YU ISSN 0021-6933 JEZIK IN SLOVSTVO letnik XXVI - leto 1980/81 - št. 1 Jezik in slovstvo Letnik XXVI, številka 1 Ljubljana, oktober 1980/81 časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk) Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani Glavni in odgovorni urednik: Aleksander Skaza, Ljubljana, Aškerčeva 12 Uredniški odbor: Gregor Kocijan (slovstvena zgodovina), Breda Pogorelec (jezikoslovje), Aleksander Skaza (primerjalna slavistika), Franc Žagar (metodika), Tehnični urednik: Ivo Graul Svet časopisa: Marjeta Vasic (predsednik), Anka Dušej, Marjan Javornik, Mira Medved, Jože Munda, Pavle Vozlič, France Vumik in uredniki Tisk Aero, kemična, graiična in papirna industrija Celje Opremila inž. Dora Vodopivec Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Tekoči račun: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 50100-678-45265 Letna naročnina 120,- din, polletna 60- din, posamezna številka 15- din Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjenikih, 50 - din Za tujino celoletna naročnina 200,- din Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Revijo gmotno podpira Kulturna skupnost SRS, razliko med polno in znižano ceno za dijake in študente pa krije RepubUška izobraževalna skupnost SRS Vsebina prve številke 1 Fianc Jakopin, Ob sedemdesetletnici proiesorja Franceta Bezlaja Razprave in članki 4 France Bezlaj, Nekaj opomb o željno pričakovanih knjigah 16 Janez Logar, Jernej Kopitar v zavesti Slovencev ob njegovi stoletnici rojstva 18 Tjaša MikUč, Skladenjska merila pri določanju semantičnih vrednosti glagola in njegovih sestavljenk V spomin 26 Helga Glušič, Ob slovesu od proiesorja dr. Emila Štamparja Problemi, gradivo, komentarji 27 Vlado Nartnik, Poskus postopne obravnave slovenske sprege 34 Teresa Zolia Orioš, Prispevek k problematiki slovensko-čeških jezikovnih stikov Ocene in poročila 39 Franc Jakopin, Beloruski razlagalni slovar 40 Aleksandra Derganc, Rusko-hrvaški ali srbski irazeološki slovar 42 Antonina Grybosiowa, Iz poljskega jezikoslovja Zapiski 44 Erika Kržišnik, Tomaž Sajovic, Slovenski jezik in književnost v gibanju znanost mladini številko posvečamo akademiku dr. Francetu Bezlaju, slovenskemu jezikoslovcu in nekdanjemu uredniku naše revije OB SEDEMDESETLETNICI PROFESORJA FRANCETA BEZLAJA Prvo knjigo svojega Etimološkega slovarja slovenskega jezika (A-J, Ljubljana 1976) je France Bezlaj posvetil spominu Frana Miklošiča in Frana Ramovša; čeprav ne bi mogli reči, da je Bezlajeva jezikoslovna osebnost zrastla neposredno iz izročila teh dveh slavističnih učenjakov, vendar lahko domnevamo, da je pri prvem občudoval silovitost in velikansko koUčino obdelanega slovenskega (in neslovenskega) besednega gradiva, njegove pionirske posege v slovanski onomastiki in etimologiji, drugi pa je mladega Bezlaja vpeljal v svet slovenskega besedja in mu s tenkočutnim jezikoslovnim posluhom prebudil znanstveno strast za raziskovanje slovenske leksike in mu s svojo osebno plemenitostjo omogočil, da se je v težkih okoliščinah prebil do samostojnega raziskovalca in jezikoslovnega misleca France Bezlaj se je rodil 19. septembra 1910 v Litiji. Gimnazijo je obiskoval v Kranju in v Ljubljani, kjer se je leta 1931 vpisal na slavistični študij; kmalu je odšel v Prago, kjer je na Karlovi univerzi več let poslušal predavanja znanih čeških jezikoslovcev in se je še