ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
RAZKROJ FEVDALNE AGRARNE STRUKTURE IN PREHOD
NA INDIVIDUALIZIRANO KMETIJSTVO NA KRANJSKEM
MARIJAN BRITOVšEK
Razprava je povzetek doktorske diserta-
cije, ki jo je pisec uspešno obranil dne 16.
maja 1960 na univerzi v Ljubljani. S tem
omogočamo širšemu krogu naših bralcev, da
se seznanijo s tistimi problemi naše agrarne
zgodovine, ki do sedaj še niso bili temeljiteje
obdelani. tt   j   -j
Uredništvo
I.
Disertacija obravnava v glavnih otrisili
pravni položaj in vlogo srenjskih skupnosti
v fevdalnem gospodarstvu, pomen in raz-
prostranjenost gozdnih in pašnih služnosti
od XVI. do XVIII. stoletja ter v tej zvezi v
glavnih potezah osvetljuje položaj in stanje
živinoreje v pašniško gospodarskem sistemu.
Težišče razprave je prikazovanje razkroja
fevdalne agrarne strukture in nastajanje in-
dividualiziranega kmetijstva, ki se je pri-
čelo uveljavljati zlasti v fiziokratskem ob-
dobju z razdeljevanjem srenjskih pašnikov
in gozdov ter je doseglo svoj višek z operaci-
jami pri odkupu in uravnavi zemljiških
dolžnosti.
Tema je razdeljena na naslednja poglavja:
1. Razdeljevanje srenjskih pašnikov in go-
zdov, 2. Gozdne služnosti na Kranjskem, 3.
Pašne služnosti na Kranjskem, 4. Odkup in
uravnava zemljiških dolžnosti.
Poglavje o »Razdeljevanju srenjskih paš-
nikov in gozdov« sem razdelil na troje ob-
dobij:
L prvo obdobje zajema razdobje do terezi-
janskih reform, ko so zemljiški gospodje po-
nekod svojevoljno ali sporazumno s podlož-.
niki izvajali te operacije:
2. fiziokratsko obdobje obsega razdobje, ko
je v te odnose z nizom uredb prvič posegla
fevdalno-absolutistična država;
3. tretje obdobje obravnava dobo po bur-
žoaznodemokratični revoluciji 1848, ko je
razvoj agrarnega kapitalizma zahteval do-
končno odpravo srenj.
L Nastanek in pravni položaj srenj je v
prvem obdobju historično dokaj nejasen in
kontroverzen. Točnejšo sliko za naše predele
bi si bilo mogoče ustvariti le s pritegnitvijo
še neobjavljenih vaških, župnih in alpskih
redov, ki se hranijo v avstrijskih arhivih,
kar pa že presega okvir mojega preučevanja.
Srenjske skupnosti, soseske, so imele svoj
izvor deloma v predfevdalni agrarni struk-
turi, deloma so nastajale v zgodnjem sred-
njem veku. Glede nastanka in notranjega
razvoja srenj ter vloge zemljiških gosposk
pri oblikovanju političnega in gospodarskega
ustroja srenj obstajajo v historični literaturi
različni pogledi. Starejši nemški in avstrij-
ski raziskovalci, zlasti pravni zgodovinarji
so bili mnenja, da je ostal gospodarski in
politični ustroj srenjskih skupnosti v zgod- '
njem srednjem veku od njihovega nastanka
naprej nespremenjen in da zemljiške gospo-
ske niso imele nobenega vpliva na njihov
razvoj. Novejša Dopscheva raziskovanja pa
so dovedla do nasprotnih rezultatov. Na
osnovi številnega listinskega gradiva, pred-
vsem pravnih napotil, je dokazal, da srenje
(marke) v razdobju nastajanja pravnih na-
potil, od XII. do XV. stoletja niso bile po-
vsem svobodne, ampak so bile v svojem delo-
vanju podrejene zemljiškim gosposkam in
od njih odvisne. Z nastajanjem podložniške-
ga razmerja so pravice podložnikov do srenj
slabile, pravice zemljiških gospodov pa so
se krepile. V številnih napotilih je bilo po-
udarjeno, da so si vaščani pridobili pravico
do izkoriščanja srenje le po milosti zemljiške
gosposke. Te pravice so si pridobili na raz-
lične načine: s podelitvijo, z zamenjavo ali
z nakupom zemljiške gosposke. Večkrat se
je tudi dogajalo, da je bila njihova posest
pridobljena brez pravnega naslova, z za-
staranjem in z uzurpacijo zemljiškogospo-
skega zemljišča. Zemljiške gosposke se v
zgodnjem srednjem veku niso preveč, pri-
zadevale, da bi uveljavljale svoje pravice do
srenj, temveč so prepuščale pašnike in go-
zdove v izkoriščanje podložnikom. Njihov
odnos do srenjskega zemljišča je bil toleran-
ten, ker je bilo v interesu zemljiških gosposk,
da podložnikom omogočijo izkoriščanje srenje
in podprejo težnje kmetov po krčenju gozdov,
ker jim je to prinašalo določene dohodke. Do-
gajalo se je tudi, da so si podložniki prilastili
zemljiškogosposke gozdove in jih proglasili
za srenjske. Takšni poskusi osamosvojitve
srenjskih skupnosti od zemljiških gosposk
so bili zelo pogosti: s tem pa se je višja last-
ninska pravica gosposk do srenj oslabila.
Pod vplivom gospodarskih razmer se je
ustroj srenj na območju nemškega pravnega
ozemlja, v katerega okvir je spadala tudi
Kranjska, pričel v XV. in XVI. stoletju spre-
minjati. Zemljiškim gosposkam je ponekod
uspelo, da so si prilastile vedno večje pravice
do srenjskih pašnikov in gozdov, podložnim
kmetom pa je marsikje ostala le užitna pra-^
81
KRONIKA    ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO
vica, ki so jo z recepcijo rimskega prava pri-
čeli razvijati v Servitute. Proces prilaščanja
srenjskih pašnikov in gozdov ter nastajanje
servitutov je potekal na območjih posamez-
nih zemljiških gosposk zelo različno. Z na-
stajanjem novih družbenih plasti kmečkega
polproletariata in proletariata (gostačev, ko-
čarjev, podružnikov) so se odnosi v srenjah
pričeli spreminjati. Soseske so pravico do
paše in lesa na srenjskem zemljišču dovolje-
vale le tistim, ki so imeli svoj hlev in ognji-
šče. Zaradi pomoči gostačev, dninarjev in
kočarjev pri obdelavi podložniških polj jih
niso mogli povsem izključiti od izkoriščanja
srenjskih pašnikov in gozdov. Zato se je po-
nekod uveljavilo pravilo, da so gostači in
kočarji lahko izkoriščali srenjske pašnike s
predhodnim dovoljenjem soseske. Med go-
stače so prištevali tudi dninarje in hlapce,
ki so jih gosposke in podložniki uporabljali
za delovno silo. V okviru srenj se je pričelo
oblikovati  članstvo  dveh  kategorij.   Stari
člani so imeli neomejeno pravico do paše
in lesa, drugi pa le omejeno pravico, ki je
bila vezana na predhodno dovoljenje celotne
soseske. Smeli so n. pr. pobirati v gozdu od-
padni les, niso pa smeli sami sekati; imeli so
pravico pasti drobnico, ne pa tudi govejo
živino in konje itd. Vendar so te pravice od
gosposke do gosposke močno variirale. Za-
konski predpisi na osnovi recepcije rimskega
prava so zemljiškim gosposkam omogočili,
da so omejevale služnostne pravice le na
stare prebivalce, kar je hkrati tudi nepo-
sredno  vplivalo na  izoblikovanje  mnogih
srenjskih predpisov in statutov, posebno v
alpskem pašnem območju. Številni ohranjeni
vaški in alpski redi za Koroško in Štajersko
nam to dokazujejo. V teh redih je bilo pod-
ložnikom predpisano število in vrsta živi-
ne, ki so jo smeli pasti na alpskih pašnikih.
Obseg izkoriščanja srenjskega zemljišča so
posameznim hubam običajno odmerjali po
njihovi velikosti. V planinskih pašnih pre-
delih je ponekod imela vsaka kmetija do-
ločeno število deležev, po katerih so odmer-
jali število živine, ki so jo smeli pasti na
srenji, in količino lesa, ki so ga dobivali iz
srenjskih gozdov ter obveznosti do srenjske
skupnosti (popravilo poti, ograj itd.). Na
splošno lahko trdimo, da so bili na območju
posameznih srenj srenjski predpisi odvisni
od   obsega   pašnikov,   gostote   naseljenosti
kmečkega prebivalstva ter števila njihove
živine. Pri posameznih podložnikih ali celih
soseskah so se v XVII. in XVIII. stoletju med
seboj močno prepletale oblike srenjskih in
služnostnih pravic do paše in lesa. Ti odnosi
so zlasti pregledno razvidni v rektificiranih
dominikalnih aktih in rustikalnih tabelah, iz
katerih je mogoče razbrati točno sliko fev-
dalne agrarne strukture, predvsem glede na
obseg razprostranjenosti srenj, pašnih in
gozdnih servitutov v fevdalnem gospodar-
stvu. Na področju posameznih graščin, zem-
ljiških gosposk in cerkvene posesti so imeli
ponekod podložniki hkrati pravico do lesa
in paše tako na srenjskih kot na služnostnih
pašnikih in v gozdovih, drugod so podlož-
niki imeli to pravico omejeno le na srenjske
ali služnostne pašnike in gozdove. Proces
individualizacije kmečke posesti, t. j. pri-
ključevanje gozdnih in pašnih površin v
individualno uporabo posameznim hubam je
takrat zavzemal še neznaten obseg. Le redki
so bili podložniki, katerih posest je dosegla
takšno stopnjo ravnovesja ornih, pašnih in
gozdnih površin, da so bili gospodarsko po-
vsem neodvisni od srenjskih ali shižnostnih
pravic. Stanje na srenjskih pašnikih in v
gozdovih je bilo na splošno zelo slabo. Indi-
vidualizirani rustikalni in srenjski gozdovi
so bili v pretežni večini zelo razredčeni in
opustošeni. Upravičenci so dobivali iz srenj-
skih gozdov v glavnem le les za kurjavo in
steljo in jih imeli le še za pašo. Boljšega
gradb. lesa v njih že ni bilo več dobiti.
Srenjski pašniki so bili prav tako v brez-
upnem stanju. Večji del so bili slabi in pre-
puščeni sami sebi. Živina na njih pa je bila
izpostavljena stalnim okužbam. Posebno za-
nimivo sliko o razmerah na srenjskih pašni-
kih nudijo odgovori na nagradno vprašanje,
ki ga je razpisala Kranjska kmetijska družba
1767 »Ali so srenjski pašniki v deželi škod-
ljivi ali koristni in kako bi jih najlaže in
najprej odpravili, oziroma kako naj bi se
naredili koristni«. Vsem odgovorom je bilo
skupno, da so se njihovi avtorji zavzemali
za razdelitev srenjskih pašnikov, uvajanje
krmnih rastlin in za racionalnejšo hlevsko
rejo. Ti odgovori so bili dejansko izraz
pojmovanja zelo ozkega kroga fiziokratsko
usmerjenih ljudi iz vrst fevdalnega plemstva
in višjega uradništva terezijanske dobe. Za-
radi globokih spon fevdalne agrarne struk-
ture Kranjska v tem obdobju ni mogla s pri-
dom uresničevati novih gospodarskih na-
zorov. Podložna in graščinska posest sta bili
v gospodarjenju še tako zaostali, da jim je
bil smisel za racionalnejše oblike kmetijstva
bolj tuj. Mali kmetje in kočarji, katerih go-
spodarstvo je bilo izključno navezano na
srenjske pašnike, so bili z njihovim razdelje-
vanjem zelo prizadeti, predvsem ker niso
imeli sredstev za prehod na hlevsko rejo.
Nasprotno pa so bili nekateri redkejši zem-
ljiški gospodje in celaki mnenja, da je ne-
racionalno izkoriščati za pašnike zemljo, ki
bi jo mogli s svojimi sredstvi obdelovati.
82
ČASOPIS     ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
2. Država je sprva skušala novi način go-
spodarstva uvesti s silo, s pomočjo zakono-
daje in kmetijske družbe. Pri tem so jo
vodile fiziokratske težnje, da bi ustvarili z
razdelitvijo srenjskih pašnikov in z uvaja-
njem krmnih kultur, posebno detelje, pogoje
za uvedbo racionalnejše hlevske reje. V last-
ninske razmere na srenjskih pašnikih je
prvič globlje posegel patent z dne 5. novem-
bra 1768 z zahtevo, naj jih v roku enega leta
razdele. Odrejeno je bilo, naj v čeških in
avstrijskih deželah razdelijo vse srenjske
pašnike, ki so jih izkoriščali podložniki sami,
ali skupno z zemljiškimi gosposkanii. Kot
glavna razloga za razdelitev sta bila navede-
na majhna donosnost in razširjanje kužnih
bolezni. Po patentu je bilo predvideno, naj
bodo pri dodelitvi deleži posameznih upra-
vičencev v sorazmerju z velikostjo posestva.
