DEMOKRACIJA
Uredništvo: Trst, ul. Machiavelli 22-II. - tel. 62^5 Uprava: Trst, ulica S. AnaMasio 1-c - tel. 2-30-39 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta št. 18. CENA: posamezna številka L 25. — Naročnina: mesečno L 100, letno L 1.200. — Za inozemstvo: mesečno L 170, letno L 2.000. —- Poštni čekovni računi: Trst štev. 11-7223, Gorica štev. 9-18127
Leto VI. - Štev. 9
Trst - Gorica 29. februarja 1952
Izhaja vsak petek
Volitve
Dne 19. t. m. zvečer so italijanske radijske postaje oddajale v svojih večernih poročilih vest svojega tržaškega dopisnika, ki je sporočal, da. je Zavezniška vojaška uprava določila 8. junij kot dan občinskih viflitev. Zavezniška vojaška uprava je sicer takoj preklicala resničnost te vesti, ki pa je vkljub temu ponovno dvignila prah okrog vseh tistih vprašanj, v katerih se mnenja glede bodočih volitev razhajajo: Zato ne bo odveč, če tudi mi p&ncrvno podčrtamo svoje stališče.
Pri tem moramo najprej ponoviti, da smo še vedno pristaši na-zorfa, da je treba zakone spoštovati. Odložitev volitev, podaljševanje poslovne dobe sedanjih občinskih svetov, je bila in ostaja za nas groba kriitev tega načela, na katerega so eahodne sile kot začasne upraviteljice našega ozemlja lahko vse prej kot ponosne. Skrajni čas je torej, da se ta madež opere s tem, da se volitve čimprej razpišejo.
Tržaško demokrščansko glasilo »Prora« sicer temu ugovarja iti trdi, da je dvoletni rok prekratek, da bi občinske uprave lahko izvršile svoje načrte, in se sklicuje na poslanca Tanasca, ki je dejal, da bi se smele tržaške občinske volitve vršiti šele leta 1953. »Prorin in Ta-nascu bi odgovorili, da so vsi ti razlogi obstojali tudi že takrat, ko je bil izdan ukaz o občinskih volitvah v coni A Svobodnega tržaškega ozemlja, in če se je takrat določilo dvoletni rok, potem se ne sme pozabiti, da so volivci pod tem vidikom izbrali svoje občinske u-urrnze in .vsako podaljšanje roka pomeni izigravanje volivcev. Zakon ni. elastika, onorevole Tanasco! Kar se tiče pa »dobre občinske uprave in. izvedbe načrtov« _pa Tržačani ne vidimo ure, da pl 'sedanje negospodarsko razpolaganje z občinskimi dohodki in izdatki čimprej nehalo, in smo daleč od zelje, da bi po dveletnih izkustvih sedanjim občinskim očetom y{tdauoljno podaljševali mandat.
Vrit&immr, 'ki 'fciH&imiiu -ponovno pribiti, pa še tiče volilnega reda. Iredentistične stranke nam reč zopet pritiskajo z zahtevo, da je treba tudi na naše ozemlje raztegniti italijanske predpise glede povezave list. Pri tem se sklicujejo na tista določila mirovne pogodbe z Italijo, ki govore, da morajo vse do prihoda guvernerja načelno ostati v veljavi obstoječi italijanski zakoni. V svoji vnemi razlagajo namreč ta predpis tako, kakor da bi bila s tem Zavezniška vojaška uprava obvezana z zavezanimi »črni raztegovati na Svobodno tr-žtiSkd ozemlje tudi vse nove italijanske zakone, ne pa spoštovati samo tiste zakonske predpise, ki jih je našla ob svojem prihodu na naše ozemlje v veljavi in ki niso v nesoglasju z izvrševanjem- njenih funkcij. Logika, ki se je iredentisti pri tem poslužujejo, je kaj šepava Ce gremo po tej poti in si predstavljamo, da bo jutri v Italiji vzpostavljen komunizem, ali pa da pride do demokrščanske diktature potem bi morali vse zadevne zakone uveljaviti tudi na našem Svobodnem ozemlju in ne glede, da smo od Italije ločeni, bi morali tudi mi živeti v istem sistemu in na isti način kakor Italija.
Komu na ljubo? Ali ni iz te naše primerjave razvidno, da gredo naii italijanski someščani predaleč in da zatpadajo v grotesko?
Sklepanje in utemeljevanje, na katerem grade iredentisti svojo zahtevo po raztegnitvi italijanskih predpisov o povezavi volilnih list na našo cono Svobodnega tržaške ga ozemlja, torej ne more držati Načelo, kateremu morajo odgovarjati naši volilni redi, je jasno podano v prilogi italijanske mirovne pogodbe, ki določa, da se morajo volitve vršiti po proporcionalnem sistemu. Na narodnostno mešanem ozemlju bi se namreč vsak drugačen način nujno izprevrgel v zapostavljanje ne strankarskih, temveč narodnostnih skupin. Zato so ee-stavljalci mirovne pogodbe določili v obvezni obliki načela volilnega reda in jih niso prepustili tržaškim politikantom, na svobodno razpolago.
Kdor koli bi se pregrešil proti tern načelom, ta bi zagrešil isto kri vico, katero so hoteli sestavijalci mirovne pogodbe Že v kali prepre čiti. To velja tudi za Zavezniško voiaško upravo, kateri ne bi prav nič koristilo, če bi prevzela nase leiko odgovornost za narodnostno za.postavljanje, ki bi bilo posledica izpreihenjenega volilnega reda. Zato wpamo, da odgovorni uradniki Zavezniške vojaške uprave ne bo
Zgodopinshl sklepi p Lizboni
Vera in prepričanje svobodnega sveta v zmago demokracije in pravice
.Zasedanje Severnoatlantskega o-brambnega sveta, ki se je pravkar zaključilo v Lizboni, je izpolnilo nade, ki smo jih prejšnji teden izrekli na tem mestu. Po svojih uspehih ne zaostaja za konferenco zunanjih ministrov- treh velesil v Londonu. Delegati držav Atlantske zveze bodo krepko stopali po poti, katere jim je prav londonska konferenca odstranila zadnje ovire.
Ze če samo pogledamo sklepe, ki so bili sprejeti na petdnevnem zasedanju, nas to zadostno opravičuje, da lizbonsko konferenco Atlantskega sveta označimo za zgodovinsko. Kar oglejmo si jih:
Odobrene so bile glavne smernice dogovora za ustanovitev Evropske obrambne skupnosti.
(S povezavo Evropske obrambne; skupnosti v Severnoatlantsko zvezo je bila evropska obramba razširjena iu poenotena.
Napravljen je bil načrt za organizacijo obrambne sile v okviru sredstev in možnosti Severnoatlantske obrambne zveze, ki naj bi ob koncu leta obsegala 50 divizij in 4.000 operacijskih letal.
Grčija in Turčija sta se formalno priključili Severnoatlantski obrambni zvezi.
S tem, da je Atlantski svet odobril načela za Evropsko obrambno skupnost, je dal Franciji, Nemčiji, Italiji in državam Beneluxa znamenje, naj pričnejo graditi močno skupno obrambno enoto. Zato se je bojazen teh držav pred napadom od koder koli zmanjšala.
Na tiskovni konferenci, ki so jo imeli zunanji ministri Acheson, E-den in Schuman ter predsednik Atlantskega sveta, Pearson, 22. t. m., je o tej novici govoril ameriški zunanji minister Dean Acheson in rekel:
»Korak, ki smo ga napravili popoldne, je neposredno vezan na -evropsko obrambo. Toda značilno je, da sega dalj kot samo na neposredne odgovornosti za ohrambo., Gre za velik korak dalje v smislu evropskega razvoja, ki lahko odpre novo dobo in novo življenje, na Zahodu.«
Britanski zunanji minister Eden. pa je ob tej priložnosti dejal: »(Največji vtis napravlja name misel na možnost, da se bosta Francija in Nemčija sedaj mogli srečati, in sodelovati v duhu, ki zagotavlja mir v svetu.«
Predsednik Atlantskega sveta
Pearson je ob tej priložnosti na- j Venizelos in njegov turški tovariš znanil, da je svet tudi odobril na- • Fuad Koprulu sta doživela topel
čelo o vzajemnih jamstvih, ki določa, da je treba imeti napad na evropsko armado za napad na Severnoatlantsko obrambno zvezo.
Glavni namen tega — je pojasnil Pearson — je razširiti sedanje jamstvo za varnost Severnoatlantske obrambne zveze tudi na Nemčijo, ki bo imela neposreden glas pri načrtih zahodnoevropske obrambe po določilu o skupnih sestankih svetov obeh organizacij v primeru nujnosti. Zato ne bo Evropska o-brambna skupnost pomenila samo dogovora za obrambo med šestimi narodi, ampak bo del večje obrambne zgradbe, ki končno povezuje 15 držav, kajti štirinajstim članicam Atlantske obrambne zveze se bo v njej pridružila še Nemčija.
Pod zaščito tega sistema kolektivne varnosti se more pričeti za svobodne evropske narode, po besedah ameriškega zunanjega ministra A-chesona, »nova doba in novo življenje«.
Za nadaljnji razvoj enotnosti in sodelovanja je prvotnih 12 držav članic Severnoatlantske obrambne zveze napravilo pomemben strateški in psihološki korak dalje s tem, ko je povabilo Grčijo in Turčijo, da se pridružita tej skupnosti svobodnih narodov.
Grški zunanji minister Sophokles
aplavz, ko Sta zadnjo sredo prvikrat sedela v svetu Severnoatlantske obrambne zveze. Zanimivo je, da Grčija in Turčija nočeta podrediti svojih čet italijanskemu generalu, ki poveljuje južnemu odseku zveze, temveč jih bosta raje podredili ameriškemu pomorskemu poveljniku v Sredozemlju.
Kljub vsemu temu napredku in pridobitvam, do katerih je prišel svobodni svet v zadnjem tednu, pa ostaja pot, ki je še pred njimi — nelahka. Osnovno spoznanje tega položaja je na uvodnem zasedanju sveta že poudaril minister Acheson, ko je rekel:
»Narod moje domovine in narodi drugih držav Atlantske skupnosti ne gojijo vojaške moči za svojo lastno rabo. Ko bomo postali zadostno močni, bomo še vedno na preizkušnji. Morali bomo biti 'odločni v duhu, zadržani v razpoloženju in pogumni v zamisli. Toda ko gledam nazaj na zadnja leta, si dajem poguma za leta, ki so pred nami. Problemi1, ki jih bodo taTe-ta prinesla, ne bodo strahotnejši ali bolj zapleteni, kot so bili oni, ki smo že stali pred njimi in jih rešili. In tako bomo tudi v naprej uspeli, kajti mi moramo uspeti.«
V teh besedah je vera in prepričanje svobodnega sveta.
Proi odgovor
Nejasno poročilo titovske tržaške I gojno izpolnitev mirovne pogodbe agencije, ki se je mudila na obisku Cc se sedaj po petih letih našim na Brionih, je dobilo svoje prvo zahtevam pridruži tudi Jugoslavija,
stvarno pojasnilo. Indiskreciji De Gasperija se moramo zahvaliti, da smo izvedeli za približno vsebino predlogov, ki jih je Jugoslavija stavila italijanski vladi glede tržaškega vprašanja. Izjava je presenetila posebno tržaške titovce, ki so bili prepričani, da. bo Jugoslavija svoje predloge šele .stavila in so ti torej domišljali, da so bili nekako vprašani za svet. De Gasperi pa jim je povedal, da so bili jugoslovanski predlogi že prej obravnavani in odbiti! Tržaški titovci prihajajo celo pri svoji matični centrali v poštev kvečjemu Za konzultacije »post jestum«. Nekam neprijetna zadeva....
Glede nas samih ostajamo pri svoji v našem zadnjem uvodniku izrečeni trditvi, ko smo rekli, da nas bo samo veselilo, če Jugoslavija končno vendarle krene, in nato tudi ostane, na edino pravo pot zagovarjanja in uveljavljanja Svobodnega tržaškega ozemlja v smislu določil mirovne pogodbe z Italijo. Mi to lahko z odkritim čelom izjavimo, ker nam ni treba pri tem prav nič preklicevati ali brisati, saj smo bili edina slovenska politična skupina na Tržaškem, ki je politično organizirana vse od podpisa mirovne pogodbe zagovarjala glede tržaškega vprašanja brezpo-
25. FEBRUAR 1948:
protest praških študentov
V krvavih letih neposredno pred drugo svetovno vojno je študentovska mladina dežel, ki jim je grozilo trinoštvo, često s krvjo dokazala tisto ljubezen do svobode, ki živi večno v srgih narodov in ki je tudi kruti jarem diktature ne more popolnoma zadušiti. To so dokazali češkoslovaški študentje s svojim odporom proti nacizmu, poljski študentje pa s svojim znanim varšavskim uporom.
Pred štirimi leti, 25. februarja 1948, tik predno se je pogreznil nad deželo mrak komunističnega zatiranja, je znova češkoslovaška univerzitetna mladina plačala svoj krvni davek stvari narodne neodvisnosti.
Od tako imenovane »osvobodi-
Kulturnobojno
razpoloženje ir Italiji
'Pred nekaj dnevi je imel papež .koriščanju verskega prepričanja ita-važen govor, v katerem je pouda- | lijanskega prebivalstva v demokr-ril dolžnosti katoliških državljanov v sedanjem političnem trenutku.
Govor sam po sebi spada v okvir običajnih papeževih posegov v javno dogajanje z vida načel krščanske morale in etike.
Govor pa je povzročil v italijanski liberalni javnosti precejšnje vznemirjenje, ker je nesrečno sovpadal z dvema dogodkoma, ki sta močno odjeknila.
