Ivan Vrhovec: Narodopisne posebnosti. 85 Narodopisne posebnosti. Piše Ivan Vrhovec. I. i našem eminentno praktičnem stoletji, ki je vtisnilo celo znanosti in umetnosti svoj praktični pečat, ogreje se svet kaj nerad za idejalne napore. Zveza: »utile dulci« ni bila morda nikoli kdaj tako tesna, in z rameni maje gremo mimo človeka, čegar možjani so se tako nenavadno razvili, da se ukvarjajo s stvarmi, ki ne nosijo dobička, »ki prazno slamo mlati.« — Svet se ravna že skoro popolnoma po tistem pisarjevem svetu: ,,Poj rajši t<5, kar trčba je pri hiši, Za hleve treba, trčba je na p<51ji, Poj to, kar kmet in meščan s pridom sliši." Tem čudneje se nam zdi, ko čujemo o potovanjih, združenih s težavami, trpljenjem in smrtnimi nevarnostimi in da žrtvujejo države, društva in tudi posamezniki ogromne vsote zgolj znanosti na ljubo — torej v idejalni namen. Težko, da je lani zanimala katera stvar toliko izobraženega sveta nego vprašanje: »Kaj je s Stanleyem? Ali se mu posreči izvršiti, česar se je lotil?« Popisi raznih potnikov so nakopičili ogromno narodopisne tva-rine. Pri nas v Slovencih se je pisalo o tem še jako malo, zato utegne jednemu ali drugemu ugajati, če mu ponudimo za zabavo zbirko narodopisnih posebnostij. Potniki po daljnih nepoznanih krajih še niso našli nar6da, kateremu bi ne bilo nič do tega, kakšen je po svojem zunanjem in kakov vtisek napravlja, če se pokaže kje. To svojstvo je neki med vsemi človeškimi svojstvi najbolj človeško in narodopisci trde, da je prvi znak, ki loči človeka od živali. Ne ve se niti za jeden slučaj, da bi bila kdaj kaka žival — in tudi najumnejša ne — posegla po stvari, s katero bi se storila lepšo, kakor je ustvarjena; prirodopisci ne vedo o tem ničesar; le sraka si je bila nabrala »pavjega perja«, a tudi ta le v basni in basnikovci niso najboljši prirodopisci. Pri živalih opazujemo sicer mnogo človeškim jednakih svojstev in strastij, a te ne. Prirojena pa je vsemu človeštvu, genila se je v človeškem srci med vsemi drugimi posebnostimi človeške prirode najprej, in ni torej bolezen, ki hodi z omiko; gizdava sta oba, človek s 86 Ivan Vrhovec: Narodopisne posebnosti. kacega otoka v Velikem oceanu, kakor gizdalin, ki hoče na tlaku dunajskega »Ringa« s svojo lepoto svet spraviti iz uma. Oba tlači tista mora; oba se lepotičita iz tistega vzroka: všeč hočeta biti! Seveda se zaljšata vsak po svoje — a to je stvar, ki pri tem ne prihaja nikakor v poštev. Marsikak narodič se ni vzpel še tako visoko, da bi svoj život odeval z obleko proti mrazu ali vročini, toda kaj naj stori, da bode lepši nego drugi — to vprašanje ga navzlic njegovi skromni izumlji-vosti ne spravi v zadrego. Ker nima obleke in se ne more ž njo lepo-tičiti, udati se mu mora v ta namen svoj život, pri nekaterih naro-dičih le njega posamezni udje, pri drugih pa ves. Skoraj ga ni dela človeškega života, ki bi se odtezal temu nepremagljivemu ozaljševal-nemu nagonu in to celo pri narodih, ki se štejejo med omikane in katerih duh je primeroma res zelo razvit. Gizdavosti na ljubo si pohabljajo razni narodiči po širni zemlji ude svoje dostikrat med hudimi bolečinami. Pa česa ne prebije človek rad zavoljo prednosti pred drugimi, naj si je že naše krvi ali divjak sredi Velicega oceana! Najpreprostejši lišp so barve; ž njimi se lišpa ves svet, divja-kinja puste Avstralije pa tudi krasotica evropskega »boudoira«. Toda ne drezajmo v to sršenje gnezdo, pustimo barve popolnoma v nemar. Najmenj ljudij na svetu je zadovoljnih s takimi udi, kakeršne jim je dal ljubi Bog. Po vsi Avstraliji in po otocih Velikega morja, po južnem delu Afrike in jugovzhodnih in nekaterih vzhodnih otokih Azije je razširjen lišp, kateremu pravijo tatoviranje. Tatoviranju se ne more odtegniti nihče, komur je le količkaj do časti in tega, kaj poreče svet o njem. Dorasli malajski dečaki se vkupljajo v družbo mož dosti drago: s tatoviranjem. Za tatoviranje namenjene dečke prived6 na prostor, že za to odločeni, z zavezanimi očmi, v sredo zbranih moških. Tu jim je poklekniti ter se upreti na vse štiri. Obraz jim je pri tem obrnjen v tla. H klečečim dečkom stopi čarovnik, ki si je pridobil z različnim sleparstvom pri svojih rojakih potrebno spoštovanje, oblije jih čez in čez po hrbtu s krvj6, nariše v kri črte — vsakovrstne, ravne in zvite — ter zareže po njih z ostro kostjo ali ostrimi, nalašč za to posvečenimi kameni globoke zareze v kožo. Glavna črta gre po hrbtu doli, ž njo vzpoševno še mnogo druzih od pleč do ledij; tu pa tam tudi katera po rebrih. Sicer pa se vrši tatoviranje skoraj na vsacem otoku drugače; namen in konec pa je vender povsod tisti. Zlasti po onih otocih, ki jih prištevamo Polineziji, ne narezujejo kože, ampak pomakajo le prav ostre, glavnikom podobne zobate kosti IvanVrhovec: Narodopisne posebnosli. 37 ali pa školjke v saje ali stolčeno oglje (namočeno v olji) ter vbadajo s tem počrnjenim orodjem v kožo. Ti glavniki imajo po 10—60 zob. Zopet drugod rišejo slike z ogljem na život in režejo po teh za-riskih kožo. Tudi zariski niso povsod jednaki. Nekaterim narodičem so priljubljene ravne, drugim ukrivljene, zopet drugim pa črte, ki se love za gubami po obrazu, prsih, plečih i. t. d., nekateri pa zarezujejo v kožo prave pravcate podobe ljudij, živalij in rastlin. Najbolestneje utegne biti tatoviranje pri Avstralcih, kar je tem čudneje, ker so Avstralci jako šibki in strahopetni ljudje. Ko bi se to tatoviranje izpolnilo po vsem životu najedenkrat, prebil bi je morebiti malokdo, kar Avstralci dobro vedo; zato je razdele na več kratov. Mlademu človeku tatovirajo najprej hrbet, ker rane so na tem kraji najbolj boleče, za tem pleča, trebuh, prsi, roke in noge. Ko se zaceli jeden del života, pride na vrsto drugi. Na otoku Tahitiji, kjer so v novejšem času tatoviranje neki do dobra opustili, pričenjala se je ta operacija že z 8. ali 10. letom ter je bila gotova šele s 30. leti, po druzih otokih pa so zarezovali zadnje zareze celo šele starcu, ki je z jedno nogo lezel že v grob. Od teh zarez se zahteva, da so že od daleč in to vse življenje vidne. Zato ne puste ranam, da bi se urno zacelile, ampak drezajo in dražijo jih, da se ognoje in zaceljene dvigajo kakor debele klobase čez kožo; čim debelejše in gostejše so, v toliko večji časti imajo človeka, ki se more ponašati ž njimi. Med vsemi divjaki so najgosteje tatovirani Markezanci in Mavri na Novi Zelandiji, sicer pa se ravnajo v tej stvari različni otoci Ve-licega oceana vsak po svoje. Na Tahitiji n. pr. niso obrazov nikoli tatovirali, na drugih otocih pa, n. pr. v Novi Zelandiji so bile ravno zareze na obrazih najbolj v časti; na Havaji so se tatovirali le na rokah, nogah in prsih, na otočji Samoa pa od ledij do kolen, da so bili videti, kakor bi nosili temno plave obdrnice. Marsikje se tatovirajo tudi ženske, po nekaterih otocih celo še samo ženske; na havajskih otocih n. pr. so tatovirali ženskam jezik, toda le takrat, kadar so žalovale po kacem imenitnem umršem glavarji. Na otocih na jugovzhodu od Nove Gvineje so moški v zadnjem času tatoviranje popolnoma opustili in le ženske si privoščajo še ta lišp. Seveda, čim bolj prihajajo ti divjaki v dotiko z Evropci, tem hitreje izginjajo pri njih stare šege in -stari običaji. V največji časti pa je tatoviranje še sedaj pri Markezancih, ki so tem lepše, to se pravi, tem gosteje tatovirani, čim odličnejši so in čim starejši; 88 Ivan Vrhovec: Narodopisne posebnosti. prav star Markezanec je naposled že celo v zadregi, kje bi se še ta-toviral ; obrije si toliko glave, kolikor je misli tatovirati; in prav stari Markezanci imajo vso glavo tatovirano. Nasprotno pa si ne sme" vsakdo omisliti tega lišpa; na mar-sikakem otoku je celo takim, ki imajo pravico do njega, natanko določeno, katere dele svojega života smejo tako ozaljšati in katerih ne. Sužnjim je prepovedano to povsod, kajti ta lišp je časten znak, čegar more biti deležen le svoboden človek, v prvi vrsti seveda glavar. Celo pri tacem svobodnem, ki je bil že nekoliko tatoviran, pa je prišel sovražnikom v roke, ne smejo, če se vrne, tatoviranja nadaljevati. Tam pa, kjer velja ta šega, ne sme seji odtegniti nihče; netatovirance prištevajo otrokom in nedoraslim ljudem; brez vseh pravic so, nikjer in nikoli ne smejo pri javnem posvetovanji ziniti; najbolje je zanje, da pretegnejo, če je le moči, v druge kraje. Etnografi so glede pomena te čudne navade različnih mislij, večina pa jih trdi, da je to izraz gizdavosti divjakov, ali da se lepše izrazimo: izraz onega človeškega svojstva, ki mu pravimo čut za lepoto. Drugim se hoče dozdevati, da ima tatoviranje svoj vzrok v verskih nazorih teh ljudij, a če bi bilo temu tako, potem bi morale izvirati od tod tudi šege in navade, ki jih nameravamo v naslednjem popisati, česar nikdo ne bi trdil. Vrhu tega pa je znano dovolj, da se vsak narod in bodisi še tako top, verskim običajem najdelj izneveriti brani. Človek ne prizanaša niti posameznim delom svojega života s svojim ozaljševalnim nagonom. Največ si da opraviti z glavo. Niti jednega nje dela ne pusti tacega, kakor mu ga je ustvaril Bog; po teh krajih se loti tega, po onih onega uda. Celo glava ne ugaja divjaškim gizdalinom taka; trudijo se dati ji drugačno obliko, kakor so jo prinesli s seboj na svet. Ta šega je razširjena skoro po vsi srednji in južni Afriki, po vsi Avstraliji, po vseh otocih Velicega morja, pri prvotnikih v južni in severni Ameriki in po velikem delu Azije. Uklanjajo se ji celo izobraženi narodje, n. pr. Francozje v okolici Toulousa; udan ji je tudi marsikateri ruski razrod. Ruski narodopisec Pokrovski je poročal 1. 