Razdelitvene operacije pa so bile prepuščene
upravnemu aparatu: magistratom, okrajnim
gosposkam itd. Ako bi gosposke ne izvedle
razdelitve v določenem roku, je patent po-
oblaščal kresijske urade, da izvedejo razdeli-
tev srenjskih pašnikov na račun prizadetih
gosposk. V patentu je bil predviden tudi pri-
silni odvzem zemljišč vsem tistim, ki bi iz
malomarnosti opuščali kultiviranje dodelje-
nih delov, in kazni za tiste, ki bi po razdeli-
tvi še vedno pasli živino na razdeljenih paš-
nikih. Da bi se zagotovila paša drobnici, je
bilo v patentu določeno, naj se izvzamejo
v vsakem kraju od razdelitve določeni deli
suhih pašnikov ter naj ostanejo po potrebi
nerazdeljeni za pašo drobnice; hkrati pa je
bila pod denarno kaznijo prepovedana paša
goveje živine na teh pašnikih. Po patentu so
bili od razdelitve prav tako izvzeti pašniki
v goratih in alpskih predelih. Da bi dvignili
interes za racionalnejše obdelovanje tal na
razdeljenih zemljiščih, so bile za dobo 10 let
zmanjšane dajatve s teh zemljišč. Da bi
živina zaradi razdelitvenih operacij ne trpela
pomanjkanje krme, je patent priporočal
podložnikom, naj na strniščnih poljih v bli-
žini domov sejejo čim več detelje in drugih
krmnih rastlin. Naslednjega leta so razde-
ljene srenjske pašnike s posebnim ukazom
oprostili za 30 let desetine in odredili, da se
morajo novi deleži v zemljiških knjigah pri-
pisati k posestvom kot njihovi neločljivi deli.
Uredbi z dne 24. marca in 23. avgusta 1770
sta dajali podrobnejša navodila za razdeli-
tev. Prepletanje različnih oblik agrarnih
skupnosti, srenjskih in servitutnih pašnikov,
je nedvomno zahtevalo mnogo preciznejšo
in gospodarskemu razvoju posameznih dežel
bolj prilagojeno zakonodajo.
Po patentu z dne 24. marca 1770 so bili
lastniki razdeljenih srenjskih j^ašnikov po- j
novno oproščeni desetine za 30 let; do- •
voljeno jim je bilo tudi, da jih ogradijo in i
zaščitijo pred divjačino.
V pojasnilu k patentu z dne 24. marca i
1770 je bilo ponovno določeno, naj bodo ;
deleži posameznih upravičencev v sorazmer- i
ju z velikostjo posestva. Od razdelitve so;
bili izvzeti gozdni, močvirnati in hriboviti j
predeli ter taki srenjski pašniki, ki bi bili
za razdelitev med vse upravičence premajh- ;
ni. Ob razdelitvi naj bi dobili svoj delež i
tudi župnik, šolski upravitelj in vaški roko-1
delci v sorazmerju s posestjo ali številom i
glav živine;  obdržali bi tudi pravico do
skupne paše drobnice na zato določenih kra-
jih, kar je bilo predvideno tudi že v patentu;
z dne 5. novembra 1768. Ako je imela na^
srenjskem pašniku  pravico do paše tudi
zemljiška gosposka, ji je po uredbi ob raz-
delitvi pripadala polovica pašnika. Močvir- ]
nate pašnike bi bilo treba pred delitvijo naj-:
prej izsušiti. Če bi ob razdelitvi preostal i
kak kos zemljišča, naj bi pripadel kakemu \
celaku. Nižjim upravnim organom je bilo {
naročeno, naj izdelajo podrobnejša navodila!
za razdelitev.
Naslednja uredba z dne 14. marca 1771 je
dopolnjevala predhodno. Določeno je bilo,
da gosposke, ki niso imele na srenjskih paš-
nikih pašne pravice, ob razdelitvi ne dobe
ničesar. Ako pa je bila njihova pašna pra- i
vica omejena le na nekaj glav živine, naj jim \
ob razdelitvi pripade delež v sorazmerju >
s številom glav živine. Po uredbi z dne 4. ja-
nuarja 1780 je bilo ponovno določeno, naj
se do konca aprila istega leta srenjski paš-■
niki razdelijo. Dominijem je bilo naročeno, j
naj dostavijo do tega roka okrožnim uradom
razdelitvene sezname  in  tehtne pripombe
glede še nerazdeljenih srenjskih pašnikov, i
V nasprotnem primeru bodo razdelitvene 1
operacije povzeli okrožni uradi na stroške |
dominijev. i
Kljub strogim patentom pa je razdelje- ,
vanje le počasi napredovalo. Na Dolenjskem :
je n. pr. ostalo do 1. 1785 še nerazdeljenih \
342 srenjskih pašnikov. V patentu z dne \
17. aprila 1784 je bilo ponovno predpisano, \
da se morajo srenjski pašniki v roku enega \
leta razdeliti. Ponovno je bila izražena grož- j
nja, da bodo razdeljene pašnike lastnikom ;
odvzeli, če jih ne bodo obdelovali in jih po- \
delili drugim, pa čeprav kočarjem. Vendar !
je ostalo le pri grožnjah. i
Sporedno s predpisi o razdelitvi srenjskih 1
pašnikov so izdali tudi vrsto uredb o raz- \
delitvi srenjskih gozdov. Predpisano je bilo,
naj jih v roku dveh let na osnovi žreba raz-
dele med srenjske upravičence. Zemljiškim
gosposkam pa je bilo ukazano, naj še na-
83
KRONIKA    ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO
dalje nadzirajo izkoriščanje teh gozdov. Raz-
deljevanje srenjskih gozdov je imelo za po-
sledico še večje opustošenje gozdov. Zato so
v začetku XIX. stoletja razdeljevanje pre-
povedali.
Pri razdeljevanju srenjskih pašnikov in
gozdov je fevdalnoabsolutistična država upo-
števala predvsem koristi velikih in srednjih
posestev, pravice malih kmetov, kočarjev in
dninarjev pa je s predpisi zelo omejila. Po-
udariti je treba, da se na Kranjskem zemlji-
ški gospodje zaradi majhnega interesa za
novi način gospodarstva niso dosti zavze-
mali za razdeljevanje. Podložniki so dode-
ljene dele večinoma še naprej izkoriščali kot
srenjske pašnike.
Z izidom razdelitvenih patentov se je mar-
sikje na območjih posameznih srenj položaj
malih kmetov, kočarjev in osobenkov zelo
poslabšal. Pri razdeljevanju srenjskih zem-
ljišč so po predpisih patenta upoštevali
predvsem velikost posesti. Največ so dobile
graščine in celaki, manjšim kmetom in ko-
čarjem pa so dodelili najmanjša in najslabša
zemljišča. Na splošno so se razdelitvene ope-
racije na Kranjskem razvijale počasi, v
vzdušju patriarhalnih razmer fevdalnoabso-
lutistične države, čeprav je država skušala
s silo uvesti svoje gospodarske poglede.
Kranjski stanovi niso kazali prevelikega
interesa za razvoj racionalnejših oblik kme-
tijstva in zato od razdelitvenih operacij niso
pričakovali posebnih koristi. Ljubljanski
okrožni urad pa je bil mnenja, da so pred-
stavljali glavno oviro pri razdeljevanju pre-
pleteni odnosi pašnih in gozdnih pravic, ki
so na istem zemljišču pripadali različnim
gosposkam. Postojnski okrožni urad je po-
ročal, da na njihovem področju zaradi velike
kamenitosti ni prišlo do razdeljevanja srenj
da so jih še nadalje uporabljali za skupno
pašo. Po navedbah novomeškega okrožnega
urada so na njihovem območju nekatere paš-
nike že razdelili, mnoge pa so še po razdeli-
tvi pustili skupaj. Glavni razlog zato je bilo
siromaštvo podložnikov, ki jim je onemo-
gočalo, da bi lahko spremenili slabša zem-
ljišča v orne površine. Čeprav kmetje in
zemljiške gosposke večinoma srenjskih paš-
nikov na Dolenjskem in Notranjskem niso
razdelile, je bil za posamezne družbene plasti
obseg pravic s patenti točno predpisan. Ko-
čarji in gostači so glede srenjske paše in
lesa postali povsem odvisni od uvidevnosti
ali dobrohotnosti gospodarsko močnejših
članov srenje. Prisilne razdelitvene akcije so
ponekod koristile predvsem zemljiškim go-
spodom, ki so arondirali svoja posestva z
dobljenimi srenjskozemljiškimi kompleksi.
Podložniki so ponekod dodeljene jim dele
takoj vključili med orne površine, kar je
imelo za posledico, da je zaradi pomanjka-
nja gnoja donosnost zelo padla. Nenačrtni
in preuranjeni razdelitvi je sledila še večja
razmetanost zemljišč.
Zaradi neuspeha pri razdeljevanju srenj-
skih pašnikov je vlada morala opustiti pri-
silne ukrepe in je v dekretih 14. oktobra 1808
in 26. decembra 1811 postavila razdelitev na
prostovoljno osnovo. Razdeljevanje srenjskih
pašnikov je v prvi polovici XIX. stoletja zelo
počasi napredovalo, zlasti še od kar je bilo
postavljeno na prostovoljno osnovo. Z vrsto
predpisov so skušali pašo na srenjskih paš-
nikih vskladiti s koristmi živinoreje. Prepo-
vedali so spomladansko pašo, jesensko pašo
pa so omejili le na suhe travnike od 29. sep-
tembra naprej. Ti predpisi so se, kot je iz
poročil posameznih okrajnih gosposk raz-
vidno, le delno izvajali. Leta 1832 je bilo
na področju novomeškega in postojnskega
okrožja še 95.545 oralov nerazdeljenih srenj-
skih pašnikov. Zaradi majhnega zanimanja
so razdelitvene operacije v predmarčni dobi
zelo počasi napredovale. V razdobju po iz-
vedbi katastralnih merjenj (1824—1828) do
1. 1843 je večina okrajnih gosposk poročala
ljubljanskemu okrožnemu uradu, da na nji-
hovem področju ni prišlo do razdeljevanja
srenjskih zemljišč. Izjema sta bili le okrajni
glavarstvi Radovljica in Ljubljana-okolica.
Podobna poročila so poslale tudi okrajne go-
sposke novomeškemu in postojnskemu okrož-
nemu uradu. Razdeljevanju srenjskih paš-
nikov in gozdov so pričele tudi »Novice« po-
svečati večjo pozornost. Pozivale in prepri-
čevale so podložnike, naj začno z razdelje-
vanjem.
*
Novo nastale razmere v pomarčni dobi so
vnesle v odnose srenjskih skupnosti vrsto
sprememb. Velika večina srenj ni imela ni-
kakih uprav, statutov ali predpisov, ki bi
določali obseg užitnih pravic članov, po-
samezniki so ne glede na koristi drugih čla-
nov brezobzirno izkoriščali gozdove in paš-
nike. Trdnejša organizacijska povezanost in
doslednejše izvajanje starih predpisov sta se
obdržali le pri nekaterih soseskah v alpskih
predelih. Po provizoričnem občinskem pa-
tentu z dne 18. marca 1849 so srenje upravno
podredili novo nastalim političnim občinam.
Članom soseske so še naprej priznali užitne
pravice na občinskih zemljiščih in pred-
pisali, da nihče ne sme v večjem obsegu iz-
koriščati občinskega zemljišča, kot mu je
potrebno za kritje lastnih potreb. Nove poli-
tične občine so s temi predpisi prevzele ob-
veznost v zaščiti užitnih pravic članov nek-
84
ČASOPIS     ZA    SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
danjih agrarnih skupnosti. Delitev občinskih
hodno dovoljenje deželnega zbora, razdelitev
občinskih gozdov pa je bila po gozdnem
zakonu z dne 3. decembra 1852 možna le z
odobritvijo deželnega glavarstva.
Z občinskim zakonom so bile zaščitene
predvsem koristi velikih in srednjih kmetov.
Po občinskih volilnih sistemih 60 let XIX.
stoletja je prišla uprava občin povsem v
roke gospodarsko močnejših družbenih pla-
sti. Malim posestnikom in kočarjem je bila
po zakonu še nadalje priznana užitna pra-
vica do lesa in paše, prepuščena pa je bila
presoji občinskih svetov, ki so običajno šči-
tili le koristi gospodarsko močnejših občanov
in veleposestnikov. V okviru novih političnih
občin so se ponekod družbena nasprotja ob
vprašanju izkoriščanja srenjske paše in go-
zda zelo zaostrila. To je prišlo posebno do
izraza tam, kjer so revnejše sloje v živo za-
dele že servitutne agrarne operacije. Proces
vedno močnejše individualizacije kmetijstva
je imel zelo slabe posledice za izkoriščanje
občinskih zemljišč. Vsak upravičenec je težil
le za tem, da bi iz občinskih gozdov, pašni-
kov, travnikov in polj izvlekel čim več ko-
zemljišč je bila po zakonu vezana na pred-
risti. Občinske gozdove so navadno izkori-
ščali ne le upravičenci, ampak tudi občine
za javne namene, popravilo cest, mostov itd.
Povsem pa je manjkalo občinam smisla za
načrtno gospodarjenje na takih zemljiščih.