Na glavni skupščini italijanske Katoliške akcije je bil izbran za predsednika prof. L. Gedda, borben katoliški javni delavec, ki si je postavil dalekosežni načrt za svoje delovanje. Istočasno je nastopila tudi demokrščanska stranka po svojih občinskih volilnih odborih tn sklenila, da mobilizira vse italijanske katoličane pod okriljem velike Katoliške volilne fronte.
Znano je, da se demokrščani z zaskrbljenostjo pripravljajo na bližnje volitve, pri katerih jih čaka težka preizkušnja. Govorijo že, da so nekateri nezadovoljni demokr-ščanski krogi pripravljeni, da v skupno demokrščansko korist žrtvujejo utrujenega političnega prvaka De Gasperija in ga zamenjajo z gospodarstvenikom Pellom.
Opozicija, in ne samo socialko-munistična, pazljivo motri demokrščanske poteze v sedanjem uvodu v predvolilno borbo. Liberalci in socialdemokratje so takoj nastopili z največjo odločnostjo proti iz-
do nasedli najnovejšim manevrom sedanje občinske večine, ki se boji za svoje položaje, saj bi ugoditev njenim zahtevam pomenila v našem primeru kršenje osnovnih demokratičnih in človečanskih pravic
* * *
ščanske volilne in strankarske namene.
Vodstvo liberalcev, sklicujoč se na zgodovinsko vlogo italijanskega liberalizma pri italijanskem prero-dilnem gibanju, podčrtava, da je prav liberalna Italija postavila temelje za pravilno sožitje med Cerkvijo in Državo. Katoliška cerkev v Italiji se je mogla nato svobodno razvijati, ne da bi svobodoljubna načela večine italijanskega prebivalstva najmanj ovirala njeno delovanje. Liberalna stranka smatra sedanje početje Katoliške akcije za očitno kršitev republikanske ustave in lateranske pogodbe z Vatikanom. Razen tega vnaša Katoliška akcija s podporo demokrščanske stranke zmedo v držayljansko čustvovanje italijanskega naroda, krši suverenostne pravice italijanske republike in prav gotovo škoduje samemu ugledu katoliške cerkve v Italiji in v svetu.
Protest liberalcev je močno odjeknil v vsej italijanski javnosti. Celo v demokrščanskih krogih se pojavljajo trezni glasovi, ki obsojajo poseganje Vatikana v italijansko politično izživljanje, zlasti pa istovetenje duhovnih katoliških koristi s svetnimi volilnimi koristmi demokrščanske stranke, ker to samo škoduje katoliškemu ugledu, ne da bi bistveno pomagal demokršča-nom iz sedanje politične zadrege in skorajšnje volilne nevarnosti.
Republikanci, ki pravijo, da so edini pravi dediči izročil italijanskega preroda in predvojnega liberalizma, molčijo. Razumemo njihovo zadrego. Saj edini od vse napredne javnosti še vedno krčevito podpirajo majavi * De Gasperijev stolček..
tve« Gaijč so; Sovjeti postopoma u-vajali svoj ■ rezini v u^sKoslovaski. :-fod znano krinKo sodelovanja aia-ionamiu ei«maau>v.-.--T..ici. se je. poslužuje .,0 še danes komunisti povsod po svetu — so se češki komunisti 'polastili važnejših položajev in. zlasti notranjega ministrstva, s pomočjo katerega so lahko razorožili nasprotnike in udušili opozicijo.
V februarju 1948 so komunisti izzvali ostavko vlade, iz Moskve pa so poslali Zorina, ki je prinesel navodila za takojšnjo polastitev oblasti. Na odpor bolnega Beneša je Gootwald zagrozil z intervencijo sovjetske vojske.
V času dramatičnega političnega dvoboja med Benešem in Gottwal-dom, popoldne 25. februarja, je. študentovska mladina Prage, zavedajoč se izredne važnosti dogodkov, priredila mogočno manifestacijo. Desettisoči študentov so korakali po praških ulicah ob navdušenem pritrjevanju Pražanov do Hradča-nov, med klici »živela demokracija«, »živela svoboda«, »živel Beneš«. Navdušenje mladine se je preneslo na meščane in zajelo celo redno policijo. Komunistična milica notranjega ministrstva, ki je bila zbrana pred rezidenco predsednika Be-beša, pa je dobila ukaz streljati na študentovske množice.’ Eden mrtev, desetine ranjencev in stotine aretacij — to je bila žalostna bilanca tega dne.
Končno se je Beneš uklonil sili. Nova vlada, vsiljena večini prebivalstva, je neusmiljeno zatrla vsak znak svobode in neodvisnosti. Zlasti trde ukrepe je izdala glede študentov. Obširna čistka je zajela tako študente kot tudi profesorje, ki so jih sumili, da se solidariziralo z mladino. In tako se je začela soviptiza'’!5? dežele, Nainevarnejša sp ip zdela režimu univerzitetna mladina, ki je ni moda preslepiti komunistična tporiia. Univerzitetne 5<ude"*p so dnbp«pdno zdpsetkova-1!. vedno boli ie bil dostop na un!-vprzp ompien na tiste, ki so se *d«*» komunistom zanesljivi. Mnoeo študpntnv. Vi cn sp udpiežili mani fpstaeji 25. februaria. so iz “univerz izkliučiii.
Komunistična stranka se ni ustavila nri tem. Pndvzela ;e vse rS-t 'Vtr^p 17 srr mladine linbpzen do domovine in smisel za rodbino. v»r sVa na^pln fn 'Hihp7en do zahodn0 omike. Polen raznih reform v šolstvu r>o soviptstem vzorcu so začp-i; vepriliati v m'ade duše sovraštvo "roti »razrednpmi.1 sovražniku«, v s^iab er, 73^011 ustanRvlifti asi*a-pi’sV« tn nronnaandne epntre. Na
vse način« sViiin^ -pnalobiti Pr
"-'fi mar) Vzhodom in Zahodom in vcepiti mladini zaničpvanip do dp moVratičnih dr*av Zahoda. V ski nouk so vnesli razna eesla. kot na nrimpr »nobenena kompromisa z buržuiskimi doktrinami«, »nobenega popuščanja glede načel«. Ce.
ski otroci ne smejo poznati novejše zgodovine in zlasti ne tragičnih dogodkov iz februarja 1948. Vse borce za obrambo svobode in demokracije predstavljajo za izdajalce, glede Masaryka poučujejo, da se je pridružil buržuaziji proti delavcem, glede Beneša, da je povezal republiko z zahodnimi silami v enotno fronto proti Sovjetski zvezi itd.
Toda žrtev mladih ranjenih študentov pod trdnjavo Hradčanov ni bila zaman. Plamena svobode niso mogli popolnoma zadušiti v srcu češkoslovaškega naroda in pod pepelom Masarykove demokracije, ki so jo spremenili v »ljudsko demokracijo« in ki je gospodarsko in politično vprežena v voz sovjetskega imperializma, tli vedno bolj duh odpora. Vedno češče pronicajo skozi železno zaveso poročila o trdovratnem odporu češkega naroda in tragični krči, v katerih se v zadnjih mesecih zvija komunistični re7 žim v Pragi, so nedvomno posledica nepremagljivega nasprotovanja narodnih množic boljševiškemu izrabljanju in zasužnjevanju. Opozicija črpa iz slavne preteklosti vero v boljšo bodočnost.
Pred novimi atomshimi poskusi
Pred kratkim je Velika Britanija obvestila svet, da bo verjetno proti koncu prihodnjega poletjq preizkusila svojo prvo atomsko bombo. Poskusna eksplozija bo v Avstraliji, kjer ima Velika Britanija tudi veliko preizkuševališče raketnih izstrelkov. Tako se je sedaj število držav, ki razpolagajo ?. atomsko bombo, povečalo že na tri.
Ta teden, v torek, pa je temu britanskemu obvestilu sledila objava ameriškega obrambnega ministrstva, ki pravi, da so priprav-, ljeni novi atomski poskusi na pacifiškem otočju Eniwetok. Ker se bodo poskusi vršili zopet na t«?m oddaljenem otočju, ne pa v Nevadi, kakor lansko jesen, domnevajo, da gre pri tem za močnejše eksplozije ali pa za orožja, ki spadajo v področje mornarice.
Prof. dr. Matijo IHurho umrl
V Pragi je umrl dne 12. februarja v visoki starosti 93 let univ. prof. dr. Matija Murko.
Rodil se ie 10. februarja 1861 na Drsteli pri Ptuju. Po končani gimnaziji v Ptuju in Mariboru je šel študirat slavistiko na Dunaj k slavnemu jezikoslovcu Miklošiču. Leta 1902 je postal univerzitetni profesor v Gradcu. Ob razpadu Avstrije je šel v Prago, kjer je na Karlovi univerzi dobil stolico za jugoslovanske jezike in književnosti.
je to zmaga nazora; kateremu smo bili na slovenski strani mi glavni pobornik. Na svoj uspeh in pravilnost političnega predvidevanja smo torej r kvečjemu lahko ponosni.
S tržaškimi titovskimi Komunisii pa je stvar dokaj neprijetna, zaio popo.noma i ažurnemu vso jezo, ki c oo tem stresajo na nas. Minili s,a Komuj dobri ave leti, odkar je tsuuic v noti pokopaval Svobodno ~osko ozemlje, se odrekat guvei-neijU itd. Niti naša javnost, ji iti c n najbrž še nista jx>zabilu na njegov Ctanek v »PrimorsKem dnevni-mu« z dne 1. novembra 1949, ko je laziagal potrebo sporazuma z Italijo ter je dobesedno zapisal: »Za takšen sporazum je dal osnovo Ti-to - Togliatti.« O Svobodnem trža-škem ozemlju torej takrat ni bilo pri njih niti sledu. Pa ni bilo to samo pred dvema letoma. Se letos poleti so se branili javno izjaviti, da so za ohranitev Svobodnega tržaškega ozemlja. Do pred par tedni so bili namreč še v modi časi »samostojnega Trsta« ne pa »Svobod-nega tržaškega ozemlja«. To je bilo mišljenje, ki ga je poleti žago*. varjal in javno ]X>jasnil tudi minister Regent, ko je v Kopru izjavil, naj dobi cono »B« Jugoslavija, cono »A« pa je stavil na prodaj. Kuj mirovna pogodba! Zato nas prav nič ne preseneča, da so tržaški komunisti okoli »Primorskega dnevnika« sedaj tako skremžili obraz, ko so končno morali pod pritiskom o-koliščin in tržaške javnosti ugriz* niti prav v tisto jabolko, ki so jim ga ti presneti »reakcionarji« okror/ SDZ tako vztrajno nakazovali.
Vendar pa se ti naši komunisti ne bi smeli prav nič jeziti, če je njihovo nestvarno poročilo o obisku na Brionih izzv<ilo tako velike dvome. Kaj se delajo užaljene! Nismo mi krivi, če so si s svojim do* sedanjim, neprestanim izpreminjn-njem načel in politike d STO-ju Zapravili vso vero in ugled, ki bi ga sider, brez teh izkušenj, njihove besede še lahko imele. Kar naj pomislijo na prve občinske volitve na STO-ju. Zagovarjali so guvernerja, mirovno pogodbo itd. Štiri mesece potem pa so v Ižoli vse to preklicali! In sedaj naj bomo mi prepričani, da se to ne bi znalo ponoviti? Kje je torej osnova, zaradi katere bi se smeli babičevci jeziti, če spremlja naša javnost z nezaupanjem vsako njihovo potezo’
Toda, da ne bi kdo mislil, da smo nevoščljivi: tudi ob pogledu na ta najnovejši komunistični obrat si kličemo v spomin pregovor: »Bolje kasno kot nikdar!« Toda ti zamud-neži naj se zavedajo, da prihajajo s kasnejšim vlakom! Naj ne zga‘ njaj-o neslanosti in trde, brez rdečice sramu, da so že od nekdaj Zagovarjali linijo ohranitve ct^okup-nega Svobodnega tržaškega ozemlja v smislu določil mirovne pogodbe, ko p<i vendar vsi vemo, da je bilo drugače, pošteno drugače/
V ostalem pa, ali se jim ne zdi, koliko večjo lahkoto in uspehom bi oni in Jugoslavija zagovarjali mirovno pogodbo z Italijo in ustanovitev Svobodnega tržaškega o-zemlja, če bi ostali temu načelu zvesti vse od onega marca 1948, ko so prišle tri zahodne velesile na dan s svojo znano tristransko izjavo? Vsem tržaškim Slovencem b' to bilo v veliko korist in mnotje težkoče, na katere bo Jugoslavija sedaj naletela, ne bi sploh nikdar obstojale.
Toliko za danes. O samih izgledin nove jugoslovanske politike in irrednostii novih jugoslovanskih predlogov im bomo izpregovorili prihodnjič, ko bomo dobili morda še kakšno točnejše pojasnilo. Zaenkrat omenjamo samo, da .ie vkljub velikemu optimizmu, ki ga skuša ustvariti komunistični »Primorski dnevnik«, vsekakor značilno, da je Tito dne 24. t. m. v svojem intervjuju Američanom izjavil, da se mu na nesrečo zdi, da smo od jugoslovansko - italijanskega sporazuma glede Trsta danes oddaljeni bolj kot kdaj koli prej. Se bolj značilno pa je, da je bilo to vprašanje dotičnega intervjuja v vseh časopisih cenzurirano. V prvem trenutku ga je objavilo samo glasilo »Blue DeviU z dne 25. t. m. Tudi to je zanimiva igra, za katero se izplača opazovati, kako se bo razpletala. --------------
Blohi na Borilhem
'Obveščamo javnost, da so odprti obmejni bloki z Jugoslavijo od Gorice do Miščeka na Cedajskem, medtem ko so bloki od Vrtojbe proti Trstu še vedno zaprti.
