdelkov iz jekla. Samo v dneh od 8. do 11. 
januarja 1946 so na Dunaju nakupili toliko različnega materiala, da so ga naložili na 112 
različnih avtomobilov. Del tega industrijskega materiala je bil namenjen tudi v druge 
republike. Za potrebe teh republik so pooblaščeni slovenski nakupovalci v tem letu 
kupovali tudi različne predmete široke porabe. Leta 1947 in v prvi polovici leta 1948 so 
slovenski posredniki še okrepili napore za nakup raznovrstnega orodja, elektroteh­
ničnega materiala in raznih kovinskih izdelkov, ki so v Avstrijo prihajali po različnih 
kanalih iz Švedske in Nemčije. V tem času jim je uspelo skleniti investicijske spo­
razume o dobavi strojne in druge opreme ter materiala za novo zgrajene elektro­
energetske objekte v Sloveniji.50 Zaradi informbirojevskih dogodkov Uprava sovjet­
skega premoženja v Avstriji ni hotela izpolniti pogodbenih obveznosti, čeprav je slo­
venska vlada že nakazala zahtevane predujme.
Ko je na začetku petdesetih let vodenje republiškega izvršnega sveta prevzel Boris 
Kraigher, se je Slovenija dejavno vključila v pripravljanje konvencij o gospodarskem 
sodelovanju z Avstrijo. Prav v Sloveniji so po navodilih iz Beograda izdelali osnutke 
prvih sporazumov. Največ pozornosti so namenili konvencijam o tranzitnem želez­
niškem prometu, s katerimi bi izkoristili zmogljivosti nekdanje južne železnice in si 
tako zagotovili znatne devizne dohodke. V ospredju je bila tudi ureditev osebnega pro­
meta ter sklenitev turistničnega sporazuma. Slovenija je pričakovala, da bo predlog za 
podpis turističnega sporazuma prišel od Avstrije. Predlog, ki ga je pripravila, je vse­
boval samo splošne določbe, brez pogojevanja deviznih kontingentov. V Ljubljani so se 
pripravljali, da bodo načeli vprašanje liberalizacije blagovnega prometa, graditve 
predora pod Ljubeljem in sklenitev sporazuma o avtobusnem prometu.
Slovenija je svojo prisotnost na avstrijskem trgu začela krepiti v prvi polovici 
petdesetih let. Izkoristila je možnosti dodatne blagovne menjave preko sejemskih spo­
razumov. Ti sporazumi so slovenskemu gospodarstvu omogočili boljšo oskrbo gospo­
darstva z reprodukcijskim in drugim materialom, prebivalstva pa z izdelki široke 
porabe. V šestdesetih letih so v naši republiki ugotovili, da odnosi med obema državama 
še ne ustrezajo "moči in komplementarnosti" obeh gospodarstev.5 1 Vlada, gospodarska 
zbornica in drugi organi so začeli spodbujati podjetja, naj živahneje trgujejo z Avstrijo. 
Najhitreje so se odzvala metalurška, strojno-kovinska, živilska, tekstilna, kemična in 
usnjarska podjetja. Njihova začetna vnema pa je zaradi velikih in težko premostljivih 
ovir, povezanih z izpolnjevanjem avstrijskih carinskih, davčnih in drugih predpisov, 
hitro upadla. S trgovinskim sporazumom iz leta 1967 je Avstrija sicer pristala na spro­
stitev jugoslovanskega uvoza, toda v praksi je ni bila pripravljena priznati vsem pro­
izvodom.
V sedemdesetih letih je slovenska vlada vložila veliko časa in moči v priprave za 
sklenitev že obravnavanega meddržavnega sporazuma o obmejnem gospodarskem sode­
lovanju. Ta prizadevanja so bila tesno povezala z nujnostjo po bolj organizirani in
49 ARS, 223-1543, Dopis Ministrstva za trgovino in preskrbo LRS, 30. 5. 1946.
50 Ti sporazumi naj bi zagotovili turbine za hidroelektrarno v Medvodah, na Savici in Ljubljanici ter opremo 
za daljnovode in transformatorske postaje.
51 ARS, 1165-117, Zapisnik sestanka z avstrijskim gospodarskim atašejem v Zagrebu, 10. 12. 1965.
učinkoviti politiki neposredne gospodarske pomoči slovenski narodni skupnosti v 
Avstriji, kot bistvenemu pogoju za njeno preživetje. Slovenija je sicer do tedaj na razne 
načine pomagala narodni skupnosti, zelo malo pa je storila za tesnejše gospodarsko 
sodelovanje med Slovenci na obeh straneh meje. Le majhen del razloga za to je bilo 
dejstvo, da je bila jugoslovanska politika do zamejstva opredeljena le v političnih do­
kumentih. Spodbuda za neposredno pomoč je prišla od narodne skupnosti. Ta je v 
Ljubljano sporočila, da so se gospodarske razmere v sedemdesetih letih poslabšale. 
Področje, kjer je strnjeno bivala slovenska narodna skupnost, je bilo gospodarsko manj 
razvito in je že precej zaostajalo za avstrijskim povprečjem. Kmetijstvo in gozdarstvo 
kot stoletna temelja njenega gospodarstva sta izgubljala na pomenu in se umikala 
turizmu in industriji. V sekundarnemu gospodarskem sektorju pa slovenska skupnost ni 
bila zastopana v večjem številu, ker zato ni imela zadosti kapitala. Posledica neugodne 
gospodarske strukture je bil velik delež brezposelnih med aktivnim prebivalstvom, ki v 
domačem kraju ni mogel računati na zaposlitev. Vodstvo narodne skupnosti je pri­
čakovalo, da ji bo Slovenija pomagala tako s finančnimi sredstvi kot z neposrednim 
vključevanjem v gospodarske tokove, ki so tekli med obema državama.52
Gospodarska pomoč narodni skupnosti je kmalu postala pomembna naloga slo­
venske vlade. Marca 1978 je slovenska skupščina sprejela dokument z naslovom Poli­
tika krepitve materialne osnove slovenske narodne skupnosti v zamejstvu. Njegova te­
meljna podmena je bila, da se slovenska manjšina lahko upira procesom nasilne 
asimilacije le, če je sposobna okrepiti lasten socialnoekonomski položaj in eksistenco na 
območju, kjer avtohtono prebiva. Po sprejemu tega dokumenta je postala pomoč 
mešanim podjetjem v Avstriji, katerih lastniki so bili pripadniki slovenske skupnosti ali 
slovenska podjetja, pomembna politična naloga.53 Najprej pa je bilo treba uskladiti 
stališča z obema osrednjima slovenskima organizacijama na Koroškem, ker sta imeli na 
proces gospodarske krepitve drugačne poglede. Menili sta, da je treba nekatere 
možnosti in načine gospodarskega sodelovanja nekoliko drugače ovrednotiti in tudi 
izpeljati, kot so si to zamislili v Ljubljani. Po njihovem bi morali povečati obseg 
menjave po sejemskih sporazumih ter pritegniti v obmejno menjavo vse gospodarstvo 
južne Koroške, torej poleg mešanih in slovenskih tudi avstrijska podjetja. Na ta način bi 
povečali zanimanje avstrijskih podjetnikov za sklenitev meddržavnega sporazuma o 
obmejnem gospodarskem sodelovanju. Kar zadeva naglico pri ustanavljanju mešanih 
podjetij, ki sojo zagovarjali v Ljubljani, so menili, daje treba najprej pokriti izgubo in 
sanirati že delujoča podjetja (kot na primer Elan, Alpetour, Topsport), omogočiti, da 
bodo ta bolj odprta za vstop novih družabnikov tako iz Jugoslavije kot Avstrije ter 
izboljšati kreditne pogoje. Slovenski politiki so očitali, da na mešana podjetja gleda le 
kot na "poligon" za prodor slovenskega gospodarstva na evropski trg ter da kadrovsko, 
poslovno in drugo politiko povsem podreja ekonomskemu interesu matičnih organizacij 
iz Slovenije.54 Po njihovem bi morala biti prednostna naloga slovenske vlade eko­
nomska krepitev slovenskih podjetij na Koroškem. Prvi ukrep v tej smeri naj bi bilo 
imenovanje domačih, torej koroških strokovnjakov na vodstvene funkcije.55
52 Delo, 26. 8. 1976, Srečanje ob celovškem lesnem sejmu.
53 Leta 1978 so bila to podjetja Fittewerk, Šmihel nad Pliberkom (soustanovitelj Donit, Medvode); Sige- 
dorfer Quelle v Žetinah (Zdravilišče Rogaška Slatina); Transport GmbH, Pliberk (Toper, Celje); Elan Sport- 
artikelerzeugungs und Haendels GmbH v Celovcu (Elan, Begunje); Intertrade - Celovec Slovenijales (usta­
novitelji slovenska podjetja iz Koroške); Hotel Obir, Železna Kapla (Alpetour, Škofja Loka).
54 ARS, 1165-1842, Zapisnik 2. seje Odbora za obmejno gospodarsko sodelovanje, 12. 12. 1983.
55 ARS, 1165-1842, Zabeleška, 6. 4. 1983.
Junija 1980 so se proizvodne, trgovske in druge organizacije združenega dela v 
Sloveniji povezale v Interesno skupnost za razvoj obmejnega gospodarskega sodelo­
vanja z Avstrijo. Naloga skupnosti, ki je leta 1981 imela 48 članic, je bila povečanje 
obsega gospodarskega sodelovanja. Članice so dobile zagotovilo, da bodo z vključitvijo 
v programe obmejnega gospodarskega sodelovanja deležne olajšav na deviznem, 
davčnem, kreditnem in še nekaterih drugih področjih.
Leta 1982 je novi slovenski izvršni svet na čelu z Janezom Zemljaričem še poudaril 
pomembnost poglobljenega sodelovanja slovenskega gospodarstva z avstrijskim. 