Občinski predpisi glede uprave teh zemljišč
so bili zelo splošni in posameznikom niso
dovolj natančno predpisovali obsega korišče-
nja njihovih pravic. Občinska zemljišča so
bila običajno bolj opustošena kot služnostna,
ki so jih nadzirali neposredno lastniki služ-
nostnih zemljišč. O teh vprašanjih je zato
večkrat razpravljal tudi deželni zbor in
sprejel več zakonskih predlogov za razdeli-
tev agrarnih skupnosti, ki pa jih vlada na
Dunaju ni sprejela. Šele 7. junija 1803 je
vlada sprejela zakon o razdelitvi agrarnih
skupnosti, čigar meritorna vsebina je bila
privatnopravnega značaja. Vseboval je le
okvirne predpise, težišče pa je bilo prene-
seno na deželno zakonodajo, kateri je bilo
prepuščeno, da izdela podrobne predpise za
razdelitveni postopek po službeni dolžnosti
ali na zahtevo upravičencev. Na Kranjskem
je zakon o uravnavi in razdelitvi agrarnih
skupnosti stopil v veljavo šele 26. oktobra
1887.
Proces pri razdeljevanju srenjskih pašni-
kov in gozdov je ustvaril skupno z zemljiško
odvezo v ožjem in širšem smislu pogoje za
razvoj kapitalističnih oblik individualizira-
nega kmetijstva. Oblike srenjskih skupnosti,
ki so nekoč skupno s pašnimi in gozdnimi
servituti tvorile osnovo fevdalnega kmetij-
stva, so se pričele pod vplivom kapitalistič-
nih oblik v gospodarstvu v drugi polovici
XIX. stoletja hitreje razkrajati, kar je ustva-
rilo pogoje za razvoj nove individualizirane
posestne strukture veleposestnikov, gruntar-
jev, srednjih in malih kmetov ter kočarjev.
Omenjene operacije so imele za posledico
večjo ali manjšo ekspropriacijo malih in
srednjih kmetov, katerih posest je padla v
roke oderuškega kapitala, mnogi kmetje so
bili zato prisiljeni uvrstiti se med agrarni
proletariat ali pa se izseliti. Sporedno z raz-
deljevanjem srenjskih pašnikov in gozdov se
je razvijala tudi odveza gozdnih in pašnih
služnosti, ki je osvobodila veleposest servi-
tutov in še bolj pospešila individualizacijo
kmetijstva. ^
V poglavju ^Gozdne služnosti na Kranj-
skem« obravnavam predvsem vpliv rudar-
stva na razvoj služnostnih pravic in pregled
stanja služnostnih pravic do lesa na območju
deželnoknežjih in zemljiškogosposkih gozdov
od XVI. do XVIII. stoletja. Pri tem sem pri-
šel do ugotovitve, da so gozdovi v zgodnjem
srednjem veku pravno pripadali vladarjem,
ki so na osnovi rimskega pravnega naziranja
zahtevali zase vsa zemljišča brez lastnikov.
Vladarji pa so gozdove navadno podelili v
užitek raznim cerkvenim in svetnim zemlji-
škim gospodom. S temi podelitvami v obliki
darovnic je prešla na zemljiške gospode tudi
pravica gozdnega prava (ins forestarium,
Forstrecht). Zemljiški gospodje so tako do-
bili pravico, da so lahko prepovedali krčenja
in kaznovali vsakogar, ki bi kršil njihove
predpise. Na podlagi fevdalnega gozdnega
prava so si zemljiški gospodje gozdove za-
varovali kot svoja lovišča, deloma pa so jih
s krčenjem spreminjali v rodovitna zem-
ljišča. Pravice do paše, lesa, stelje in celo
do tako imenovanega nižjega lova pa so pre-
puščali podložnikom na osnovi običajnega
prava proti določenim dajatvam. Obsežne
gozdne površine so sprva povsem krile po-
trebe zemljiških gospodov in podložnikov.
Omejevanje v izkoriščanju gozdov v obdob-
ju redke naseljenosti za zemljiškega gospoda
še ni imelo pravega smisla. Z nastajanjem
vedno večjega števila zemljiških gosposk,
graščin in dvorcev se je to stanje spremenilo.
Zemljiški gospodje so kmalu dobili nadzor-
stvo in ponekod tudi prevladujoči vpliv nad
srenjami, ki so bile v rokah podložnikov. Kot
izpričuje listinsko gradivo, podložniki vse do
XV. stoletja niso imeli svojih gozdov, temveč
so hubam pripadale le njive in travniki, go-
zdovi pa so ostali pretežno v skupni uporabi.
Podložniki so se oskrbovali z lesom in imeli
85
KRONIKA    ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO
pašno pravico tudi v deželnokncžjih in do-
minikalnih gozdovih. Z nastankom mest so
si tudi ta dobila od deželnega kneza pravico
do izkoriščanja deželnokncžjih gozdov.
Omejevanje služnostnih pravic do lesa je
bilo povezano z razvojem rudarstva. Rudar-
ski in gozdarski redi nekaterih večjih zem-
ljiških gosposk iz zgodnjega srednjega veka
so že poskušali urejati to vprašanje. Z rudar-
skimi regalnimi pravicami so si zemljiški
gospodje prilastili neomejene pravice do
rudokopov in gozdov ter pričeli urejati prav-
ne odnose med fužinarji in jim predpisovati
določene dajatve. Prvi rudarski regali na
Kranjskem so bili podeljeni freisinškim in
briksenškim škofom že v XIII. stoletju.
Nove gospodarske in politične razmere v
XV. stoletju so zelo povečale potrebo po raz-
voju rudarstva, steklarstva in ladjedelništva.
Deželni knez je spoznal, da je v rudarstvu
mogoče najti izdaten vir dohodkov in mu je
zato začel posvečati večjo pozornost. Z raz-
vojem navedenih gospodarskih panog se je
pomen gozda zelo povečal, cene lesu pa so
se dvignile. Les so pričeli uporabljati v veli-
kih količinah za pripravljanje oglja, za po-
trebe rudnikov, fužin in kovačnic; v primor-
skih predelih pa je razvoj ladjedelništva
zahteval mnogo trdega lesa. Deželnoknežja
gospodarska politika je zato v drugi polo-
vici XV. in v XVI. stoletju težila za tem, da
s posebnimi predpisi zagotovi fužinarskim
obratom in ladjedelništvu zadostne količine
lesa. Z rudarskimi in gozdnimi redi so bile
ustvarjene glede na lastninske odnose raz-
lične kategorije gozdov, v katerih se je dežel-
noknežja regaliteta uveljavljala na različne
načine. V te kategorije so spadali kameralni
gozdovi, ki so obsegali vse tiste gozdove, ki
niso pripadali zemljiškim gosposkam, me-
stom in srenjam; nadalje gozdovi, ki so bili
rezervirani za rudnike in fužine, vendar so
v njih v omejenem obsegu še ostale v veljavi
gozdne služnosti, srenjski gozdovi, ki so bili
pod deželnoknežjim nadzorstvom ter so mo-
rali ves presežek donosa oddajati rudniškim
in   fužinskim   obratom;   zemljiškogosposki
gozdovi, v katerih je bilo prepovedano krče-
nje, sekanje pa možno le z dovoljenjem rud-
niških oblasti, ki so nadzirale na takih pod-
ročjih gozdno gospodarstvo. Regalitetna pra-
vica  je  deželnemu  knezu   dopuščala   več
pravic v skladu z njegovimi koristmi. Uve-
ljavljanje deželnoknežje regalitetne pravice
je z razvojem rudarstva zelo prizadelo pod-
ložnike in delno tudi zemljiške gospode na
območju rudokopov. Deželni knez je na-
vadno podeljeval rudnike, fužine, kopišča in
gozdove v zakup trgovcem in podjetnikom,
ki so v gozdovih hoteli zagotoviti svoje po-
trebe po oglju, koristi podložnikov pa jim
pri tem niso bile mnogo mar. Vsi rudarski
redi so predpisovali, da naj podložniki svoje
zahteve po lesu prijavijo rudarskemu sod-
niku, ki naj določi les za sečnjo. Podložniki
in zemljiške gosposke pa so te predpise le
delno izvajali. Stalne pritožbe višjih rudar-
skih sodnikov o pustošenju in krčenju go-
zdov po podložnikih ter stalni očitki na ra-
čun zemljiških gosposk, da zavestno podpi-
rajo rovtarstvo, najzgovorneje pričajo o tem.
Vsi ti spori in pritožbe dokazujejo, da se
deželnoknežja regalitetna pravica ni dosled-
no izvajala in da se podložniki predpisanih
ukrepov o izkoriščanju lesa niso dosledno
držali. Takšne razmere so prevladovale tako
na območju deželnokncžjih kot zemljiško-
gosposkih gozdov, kjer so podložniki imeli
služnostne pravice do lesa in paše.
V nadaljnjem izvajanju svoje disertacije
proučujem predvsem na osnovi vicedom-
skega arhiva in reformiranih urbarjev sta-
nje služnostnih pravic v deželnokncžjih go-
zdovih na Kranjskem in Primorskem ter na
področju nekaterih večjih zemljiških go-
sposk. Pri tem sem prišel do zaključka, da
je bil položaj podložnikov glede pravic do
lesa in paše na območju deželnokncžjih go-
zdov in zemljiških gosposk ter graščin ob
koncu XVI. in v XVII. stol. skoraj povsod
enak. Podložniki so morali svoje pravice do
lesa uveljavljati v stalni borbi z deželnim
knezom in zemljiškimi gospodi, ki so sku-
šali na najrazličnejše načine omejevati nji-
hove stare pravice. Nekdanje pravice pod-
ložnikov do lesa na rudarskih področjih, ki
so jih nekoč urejali z vaškimi redi ali s pred-
pisi zemljiških gosposk, so postale služnosti
v smislu rimskega prava. Njihov obseg je bil
točneje opredeljen in podeljevanje omejeno
le na dediče nekdanjih upravičencev; nji-
hove pravice pa so bile omejene le na zado-
voljitev domačih potreb. Služnostni upravi-
čenci do lesa v deželnokncžjih gozdovih so
se morali predhodno prijaviti pri gozdar-
skem mojstru oziroma hlapcu in upraviče-
nost do lesa z listino dokazati; dovoljena jim
je bila le sečnja tistega lesa, ki jim je bil
odkazan. Prav tako se je pri večini zemlji-
ških gosposk postopoma ustalila navada, da
so se morali služnostni upravičenci do lesa
javiti določenega dne, navadno na binkoštni
ponedeljek, pri zemljiških gosposkah, da so
jih poimensko vnesle v poseben seznam upra-
vičencev do lesa (Forstregister). Gozdni
hlapec je pri odbiri dreves moral upoštevati
predpisano kakovost in vrsto lesa; n. pr. za
gradnjo in skodlarstvo je moral določiti sta-
rejša drevesa, za kurjavo pa suha, trhla dre-
vesa in grmičevje. V začetku se je to doga-
86
ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
jalo od primera do primera, dokler se posto-
poma  ni  razvil  enoten  postopek.  Urbarji
dežehioknežjiii in drugih gosposk na Kranj-
skem so te omejitve v uporabi lesa večinonm
že povsod predpisovali, ponekod so zendji-
ške gosposke prepovedale izvoz lesa iz ob-
močja   svoje   gosposke,   prepovedale   pašo
drobnice ali pod kaznijo prepovedale pusto-
šenje ali krčenje gozdov itd. Nekdaj svo-
bodnejšo pravico podložnikov do lesa za do-
mače potrebe (Notdurft) so gosposke zelo
omejile. Obseg, vrsto lesa in kraj sečnje pa
so točneje določile. Ponekod so pričeli pra-
vice do lesa postopoma deliti na več vrst.
Les za kurjavo, steljo, gradnje, ograjevanje
in skodlarstvo. Pri mnogih zemljiških gospo-
skah se opaža težnja po omejevanju podlož-
niških pravic do lesa tako, da so podložni-
kom dodeljevale v skupno izkoriščanje od
svojih gozdov le določene gozdove in da so
jim točneje predpisale vrsto ter količino lesa,
ki so ga smeli dobivati v zemljiškogosposkih
gozdovih. Takšne oblike dodeljevanja so na-
rekovale   predvsem   potrebe   po   očuvanju
gozdov. Nekatere zemljiške gosposke na Go-
renjskem so v rudarsko bogatih  predelih
podpirale podložnike pri krčenjih v neob-
Ijudenih predelih z namenom, da bi s tem
zaščitile svoje koristi pred fužinarji. Zato
se je ponekod dogajalo, da so se dodeljevale
gozdne i>arcele luibam v individualno upo-
rabo ali v skupno izkoriščanje celotni sose-
ski. Iz takih oblik dodeljevanja so nastajali
tudi kmečki gozdovi. Kot lahko sklepamo iz
podatkov o reformiranih urbarjih in iz vice-
domskega listinskega gradiva, proces indi-
vidualizacije gozda. t. j. proces nastajanja
kmečkih gozdov v XVI. in XVII. stol. še ni
dosegel znatnega obsega. Podložniki za tak
način dodeljevanja niso kazali posebnega za-
nimanja. Zaradi premajhnega smisla za ra-
cionalno gozdno gospodarstvo se individual-
ne razdelitve niso preveč obnesle. Podložniki
so takšne gozdove navadno kaj kmalu izse-
kali in jih nato izkoriščali le še za pašo ali
steljo. Proti koncu XVI. in v XVII. stol. je
bilo posebno v višinskih predelih še vedno
zelo razširjeno požiganje in krčenje gozdov. •
Deželni knez je v rudarskih redih in urbar-
jih že v XVI. stol. zaradi očuvanja gozdov
prepovedal vsako požiganje in krčenje po-
sebno kočarjem, gostačem, dninarjem itd.
V XVII. stol. je zaostril gozdnozaščitne pred-
pise in v korist rudarstva še bolj omejil služ-
nostne pravice do lesa in paše na območju
fužin in rudokopov. Tudi v XVIII. stol. so
številne gozdnozaščitne predpise in uredbe
le deloma izvajali.