Leto VI. - Stev. 9
VESTI z GORIŠKEGA
Demokrščanska vlada gazi
krščanska načela in človečanski čut
Menda se res nikjer na svetu ne godi kakor v Italiji in prav nobena jezikovna manjšina na svetu ne doživlja takega licemerstva od stra* ni odgovornih činiteljev, kot ga preizkušamo Slovenci v Italiji.
Oa znane v.aune iz.,ave ou meseca jUuja I34a,-ua uoao uane .n spo-atovauc Manjšinam v i.anji vse je-ziKovnc piavice v javnem in’ za-seonem občevanju, ao pismenega zagotovila viucinsKega pretekia Candoumja, meseca oictoora 194o, uenesKim siov-ansKim dunovniKom, da po, po zagotovilu samega pristojnega ministrstva, dana in spo* itovana popolna svoooda, Kar se tiče raDe slovenskega jezika; od javne izjave, ki jo je l)e Gasperi dal nekaterim slovenskim odposlancem iz Gorice septembra 1945, da bo naša manjšina uživala popolnoma vse pravice kot druge jezikovne manjšine v Italiji, do sprejema od strani Italije, meseca, novembra 1949, mednarodnega dogovora o spoštovanju človečanskih pravic; od člena 15 mirovne pogodbe, ki jo icj Italija sprejela in podpisala, in k; jo obvezuje spoštovati vse pravice jezikovnih manjšin v njenih mejah, ter sploh človečanske pravice vseh državljanov, do členov 3, 6, 34, 50, liti in norme X. prehodnih in končnih določil ustave, ki obvezujejo Italijo na spoštovanje vseh jezikovnih pravic slovenske manjšine v njenih mejah, vse to predstavlja viden dokaz licemerstva, s katerim rimski odgovorni demokrščanski či-nitelji in njihovi krajevni zastopniki vladajo slovenski manjšini v ■Italiji in ravnajo z njo, kot s kakim kolonialnim ljudstvom. Saj se napram Slovencem ne spoštujejo niti izjave, niti dogovori, niti u-stavna določila! Mar so jim slovesno dane izjave, mednarodni dogovori o spoštovanju človečanskih pravic, mar slovesno sprejete obveznosti v svoji lastni ustavi, mar jim krščanska načela, ki jim veljajo samo kot pesek v oči naivnežem in medarodni javnosti! In čim z višjega prihajajo izjave, kot je primer vladne izjave in tudi izjave samega De Gasperija. tem bolj gotovo je nespoštovanje istih! Cim bolj kričeče ti zagotavljajo, da so demokrščani, in tem bolj prepričan si, da ravnajo prav nasprotno od krščanskih načel, z vsem strupenim srdom in mržnjo do našega rodu.
Zagrizenci in sovražniki našega rodu vseh vrst, od južnjakov do goriških Italijanov, nastopajo smelo in ozkosrčno proti slovenski manjšini v Italiji in v njihovem divjem sovraštvu do Slovencev, ki ne pozna meje, kršijo najosnovnejše človečanske pravice poleg zakona, ki so ga prav italijanski zakono-dajci izglasovali. Krivično in smelo se zato ponašajo s »tritisočletno kulturo«, ko nasprotno dokazujejo s svojim ravnanjem z našo manjšino, da nimajo niti toliko kulture, kot je imajo kaka afriška plemena. Za besednim bleskom njihove kulture se skriva najostudnejša hinavščina posameznikov, ki so zadovoljni, da le morejo sovražiti in zatirati!
Apeliramo na odgovorne vladne kroge, da take elemente odstranijo iz teh krajev in z mesta, s katerega vladajo slovenski manjšini, po fašističnem divjaškem sistemu in po metodah najbolj grobega kolonializma!
In ker naš narod ljubi svoje šole) in svojo omiko, ne da bi sovražil svojih sodržavljanov Italijanov, naj nas pustijo pri miru, da mirno ljubimo i svoje šole i svojo omiko in se prosto razvijamo.
Na žalost smo pretekli teden doživeli gorostasno trditev goriškega šolskega skrbnika, v odgovoru, ki ga je dal krminskim slovenskim staršem, da zakon ne dovoljuje šole, kjer ni najmanj petnajst učencev, ki bi jo obiskovalo!
Ali mar misli gospod šolski skrbnik, da je naš človek tako slep, d^ ne opazi vse skrite zvijače, ki jo njegovo pismo vsebuje, in da ne razume njegovega namena, da bi s predočevanjem nekega fašističnega zakona prisilil k molku naše ljudstvo, ki zakon spoštuje bolj kot sami rimski ministri, ker pač vidi v zakonu moč in svetost postave?
Zato postavljamo gospodu šolskemu skrbniku sledeča jasna vprašanja, v želji in nadi, da nam odgovori, tudi če se mora, kot v preteklosti, poslužiti ali italijanskega šovinističnega tiska, ali pa tudi Stenčasa italijanskih republikancev.
Ali je moči trditi, da bi bilo tretja odpreti v Krminu novo šolo, ko je vendar že obstoječa?
Ali je moči zahtevati od učencev, zlasti od onih iz prvega osnovnega razreda, da posečajo šolo kakih pet do sedem km daleč, pa recimo tudi samo tri km daleč?
Ali morete trditi, da je zloglasni fašistični zakon, ki ga v pismu slovenskim staršem omenjate, še v veljavi, kljub členu 34 ustave, ki pravi dobesedno: »Sola je dostopna vsem. Nižje šolsko izobraževanje za dobo vsaj osmih let je o b -vezno in brezplačno.«
Ali ni res, da ste za učence italijanske narodnosti v Pevmi, Mirniku in Doberdobu, ki ne dosegajo števila petnajst, odprli nove šole, kljub določilom zakona, ki jih navajate v pismenem odgovoru krminskim slovenskim staršem?
Ali se Vam ne zdi, gospod šolski skrbnik, da ste kršili zakon, ko ste samovoljno ukinili slovenski razred v Krminu, potem ko ste ob veljavnosti istih obstoječih zakonov, odprli italijanske nove šole v Pevmi, v Mirniku in v Doberdobu?
Za zaključek pa naj omenimo, da se goriški gospod prefekt, ki je krajevni predstavnik vlade, niti najmanj ne zmeni, da bi pozval šolske predstavnike k spoštovanji) zakona! On, ki je poklican za to, da pazi na spoštovanje zakona! A-li more g. prefekt zanikati, spričo naših gornjih ugotovitev, da se v Italiji zakoni ne spoštujejo in kršijo celo od .strani najvišjih obla-stev?
Pri tej priliki kličemo v spomin g. prefektu, kot predstavniku vlade na Goriškem, prvi del člena 3.
ustave, ki se glasi: »Vsi državljani uživajo enako socialno dostojanstvo in so enaki pred zakonom ne glede na spol, raso, jezik, veroizpoved, politično prepričanje, osebni in socialni položaj.«
In zraven še člen ti. iste ustave: nRepublika ščiti s posebnimi zakonskimi določili jezikovne manjšine.«
Ter končno normo X. prehodnih in končnih določil ustave, ki pravi:
»Deželi Furlaniji-]ulijski krajini, o kateri govori člen 116 (ustave) se začasno uveljavljajo splošna določila drugega dela petega naslova (ustave, op. ur.), ostane pa v veljavi zaščita jezikovnih manjšin v skladu s členom 6 (ustave, op. ur.).
Sedaj pa navedemo še en zgovoren primer, poleg šolskega, kako gospod prefekt skrbi za nas Slovence na Goriškem in z nami ravna. Pred par meseci so bili sklicali na trgovsko zbornico v Gorici vse župane z Goriškega, ker je prišel iz Rima predsednik zavoda za zgradbo hiš (INA case). Na sestanku je’ ta predsednik vprašal vsakega posameznega župana, kakšno vrsto hiš predlaga, da bi zidaii v njegovi občini. Le prisotne tri slovenske župane ni vprašal ničesar. Zate ga je eden od teh prosil za pojasnilo, kako da županov iz Sovodenj, Steverjana in Doberdoba sploh ne vpraša, kaj in kako je z zidavo hiš. V odgovor je predsednik zavoda za hiše izjavil: »Prefektura je določila hiše za vse občine, ne pa tudi za vaše tri občine ki jih sploh nimam niti v seznamu!«
Kaj reče gospod prefekt k temu?
OPC11SKE 1Z1AVE
Ponovno sporočamo javnosti, da so vse opcije za ohranitev italijanskega državljanstva ugodno rešene od strani jugoslovanskih oblastev in da se tozadevni odloki nahajajo r.a italijanskem zunanjem ministrstvu v Rimu, ki ima nalogo, dostaviti jih vsem prizadetim. Znano nam je tudi, da imajo županstva in prefektura že precej dela z dostavitvijo teh odlokov. Le kdaj pridejo slovenski optanti na vrsto, nam ni znano!...
Italija pa ne more osporavati pravice do opcije nobenemu, ker je vezana na tak dogovor z Jugoslavijo.
ČeShoslsvaSIii visohoSolci
in na$i akademiki
Med najbolj zavedne in svobodoljubne visokošolce upravičeno štejemo češkoslovaške akademike, ki so se uprli Hitlerjevemu nasilnemu režimu, pred štirimi leti pa komunističnemu.
V obeh primerih so ti mladeniči dali tudi svoje cvetoče življenje na oltar domovine in svobode.
Ti obletnici so letos proslavili a-meriški visokošolci in tako postavili češkoslovaškim sovrstnikom prekrasen spomenik v zgodovini!
Kaj pa naši akademiki!?... Saj bi morali biti oni prvi za take proslave, če sq že prvi buditelji naroda!
Zmerne cene
Tajnik Svobodnih sindikatov dr. Cian je dal pobudo za ustalitev ali celo za znižanje cen najnujnejših življenjskih potrebščin, kot so hrana, obleka in obutev. Nekateri trgovci so z razumevanjem sprejeli to pobudo in se zdi, da bodo zni-
Snežna tragedija na Tolminskem
14. februarja je zapadlo po Tol- vasi je veliko vprašanje, kako do-
minskem toliko snega, da so bili vsi stiki med večjimi in manjšimi vasmi in središči popolnoma pretrgani. Velikanski zameti in plazovi so povečali težave pri očiščevanju cest, ki so tako ostale dolgo zaprte za ves promet.
(Pravzaprav ni padlo toliko snega, da bi bilo to nekaj tako izrednega za Tolminske hribe, ki so bolj ali manj vsako leto pokriti z debelo plastjo snežne odeje. Izredno veliko pa je bilo število plazov, ki so drveli s pobočja hribov v doline in odnesli s seboj vse, kar jim je prišlo pod roke:	gozdove,	poslopja,
ljudi in živali...
'Na Bovškem je bilo povprečno tri metre in pol snega, na Tolminskem dva in pol, na Cepovanskem pa komaj dober meter. Bili pa so pogosti zameti visoki tudi do 8-10 m, ki so onemogočili in zaustavili hitro čiščenje prometnih zvez. Se istega dne pa so se začeli trgati plazovi, ki so popolnoma presenetili prebivalce, ki so bili doslej vajeni le manjših plazov, ki so se začeli trgati ob prvem pomladanskem soncu, ko je sneg že precej skopnel in so bile vse prometne žile že v polnem obratu. Letos so se plazovi pa takoj pojavili. Ze 14. fe-fruarja, to je istega dne, ko je sneg zapadel, sta se na kobariško vasico Borjano utrgala dva velika plazova s Stola. Prvi je prihrumel okrog pete ure popoldne in je vas le oplazil, s čimer je prebivalce nekako o-pozoril na nevarnosti Ljudje so o-pomin razumeli in se umaknili iz, najbolj izpostavljenih hiš v drugi del vasi, ki je bolj krit. Ob deseti uri zvečer pa se je utrgal drugi večji plaz, ki je odnesel s seboj 6 hiš, 10 jih je pa popolnoma porušil. Plazovi so takega obsega, da zračni pritisk, ki jih spremlja, navadno naredi večjo škodo kot plaz sam: 15 m široko na vsaki strani plazov je vse uničeno:	hiše so porušene
ali brez strehe, gozdovi, kakor bi bili pokošeni.
Zaradi teh divjih vseuničujočih plazov je ogroženo veliko število naselij in vasi na Tolminskem. Med najbolj ogrožene vasi spadajo: Bor-iana. Kred, Potoki v Kobariškem kotu pod Stolom; Drežnica, Ravne, Magozd, Jezerca pod Krnom; Spodnje Ravne, Stržišče, Grant, Nemški Rut. Temljine, Zalise v Baški grapi: Čadrg. Polog in deloma tudi Volarje in Gabrije pri Tolminu.