1882. moskovski prirodopisni družbi, da je ta šega v Kavkazu, jednem delu Bele Rusije in pri Laponcih v guver-nementu Arhangelskem kaj navadna stvar. Prestvarjanje glave se vrši s tem, da vtiskajo otrokom v naj-nežnejši mladosti čelo in zadnji del glave ploskoma. Videti je glava za tem rtasta, podolgovata in nje zgoranji del nazaj potisnjen. Taka pre-stvarjena glava se vidi zlasti Indijanom v britanski Kolumbiji in Oregonu tako neizogibno potrebna, kakor narodičem Velicega oceana tatoviranje. Ivan Vrhovec: Ndrodopisne posebnosti. 89 Neki kanadski slikar Paul Kane je imel priliko opazovati otroke, katerim so devali glavo v olepševalni indijanski stroj. »Matere polagajo, tako pripoveduje, »glavice svojih otrok na deščice, pokrite z mehkim mahom. Da ne postane glava plosknata, devajo na čelo blazinice in nanje deskice ali kose gladke drevesne skorje, ki jih prav trdno prevezujejo z jermeni. Ta posel se pričenja precej, ko pride črviček na svet ter traja celih 12—18 mesecev. Glava je po tem času najpodobnejša zagvozdi in za onega, ki tacega pogleda ni vajen, prav ostudna. Otroci pri tem početji ne jokajo; ravno narobe, začno se dreti, če se jermeni odvežejo ter ne utihnejo prej, dokler ni glava deta zopet v stiskalo.« Ne dosti drugače se vrši to tudi drugod po svetu. Zdravniki in narodopisci trdijo, da ne trpe možjani in njih opravki pri tem čisto nič. V obče so n. pr. ploskoglavi Indijanci celo umnejši, kakor oni, ki te navade ne poznajo. Same sebe drže ti Indijanci za mnogo boljše, od debeloglavih Evropcev. Ploska glava je pri njih tako češčena, kakor pri Polinezih in Avstralcih tatoviranje. Ploskih glav celo ne privoščijo otrokom tacih mater, ki pripadajo kacemu okrogloglavemu indijanskemu razrodu. To je prednost, ki je je vreden le pravi ploskoglavec. V okraji Tiflis, pripoveduje grški duhovnik Popandopulo, prevezujejo otrokom skozi 2 ali 3 mesece glavo prav tesno, kajti debele glave so tam grde in tudi ne tako premetene, kakor drobne. V erivanskem guvernementu ovijajo Tatari (po poročilu gospe Ostanovičevke) glave svojih novorojencev z bombažem ter jih pokrivajo s trdnimi kapami, ki jih obezujejo z močnimi trakovi. Imenovana dama je opazovala, da so postale glave otrok, ki so prišli na svet s popolnoma okroglimi glavami, v kratkem času ostudno podolgovate. Sicer pa ustrezajo temu gizdavskemu ukusu tudi na druge načine in ne samo s prevezovanjem. Ze zibelke so napravljene tako, da mora postati otroku glava ploska. Take zibelke imajo po Perziji, Turkestanu in vsi srednji Aziji. Poljaki imajo, kar se tiče glav, ravno nasprotni ukus; lepa glava mora biti okrogla. V poljskem radomskem okraji se loti babica glave novorojenčeve ter jo suče in stiska v rokah, da bi jo spravila v okroglo podobo. Le, če se ji to. ne posreči, pomaga si s prevezami. V Beli Rusiji v obče ni navada, glave prestvarjati; če pa se babici venderle zdi, da bi otrokovi lepoti ne škodilo, ako ji priskoči na pomoč, seže tudi tu rada po trakovih in prevezah. Bržkone, pravi 90 Ivan Vrhovec: Narodopisne posebnosti. Pokrovski, »je bila ta šega Belorusom spočetka nepoznana; zanesli so jo neki med nje Poljaki,* ki so tudi sicer močno vplivali na šege te dežele.« Na ta način lepi hočejo biti tudi Laponci, vender ne vsi, ampak le nekateri njih razrodov in celo od teh le posamezne rodovine. Toda to pokvarjanje naj se nam ne zdi prečudno! Tej ali jednaki razvadi so udane vse naše cenjene prijateljice, ki sicer ne prevezujejo in ne trpinčijo svojih glav, pač pa ubogi svoj pas, da revam kosti pokajo; z zdravniškega stališča so Tatari in Indijani venderle še za nekoliko skokov pred njimi. Kar pa se tiče posameznih delov glave, ujela se je in zamotala olepševalna fantazija človeškega rodu najbolj v lase. Pri tem je izvzet le malokateri narod denašnjih in minulih časov. Zlasti izumljiv v tem je ženski svet. Nikjer pa si z lasmi ne dajo toliko opravka, kakor na papuvanskih otokih Velicega morja. Skoro povsod si jih barvajo belo ali rdeče, ponajveč s tem, da jih namakajo in pražijo v apnu in drugih razjedivih stvareh. Ali s tem so še malo zadovoljni. Papuvancu je »frizura« največji ponos; nje priredba mu dela največje skrbi vsega življenja njegovega. Čim večjo in višjo kodeljo more napraviti od nje, tem srečnejši je. Papuvanski imeaitniki imajo v svoji službi lasarje, ki se ne smejo s svojimi rokami nobene druge stvari dotikati, nego jedino le njih las; dotikati se ne smejo niti jedi ne; pitajo jih kakor otroke. Frizura napravlja papuvanskemu gizdalinu mnogo in velikih sitnostij; cede drobnih živalic, ki se razko-račajo v tem velikem lasastem gradu, še niso največje. Z velikim trudom napravljeno frizuro je treba varovati, da se ne pokvari, kar se zgodi seveda najlože v spanji. Da pa se mu ne pripeti ta nesreča, podstavi si gizdalin pod vrat lesen stolček, čez katerega mu v spanji visi trudna glava. Ogibati se mora vode, ogibati v gozdi grmovja — vse zaradi lepe in čislane frizure. A na mnogih polineških otokih si glave brijejo — in to moški in ženske, ter puščajo le majhen čop las, ki jih zvijajo v dolgo kito. Na Tahitiji je opazoval Darwin, da so si prvotniki obrili vso glavo na okroglo ter pustili le ob kraji droben obroček las. Krščanski misijonarji so ljudem svetovali, naj opuste to gotovo ne Bog si vedi kako lepo navado, a odgovorili so jim, da zahteva to obična noša, »moda«, in ta vzrok odreže na Tahitiji ravno tak6 vsak nadaljni pomislek, kakor v Parizu. Celo pri narodu, ki stoji na primeroma visoki stopinji omike, ali se šteje vsaj sam med najizobraženejši rod na svetu, pri Kitajcih, Ivan Vrhovec: Narodopisne posebnosti. 91 so lasje v veliki časti. Brijejo si prednji del glave, od las zadnjega dela pa si pleto slovečo kitajsko kito. Čudno! Dasi je ta šega šele par sto let stara, in dasi so jo Kitajcem vsilili njih zmagovalci, tuji Mandžuri, nastala bi danes pre-kucija po vsem širnem cesarstvu, ko bi jim hotel kakšen vladar kito prepovedati. V svojo kito je Kitajec ves zaljubljen. Zaradi kit so Kitajci v Ameriki pošteni ljudje, kajti v zapor obsojenemu zločincu odrežejo tam brez usmiljenja ljubljeno kito. Odkar so Amerikanci spoznali, kakšen ponos je Kitajcu ta olepšava, niso njih ječe več s Kitajci tako napolnjene. Dasitudi menda sami ne vedo zakaj, vender se trudijo krščanski misijonarji odpraviti kito. A zastonj! Vero svojo popusti Kitajec pač ali kite po nobeni ceni ne. Hildebrand je videl na svojem potovanji po krščanskih cerkvah na Kitajskem celo vse svetnike ozaljšane ž njo. Se Mati Božja se mora udati tej vsemogočni šegi; na vsem Kitajskem ga ni kipa ali slike Deteta božjega brez dolge kitajske kite. Kitajčkom brijejo lase" že v zgodnji mladosti ter skrbe pridno za njih kite. Bodisi Kitajec še tako ubog, za svojo kito brigati se ne opusti nikakor. Na cesti pobira trakove, popirne kosce in drugo tako šaro ter jo vpleta vanjo. Gizdalinu pa daje sila opravka, toliko kakor evropskemu brada in dišeči in svetli lasje. Naše dame so z urejanjem svojih las za sijajen ples prej gotove, nego kitajski gizdalin s kito. A kadar je gotova, pa izda tudi kaj 1 Evropski gizdalin vleče nase oči občudujočega ženstva s svojimi drobnimi brkicami, s tanko paličico, z zlatookovanim cvikarjem, kaže svojo lepo belo in drobno ročico in si popravlja ž njo ovratnik, kadar mu je srečati kako krasotico; mlademu Kitajcu dobre vzgoje pa nadomesti vse to ljubljena njegova kita. Nosi jo pod pazduho, kakor evropski lajtnant svojo bridko sabljo, preklada jo zdaj pod levo, zdaj pod desno roko, maha ž njo po muhah in drugem mrčesu ter se igra ž njo kakor naš rožljavi jezdec s svojo paličico. A mnogi narodje so pa tudi veliki sovražniki lasem. Na salo-monskih otocih n. pr. si populijo vsak las, takoj ko se pokaže, in to iz glave in brade. Gizdave Japanke si obrijejo obrvi. Zamorci v Ka-merunu si populijo tudi trepalnice. Tehuelhi v južni Patagoniji ne trpe niti dlakice v bradi. Ženske jim morajo populiti vsak las z nalašč zato narejenimi kleščami. O lepšanji las po svetu se da napisati debela knjiga. (Konec prihodnjič.) 