Na Kranjskem se je v XVIII. stol. začel
oblikovati pojem privatne gozdne lastnine z
neomejenimi lastninskimi pravicami. K temu
so mnogo pripomogli številni procesi. Neka-
terim zendjiškim gosjioskam je uspelo, da so
služnostne j)ravice do lesa povsem odpra-
vile ali pa so jih onu'jile na pravico slabšega
lesa. Mnogi zemljiški gospodje so na te pra-
vice gledali kot na miloščino, ki so jo bili
dolžni dajati svojim i)odložnikom.
Služnostne pravice do lesa so v XVIII. stol.
zavzemale skoraj nad polovico celot lu- gozd-
ne površine na Kranjskem. Proces individu-
alizacije gozdnih parcel, t. j. dodeljevanje
parcel posameznim luibam, je zavzel na
Kranjskem znatnejši obseg v XVIII. stol.,
vendar je bil večji del podložnikov kljub
dodeljenim gozdnim parcelam še vedno eksi-
stenčno vezan na služnostne in srenjske pra-
vice do lesa. Največjo stopnjo individuali-
zacije so dosegli v XVIII. stol. zemljiške go-
sposke in samostanska posest, v nekoliko
manjši meri pa cerkvena in župnijska posest.
Pod individualizacijo dominikalne posesti
razumemo, da je bila ta posest glede na po-
trebe lesa in paše neodvisna od sosednjih
zemljiških gosposk, čeprav je bila sama obre-
menjena s služnostnimi pravicami svojih in
tujih podložnikov.
V razdobju od srede XV. do prve polovice
XVIII. stol., kot vidimo, ne moremo govoriti
o sistematični gozdarski politiki. Prizadevali
so se predvsem, da bi zagotovili zadostno
količino lesa za rudniške in fužinarske
obrate ter ladjedelništvo. Temu namenu so
bili podrejeni vsi rudarski redi in gozdni
predpisi, ki so na osnovi deželnoknežjega
gozdnega regala uveljavljali gozdni rezervat
v korist rudarstva, urejali vprašanja služ-
nostnih upravičencev do koriščenja gozda in
skušali s strogimi gozdnimi predpisi zavreti
pretirano izkoriščanje gozdov.
Šele v drugi polovici XVIII. stol. so pod
vplivom fiziokratskih teženj začeli posve-
čati gozdovom večjo pozornost. Nove smer-
nice gozdarske politike, katere namen je bil
uvesti v prakso načela racionalnega gozdar-
stva, so se pokazale v vseh gozdnih redih,
izdanih za avstrijske dežele v drugi polovici
XVIII. stol. V njih je bilo mogoče opaziti
določeno težnjo, da se omogoči velikim gozd-
nim gospodarstvom prehod k racionalnejšim
oblikam gozdarstva. Terezijanski gozdni red
za Kranjsko z dne 2'5. novembra 1771'je za
razliko od prejšnjih že vseboval gozdnoza-
ščitne predpise, ki naj bi pripomogli k več-
jemu ohranjenju gozdov, zlasti na območju
Krasa, Pivke in Istre. Ta red je nad 80 let
predstavljal pravno osnovo za naše gozdno
gospodarstvo. Po vsebinski plati zavzemajo
predpisi gozdnega reda večji del navodila
za gozdno gospodarstvo za izkoriščanje, oskr-
87
KRONIKA    ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO
bovanje in gojitev gozdov. Novi gozdnoza-
ščitni predpisi so podložni.ške pravice do
lesa še bolj omejili. Fiziokratska zakonodaja
podložnikom shižnostnih pravic ni priznala
kot privatnopravne, temveč le kot javno-
pravne pravice, ki so izvirale iz podložni-
škega razmerja, na osnovi katerega so jim
bile zemljiške gosposke dolžne nuditi pomoč.
Brezplačna pravica do suhljadi je bila pri-
znana le revnejšim podložnikom, kočar-
jem in dninarjem. Jožefinska zakonodaja je
v večji meri priznala privatno gozdno last-
nino in omejila rezervatno pravico do pri-
vatnih gozdov in osvobodila oglarska in gozd-
na področja spon Ferdinandovega gozdnega
reda. Gozdnim lastnikom so dovolili svo-
bodno prodajo lesa tudi v območju rudoko-
pov. Rezervatna pravica je ostala še v ve-
ljavi, vendar je bila omejena le na državne
gozdove. Francoska gozdna uprava v dobi
Ilirskih provinc je vnesla v gozdne predpise
nove spremembe glede upravne reorganiza-
cije. Francoske gozdne uredbe so se le delo-
ma izvajale. Po odhodu Francozov se je go-
zdarstvo na Kranjskem še naprej razvijalo
v smislu jožefinskih reform.
*
V poglavju »Vrste gozdnih služnosti in
njihoD pravni položaj v prvi polovici XIX.
stol.«, obravnavam podrobneje posestvene in
osebne služnosti. Prve so delili na dve kate-
goriji. V prvo so prištevali pravico do lesa,
lubja, sinoljarjenja, gozdne paše itd. V drugo
pravice do napeljave vode, napajanja živine
itd. Osebne služnosti so delili v pravice do
uporabe in v pravice do užitka.
*
V poglavju »Pašne služnostina KranjskenKi.
obravnavam predvsem proces omejevanja
pašnih služnosti. Vse do XV. stol. so pod-
ložniki proti plačilu v denarju ali denarnih
dajatvah večinoma dokaj neovirano izkori-
ščali pašo na pašnikih in v gozdovih, ki so
bili v posesti zemljiških gosposk ali srenj.
V zgodnjem srednjem veku zemljiški go-
spodje niso imeli interesa, da bi jim te pra-
vice kratili. Sčasoma pa so se te razmere
spremenile. Nastajanje fevdalnocentralistič-
ne države, razvoj železarstva in rudarstva,
stalna krepitev moči meščanstva, vedno večje
izredne davčne naklade zaradi stalnih vojn
s Turki — vse to je imelo globoke posledice
na razvoj družbenorazrednili in upravnopo-
litičnih sprememb, ki so privedle zemljiško-
gosposko gospodarstvo do krize. Vse te spre-
membe so silile zemljiške gospode, da v tek-
movanju z meščanstvom ne zaostajajo in da
si pridobijo čim več dohodkov. Zaradi pove-
čanega blagovnodenarnega gospodarstva so
pospešeno izvajali na svojih podložnih po-
sestvih reluicijo naturalnih v denarne da-
jatve. Mnogi zemljiški gospodje, posebno
oskrbniki zastavnih zemljiških gosposk, so
pričeli vedno močneje obremenjevati podlož-
nike prizadevajoč si, da iz njih izvlečejo
čim več denarja. Zaradi naraščanja cen po-
ljedelskih produktov so začeli zemljiški go-
spodje ponekod v večji meri vključevati
svojo dominikalno posest v blagovno proiz-
vodnjo za trg. Ugodne tržne razmere so jih
ponekod privedle do tega, da so si pričeli
prilaščati podložniška in srenjska zemljišča,
jih priključevati svoji dominikalni posesti
in sporedno povečevati vprežno tlako. De-
litve, nakupi in prodaje zemljiških gosposk
ter številne podelitve zemljišč novo nastalim
zemljiškim gosposkam so imele za posledico
poseganje po rustikalnih zemljiščih in po
srenjskih pašnikih ter gozdovih in priklju-
čevanje njihove posesti h graščinskim obra-
tom. Kot je razvidno iz vaških in alpskih
redov, so bile pašne pravice podložnikov na
območju zemljiških gosposk s predpisi točno
določene. Podložniki so gosposkam navadno
za te pravice plačevali določene denarne ali
naturalne dajatve v siru. V XIIT. stol. si je
deželni knez prisvojil tudi formalno pravico
do srednje (Almendregal), užitno pravico pa
proti plačilu naturalnih ali denarnih dajatev
prepustil podložnikom. Zaradi navedenih
gospodarskih sprememb v zemljiškogospo-
skem sistemu gospodarstva v XV. stol. je pri-
šlo do večjega omejevanja pašnih pravic po
zemljiških gosposkah. Pritožbe proti omeje-
vanju teh pravic so postajale v poznem sred-
njem veku vedno pogostejše. Iz številnih
predpisov je razvidno, da je deželni knez v
XVI. stol. izvedel poostreno nadzorstvo nad
izvajanjem svoje regalne pravice, kar je ve-
ljalo zlasti še za prostrane deželnosodne
gozdne pašnike zastavnih gosposk. Zaradi
očuvanja gozdov je deželni knez prepovedal,
da bi te gozdne pašnike brez vednosti oskrb-
nikov zastavnih gosposk krčili in spremi-
njali pašne površine v travnike, polja ali
vrtove ali na njih postavljali koče. Poostreno
je bilo tudi nadzorstvo glede krčenja in na-
seljevanja kočarjev. Borba za pašne in gozd-
ne pravice med podložniki in zemljiškimi
gosposkami je od XVI. stol. naprej zavze-
mala vedno večji obseg. Pravde podložnikov
in zemljiških gospodov so bile skoraj na
dnevnem redu. Ponekod so pričeli obdavče-
vati s posebnimi dajatvami nekdaj svobod-
nejšo pašno pravico, drugod pa so jo začeli
omejevati ali prepovedovati. Proces v ome-
jevanju podložniških pašnih pravic je po-
ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
tekal na območjih zemljiških gosposk zelo
različno. Z recepcijo rimskega prava so se
postopoma uveljavili novi odnosi, ki so zem-
ljiškim gospodom omogočili še večje omeje-
vanje podložniških pašnih pravic. Pravni
priročniki iz XVI. in XVII. stol. so pričeli
pašne pravice obravnavati kot Servitute. V
Pegiusovem priročniku iz 1. 1567 o služnostih
so bile pašne služnosti uvrščene med kmečke
služnosti. Služnostna pravica do paše je bila
po njegovih navedbah pravica, po kateri so
upravičenci smeli pasti živino na tujem zem-
ljišču. Te pravice so nastale lahko na več
načinov: z zastaranjem, s podedovanjem, z
oporoko, na osnovi dogovora, z nakupom ali
s prodajo, s pogodbo, podaritvijo in z raz-
sodbo. Način o izvajanju teh pravic je bil
navadno predpisan v pogodbah, domenjen v
dogovorih ali pa je bil določen z običaji, ki
so bili v posameznih krajih v veljavi. Zem-
ljiškim  gospodom  je  uspelo,   da  so  po-
nekod pašne pravice omejili le na dolo-
čene pašnike ter podložnikom v pogodbah
predpisali kraj in čas paše ter vrsto in šte-
vilo živine, ki so jo smeli pasti. Ti pogodbeni
predpisi so bili od gosposke do gosposke zelo
različni. Kot razberemo iz rektificiranih do-
minikalnih aktov in rustikalnih tabel, sta
bila kraj paše in število živine skoraj po-
vsod predpisana, čas paše in vrste živine pa
le na Gorenjskem na območju nekaterih zem-
ljiških gosposk, kjer so bili pogoji za živino-
rejo ugodnejši.
*
»Stanje živinoreje v pašniškogospodar-
skem sistemu« obravnavam le v zelo sploš-
nih obrisih. Glavno arhivsko gradivo za to
poglavje sem črpal iz urbarjev, zapuščinskih
aktov, rektifikatorija, arhiva Kmetijske druž-
be, stanovskega in gubernijskega arhiva.
Goveja živina je bila v XVI. in XVII. stol.
na Kranjskem zelo številna, a majhna, mrša-
va in slabotna ter v primerjavi s sosednimi
deželami brez večje vrednosti. Povprečno so
na posameznih graščinah na Kranjskem re-
dili po 30 do 40 glav goveje živine, gospo-
darsko močnejše graščine pa so imele tudi po
40 do 70 glav. Na podložnih posestvih je
število živine zelo kolebalo. Na celih ali po-
lovičnih hubah so na Gorenjskem redili po
5 do 6 glav, na Dolenjskem in Notranjskem
pa 3 do 5. Kočarji so navadno redili eno do
dve kravi. — Na Dolenjskem in Notranjskem
je podložnikom zaradi stalnih kužnih bolez-
ni zelo primanjkovalo vprežne živine. Zem-
ljiške gosposke so bile prisiljene podložni-
kom posojati živino, če so hotele, da so bila
polja obdelana in fevdalne obveznosti izpol-
njene. V XVI. in XVII. stol. je med zakupno
živino prevladovala vprežna goveja živina.
Te oblike zakupa živine niso bile omejene
le na posamezne podložnike nekaterih gra-
ščin, temveč so bile ponekod na Dolenjskem
in Notranjskem množičen pojav.
Konjereja je bila v XVI. in XVII. stol. raz-
vita predvsem v ravninskih predelih, ki so
bili bogatejši pašnikov. Graščine so povpreč-
no redile 7 do 8 konj, v nekaterih primerih
tudi nad 10. To število je pri posameznih
graščinah v različnih obdobjih zelo kolebalo.
Dajanje konj v zakup podložnikom je zavze-
malo večji obseg le na Dolenjskem in No-
tranjskem, bilo pa je omejeno na posamezne
podložnike. Na graščinah so navadno redili
križance. Podložniki so pretežno redili go-
vejo vprežno živino. Nekateri so imeli enega
do dva konja. Ob prometnih poteh, kjer je
cvetelo prevozništvo, so jih imeli tudi več.