Nekaterim vasem v visokih predelih, kot n. pr. Vojsko in Gornja Tribuše. pa preti druga manjša nevarnost zaradi popolnoma prekinjenih stikov z ostalim svetom. Pot do teh vasi bo odprta verjetno šele čez mesec ali pa še več. Primanjkuje iim hrane in zdravniške oskrbe. Oblastva so sicer preskrbela s padali nainuineiše potrebščine, toda to je le za prvo največjo silo.
biti krme za živino, ker so plazovi ponekod odnesli vso krmo. Računajo, da je bilo uničenih najmanj 300 ton sena. Po dosedanjih nepopolnih podatkih je škoda na Tolminskem naslednja: popolnoma porušenih hiš je 15, hudo poškodovanih pa 41; popolnoma porušenih hlevov 33, močno poškodovanih nad 20; drugih poškodovanih ali porušenih gospodarskih poslopij je nad 80 Pod snegom je poginilo 21 glav goveje živine in 170 glav drobnice, pogrešajo pa še kakih 50 glav živine. Človeških žrtev do sedaj u-gotovljenih samo v Tolminskem o-kraju je 14 mrtvih in dva težko ranjena. (Mrtvi so: Borjana: Roza Hrast in njen sin; Volarje: Franc Gabršček; Magozd: Jakob Koren; Bovec:	Franc	Mlekuž, Amalija
Kavs, Rafael Kavs, Manica Marka in njena 8-mesečna hčerka Danica, Katarina Mlekuž in Jožefa Markič; Zaga: Katarina Kenda, Anton Vil-mes, Mara Žagar.)
Iz tega bežnega pregleda je jasno razvidno, da je škoda za Tolminsko ogromna. Težko je reči, kako se bodo prizadeti opomogli, ker je gospodarska struktura Titove »socialistične« Jugoslavije svojevrstna in ne moremo računati na podvige, ki so lastni zahodnim gospodarskim sestemom. pri katerih nudi država pomoč zasebnikom, zlasti kmetom, da se čimprej rešijo stiske, v katero so padli pod pritiskom višje sile. Upajmo, da ne bodo komunistične oblasti izrabile te tragedije slovenskega kmeta v svoje negospodarske poizkuse prisilnih zadrug.
Partijski zaslužkarji
Zares težak položaj nastaja v vsaki družini, če se posameznih članov' loti histerija nezaupanja, ki je prava kužna bolezen vseh totalitarnih strank. Sicer so v Trstu že navajeni na številna sumničenja, ki jih je deležen vsak kominformist, ki slučajno prekriža pot kakemu titovcu. NKVD Vi-dalijeve telesne garde je stalno na preži in gorje kominformistu, ki bi se v gostilni slučajno vsedel k mizi, kjer že sedi titovec. Javna osra-motitev, uradni izgon iz partije, to so posledice takih gostilniških nevšečnosti. Tudi goriški zaslužkarji se v predzadnjem »Delu« pritožujejo nad titovsko infiltracijo v svojih vrstah in kličejo vse hudobne duhove na pomoč. Seveda nastajajo velike težave pri razlikovanju pravovernih komunistov od razkolni-ških boljševikov. Eni in drugi govore isti jezik, sedaj pa naj se u-bogi zaslužkar spozna in ukrepa tako, kakor zapovedujejo razne centrale CK. Sicer pa preveč skru-pulozni komunisti itak niso in po prislovici komunistčnega evangelija: Žrtve morajo biti, ni nobene nesreče, če je med 99 ovcami ena garjeva, samo da ta ni zaslužkar sam.
Občinski družinski davek
Vse občine so bolj ali manj že razposlale svojim prebivalcem znesek letošnjega družinskega davka. Zdi se pa, da ima vsaka občina svoje kriterije pri odmeri davka, kar precej razburja davkoplačevalce, ki nujno stremijo za tem, da plačajo čim manj. V goriški občini pride n. pr na vsak oral zemlje po 250 lir, medtem ko je v neki so-
sednji občini za isto površino treba Za omenjene od plazov ogrožene plačati 350 lir, Morda bi se temu
dalo nekako opomoči, da bi ne bilo brezpotrebnega in škodljivega razburjanja med Občinarji!
Zdravniška oskrba
Po novem zakonu bodo deležni zdravniške oskrbe tudi domači, družinski delavci, ki delajo nepretrgoma vsaj 4 ure dnevno pri istem delodajalcu. Pravico do te oskrbe bodo imeli vsi omenjeni delavci, k; delajo že vsaj šest mesecev in ki so v zadnjih 24 tednih plačali vsaj 12 tedenskih prispevkov. Ti prispevki, ki znašajo 130 lir tedensko, so v breme delodajalca.
Prijave dohodkov
za odmero davkov
Letos morajo vsi, ki imajo pogoje, prijaviti svoje dohodke za odmero davkov, do 31. marca t. 1„ da ne zapadejo kazni, kakor smo že lani povedali.
Tiskovine za prijavo se dobijo ali v prodajalnah ali pa na davčnem uradu (»Ufficio Imposte«). Nq čakajte zadnji dan s prijavo in prijavite dohodke v redu 7. vsemi morebitnimi dokazili.
žali cene svojim produktom. Tako 11. pr. je veliko mesarsko podjetje obljubilo, da bo znižalo ceno za ti do 7 odstotkov. Prav tako so obljubili, da bodo tekstilni proizvodi znižani — vsaj pri nekaterih podjetjih — za 10 do 15 odstotkov. Trgovine, ki bodo prodajale po znižanih cenah, bodo imele posebne označbe.
Zimska pomoč
Občinski odbor za zimsko pomoč se ponovno obrača na vse prebivalce in prosi, da bi vsak po svojih še tako skromnih močeh priskočil na pomoč brezposelnim, ki zlasti v ten mrzlih dneh tako boleče občutijo svojo žalostno usodo.
V letošnji sklad za zimsko pomoč je prišlo do sedaj 315.000 lir; razdelili so pa že nad 2,400.000 lir raznim brezposelnim in potrebnim. Ker so potrebe še vedno velike in izdatki ogromno presegajo dohodke zimske pomoči, je nujno, da priskočijo vsi na pomoč brezposelnim, da jim bo vsaj malo olajšano gorje v teh težkih zimskih časih.
POZIVAMO VSO NASO JAVNOST, NAJ PRISKOČI NA POMOČ NAŠIM BRATOM V SLOVENIJI IN BENEŠKI SLOVENIM, KI SO JIH SNEŽNI ZAMETI IN PLAZOVI TAKO KRUTO PRIZADELI !
Vesti za trgovce
Na sedežu Zveze trgovcev za go-riško pokrajino si zainteresirani lahko ogledajo med drugim sledeče okrožnice: uvoz polenovke iz Kanade, uvoz surovin in strojev iz 'Združenih držav, izvoz zlatarskih izdelkov po pošti, začasni izvoz blaga, namenjenega na mednarodne velesejme.
Prepoved fotografiranja
V občinah goriške pokrajine je prepovedano po odredbi goriške prefekture fotografirati in snemati slike v vseh krajih, ki so označeni s jposebnimi prepovednimi napisi. Na teh področjih je prav tako prepovedana uporaba daljnogledov. Proti kršiteljem so predvidene kazni v smislu čl. 17 zakona o javni varnosti.
Deželna avtonomija
»Messaggero Veneto« od 12. t. m. prinaša razgovor, ki ga je njegov dopisnik imel z znanim demokr-šča.nskim senatorjem dr. Tessitori-jem iz Vidma, ki je sedaj tudi podtajnik pri oddelku za pokojnine pri zakladnem ministrstvu v Rimu.
Po pisanju lista je senator Tessi-tori izjavil, da se Italija ne more izogniti obveznosti, da zaščiti slovensko manjšino v svojih mejah in da se zahteve glede tega vedno bolj stopnjujejo prav v zadnjih časih.
Tudi Jugoslavija zahteva, naj oi Italija dala Slovencem v njenih mejah vsaj tiste pravice, ki jih uživajo Francozi v dolini Aosta.
Podaljšanje veljavnosti voznih dovoljenj
Veljavnost voznih ploščic za avtomobile, ki so zapadle 31. decembra 1951 je podaljšana do 31. marca t. 1. Veljavnost voznega dovoljenja pa velja še do 10. marca t. 1.
Tri središča za delo v Gorici
Kot doznavamo iz italijanskih časopisov, je pristojno ministrstvo nakazalo zneske za tri središča za delo v Gorici, ki bodo v kratkem začela delovati, in sicer za skupni znesek trinajst milijonov in pol lir.
Kje je tistih 43 milijonov, ki jih je župan bahato napovedoval, ko je odgovarjal našemu svetovalcu g. Bratužu na zadnji seji?
Sedaj trdijo italijanski listi, da so nakazilo zneskov za te tri središča za delo dosegli demokrščanski poslanci iz teh krajev! Tp pomeni, da je nastop g. Bratuža vendar zganil vsaj gospode poslance, da so nastopili v Rimu. Sicer bi niti teh treh središč ne bilo! Prva zasluga in prvo priznanje gre torej našemu svetovalcu Rudiju Bratužu!
ZAHVALA
Ob težki izgubi naše tete
Leopolde Koršič
se toplo zahvaljujemo vsem dragim prijateljem, ki so jo počastili na njeni zadnji poti, vsem darovalcem cvetja, pevskemu zboru in njeni ljubi šolski mladini.
Gorica dne 27. februarja 1952	NiECAKI
UTR IN KI
komunističnega ozvezdja
DOSLEDNO PO FAŠISTIČNIH STOPINJAH. Ze večkrat smo ugotovili popolno skladnost vseh diktatur, od »enotne stranke«, preko »plebiscitarnih volitev«, od »ba-lil« do »pionirjev«, od »fašističnih žena« do »A.F.Z.«, od »črnih« do »modrih srajc«, od cestnih parad do packanj zidov; vse po istem vzorcu, po istem kopitu. Tudi morala vseh diktatur je ukrojena po istih, skupnih merilih. Ko so fašisti plenili slovenska narodna premoženja, so svoja ropanja opravičevali z značilno diktatorsko modrostjo: Slovencev na tej zemlji ni več, zato pripada njihovo narodno premoženje nam, njihovim naslednikom! Točno po teh zamislih nekdanjega »II Popolo di Trieste« cepeta tudi kominformistično »Delo«. V čigavih vrstah je danes pretežna večina Slovencev oziroma dedičev tistih, ki so gradili — ne »Ljudski dom«, niti »Casa del BaliUa« - -pač pa »Slovenski narodni dom«? Tako se sprašujejo samovoljni ek-zekutorji slovenskega narodnega premoženja. Mogoče je kakšen nevreden sin svojega narodno zavednega očeta, ki je požrtvovalno polagal domu na oltar svoj delež, zašel med kominformistično fratelan-co. To pa samega namena opo--roke naših dedov in očetov, narodnjakov v ničemer ne izpreminja. Narodni domovi so bili zgrajeni za rast in krepitev slovenskega narodnega življenja v vseh narodnostno ogroženih krajih, ne pa kot obratna glavnica totalitarnih protinarodnih strank, ki imajo po vrhu vsega svoja središča in komando v — Rimu. To vedo prav dobro tudi kominfor-mistični zaslužkarji, zato tudi — po fašističnih zgledih — potvarjajo izvirna imena naših čestitljivih narodnih zgradb. Po vseh veljavnih moralnih zakonih v svobodnem svetu so pravni dediči tega narodnega premoženja tisti preostali člani »Narodnih domov«, ki so bili ob zadnjem občnem zboru izvoljeni v upravne odbore po demokratičnih načelih in ne z dekretiranjem, kakor je to navada med komunisti. Ti preživeli odborniki so ostali zvesti tistim načelom, ki so polagala temelje slovenskim narodnim zgradbam in z njimi vsa slovenska narodna javnost, ki se tem načelom ni izneverila zaradi varljivih osebnih špekulacij. Tako je in nič drugače! Okupacijsko pravo, pravo pesti je tu na tej zemlji odšlo za vekomaj v ropotarnico. Verujemo, da bodo vsi Narodni domovi že v bližnji bodočnosti zopet last edino upravičenih dedičev slovenske narodne javnosti, za katero so bili zgrajeni. Pika.
KAJ BI SE KOTEL PONVI POSMEHOVAL! Titovska »Soča« je pred kratkim objavila vest o množičnem begu beguncev iz Vzhodne Nemčije v Zahodno. Ta vest je razumljivo spekla kominformistično »Delo«. Begunske poplave pa »Delo« topot ni zavrnilo kot ameriško laž, pač pa z edino pravilno ugotovitvijo: Kaj bi se kotel ponvi posmehoval! Priznanje je vsekakor prvi korak k poboljšanju!
POPRAVEK
V Vašem listu od 25. januarja t. 1. ste v žaljivem namenu objavili pod naslovom »Poklicna zavist« sledeče neresnične trditve:
«... Stane Bidovec, Justo Košuta in Dušan Bufon sicer res niso nikoli sedeli v Mussolinijevih zaporih in bi brez komunizma gotovo še nadalje uživali vse blagodati »gnile Jugoslavije«, ki bi jih brez te Jugoslavije nikoli ne dosegli. Komunizem je bil za to trojico zgolj srečolov. Ali so pravo številko zadeli, pa je vprašanje prihodnosti...«
Ker so gornje Vaše trditve docela neresnične jn obrekljive, vas pozivam, da v prihodnji številki Vašega lista, na istem mestu, v pojasnilo njegovim bralcem dodaste sledeče:
1. Da sem bil zaradi svoje levičarske usmerjenosti preganjan v Jugoslaviji, med drugim tudi s tem, da so mi bile po dovršeni pravni fakulteti leta 1935 pa vse do tuje okupacije leta 1941 odbite vse prošnje za odgovarjajočo namestitev;
2. da sem vstopil v .Komunistično partijo za časa najhujšega fašističnega terorja v Ljubljani septembra 1941, dočim sem bil v ilegalno delo povezan od prihoda italijanskega okupatorja;
3. da sem bil od fašističnih in nacističnih okupatorjev ponovno aretiran — prvič v Ljubljani 1. marca 1942 — ter sem poskusil Mussolinijeve in Hitlerjeve zapore v Ljubljani, Kopru, Bologni, Trstu, Celovcu in Muenchenu kakor tudi taborišči v Urbisagli (Macerata) in v Dachau;
4. da sem bil po prvem pobegu iz italijanskega taborišča v Trstu ponovno prijet, mučen ter pod obtožbo organizatorja prevratnega de* lovanje predan Posebnemu sodišču (»Tribunale speciale«), obsodbi katerega sem 'se izognil le z begom, iz Coronea ob kapitulaciji Italije.