Sprejel je zahteven in obsežen Program ukrepov in aktivnosti za pospeševanje ob­
mejnega gospodarskega sodelovanja, ki je postal sestavni del novega srednjeročnega 
načrta. V programu so bile podrobno razdelane vse gospodarske dejavnosti, potrebne za 
razširitev blagovne in druge menjave z Avstrijo.56 Janez Zemljarič je šel po poti Janka 
Smoleta ter najprej navezal tesnejše in pristnejše odnose z deželno vlado avstrijske 
Koroške, kije veljala za največjega nasprotnika gospodarskega približevanja. Leta 1982 
sta obe strani ustanovili skupen Kontaktni komite za sodelovanje med SR Slovenijo in 
avstrijsko zvezno deželo Koroško, ki je potem ustanovil delovne skupine za obravnavo 
skupnih vprašanj na področju energetike, nastopanja na trgih držav tretjega sveta in 
izgradnjo turističnega središča Peca. Leta 1982 in 1983 je imel komite več sestankov, na 
katerih sta obe delegaciji izmenjali informacije o gospodarskem položaju v Jugoslaviji 
in Avstriji ter obravnavali predloge za izboljšanje in razširitev gospodarskega sodelo­
vanja med Slovenijo in Koroško. Janez Zemljarič se je trudil okrepiti gospodarske stike 
Slovenije ne samo z avstrijsko Koroško, temveč tudi z drugimi avstrijskimi deželami. 
Dotedanje stike, ki so bili v glavnem omejeni na blagovno menjavo v okviru sejemskih 
sporazumov, je hotel nadgraditi in blagovno menjavo postopoma preusmeriti v višje 
oblike gospodarskega sodelovanja, zlasti v proizvodno sodelovanje in dolgoročno 
kooperacijo ter povečati obseg skupnih poslov na področju turizma in prometa. V letih 
1982-1984 si je izvršni svet zadal nalogo, da popravi nastop slovenskih podjetij na 
avstrijskem trgu in omeji trgovanje podjetjem, ki se ne bodo držali predvidenih rokov in 
kakovosti izdelkov.
Za neposredno krepitev prisotnosti slovenskega gospodarstva na trgih avstrijskih 
dežel je bila zadolžena Gospodarska zbornica Slovenije. Leta 1983 je začela akcijo 
"reformiranja odnosov med sosedi",57 s katero je hotela predvsem izboljšati kreditne in 
druge pogoje za učinkovitejše poslovanje skupnih podjetij in spodbuditi domača pod­
jetja za povečanje menjave, za združevanje sredstev ter raziskovanje avstrijskega 
tržišča. V ta sklop sodijo prodajne razstave slovenskih izdelkov, ki jih je skupaj s tirol­
sko zbornico leta 1983 in 1984 organizirala v veleblagovnici v Innsbrucku. Prva raz­
stava je dobro uspela, druga pa ne, ker avstrijska stran ni več pokazala zanimanja.58 
Leta 1984 je Gospodarska zbornica Slovenije poslala štajerski trgovinski zbornici 
seznam gospodarskih organizacij, ki so želele vzpostaviti kooperacijske, proizvodne in
56 Program je vključeval sklenitev sporazuma o obmejnem gospodarskem sodelovanju, izboljšanje sestave 
blagovne menjave z Avstrijo, večji obseg sejemske menjave, ustanovitev novih mešanih podjetij v Avstriji, 
povezovanje slovenskih obrtnih podjetij in združenj z avstrijskimi, bolj organiziran in pripravljen nastop 
slovenskih podjetij na avstrijskem trgu, posodobitev cestne povezave Avstrije s koprskim pristaniščem, večjo 
vključitev domačih bank in Adrie Bank Ag v financiranje skupnih naložb, skupno graditev energetskih ob­
jektov ter tesnejše sodelovanje z Zvezo slovenskih zadrug v Celovcu pri razvijanju kmetijstva in zadružništva. 
- ARS, 223-5620, Program ukrepov in aktivnosti za pospeševanje obmejnega gospodarskega sodelovanja za 
obdobje 1981-1985, 18. 6. 1982.
57 ARS, 1165-1839, Zapisnik 10. seje Odbora za obmejno gospodarsko sodelovanje, 31.1. 1983.
58 ARS, 223-6306, Zapisnik 35. seje Koordinacijske komisije Izvršnega sveta, 4. 3. 1985.
druge oblike gospodarskega sodelovanja ter spisek blaga, ki ga slovenska podjetja lahko 
ponudijo za prodajo na avstrijskem trgu. V tem letu so se sestali tudi predstavniki 
drobnega gospodarstva z obeh strani meje.59
Še vrsta drugih akcij kaže, daje Slovenija v letih 1982-1984 okrepila svoje napore 
za prodor slovenskega gospodarstva na avstrijski trg. Med bolje pripravljenimi je treba 
omeniti akcijo Slovenija na obisku v Avstriji, ki je vključevala vrsto dejavnosti od 
predstavitve turističnih agencij do pogovorov o možnosti sklenitve sporazuma o 
obmejnem gospodarskem sodelovanju. Med podjetji, ki si v tem času prizadevajo, da bi 
okrepila svojo pristnost na avstrijskem trgu, izstopajo agroživilske delovne organizacije 
(Mercator-Slovenija sadje, Emona, Agrotehnika-Gruda, Agrokombinat Maribor-Tozd 
Riba, Slovin-Slovenijavino). Sprejetje bil tudi samoupravni sporazum, s katerim naj bi 
do leta 1985 zbrali precejšnja sredstva za hitrejše gospodarsko napredovanje obmejnih 
območij. Zaostrene notranjepolitične razmere v Jugoslaviji, poglabljajoča gospodarska 
kriza in zaostrene politične razmere ter z njo povezana omejitvena politika Zveznega 
izvršnega sveta60 pa so preprečile, da bi se bolj približali zastavljenim ciljem.
Tik pred razpadom druge jugoslovanske države se je nova slovenska vlada močno 
trudila pridobiti Avstrijo za poživitev gospodarskega sodelovanja. Junijska vojna leta 
1991 in razglasitev slovenske neodvisnosti sta vplivali na medsebojne gospodarske od­
nose. Avstrija sicer gospodarskih stikov ni pretrgala, postala pa je zelo previdna in je 
slovenske prošnje in pobude jemala z veliko rezervo. V drugi polovici leta 1991 je bila 
Sloveniji pripravljena pomagati le z nasveti, s šolanjem kadrov, prenosom know-howa 
ter odpreti svoje gospodarsko predstavništvo v Ljubljani. Slednje naj bi pomagalo 
slovenskim podjetjem pri uvozu surovin in reprodukcijskega materiala. Slovenska vlada 
je takšno ravnanje sprejemala s precejšnjim razumevanjem. Verjela je, da se bo za­
upanje zahodnega sveta povrnilo potem, ko bo dosegla mednarodno priznanje ter pre­
uredila svoje gospodarsko življenje.
Zaplemba "nemškega" premoženja in lastninsko-pravni problemi
Med razlogi, zaradi katerih se je nova oblast v Sloveniji po koncu druge svetovne 
vojne odločila za takojšen izgon nemške narodne manjšine, sta bili tudi njena velika 
gospodarska moč in premoženje. Skupaj s posameznimi avstrijskimi in nemškimi druž­
bami je namreč imela v svoji lasti številna kmetijska in gozdna posestva, stanovanjske 
in poslovne zgradbe, denarne zavode, trgovine, gradbena in lesnopredelovalna podjetja 
ter večinske deleže v več kot sto industrijskih podjetjih, med katerimi so prevladovala 
kapitalsko najintenzivnejša.6 1
Tujina je Slovenijo ocenila kot tisto jugoslovansko republiko, v kateri je bilo t. i. 
"nemško" premoženje najhitreje podržavljeno. Zaplembni postopek je bil sestavljen iz 
dveh delov ali "faz". V prvi, t. i. "fazi zavarovanja", kije trajala dva do tri mesece, so 
pooblaščenci nove oblasti prevzeli in popisali imetje, predvideno za zaplembo. V
59 ARS, 223-6308, Zapisnik 52. seje Koordinacijske komisije Izvršenga sveta, 18.— 19. 6. 1985.
60 S samoupravnim sporazumom so se članice obvezale, da bodo v letih 1981-1985 vsako leto združile 300 
milijonov din kot 70-odstoten delež v naložbah v okviru obmejnega gospodarskega sodelovanja. Do leta 1984 
so zbrale od 200-400 milijonov din.
61 Po podatkih iz sredine leta 1945 je bilo od 361 industrijskih podjetij, kolikor jih je bilo leta 1939 na 
ozemlju Dravske banovine, 115 ali ena tretjina v nemški lasti oziroma v lasti "domačih” Nemcev ali Nemcev 
z avstrijskim, češkim in drugim državljanstvom. Med njimi je bilo največ takih (85) s 100-odstotno udeležbo 
"nemškega” kapitala. Med temi so bila skoraj vsa najpomembnejša industrijska podjetja.
drugem delu, to je v "fazi pravnega zajetja", je bilo premoženje zaplenjeno in prepisano 
na novega lastnika, t. j. na Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo. Do konca leta 
1945 so zaplembne komisije in sodišča izdali več kot dvajset tisoč zaplembnih odločb, 
kar je predstavljalo več kot 90 odstotkov vsega "nemškega" premoženja v Sloveniji. Del 
t. i. "nemškega" premoženja je bilo tudi premoženje avstrijskih državljanov oziroma 
družb in podjetij. V naši republiki so upravna telesa do sredine petdesetih let večkrat 
poskušala "avstrijsko" premoženje popisati in ga ločiti od "nemškega", vendar tega 
postopka niso nikoli pripeljala do konca.