V drugi polovici XVIII. stol., zlasti še v XIX.
stol., se je živinoreja na Kranjskem znatno
popravila. Kmetijski družbi je uspelo, da je
s pomočjo državnih subvencij uvedla na
Kranjskem boljše pasme in jih prilagodila
krajevnim razmeram.
Drobnica: Od XVI. do XVIII. stol. so na
Kranjskem redili drobnico v mnogo večjem
obsegu kot danes. Posamezne graščine so re-
dile povprečno 50 do 100 glav ovac in pri-
bližno prav toliko koz. Na Notranjskem in
v nekaterih alpskih predelih Gorenjske sta
zavzemali kozoreja in ovčereja nadpovpre-
čen obseg. Mnoge zemljiške gosposke so se v
XVI. stol. pritoževale, da jim koze pustošijo
in uničujejo gozdove. Zaradi številnih kozjih
čred je deželni knez v gozdnih redih iz XVI.
in XVII. stol. izdal omejitve in prepovedi
kozje paše v deželnokncžjih gozdovih. V
XVIII. stol. so bile te prepovedi še ostrejše,
zaradi česar se je število koz pri posameznih
graščinah zelo znižalo. Kozoreja je dejansko
postajala vedno bolj domena revnejših druž-
benih plasti.
Ovčereja je bila v XVI. in XVII. stol. po-
sebno razvita v nekaterih alpskih predelih
Gorenjske okoli Bleda, Radovljice, Jesenic,
Bele peči itd. ter na Krasu in ob Pivki, kjer
je bila pretežni večini podložnikov edini vir
dohodkov, ki jim je omogočal plačevanje
fevdalnih obveznosti in,drugih dajatev. V
mnogih predelih Notranjske so posamezni
kmetje redili po 50 do 100 glav ovac. Zaradi
velikih čred ovac ter pomanjkanja sena je
bil zelo razširjen selitveni način paše. Mnogi
podložniki na območju zemljiških gosposk
Postojna, Prem, Ravne, Fünfenberg in Gut-
neg so gonili svoje črede prezimovat v bene-
ško Istro. V zgodnjem poletju pa so prebi-
valci iz beneške Istre prignali svoje črede
na Kras in Pivko. Zemljiške gosposke so
89
KRONIKA     ČASOPIS    ZA     S'LOVENSKO     KRAJEVNO     ZGODOVINO
svoje pašnike navadno dajale v zakup rej-
cem ovac po sorazmerno visokih cenah. Na
področju nekaterih gosposk se je tako raz-
vila posebim oblika zakupa pašnikov, ki jo
najdemo v nekaterih alpskih predelih Go-
renjske. V drugi polovici XVIII. stol. je
država skušala uveljaviti fiziokratske na-
zore o dvigu živinoreje tudi glede ovčereje.
K temu so jo silile rastoče potrebe nastajajo-
čih manufakturnili tekstilnih obratov v raz-
vitejših predelih države. V skladu s temi
pogledi je skušala odpraviti selitveni način
paše na Notranjskem, ovčerejo pa usmeriti
na hlevsko rejo in z uvedbo pasemskih ovac
dvigniti kakovost volne. Stare oblike ovčar-
ske transinianse od Snežnika k morju, k istr-
ski obali in v Furlanijo pa so se ohranile še
globoko v XIX. stol.
Svinjereja: Med služnostne pašne pravice
je spadala tudi pravica podložnikov do svinj-
ske paše. Obseg svinjereje je bil v XVI. in
XVII. stol. odvisen predvsem od razprostra-
njenosti bukovih in hrastovih gozdov. Na
podložnih posestvih so navadno redili le po
nekaj svinj, na graščinah pa je njihovo šte-
vilo kolebalo od 10 do 20, v mnogih primerih
je bilo to število preseženo. Podložniki so
svinje navadno pasli skupno z drugo živino
na pašnikih ali v gozdovih, kjer so imeli
pravico do paše. V XV. in XVI. stol. so pri-
čeli ponekod zviševati dajatve za svinjsko
pašo, drugod pa so začeli celo omejevati pra-
vico do nje. Mnoge zemljiške gosposke so
dovoljevale svinjsko pašo le, če sta želod ali
žir dobro obrodila. Kot je razvidno iz števil-
nih urbarjev iz XVI. in XVII. stol., so do-
mači podložniki to pravico večinoma uživali,
ne da bi zato plačevali posebne dajatve izven
okvira rednih urbarskih dajatev; tuji pod-
ložniki so morali plačevati predpisane de-
narne ali naturalne dajatve, katerih višina
se je ravnala predvsem po starosti svinj.
Pravice do svinjske paše so nastale na osnovi
dogovorov pogodb in zastaranih pravic. De-
lili so jih na določene in nedoločene. Dolo-
čene so bile, če je bilo število svinj za pašo
s predpisi točno določeno, v obratnem pri-
meru so bile nedoločene. Prehod svinjereje
iz pašniškega gospodarstva na hlevsko rejo
je bil na Kranjskem izveden do druge polo-
vice XIX. stol. Pospeševale so ga predvsem
nove agrarne razmere v pomarčni dobi in
večje izkoriščanje krmnih rastlin in okopa-
vin, ki so jih začeli na Kranjskem uvajati
v skladu z fiziokratskimi prizadevanji.
Živinoreja je bila v pogojih pašniškogo-
spodarskega sistema na splošno zelo zane-
marjena. Najbolj senčne strani tega sistema
so bile v tem, da je bila živiim na skupni
paši izpostavljena stalnim okužbam, vzreja
plemenske živine v danih pogojih je bila
nemogoča, za poljedestvo so šle znatne koli-
čine gnoja v izgubo, posevkom in mlademu
sadnemu drevju pa je živina stalno povzro-
čala znatno škodo. Servituti, ki so breme-
nili pašnike, so preprečevali spremembo paš-
niških površin v travniške, izvedbo raznih
melioracij itd. Skupna paša na strniščnih
oziroma prašnih poljih je predstavljala tudi
oviro za uvajanje krmnih kultur na strnišč-
nih poljskih površinah.
Prehod na hlevsko rejo je zahteval popol-
no privatno lastnino pašnikov, travnikov in
polj. S servituti obremenjena zemljišča so
bila resna ovira za uvedbo racionalnejših ob-
lik živinoreje, ki se je najprej uveljavila na
velikih graščinskih in cerkvenih individu-
aliziranih posestvih; kmečko prebivalstvo se
je hlevske reje zaradi neznanja ali pomanj-
kanja sredstev le postopoma oprijelo. Ne-
dvomno je tak način živinoreje zahteval
več izdatkov in dela kot pašniško gospodar-
stvo; donos je bil s hlevsko rejo mnogo
večji, živina je postala kvalitetnejša, za
vzrejo plemenske živine so bili ustvarjeni
ugodnejši pogoji.
Prehod na hlevsko rejo je bil na Kranj-
skem izveden šele sporedno z razkrojem fev-
dalne agrarne strukture v skladu z operaci-
jami odkupa in uravnave zemljiških dolž-
nosti.
(Se nadaljuje)
90
ČASOPIS     ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
RAZKROJ FEVDALNE AGRARNE STRUKTURE IN PREHOD
NA INDIVIDUALIZIRANO KMETIJSTVO NA KRANJSKEM
MARIJAN BRITOVSEK
(Nadaljevanje)
II.
V poglavju ^Odkup in uravnava zemlji-
ških dolžnosti« prikazujem razkroj fevdalne
agrarne strukture in nastajanje individuali-
ziranega kmetijstva. V prvi polovici XIX.
stoletja so se nasprotja med fevdalci in pod-
ložniki glede gozdnih in pašnih servitutov
vedno bolj zaostrovala. Zemljiški gospodje so
poostrili nadzorstvo nad gozdovi, odkar so
jim ti nudili zaradi povečane gospodarske
vrednosti večje dohodke. Zaradi tega so se
gosposke na vse načine iipirale priznanju
podložniških pravic do lesa ali paše v svojih
gozdovih in na pašnikih. Služnostni upravi-
čenci pa so si prizadevali, da bi obseg služ-
nostnih pravic razširili; pri tem so se sklice-
vali na svoje »stare pravice« do lesa in paše.
Kmetje so navadno gledali na služnostne
gozdove kot na tujo posest, ki jo smejo iz-
koriščati za zadovoljitev svojih potreb, pri
tem pa so povsem zanemarjali gozdnozaščit-
ne predpise. V mnogih primerih je izsekava-
nje služnostnih gozdov zavzelo tako velik
obseg, da so ostale le še poseke. Pravni pro-
cesi glede služnostnih pravic do lesa ali paše
ter glede pustošenja gozdov so bili v zadnjih
letih pred zemljiško odvezo in odpravo fev-
dalnega reda tako številni, da so bile le redke
tiste graščine, ki se ne bi s podložniki oziro-
ma kmeti pravdale glede servitutov. Upravi-
čence, ki so prekomerno izkoriščali svoje
služnostne pravice, so upravne oblasti kazno-
vale kot kršilce predpisov gozdnega reda.
Nekatere večje zemljiške gosposke so sku-
šale že v prvi polovici XIX. stoletja, t. j. še
pred zemljiško odvezo, rešiti vprašanje služ-
nostnih pravic v gozdovih tako, da bi upra-
vičencem odstopili del gozdov pod pogojem,
da se odpovedo služnostnim pravicam v ti-
stem gozdu, ki je ostal zemljiški gosposki.
Takšna pogajanja med zemljiškimi gospo-
skami in služnostnimi upravičenci za urav-
navo služnosti so bila zelo dolgotrajna in so
bila le v redkih primerih uspešna. Uravnava
in ureditev gozdnih služnosti sta bili navadno
prepuščeni svobodnemu dogovoru in spora-
zumu med gospostvi in podložniki.
Pri zemljiških gosposkah so obstajale, kot
vidimo, že desetletja pred marčno revolucijo
določene težnje za odvezo služnostnih pravic.
Ta prizadevanja so šla v dve smeri: skušali
so dodeljevati gozdne parcele upravičencem
glede na velikost posesti v individualno last
ali pa celotni soseski upravičencev v skupno
uporabo. Podložniki so se razdelitvam na
splošno upirali. Pri individualnih dodelitvah
so se imovitejši podložniki bali, da bodo ob
novih razdelitvenih normah prikrajšani; po-
lovični in manjši kmetje so gledali na raz-
deljevanje z velikim nezaupanjem, zlasti še
zato, ker so jim gosposke dodeljevale takšne
gozdove, ki so bili precej razredčeni.
Spremembo v reševanju tega vprašanja je
prinesla šele biiržoaznodemokratična revolu-
cija v Avstriji 1. 1848, ki je reševala vpraša-
nje zemljiške odveze po parlamentarni poti.
Patent z dne 7. septembra 1848 je odredil,
naj se razne pašne in lesne pravice ter servi-
tuti proti določenemu plačilu odpravijo. Brez
odškodnine naj bi odpravili pravice sosesk
do strniščne in prašne paše. Pod vplivom
fevdalne kontrarevolucije se je radikalni na-
čin reševanja servitutnega vprašanja moral
umakniti zmernejšim predpisom v zemljiško-
odveznem patentu z dne 4. marca 1849. V
novih predpisih je bilo odrejeno, da ostanejo
služnostne pravice v veljavi vse do izida po-
drobnejših predpisov, ki bodo upoštevali po-
sebnosti vsake dežele. Zakonodajalec je raz-
dvojil zemljiškoodvezne operacije v ožjem
smislu od zemljiškoodveznih operacij v šir-
šem smislu. Z zemljiškoodveznimi operacija-
mi v ožjem smislu so odpravili tlako in dvo-
lastništvo zemlje z vsemi privilegiji oziroma
dajatvami, ki so iz tega razmerja izvirale.
Pod zemljiško odvezo v širšem smislu razu-
memo servitutne operacije, katerih izvedba
je predstavljala mnogo večje tehnične težave
in so jih izvedli po zemljiškoodv^eznih opera-
cijah v ožjem smislu. Novi zakon o odkupu
in uravnavi zemljiških dolžnosti je izšel 5.
julija 1853, t. j. v pogojih zmagovite kontra-
revolucije, ko je zakonodajna oblast ponovno
prišla v roke vladarja in njegove vlade.
Za izvedbo operacij pri odkupu in urav-
navi zemljiških dolžnosti je ministrstvo za
notranje zadeve ustanovilo posebne deželne
komisije, ki so poslovale na osnovi določenih
patentov, uredb in predpisov (patent z dne
5. julija 1853, navodila ministrstva za notra-
nje zadeve in pravosodja z dne 31. oktobra
1857 ter dodatne uredbe z dne 17. oktobra
I860). Deželna komisija za odkup in urav-
navo zemljiških dolžnosti na Kranjskem se
je konstituirala 16. avgusta 1855. Za predsed-
nika komisije je bil imenovan deželni glavar
grof Chorinsky, za njegovega namestnika
159
K K o N I K A    ČASOPIS    7, A     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO
dvorni svetnik grof Andrej Hoclienwart.
Drugi člani komisije so bili izbrani iz vrst
pomarčnega političnega in sodnega uradni-
štva. Komisijo so poleg predsednika in nje-
govega namestnika sestavljali še štirje stalni
člani in en namestnik. Lastnike služnostnih
zemljišč in služnostne upravičence sta v ko-
misiji zastopala po dva zastopnika z na-
mestnikoma. Značilne lastnosti članov komi-
sije so bile, da so bili birokratsko vestni in po-
litično zanesljivi pripadniki konservativno-
fevdalnih nazorov pomarčnega absolutizma.