posebej ukvarjal z eksperimentalno fonetiko v laboratoriju profesorja Chlumskega; zaključne izpite je opravil v Ljubljani, kjer je leta 1939 tudi doktoriral na osnovi disertacije Oris slovenskega knjižnega izgovora. Tega znanstvenega prvenca mu je Ramovš objavil kot 17. knjigo razprav Znanstvenega društva za humanistične vede. Deset let je France Bezlaj delal kot profesor na gimnaziji, vendar je večino svojega časa že takrat uporabil za izpisovanje gradiva za etimološki slovar, katerega zamisel in vzorec je objavil Ramovš v Letopisu Akademije znanosti in umetnosti. Leta 1950 je bil imenovan za lektorja češkega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani, sredi petdesetih let pa za znanstvenega sodelavca (in kmalu nato za svetnika) SAZU. Na fakulteto se je vrnil leta 1958 kot izredni profesor za primerjalno slovansko jezikoslovje; čez pet let je bil izvoljen za rednega profesorja in naslednje leto za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Tu vodi etimološko-onomastično sekcijo inštituta za slovenski jezik. Nekaj let je bil jezikoslovni urednik Slavistične revije, sredi šestdesetih let pa tudi glavni in odgovorni urednik Jezika in slovstva, kjer je takrat in v zadnjem desetletju objavil večino svojih »drobnih« etimoloških prispevkov. Kot najbolj izkušeni jugoslovanski imenoslovec je dal pobudo za ustanovitev medakademijske periodične publikacije Onomastica Jugoslavica, ki izhaja v letnih zbornikih od leta 1969; France Bezlaj je ves čas njen glavni in odgovorni urednik. Če odštejemo Bezlajevo razpravo v prvem letniku Slavistične revije (Doneski k poznavanju slovenskega glagolskega aspekta), 1948, je do leta 1954 objavljal v SR večinoma drobna poročila in ocene, ki pa že nakazujejo jezikoslovna območja, kjer se najraje giblje (prim. Johannes Hubschmid, Vorindogermanische und jüngere Wortschichten in den Romanischen Mundarten der Ostalpen mit Berüclisichtigung der ladinisch-bayrisch-slowe-nischen Beziehungen; Vaclav Machek, Quelques noms slaves de plantes; W. Hävers, Neuere Literatur zum Sprachtabu (SE III-IV, 1951)). Z ocenami je nadaljeval tudi pozneje, vendar se je omejil na dela, ki so posegala v leksikološko problematiko slovenskega in drugih slovanskih jezikov. Nekatere Bezlajeve ocene so prave polemične razprave, v katerih zastavlja tudi metodološka vprašanja (prim. posebej oceno Eberharda Kranzmayer-ja, Ortsnamenbuch von Kärnten. Sidlungsgeschichte Kärntens von der Urzeit bis zur Gegenwart im Spiegel der Namen, SR XII, 1959). Z razpravo Sinonima za pojem »locus fluminis profundior« (SR V-VII, 1954) se začenja dolga vrsta primerjalno-zgodovinskih in etimoloških razprav, ki obravnavajo cela polja in družine slovenskega besedja (seveda v povezavi z drugimi slovanskimi in njim sosednjimi jeziki). Z načelnimi vidiki slovanskega imenoslovja in etimologije se ukvarja France Bezlaj zlasti v svojih objavah v reviji Linguistica (Ljubljana) in v tujih jezikoslovnih časopisih in zbornikih; tako je v Južnoslovanskem iilologu (XXIII, 1958) obravnaval vprašanje stratigrafije Slovanov v luči onomastike; v praški Slaviji je istega leta objavil prispevek Vyznam onomastiky pro Studium praslovanskeho slovniku; v osrednjem rusko-sovjet-skem jezikoslovnem dvomesečniku Voprosy jazykoznanija je leta 1967 razpravljal o izkušnjah pri delu za slovenski etimološki slovar; etimološke dodatke