146 Ivan Vrhovec : Narodopisne posebnosti. Narodopisne posebnosti. Piše Ivan Vrhovec. (Dalje in konec.) kaj je še lepo in kaj zahteva šega, »moda« še od svojih čestilcev ? Po vsem svetu je razširjena navada, vrtati ušesa in nos ter vtikati vanje različno lepotičje. V tem številu smo tudi Evropci, moški in ženske; le kar se tiče obilice in različnosti tega, kar obešamo v ušesa, ne merimo se z divjaki. Papuvanci vtikajo vanje steklene jagodice, obročke od srebra, med), železa in drugih kovin, školjke, vence od trave pletene i. t. d. Dostikrat nosijo obilo te šare v ušesih, ki se zaradi tega tako razvlečejo, da sezajo doli do ramen in se da skozi predrtino vtekniti pest. Kafri in Vagogi v Afriki, Jalniti na Maršalskih otokih shranjujejo v njih celo stvari, ki jih drugi ljudje nosimo po žepih, n. pr. tobak, lule, malo orodje i. t. d. V znamenje žalosti za kakim umršim imenitnikom si prevezujejo nekateri razrodi te luknje ter se odpovedo s tem vsemu ušesnemu lišpu. Prav takovo lepotičje nosijo ti ljudje tudi v nosnicah Ta šega pa ni poznana samo po otocih Velikega morja, ampak seza daleč sem proti zapadu; v Mali Aziji, Siriji, na otoku Cipru in celo v Evropi, na grških otocih jo poznajo ; le da si prebadajo nosnice samo ženske ter vtikajo vanje le zlatnino in srebrnino; tej šegi se uklanjajo tudi maklakski Indijanci v Oregonu v Ameriki. Indijanci Klasetovci si prerezavajo nosnice, kadar ujemo morskega kita. Širok nos se vidi marsikateremu razrodu v Polineziji in Mikro-neziji posebno lep. Ker imajo ti ljudje sicer ozke nosove, tarejo si nosne kosti in jih potiskajo noter v obraz. Godi se to v zgodnji mladosti, med velikimi bolečinami in dostikrat ne brez smrtne nevarnosti. Na otoku Tahiti niso tako neusmiljeni, tam deklicam nosnice samo polagoma raztezajo, da se razširijo tako, kakor ustnice. Tudi ustnice, spodnje in zgorenje, zde se marsikje pripravne za raznovrstno lepotičje. Vender se ta šega ne nahaja pri toliko raz-rodih, nego vrtanje nosa in ušes, a poznajo jo na obeh polutah naše zemlje, ne le Avstralci in Afrikanci, ampak tudi Eskimoti in Indijanci v Severni in Južni Ameriki, in olepševalni nagon človeškega rodu se razteza še na take dele človeške glave, katerih v obče solnce ne ob- Ivan Vrhovec : Narodopisne posebnosti. H7 seva in ki jih je le časih videti. O jezikih, ki jih Papuvanci tatuirajo ženskam, smo že govorili. Na Novi Britaniji si barvajo ljudje zobe" rdeče, na Salomonskih otokih črno; tudi Japonke ljubijo to šego in ni še davno, kar so si barvali še moški zobe takisto. Avstralci, Penongi v Birmi in Batoki v vzhodni Afriki si lomijo in izbijajo iz čeljusti (radi lepote) sprednja dva zoba; Birmanci pravijo, da zato, da niso opicam podobni, Batoki pa, da niso podobni cebram, ampak volom. V deželi Ugejeja v Afriki in Papuvanci na Novi Gvineji si jih pilijo rtasto, v podobi ajdovega zrna. Največji ponos kitajskemu, sijamskemu in birmanskemu ple-menitniku pa so nohtovi, dolgi nohtovi, podobnejši krempljem nego nohtovom. Vsakdo nas ve, da se nahaja na konci prstov obilo in zelo razvitih živcev, zato je prst ravno tu tako občutljiv. Noht rase človeškemu prstu prvič: da varuje te občutljive živce, drugič pa: da je prst trdnejši. Zivalji kremplji tudi niso nič druzega, nego nohtovi, seveda mnogo trdnejši in pri nekaterih živalih grozovito orožje. Živali je tacih nohtov treba, človeku pa. ki si izumi lehko stokrat in stokrat izdatnejšega orožja, so celo na poti, ako vzrasejo predolgi; sicer pa poskrbi že priroda sama, da se to ne zgodi. Ko vzrasejo toliki, da bi utegnili prst slabiti, odlomijo se sami. A mnogo narodov nosi nenavadno dolge nohtove, sosebno v časti so pri narodih vzhodne in jugovzhodne Azije. Po 3 in 4 cm dolgi niso na Kitajskem prav nič nenavadnega. Seveda si jih morejo privoščiti le ljudje, ki jih je Bog z zemeljskimi darovi toliko oblagoslovil, da jim ni treba prijeti za nobeno delo. In to je najbrž vzrok tej čudni in zraven tega dosti ostudni šegi. Dolg noht je živa priča, da njegovemu gospodarju ni treba delati, da je aristokrat ali vsaj človek višjih stanov. Kitajca je delati sram, in kdor le more, kaže, da mu ni treba. Kitajske dame nosijo srebrne ali zlate nanohtnike na prstih nalašč zato, da se jim nohtovi ne polomijo. Kitajske nohtove pa še presezajo v dolgosti anamski, sijamski in kočinčinski, zlasti nohtovi na moških rokah so pravi kremplji. L. 1876. kazal je E. T. Hamy v pariški antropološki družbi fotografirane roke" dveh anamskih plemenitašev. Na jedni teh rok so vzrasli nohtovi po 10— 12 cm dolgi; še večji in ostudnejši so bili videti na drugi: dolgi so bili po 40—45 cm. Na prvi roki so bili nohtovi le proti koncu nekoliko ukrivljeni, na drugi pa že ne več samo ukrivljeni, ampak trije njih, na srednjem prstu, na prslanci in na mazinci, trikrat svčdrasto zaviti. 10* 148 Ivan Vrhovec: Narodopisne posebnosti. Anamci puste vsem nohtovom dolgo rasti, razven onemu na kazalci; ko bi vzrasel še .ta tako dolg, tedaj bi Anamec niti najlažje stvari ne mogel držati med prsti. Hamy ni vedel povedati, je li ta šega po zadnjeindiškem polotoku zelo razširjena ali ne. Pri dvajsetih nohatih Sijamcih, ki jih je imel drug Francoz priliko opazovati, videl je le jeden nenavadno dolg noht na mazinci in od poslancev, ki prihajajo iz Anama v Pariz, imajo le nekateri posamezne dolge nohtove, posebno na palci in na mazinci. Vsekako pa so dolgi nohtovi v Zadnji Indiji lepotičje in znak dostojanstva in imenitnosti. A tudi po drugih krajih so v navadi, n. pr. na otoku Mindanao, kjer prstov nikoli ne obrezujejo, ampak jih samo pilijo. Jednaka šega velja na Javi. Na polineškem Tahitiji si veljaki svoje dolge nohtove pridno snažijo; v znamenje kneževskega svojega dostojanstva puste tudi Melanezi na otokih Fiči nohtom rasti v dolgost. V Afriki poznajo to navado mnogi razrodi. Livingstone je našel dolge nohtove pri Makololovcih in Cameron jih je opazil pri prestolonasledniku Kanjenje. Tudi na zlatonosnem obrežji Gorenje Gvineje so znak imenitnosti: čim daljši so, tem čislanejši. Trgovci merijo neki tam ž njimi zlati prah. Tudi v Basamu (v Gvineji) nosijo dolge nohtove, toda le na levici, s katero ne jedo nikoli, levica jim služi le v za nečista opravila. Ze starim afrikanskim narodom so bili dolgi nohtovi znani. Na spomenikih v stari državi Moreo se odlikujejo kraljice z nenavadno dolgimi nohtovi. Dolge nohtove so nosili tudi mehikanski duhovniki, ki si jih niso smeli porezavati, kakor tudi las ne striči, in mnogim brazilskim divjaškim razrodom so krempljasto ukrivljeni nohtovi na palcih odlika glavarjev. In v Evropi? Videti jih je v salonih aristokratov in ljudij, o katerih je Horacij dejal, da so porojeni -»fniges consumere«. ali pa tacih, ki bi radi vsaj s kremplji dokazali, da je nekaj plemenitega v njih. Zakaj jih nosijo, pač ne ve nijeden med njimi. Nevedoč pa dokazujejo antropologu, kako krčevito se ohranijo nekatere šege iz dobe najnižje izobraženosti v čisto drugačnih razmerah in pri narodih in v krogih, ki se prištevajo najvišjim. Z jednakim zadovoljstvom se bahata s svojimi dolgimi nohtovi evropski plemenitaš in ljudi zrači glavar otočja Fiči ter sta jednako ponosna nanje. Tudi noga se mora udajati modi. Kitajke si pripravijo z velikimi mukami majhne, silno majhne noge, ali bolje rečeno zgneto si jih v majhne kepe, ki so najpodobnejše konjskim kopitom. Čimbolj je noga kepasta, tem lepša je; kitajska dama brez pohabljene noge ga ne IvanVrhovec: Narodopisne posebnosti. H9 dobi ženina; po velikosti nevestine noge se ravna njegova dota. Ta šega je tem čudnejša, ker Kitajka ne sme svoje noge pokazati po nobeni ceni ne, tako kakor Mohamedanka golega obraza ne; sramuje se tega celo največja razuzdanka; nedostojno je že upreti oči v tla, ako gre kaka dama mimo. Na vseh kitajskih slikah so noge z obleko pokrite. Ta šega je sila stara, pravega začetka in vzroka pa ji ne vedo. Le bajka pripoveduje, da je imela neka kraljičina 1100. 1. pred Kr. r. pohabljeno kepasto nogo, in da ne bi imela nobena nje sester prednosti pred njo, izdali so zakon, da si morajo vse Kitajke omisliti take noge. Nedvojbeno pa je ta šega prava pravcata kitajska šega; v južni Kitajski, v domovini pravih Kitajcev, razširjena je povsod in celo med nižjimi stanovi, na severu pa, kjer prebivajo Mandžuri, je zelo redka; Mandžurom je celo strogo prepovedana. Na kakšen način si te ubožice kaze svoje noge, bila je Evropcem dolgo velika skrivnost. Deklice hodijo do 4., v nekaterih krajih do 7. leta v velicih ohlapnih šoljnih, potem pa jim začno matere kaziti noge, v imenitnih rodovinah je to posel posebnih umetnic. Najprej se upognejo štirje prstje pod stopalo ter obežejo z močnimi trakovi, le palec ostane prost. Za tem upognejo vse stopalo tako, da podtaknejo podnje lehko valjar, katerega se mora noga polagoma privaditi. Pri upogibanji in prevezovanji poči dostikrat katera kost v stopalu; v nekaterih provincijah jemljo iz noge celo še kosti, najbrž čolničarsko kost (Kahnbein), ki je zbok raznih manipulacij izstopila. Čevlje je treba v jednomer menjati, in sicer obuvajo Kitajke vedno manjše, napdsled je noga le še (spredaj precej šiljasti) kepi podobna, na sredi stopala kolikor mogoče obokana, spredaj na prstih pa doli upognjena. Peta in palec se kar največ približata. Napeta koža na nogi se pordeči in je časih polna oteklin. Gnečenje in trdno prevezovanje nog morajo nadaljevati tudi pri odrastlih deklicah; sama sebi prepuščena bi noga dobila v kratkem zopet prirodno svojo obliko. S takimi pohabljenimi nogami hodijo Kitajke prav stežka in njih hoja je račji ali gosji kaj podobna; noga se v členkih ne upogiba več, ker so kite v nji polagoma zamrle; dostikrat zamrjo takisto mišice v mečih in stegnih. Da pri tem tudi kosti oslabe, umevno je samo po sebi. Hoja Kitajk je zaradi tega jako omahljiva, o vsaki priliki se spotaknejo in padejo. To pohabljevanje škodi vsemu telesu; celo Kitajke, živčče v najboljših gmotnih razmerah, so le šibke, na pol zdrave, na pol bolne ubožice, in vender bi bile ravno one najhujše 150 Ivan Vrhovec: Narodopisne posebnosti. nasprotnice, ko bi prihajalo komu na misel, to šego odpraviti. Kitajci si ženske lepote brez pohabljenih nog ne morejo misliti. Ko je pred desetimi leti potoval naš avstrijski nadlajtenant Kreitner z grofom Sechenvjem po Kitajskem, nanesla je v pogovoru z nekim mandarinom beseda tudi na noge kitajskih dam. »Kolikor manjša, toliko lepša!