V Sloveniji so leta 1946 začeli zbirati dokaze o Avstriji kot "neposredni koristnici 
okupacije", kije med drugo svetovno vojno ustanovila različna podjetja za gospodarsko 
ropanje Slovenije ter s silo pridobljeno premoženje zbirala na svojem ozemlju. Po 
zbranih podatkih je tako nastala škoda znašala okoli 400 milijonov dolarjev.62
Avstrija se ni hotela sprijazniti z odtujitvijo premoženja svojih državljanov v korist 
Jugoslavije. Do leta 1960 so njena diplomatska in druga predstavništva izrabila sleherno 
priložnost, da bi spodkopala načela, na katerih je temeljila jugoslovanska lastninska 
zakonodaja.
Prva taka priložnost je bilo vračanje nepremičnin avstrijskim dvolastnikom v jugo­
slovanskem obmejnem pasu. V sporazumu o nepremičninah avstrijskih dvolastnikov v 
jugoslovanskem obmejnem pasu od 31. marca 1953 ni bilo posebej določeno, da se 
morajo po vrnitvi nepremičnin te tudi izprazniti, zato so stanovalci oziroma njihovi 
uporabniki v njih tudi ostali. Avstrijski lastniki so preko svojih diplomatskih pred­
stavništev od jugoslovanskih oblasti zahtevali, da jim omogočijo izključno uporabo 
svojih stanovanjskih in drugih zgradb. Do zapleta je prišlo, ker je slovenska oblast v 
takih sporih upoštevala jugoslovanske predpise. To je pomenilo, da avstrijski lastniki 
niso mogli uveljaviti izselitve stanovalcev, temveč so od njih lahko zahtevali le plačilo 
najemnine.63 Beograjski protokol tega stanja ni spremenil.
Leta 1954 je avstrijska diplomacija začela izrabljati pritožbe svojih državljanov, ki 
jim je bilo premoženje odvzeto zato, ker so jih pristojni jugoslovanski organi spoznali 
za osebe nemške narodnosti in avstrijske državljane. Oktobra 1954 je avstrijski konzul v 
Zagrebu, po "nalogu" avstrijskega zunanjega ministrstva začel akcijo, s katero je hotel 
ovreči upravičenost in smiselnost pojma "oseba nemške narodnosti", na katerem je 
temeljila večina zaplembnih odločb, izdanih v drugi polovici leta 1945. Slovenskemu 
izvršnemu svetu je poslal noto, v kateri je iz "načelnih" razlogov protestiral zaradi 
"neupravičene uporabe izraza oseba nemške narodnosti, češ da avstrijska zakonodaja 
takega izraza ne pozna".64 V njej je opozoril, da avstrijski državljani ne morejo biti 
"identični" z nemškimi državljani, in sicer zato, ker so take "reminiscence" psihološko 
in zgodovinsko nesprejemljive, saj je Nemčija Avstrijo nasilno zasedla in priključila. 
Slovenski izvršni svet seje obrnil na Državni sekretariat za zunanje zadeve v Beogradu, 
ki je zavrnil vse avstrijske ugovore. Iz previdnosti pa je slovenskemu izvršnemu svetu 
svetoval, naj z odgovori raje še počaka do ratifikacije Avstrijske državne pogodbe, ki bo 
Jugoslaviji dobila prosto pot za likvidacijo" vsega avstrijskega premoženja.65
62 Državna komisija za vojno škodo je izračunala, da je zaradi "plenilnega" delovanja avstrijskih podjetij 
samo severni del Slovenije izgubil narodni dohodek okoli 120 milijonov dolarjev, medtem ko je celotna 
izguba narodnega bogastva znašala 409 milijonov dolaijev. - Dokumenti o zunanji politiki SFRJ, Jugoslo­
vanski pregled, Beograd 1985, 1947/1, dokument št. 3.
63 ARS, 223-1595, Avstrijski dvolastniki - Huber Marija, 23. 11. 1956.
64 ARS, 223-1575, Beležka, 27. 10. 1955.
65 Prav tam.
Leta I955 sta Avstrija in Jugoslavija podpisali Avstrijsko državno pogodbo (ADP), s 
katero sta začeli reševati lastninsko vprašanje. S to pogodbo je Avstrija Jugoslaviji 
priznala pravico, da "zapleni, zadrži ali likvidira avstrijsko premoženje, pravice in 
interese, ki so v FLRJ" (27. člen). Avstrijska vlada seje s to pogodbo tudi obvezala, da 
bo svojim državljanom plačala odškodnino za zaplenjeno premoženje.66
Februarja 1957 je jugoslovanska vlada sprejela odlok, s katerim je zadržala in v 
korist FLRJ likvidirala imovino, ki je na podlagi ukrepov jugoslovanskih oblasti do 28. 
novembra 1955 prešla v last jugoslovanske države. To imovino so predstavljale pravice, 
dobrine in koristi, ki so "neposredno ali posredno pripadale avstrijski državi ali 
avstrijskim pravnim ali fizičnim osebam (avstrijskim državljanom ali z njimi iz­
enačenim osebam)".67 Kaj se in kaj ne prišteva k avstrijskemu premoženju, je še 
natančneje opredelilo navodilo zveznega državnega sekretariata za finance iz januarja 
1958. Po tem navodilu je to bilo premoženje, "katerega lastnik je bil na dan 13. marca 
1938 (dan 'Anschlussa') avstrijski državljan in je to ostal tudi na dan 28. aprila 1945 
(dan 'vzpostavitve Avstrije')". Ni pa se po tem navodilu za avstrijsko premoženje štelo 
premoženje, "ki je bilo last oseb, ki so bile na dan 6. aprila 1941, ali takrat, ko so bili 
izdani ukrepi iz I. točke odloka (o likvidaciji avstrijskega premoženja na podlagi Avs­
trijske državne pogodbe) jugoslovanski državljani, ne glede na to, ali so imele hkrati 
tudi avstrijsko državljanstvo, ali pa so ga pridobile pozneje. Prav tako se ne šteje za 
avstrijsko premoženje premoženje oseb, ki so od 13. marca 1938 do 28. aprila 1945 
pridobile državljanstvo kake tretje države".68
Po podpisu Avstrijske državne pogodbe je Avstrija spremenila svojo taktiko. Njena 
prizadevanja so se osredotočila na to, da doseže spremembo 27/2. člena Avstrijske 
državne pogodbe, kije Jugoslaviji dal "pravico, da zapleni, zadrži ali likvidira avstrijsko 
premoženje, pravice in interese, ki so v FLRJ". Ta prizadevanja so zelo zaposlila 
avstrijsko zunanjo politiko, imela pa so tudi podporo avstrijskega tiska. Bistvo njenih 
prizadevanj je bilo v tem, da ne zahteva več vrnitve vsega zaplenjenega premoženja - 
po avstrijskem izračunu je bilo vredno okoli 80 milijonov dolarjev - temveč le del, ki so 
ga sestavljali "drobna imovina", cerkveni in kulturni objekti. Avstrija je pritiskala na 
Jugoslavijo, da napravi "širokogrudno" potezo in se temu "zmanjšanemu" premoženju, 
ki naj bi bilo vredno osem milijonov dolarjev, odreče iz socialnih razlogov.69 Odnosi na 
premoženjsko-pravnem področju so se še zaostrili, ko je tudi Jugoslavija bolj odločno 
zahtevala, da se postavi na dnevni red vrnitev njenega "zamrznjenega" premoženja v 
Avstriji. To premoženje je bilo "blokirano" že od konca druge svetovne vojne, Avstrija 
pa ni odgovorila na štiri note, v katerih je jugoslovanska vlada zahtevala ureditev tega 
vprašanja.70 Obojestranske zahteve sta državi poskušali rešiti na pogajanjih, ki so 
potekala v sklopu drugega zasedanja jugoslovansko-avstrijske komisije spomladi in 
poleti 1958 na Dunaju. Kot je v svoje poročilo zapisal slovenski diplomat dr. Ivo 
Murko, so se pogajanja začela v "precej hladni atmosferi", pogovori, ki so sledili, pa so
66 Podržavljanje nemške imovine, 251.
67 Povzeto po: Mitja Ferenc in Božo Repe, Jugoslavija/Slovenija in Avstrija med Vzhodom in Zahodom, 
1955-1991 in avstrijsko-slovenski odnosi po osamosvojitvi (1991-2002), 30-31.
68 Prav tam.
69 ARS, 223-1808, Zabeležka o sklepih, sprejetih v okviru jugoslovansko-avstrijskih pogajanj na Dunaju, 
25. 2-31. 3. 1958.
70 To premoženje so sestavljale terjatve jugoslovanskih bank in zadrug do avstrijskih dolžnikov, pravice iz 
vrednostnih papirjev in premoženje, k ije bilo odnešeno iz Jugoslavije med drugo svetovno vojno.
bili "težki in ostri".7 1 Avstrijci so, kot "že večkrat v preteklosti", poudarjali "potrebo, da 
Jugoslavija napravi neko široko gesto in vrne del avstrijske zasežene imovine". Za 
začetek so zahtevali vrnitev v Jugoslaviji zaplenjenih vrednostnih papirjev, cerkvenega 
premoženja ter premoženja avstrijskih kulturnih in socialnih ustanov ali društev. 
Jugoslovanska delegacija je avstrijske zahteve zavrnila z obrazložitvijo, da Jugoslavija 
na to ne more pristati, ker bi bilo to v nasprotju z že sprejetimi mednarodnimi dogovori. 
Pristala je le na razpravo o jugoslovanski zakonodaji, na podlagi katere je bilo za­
plenjeno avstrijsko premoženje. Po besedah dr. Iva Murka so imeli jugoslovanski 
pogajalci stalno pred očmi, da si Avstrijci želijo z Jugoslavijo dogovoriti "o neki glo­
balni rešitvi, pri kateri bi verjetno želeli vse izravnati in nam le v skrajni sili nekaj 
malega priznati, pri čemer ne bi trpel njihov prestiž". Na teh pogajanjih je jugo­
slovanska stran predstavila svoje oškodninske zahteve za "blokirano" premoženje v 
Avstriji in z njim povezanimi pravicami iz socialnega zavarovanja. Po jugoslovanskih 
izračunih, ki jih je predstavil Dušan Kveder, je vrednost "jugoslovanskih aktiv" brez 
obveznosti iz socialnega zavarovanja znašala 60 milijonov dolarjev. Avstrijci niso 
pristali na ta predlog. Pripravljeni so bili plačati le tri milijone obračunskih dolarjev v 
blagu in dati kredit v višini sedmih milijonov dolarjev pod navadnimi bančnimi po­
goji.72
Avstrijsko izsiljevanje glede vračanja zaplenjenega premoženja v Jugoslaviji se je 
končalo leta 1960, po obisku jugoslovanskega zunanjega ministra Koče Popoviča na 
Dunaju.