STANE BIDOVEC
Dsaki diktaturi je usojen konec
Svoboda je cilj neiztrebljivega človeškega hrepenja
Tukajšnji komunistični tisk obeh izpovedovanj se stalno trudi, da bi svoje gospodarje prikazal kot ljudsko demokratične pobudnike in s tem prikril nasilniško stvarnost, ki dejansko vlada od Fernetičev pa vse do Vladivostoka. Na naših tleh vlada danes Dolj ko kdaj koli prepričanje, da je svoboda cilj neiztrebljivega človeškega hrepenenja. Tega dejstva se naši domači komunisti dobro zavedajo, zato opletajo 5 pojmi, ki so si medseboj v enakem nasprotju kot dan in noč. Komunistični gospodarji se na svojih gospodovalnih področjih prav nič ne sramujejo krstiti svojo strahovlado za tako, kakršna je; celo ponašajo se s svojo »diktaturo proletariata«. Ta značilnost praktičnega komunizma najde pri nas svoj poudarek zgolj v zaplotniskih komunističnih celicah, kjer raste in poganja v temi in mraku, za sončno svetlobo pa ni zrela. Na soncu — na javnih shodih in v tisku — jo komunistični zaslužkarji pokrivajo z »ljudsko demokracijo«.
Ze v sam zamet praktičnega komunizma so na ta način vcepili klice goljufije in prevare, ki z rastjo in krepitvijo zaroda bujno preraščajo vse idejne zasnove komunistične miselnosti. Tako se komunistične zamisli dušijo v zajedalkah-laži in goljufije, klevet in prevare, in tudi te očitne zajedalke so v komunističnem izrazoslovju našle dialektični izgovor, ki ga opravičujejo 7. besedo: propaganda.
Komunistični zaslužkarji vedo, da ima zahodni svet po težkih, izkušnjah fašizma in nacizma povsem jasno pojmovanje o diktaturah, pa naj te nosijo kakršne koli pridevniške oblike. Zato je parola »diktature proletariata« izginila iz slovarjev komunističnih petokoloncev na Zahodu.
Narodi komunističnega nasilja so danes vkovani v verige srednjeveškega suženjstva; fizično so priklenjeni na okovja strahovlade, duhovno so omreženi z lažnjivo in prevarantsko propagando. Sovjetski nasilniki sanjarijo, da bodo s svojim komunističnim nasiljem zavojevali ves svet. Dolga in krvava zgodovina pa neizpodbitno dokazuje. da se še nobenemu zavojevalcu ni posrečilo podvreči si Evrope, da o celotnem Svetli niti ne~govorimo. Vsaka sila, ki je tak podvig tvegala, se je pri podobnih naporih sama zrušila. Karel V. si je pred nekaj več ko 400 leti domišljal, da ima pod svojo peto vso Evropo in špansko Ameriko. Samo dvanajst let kasneje se je moral odpovedati ne samo svojemu »svetovnemu cesarstvu«, pač pa tudi lastni kroni. Tudi Ludvik XIV. si je domišljal, da so trenutni uspehi neodpoved-ljivi. Ko je francosko moč razširil na prostrane dele Nemčije, Španije in .Italije, ga je izpodnesel majhen, ali žilav narod Nizozemcev in temeljito razpršil njegove meglene domišljavosti. Isto pot je hodil Napoleon. Ko si je osvojil velik del Evrope, se je lotil Rusije in našel tu — svoj pogin.
Le malo časa je trajala Hitlerjeva oblastnost nad priprežniškimi, narodi. Hitlerjev želodec ni mogel prebaviti Poljske, Francije, Belgije, Danske, Norveške, Češkoslovaške, Madžarske, Romunije, Bolgarije in še najmanj Jugoslavije. V samem priprežniškemu organizmu so se vselile smrtonosne klice, ki so zrušile tisočletni rajh. Samo po sebi vstaja vprašanje: Zakaj bi ta zgodovinski zakon ne smel veljati za Sovjetijo? V XVIII. stoletju so si^ Rusija, Avstrija in Prusija razdelile Poljsko. Glasu po svobodi pa ni zatrla nobena policija vseh treh nasilniških držav. Prva svetovna vojna je Poljsko ponovno obnovila. Taki in podobni primeri nasilnega zavojevanja so se v zgodovini stalno ponavljali in stalno je iz suženjstva vzklila svoboda. Nizozemski Geusi, ogrski Košuti, italijanski ga-ribaldinci, bosanski Srbi, Masary kovi legionarji, jugoslovanski uporniki, slovenski preporodovci; vse to so žive priče, da svobode in demokracije ni mogoče uničiti z nasiljem.
Kljub strahotnemu nasilju, ki vla da na oni strani železne zavese, klic po svobodi tudi tam še ni u-mrl. Vsi komunistični diktatorji go' vorijo in razpravljajo o »notranjih sovražnikih režima« in neštevilni sodni procesi v vseh teh državah pričajo, da svobode ne zadušijo ve-šala, koncentracijska taborišča, ta-jinstveni streli v tilnik, prisilna dela, niti NKVD in UDB z vsemi tehničnimi dovršenostmi človeškega trpinčenja...
Prav nobenemu diktatorju se do danes še ni posrečilo, da bi preprečil vdore svobodnih miselnosti, na lastna področja. Ce bi današnji ruski narod #poznal boljše življenj ske pogoje Zahoda, če bi se seznanil z zahodnimi pridobitvami širo-kogrfldnosti, svobode duha in svo-
popolni polom sovjetskega nasilni-skega ltiinia. rano, kakor ooau uc-moKiaucne zarnisn, ki z amerisKo pomočjo piodira.,0 v Titovo Jugoslavijo, neizogibno prej aii siej iz-poaiczaie nasilmsko vladavino —; tudi orez »političnih pogojev« — tako bodo tudi skozi sovjetsko železno zaveso prodrle svoDodnjaške zamisli in razkužile najvecje zio današnje človeške družbe, kakor piavi g. Babič.
citoietja se ze trudijo diKiatorji vsen vrst m časov, aa 01 zauusm Kan ciovesKe svooodoijuDnosu: izgnanstva, umori, zapori, cenzure, požiganje siovstvenin dei, policij-ski vuori v solo 111 cerkev aeiujejO na eni strani, na drugi pa ooratuje S pomo paro napihnjen aparat propagande, ki sistematično razširja lazi, obrekovanja in klevete proti nasprotniku, obenem pa ostudno hlini svoje hlapčevanje lastnemu rablju.
Priznati je sicer treba, da se je raznim politbiiojem posrečilo prepojiti milijone in milijone človeških možgan s sokovi komunistične miselnosti celo na način, ki ga nobena diktatura v zgodovini človeštva v tako navidezni dovršenosti še ni dosegla. Ali moderno propagandno orožje ni izum kremeljskih novo-tarjev, pač pa lastnina vsega sveta. Radijska propagandna služba svobodnega sveta je najmanj tako u-činkovita kakor laži kremeljskih gospodarjev. Zato tako histerično motenje svobodnih radijskih postaj strani sovjetske razgrajalne tehnike, ki pa resnice ne more zadušiti. Kakor je sovjetski diktaturi povsem nemogoče preprečiti, da bi zunanji svet izvedel, kaj se dogaja za železno zaveso, tako je tudi nemogoče nasilnikom preprečiti, da bi zasužnjeni narodi ostali nepoučeni o dogajanjih v zahodnem svetu -in njegovi miselnosti. Sovjetska znanost mora — hočeš, nočeš — držati odprto vsaj skromno lino, če hoče vzporedno korakati z ostalim svetom, vsaj v tistih dognanjih, k>' so važni za tehnični napredek Sovjetije.
Ce nam zgodovina sploh lahko kaj dokaže, potem vsekakor to, da vsako diktaturo, ki na svojem političnem in socialnem sistemu obstane, požene nova revolucija v zaton. Noben sistem v zgodovini se ni mogel obdržati, če se je odrekel samokritiki in preosnovi. In prav teh sposobnosti stalinizem ne pozna. Res je, da diktature doživljajo zavidne, ampak tudi varljive u-spehe s pomočjo udarnosti, naglice, discipline, nepremišljene odločnosti, predvsem zato, ker razpolagajo z razbičano gorečnostjo slepih privržencev, vendar že sam zastoj vidnih uspehov omrtviči diktaturo in jo ob prvem težjem neuspehu porine v neizogibno propast.
Zakaj se diktature dosledno poslužujejo krvave justice, zakaj namesto pravice delijo najočitnejše krivice? To pač zato, ker je diktaturi nemogoče prepričati javno mnenje o edinozveličavnosti svojih ukrepov z mirnimi prepričevalnimi sredstvi in se zato vsaka diktatura zateka k nasilju. Vsa zgradba diktature je zgrajena na načelih skrajne krivice — in samo zato so diktaturam neobhodno potrebne ječe, koncentracijska taborišča, u-grabljenja in tihe likvidacije.
Korupcija in podkupljivosti se v diktatorskih vladavinah ne raztezajo zgolj na drobno plast vrhunskih posameznikov, pač pa okužijo že v^ kratkem času vso partijsko stavbo od temeljev do same konice. Boj proti korupciji je v diktatorskih državah samo sredstvo za odstranjevanje nezaželenih nasprotnikov.
Kljub drugačnemu splošnemu mnenju, da se diktature v zgodovini niso nikoli prostovoljno umaknile, je vendar le res, da pozna svetovna zgodovina tudi nekrvave likvidacije diktatur. Tito in njegov politbiro poznajo taka zgodovinska dejstva vsaj iz naukov Marxa, Engelsa in Lenina. Zato govorijo o počasnem izumiranju države, kar se pravi izumiranju partije in s tem tudi diktature. Težko je reči, če Tito pozna v kritični meri zgodovinske poteke diktatur. Mogoče je, da njegovi poudarki »o izumiranju« slonijo na treznem gledanju zgodovinskih diktatur in zlasti na njihovo zaključno dejanje, mogoče pa je to tudi samo varljiva farsa »boljše bodočnosti«, s katero komunistične diktature tolažijo svoje podložnike pri vsakokratni napovedi novih petletk.
Kakšna je usoda komunističnih diktatur? Prav nič drugačna, kakršna je bila usoda vseh diktatur v svetovni zgodovini. Ce bo kremeljski politbiro nadaljeval s svojo napadalno politiko, je zelo verjetno, da bodo napačne kalkulacije, ki so pri diktatorjih tako zelo pogoste, pognale svet v tretjo svetovno vojno. Taka vojna pa bo prav gotovo končala z notranjo revolucijo v Ru
Kdor se zanaša na to, da se v drugi svetovni vojni to ni zgodilo, greši, ker ne upošteva dejstva, da je stala Sovjetija, v drugi svetovni vojni slučajno na strani demokratičnih sil, to je na strani ogromne večine svobodnega sveta. V tretji svetovni vojni bo Sovjetija osamljena in prepuščena na milost in nemilost sto in sto milijonov lastnih in priprežniških nezadovoljnih množic, ki so najhujše sovražnice komunističnih diktatur. Komunistične pete kolone so se v drugi svetovni vojni izkazale kot skrajno oportunistična in strahopetna sila, ki n. tir. v 'Nemčiji in Italiji ni prav nič motila poteka vojne vse do izkrcanja zavezniških sil na evropski kopnini. *
Polom ene same diktature priprežniških držav bi zadostoval, da se revolucionarno okuženje z največjo naglico razširi na ostale pri-prežnike; taki podvigi so zelo verjetni na Češkoslovaškem in Poljskem, pa tudi na Kitajskem.
Ce Sovjetija ne bo tvegala tretje svetovne vojne, bo morala svojo zunanjo politiko temeljito revidirati, medtem ko bo primorana v 1-0-tranjosti še nadalje vzdrzevati potencirano diktatorsko oblast. Tudi v tem primeru je revolucija v notranjosti neizogibna, nastala Di prav lahko ob smrti Stalina, ko bodo kremeljski mogotci s krvavo zagrizenostjo tekmovali za osebno nasledstvo.
Iz teh površno nanizanih misli, utesnjenih v stroge zakone zgodovine in logike, lahko z gotovostjo računamo, da bo tudi komunistične diktature v doglednem času konec. Ta konec se seveda ne da izračunati na leta ali mesece, saj končno to tudi ni tako važno. Važno je, da o tem razmišljajo komunistični sopotniki in tisti prostodušni komunisti, ki verujejo, da komunistične diktature niso podvržene strogim zakonom zgodovine. Se se najdejo ljudje na svetu, ki se v lastni za-nešenosti v skritih mislih nadejajo, da jim ne bo treba umreti, ker jih je Bog postavil izven svojega zakona. Takim ljudem so podobni tudi vsi tistij ki verujejo v večnost diktatur, čeprav jih vsa zgodovina človeštva prav nasprotno prepričuje. Vsakogar pa enkrat pamet sreča!
Otroška maškerada SDD
Lojze Spacal razstavlja
Samo naše mamice znajo povedati, koliko mrzličnega pripravljanja je bilo po vseh slovenskih družinah, ko je SDD priobčilo svoj o glas o otroškem maškeradnem plesu za pustno nedeljo popoldne.
In da ni bil trud iznajdljivih in ljubečih rok zaman, nam je zgovorno dokazoval velik obisk naših o-trok v najrazličnejših kostumih, vseh dob, od rokokoja preko rene^, sanse pa do modernih časov. Imeli, smo priliko, da smo videli ljubke krinolinke, razigrane ciganke, sanjave vile, brhke Mehikanke, vesele Benečanke, uslužne sobarice, ponižne cvetke in krotke živalice.