Deželna komisija je osnovala za Gorenjsko.
Dolenjsko in Notranjsko tri lokalne komisije,
katerih delovna področja so se po svojem
obsegu v glavnem skladala s terezijansko
upravno razdelitvijo na okrožja. Posameznim
lokalnim komisijam so podredili določene
politične okraje. Kompctence deželne komi-
sije in lokalnih komisij so bile s predpisi
patenta in navodil točno določene. Za izved-
bo agrarnih operacij je bila odgovorna dežel-
na komisija, ki je bila neposredno podrejena
ministrstvu za notranje zadeve. Njena pri-
stojnost ni bila omejena le na izvajanje
administrativnopravnega postopka operacij,
ampak je imela tudi pravico do razsojanja
v privatnopravnih zadevah, ki so spadale
pod pristojnost civilnih sodišč. Lokalne ko-
misije so bile deželni komisiji podrejene kot
pomožni organi, katerih pristojnost je bila
omejena na izvajanje navodil in ukazov de-
želne komisije ter za pravno in tehnično po-
moč pri neposrednem izvajanju operacij.
Za odkup ali uravnavo predvidene pravice
so se delile v dvoje bistveno različnih kate-
gorij:
a) pravice, ki so jih morali odkupiti ali
uravnati po službeni dolžnosti na osnovi za-
konskih predpisov patenta (Amtswegen).
b) pravice, katerih odkup ali uravnava
naj bi bila izvedena s provokacijo, to je na
zahtevo določenega števila upravičencev.
V prvo kategorijo so spadale pravice, ki
časovno niso bile omejene ali preklicne; sem
so spadale: i. pravice do drvar jen ja, stelje.
smolarjenja itd., 2. pašne pravice na tujih
zemljiščih in posestvih, 3. preostale služnost-
ne pravice, ki niso bile zajete pod točkama
1 in 2 ter niso bile časovno omejene ali pre-
klicne. To so bile n. pr. pravice do postav-
ljanja kopišč, kopanja peska, lomljenja
kamna, žganja apna itd., in 4. pašne in lesne
pravice na območju nekdanjih deželnokncž-
jih regalnih gozdov. Lastniki služnostnih
zemljišč so morali za odkup ali uravnavo
služnostnih pravic po uradni dolžnosti naj-
prej izpolniti posebne prijave, ki so služile
kot osnova za nadaljnje operacije.
V drugo kategorijo pravic so spadale pra-
vice, katerih odkup ali uravnava je bila za-
vezana na provokacijo: sem so spadali: 1. vsi
poljski servituti, ki niso bili zajeti v § 1 pa-
tenta o odkupa in uravnavi služnostnih pra-
vic pod pogojem, da je obstajalo na teh zem-
ljiščih zemljiškogosposko in podložniško
razmerje; 2. skupne lastninske in užitne pra-
vice do zemljišč, ki so bila skupna last ne-
kdanjih zemljiških gosposk in občin oziroma
podložnikov ali dveh ali več občin skupaj.
To so bile pravice, ki so jih uživali v obliki
solastništva dominiji in občine oziroma pod-
ložniki ali več občin skupaj.
Za odkup ali viravnavo niso prišle v poštev
pravice, ki so izvirale iz sečnih pogodbenih
razmerij, dobave lesa za omejeni čas, določe-
ne dobave lesa cerkvam, faram. šolam in
ustanovam, pravice, ki so bile odpravljene
z zemljiškoodveznimi predpisi ali so bile
proglašene za odkupljive, dalje vse pravice,
ki so bile časovno omejene in preklicne, hišni
servituti, poljski servituti z izjemo pašnih in
gozdnih, ako na obremenjenih zemljiščih ni
bilo zemljiškogosposko in podložniško raz-
merje, nadalje užitne pravice do gospodar-
skih poslopij in njim pripadajočih vrtov.
Za razumevanje prepletenih agrarnih ope-
racij pri odkupu ali uravnavi zemljiških
dolžnosti je pogoj temeljito poznavanje ob-
čih pravnih predpisov in internih navodil
deželne komisije glede poslovanja lokalnih
komisij. Pravni postopek obravnav za odkup
ali uravnavo zemljiških dolžnosti se je delil
na tri stopnje:
1. poizvedba in ugotovitev vseh dejanskih
in pravnih odnosov glede služnostnih pravic
ter ugotovitev upravičenosti njihovega od-
kupa ali uravnave;
2. poizvedba in ugotovitev okoliščin za od-
kup ali uravnavo;
3. izvedba odkupa ali uravnave ter določi-
tev provizorijev.
Naloge lokalnih komisij na prvi stopnji
postopka so bile, da poizvejo in ugotovijo:
a) vrsto in obseg služnostnih pravic, b) nji-
hovo pravno razmerje, t. j. na osnovi kakšne-
ga pravnega razmerja so bile osnovane, c)
služnostna zemljišča, ki so bila predmet ob-
ravnav, d) upravičence in lastnike služnost-
nih in solastniških zemljišč, e) podatke o na-
činu, trajanju in meri užitnih pravic, f) daja-
tve, ki so jih morali plačevati služnostni
upravičenci za svoje služnostne pravice, g)
okoliščine, po katerih je bilo mogoče prisoditi
odkup ali uravnavo.
Po končanih poizvedbah in ugotovitvah
vseh dejanskih in pravnih odnosov služnost-
160
ČASOPIS     ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO     KRONIKA
nih pravic na osnovi sporazumov ali pravno
veljavnih odločitev deželne komisije so začele
lokalne komisije z obravnavami druge stop-
nje, to je, s poizvedbami in z ugotavljanjem
okoliščin za odkup ali uravnavo. V poštev je
prišlo predvsem vprašanje, ali naj se izvede
popolna ali le delna uravnava po predpisih
§ 15 patenta, ali pa naj se izvede odkup pra-
vic z odstopom zemljišč ali s plačilom v
denarju.
S potrditvijo načrtov za odkup ali urav-
navo so prišle obravnave v zaključno fazo
postopka, to je do same izvedbe odkupa ali
uravnave.
*
Družbena vloga servitutne zakonodaje. Pri
izdelavi patenta za odkup in uravnavo zem-
ljiških dolžnosti se je zakonodajalec dosledno
držal principa, da koristi predvsem velepo-
sestnikom. Predpisi so izražali težnje, da se
doseže čim večja razbremenitev zemljišč v
korist lastnikov služnostnih zemljišč, to je,
veleposestnikov. Z gledišča nastajanja kapi-
talistične veleposesti so bili ti predpisi ko-
ristni, za veliko večino kmečkega prebival-
stva pa so predstavljali »prefinjeno obliko
ropanja« njihovih nekdanjih pravic.
Fevdalnoburžoazna oblast si je prizade-
vala, da bi ustvarila z izidom novega zakona
o odkupu in uravnavi zemljiških dolžnosti
ustreznejše pravne odnose, ki bi omogočali
razvoj racionalnejšega kapitalističnega kme-
tijstva. Tega principa pa ni dosledno izvedla
v zakonskih predpisih glede odkupa pravic
z odstopom gozdov upravičencem. Po teh
predpisih je bil odstop gozdov mogoč le
upravičencem kot celoti, ne pa individualno.
Najtežje družbenosocialne posledice za
upravičence so imeli zakonski predpisi glede
odkupa pravic s plačilom v denarju ali v
obveznicah zemljiškoodveznega fonda. Po
teh predpisih so morali izvedenci v primeru
nesporazumov med prizadetimi strankami
preračunavati vrednost letnega užitka po po-
vprečnih lokalnih cenah iz let 1836—45. Za-
radi spremenjenih gospodarskih pogojev so
bile cene lesa v 60 in 70 letih mnogo višje kot
takrat. Tako je bila vrednost letnega užitka
lesa ocenjena mnogo niže, kot so bile dejan-
ske tržne cene, kar je vplivalo tudi na do-
ločitev mnogo nižjega odkupnega kapitala.
Pri plačevanju odkupljenih pravic z obvez-
nicami zemljiškoodveznega fonda so bili
upravičenci izpostavljeni stalnemu nihanju
vrednostnih papirjev, posebno še zato, ker ni
bilo predpisano, po kakšnem kurzu se bodo
upravičencem obveznice izplačevale. Služ-
nostni upravičenci so tako dobili kapital, ki
je bil daleč pod vrednostjo odkupljenih pra-
vic. Prav v teh predpisih se je pokazala moč
zmagovite fevdalne kontrarevolucije nad
njenimi nekdanjimi podložniki. Mnenje šte-
vilnih prizadetih je bilo, da je razredna pri-
stranost zakonodajalca s servitutnimi agrar-
nimi operacijami veleposestnikom nadome-
stila izgubo, ki so jo imeli z zemljiško odvezo
v ožjem smislu.
*
Izvajanje agrarnih operacij pri odkupu in
uravnavi. Agrarne operacije pri odkupu in
uravnavi zemljiških dolžnosti so izvajali nad
dvajset let, t. j. v letih 1858—1880. Glavni del
operacij je bil izveden že v 70 letih XIX. sto-
letja.
Lokalne komisije so pričele poslovati 3L
marca 1858. Že v prvem letu poslovanja je
deželna komisija ugotovila, da s tremi lokal-
nimi komisijami in z nastavljenim uredni-
štvom ne bo kos obsežnim in zapletenim ope-
racijam. Veliko oviro v tem poslovanju so
predstavljala številna sporna vprašanja med
prizadetimi strankami, ki so zavlačevala ob-
ravnave.
Da bi delo pri odkupu in uravnavi hitreje
napredovalo, so 5. maja dodelili deželni ko-
misiji v pomoč lokalne komisije v Radovljici,
v Postojni, Ljubljani in Kočevju ter okrajne
urade: Kranj, Škofja Loka, Vipava, Idrija,
Trebnje, Črnomelj in Krško. Vsakemu teh
uradov so dodelili določeno število političnih
okrajev. V naslednjih letih je obseg servitut-
nih operacij zavzel že tako velike mere, da
so ponekod ukinili lokalne komisije in nji-
hovo poslovanje prenesli na okrajne urade.
Lokalna komisija v Postojni je bila razpi*-
ščena 1863, lokalni komisiji v Kočevju in
Radovljici pa 1. 1865. Po teh reorganizacijah
se je obdržala le ljubljanska lokalna komisija
in okrajna glavarstva: Radovljica, Postojna,
Logatec, Novo mesto. Krško, Črnomelj in
Kočevje, ki so se ukvarjala z agrarnimi ope-
racijami pri odkupu in uravnavi zemljiških
dolžnosti.
Pri navedenih okrajnih glavarstvih so se
operacije nadaljevale v nezmanjšanem ob-
segu. Uravnavo gozdnih servitutov so izvajali
površno. Od celotne, s servituti obremenjene
gozdne površine so upravičencem dodelili v
izkoriščanje le točno določen del te površine,
ki je ostala v lasti veleposestnikov; drugo
zemljišče so osvobodili servitutnih obvez-
nosti. Dodelitev gozdov upravičencem so
državni ali privatni cenilci precenili ne po
nekem predhodnem preračunavanju njihovih
realnih potreb, temveč na osnovi površnih
cenitev na oko. Pomanjkljiva izobrazba in i
161;
KRONIKA     ČASOPIS     ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO     ZGODOVINO
dejstvo, da so upravičenci slabo poznali
pravne predpise, sta pripomogla k površno
izvedeni uravnavi. Upravičenci so podpiso-
vali pogodbe in sporazume v zaupanju do
oblasti, ali potrjevali zaradi nepismenosti s
križci svojo soglasnost z uravnavo, s katero
niti niso bili dovolj seznanjeni. Vsebina skle-
njenih pogodb se navadno ni skladala s pred-
hodnimi ustnimi dogovori. Agrarne operacije
pri iiravnavi služnostnih pravic so zato po-
vzročale v odnosih med veleposestniki in
služnostnimi upravičenci še večjo zmedo. Na-
sprotja med njimi so se poglabljala in za-
ostrovala. Tožbe in prepiri so se stalno mno-
žili. Veleposestniki so se pritoževali zaradi
prekrškov upravičencev, ti pa so jim očitke
vračali zaradi omejevanja služnostnih pra-
vic. Veliki večini upravičencev uravnava
pravic ni prinesla nobene koristi, temveč jih
je izročila na milost in nemilost veleposest-
nikom-lastnikom služnostnih zemljišč. Šte-
vilne pritožbe služnostnih upravičencev glede
uravnave so se nanašale predvsem na razne
očitke glede pristranosti izvedencev in na
prekrške lastnikov' služnostnih zemljišč. Pri
obravnavah so dodeljevali upravičencem na-
vadno les na zelo oddaljenih in težko pri-
stopnih predelih, kjer so bili izdatki za delo
in spravilo mnogo večji kot vrednost lesa.
Dogajalo se je, da so se v takih primerih
upravičenci celo odpovedali pravicam do
lesa, ker je bilo rentabilneje, če so les kupili.
Ponekod so veleposestniki nastopali proti
upravičencem tudi z radikalnejšimi sredstvi.
Pod pretvezo gozdnozaščitnih predpisov so
pričeli omejevati ali prepovedovati izkori-
ščanje uravnanih pravic do lesa in paše.