Avgusta 1981 sta Jugoslavija in Avstrija podpisali pogodbo o ureditvi določenih 
premoženjsko-pravnih vprašanj. Pogodba je urejala odškodnino za premoženje avstrij­
skih državljanov, ki jih je aprila 1948 na ozemlju FLRJ zajela t. i. druga ali dopolnilna 
nacionalizacija, in za katere niso veljale določbe 27. člena Avstrijske državne pogodbe. 
Ta pogodba, kot tudi pogodbe pred njo, pa niso obravnavale premoženja t. i. "jugo­
slovanskih Nemcev", ki so po koncu vojne ali po njej našli zatočišče v Avstriji in po­
zneje postali njeni državljani.73
Slovensko-avstrijska blagovna in druga menjava ter sodelovanje
Blagovna menjava je bila poglavitna oblika sodelovanja med slovenskim in 
avstrijskim gospodarstvom. Slovenija je imela največji delež jugoslovanskega izvoza, ki 
je z leti naraščal, v Avstrijo. Leta 1970 je bil njen izvozni delež že 37,4 odstotka, uvozni 
pa 31,8 odstotka; tega leta je ustvarila 27 odstotkov skupnega primanjkljaja z Avstrijo.
V osemdesetih letih seje delež slovenskega izvoza v jugoslovanskem merilu gibal med 
33 in 39 odstotki, delež uvoza pa med 24 in 41 odstotki. Pokritost slovenskega uvoza z 
izvozom seje od 76 odstotkov, kolikor je znašala leta 1984, zmanjšala na 59 odstotkov 
leta 1991. Avstrija je bila tudi tista članica EFTE, s katero je Slovenija največ trgovala. 
Polovico celotne menjave z EFTO je Slovenija uresničila z Avstrijo.
71 ARS, 223-1808, Poročilo o prvem delu jugoslovansko-avstrijske komisije, 17.-19. 4. 1958; Prav tam, 
Poročilo o jugoslovansko-avstrijski delovni skupini, ki se je ukvarjala s premoženjsko-pravnimi vprašanji, 
30. 5. 1958.
72 ARS, 223-1808, Protokol o drugem delu drugega plenarnega zasedanja jugoslovansko-avstrijske 
komisije, 31. 7-2. 8. 1958.
73 Mitja Ferenc; Božo Repe, n. d., 30-31.
Preglednica 3: Blagovna menjava SRS z Avstrijo v letih 1963-196974 
v milijon din
Leto Izvoz SRS v Avstrijo Uvoz SRS v Avstrijo Razlika
1963 93,4 93,0 +0,4
1965 116,9 140,5 -23,6
1967 142,9 232,9 -90,6
1969 217,2 405,2 -188,0
Preglednica 4: Blagovna menjava SRS z Avstrijo v sedemdesetih letih7-' 
v tisoč dolarjih
Leto Izvoz Uvoz
1970 19.247 50.160
1972 24.874 52.401
1974 38.661 155.549
1976 38.538 81.193
1978 41.779 91.931
1980 77.303 154.468
Preglednica 5: Slovenska blagovna menjava z Avstrijo v osemdesetih letih76 
v milijon dolarjih
Leto Izvoz Uvoz
1982 66,9 126,5
1984 102,3 134,6
1986 82,2 148,2
1988 169,1 250,1
1990 223,0 426,0
1991 222,0 379,0
Enako kot za Jugoslavijo tudi za Slovenijo velja, da se je njena neuravnotežena 
blagovna menjavo z Avstrijo z leti samo še poglabljala. Primanjkljaj je vztrajno na­
raščal, čeprav ne v tako strmi krivulji, kot na državni ravni. Do leta 1980 je bil uvoz že 
dvainpolkrat večji od izvoza, tako da je v naslednjem letu primanjkljaj znašal 53 
milijonov dolarjev, deset let kasneje pa 206 milijonov dolarjev.
Bolj uspešni so bili v Sloveniji s spreminjanjem sestave slovenskega izvoza, saj seje 
ta do začetka devetdesetih let očitno popravil v korist večjega deleža industrijskih pol­
izdelkov in izdelkov. Najpomembnejši slovenski kmetijski izvozni proizvodi so bili 
hmelj, sadje in pulpe. Med reprodukcijskimi materiali so prevladovali barvne kovine, 
papir in usnje, pri potrošnem blagu pa bombažne tkanine, obutev in lesni izdelki. V slo­
venskem uvozu so bili, poleg električne energije, močneje zastopani različni reproduk­
74 Dokumenti o zunanji politiki SFRJ, Jugoslovanski pregled, Beograd 1985, 1947/1, dokument št. 3.
75 ARS, 1165-1699, Blagovna menjava z Avstrijo.
76 ARS, 1165-1699, Blagovna menjava z Avstrijo, junij 1990; GV, št. 5, 25. 1. 1996, Pisan splet že iz­
koriščenih možnosti.
cijski materiali, izdelki kemične in kovinske industrije, elektroindustrije ter črne meta­
lurgije.
Od petdesetih let dalje je bila pot slovenskih izvoznikov na avstrijski trg prepredena 
s carinskimi pregradami in davčnimi obremenitvami, kar je zmanjšalo konkurenčno 
sposobnost slovenskega blaga. Pogoji za prodajo slovenskega blaga so se konec leta 
1977, ko so Avstrijci ukinili nekatere prej odobrene carinske olajšave, povečali uvozni 
davek, zaostrili izpolnjevanje predpisov za kakovostno "pakiranje" živil in drugih 
izdelkov, še poslabšali. Ves čas so imele neugoden vpliv tudi necarinske ovire, kot na 
primer diskrecijska pravica odobravanja uvoza mesa in lignita, sezonske restrikcije za 
uvoz sadja in zelenjave, globalni kontingenti za zdravila itn.
Blagovna menjava po sejemskih sporazumih je leta 1954 že dosegla 11,5 milijona 
šilingov v vsako smer.77 Leta 1956 sojo povečali na 13,4 milijona, leta 1957 na 13,8 
milijona in leta 1961 na 20 milijonov šilingov. Do leta 1967 se prvotni pomen sejmov 
kot oblike večanja izvoznih kontingentov in širitve obmejnih vezi ni zmanjšal, povečala 
pa seje njihova vloga pospeševalcev turističnih, kulturnih, športnih in drugih stikov. V 
tem času je zvezna vlada v Beogradu podpirala uvoz določenega materiala iz Avstrije 
preko sejemskih sporazumov, saj je na ta način razbremenila pritisk na avstrijske 
obračunske dolarje. Leta 1967 je v Jugoslaviji začela veljati nova zunanjetrgovinska 
usmeritev, ki za sejemsko menjavo ni bila ugodna. Temeljila je na svobodnejšem uvozu 
in izvozu ter na preusmeritvi blagovnih tokov iz kontingentirane bilaterarne menjave na 
multilateralno menjavo s konvertibilnim območjem. Povsem drugače seje v šestdesetih 
letih dogajalo s sejmom Alpe-Adria. Spremljale so ga velike težave,78 zato še zdaleč ni 
izpolnil slovenskih napovedi in pričakovanj. K slednjemu je veliko prispevala Avstrija, 
saj sejma ni hotela priznati kot samostojne in posebne ustanove, temveč je zanj določeni 
sejemski "global" enostavno prištela k ostalim sejemskim "globalom". S tem je dosegla, 
da so najprej izkoristili blagovne liste avstrijskih sejemskih sporazumov, šele nato so 
prišli na vrsto blagovni "kontingenti" iz sporazuma Alpe-Adria. Na ta način je Avstrija 
že vnaprej povečala realizacijo avstrijskih sejmov in zmanjšala realizacijo sejma Alpe- 
Adria.79 Sejmu ni bila naklonjena niti jugoslovanska zvezna vlada, saj mu ni zagotovila 
deviznega kritja za uvoz potrošnega blaga. Sejem je veliko izgubljal tudi zaradi 
neustreznega bančnega poslovanja.80 Šele proti koncu šestdesetih let, ko seje sejemski 
global povečal na 30 milijonov šilingov, so na sejmu lahko sklepali večje izvozno- 
uvozne kupčije.
Ko so leta 1969 reformna prizadevanja zastala, je Zvezni izvršni svet sprejel 
priporočilo svojega ekonomskega sveta, da naj znova pospeši in poveča sejemsko 
menjavo. Na začetku sedemdesetih let je Zvezni izvršni svet skorajda podvojil sejemski 
"global",8 1 hkrati pa je začel spreminjati svoj odnos do sejmov. Leta 1973 je začel, sicer 
na predlog gospodarskih zbornic, sam predpisovati globalni znesek za posamezen
77 ARS, 1165-11, Problematika sejemskih obmejnih sporazumov Gradec, Celovec, Innsbruck in Alpe-Adria.
78 ARS, 1165-31, Problematika sejemskih sporazumov Gradec, Celovec, Innsbruck in Alpe-Adria.
79 ARS, 1165-678, Problemi sejemskega sporazuma Alpe-Adria.
80 Da bi se lahko uvažalo, je bilo treba blago najprej izvoziti in dobiti devizna sredstva.Tako so nastajali 
pozitivni saldi (za Alpe-Adria na primer leta 1963 5,9 milijona šilingov, leta 1964 je bilo 10,5 milijona 
šilingov, leta 1965 za 13,6 milijona šilingov) v tujih bankah, za katere niso dobivali rednih komercialnih 
obresti. Drugič pa zato, ker jugoslovanske banke ustvarjenih deviz niso vodile ločeno, temveč kot konver­
tibilne valute in jih kot take tudi prodajale izvoznikom.