Med dečki je prevladoval seveda pustolovski duh modernega časa — ameriški cow-boy s številnimi pištolami in ogromnimi »ostrogami. Seveda ni manjkalo bogatih princev, dobro vzgojenih pažev in huronskih Indijancev.
Pred vsemi pa so prednjačile po svoji prirojeni ljubkosti gojenke baletne šole SDD, ki jih ni ustrahovala deška razposajenost raznih-pajacev, vojakov, ciganov in palčkov, ko so dokazovale na parketu svojo sposobnost pri izvajanju domačih in tujih plesov.
Plesna dvorana v ulici Crisp^ štev. 7 je bila podobna čebelnjaku, polna brezskrbnega vrišča in veselja rajajoče dece ob smehljajočih pogledih skrbnih mamic, babic, tet in stricev.
Pri tako veliki pestrosti kostumov, ki so bili po večini san in trud domače iznajdljivosti, je bilo zelo težko nagraditi najlepšo masko in je samo sodelovanje mater pripomoglo ocenjevalnemu odboru izbrati najmanjšo rokoko-damico, ki je dobila kot prvo nagrado veliko začarano hišico z zlobno čarovnico pred vratmi, izdelano iz samih piškotov in čokolade.
Sledilo je žrebanje dobitkov bogatega srečolova in le prehitro je minulo popoldne tega velikega o-, troškega praznika, ki je privabil na še tako resno lice starejših spremljevalcev nasmešek občudovanja in iznenadenja nad ljubkostjo mladih plesnih parov.
Bila je res prisrčna in domača prireditev naših najmlajših, nade naše bodočnosti, in uverjeni smo, da bo v mladih srčecih še dolgo o-stal prijeten spomin na to lepo in zares uspelo prireditev SDD.
V galeriji »Škorpijon« razstavlja lepo zbirko novih oljnatih slik m grafik tržaški slikar Lojze Spacal.
Od oljnatih del močno izstopata dve veliki sliki najnovejšega datuma, ki kažeta velik napredek v gledanju na slikarstvo in ustvarjanju dela samega. Se pred leti se je Spacal pri slikanju utapljal v neresničen čaroben svet, zato je bila posledica, da je vsaka slika bila niz bežečih misli, kar je drobilo celotno sliko z neštetimi stvarmi. V naj-novejših delih (posebno v pokrajini s kraškimi hišami, Istrski pokrajini, Solinah in Skveru v počitku) je dal Spacal glavno važnost, velikim kromatičnim masam. Barve so izredno čiste, harmonično u-brane z močnimi svetlimi in temnimi odtenki.
Od odličnih monotipij-se najboij odražajo Čolni v zatonu. Barke na kopnem. Predmestje in Cvetlice. V Čolnih v zatonu kaže Spačal veliko iznajdljivost v sestavljanju preproste risbe, vendar zelo rafinirane v objemu močnih sočnih rjavo-oranžnih in modrih barvah. Temno-nranžno sonce na temnem nebu daje velik učinek celotni sliki. Močno rafinirane, skoro kristalne barve podaja v sliki Cvetice v beli vazi, na violetnem ozadju, da je čutiti dih opojnosti.
iPoleg že znane mape grafičnih del. razstavlja Spacal nekaj novih grafik, ki so prave mojstrovine, med njimi T: b\ško zatišje, lesorez v štirih ploščah. Ciste modre ni-janse se lepo odralajo od temno-
rujavih, rdečih . in belih bleščečih polj. Interesantne so grafike v belem in črnem, kakor Soline, v katerih se zrcalijo nizke hišice. Viseči čolni je skoro abstraktna kompozicija.
Krasen lesorez, napravljen z velikim elanom in jpoetičnim občutjem, predstavlja Predmestje z romantičnim okoljem, ki se še upira modernim in visokim zgradbam.
:S to razstavo je Spacal pokazal velik napredek v svoji umetniški dejavnosti in prispeval bistven doprinos k napredku tržaške likovne umetnosti. Razstava je odprta samo še do prihodnje nedelje.
Tone Mihelič
GOSPODARSTVO
Izšla je G. štealilta
„Stvarnosti“
Iz VSEBINE:
Borut Žerjav: Ob štiristoletnici prve slovenske knjige; Franc Jeza: Sodobna slovenska problematika (I.); Karl Jaspers: Esej o Marxu; Dimitrij Jemc:	Begunske pesmi;
Neva Rudolf: Kraška jesen; Vili Hajdnik: Smrt v pomladi, roman (nadalj.). Razgledi: Predsmrtno izročilo češkega pesnika Fran-tiška Halasa (F. J.), Tudi Thomas Mann je izpregledal... (B. Z.), Pismo z evropskega Zahoda (J. A.). Ocene: Edvard Kocbek, »Strah in pogum« (Vinko Beliiič); Slovenski film »Kekec« (T. J.). Z a p i -s k i : Koncert pevskega zbora Slovenske filharmonije iz Ljubljane (dr. Franjo Delak), Miheličeva razstava v Benetkah (Jj.), Slikarska razstava Avgusta Černigoja, Litografije Zorana Mušiča, Putrihova in Debenjakova razstava. Grafika Lojzeta Spacala (Tone Mihelič); »Zapiski« (F. J.).
PFispevhi za hmetoiialce
Področno kmetijsko nadzorništvo sjoroča, da so bile določene v prid kmetovalcev še naslednje pobude:
1. VAL1LNA JAJCA
Tudi v tekočem letu se bodo razdeljevala po polovični ceni valilna jajca prvovrstnih pasem (predvsem bela livornška in pa Rhod Island).
Naročila se morajo nanašati za vsako posamezno kmetijo na najmanj 12 jajc ali mnogokratnik dvanajstih za vsako posamezno pasmo. Naročila bo sprejemalo Področno kmetijsko nadzorništvo, ulica Ghe-ga št. 6, dokler ne bo v ta namer} določena vsota izčrpana. Ob naro-čitvi je treba dati na račun 50 lir za vsako jajce.
2. MOČNA KRMILA ZA KRAVE MOLZNICE
Tudi to spomlad to Kmetijsko nadzorništvo razdelilo v propagandne namene precejšnjo količino močnih krmil po znižani ceni, in sicer za krave molznice.
Vsak kmetovalec bo prejel po 60 kg ali 120 kg, in to v razmerju molzne živine, ki jo poseduje.
Tozadevno nakazilo lahko dvignete s prvim marcem pri Področnem kmetijskem nadzorništvu.
3. SEMENSKI KROMPIR PO ZNl-Z ANI CENI
Nadalje še obveščamo kmetovalce, da namerava Področno kmetijsko nadzorništvo razdeliti meseca marca količino semenskega krompirja izbranih vrst po znižani ceni (50 odst.).
Naročila je treba oddati pri Kmetijskem nadzorništvu do vključno 10. marca t. 1.	,
bodne izbire dela. bi to jpomenilo I siji in v priprežniških državah.
NOVICE z VIDEMSKEGA
Kam so Sli naši fanliji ?
Ce gremo u vasi naše Benečije, bomu srejcjal samo stare, žene an otroke. Mladih može an fantu ih ne bomu vidli.
Ce pogledamo zadnje število prebivalcu u Benečiji, bomu vidli ve-liku manjšanje ljudi. Kuo je to?
Velika mizerja je odgnala (zme, ran odganja!) naše ljudi u tujske dažele delat, zakaj italijanska ula-da daje samo dauke an ne dela. Naši mladi možje in naši fantiji so morli iti s trebuhan za kruhan. Po Belgje, po F.rancji, u Avstraljo, u Južno Ameriko so oni šli. Sli so an ih ne bo vic nazaj; samo kajšan, ti-stemo, ki ne bo šlo dobro po svete, se bo uarnu u naše bregi, u naše lepe vasi.
Bli so časi, kadar Benečija je i-mela vic prebivalcu *ko dones an oni so lepo živ jel! Kuo je blo tuo? Kada je blo tuo? Pod beneško republiko od 15. do 18. stoletja. Tista republika nje kladla našim starim velicih daukov an im je še po-mala, kadar tuča je potukla u naši dažel. Tista republika je zmeren pustila Benečenam veliku avtonomijo an ih nje gledala italianizi-rat. Pustila im je jezik, navade itd. Naši stari so špostoval tisto republiko. Tele ju ne boju nikdar šj>o-stoval, zakaj z vesokim daukam parmore naše ljudi iti po svete.
Prišli boju časi, kadar u Benečiji ne bo vic Benečanu, ki boju usi po tujskih daželah. U tistih časeh Benečija bo »italianissima« an u Sv. Petre Slovenov se bo napole-tansko govorilo; na Matajure boju kalabreški pastirji pesli uce; po naših vaseh boju hodil meridionalski fantiji z velicim škantam an pjel »Faccime amore . . .« al pa »Quan-do sounte lune a Kolovratte« itd. An tisti časi njeso deleč, zakaj u Sv. Petre Slovenov je vic meridio-nalcu kakor naših ljudi. Naši mladi možje an fantiji pa gnijo u tujskih rudnikah.
Živelj naši župani, kateri zlo se interesirajo za naše ljudi!
2 i v e 1 i naši župani, kateri buo-gaju brigadjerje od orožniku naT mest im kuazovat!
Živeli naši župani, kateri vjerjejo generalu Moro an kolone-lu Olivieri!
2 i v e 1 i naši župani, kateri i-majo zmeren, kakor je reku naš pisarnik Karl Podreka, veliku hlo-dovo glavo!
Naši fantiji, kateri tarpijo u rudnikah, naj pa vejo, di Pinokjo, ki je imeu hlodovo glavo, je delu zme-ran narobe use stvari.
BentiSija in vojna Shoda
Ci pomislimo, ka je Benečija pre-tarpjela u času vojne, nam se u-zdignijo lase u luht. Duor vic je mogel:	kozaki,	Nemci, fašisti su
kradli po naših vaseh an kadar je vojna končala, naša škoda je bla tako velika, di obilno družin njeso imele še kruha za jest.
Hitro su naši ljudje poklical geometra, de im bo naredo izvednost od vojne škode.
Pošlijal so to an »dokumente« na videmsko »Intendenza di Finanza«
an čakal, di ulada im bo plačjala. Pa italijanska ulada se nje še zmi-slila na benečansko vojno škodo an naši ljudje ušelej čakaju.
Vojna je končala žej puno let an Benečani vojne škode njesu potegnil.
Pa Italijani u Vidme in u druzih mestah su potegnil, an to zakaj o-ni imajo prijatelje na parlamento (skupčin) ali na uladi.
To spominja, di u Italiji samo ti-> sti, ki u Rime imajo prijatelje, morejo imet kajšan korist.
Samo za tiste, ki imajo prijatelje, je pravica an ne za buoge saroma-ke, kateri na Matajurju al na Ka-nine živijo.
To je zlo slabo an bi nam morlo odprjet oči.
Nje samo vojna škoda, ki Italijani njesu plačjal fienečiji, pa an dPlige reči.
Benečija je nimar zadnja, kadar ima za imet, an more bit parva, kadar ima za dat. Dauke, ki naše ljustvo je plačjalo u zadnjih letih, je šlo kujsa za vojno škodo meri-dionalcam an ne za nas.
Zato je treba se gibat an prašat za našo deželo tisto veliko avtonomijo, katero Italija nam je dolžna. Ci tele avtonomije ne bo, nikdar naši ljudje ne 'boju potegnil vojne škode!
Haparna zaspanih intelehtualco
U Sv. Petre Slovenov je vic kavarni, gostilni, anpak samo edan lokal je zmeren pun ljudi, študiranih ljudi. Tel lokal je hotel »Bel-vedere«. U kavarni od telega hotela se zbjerajo učitelji, profeksor-ji, geometri, inženirji, oficirji, u-radniki an velici targouci. Profek-sorji, oficirji an uradniki so usi z južne Italije, se preča tuo razume; zakaj zlo uečejo, veliko gibajo ro^ ke, puno brilantine imajo na čarnih laseh, ne znajo govorit slovensko, pridgajo »amor di patria« in pijo drage reči.
U pičah od kavarne sedijo učitelji, geometri, inženirji, velici targouci an teli so naši ljudje. Nič ne, na gibajo, malo govorijo, se more, reje, de spijo. (Njeso teli zadnji zlo bogati, zakaj tako, ki se vide, pijo samo vino an še za tisto placjat nemajo dinarja, zakaj gospodar od kavarne piše zmeran na bukva.
Kuo je to? Moreta vjedet, di naši intelektualci so usi bresposleni (dižokupani); na njih prestorah so meridionalci, tisti, kateri imajo av-tolne an pijo drage reči u kavarni »Belvedere«.
Bresposleni so naši intelektualci,
nemajo dinarja, samo vino pijo, anpak zmeren spijo . . . spijo. Ne hočejo se zbudit, ne hočejo ustat gor an se postavt meridionalcan.
Tako, ki se vide, radi tarpijo. Ka im hočemo mi, vickrat smo ih lepo učil, anpak videmo, de so tud gl juhi. Nič druzega ne moremo nar-dit mi, kakor im voščit dobro spanje. Dobro an mjerno spite bene-čanski intelektualci, tako vam bo lahnejš čakat smarti an odganjat lakut, ki targa vaše čarjeva.
Meridionalci u vam smejijo!