« dejal je mandarin, iztegnil mazinec, prikimal zadovoljno z glavo ter dejal: »Taka, taka, in nič večja!« — Kreitner in njegovi tovariši se posmehnejo, mandarin jih začuden pogleda in krogljico tobaka za svojo lulo svaljkajoč vpraša: »No, in pri Vas? Ali si pri Vas dekleta ne prevezujejo nog?« — »Ne! Pri nas rasto, kakor se jim ljubi«. — »Brrr!« bil je odgovor mandarinov in streslo ga je po vseh kosteh, kakor nas, kadar se nam pripoveduje kaj gnusnega! Končno pa ne pozabimo debeluhov! Ti so marsikje v prav veliki časti. No, celo pri nas si gladi svoj pitani trebušek marsikdo z velikim zadovoljstvom. In zakaj bi ga ne! Saj ga stane mnogo! Vsak si ga ne more omisliti; zato uživajo pri neizobraženih narodih debeluharji veliko spoštovanje. Na mnogih polineških otocih je rejenost znamenje aristokratov in glavarjev. Na Lojaltih so debeluhi jako češčeni; debelemu katoliškemu misijonarju, ki je oznanjal pred kacimi tridesetimi leti tam sveto vero, hodila je njegova rejenost zelo v prid. Bil je zaradi nje jako spoštovan in misijonski njegov posel s tem zelo olajšan. V Indiji imajo debelost kaj zelo v čislih, zlasti v Sindhu. Zamorci Ovambovci v Južni Afriki, ki je sploh najugodnejši svet za rejene suverene, volijo za vladarje le take osebe, ki so ali že debelejši od drugih, ali obetajo vsaj, da bode obseg njih života kdaj večji, negoli druzih ljudij. Izvoljenega glavarja pitajo prav pridno. Popotnik Galton je našel v teh krajih kralja, ki je moral nočevati pod milim nebom, ker ni mogel zaradi debelosti svoje več v kočo zlesti. Rejenost je v Južni Afriki v toliki časti, da je preprostemu ljudstvu hudo prepovedana. Zrediti se in torej lepi postati smejo le glavarji. Gorje nesrečnemu prostaku, komur se jame život debeliti! To je veliko zločinstvo proti vladarju in dostikrat s smrtjo kaznovano. Vagogom se zdi debelost celo nekaj nadprirodnega; nenavadno debele v ljudi časte tam po božje. Ze na starih stavbah etijopske države Meroe se odlikujejo kraljice z nenavadno rejenostjo. V jugoafrikanskih državah Karagve, Unjoro i. t. d. lepe so kraljice le takrat, če so nenavadno debele; zato pitajo kraljičine že v zgodnji mladosti z mlekom ali mlečno kašo ter jih dostikrat s tepenjem silijo uživati grozne obilice mleka. Marica: Iz življenja mlade umetnice. 151 Posebni ljubitelji lepo rejenih žensk so -Arabci in to že od Ma-homedovih dnij. Mahomedova soproga Aiša je bila pravi »monstrum« rejene ženske in pri popisu ženske lepote navajajo Arabci tudi nje netjakinje, s katero se v debelosti ni mogla meriti nobena druga. Ta arabski ukus se je z arabskim gospodstvom razširil po vseh pod-klonjenih deželah. O Mavrih pripoveduje Mungo Park, da se jim zde lepe" le one ženske, ki odtehtajo velbloda. Tudi Mavri so jih pitali z mlekom, z velblodjim mlekom, ki so je morale deklice rade ali ne- v rade uživati v velikanski obilici. Ce ni šlo zlepa, sezali so po palicah. Arabci v Senegalu pošiljajo svoje dame v kraje z mastnimi pašniki, kjer ima živina boljše mleko nego v domačiji. Semkaj v rejo dane odebele se nenavadno in se vračajo take v veliko veselje željno pri-čakujočih jih domačinov. Jednako rejenost zahtevajo od lepih ženskih tudi Indi; že zapovedi kralja Manu priporočajo ženinom, naj gledajo pri izbiranji nevest na to, »da je hoja gracijozna, kakor ona mladega slona.« Kitajci pa so nasprotnega ukusa; lepim Kitajkam ni smeti biti rejenim, marveč one so tem lepše, čim šibkejše in nežnejše so; moški pa se radi odebele in so ponosni na to pridobitev. Toda dovolj! Antropologu so taka opazovanja jako zanimiva, ker mu dokazujejo, da se nekatere šege nahajajo pri narodih, ki stanujejo daleč, daleč drug od druzega; dokazujejo mu, da so nekatere šege svojstvo vsega človeškega rodii, naj so narodje že izobraženi ali neizobraženi. Iz življenja mlade umetnice. Novela. Spisala Marica. (Dalje.) Dne 24. grudna leta 1884. ako si upam, kako morem iz hiše v takem vremeni ?« vprašali so me Montejevi in se čudili. »O«, dejala sem, »to je meni ljubo, dobro sem oblečena in dobro mi de, ko mi ta ledena burja brije v obraz, tako oživljeno in svežo se čutim. In snega! Tega se veselim kakor otrok. Tekati po njem! Ni lepšega! Kaj treba, da oni vedo, da komaj Ivan Vrhovec : Narodopisne posebnosti 599 Narodopisne posebnosti. Piše Ivan Vrhovec. II. Morjenje otrok. i je menda živali, ki ne bi zastavila za mladiče svoje vseh svojih močij; če je treba, brani jih celo z življenjem. Prirodopisci nam pripovedujejo genljive dogodke o ljubezni starih do mladičev. Medvedki mladiče pobrati je opravek, ki se ga loti le najpredrznejši lovec, skoraj bi dejali, človek, ki mu do življenja ni posebno dosti. Spominjajmo se, kak6 brani kdklja svoja piščeta, od katerih zapodi cel6 velicega psa. Tembolj nas osupnejo poročila potopiscev, ki nam pripovedujejo, da živi po svetu mnogo narodov, ki sami svoje otroke pobijejo in more. Ko so v preteklem stoletji odkrivali otočja Tihega morja na vzhodu Avstralije, naleteli so prav na vsakem to grozovito navado. V Evropi je izobražen svet neverjeten zmajeval z ramami, češ, da je stvar do dobra nemogoča. Kako bi človek, »krona stvarjenja«, četudi stoji na najnižji stopinji omike, mogel v sebi zatreti čustva, ki jih je priroda vcepila celo najdivjejšim zverem, levom in tigrom 1 Poročila daleč po svetu potujočih mornarjev so se zdela tem neverjetnejša, ker so si Evropci mislili ravno takrat neizobražene narode v rajski pristnosti in nedolžnosti živeče in brez hudobnih nagibov, s kakeršnimi je bil okužen tedanji svet. Domišljali so si jih take, kakor sta bila Adam in Eva pred grehom. Minilo je mnogo let, predno so jeli Evropci verjeti, da je resnica, kar se jim poroča in da se resnično nahajajo narodje, ki sami davijo in pobijajo otroke svoje. Pri tem pa je izobraženi svet konec preteklega stoletja pozabil, da so bili tej grozoviti navadi udani takisto narodje, ki so si pridobili v zgodovini sloveča imena ter gospodovali vsemu tedanjemu svetu. Vsakemu nas je pač znana pravljica o Cirovi mladosti, ki ga je dal njega stari oče Astijag vreči v vodo, ker so mu vedeževalci prerokovali, da ga pahne kdaj s prestola. Otroke so morili v starejših časih celo Grki. Pri Spartancih je skrbela še država za to, da so se slabotni in betežni otroci odpravljali. Sicer niso ravno zahtevali, da morajo umreti, vender pa mati otroka, o katerem se je starejšinstvo izreklo, 6oo Ivan Vrhovec: Narodopisne posebnosti. da ne bode Špartancem nikdar delal časti, ni videla nikoli več. Vzeli so ga ji in ga rekli odnesti na poseben za to določen kraj v gorovji Tajgetu in ga prepustili tam usodi, naj je ali lakote poginil, ali ga raztrgala divja zver, ali ga pobral kakov usmiljen podložnik špartanski, kakšen perijek ali helot ter ubozega črviča vzgojil za svojega. Niti toliko izobraženi Atenjani niso prepovedovali na jednak način iznebljati se svojih otrok, le da se je moralo zgoditi to v najzgodnejši mladosti. Kaznovali so roditelje, ki so izpostavili in kam na stran položili otroka, ki so ga začeli že vzgojevati. Zlasti je veljalo to o dečkih, z deklicami so pa smeli storiti to cel6 še pozneje. Proti deklicam so bili zakoni menj ostri, ker so imeli roditelji dolžnost hčeram dati dostojno doto. Jednako pravilo je veljalo pri Rimljanih. V najstarejših časih je bilo izpostavljanje otrok prav navadna stvar. Tej starorimski navadi so pripisovali početek Rima. Pravljica o Romulu in Remu nas uverja dovolj o tem, da so stari Rimljanje izpostavljali svoje otroke, in kakor so počenjali stari, po tem so se ravnali tudi poznejši rodovi. Omika, do katere so se pospeli Rimljani n. pr. v dobi cesarjev, izpremenila ni te stare navade prav nič, zakaj prav v dobi cesarjev, ko je gospodoval Rim vsemu tedaj znanemu svetu, izpostavljali so otroke tako pogostoma, da je bilo groza. Pač je veljala neka stara prepoved, ki so jo pripisovali celo Romulu, po kateri je moral pustiti Rimljan vse dečke in vsaj vsako najstarejšo deklico živo; isti zakon je prepovedoval svojega otroka usmrtiti pred tretjim letom in še takrat