81 Global za sejemsko menjavo, ki g aje leta 1962 določil Zvezni izvršni svet, je znašal 40 milijonov šilingov 
(za Slovenijo 20 milijonov šilingov). Na začetku sedemdesetih je ta global znašal 78 milijonov šilingov (za 
Slovenijo 38 milijonov šilingov). - ARS, 1165-649, Obmejno gospodarsko sodelovanje z Avstrijo.
sejemski sporazum in določati čas njegovega trajanja. Leta 1977 je ukinil uvozno 
maržo, ki je do takrat nadomeščala izvozne stimulacije. Vse te spremembe so bile 
precejšen poseg v organizacijo in delovanje sejmov ter so slabo vplivale na sejemsko 
menjavo, zlasti še v okviru Alpe-Adria. V sedemdesetih letih so v Sloveniji menili, da 
sejemski sporazumi niso dovolj izkoriščeni. Glavni razlog za nezadosten obseg sejem­
ske menjave so videli v zastarelem sejemskem ustroju. V prenovljeni podobi naj bi bili 
sejmi posebna oblika vezanih poslov, ki bi jih usklajevale in urejale republiške gos­
podarske zbornice. V sedemdesetih letih je bil v strukturi sejemskih sporazumov 
največji delež ali 75 odstotkov pridržan za blago široke porabe, reprodukcijski material 
je bil zastopan s 15, oprema pa z 10 odstotki.
Preglednica 6: Realizacija sejemskega sporazuma Alpe-Adria Avstrija82 
v šilingih
Leto Globalni kontingent Izvoz Uvoz
1962 24.000 12.711 12.711
1964 17.000 11.598 11.598
1966 17.000 2.044 2.044'
1968 6.000 5.658 5.658
1969 6.000 2.580 2.580
Od leta 1980 do 1984 so sejmi dobili nekaj nekdanjega sijaja. Povečal seje obseg 
kompenzacij, kot tudi število udeležencev. Zlasti pri uvozu se je spremenila sestava 
menjave. Blago za široko porabo je moralo odstopiti svoje vodilno mesto reproduk­
cijskemu materialu in surovinam. Leta 1982 sta se Jugoslavija in Avstrija začeli do­
govarjati o povečanju sejemske menjave. Leta 1983 je vrednost kompenzacijskih poslov 
znašala šest milijard šilingov. Interesna skupnost za Avstrijo je pri razdelitvi kontin­
genta dala prednost tistim podjetjem, ki so bila pripravljena razvijati višje oblike gos­
podarskega sodelovanja, v naslednjem letu pa še podjetjem, ki so lahko okrepila gospo­
darsko moč Slovencev v Avstriji. Poleg slovenskih in hrvaških podjetij so se v sejemsko 
menjavo vključila tudi podjetja iz ožje Srbije, Bosne in Hercegovine, Vojvodine in 
Makedonije. Leta 1984 je zanimanje za sejme znova upadlo. Najprej seje to zgodilo na 
avstrijski strani, ker je zvezno ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo uvedlo omejitve 
tudi za sejemsko menjavo. Leta 1988 se je interes za sejemske kompenzacijske posle 
zmanjšal tudi v Sloveniji, ker so postali dražji od normalnega uvoza. Manjše zanimanje 
domačega gospodarstva za menjavo preko sejemskih sporazumov je bila tudi posledica 
nastanka domačega deviznega trga.
Slovenske turistične agencije so se podjetnejše in bolj optimistično ozirale čez 
Karavanke šele v šestdesetih letih. Slovenijo, avstrijsko Koroško in Štajersko so začele 
pojmovati kot enotno in zaključeno turistično območje, ki ima vse geografske in druge 
danosti za zamenjavo domačih in tujih gostov. Spoznali so, da morajo izboljšati turi­
stično ponudbo in pogoje, če hočejo za dalj časa obdržati avstrijske in druge tuje goste. 
Od tega časa so se pogosteje sestajali z avstrijskimi kolegi. Njihova srečanja so bila 
"vseskozi prijateljska" ter prežeta z "obojestransko željo", da se medsebojno sodelo­
vanje na področju turizma poglobi.83 Avstrijski predstavniki so izrazili pripravljenost,
82 ARS, 1165-1809, Nekateri vidiki razvoja blagovne menjave z Avstrijo s posebnim ozirom na sejemske in 
obmejne sporazume ter turizem.
83 ARS, 1165-1805, Informacija o turizmu med Avstrijo in Slovenijo.
da navežejo tesne poslovne stike s Slovenijo, zlasti pri medsebojni izmenjavi gostov, 
skupnih propagandnih nastopih na tujih trgih ter šolanju in praksi slovenskih gostinskih 
delavcev v Avstriji. Toda do "konkretnih oblik sodelovanja ni prišlo",84 razen nekaj 
izjem.85 V šestdesetih letih seje število avstrijskih gostov v Sloveniji povečevalo, kljub 
temu pa se je njihova udeležba v skupnem številu tujih gostov zmanjšala. Avstrijski 
gostje so se daljši čas zadržali v Sloveniji le v naravnih zdraviliščih (pogodba z bolniško 
blagajno Avstrije), ob morju (predvsem v Ankaranu) ter na eno- do dvodnevnih sku­
pinskih izletih.
Preglednica 1: Število in delež avstrijskih gostov v letih 1963-1969s6
1963 1967 1968 1969
Število vseh tujih gostov v SRS 327.636 678.375 713.057 821.845
Število Avstrijcev 80.894 128.536 124.434 129.332
Delež Avstrijcev v % 25% 18% 17,5% 15,7%
V sedemdesetih letih so se stiki na turističnem področju okrepili. Stekla je skupna 
akcija za pospešitev planinskega in zimskošportnega turizma. V osemdesetih letih seje 
Gospodarska zbornica Slovenije z zbornicama obeh sosednjih avstrijskih dežel dogovo­
rila o načrtnem spremljanju turistične dejavnosti v skupnem prostoru ter usklajevanju 
turistične ponudbe. Slovenija se je, tako kot že v preteklosti, ogrevala predvsem za 
večje sodelovanje turističnih agencij pri izmenjavi gostov. Trudila se je, da bi Adria 
Bank Ag vlagala tudi v turistične objekte v Sloveniji. Avstrijski predstavniki so se za 
sprejem avstrijskih gostov med zimsko sezono zavzeli za večjo pripravljenost turističnih 
centrov ob jadranski obali. V tem času je stekla tudi akcija za skupno ponudbo za goste 
iz tretjih držav ter za skupen nastop na drugih turističnih trgih.
Na področju energetike je Avstrija pokazala večji interes za večje sodelovanje šele 
sredi šestdesetih let, ko seje odločala o gradnji naftovoda in plinovoda preko koprskega 
pristanišča. Ta možnost je na začetku sedemdesetih let odpadla. Decembra 1974 so tri 
jugoslovanska podjetja podpisala pogodbo o dobavi zemeljskega plina iz Sovjetske 
zveze. Avstrijsko podjetje ÖMV je za slovenske porabnike zagotovilo polovico po­
trebnih zmogljivosti iz svojega dela plinovoda. Oba elektrogospodarska sistema sta 
redno izmenjavala viške električne energije ter proučevala možnosti za povečanje 
zmogljivosti prenosnega omrežja na slovenski strani. Po dogovoru naj bi se v letih 
1976-1980 zgradil daljnovod Maribor-Kainochtal. To pa se ni zgodilo, ker Avstrija ni 
izpolnila svojih obveznosti.87 Avstrija je večje zanimanje za sodelovanje z jugoslo­
vanskim elektrogospodarstvom pokazala leta 1980. Družba Verbundgeselshaft Wien je 
ponudila kredit za zgraditev daljnovoda od Maribora do avstrijske meje. Mešani 
komisiji za Muro in Dravo sta usklajevali projekte za nove elektrarne. Energetsko 
najpomembnejša je bila Drava. Slovenija je bila nezadovoljna, ker je njenim petim 
elektrarnam vodni režim na tej reki "diktirala" Avstrija s svojimi elektrarnami na Ko­
roškem. Zato je bila precej kriva sama, saj je zamudila priložnost za izgradnjo akumu­
lacijske elektrarne. Leta 1983 so Avstrijci na Bistrici, pritoku Drave, predlagali zgra­
84 Prav tam.
85 10. oktobra 1966 je bil v Železnem podpisan sporazum o planinskem prometu na obmejnem območju, ki 
je liberaliziral gibanje ob državni meji na območju Pece in Stola.
86 ARS, 223-2462, Zapisnik 73. seje Izvršnega sveta SRS, 10. 6. 1971, Poročilo o odnosih SRS z Avstrijo.
87 ARS, 223-5065, Izgradnja 400 KV DV Maribor-Avstrija.
ditev elektrarne Svinjščica (Koralpe). Ta elektrana z močjo 50 MW je postala skupni 
projekt, v katerem je Slovenija dobila 20-odstotni delež. Odločitev o gradnji je bila 
sprejeta leta 1987. Slovenski predstavniki so na vseh srečanjih z avstrijskimi poudarjali, 
daje treba pospešiti graditev elektrarn na Muri. Šele novembra 1983 je Stalna mešana 
komisija za Muro sprejela dogovor o graditvi šestih elektrarn na Muri, in sicer: Sladki 
vrh, Cmurek, Konjišče, Apače, Radgona, Radenci. Prve tri naj bi zgradili Avstrijci, 
druge tri pa Slovenci. Slovensko elektrogospodarstvo je dalo prednost graditvi elek­
trarne Apače, ki naj bi bila zgrajena do leta 1990. Pritiskalo je tudi na avstrijskega 
partnerja, naj izpolni dogovor o čiščenju odpadnih voda, ki so onesnaževale Muro.