V ta namen so izrabljali gozdnozaščitne
predpise gozdnega zakona z dne 3. decembra
1852, ki je dajal veleposestnikom veliko pol-
nomočje glede omejevanja uravnanih služ-
nostnih pravic. Po predpisih gozdnega zako-
na so bile veleposestnikom dane neomejene
pravne možnosti za omejevanje uravnanih
služnostnih pravic; pogosto so zato uporab-
ljali tudi nezakonita sredstva. Po teh pred-
pisih so bile pašne pravice v mladem gozdu
jirepovedane. Veleposestnik je imel pravico,
da je z razširjanjem zaščitenih gozdnih pod-
ročij omejeval pašne pravice upravičencev;
v primeru, če je veleposestnik pogozdil paš-
nike, ki so jih že od nekdaj uporabljali za
pašo, je bila upravičencem za 20 let paša na
teh zemljiščih prepovedana. Veleposestnik je
imel prav tako pravico upravičencem od-
tegniti za nekaj desetletij pašne pravice na
uravnanih področjih, če jih je pogozdil. Po-
sebne težave za iipravičence so nastale za-
radi reorganizacije gozdnonadzorstvene služ-
be in zaradi doslednejšega izvajanja gozdno-
zaščitnih predpisov.
Ob koncu XIX. stoletja so bile operacije
pri odkupu in uravnavi zemljiških dolžnosti
v glavnem zaključene.
Servitutne pravice do lesa so bile v 70 in
80 letih XIX. stoletja večidel odkupljene z
odstopom gozdnih parcel upravičencem kot
celoti ali posameznim individualno. Težnje
po individualni razdelitvi so izvirale zlasti
iz prizadevanj, da se posamezni upravičenci
izognejo trajnim prepirom in sporom, ki so
nastajali zaradi neomejenega izkoriščanja
lesa v skupnih gozdovih. Zato so oblasti po-
gostokrat dopuščale individualne razdelitve,
češ da prinašajo takšne razdelitve upravi-
čencem določene prednosti. Izkušnje so po-
kazale, da so rev-nejši posestniki dodeljene
jim parcele bodisi zaradi pomanjkanja de-
narja bodisi zaradi ugodnih tržnih razmer
v kratkem p'ovsem opustošili. Mnogi kmetje
so dobili v zameno za svoje služnostne pra-
vice gozdne parcele, ki so bile v zelo slabem
stanju. Zlasti opustošeni so bili servitutni
gozdovi v tistih predelih, kjer so bili ugodni
tržni pogoji za prodajo lesa. Na Kranjskem
in Primorskem se je pogosto dogajalo, da so
upravičenci gozdove individualno razdelili,
medtem ko so pašo puščali še naprej skupno.
Zaradi neurejenih gozdnih razmer ni bilo
pravega zanimanja za izboljšanje gozdarstva.
Služnostni upravičenci se navadno niso lote-
vali izdelave gozdnih poti, ker niso vedeli,
kateri del jim bo z operacijami dodeljen. Po
statističnih podatkih iz leta 1878 je mogoče
sklepati, da so operacije pri odkupu in urav-
navi razbremenile že znaten del obremenje-
nih zemljišč. Od celotne gozdne površine, ki
je na Kranjskem merila 400.207 ha, je bilo
obremenjene z gozdnimi servituti ca. 80*/o
površine. Od tega je bilo do leta 1878 odkup-
ljenih ali uravnanih okrog 70 "/o pašnih in
gozdnih servitutov. Leta 1878 je bilo na
Kranjskem s servituti obremenjenih le še
73.167 ha ali 18,28 «/o gozdne površine; na
Primorskem 66.285 ha ali 36,33 */» celotne
gozdne površine, ki je merila na Primorskem
182.408 ha.
Individualne razdelitve so bile cesto iz-
vedene brez pravega premisleka in so le
povečale razdrobljenost gozdnih parcel ter
pospešile njihovo pustošenje. S stališča ra-
cionalnega gospodarstva je individualna par-
celacija odkupa povzročila gospodarstvu
ogromno škodo. Redno se je dogajalo, da so
mnogi posestniki dobili na območju ene
davčne občine po več parcel, katerih vsaka
je merila le '/4 orala.
162
ČASOPIS     ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    Z G O D O \   1 \ O     KRONIKA
Družbene posledice seroitutnih operacij.
Agrarne operacije pri odkupu in uravnavi
zemljiških dolžnosti so prinesle velike koristi
veleposestnikom. Z odstopom zemljišča ali
proti plačilu neznatnega denarnega zneska
so lahko osvobodili svojo posest servitutov
in uvedli na služnosti osvobojenih zemljiščih
racionalnejše oblike gospodarstva. Postopno
prodiranje kapitalizma je vplivalo tudi na
spremembo posestne strukture bivše podlož-
ne posesti. Zemljiška odveza z odškodnino,
posebno še agrarne operacije pri odkupu in
uravnavi zemljiških služnosti sta globoko
posegli v strukturo kmečke posesti. Z od-
kupom in uravnavo zemljiških dolžnosti se
je individualizacija te posesti zelo razmah-
nila. Srednja in mala kmečka posest sta z
dodelitvijo relativno majhnih gozdnih ali
pašnih parcel utrpeli veliko škodo. Njihovo
gospodarstvo je bilo omejeno na točno do-
ločen gozdni ali pašni prostor, ki so ga do-
bili v svojo lastnino. Zaradi spremenjenih
gospodarskih pogojev, t. j. razvoja agrarnega
kapitalizma je postal obstoj te posesti vedno
bolj odv'isen od uvajanja racionalnejših oblik
gospodarjenja. Omenjene operacije so po-
globile tudi diferenciacijo na vasi. Fevdalna
veleposest je bila z zemljiško odvezo nujno
vržena na pot kapitalističnega razvoja. Vi-
soke odškodnine, ki so jih morali kmetje
odplačevati, so le pospešile in olajšale pre-
tvorbo fevdalnega graščaka v kapitalistič-
nega veleposestnika. Povsem razumljivo je,
da so se razredna nasprotja med zemljiškimi
lastniki in služnostnimi upravičenci ob od-
kupu in uravnavi služnostnih pravic zelo za-
ostrila. Nekdanji zemljiški gospodje so si
prizadevali, da bi bilo upravičencem prizna-
nih čim manj servitutnih pravic. Poiskali so
sleherno možnost, da bi razveljavili ali
zmanjšali svoje obveznosti do upravičencev.
V spomenici, naslovljeni ministrstvu za no-
tranje zadeve, so 1. 1864 navedli, da so na
svoje veliko začudenje že ob prvih razpravah
opazili, da je prijavljenih za odkup ali urav-
navo veliko pravic, ki jih niso nikoli priznali
in za katere ni bilo na razpolago nikakih
sodnih odločb ali pravnih naslovov. Po njiho-
vem mnenju se je ustablo pravilo, da je vsa-
kdo skušal uveljaviti kot servitutne pravice,
primerne za odkup, vse, kar je nekoč dobival
iz graščinskega gozda. Začasno, na prošnjo
do preklica, z najemnino ali brez nje ali iz
povsem drugega pravnega razloga.
Zemljiški gospodje so se predvsem izgovar-
jali, da so bile služnosti pretežno osebne, to
je vezane na osebe, ne pa na posest in da so
graščine dodeljevale podložnikom les in pra-
vice do izkoriščanja drugih gozdnih plodov
le na njihovo prošnjo zastonj ali proti majh-
nemu odplačilu. Izgovarjali so se, da so
časovno omejena dovoljenja za les podelje-
vale graščine svojim podložnikom le za krit-
je potreb in so jih le v izjemnih primerih
povzdignili do formalno stalnih servitutnih
pravic. V tej zvezi so graščine izdajale po-
sebne listine in vpisale služnostne pravice na
zahtevo strank tudi v javne knjige.
Po njihovih navedbah so bila z zemljiško-
odveznim patentom ukinjena vsa dovoljenja,
ki niso bila povzdigiijena v Servitute, in vse
tiste pravice, ki niso bile zasnovane na kakš-
nem časovno neomejenem pravnem imslovu.
Taka tolmačenja pravnih predpisov so iz-
zvala številne pritožbe upravičencev. Fev-
dalci so trdili, da se je večina upravičencev
leta 1848 podredila odpovedi časno omejenih
dovoljenj, kar ni ustrezalo resnici. Prav tako
so se energično upirali priznavanju tistih
pravic, ki so jih upravičenci uveljavljali le
na osnovi zastaranja itd.
Mnogo globlje kot veleposestnike so po-
sledice pristranske zakonodaje prizadele ek-
sistenco številnih upravičencev — srednjih
in malih kmetov ter kočarjev, ki so bili v
veliki meri odvisni od servitutov. Lokalne
komisije so sklepale s strankami odkupne
pogodbe, katerih težke posledice so občutili
upravičenci šele po izvedbi operacij.
Mnogi kmečki poslanci so se pritoževali,
da so izvedenci preračunavali ekvivalente po
prenizkih cenah in da upravičenci v pretežni
meri z dodelitvijo gozda niso dobili niti polo-
vice, ponekod celo niti Vs vrednosti tistega,
kar so nekoč uživali. Določitev količine in
kakovosti lesa so komisije prepuščale izve-
dencem, ki so zaradi nepoznavanja kmečkih
razmer ali zaradi pristranosti znatno oškodo-
vali kmečke upravičence.
Posebno na Notranjskem so pogosto upo-
rabljali gozdarje ene graščine za cenitev
gozdov druge in obratno. Takšni izvedenci
so bili pristranski in so upoštevali predvsem
splošne gozdne interese, ne pa blaginje malih
individualiziranih kmečkih posestev.
Velika pomanjkljivost odkupnih pravic je
bila, da pri dodelitvi gozdov niso točno dolo-
čili vsakemu iipravičencu njegovega deleža.
Novo nastale skupnosti koristnikov so se le
redko kdaj konstituirale v zadruge in spre-
jele ustrezne statute. Gozdne parcele, ki so
bile porazdeljene upravičencem na osnovi
prenizkega ekvivalenta, so mnogim onemo-
gočile kmetovanje v dotedanjem obsegu. Ko-
likor so dobili za pravice določen kapital, z
njim za trajno niso mogli zadovoljiti svojih
potreb. Trenutno zadovoljstvo nekaterih
upravičencev se je kmalu spremenilo v tar-
163
KRONIKA    ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     K R A  .1  E V N  O     Z (i O D O V 1 N O
nanje, brž ko so denar zapravili ali gozd
posekali. Takšne gozdove so navadno zopet
pokupili veleposestniki. Pogostokrat so do-
deljevali gozdove namesto skupnosti upra-
vičencev občinam, kar je izzvalo številne
pritožbe in spore med prizadetimi strankami.
Velika večina upravičencev se je prav tako
pritoževala, da so bile z uravnavo prikraj-
šane njihove stare pravice in da iz uravna-
V anih gozdov oziroma pašnikov niso več
mogli kriti svojih potreb. Pritožbe velepo-
sestnikov, da so upravičenci kršili gozdno-
zaščitne predpise ali pogodbe o uravnavi,
so bile pogosto osnovane.
Gospodarski položaj upravičencev se je z
omejevanjem služnostnih pravic zelo poslab-
šal. Vzroke za propast številnih kmečkih
posestev v 70 in 80 letih XIX. stoletja je tre-
ba deloma iskati tudi v posledicah agrarnih
operacij pri odkupu in uravnavi zemljiških
obveznosti.
Z agrarnimi operacijami pri odkupu in
uravnavi zemljiških dolžnosti je bila na
Kranjskem zaključena zemljiška odveza v
širšem smislu. Obsežne gozdne in pašniškc
površine so bile v dobrih dvajsetih letih
osvobojene servitutnih obveznosti. Celotna
odkupljena ali uravnana površina na ob-
močju Kranjske je do leta 1877 znašala
514.006 oralov. Od tega je odpadlo na od-
kupljeno gozdno površino 345.172 oralov, na
druga zemljišča, zlasti na pašnike, 131.365
oralov. Služnostne pravice so bile uravnane
na 22.666 oralih gozdne površine in na 14.802
oralih drugih zemljišč. V postopek pri od-
kupu in uravnavi zemljiških dolžnosti je
bila zajeta od celotne gozdne površine, ki
je na Kranjskem merila 693.418 oralov, sko-
raj polovica, 367.838 oralov. Leta 1878 je zna-
šala s služnostmi obremenjena gozdna povr-
šina še vedno 73.167,87 ha ali 18,28«/o. V na-
slednjih desetletjih je ostalo neodkupljenili
ali neuravnanih pravic, predvidenih za od-
kup ali uravnavo, teko malo, da jih niso več
navajali v statističnih tabelah.
Posledice odkupa in uravnave so najteže
občutili tisti kmetovalci, ki niso znali na-
doknaditi nekdanjih služnostnih pravic z ra-
cionalnejšimi oblikami kmetijstva, to je, z
uvedbo hlevske reje, krmnih rastlin ter z ra-
cionalnejšim gospodarjenjem v gozdu. Med
najbolj prizadetimi družbenimi plastmi so
bili predvsem kočarji ter mali in deloma
srednji kmetje. Nove gospodarske razmere so
od njih terjale nov način gospodarjenja, ki
ga mnogi zaradi pičlih denarnih sredstev
niso mogli uvesti. Peyer, eden najboljših
poznavalcev teh razmer, je zelo točno označil
operacije, ko je napisal, da je komaj kakšna
druga reforma posegla tako globoko v social-
ne in gospodarske razmere na vasi, kakor
odkup in uravnava zemljiških dolžnosti. Niti
izvedba zemljiške odveze v ožjem smislu ni
prinesla toliko sprememb v lastninske od-
nose kot servitutne operacije.