je moralo v to privoliti pet najbližnjih sorodnikov. A za ta zakon se najbrž nihče ni brigal, sicer bi v dobi cesarjev ta grozovita navada ne bila tako zelo razširjena, kakor je bila. Po vsem se kaže, da se Rimljanom ni prav nič napačnega zdelo, če se je iznebil kakov revež na ta način svojih otrok. (Nitsch, Beschreibung des Zustandes der Romer, 1807. I. Bd.). Isto navado nahajamo tudi pri starih Germanih, katerim je bilo sicer dovoljeno storiti s svojimi otroki, kar so hoteli, toda le predno je novorojenec kaj zaužil ali predno je v očetovi hiši zajokal. Pozneje otroka moriti je bilo prepovedano, izvzemši če so bili roditelji tako ubožni, da ga nikakor niso mogli vzrediti. Temu dosledno so pokopali v severni Germaniji po smrti kakega ubožnega oproščenca tudi njegove otroke poleg njega, le najstarejšega je vzel časih njega gospod in ga vzredil (Grimm, Rechtsalterrhiimer). Ta grozovita navada je veljala tudi še po razrušenji rimskega gospodstva ,in šele krščanstvo in muhamedanstvo sta jo zatrli pri Ivan Vrhovec : Ndrodopisne posebnosti 6oi svojih vernikih, toda ne zlahka, ampak po velikih težavah in tekom dolzih let. Krščanska cerkev je v zgodnjem srednjem veku žrtvovala vse svoje moči, da bi odpravila ta nedostatek. Izdajala je ostre prepovedi, žugala z časnimi in večnimi kaznimi in sedel je že Kari Veliki na prestolu, toda morjenje otrok v krščanski Evropi še ni bilo zatrto. Misliti se je moralo na druge pomočke. Leta 789. so sezidali v Milanu prvi najdenški zavod, kamor so vzprejemali odložene otroke. V istem Milanu se je osnovala v 12. stoletji pobožna družba, ki si je razven drugih pobožnih nalog stavila tudi to, da je iskala odloženih otrok. A tudi cerkev sama je storila, kar je mogla ter vzgojevala naj-dence z vso skrbljivostjo. V 13. stoletji je pozivala roditelje, ki menijo svoje otroke umoriti, naj tega ne store, temveč naj jih prinašajo pred cerkvene duri. V znamenje, da otroče še ni krščeno, polagali so zraven njega soli. V čast človečanstvu pa recimo, da so bile pri Grkih, Rimljanih in poznejših krščanskih narodih taki dogodki izjeme, ki so se prigajali le redkokrat, četudi večkrat nego dan danes. Toda nahajajo se še sedaj narodje in sicer mnogo narodov, gotovo večina vseh Zemljanov, ki svoje otroke dosledno ne le strani mečejo, nego jih tudi more. Ni jeden del sveta ni izvzet od te grozne navade, niti Evropa ne. V Evropi jo je opazoval stari Linne pri Laponcih, torej dovolj zanesljiva priča. Razširjena je po večini Azije, Afrike, Amerike in je bila do najnovejših časov razširjena po vsi Avstraliji in Oceaniji, to se pravi po otokih, ki jih prištevamo temu najmlajšemu in najmanjšemu delu sveta. Nekdaj so morili vsi Avstralci svoje otroke in jih more še sedaj povsod tam, kjer se ne boje angleških kaznij. O tem, ali naj novorojenec 'živi ali ne, odločuje po nekod oče, po nekod mati. ki rodnega otroka ne umori le svojeročno, nego si ga tudi pripravi za obed ter povabi nanj najboljše svoje prijateljice. Po stari navadi si sme ona odrezati ali odtrgati prvi in si izbrati seveda najslastnejši kos. Potniki, ki so prehodili dokaj Avstralije, trdijo, da se pomori tam najmenj tretjina otrok, rajši pa še več. Skoraj neizogibna je smrti mešanim otrokom iz evropske in avstralske krvi. Morjenje otrok je še sedaj v polnem cvetu po zapadnih otočjih Oceanije, pričenši od Nove Gvineje tja do Fičijanskih otokov, po vzhodnih pa je ali že popolnoma zatrto, ali se nahaja le še v kakem skritem kotičku najoddaljenejših otokov. Tod so namreč oto-čanje že skoraj vsi h krščanstvu izpreobrnjeni, ali pred prihodom misijonarjev je bila ta grozovitost v navadi celo po onih otokih, katerih prebivalci so se bili popeli že na precejšnjo stopinjo omike, n. pr. 602 Ivan Vrhovec ; Narodopisne posebnosti. na Tahitiji, na Novi Zelandiji, na Havaji ali Sandwichsovih otokih i. t. d. Polinezi so pripovedovali misijonarjem, da bi bilo šlo po nekaterih otočjih ljudstvo do dobra po zlo, ako ne bi bili prišli Evropci še v pravem času tjakaj. Ko so dospeli prvi misijonarji do Tahitija, videli so, da se pobije tudi mnogo odraslih ljudij, človeške daritve so bile jako pogoste; mnogo jih je palo v večnih nikdar prejenjajočih bojih, ali število vseh teh še ni doseglo števila precej po rojstvu umorjenih otrok iz vseh stanov. Gotovo več nego dve tretjini otrok je na ta način pomrlo. Najzanesljivejši priči, misijonarja Nott in Ellis, ki sta živela leta in leta med temi divjaki in v vedni dotiki ž njimi, trdila sta, da nista mogla na Tahitiji zvčdeti niti za jedno mater, ki ne bi bila podušila več svojih otrok, če jih je le imela. Nekatere so jih pomorile po šestero, osmero in še več. In čudno! Roditelji niso imeli nikakega pojma o tem, da počenjajo kaj napačnega, temveč so o teh moritvah govorili odkritosrčno in odgovarjali vsem vprašanjem, ki sta jih misijonarja stavila v tej stvari. Zvedela sta, da puste prvega otroka po navadi živega, ali največ dva, vse druge pomore. Jednake izkušnje so preživeli misijonarji tudi po drugih otokih in po Avstraliji in zvedeli, da se pomori povsod več dčklic nego dečkov, katerim so rajši prizanašali, zakaj iz dečka je vzrasel lehko kdaj izboren ribič, veslač, vojak ali sicer koristen ud divje človeške družbe, ženska pa nikakor ni mogla toliko žaleči. Vrhu tega je bila ženska še pri vseh teh rodovih najzaničevanejša stvar na svetu, zaničevanejša od najgr-šega ščeneta. Roditelji se torej nikakor niso pomišljali žrtvovati ženskega zarcSda. Vzroki za to grozovito navado so pač različni, najprej je prisililo divjake k nji zlasti po Avstraliji in po nekaterih skalnatih in nerodovitih otokih pogrešanje najpotrebnejše hrane. A za vse otoke to nikakor ne velja, zakaj nekateri, in ravno Tahiti je takšen, so sila rodoviti in dajo svojim prebivalcem zadosti hrane, ne da bi se jim bilo treba preveč truditi. Posebno bodi to rečeno o plemenitih rodbinah, katerim so bili vsi podložniki pravi sužniki, ki so jih tlačili in trpinčili kakor nekdaj graščaki ubozega tlačana. Skrb, kako naj pre-žive svojo deco, tlačila jih gotovo ni, vender so tudi oni morili svoje otroke. Počenjali so to iz stanovskih predsodkov, ker so hoteli, da ostane njih plemeniti rod neomadeževan po nestanovskih ženitvah. V Avstraliji je marsikatera mati umorila svoje dete iz prav običnega vzroka, ker se je n. pr. hotela iz tega ali onega vzroka nad svojim možem znositi. Zopet drugod so bili materam otroci odveč, ker so jim bili pri njih obilih poslih v napotje. Havajec je pobil svojega IvanVrhovec: Narodopisne posebnosti. 603 otroka, če mu je obolel ali preveč kričal. Čudno! Misijonar IVilliams pripoveduje o neki materi na Fičijanskih otokih, ki je svojega otroka le zato umorila, da je mogla namesto njega dva druga vzeti za svoja, in Avstralke doje" in vzrejajo grde zanikarne pse, Dingo zvane, z vso skrbljivostjo, v tem, ko svoje otroke brez pomisleka davijo. Neizogibna je skoraj po vsi Avstraliji in Oceaniji smrt vsem bolehnim in betežnim otrokom, a na nekaterih polineških otokih imajo pa ravno take otroke v največji časti, ker menijo, da se je preselil vanje kakšen dobrodelen duh ter s tem ali onim znamenjem na otrokovem životu namignil, da že tiči v njem. Dv6jci se vidijo Oceancem velika nesreča, zato pomore najpogosteje oba, vselej pa gotovo jednega njiju, čudno vender je, da puste n. pr. Avstralci, ki more sicer deklice, od dvojcev raznega spola ravno deklico živo. Ali nimajo ti divji ljudje prav nobenega čuta, prav nobene ljubezni do svojih otrok? Imajo jo, in to je ravno najnerazumljivejše. Otroke, katere puščajo žive, strežejo in vzrejajo s toliko ljubeznivostjo, da bi bile divjakinje lehko marsikateri evropski materi v vzgled. Oče in mati, bratje, sestre in bližnji sorodniki se trudijo napravljati drobnemu črviču kar največ veselja. V njegovi najnežnejši mladosti mu je dovoljeno vse in komaj shodi, učita ga oče in mati v vseh spretnostih, ki mu jih bode v življenji treba. Pozneje ga dasta v neko šolo, kjer ga kakšen star mož izurja v metanji bumeranga, v nastavljanji mrež in jednakih spretnostih, deklice pa se uče" pri starih ženah tkanja, pletenja mrež, plaht in druge hišne priprave. Nekaterim misijonarjem se hoče dozdevati, kakor bi bila ravno prevelika ljubezen do otrok vzrok njih prezgodnje smrti. Kdo okuša pač grenkosti življenja menj nego otroci in v kakeršnem razmerji je kdo tu umrl, v takih bode živel po veri teh divjakov na onem svetu. Zakaj bi torej roditelji ne privoščili svojim otrokom po smrti najpri-jetnejšega življenja, to se pravi, zakaj naj bi jih ne pomorili, dokler se niso obesile še nanje teže in grenkosti tukajšnega življenja? S tega stališča je tudi razumno, da žalujejo roditelji za umorjenimi otroci ravno tako ali še bolj, kakor za onimi, ki jim odnirjo prirodne smrti. Oglejmo se še po drugih delih sveta. V Aziji n. pr. je morjenje otr6k po večini kitajskih pokrajin, po vsi severni Sibiriji, pri Kamča-dalcih, Kurilcih, Koreancih, Japoncih, Sijamcih in sicer po vsi Zadnji in Sprednji Indiji in v osrednji Arabiji v navadi, udana ji je torej večina Azijatov. Tudi ti narodje pomore vse deklice, največ puste živo 604 Ivan Vrhovec : Narodopisne posebnosti. v vsaki rodbini po jedno, n. pr. Jakuti v severni Sibiriji. Toda Hondi, Račputi in drugi razrodje v sprednji Indiji in drugi. Prava klasiška dežela za morjenje deklic pa je Kitaj. V tem oziru ga menda ni trdosrčnej.