Avstrija se je resno potegovala za dolgoročno oskrbo z velenjskim premogom. Za­
radi pomanjkanja premoga Slovenija te ponudbe ni mogla sprejeti. Ponujene priložnosti 
pa ni hotela izpustiti, zato je Avstriji ponudila možnost, da se oskrbuje s premogom 
preko koprskega pristanišča; pri tem je bila uspešna. Poleg tega je sosedo navdušila za 
soudeležbo pri graditvi energetsko-industrijske cone v Kopru. V osemdesetih letih seje 
pripravljenost sosedov za sofinanciranje energetske cone zmanjšala.
Prometne povezave so bile naslednje področje, kjer so se stikali interesi obeh 
držav. Resni pogovori so se začeli leta 1954. Pobudo je morala prevzeti Jugoslavija, saj 
so jugoslovanske železnice v tem času izgubljale monopol za prevoz avstrijskega blaga 
do tržaškega pristanišča. Jugoslovanska delegacija je dobila dve nalogi. Prva je bila 
pridobiti Avstrijo za povečanje in preusmeritev njenega tovornega in potniškega pro­
meta do reškega pristanišča. Druga naloga je bila odprtje tranzitnega tovornega prometa 
na progi Dravograd-Prevalje-Pliberk in progi Podrožca-Jesenice. Ta projekt so pod­
pirale slovenske železarne.88 Problemi cestnega prometa so bili v tem času še v ozadju. 
Če odmislimo pogovore o odprtju novih obmejnih cestnih prehodov in za povečanje 
števila avtobusnih linij na podlagi reciprocitete, potem sta se državi v petdesetih letih 
ukvarjali le z enim problemom, to je z dokončanjem predora pod Ljubeljem. Težava je 
bila v tem, da sta imeli državi na ta projekt povsem različna pogleda. Za Jugoslavijo je 
bila cestna povezava zelo pomembna, zato je ta projekt dobil prednostni pomen. 
Gradbena in druga dela v jugoslovanskem delu predora se niso končala do leta 1960, 
kot je bilo predvideno, temveč so se zavlekala do leta 1963. Avstrija je ta projekt 
odklanjala in dolgo časa ni bila pripravljena zagotoviti sredstev za dokončanje del v 
svoji polovici predora. Šele leta 1960 je avstrijska vlada spremenila svoje stališče in 
projektu namenila 50 milijonov šilingov. Avstrijci so svoj del končali leta 1964.
V šestdesetih letih so dobile prednost cestne povezave. V Sloveniji so z zaskrb­
ljenostjo spremljali nastajanje načrtov in graditev hitrih avtocestnih povezav Avstrije z 
Italijo in drugimi sosednjimi državami. Zlasti jih je zanimala avtocesta Jug (Autobahn 
Süd) in Salzburg-Beljak. Bali so se, da bodo projektirane in deloma že zgrajene 
avtoceste Slovenijo "odrezale" od razvitega Zahoda, ji odvzele tranzitni in drugi promet. 
Napetost je popustila sredi šestdesetih let, ko je Avstrija pokazala pripravljenost, da 
pritegne Slovenijo k načrtovanju cestnega omrežja. Koroški deželni glavar Hans Sima 
je že na prvem obisku v Ljubljani predstavil idejni načrt za graditev ceste iz Salzburga 
preko Visokih Tur do Beljaka. Januarja 1968 je s slovenskim izvršnim svetom raz­
pravljal tudi o možnostih, da se ta cesta nadaljuje preko slovenskega ozemlja.89 
Avstrijska Štajerska se je v tem času bolj navduševala za Pyhmsko cesto, ki naj bi se 
nadaljevala tudi v Slovenijo, in sicer preko Šentilja do Maribora in nato preko Ljubljane
88 ARS, 223-627, FLRJ - Jugoslavija, poglobitev gospodarskih stikov, 12. 4. 1954; Prav tam, 223-1783, 
Zapisnik konference za pripravo predlogov železniškega prometa z Avstrijo, 23. 10. 1954.
89 Cesta naj bi šla preko Korenskega sedla po dolini Save do Ljubljane in nato dalje proti vzhodu.
do Nove Gorice. Julija 1969 so cestni strokovnjaki iz obeh držav na pogovorih na Du­
naju hitro dosegli soglasje o podaljšanju Pyhrnske ceste v Slovenijo. Za gradnjo predora 
pod Karavankami in cestne povezave proti Beljaku pa so se "precej vehementno za­
vzemali" le slovenski strokovnjaki.90 Na konferenci o graditvi hitrih cest med Avstrijo 
in sosednjimi državami, ki je bila oktobra 1969 na Dunaju, so se te razprave ponovile. 
Jugoslavija je uspela, daje v zaključni protokol prišla tudi graditev Pyhrnske avtoceste, 
ki naj bi v Jugoslavijo prišla preko Gradca in Šentilja. Šele na posebno zahtevo Slo­
venije je v plan prišla tudi izgradnja predora pod Karavankami, ki naj bi Jugoslavijo 
povezal s Taurensko avtocesto.9 1
Gospodarska zbornica Slovenije je v sedemdesetih letih izdelala načrt za izgradnjo 
hitrih cest, predora pod Karavankami, novih mejnih prehodov, mostov in drugih 
prometnih objektov. Ta načrt so v Sloveniji uresničevali zelo počasi, kar je krepilo 
avstrijsko nezadovoljstvo.
V sedemdesetih letih je bistveno upadel delež jugoslovanskega prevoza avstrijskega 
blaga do tržaškega pristanišča. Povečeval pa se je pomen tranzitnega prometa avstrij­
skega blaga do jadranskih luk. Bil je pomemben vir dohodka, saj je letno prinesel okoli 
100 milijonov dolarjev. Za Slovenijo je ta oblika prometa prišla v ospredje v osem­
desetih letih, ko je Koper postal pomembna luka za avstrijski tovor. Začenši z 1980. 
letom, so Avstrijci stopnjevali zanimanje za razširitev gospodarskega povezovanja s 
koprskim pristaniščem. Bili so pripravljeni sovlagati v izgradnjo terminala za les in še 
druge luške objekte. Leta 1984 so v Kopru pretovorili 480000 ton avstrijskega blaga, s 
čimer so prišli na četrto mesto med evropskimi pristanišči, ki jih je uporabljalo 
avstrijsko gospodarstvo. V naslednjih treh letih je luka razširila svoje zmogljivosti za 
razsute tovore, kontejnerje, prevoz lesa in drugih tovorov in prišla na drugo mesto takoj 
za Hamburgom. Tega leta je luka dobila dovoljenje za ustanovitev proste carinske cone, 
kar je še povečalo zanimanje avstrijskega gospodarstva. V ta sklop sodi tudi slovenski 
načrt za ustanovitev mešane transportno-špediterske družbe.
S povečanjem zmogljivosti koprskega pristanišča je Slovenija izpolnila le enega 
izmed treh pogojev za preusmeritev avstrijskega tovornega prometa preko njenega 
ozemlja. Uresničevanje preostalih dveh pogojev, to je odprtje predora pod Karavankami 
ter posodobitev železniškega prometa, je bilo počasnejše. Glavni razlog je bil v finanč­
nih sredstvih, kijih Slovenija ni imela dovolj, do tujih kreditov, tudi avstrijskih, pa je 
težko prišla. Gradnja predora pod Karavankami seje začela šele leta 1986. Železniško 
podjetje Ljubljana je progi Koper-Nova Gorica in Gorica-Jesenice priredilo za večje 
osne pritiske. Ni pa uspelo razbremeniti proge Ljubljana-Jesenice-Podrožca, niti 
vpeljati direktnih vlakov med Celovcem in Ljubljano. V drugi polovici osemdesetih let 
so se medsebojni odnosi poslabšali, ker jugoslovanske železnice avstrijskim niso mogle 
odplačati velikega dolga. Tranzitni prevoz avstrijskega blaga čez Jugoslavijo je upadel.
V mednarodnem prometu je bilo število dovolilnic stalni problem. Zaostril se je po 
letu 1985, ko je Avstrija z izgovorom zaščite okolja in ohranitve svojih cest, hotela 
preusmeriti prevoz blaga preko železnice, kar je dejansko pomenilo zagotoviti si večji 
devizni dobiček. V obmejnem prometu sicer ni bilo večjih težav. Do leta 1985 je bilo 37 
mejnih prehodov za potnike v obmejnem prometu, od tega trinajst mednarodnih in dva 
meddržavna. Največja težava je bila v tem, da Avstrija ni kazala pripravljenosti za 
odpiranje novih in posodabljanje starih prehodov. Najdalj je bil kamen spotike prehod
90 ARS, 223-1797, Pregled političnih, kulturnih in gospodarskih stikov SR Slovenije s sosednjimi deželami 
(1968-1969).
91 ARS, 223-1783, Poročilo o konferenci za uskladitev izgradnje prekograničnih daljinskih cest med 
Avstrijo in sosednjimi državami, 6.-8. 10. 1969.
Pavličevo sedlo. Za Slovenijo je bil pomemben zato, ker je predstavljal edino povezavo 
Logarske doline z Železno Kaplo, zato seje zanj zelo zavzemala. Sosedje pa so njegovo 
odprtje oziroma izgradnjo ceste do njega zavlačevali z raznimi izgovori. Za Avstrijce je 
bil pomembnejši mejni prehod Kopriva-Luže, ker je bil povezan z gradnjo turističnega 
središča na Peci. Državi nista imeli vedno srečne roke tudi pri odprtju nekaterih drugih 
meddržavnih mejnih prehodov. Ko so leta 1979 odprli meddržavne mejne prehode 
Radlje, Jurij, Trate in Gederovci, se cestni promet ni preusmeril nanje, čeprav so bili 
odprti zato, da razbremenijo druge.