Borbe med veleposestniki, t. j. lastniki služ-
nostnih zemljišč, in upravičenci se je kon-
čala z zmago veleposestnikov, katerim je
uspelo, da so s svojo gospodarsko in politič-
no močjo na legalen način dosegli popolno
osvoboditev svoje posesti. Gospodarski polo-
žaj se je z ukinitvijo služnostnih pravic za
številne upravičence zelo poslabšal, proces
družbene diferenciacije na vasi pa je zavzel
ostrejše oblike. Nasprotja med bogatimi, z
oderuškim kapitalom zvezanimi gruntarji in
siromašnim kmečkim prebivalstvom so se
vedno bolj zaostrovala. Mnogi propadli
kmetje so se uvrstili med agrarni proletariat
ali pa so bili prisiljeni zapustiti domove in
si iskati zaslužka v tujini. V agrotehničnem
pogledu je razvoj agrarnega kapitalizma dal
veleposestnikom na razpolago številne pri-
pomočke znanosti in tehnike, ki so jim omo-
gočali, da so s strokovno izobraženim gospo-
darskim kadrom uveljavljali svojo prednost
pred individualizirano malo kmečko po-
sestjo, ki je bila večji del prepuščena ode-
ruškemu kapitalu; ta je v 70 in 80 letih XIX.
stoletja zavzel na Kranjskem velik obseg.
Upravičeno je zapisal leta 1879 Slovenski
Narod, da ni zemlje v Evropi, ki bi bila tako
v rokah oderuhov, kakor so slovenske dežele.
Denar so posojali na 30 do 50 */o letne obresti
ter poleg tega pobirali še postranske obresti
v poljedelskih pridelkih. V številnih člankih
je Slovenski Narod ugotavljal, da oderuštvo
vedno bolj uničuje kmečko prebivalstvo. Na
račun propadlih kmečkih množic se je pri-
čela porajati nova slovenska buržoazija. To
razdobje je pomenilo, kot pravi v Razvoju
slov. Kardelj, izhodišče za obogatitev »jare
gospode« in »slovenskih kraljev na Betaj-
novi«. Agrarne operacije pri odkupu in urav-
navi so pripomogli k izoblikovanju treh no-
vih družbenih plasti: veleposestnikov, grun-
tarjev in lesnih trgovcev, ki so prevzeli vlogo
nekdanjih zemljiških gospodov s tem, da so
si podredili gospodarsko šibko kmečko pre-
bivalstvo.
OPOMBE
Zaradi pumaiijkaiija agrarnoliistoričnih razprav o teh
>prašanjih, zlasti o razkroju srenjskih pašnikdv in gozdov
\ fiziokratskem obdobju, to je, od druge polovice XVIII.
stoletja dalje ter o zemljiškoodvcznih operacijah odkupa in
uravnave zemljiških dolžnosti v <lrugi polovici XIX. stol.
sem bil predvsem navezan na arhivsko gradivo. Najvažnejši
viri za pričujočo razpravo so mi bili: urbarji in to zlasti
reformirani urbarji deželnoknežje posesti na Kranjskem, ki
so bili izdelani pretežno v drugi polovici ,XVL stoL Iz njih
je mogoče dobiti točno predstavo o upravi kameralne pose-'
164
ČASOPIS     ZA     SLOVENSKO     K R A  J K V X O     / O O I) O \   I \ O     KRONIKA
sti, ki je bila na Kranjskem vsa zastavljena. Na zadnjih
straneh omenjenih urbarjev so podana tudi pojasnila vsa-
kokratnega oskrbnika zastavne gosposke. V teh pojasnilih
se navadno navaja agrarna struktura zastavne gosposke,
obseg pašnih in gozdnih pravic podložnikov in višina nji-
hovih protidajatev v gozdnini. Upravo in pobiranje dohod-
kov na zastavnih gosposkah je opravljal v imenu deželnega
kneza vicedomski urad. Za obdobje od XVI. do XVII. stol.
so ohranjena poročila, protokoli, dopisi vicedomskega urada
deželnemu knezu ali komori ter še drugo listinsko gradivo,
ki sc nanaša na upravo te posesti in predstavlja bogat vir
za proučevanje gospodarskih razmer na teh gosposkah.
Za poznavanje razmerja med podložniki, zemljiškimi
gospodi in deželnim knezom so važen vir tudi pravna na-
potila, ki obsegajo podatke o kmečkih dolžnostih do zem-
ljiških gosposk in njihovem pravnem položaju. Za naše
preučevanje pridejo predvsem v poštev vaški, župni, alpski
in gozdni redi ter drugi predpisi, ki se nanašajo na pašne
in gozdne pravice podložnikov v gozdovih in na pašnikih,
pripadajočih zemljiškim gosposkam ali srenjam.
Med vire za mojo razpravo spadajo tudi gozdni in ru-
darski redi, zakoni in predpisi o gozdnih zadevah, ki so
jih izdajali lastniki gozdov na osnovi gozdnega prava (ins
forestarium, Forstrecht). Veliko število gozdnih redov in
|)redpisov o gozdovih za posamezne večje zemljiške gospo-
ske in samostane je zbranih v zbirki »österreichische
Weisthümer^^ in delno tudi v reformiranih urbarjih. Ti pred-
pisi navadno prepovedujejo pustošenje gozdov, urejajo gozd-
ne služnosti, zlasti pašo, in predpisujejo dodelitev lesa pod-
ložnikom za njihove potrebe po obsegu, količini in vrsti.
V XV. in XVI. stol. pa se množijo rudarski in gozdni redi,
ki jih je izdajal deželni knez za gozdove v deželi na osnovi
vrhovnostnega gozdnega prava. Ti redi in predpisi so na
Kranjskem vse do XVII. stol. urejali pravne odnose glede
rudarstva in gozda in zato predstavljajo dragoceno gradivo
za poznavanje rudarstva, lastninskih gozdnih odnosov in
gozdne uprave v fevdalizmu. Za Kranjsko, Koroško in Šta-
jersko so ti predpisi in redi pretežno ohranjeni in zbrani
v zbirki: Schmidt F. A., Chronologisch-sistematische Samm-
lung der Berggesetze der Österreichischen Monarchie, Ge-
setze von Österreich, Steiermark, Kärnten und Krain, II.
Abt. 1. Heft, Dunaj, 1859. Gozdni in rudarski redi, patenti
in zakoni iz XVIII. in XIX. stol. pa so zbrani v zakonskih
zbirkah, ki so izšle v drugi polovici XVIII. in XIX. stol.
Ta zakonodaja je nastala predvsem pod vplivom merkantili-
stičnih in fiziokratskih pogledov, ki so težili za smotrnim
gozdnim gospodarstvom in temu namenu so podredili tudi
vse predpise, ki naj bi z ureditvijo posek, s kolobarjenjem,
pogozdovanjem in načrtnim izkoriščanjem izboljšali stanje
v  naših gozdovih.
Pripomniti moram, da je treba te vire previdno oce-
njevati glede na to, koliko so se ti redi in predpisi resnično
izvajali, zlasti še, ker so bili poklicni organi, ki so bdeli
nad izvajanjem te zakonodaje, zelo maloštevilni in pogosto-
krat, kot je razvidno iz listinskega gradiva, niso bili kos
svojim nalogam.
Med pravnimi viri obravnavam tudi delo Martina Pc-
giusa: Dienstbarheiten stattlicher und bawrischer Erbeigen-
gütter vnnd gründlicher Bericht . . . Ingolstatt 1567. To delo
je spadalo med najpomembnejše privatnopravne zbirke o
služnostih iz XVI. in XVII. stol. in je bilo na splošno v
rabi na sodiščih. V treh knjigah je avtor sistematično zbral
vse predpise o služnostih in jih je obravnaval izključno na
podlagi rimskega prava. Čeprav je Pegiusovo delo glede
razlage nastanka servitutov zastarelo in ne vzdrži kritike
novejših historičnih tolmačenj, je vendar pomembno, ker
obravnava služnostno problematiko v času uvajanja rim-
skega prava. To knjigo so v XVII. in XVIII. stol. tudi na
Kranjskem mnogi hranili v svojih privatnih knjižnih zbir-
kah.
Za proučevanje graščinskega gospodarstva so mi bili
pomemben vir zapuščinski inventarji zemljiških gosposk in
graščin od XVI. do XVIII. stol. Ohranjeni so v 54 zajetnih
svežnjih   in  vsebujejo  točne  popise  premoženjskega  stanja
zemljiških gospodov in drugih višjih stanovskih uradnikov.
V te popise so med drugim zajeli: knjižne zbirke, kmetij-
sko in poljedelsko orodje, vozove, pluge, brane, število in
vrsto živine, količino sena itd. Ti podatki nam prikazujejo
način in tehniko kmetovanja v tedanji dobi. Iz inventarjev
je mogoče razbrati, kako so knjižne zbirke postopoma pre-
raščale v obsežne graščinske kniižnice, ki nudijo vpogled
v duhovno kulturo fevdalcev. V XVI. in XVII. stol. je pre-
vladovala pretežno nemška literatura. Kmetijski in pravni
priročniki so bili zastopani v znatno manjši meri: v XVIII.
stol. pa je število le-teh stalno naraščalo. Iz kmetijskih pri-
ročnikov je delno mogoče razbrati tudi način obdelave polj,
stanje živinoreje ter gozdarstva tedanje dobe.
Za ugotovitev agrarne strukture iz srede XVIII. stol.
so izmed virov najvažnejši akti terczijanske rektifikacije,
ki so bili na Kranjskem v veljavi do prihoda Francozov, ne
upoštevajoč pri tem neuspeli poskus uvedbe jožcfinskega
katastra od 1. novembra 1789 do 1. maja 1790. Nastali sc
v razdobju od 1. 1747 do 1. 1756. Njihovo izdelavo so nare-
kovali predvsem finančni razlogi. Historična vrednost sko-
raj v celoti ohranjenega operata je važna ne le za pro-
učevanje finančne, ampak tudi agrarne zgodovine, ker nudi
trdno oporo za proučevanje agrarnih razmer za razdobja,
za katero je arhivsko gradivo le fragmentarno ohranjeno.
Za dominikalno posest je ohranjenih 1100, za rustikalno
pa 1080 svežnjev. Za proučevanje graščinskega in podiožni-
škega gospodarstva t. j. poljedelstva, živinoreje, pašnih in
gozdnih servitutov ter srenj so ti akti neprecenljive važ-
nosti. Mnogo fragmentarnih podatkov s področja gozdar-
stva, rudarstva in živinoreje najdemo tudi v Stanovskem
arhivu. Nekoliko manj podatkov zasledimo o kmetijstvu,
načinu kmetovanja in donosnosti, kar je razumljivo, ker
stanovi takrat tem vprašanjem niso posvečali posebne po-
zornosti.
Bogate podatke za proučevanje kmetijskega agrarnega
prevrata najdemo v izdatni meri v listinskem gradivu gu-
bernijskega arhiva. Ti podatki dejansko dopolnjujejo po-
manjkljive navedbe iz novejšega stanovskega arhiva o kme-
tijstvu. Pod vplivom fiziokratskih nazorov se je kmetijstvu,
kmetijski proizvodnji, uvajanju novih kultur, živinoreji, raz-
deljevanju srenjskih pašnikov in gozdov ter gozdarstvu pri-
čela posvečati velika pozornost, kar je razvidno tudi iz
zajetnih svežnjev gubernijskega arhiva, ki obravnavajo na-
vedene probleme. Prav iz teh spisov si je mogoče ustvariti
točnejšo sliko o razdeljevanju srenjskih pašnikov in gozdov
ter o veliki razširjenosti živinskih kužnih bolezni, ki so
takrat razsajale med živino na srenjskih pašnikih. Frag-
mentarne podatke o teh problemih nudijo tudi nekateri
graščinski in kresijski arhivi.
Arhiv starejše in novejše Kmetijske družbe obravnava
razdobje delovanja prve in druge Kmetijske družbe ter
vsebinsko dopolnjuje gradivo tistih svežnjev gubernijskega
arhiva, ki se nanašajo na kmetijstvo. Celotno gradivo je
zajeto v ca.60 svežnjev. Akti prve Kmetijske družbe (1767
do 1787) so ohranjeni fragmentarno v 9 svežnjih in so po-
mešani z akti novejše Kmetijske družbe. Za naše preuče-
vanje pridejo v poštev predvsem poročila in podatki Kme-
tijske družbe in okrožnih uradov glede živinoreje, pašni-
škega in gozdnega gospodarstva. Podatki o operacijah pri
razdeljevanju srenjskih pašnikov in gozdov ter podatki o
servitutni  problematiki.
Med viri naj omenim franciseejski kataster, ki ima
veliko historično vrednost in je neizčrpen vir za preučeva-
nje agrarnih razmer, agrarne strukture, tipov poljske raz-
delitve, posestno-lastniških odnosov itd.
Viri za odkup in uravnavo zemljiških dolžnosti so ohr«-
njeni v 75 svežnjih. Za naše preučevanje so posebno dra-
goceni svežnji, ki vsebujejo v celoti ohranjena letna poro-
čila lokalnih komisij o poteku odkupa in uravnave zem-
ljiških dolžnosti deželni komisiji in poročila le-te ministr-
stvu za notranje zadeve, nadalje podatki o pravni organi-
zacijski in družbeni strani operacij.
S tem pregledom sem skušal navesti najpomembnejše
arhivske fonde, ki sem jih pri svoji disertaciji uporabljid.
Ko!