šega naroda na svetu. Kitajec se pač oveseli rojstva sinovega, toda za rojstvo hčere se ne zmeni, izvzemši toliko, da jo ukaže umoriti ali izpostaviti. Hčerka je Kitajcu breme, ki se ga kolikor mogoče rad hitro iznebi. Skozi in skozi praktiški Kitajec ceni otroke svoje po tem, koliko mu utegnejo kdaj koristiti. Takih nazorov pa niso le siromaki nego tudi bogatini. Hči ne bode hiši nikdar koristila, temveč škodila, zakaj omožila se bode ter odnesla s seboj še doto iz hiše. Omožiti se pa mora, saj je skoraj ni večje sramote ne le zanjo, nego za vso nje rodbino, če ostane samica. Toda brez dote bi seveda ne maral nihče zanjo; po nevestah brez dot ne vpraša noben kitajski ženin. Ce se porodi torej Kitajcu deklica, šteje si to v nesrečo, bodisi že preprostega ali plemenitega stanu, plemenitaš se čuti še tem ne-srečnejšega, zakaj ošabnež bi nikakor ne dovolil, da bi se omožila hči z ženinom nižjega stanu; toda ženini visokih stanov zahtevajo primerno doto, sicer kažejo ljudje po ulicah s prstom za njimi. Kitajcu skoraj ne preostaja druzega nego spraviti nedolžno hčerko s poti, vender jo rajši izpostavi, nego umori. Seveda je na Kitajskem po zakonu oboje prepovedano, ali godi se le vsak dan in vsi vsako leto ponavljani zakoni ne izdado nič. Da bi se ta grozovita navada vsaj nekoliko zatrla, daje vlada po velikih mestih zidati hiše za naj-dence. V Kantonu se vzprejme vsako leto po najmenj 5000 deklic vanjo. V Pekingu se vozi vsak dan pred solnčnim vzhodom po več z voli vpreženih voz, ki pobirajo umorjene ali pa še žive izpostavljene otroke. Čim večje je mesto, tem razširjenejše je to morjenje. Po nekaterih kitajskih pokrajinah ne pomore vseh deklic, zlasti v notranjih deželah jih puste vsaj polovico živih, po jedna deklica pa se nahaja tod v vsaki rodbini prav gotovo, če jo je usoda Kitajcu sploh prisodila. Jednakih nazorov so v tem oziru prebivalci obeh Indij zlasti v notranjih krajih. Tudi tod je morjenje prepovedano po deželskih in verskih zakonih, toda Inda, zlasti Rašputa je bolj strah sramote, da bode ostala njega hči ali samica, ali se pa ne bode mogla svojemu stanu primerno omožiti, nego strah pred njegovim božanstvom Budo in vsemi zažuganimi kaznimi. Zato umori najprej svojo hčer in potem se začne s svojim bogom za storjeni greh pogajati. Pri tem mu pomaga seveda za dobro plačilo zvezdogled in čarodejec kaj rad. Trinajsti dan Ivan Vrhovec: Narodopisne posebnosti 605 po umoritvi se prikaže v sobi, kjer so hčer umorili in jo po navadi tudi pokopali, razstelje po tleh kravjaka ter si skuha in použije propisano jed. S tem je prevzel vse nasledke greha nase in očistil tako rodbino. Angleži se trudijo na vso moč odpraviti te surove šege. Njih jako ostri zakoni so se pokazali že kaj koristni, o čemer naj pričajo naslednje številke. Leta 1842. je bilo pri indiškem razrodu Carečah razmerje med moškimi in ženskami tako, kakor 7 : 62, ali že deset let za tem tako, kakor 17 : 67. Pri nekem drugem indiškem razrodu Hond zvanem, se je nahajalo leta 1848. v 2150 rodbinah le okolo 50 dčklic, toda leta 1853. že 900 čez štiri leta starih. Te številke kažejo pač dovolj jasno, kako zekS je bilo v prejšnjih časih morjenje deklic po teh krajih razširjeno. A čiste vesti n. pr. Kitajci pri tem nimajo. V provinciji Honan pripisujejo duši otrokovi veliko moč. Zatorej neso otroka, ki ga menijo izpostaviti ali utopiti, po velikih ovinkih na dotični kraj, da ne bi po smrti otrokovi raztogočeni duh našel pota nazaj v očetovo hišo. Zaradi gotovosti zavezujejo še otrokom oči. Po Afriki je pa menda ni večje dežele, v kateri bi ne morili otr6k, ravno to velja tudi skoraj brez izjeme o vseh indijanskih rodovih južne in severne Amerike tja do Grenlandije. Dasi prisili tudi te razrode dostikrat ubožnost in skrb, kak6 bi vzredili novorojenca, vender vpliva tudi še mnogo drugih vzrokov. Nezakonske otroke po-mečejo nekateri razrodje vzhodne Afrike takoj v vodo, Abesinci jih pri tisti priči pobijejo, v tem ko nekateri drugi razrodje v njih bližini, n, pr. Kunama, ali pa nekateri Indijani južne Amerike takšne otroke celo skrbljiveje vzgajajo od drugih. Na Madagaskaru pobijejo ravno tak6 kakor v Avstraliji vse otroke, katerimi oče in mati nista oba domačina. Na Tahitiji se je nahajala preimenitna skrivna plemenitaška družba Arcoi. Ako nista bila oba zakonska istega stanu, morali so vsi njiju otroci umreti, če se to ni zgodilo, pehnili so dotičnika iz svojega stanu. Betežne otroke pobijajo skoraj povsod. V Afriki je to znano n. pr. o prebivalcih Akre v zapadni Afriki, v vzhodni pa v Vanika, ki sploh drugačnih nego betežnih otrok nimajo navade moriti, ali ne daleč od njih stanujoči Masaji pa jih pustč žive. Na jugu jih morč Kafri in Hotentotje, v Južni Ameriki pa prebivalci Gvajane, nekdaj so jih spravljali s poti tudi stari Peruvanci, češ, da je takšne otroke kakšen hudoben duh »obsedele. Sicer pa v Ameriki nimajo navade otrok moriti, razven če so dv6jci. V tem so jednaki Avstralcem, Abisincem in Suahelijem v Afriki, 606 Ivan Vrhovec : Narodopisne posebnosti. kateri si pomagajo tudi s tem, da jih prodajo. Vidi se, kakor bi jih bilo umorjenja nekako groza in skoraj tako si lehko razlagamo navado nekega drugega afrikanskega razroda: Vanjamvezi. Ti umore le po jednega dvojcev, a namesto njega polože poleg ostalega kakšno v živalsko kožo zavito stvar ter ravnajo z njo prav tako, kakor z živim otrokom. Morjenje dvojcev se poroča dalje o Kafrih, tu in tam tudi o Madagazih, zlasti na vzhodni strani tega velikega otoka. Tudi o Hotentotih zatrjujejo nekateri potopisci takisto, vender drugi temu oporekajo. Toda brezdvojbeno je obično pri Kamčadalih in Kurilcih v vzhodni Aziji. Nasprotno temu pa so za nekatere narode dvojci velika sreča. Hotentotje so n. pr. kaj ponosni nanje; isto tako se dvojcev ovesele kaliforniški Indijani in nekateri razrodje v Beninu v Afriki. Duala za-m6rci izkazujejo takovi materi veliko čast in potnik in misijonar Rus je naletel v Akimu na kralja dv6jca. Za morjenje novorojencev nam naštevajo potniki najrazličnejše vzroke, iz katerih se da posneti, da je največkrat venderle njih vera ali praznoverje vzrok. O marsikakem narodu vemo to celo za gotovo. Na Cejlonu n. pr. in tudi drugod po Indiji odločuje jedino le zvezdo-gledec, čarovnik, v tem, ali otrok živi ali se usmrti. Če se mu zdi, da je rojstveni dan otrokov nesrečen, umore ga brez obotavljanja. Taki nesrečni dnevi so n. pr. pri Takuih v vzhodni Afriki srede, pri Bambarih pa petki. Sultan Badr-el din iz Palembanga je dal umoriti novorojenega sina svojega, ker se mu je prerokovalo, da ga otroče spravi kdaj v nesrečo. Praznoverju žrtvujejo tudi Madagazi svoje otroke, Kamčadali pomore vse v kaki viharni noči rojene otroke. Suaheli pomorč ali po-prodajo vse, ki dobe v zgorenjih čeljustih prej zobe, nego v spodnjih in Kafri tiste, ki jim prezgodaj izpadejo prvi, mlečni zobje\ Načini pa, po katerih se iznebljajo roditelji svojih otr6k so pri različnih narodih različni. Večinoma jih izpostavljajo, v Kitaji je ta način skoraj jedino v v navadi. Tak6 so počenjali kakor smo culi, tudi Atenci, Spartanci in Grmani. Izpostavljali so jih na take kraje, koder so utegnili ljudje mimo prihajati. Na Cejlonu jih posajajo na mravljišča velikih mravljincev. O usmiljenji pri takih narodih pač ni govora. Avstralka prime svoje dete za noge ter udari ž njim po tleh ali ob drevo, da se možgani razkrope na vse strani. Polinezi in Avstralci jih pokopavajo tudi žive. Jednako navado imajo Hotentotje, vzhodni Afrikanci, Račputi. In Andrej Fekonja: Reformacija v Slovencih 607 dijani južne Amerike in drugi. Dokaj grozovitejši so bili v prejšnjih časih prebivalci Tahitija, ki so lomili svojim otrokom ude pri nogah pričenši, češ, da s tem duši pokažejo pot, po kateri naj se umakne iz života. Na Fičijanskih otokih (Oceanija) tiščč otrokom usta in nos toliko časa, da se zaduše, na Kitajskem jim devajo mokre prte na usta, ali jim natlačijo vanje pepela in rajževega zrna. V Novem južnem Walecu v Avstraliji jih zadušajo z dimom, ob reki Murrav v Avstraliji pa natlači mati novorojencu žrjavice v ušesa in jih zadela s peskom. Kamčadali mečejo svoje otroke žive psom. Kitajci jih utapljajo v posodi, polni vode, po nekaterih krajih Indije jemljo za t6 tudi mleko. Račputi n. pr. skopljejo luknjo v zemljo, napolnijo jo z mlekom in utope v njem otroka, vender pa je v Indiji priljubljen še najbolj opij, ki nežno stvarco hitro vpijani in ob jednem tudi umori. Ta žalostni posel opravljajo pri nekaterih razrodih matere, pri drugih očetje, pri nekaterih pa imajo za to posebne obrtnike; na Ta-hitiji so bile odločene v morjenji izvežbane ženske in po Fičijanskih otokih so vsaj prej hodili strokovnjaki po vaseh povprašuje, če ni kaj opravka zanje. Odkar pa se razširja krščanstvo bolj in bolj, izginja ta grozovita navada od dne do dne in ne bode več minilo mnogo desetletij, ko se bode o detom6ru pripovedovalo kakor o kaki skoraj neverjetni pravljici. Reformacija v Slovencih. (V tristoletni spomin smrti Jurija Dalmatina (dne 31. velikega srpana 1589), pisatelja slovenske »Biblije«. Spisal Andrej Fekonja. (Dalje.) eželni stanovi štajerski, koroški in kranjski, katerih pretežna večina je itak bila prestopila k novi veri, zahtevali so leta 1556. od cesarja Ferdinanda I. slobodno iz-j povedanje evangeljskega verstva. Ferdinand jim tega sicer ni dovolil; ali, ker je na vse strani imel toliko raznih skrbij, in zlasti v tedanjih vojnah turških nikakor ni mogel pogrešati pomoči »slo- 722 Ivan Vrhovec: Narodopisne posebnosti. vencem dve reči, ki ste nam dragi, kakor svetle oči: sveto katoliško vero in pa besedo materino! Po nemščini se je svoje dni krivovera v naše kraje vrinila, po nemščini se nam tudi v naših časih ponuja. Pade naša prava vera, pade tudi naša sreča; smo trdni Slovani, bomo tudi zvesti kristjani. In to nam Slovencem čez vse velja!