Sodelovanje na področju t. i. višjih oblik gospodarskega sodelovanja seje začelo v 
drugi polovici šestdesetih let. Do konca leta 1970 je dvajset avstrijskih in slovenskih 
podjetij podpisalo pogodbo o industrijski kooperaciji.92 Pogodbe so urejale medsebojne 
dobave sestavnih delov. Aprila 1972 je bil sprejet sporazum o gospodarskem, tehničnem 
in industrijskem sodelovanju. Sporazum ni upravičil velikih pričakovanj, saj to sodelo­
vanje ni doseglo večjega obsega niti v slovenskem niti v jugoslovanskem merilu.93 
Slovenija je že v sedemdesetih letih dala pobudo, da se v okviru obstoječega pravnega 
sistema v Sloveniji ustanovijo mešana podjetja. S tem namenom je v Ljubljano povabila 
štirideset gospodarstvenikov iz avstrijske Koroške. Slovenski politiki so na srečanjih z 
avstrijskimi vedno načeli pogovor o nujnosti sistematičnega razvijanja oblik višjega 
gospodarskega sodelovanja, torej kooperacije, skupnih vlaganj, skupnih nastopov na 
tretjih trgih, sodelovanja na področju drobnega gospodarstva . Avstrijski politiki so jim 
pritrjevali in se strinjali, da še niso izrabljene vse možnosti, vendar vse do razpada 
jugoslovanske države niso bili pripravljeni utreti poti sodobnejšim oblikam gospodar­
skega sodelovanja.
Do večjega sodelovanja med avstrijskimi in slovenskimi podjetji je prišlo na 
področju dolgoročne proizvodne kooperacije. Te kooperacije so bile nekaj posebnega, 
saj pri njih ni šlo za pravo obliko industrijskega sodelovanja, temveč je bila to neke 
vrste zasilna oblika, ki je slovenskim podjetjem omogočila, da so se izognila togim 
administrativnim predpisom, s katerimi je zvezna administracija omejevala in usmerjala 
uvozno-izvozno dejavnost. Avstrija je podprla sodelovanje med koncernom Steyer- 
Daimler-Puch in jugoslovansko avtomobilsko industrijo (to je s podjetji TAM Maribor, 
TAS Sarajevo in Pobeda Famos). V sedemdesetih letih je enajst slovenskih podjetij 
podpisalo pogodbe o dolgoročnem industrijskem sodelovanju z avstrijskimi podjetji,94 
do leta 1987 pa je bilo sklenjenih že 48 kooperantskih pogodb. Za slovensko industrijo 
so bile najpomembnejše pogodbe na področju papirne, pohištvene in grafične industrije.
92 To so bile pogodbe med: Mariborsko livarno in avstrijsko firmo Fertiger Wien; Tovarno optičnih aparatov 
in instrumentov Vega Ljubljana s firmo Raichert Wien; Litostrojem Ljubljana in GFM Steyer; Tomosom 
Koper in Steyer-Deimler-Puschom Graz itn. - ARS, 223-2462, Zapisnik 73. seje Izvršnega sveta SRS, 10. 6. 
1971, Poročilo o odnosih z Avstrijo.
93 Do leta 1980 je bilo v Jugoslaviji sklenjenih 167 različnih pogodb: 39 pogodb o dolgoročni kooperaciji (od 
teh jih je zaživelo le 12), 7 na področju skupnih vlaganj (skupna vložena vrednost je znašala 13,2 milijona do­
larjev), 35 na področju prenosne tehnologije, 10 na področju poslovno-tehničnega sodelovanja, 4 na področju 
investicijskega vzdrževanja in 72 pogodb o sodelovanju na trgih držav tretjega sveta (skupna vrednost teh po­
godb je znašala 392 milijonov šilingov). - ARS, 223-5181, Odnosi SFRJ s sosednjimi državami, avgust 1980.
94 Pogodbe o dolgoročni proizvodni kooperaciji so podpisala podjetja: Varstroj Lendava s Fronius Patten- 
bach, Iskra Ljubljana z Goerz Dunaj, Bombažna predilnica in tkalnica Tržič z Getzner Mutter Bludenz, Jože 
Kerenčič Ormož z Wilhelm Amger Ebingen, Libela Celje in Kladivar Žiri s Fronius Pettenbach, SIP Šempeter 
v Savinjski dolini z Alois Pöttinger Grieskirchen, Mariborska livarna z R. Fertinger Dunaj, Titan Kamnik s 
Tyrolia, Metalna Maribor z Liebher werk Bischofhofen G.m.b.H., Avtoradgona G. Radgona s Hoval-Felce 
Sv. Štefan in Rudnik svinca in topilnica Mežica s Tovarno akumulatorjev Dr. Leopold Jungfer.
V sedemdesetih letih seje začelo tudi sodelovanje na področju industrij sko-tehničnega 
sodelovanja. V tem času seje povezalo sedem avstrijskih in slovenskih podjetij.95
Na področju skupnih naložb je bilo slovensko gospodarstvo bolj dejavno kot 
avstrijsko. Na začetku osemdesetih let so številna slovenska podjetja iskala možnosti za 
ustanovitev lastnih ali mešanih podjetij na obmejnem območju sosednje države. Zaradi 
zaostrenih gospodarskih razmer so potem nekatera podjetja zastala sredi poti in odsto­
pila od začetih jirojektov 96 Do konca leta 1987 so slovenska podjetja na avstrijskem 
Koroškem in Štajerskem ustanovila petnajst proizvodno-trgovskih in dve trgovski 
podjetji z mešanim slovensko-avstrijskim kapitalom. Do leta 1989 je bilo skupaj dvajset 
podjetij z mešanim ali slovenskim kapitalom.97 To so bila majhna in srednje velika 
podjetja, s povprečno 40 zaposlenimi. Odprla so 430 novih delovnih mest.98 Polovico 
od njih so ustanovili s finančno podporo slovenske narodne skupnosti. Podjetja, ki sojih 
na Koroškem ustanovile gospodarske organizacije iz Slovenije, so bila povezana v po­
sebno sekcijo, ki je delovala v okviru Republiškega komiteja za mednarodno sodelo­
vanje. Ena od nalog te sekcije je bilo tudi zagotavljanje finančnih podpor kulturnim, 
socialno-varstvenim in drugim ustanovam slovenske narodne skupnosti. Poslovanje teh 
podjetij so spremljale velike težave, do katerih je prišlo zaradi podkapitaliziranosti 
(Elan - Braca in 1PH - Žitara vas), ekološke sanacije (Tovarna Celuloze Obir - Železna 
Kapla) in še drugih razlogov. Slovenska podjetja, ki so vložila kapital v mešana pod­
jetja, so menila, da je avstrijski trg zanje premajhen in da bi se zato morala preusmeriti 
na izvoz v EGS in EFTA, povsem pa opustiti izvoz v Jugoslavijo.99
Avstrijsko gospodarstvo ni kazalo zanimanja za skupne in lastne naložbe v sloven­
sko (in jugoslovansko) gospodarstvo. Do maja 1973 so se le tri avstrijska podjetja 
odločila za skupne naložbe v jugoslovanska podjetja. Skupna vrednost teh treh pogodb 
je znašala 103 milijone din, kar je predstavljalo 6 odstotkov od skupnega števila po­
godb, ki so jih podpisala jugoslovanska podjetja s podjetji iz drugih držav.100 Sredi 
osemdesetih let so bile podpisane le štiri pogodbe o avstrijskih naložbah v Sloveniji,
95 Aviooprema Ptuj s Karel Fink Leibnitz, Elrad Gornja Radgona z Anker Gradec, Tovarna umetnih brusov 
Maribor s Tyrolit Swarovski Schwarz, Gradbeno podjetje Dravograd z Wierer, Ina, obrat Lendava s Hiag 
Werke, Intes Maribor z Rudorfer Salzburg, Tehnostroj Ljutomer z Bohnwerk Wels.
96 Marles Maribor je odstopil od ustanovitve mešanega podjetja za izdelavo oken in montažnih hiš. Almira in 
Sukno Zapuže sta odstopila od ustanovitve mešanega podjetja v Rožu, Fructal Alko in KZ Goriška Brda sta 
odstopila od predvidene polnilnice vin in sokov v Vrbi, ETA Kamnik je odstopila od predvidenega obrata za 
predelavo vrtnin v Globasnici, Gorenje Muta in Jeklotehna-Agrotehnika sta odstopila od tesnejše povezave z 
zadrugo v Globasnici.
97 Ta podjetja so bila: Hotel Obir - Südkämtner Fremdenverkehrs - Ges.m.b.H, Železna Kapla (podjetje je 
bilo ustanovljeno v letih 1975/1976), Topsport, Pliberk (1976/1977), Skifabrik Elan, Bmca (1977/1978), In- 
trade, Celovec (1976/1978), IHP Holzindustrie, Žitara vas (1981/1983), Sägewerk und Holhandel Trampusch, 
Pliberk (1979), Zellstoffabrik Obir, Rebrca (1979), IMP-Metall-Chemie, Šentjakob v Rožu (1979), Spedition 
Alpetour, Pliberk (1980), Iskra Delta Computers, Celovec (1983/1985), Intermercator, Šentjanž v Rožu 
(1986), Unior, Borovlje (1986), HAGO, Celovec (1987), Secar, Borovlje (1988), Cobra, Šmihel, Velikovec 
(1988), Konus, Pliberk (1988), Carimpex, Celovec (1987/1989), IUENNA, Pliberk (1988/1989), Iskra Elek­
tronik und Iskra Handelsgesellschaft, Celovec (1988/1989), IWB Industriewaren, Celovec (1981/1989). - 
Obširneje glej: Valentin Sima, n.d.
98 ARS, 223-4709, 90. seja Izvršnega sveta Skupščine SRS, 15. 12. 1981, Uvodna beseda ob poročilu o 
uresničevanju sklepov in stališč Skupščine SR Slovenije o krepitvi materialne osnove slovenske narodne 
skupnosti v zamejstvu.