Sv. Petre naj se
MAJHANE NOVICE
POTBENESEC: Most, ki bi imeu vezat vasi Loh an Podvaršče, je biu začet leta 1937 an šele ni končan, Nardil so ga samo polovicu (pcu) an kada boju ga končal, se ne vje. Preča bo dvejst let, ki tel most je biu začet an kujsa ih bo pasatu druzih trideset, prej ku boju u Vidme dal dinar za zgradit naš' most. Kadar boju paršli pridgat »amor di patria« koloneli videmski, naj se na zab naš gospod župan ih peljat do Loga . . . kujsa se bo ču-deš nardiu 1.. od njih besed bo most se nam naredu.
SAVOD(NJA: Prave jo, de je ulada pošlala u Videm dinar za zgradit ceste do Mašer an do Matajurja. Mi ne šele vjerjemo, de tuo je rjes, zakaj vickrat smo vjerval an potle smo slabo ostal. Ci dinar je prišu, kar hitro naj gre gospod župan puon, de u Vidme ga na boju dal družim občinam.
CEDAT:	Nikdar nje blo pri nas
tarkej snega kakor letos. Padlo ga je okrog edan meter. Use poti so ostale blokane an ulak an korjere so morli bit ustavjeni vic dni. Zda položaj je boliš an se troštamo, de bo prišlo dobro vreme, močno sonce, di bo sneg estajlo.
SRJEDNJE: Vic dni se nje moglo iti do vasi Trbji Goren, zakaj puno snega je padlo pri nas. Vic dni prebivalci od Trbja so bli brez hrane an druzih jpotrebinji.
VESTI s TRŽAŠKEGA
Zopet so jim naSe šole na poti!
Smešne demokrščanske trditve o prednostnem položaju slovenskega šolstva na Tržaškem in ugodnostih, ki naj bi jih slovenski učenci uživali
•Slovensko šolstvo je trn v peti tržaškim iredentistom. Izgleda, da gre za Ahilovo peto italijanske narodnostne nestrpnosti...
»Giornale di Trieste« je pretekli teden začel dokazovati, da uživa naša šola na tržaškem ozemlju prednostni položaj pred italijansko. Politično priliko za nesmiselne trditve mu je dal obisk tržaške delegacije OF pri maršalu Titu na Brionih, češ da je bil predmet razgovorov zapostavljanje slovenskega življa v vseh panogah javnega življenja, med tem tudi na šolskem polju.
Gre za neresno izzivanje polemike iz strasti do neresne polemike kot take in iz zavesti krivde zaradi dejanskega političnega položaja pri nas v Trstu, kjer demokrščani, ki jim je ZVU zaupala vse ključne položaje, zlorabljajo poverjeno jim upravo z nekrščanskim in nedemokratičnim delovanjem v glavnem v našo slovensko škodo, precej pa v škodo samega ugleda njihove u* pravne in politične sposobnosti.
Ko smo opozorili našo javnost na zapostavljanje, ki so je slovenski verniki deležni v salezijanski žup7 niji na Istrski cesti, v očitno škodo verskega razvoja v Trstu, nas ie presenetila škofovska okrožnica o verskih prilikah na jugoslovanskem področju tržaškega ozemlja. Ne bi bila zares naša. stvar, da bi se vtii kali v cerkvene prilike našega in še manj jugoslovanskega področja, ko bi se zavedali, da je tudi na verskem področju poskrbljeno zq •aše razumljive koristi. Ce obsojamo od primera do primera do-/ ?odke na jugoslovanskem področju, s tem ni rečeno, da bomo zamolčali krivice, ki se nam dogajajo na angloameriškem področju. Ne bi bili glasniki slovenskega demokratičnega čustvovanja, ko bi ravnali drugače! Vendar pa zares »e bomo postavljali v pozabo krivic s tem, da s prstom kažemo na slične krivice, pa naj bodo večje ali manjše, ki se dogajajo drugje!
»Giornale di Trieste« se ni sicer poslužil prav iste taktike. Ni zavpil »Primite tatu«, medtem ko se je hinavsko zvijal in pačil, pač pa je na iznešene očitke zapostavljanja slovenskega šolstva na Tržaškem nastopil z dokazi o dozdevnem prednostnem položaju, ki naj bi ga slovensko šolstvo uživalo! Zares čudna so pota demokrščanske politične morale.
Prednost, s katero se demokr-ičansko glasilo ponaša, da bi razblinilo navedbe slovenskega vikti-mizma (da se poslužimo izrazoslovja ne manj uvaževanega videmskega lističa »Messaggero Veneto«), jiaj -bi bila razvidna iz zadnjega statističnega biljtena ZVU, ki vsebuje izčrpno in točno dokumentacijo o položaju in posečanju državnih šol našega področja.
iPredvsem bi hoteli poudariti, da ni to prvič, da prihajajo v javnost »zanesljivi« podatki o slovenskem šolstvu. Saj so sami slovenski šolniki dali že 1. 1948 pobudo za tisk šolskih izvestij, ki od tedaj prinašajo ob zaključku vsakega šolskega leta ne manj izčrpno in točno dokumentacijo o slovenskem šolstvu. Statistični biljten ZVU je črpal svoje šolske podatke tudi iz naših izvestij! Želeli bi pribiti, da tisk izvesti] za slovenske šole ni bil ugodno sprejet pri italijanskih šolnikih, ki so s tem izgubili v javnosti možnost nastopanja z insinuacijami o izjemnem in protizakonitem delovanju slovenskih šol.
Hlastno je demokrščanski člankar ugriznil v zanj navidezno prijetno vabeče jabolko padca vpisov na slovenskih osnovnih šolah od,/ 4198 v šolskem letu 1946/47 na 2941 v lanskem šolskem letu. Člankar je pa ugriznil v kislo jabolko, zanj namreč in ne za nas! Padec 1257 vpisov v teku zadnjih pet šolskih let je treba pripisati naravnemu padcu rojstev zaradi vojnih grozot in ne zaradi prehajanja naših otrok ? slovenske na italijansko šolo. Da n; opaziti tega padca na italijanskih šolah, ki so v zadnjih petih letih dosegle celo 858 novih vpisov, je razumljivo. Naravni padec vpisov zaradi vojnih dogodkov ni občutila italijanska šola zaradi velikega dotoka begunskih otrok iz I-stre in stalnega dotoka italijanskega življa iz sosednje republike. Razen tega je dovolj znano, da je slovenski tržaški živelj, prav posebno okoliški, med vojno strašno trpel zaradi postopanja italijanskih civilnih in vojaških oblastev. Požigi vasi (navedimo samo Mavhinje!) množični uboji mož in žena (tudi otrok!), zapori, internacije, vpoklici v italijansko vojsko, partizan-
stvo: to je križev pot, po katerem se je naše ljudstvo povzpelo do svobode in otreslo italijanskega suženjstva. Naši fantje in dekleta se v petih mučnih in zanj groznih vojnih letih niso mogli brezskrbno izživljati v družinskem okolju kakor tržaški meščani italijanskega rodu. Samo temu dejstvu je treba pripisati padec vpisov na slovenskih o-snovnih šolah!
Da je člankarjevo navajanje padca vpisov na osnovnih šolah zlonamerno, izhaja tudi iz tega, da se v ničemer ne bavi s stalno rastočim vpisom na slovenske srednje šole.
K sreči smo prav letos prebredli vojno demografsko krizo! Naš član-kar bo imel zato priliko, da bo začel kmalu beležiti porast vpisov na slovenske osnovne šole. Naj !e pridno prebira in primerja statistične podatke, ki jih bo našel v naših šolskih -izvestjih in ki bodo prav gotovo ponatisnjeni tudi v statističnem biljtenu ZVU!
>Ne bomo se bavili z razglabljanjem o številu razredov in klopi, razpoložljivih za slovenske učence. Zavedamo se namreč, da imamo samo to, kar neobhodno potrebuje* mo. V kolikor pa nam je ohranje-) no to, kar zares neobhodno potre-} bujemo. ne gre za nobeno ugodnost, ki nam jo milostno izkazujejo demokrščanski vlastodržci; to smo ohranili, ker se je pač ZVU zave-, dala, da le mora postaviti mejo italijanski želji po dušenju našega lepo se razvijajočega šolstva.
Zakaj se pa člankar ni bavil s položajem naših učiteljev in pro-tesorjev, ki še nimajo urejenega službenega položaja, čeprav je poteklo ie pet let od podpisa mirovne pogodbe? Ali si demokrščapski Clankar šteje tudi v zaslugo in smatra kot dokaz prednosti, ki naj bi jo uživalo slovensko šolstvo na Tržaškem, dejstvo, da je morala priletna slovenska učiteljica, ki jo je zadel delni mrtvoud, po par tednih bolniškega izostanka takoj v šolo, da ne pride ob kruh? Ali je to združljivo s šolskimi koristmi, s socialnim čustvovanjem, z demokracijo in krščanskimi nauki o ljubezni do bližnjega?
!
Zakaj ne poroča demokrščanski' člankar, da so družine naših učiteljev in profesorjev v primeru njihove smrti brez vsake socialne državne zaščite? Zakaj se ne ponaša demokrščanski člankar tudi s tem, da so naši učitelji in profesorji za primer onemoglosti in starosti brez pravice do pokojnine, čeprav so posvetili večji del svojega življenja šolstvu? Zakaj ne pove, da od vseh naših učiteljev ih profesorjev, uživa take pravice samo par oseb v položaju italijanskih državnih u-radnikov, ki so bile nerado »posojene« slovenskim šolam, medtem ko so vsi ostali brez vsakih pravic, nastavljeni od danes do jutri, in še to predmet brezvestne politične i-gre in špekulacije?
Zakaj nam tudi vsega tega ni povedal demokrščanski člankar v »Giornale di Trieste«?
Čudno zanimanje za »Demokracijo"
Naši čitatelji z Istrske ceste nam poročajo, da so zaman iskali po vseh običajnih razprodajalnicah številko našega lista, ki je imela članek z naslovom »Slovenski duhovnik izgnan iz Trsta«.
Baje so številko pokupili čestiti patri salezijanci. Ko so to naši čitatelji izvedeli, so jpohiteli v bližnjo salezijansko župnijo (kjer ni več slovenske službe božje, odkar so izgnali slovenskega salezijanca D. Cvetka), misleč, da jim bodo »Demokracijo« kar z4stonj delili v nadomestilo za pregnano slovensko božjo besedo. Pa so se pošteno ura-čunali! O »Demokraciji« ni bilo ne duha in ne sluha.
Kaj naj bi bil temu razlog? Mraz? Saj so drva mnogo cenejša in bolj izdajo od navadnega papirja, zlasti še slovensko potiskanega. Članek o izgnanem slovenskem duhovniku? Pa ja ni res, da resnica peče....
Nov ameriški politifini svetovalec
v Trstu
Svoje Službeno mesto je prevzel novi ameriški politični svetovalec pri ZVU g. C. Randolph Higgs in že stopil v stik s tukajšnjimi krajevnimi oblastvi.
G. Higgs bo nadomestil g. Leonarda Ungerja, ki je pred kratkim odpotoval iz Trsta na svoje novo mesto v Neapelj.
G. Higgs je zdaj služboval v zunanjem ministrstvu, pred tem pa je bil dodeljen raznim ameriškim misijam v Evropi in Indoneziji. G. Higgs in soproga sta se nastanila v Jolly Hotelu.
Souražnost do Dugoslauije
Pod tem naslovom je D. H. (Dušan Hreščak!) v »Primorskem dnevniku« med drugim zapisal tudi tole: ». . . medtem ko si drugi (SDZ) žele, da bi jugoslovansko delovno ljudstvo ponovno okusilo blagodati kapitalističnega izkoriščanja.« Kakšno je današnje izkoriščanje delovnega ljudstva v Titovi Jugoslaviji (izgleda, da je ta nekdaj priljubljena označba današnjega režima padla v nemilost), v resnici danes ni tieba našim bistrim ljudem več dopovedovati.
^Primerjava med nekdaj in danes leži na dlani slehernemu slovenskemu človeku, ki je oddaljen od režimskih korit, na tej in na oni strani zavese. Kar se nas osebno tiče, se ni ničesar spremenilo. Naše vsakdanje delo in zaslužek sta na isti nepremakljivi ravni, kakor hrbtenica, ki nam jo je utrdila slovenska mati. Ne vemo, zakaj bi si torej želeli povratka na staro. Pač pa bi povratek na staro izpodnesel kariero marsikomu, ki se je do nje dokopal predvsem po »starih« vzgledih »solunskih užitkarjev«. Slovenski demokrati nismo nikdar gojili svojih prepričanj na sovraštvu in zavisti; to cvetje je k nam presadil komunizem in ga tudi danes postavlja kot bojni prapor v prve vrste svojega izživljanja. Borili smo se proti fašističnemu nasilju in borili se borno proti komunističnim diktaturam skupno z vsemi tistimi, ki niso zgolj kimavci ali celo poklicni ploskači diktature. V teh vrstah pa komunisti nimajo prostora, pa naj bodo to titovci ali kominformisti. Zato z isto odločrfe-stjo odklanjamo podtikanja komin-formistov, da se bratimo s titovci, kakor odklanjamo novo dialektično podtikanje D. H. glede komin-formistov.
Vsekakor je D. H. potrdil svoje-časno modrost vrhunskega titovskega prvaka, ki je v Bazovici pogrel fašistično parolo: »Kdor ni z nami) je proti nam!« Ta modrost, kakor vdimo, ne velja samo v »novi Jugoslaviji«, pač pa se je KP tudi v Trstu še ni odpovedala, kar si moramo vsekakor dobro zapomniti...
bleka, ki se je lepo skladala z meščanskim- smokingom, in preprosta ženska volnena obleka, ki se je dostojno odražala med večernimi toaletami in dekolteji. Tak razvoj nove slovenske tržaške družabnosti po tolikih letih fašističnega tlačenja ne. gre v račun našim komin-formistom. Saj to je razumljivo ir, značilno!