« Narodopisne posebnosti. Piše Ivan Vrhovec. III. v »Črne bukve.« operniške, črne bukve! Koliko bi bil pred sto leti ali morebiti še pozneje, morebiti še sedaj dal pač marsikateri naših ubogih preprostih kmetičev zanje, ko bi jih mogel dobiti! Z njimi bi bil poiskal cele kupe zlata in srebra, ki je neporabljeno in neuživano ležalo v zemlji pod kako rušo, pod kakim starim štorom, pod kako skrito skalo, koder je hodil morebiti vsak dan mimo, toda reva tega vedel ni. Bila je stara in dognana stvar, da je pokopanega v zemlji brez mere bogastva, veliko zakladov, vender le malo ljudij jih je znalo »vzdigniti«. Le malo jih je bilo toliko srečnih. Nekateri so jih pa gotovo znali; takšni, ki so hodili v črno šolo ali jim je sreča naklonila, bodisi kakorkoli že, »črne bukve.« Odkod bi mogel sicer ta in oni kar nanagloma tako dobro gospodariti, plačevati dolgove, odkod sicer mogel podreti staro leseno »bajto«, ki jo je bilo strah najmanjšega piša, in si sezidati hišo, da se je človeku srce smijalo, ko jo je pogledal? Tu ni bilo treba dolgo ugibati: »zaklad je dvignil«. Bilo ga je toliko, da ga je z dvema voloma odpeljal dom6v; zato se mu pa tudi voli od tistega časa niso več redili; kadar so bili v najboljši reji, prišla je nanje ta ali ona bolezen in po njih je bilo. Toda gospodarja ni bilo smeti milovati! Tega ni rad slišal, zakaj vse nesreče, poleg tega pa tudi vse obile in prevelike sreče so bile krive »črne bukve«. Ali teh si smel jemati še menj s kako besedico v misel. Po »črnih bukvah« je vzdihoval v prejšnjih dobah pač vsak preprosti kmetic, vender malokaterega je doletela sreča, da jih je dobil v Ivan Vrhovec: Narodopisne posebnosti. 723 roke, in če jih je, shranjeval jih je in skrival skrbneje nego najdražjo stvar na svetu. V denašnjih dneh so izgubile »črne bukve« seveda že skoraj vso veljavo, vender se je pripetilo že meni samemu (in najbrž tudi marsikomu čestitih bralcev), da so me na mojih pešpotih po oddaljenih hribskih vaseh povpraševali stari očanci najprej po ovinkih in potem, ko nisem hotel razumeti, na kaj merijo, kar naravnost po »črnih bukvah«. Umeje se, da je bil ves pouk o »črnih bukvah« in »črnošolcih« le bob ob steno. Pametneje je bilo, da sem se dajal sam poučevati," pri tem sem zvedel, da je tisti, ki ima take dragocene bukve, lehko najsrečnejši človek na svetu, če le hoče. Nekdaj pa so morali imeti ljudje venderle take bukve v rokah. sicer ne bi bilo med preprostim ljudstvom toliko govorjenja o njih Zat6 me je prav veselilo, ko mi je prinesel jeden mojih učencev pred nekaterimi meseci nekoliko starih zamazanih listov, mali ostanek nekdanjih obširnih »črnih bukev«, ki bi bile kakega preprostega kmetica nekdaj seveda mnogo bolj veselile. Kakšne so ? — Mnogo preprostejše, nego bi človek pričakoval. Seveda niso cele, kakor sem že rekel, ampak le majhen ostanek iz srede, le štirinajst drobno pisanih zamazanih listov; ki se prično s »tretjo stvarjo« in 31. kapiteljnom ter se končajo s 44. Listi so zamazani in na vseh straneh, zlasti na ogleh močno ogoljeni, kar je najboljše znamenje, da so se jemali pogostokrat v roke. Vse kaže na to, da je nosil srečni gospodar to skrivnostno knjigo vedno s seboj in je ne del rad od sebe. Letne številke moje »črne bukve« nimajo. Morebiti se ne motim, če se mi zde kakih sto let stare. Temu mi je priča močni popir, ka-keršen se v tem stoletji ni več narejal, izvrstno črna, še skoraj nič obledela tinta in po nekoliko tudi jezik. Napis »tretje stvari« slove: »SAROTENJE. Jest N. N. tebe sarutim per Bugu Agiufs Athnotos + Sotler te te-tragramathon. De se ti Paklinska Furia perkashesh u leipi zhluveshki podobi.« Že te besede nam svedočijo, da je bil človek, ki jih je pisal, ali bolje rečeno iz kakih drugih »črnih bukev« prepisal, Dolenjec in sicer preprost Dolenjec, k6mur so se okorne črke izvijale le počasi in težavno izpod peresa; vender pa kmetski človek najbrž ni bil, zakaj kmetje prejšnjih časov skorej niso znali nI brati ni pisati. Sodim 46* 724 Ivan Vrhovec- Narodopisne posebnosti. ga, da je bil ali kakšen izprijen študent -- študentje so bili »črno-šolci« na zelo dobrem glasu — ali pa kakšen grajski pisar, ki si je preprostost naših kmetov obračal v svoj prid. Slaba pisava nas ne sme motiti, zakaj grajski pisarji niso bili učenjaki in tudi lepopisci ne. Imel sem v rokah že mnogo listin grajskih pisarjev in oskrbnikov prejšnjih časov. Njih pisava je največkrat tak6 okorna, da jo more citati le tisti, komur so se oči privadile sčasoma njih čiri čari. Saj je zadoščalo, če je znal pisar zabeležiti, da je ta ali 6ni kmet opravil svojo tlačansko dolžnost, da je prinesel davek, oddal kok6š, kopuna ali kar je bil sicer v graščino dolžan. Jedino, kar bi nas utegnilo motiti in nas napotiti na to, da je bil vender kmetski človek, ki se je stežka navadil vsaj slovensko brati in pisati, je to, da nemških črk ni poznal, česar si o grajskih pisarjih ravno ne upam trditi. Na več krajih mu je bilo namreč zapisati z nemškimi črkami besedo »zerzerellus«, ki pa je ni znal. Zapisala mu jo je neka druga, nedvojbeno veliko izurnejša roka. Gospodar »črnih bukev« je imel torej človeka, komur se je zaupal in ga prosil pomoči v tako važni stvari. Razumel pa seveda tega, kar je pisal, marsikaj ni. To pričajo grške besede v navedenem napisu »Athnotos« »Agiufs«, »Sotler«, tudi »tetragramathon« mu je šel nerad izpod peresa; »te« pred »tetra-gramathon« je le prvi zlog te besede, ki ga je pisalec pozabil prečrtati, ko seje v drugič z vsemi silami zagnal, da zapiše »tetragramathon«. Sicer pa mu tudi ni bilo dosti do tega, ali je bila beseda grška ali nemška, prav pisana ali ne, samo, da je bila neumevna. Take besede so se mu zdele najizdatnejše in neizogibne in niti jedno »zarotilo« ni brez njih. A kaj je hotel doseči mož s svojimi »črnimi bukvami«? — Vse, kar je dobrega na svetu, in posebno se otresti rev in težav, ki so ga trle. Pri tem pa mu je morala pomagati »peklenska furija«. Ali kako preprost in slaboumen je bil ubogi človek, ki jo je pozival, zakaj, pozival jo je v imeni najsvetejših bitij, naj se mu prikaže brez hrupa in v pravi človeški podobi. Ce nam pripovedujejo pravljice o groznem strahu, ki so ga čarodejci čutili, ko so v risu stoječi klicali hudobca, verjeli jim bodemo radi, če čujemo besede, s katerimi so ga pozivali. Prvo »zarotilo«, ali kakor se tudi čita: »ZITAZO« (citatio) slove: »Jest tebe sarotim peklenska Forja zerzerellus skus too beseido Caro Fadum est (caro factum est) jenu skus molitu Boshje, jenu skus Katiro je on soiga Edino rojenega sina na ta sveit dau. 2) Jest N. N. tebe zerzerellus sarotim skus use kervave Kaple Jesosa Christusa. 3) Jest N. N. tebe sarotim jenu Permorem skus Boga Heylon jenu Ivan Vrhovec: Narodopisne posebnosti. 7?5 skus Boga Mesiasa, jenu skus Boga Ahomet. 4) Jest N. N. tebe sarotim jenu Permuram skus Muzh jenu martro jenu terpleine na-shiga Gospoda Jesosa Kristosa, jenu skus Use negou gaishlaine jenu shibe jenu shlakje jenu skus svite kervave rane, bi teu meni N. N. K pridu stati jenu pertruzat, pa jest N. N. tebe zarutim jenu per-morem skus Use Kervave Kaple katire je Kristus Nash Gospod na leisu svitiga Krisha Preliu, de se ti peklenska Foria zerzerellus u leipi zhluveshki Podobi bres usiga hrupa perkashesh.« Ubogi človek 1 Kolik strah je pač prebil izgovarjajoč te besede v tihi, samotni noči ter pričakuje, da se mu hudobec prikaže, ne morebiti v takšni podobi, v kakeršni ga je klical, temveč v takšni, v ka-keršni je gospodovala na dnu pekla! Temu »zarotilu« nasleduje precej drugo, prejšnjemu v vsem podobno, le da se sklicuje čarodejec v njem na sv. Trojico, sv. zakramente in sv. evangeliste ter »zerzerellusa« roti, naj se mu prikaže v človeški podobi, »bres prutigovorjenja jenu bres use shkode mojga telesa jenu moje dushe. Obvari me ta svet titel INRI, jenu obvari me Boh Abraham, Isak, Jakob. Amen.