99 ARS, 223-5626, Zabeležka o pogovoru z Miloradom Pešičem, veleposlanikom SFRJ v Avstriji, 5. 11. 
1984.
100 Skupno je bilo sklenjenih 79 pogodb, največ z Italijo (21) in ZRN 17). - ARS, 1165-877, Sredstva OZD 
ter vlaganje in združevanje sredstev med domačimi in tujimi pogodbeniki, maj 1973.
leta 1986 ena, leta 1987 dve, leta 1988 ena in nato leta 1989 nobena. Avstrijski gos­
podarstveniki so svoje nezanimanje opravičevali z neustrezno jugoslovansko zakono­
dajo, ki ni nudila dovolj možnosti za zavarovanje vloženega kapitala. Najbolj so jih 
motila določila o načinu upravljanja s skupnimi podjetji ter prenosu dobička in kapitala 
v primeru prekinitve pogodbe. Drugi razlog je bil neugoden likvidnostni položaj 
Jugoslavije, ki je tudi ogrožal možnost, da bi se naloženi šilingi resnično vrnili v 
matična avstrijska podjetja. Novembra in decembra 1988 sta bila v Jugoslaviji sprejeta 
dva predpisa, ki sta zagotovila tujim vlagateljem več pravic pri upravljanju skupnih 
podjetij in pri prenosu dobička. Januarja 1989 je bilo "parafirano" besedilo sporazuma o 
spodbujanju in zaščiti tujih vlaganj, ki je bil potem podpisan oktobra naslednjega 
leta.1 0 1 Z njim sta se državi obvezali, da bosta ustvarili pogoje za večje medsebojne 
naložbe in obravnavali vlagatelje druge pogodbenice tako ugodno, kot lastne. Spre­
menjena zakonodaja in tudi zagotovila jugoslovanskih zveznih oblasti, da ne bo omejila 
poslovanja tujih vlagateljev, niso takoj rodili sadov. V Sloveniji seje število avstrijskih 
naložb povečalo šele leta 1990, ko je prišlo do zamenjave oblasti. Leta 1990 je bilo 174 
avstrijskih naložb v slovensko gospodarstvo, kar je predstavljalo 27,3 odstotka tujih 
naložb v Sloveniji. V letih 1989 in 1990 so se Avstrijci navdušili za vlaganja v tu­
ristične objekte in sovlaganje v avtocesto Šentilj-Zagreb.
Preglednica 8: Avstrijske naložbe v Sloveniji leta 1990102
Oblika naložbe Število naložb Avstrijski kapital v 
milijon šilingih
Delež avstrijskih 
naložb v %
Lastniška skupna vlaganja 115 482,0 38,5
Tuje podružnice 32 57,8 62,2
Pogodbena skupna 
vlaganja
27 415,8 19,3
Skupaj 174 955,5 27,3
V prvi polovici leta 1991 je bilo v Sloveniji skupaj 26 avstrijskih naložb, ki so bile 
vredne 640,2 milijona šilingov, kar je predstavljalo 43,1 odstotka vseh tujih naložb v 
Sloveniji.
Leta 1980 je Janko Smole avstrijski delegaciji ponudil "premišljeno" skupno na­
stopanje na trgih tretjih držav. Predlagal je več projektov, med njimi tudi na Poljskem in 
Madžarskem. Pobuda je padla na ugodna tla, saj sta državi kmalu imeli na seznamu 55 
skupnih projektov. Največ predlogov je bilo za skupna vlaganja v infrastrukturne 
objekte (železnice, namakalne naprave, hidroenergetske objekte) v deželah tretjega 
sveta. Od teh so takoj začeli delati na desetih: po štirje so bili v arabskih deželah in v 
Vzhodni Evropi, po eden pa v Ugandi in na Jamajki. Leta 1984 je koordinacijo skup­
nega nastopanja na tretjih trgih prevzela posebna delovna skupina SR Slovenije in 
zvezne dežele Koroške. Skupina je izbrala podjetja, ki so se v tem letu dogovarjala za 
skupen nastop.103 Med slovenskimi podjetji je bil najuspešnejši trboveljski Rudis. 
Skupaj s podjetjem Ilbau iz Spitala je v Iraku zgradil metalurško tovarno, s podjetjem 
Vo'st-Alpine pa tovarno v NDR. Leta 1985 so predstavniki avstrijske Koroške ponudili
101 UL SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 12/51, 26. 10. 1990, Sporazum med SFRJ in Republiko Avstrijo o 
spodbujanju in varstvu tujih vlaganj.
102 GV, št. 6, 12. 2. 1993, Posli z Avstrijo.
103 V tem času so se povezali: Rudis Trbovlje s firmo Ilbau iz Spitala, Elmond Bled z MPE Legrad iz 
Beljaka, Izolirka Ljubljana z Geisler & Pehr z Bmce, Rudnik Mežica z Akumulatorfabrik Bistrica v Rožu.
Sloveniji pomoč pri sklepanju ugodnih aranžmajev v Zahodni Evropi, v zameno pa 
zahtevali partnerstvo pri investicijskih projektih, ki jih je Slovenija sklepala na Kitaj­
skem.104 V sodelovanju s slovenskimi so avstrijska podjetja leta 1986 opremila tovarno 
na Kitajskem. V kasnejših skupnih slovensko-avstrijskih naložbah so sodelovala na­
slednja slovenska podjetja: IMP, GIPOS, IMOS in VEGRAD.
Rezultat skupnih interesov na bančnem področju je bila Adria Bank Ag s sedežem 
na Dunanju. V prvih načrtih o ustanovitvi mešane banke iz začetka sedemdesetih je bila 
njena glavna naloga omejena na krepitev slabega ekonomskega položaja slovenske 
manjšine. Konec sedemdesetih let so se odnosi med državama izboljšali, povečal se je 
tudi obseg menjave. V novih razmerah naj bi banka predvsem pospešila jugoslovanski 
blagovni izvoz v Avstrijo, razvijala dolgoročne kooperacije, poslovno sodelovanje in 
skupna vlaganja, opravljala plačilni promet in bančne storitve za jugoslovanska podjetja 
v Avstriji. V Sloveniji so pričakovali, da bo banka nosila precejšnje breme financiranja 
gradnje karavanškega predora in pri hitrejšem razvoju turizma v Sloveniji. Pogovori o 
ustanovitvi so tekli na najvišji ravni vse do leta 1979. Dve od treh avstrijskih bank sta 
svojo udeležbo v tem projektu namreč pogojevali s pristankom avstrijskega zveznega 
ministrstva za finance. Pogajanja na jugoslovanski strani je vodil Janko Smole, pred­
sednik poslovodnega odbora Ljubljanske banke - Združene banke. Avstrijskemu 
finančnemu ministruje zagotovil, da bo skupna banka "zgrajena na izkušnjah, kijih ima 
banka LHB v Frankfurtu", njena temeljna naloga pa bo pospeševati jugoslovanski izvoz 
v Avstrijo, zagotavljati sredstva za skupne naložbe slovenskih in avstrijskih podjetjih v 
državah tretjega sveta.10 5 Do februarja 1980 so rešili vsa glavna vprašanja med šestimi 
bankami ustanoviteljicami.106 Največji delničarje bila Ljubljanska banka - Združena 
banka. Že v prvem letu svojega delovanja je Adria Bank Ag odobrila 600 milijonov 
šilingov kreditov, ki so bili večinoma namenjeni za financiranje jugoslovanskih izvoz­
nih in drugih poslov. Banka je hitro vzpostavila mrežo korespondentov in konto- 
korentnih odnosov z avstrijskimi in drugimi bankami. Dobre rezultate je dosegla tudi pri 
depozitnem in drugem bančnem poslovanju. Slovenija je skupaj z avstrijsko Koroško in 
Štajersko pretresala vprašanja, povezana z večjo zaščito in varovanjem okolja. Do 
osemdesetih let so bila ta vprašanja omejena na varstvo zraka, vode, zaščito gozdov, 
izmenjavo izkušenj s čistilnimi napravami in zaščito vodnih virov na Peci in 
Karavankah. Večino teh vprašanj so reševali v okviru obeh mešanih komisij za Dravo in 
Muro. V osemdesetih letih je v ospredje avstrijske naravovarstvene politike prišla je­
drska varnost in z njo povezana zahteva po ukinitvi Jedrske elektrarne Krško ter do­
ločanje lokacije za odlaganje jedrskih odpadkov v Sloveniji. Ob tem pa se Avstrija pri 
določanju svoje lokacije za jedrsko elektrarno ni ozirala na mejo in je kot mogočo 
varianto omenjala tudi mejo Štajerske s SRS. Konec osemdesetih so iz Avstrije vse 
pogosteje prihajali očitki zaradi prevelike emisije dima in plina iz Velenjske termo­
elektrarne in tudi na račun jugoslovanskega zavlačevanja podpisa sporazuma o pre­
komernem onesnaževanju. Iz Avstrije je v tem času prišla tudi zahteva za zaprtje 
rudnika svinca v Mežici.
104 ARS, 223-5632, Zabeležka 2. sestanka Mešane delovne skupine, 10. 4. 1985.
105 ARS, 223-5344, Zapisnik sestankov v Beogradu ob priliki konference IBDR in IMF, ki jih je vodil Janko 
Smole, 1979.
106 Ustanovni kapital je znašal 80 milijonov šilingov. Jugoslovanske banke so imele 64-odstotni delež, in 
sicer: Ljubljanska banka - Združena banka 22 odstotkov, Udružena Beograjska banka 21 odstotkov, Za- 
grebačka banka 21 odstotkov. Avstrijske banke so imele 36-odstotni delež; vsaka od naslednjih treh bank je 
prispevala po 12 odstotkov: Creditanstalt-Bankverein, Österreichische Länderbank in Zentralsparkasse und 
Kommerzialbank.