Pust je za nami. Bogatejši smo na izkušnji, da je tudi družabnost našega tržaškega življa dokaz naše slovenske žilavosti in vedrine. V postnem času bomo pa razmišljali o slepoti nekaterih naših italijanskih someščanov, ki bi hoteli izbrisati z zemljevida tržaške Slovence z malenkostnim odrekanjem dovoljenja za posluževanje raznih mestnih dvoran za njihove prosvetne in družabne prireditve. Pa tudi fo je značilen dokaz dva ali celo tri-tisočletne kulturnosti.
Pustni ples SDZ
Prireditveni odbor SDZ je priredil dne 26. februarja svoj običajni pustni ples. Zares lahko rečemo, da je letošnja prireditev na pustni torek lepo uspela. Vabljiva dvorana Modugno v Crispijevi u-lici je premajhna za naše družabne prireditve! To se je najbolje izka zalo prav ob priliki našega zadnjega plesa.
Plesa so se udeležili številni naši tržaški pristaši in prijatelji, pa mnogo Nabrežincev, Bazovcev in Križanov je bilo med nami. Demokratičnemu razpoloženju večera je dajala prepričljiv videz delavska o-
103. obletnico smrti
Franceta Prešerna
bo Slovenska prosveta v Trstu proslavila v nedeljo, 2. marca, ob 17.30 s slavnostno prireditvijo v (Avditoriju \Ziav. voj. uprave.
Na sporedu:
Beseda o Prešernu (V. Beličič), recitacije Prešernovih pesnitev, solistični nastopi sopranistke Milene Cekutove, baritonista Marjana Kosa, pianista Gabrijela Devetaka, mešanega komornega pevskega zbora »Skrjanček« iz Trsta, ki bo pod vodstvom Ludvika Klakočerja prvič izvajal »Zdravljico«, katero je za to prilileo skomponiral Gabrijel Devetak.
Vstop z vabili, ki se dobe v Trstu in zunaj Trsta na običajnih mestih.
čenju igre*kakor tudi čč. sestram za vso njihovo naklonjenost in pomoč ter za dvorano.
* * #
Preteklo soboto, to je na pustno soboto, smo zaključili našo pustno blagajno. Po končani razdelitvi celoletnih prihrankov članom smo se zbrali v gostilni »Pri Pavletiču«, kjer je bila skupna večerja za člane.
Med večerjo je blagajnik podal letno poročilo o delovanju blagajne, nato je sledil še kratek nagovor. Tako je vse potekalo v dobrern in veselem razpoloženju ob pristnih domačih klobasah in dobri kapljici.
Po končani večerji je sledilo še nekoliko proste zabave, s katero se ie tako zaključil prijetni večer,
Vse priznanje in pohvala gre odboru in vsem ostalim, kateri so pripomogli k lepi izvedbi večera.
Posebe se moramo pa še zahvaliti gospodu Pavletiču za lepo okrašeno sobo, ki nam je bila na razpolago, in za njegovo naklonjenost ter gostoljubnost.
Prireditni o Borštu
Na pustno nedeljo je mladina iz Boršta uprizorila z dobrim uspehom dve šaloigri. Kot prva je bila na sporedu dvodejanka »Kaznovana nečimurnost«, v kateri je odigrala glavno vlogo z lepim uspehom Dragica Hrvat.
Sledila je nato še dvodejanka »Kmet flerod«, v kateri se je prav dobro odrezal Marjo Furlan v i>lav1 ni vlogi kmeta Gašperja. Pohvaliti pa moramo tudi ostale igralce, ki sc, tako lepo in prijetno zabavali občinstvo.
Sodeloval je tudi naš domači pevski zbor pod vodstvom pevovodje Oragota Petaros.
Vsem najlepša hvala za sodelovanje. Najlepše se zahvaljujemo č. g. Grmeku za požrtvovalnost pri u-
Pustna reduta SDD
Pouk angleščine
Zavezniška čitalnica ■ sporoča, da bo pouk angleščine, ki je bil doslej v Avditoriju ZVU 'však torek od 19. do 20. ure, gtiSIfej-^Vsak p o n e -e.fcj.:obrifjtefi '•£»?»*< it
f Dorče Caharija
»Pretekli. petejc dne 22. t. m. je Umrl v tržaskj. ,bplnici. naš domačin 59-letfii . D.orče, Caharija (Nar-detov) U-NsJjrftžifle...
Sele pred desetici .dnevi je odšel v. bolnico,,, kjer.,je po brezuspešni operaciji ^a, .želodcu- podlegel zavratni b^Jeznj.., Po .poklicu klesar,; je delal 30. let vedno pri istem podjetju, čepray je ; ista. v tejn, času' trikrat menjalo navoje gospodarje.' V svojih mladih letih se-je pridno udejstvoVAl^-pri pevskem in dramskem odseku bivše v»Javne ljudske knjižnice« v Nabrežini. Sedaj je pa s svojim trdim delom skrbel le za sVojo številno družino in se za druge zadeve ni zanimal. Kljub temu pa, dokler je bil'zdrav, je rad zahajal v družbo, kjer so ga vsi radi imeli, saj je 'bil vedno dobre volje, zabaven in'duhovit.
■Pogreb, ki je bil v nedeljo popoldne, je dokazal, kako je bil pokojnik priljubljen; udeležili so se ga skoro vsi delavci naših kamnolomov, a tudi zelo veliko število drugih znancev in prijateljev. Na-brežinska godba je pod vodstvom g. Devetaka svirala razne žalo-stinke.
Pokojni zapušča vdovo in več o-trok, ki so pa že vsi odrasli.
Dragi Dorče, počivaj v miru v svoji domači zemljicil
Odbor SDD nas je s svojim agilnim predsednikom na čelu spet prijetno iznenadil s svojim društvenim plesom »Velika pustna reduta«, katera je napolnila v soboto dne 23. februarja dvorano v ulici Cri-spi 7 do zadnjega kotička. Med prisotnimi gosti smo opazili razen Slovencev iz Trsta, Nabrežine in drugih okoliških vasi tudi naše tržaške roiojake Hrvate in Srbe. Da bi naši bratci v Kristu, pardon, v »Gome in forma« bili zadovoljni, naj jim povem, da je bilo na plesu, res nekaj okusnih »dekoltejev« ■— topot v dobro zakurjeni dvorani (pljučnic na njihovo veliko žalost ne bo), kateri so »reševali slovensko vprašanje STO-ja« ob zvokih prijetnega jazza in ob kozarčku dobrega vina. Čudež nad čudeži pa je bil v tem, da se je na tej zabavi servirala tudi ruska solata, ki je bur-žujskim želodčkom kar prijetno teknila. Se nekaj naj povem tem našim bratcem iz »Come in forma« (sicer me je nekaj sram), in sicer to, da je ob lepo skrojenih smokin-. gih, večernih oblekah in »dekoltejih« bilo tudi naših skromnih delavcev, med katerimi je prednjačil naš delavec s Cetnare z volnenim »majonom« in svojo lepo hčerko v preprosti sivi volneni obleki. Nobeno damo v dekolteju ni zadela zato kap, in vsi so se zato prav dobro počutili.	,
Dovolite še -nekaj, dragi bratci iz »Come in lorma«. Ko se ze tako strašno obregujete v nase smokinge in dekolteje, naj vas pri tej priliki spomnim na vase moskovske strice m tete, ki z veliko vnemo posnemajo te odvratne zahodnjaške običaje, bilo v mestih zahodne-demokracije kakor tudi v deželah njihovin »po sili« zaveznikov. Pa brez zameie. Sicer se tile tovariši menda ne počutijo prav najbolje v takih oblekah, vendar pa radi »maj-munišu«. kot pravijo naši -bratje Srbi.
ODjavljeni program je bil na splošno veselje do pičice izveden 7. izjemo enega dodatka. Predvsem naj omenimo izvolitev najlepše maske. Tajnik društva je moral na> peti res vse svoje duševne zmožnosti, da je to vprašanje rešil dostojno in na zadovoljstvo občinstva. Na koncu se je vendarle odločil in podelil -ta visoki naslov gospe T. T., ki je -bila — tako pravijo hudobni jeziki — baje edina maska v dvo-lani. -Po izboru najlepše maske se je spet nekdo pojavil pred mikr<V ionom in v imenu društva pozdravil gospodično Tatjano Akimfijev-no, bivšo primo balerino beograjske opere, ki je od 1950. leta sodelovala pri vseh društvenih kulturnih prireditvah. Odhaja namreč v Celovec v opero. Gospodična Akim-1'ijevna je v zadnjih par mesecih vodila tudi baletni tečaj društva in je s svojo ljubeznivostjo privlekla v tečaj mnogo naših dekletc, tako da danes tečaj kar mrgoli od tega drobiža. Tisti nekdo je odhajajoči umetnici na koncu zaželel skorajšnji povratek na oder bodoče slovenske opere v Trstu!
Potem je bila izbrana tudi ,.^,rar ljica večera ali po domače — miš. Tukaj je 'bila seveda -borb^še^k01! krvava. Steli 'in prešteli so tiste »garefelčke« in na koncu je gospod povedal, da je za »miš« izbrana gospodična N. C.
Vsekakor je treba priznati, da jq izpadla velika pustna reduta SDD v splošno1-zadovoljstvo.
Hr' splošno zadovoljstvo, društvo samo pš- 'prišlo do sredstev za pomoč revnim Učencem in dijakom.
na štipendija obsega hrano, stanovanje . in študijske stroške. Prosilke morajo biti vešče angleščine v govoru in pisavi.
Poleg omenjenih štipendij pa so razpisane še štiri druge za visokm-šolke, katerih materin jezik je francoščina ali nemščina, italijanščina: ali španščina.
Rok za vlaganje tozadevnih prošenj poteče 2. marfca 1952. Za v-s-a podrobna pojasnila o prošnjah ie je obrniti na Zavezniško čitalnico. Trst?'ulica Trento st-. 2,
Radio Trst II
306,1 m ali 980 kc-sek
NEDELJA, Z, marca: 9.00 Kmetijska oddaja. — 11.30 -Oddaja za, inajmlajše -Pravljica o Idi. — 12,15 Od melodije melodije. —
13.00 Glasba po željah. — 16.00-Koncert, - tržaškega. . komornega zbork. —* 18.00 Iz delavskega sveta. 19.00 Iz filmskega sveta. 21.00 Književnost in umetnost. —• 22.00
: Puccini: Madame Butterfly, prvo dejanje _____________________
PONEDELJEK, 3. marca: 13.30 Kulturni obzornik. — , 18.1-5 Saint Saens: Konce”rt za violino in orkester. — 19.00 Mamica pripoveduje. — 21.00 Brahms: Serenada v A Duru. — 22.00 Puccini: Madame Butter£iy, drugo dejanje.
TOREK, 4. marca: 13.00 Glasba po željah. — 19.00 Angleščina po radiu - 18. lekcija. 20.30 Aktualnosti. — 21.00 Dramatizirana povest. — 22.00 Dvorak: Simfonij^ št. 3.
SREDA, 4, marca:	13.30 Kulturni
obzornik. — 20.30 Sola . in .vzgoja.
21.00 Vokalni kvartet. —	21.30 Koncert pianista Gojmira Demšarja. — 22.00 Berlioz: Fantastična simfonija.
ČETRTEK, 5. marca: 13.00- .Pevski duet in harmonika. — 19.00 Slo-, venščina za Slovence. —	21.00
Radijski oder - St-einbeck: MESEC JE ZAŠEL, drama v 6 slikah, nato Priljubljene melodije.
PETEK, 6. marca: 13.00 Glasba po-željah. -■'-*■ 1-9:00 Angleščina po radiu - 19. lekcija. — 20.30 Tržaški kulturni razgledi. — 22.30 Parada lahkih orkestrov.
SOBOTA, 7. marca:	13.00 Sramet
kvintet in pevski duet. — 19.00 Pogovor z ženo. — 21.30 Glasba iz revij. — 22.00 Operetna glasba.
Odgovorni urednik: dr. Janko Jež Tiska: tiskarna »Adria«, d. d. v Trstu
flmeriSke Štipendije
Aiperiška ženska univerza »Bryn Ma>vr« —j..fakulteta za slovstva in. filozofi-jo razpisuje za leto 1952-53 nekaj študijskih štipendij za diplomiranke ali visokošolke z dovr-| ■še-nim triletnim študijem. Razpisali R ARNA
Deske smrekove, maet-snove in trdih letov, trame in paritete nudi najugodneje
Mizarji | kmetovalci f podjetnihi ©
TEL.
90441
DAL.EA
TRST
•	-	•	rt	* v<V- i’i> ■ t -. v-
Visle Sonnlno, 14
Lovci pozori
Kiing belice Kune zlatice
kupuje pohajvišjih dnevnih,, cenah
,1. mVUVrn
TRST, ul. S.Lbzzopo IM. tel. 5658
•>. i -.,i	■-	•r.v•
UL. ROMA 19.
ZLATARNA
VELIKA IZBIR A, PO ZARES ICONKURENCIiim CENAH I j LASTNA DELAVNICA. KUPIM IN ZAMENJAM ZLATO, SREBRO IN DRAOVLJEl ,	v-'-
Predno se odločite za nabave obiščite
MAGAZZIHI PEL CORSO
TRST, Corso I - Borzni trg (Piazza della Borsa)
DEŽNIH PLflSCEU POURSniKOU L O D E H - o D COUERCOHTS BHBHRDIHES
hi a j več j a izbira po najugodnejših cenah