« Svoje duše pa naš slovenski čarodejec hudobcu nikakor ni nameraval zapisati. Pričakoval je pač pomoči od njega, toda le tem potem, da ga Bog, k6mur je tudi hudobec podložen, prisili pomagati pobožnemu revežu, zakaj nad posvetnim blagom, nad zlatom in srebrom ima le hudobec oblast. Goreča molitev ubožčeva je imela jedino to namero, da Bog »peklensko furio« prisili pokazati siromaku zaklade. Slovenski čarodejec je bil prepričan, da je le z gorečo molitvijo in pobožnim življenjem in blagimi nameni mogoče kaj doseči. V 32. ka-piteljnu je zapisanih sedem dolgih in jako gorečih molitev do Boga Očeta in jedna še gorečnejša do Matere božje. Teh sedem molitev je moral čarodejec prej obmoliti, predno se je smel »zarotila« lotiti, toda še poprej je moral iti k izp6vedi in sv. obhajilu. A moliti jih ni smel, kadar in kakor bi se mu bilo zdelo, ampak moral je začeti na kakov mladi petek pred solnčnim vzhodom in moliti vseh sedem molitev osem dnij, vsak dan po trikrat, zjutraj, op61udne in zvečer : zjutraj s prižgano blagoslovljeno svečo. Moliti je moral na skrivnem, da ga ni nihče videl ter ni smel nikomur ničesar o svojih naklepih razodeti. Zatem šele naj je poskusil svojo srečo; a če se mu njegove prošnje niso uslišale, naj ni obupal, svetovale so mu »črne bukve« : »Ce v osmih dneh ne boš uslišan, pa mol deset petkov zaporedoma, je pa gvišnu in resničnu, je velikukrat skušan blo. Ker sta v molitvi dva N. N. tam prosi 5, 10, 20 al 30.000 rainš. Prositi moreš, kolker 726 Ivan Vrhovec: Narodopisne posebnosti češ; prošnja je frej postavljena. Jest te še enkrat opominam, de u imenu Jezusa začneš jenu s svetim imenam Matere boshje; to je: mainiga mora bit prejh ko boš molu, kam boš te dnarije obernu: pervič Bogu h časti, drugič sam seb k potrejb jenu tem revnim ludejm s potrebe pomagat, v tretjič vernim dušam k pomoč. Aprobatum est« Iz istega 32. kapiteljna zvemo tudi, da prinaša hudoba denar na različne načine, najrajši prikrito. Nekaterim ga je prinesla tako, nekaterim tako. Nekaterim je kakšen »mandelc« kaj na pr6dajo prinesel; kupili so to stvar in nastali so iz nje denarji. Bilo jih je pa tudi mnogo, ki so denarje »zapadli«, ker niso hoteli pobrati, kar so na poti našli. Nekateri so našli na poti mrtvega psa, nesli ga domov, kjer se jim je izpremenil v kup denarja. Zat6 priporočajo »črne bukve« vsako stvar v takem slučaji pobrati in dom6v nesti, in izpremenila se bode v denar. V 33. kapiteljnu se priporoča kakor posebni pomočnik revežev sv. Bernard. Razven dveh propisanih molitev mora čarodejec tudi v tem slučaji iti k izp6vedi in k svetemu obhajilu potem pa kakšen mlad torek takrat, »ko se bosta dan in noč ločila« moliti 77 očenašev, 77 češčenasimarij in 77 ver; ravno toliko pa tudi v četrtek in soboto tistega tedna. Med molitvijo mora stati na kameniti plošči in imeti prižgano blagoslovljeno svečo; tudi med temi molitvami ga ne sme nihče videti. Po molitvi velevajo »črne bukve« leči v postelj, ali zaspati ni smeti. Ce se hudobec ne prikaže z denarjem, prikazal se bode drugo, če pa drugo ne, vender prav gotovo tretjo noč. »Tudi tu je snajdenu blu in probanu.« V 34. kapiteljnu je povedano, kaj stori človek, če hoče biti pri visoki gospodi uslišan. Zapisati mu je le treba na kakšen listič črke: »SABHNBSTTZGABNHSDS«, in listič privihati od palca na prvi prst. Prosi se, kar koli, vsemu se bode ustreglo! Kapitelj 35. preganja »mrzlico«. Imeti je treba tri oblate, na prvega se napiše: » + in nomini patris -f- Jesos + na druzega: + et Fili + Nazarenus, na tretjega + Spiritus Sancti + rex Judeorum.« To je treba pred solncem na tešče snesti in pri vsakem moliti 3 oče-naše in 3 češčenasimarije. Kaj svetuje 36. kapitelj, razvidno je težko, 37. pa se zopet bavi s tem, kak6 dobiti denarjev. Kapitelj 38. uči, kaj je človeku storiti, da ga nihče ustreliti ne bode mogel. — Prej nego solnce vzide, naj si zapiše z drugim prstom, torej s kazalcem, po čelu črke: »INRI«. Kapitelj 39. uči, kako se po hišah zakladi iščejo. Vzame se blagoslovljenega kadila, žvepla in belega voska. To se vse skupaj skuha, Ivan Vrhovec: Narodopisne posebnosti. 727 in od zmesi naredi sveča, ki jo je treba le vžgati in ž njo po vseh ogleh hiše iskati zaklada. Tam kjer sveča sama ugasne, tam je zaklad pokopan. Kapitelj 40. obseza pouk, kaj je človeku storiti, da vidi v sanjah, česar si želi, kapitelj 41. navaja pomočke, s katerimi se kakšna izgubljena ali zatajena reč zopet najde ali tatu prisili, ukradeno stvar prinesti nazaj. Mimogrede naj tu povem, da poznam v najbližnji okolici ljubljanski dva li tri čarodejce moškega in ženskega spola, ki se jim noben tat ne more ustavljati, da ne bi prinesel ukradene stvari nazaj; zato prihajajo kmetski ljudje še sedaj obilo k njim v posvete in ne godi se jim slabo. Ne čudimo se torej, če ved6 naše »črne bukve« pomočke proti kakeršnim koli neprilikam človeškega življenja. Pomočki so največkrat smešni, toda ljudje, ki so jih poskušali, verovali so vanje tako živo, kakor v svoje vzveličanje ter verujejo še danes, in to ne le v osamelih vaseh, ampak celo v velikih mestih, med katerimi Dunaj ni jedno zadnjih. Kdor se hoče uveriti, koliko prazne babje vere je še pri teh velikomeščanih, stopi v sodišče in poslušaj v tožbe osleparjenih, prav smešno osleparjenih revežev. Časih se mu utegne še pripetiti, da mu bode prišumela k sodniku celo imenitna gospa v svili in žametu. V najnovejših časih je »peklenska furija« seveda precej trmoglava. Zvedenci pravijo, da se za najhujšo »citacijo« več ne zmeni. Morda pa utegne vender jeden ali drugi čestitih naših bralcev imeti več sreče in ker je želimo vsakemu vrhovat koš, izdati jim hočemo vsebino 42., 43. in 44. kapiteljna. Kapitelj 42. obseza »enu gvautnu branje te šace kopat« : »Napiši na en pergament (sic!) te le pohštabe: ZFETRIEATVORFIA F AN D V SI V I. R. = Vm. + + +; oje teg te na dagalan.« Kar je lapidarnih črk so neznansko debele in velike, tolike, da polnijo skoro vso stran. Vidi se jim, da je imel čarodejec do tega pomočka največ zaupanja. S tako popisanim pergamentnim listkom je šel na kraj, kjer se mu je zdelo, da bi utegnil biti v zemlji skrit zaklad. Tu je pokopal poldrugo ped globoko pergamentni listič pod zemljo ter čakal na v mestu dve ali tri ure. Ce je bila slutnja prava in je bil res zaklad na tistem kraji kje pokopan, zagrmelo je, ali se zabiiskalo; če pa zaklada tam ni bilo, bilo ni tudi slišati ali videti nobenega znamenja. Kapitelj 43. pripoveduje, kako se zakladi »oznajo«: »Tam, kjer so zaplentani, poklekni najprej doli in moli k časti presvete Trojice in presvete Marije Magdalene in Boga, in svetega Danijela in sv. He- 728 Ivan Vrhovec: Narodopisne posebnosti. lene pet očenašev, pet češčenasimarij in jedno vero. Predno začneš, stori pred seboj na tleh tri križe in reci: N. N. tebe zarotim, zaklad, pri moči božji in pri človeškem postajanji Jezusa Kristusa, da ti, zaklad na kvišku greš, ravno tako kakor je Kristus naš gospod gori šel na les svetega križa. Ravno tako resnično pojdi gori ti zaklad, ali železo ali čisto zlato in srebro in denarji in vse, kar je tukaj zakopanega in zaplentanega. Tebi zapovem ti, zaklad, pri Bogu Očetu, Bogu Sinu in svetemu Duhu. Amen.« Kapitelj 44. obseza molitev, ki se mora razven druzih moliti o taki priliki k sv. Krištofu. V tej molitvi je povedano, da je zahteval sv. Krištof, ko je nesel sv. Dete čez Jordan, plačilo za svoj trud. Kristus mu je »obljubil«, da ga bodo malali na vse cerkve, ali ker sv. Krištof s tem še ni bil zadovoljen, moral mu je Kristus še nekaj primekniti: oblast nad vsemi zakladi v zemlji, toda ukazal mu, da mora ž njimi ubogim in revnim ljudem rad pomagati, če bi zahtevali. H časti tega imenitnega svetnika je čarodejcu sosebno moliti. Le škoda, da je sredi te molitve naših »črnih bukev« konec. Zvedeli bi bili morebiti še marsikaj pomočkov, kako se odpravi to ali ono zlo. A že to, kar smo culi, uverja nas, da je človek, komur so rojile »črne bukve« in podzemeljski zakladi po glavi, zaradi njegovega tak6 malo razvitega duha, obžalovanja vreden človek, in taki so bili vsi njegovi vrstniki. A iz »črnih bukev« odseva takisto resnica, da tudi najnesrečnejši človek še vedno upa in samega sebe rad slepi: »Grad 6 ve s vitle zida si v obldke, Zelene trdte staVi si v puščave, Povsod vesele liičice prižiga Ji up golj'fivi, k njim iz stisk ji miga.« Vrhu tega pa smo spoznali še nekaj druzega: bistveni razloček v mišljenji našega slovenskega čarodejca nasproti nemškemu. Nemške pravljice nam pripovedujejo, da je mogoče zaklade dvigati le s hudičevo pripomočjo, a človek mu mora zapisati svojo dušo in prekleti vse, kar mu je bilo dotlej svetega. Naš slovenski čarodejec pričakuje od hudiča vso svojo srečo, vender le po pomoči božji in svetnikov. Do hudiča nima posebnega zaupanja ter omahuje med njim in svetniki, najrajši bi ne imel ž njim ničesar opraviti. Prepričan je, da ravno molitve so med nasvetovanimi pomočki naj izdatnejše.