Skokovemu hrvatskemu in srbskemu etimološkemu slovarju je prispeval v dveh ruskih zbornikih Etimologija, ki jih ureja znani pisec slovanskega etimološkega slovarja O. N, Trubačev (1973, 1975); posebej je treba omeniti Bezlajeva prispevka v litavski reviji Baltistica (X/1, 1974 in 1977) Spuren der Baltoslavischen in Slovensko-baltijskie leksičeskie paralleli, ki implicirajo vsaj delno baltsko udeležbo v besedju nekaterih slovanskih plemen, ki so se selila na jugozahod. Slovenščino v okviru drugih slovanskih jezikov je Bezlaj obravnaval v več smereh v objavljenih predavanjih na Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture (od 1965 dalje). Znanstvena teža Bezlajevih jezikoslovnih prispevkov v periodiki in zbornikih pa nam seveda ne sme zasenčiti vrednosti njegovih monograiskih del o slovenskih vodnih imenih. S prvo in drugo knjigo (1965, 1961) se je trajno zapisal v slovansko imenoslovje,- z obširno zgodovinsko dokumentacijo je predstavil domala vsa rečna in potoška imena na slovenskem narodnostnem ozemlju; ob njih so prišla v obravnavo tudi številna krajevna in osebna imena, ki jih Bezlaj ne zapostavlja, tudi v svojih krajših študijah ne. Za Bezlaja je vsako ime, ki ga je jezikovno oblikovalo in preoblikovalo slovensko ljudstvo, dragocena informacija, pa naj gre za slovansko ali predslovansko plast ali celo za mlajši tuji adstrat Obravnava imen v teh dveh obsežnih knjigah pomeni tudi že »etimološki poligon« za nastajajoči etimološki slovar. Izhajanje slovanskih etimoloških slovarjev v petdesetih letih in pozneje (Vasmerjev ruski v treh knjigah je bil končan leta 1958, Stawskega poljski je začel izhajati leta 1952 in je do danes prišel približno do polovice, Machkov češki in slovaški etimološki slovar je izšel (prvič) leta 1957, Skokov hrvatski in srbski je izšel posmrtno v letih 1971-1974) je na eni strani zasipalo Bezlaja z novimi podatki, ki jih je moral ob slovenščini kritično prevrednotiti, na drugi strani pa so ga opozorih tudi na čeri, ki se jim bo moral izogniti. Leta 1963 je bil z obdelavo začetnih gesel že tako daleč, da je izdal poskusni snopič slovenskega etimološkega slovarja; v njem je predstavil svojo zamisel slovarja - gesla je izbral tako, da so zastopane vse besedne vrste z vsemi težjimi izpeljavami, ki naj bi izzvale kritični odziv domačih in tujih strokovnjakov. Sprva je kazalo, da bo začel slovar izhajati v snopičih, vendar se je avtor odločil, da ga bo izdal v štirih knjigah; tri naj bi zajele etimološko obravnavo gesel, četrta pa bo povzela v obliki indeksa vse leksikalno gradivo, tako da bo v slovarju mogoče najti tudi tiste besede, ki ne nastopajo kot samostojna gesla (podobno ureditev ima tudi Skokov slovar). Prva knjiga z naslovom Etimološki slovar slovenskega jezika (A-J) je izšla leta 1976 (bila je seveda deležna velikega odziva), druga naj bi ji kmalu sledila; pri izbiri gesel se je Bezlaj odločil samo za tiste besede, ki jih je jezik v svoji zgodovini predelal, zato v njem ne najdemo novih knjižnih besed in izposojenk, za katere bi marsikdo želel pojasnil, vendar za etimologa niso zanimive. V več spisih se France Bezlaj loteva tudi živih vprašanj slovenskega knjižnega jezika in njegove kulture (prim. Eseji o slovenskem jeziku, 1967). Kot izrazit nasprotnik purizma je opozoril na dejstvo, da bi s pregonom vseh kalkov (na srečo vseh še nismo odkrili) in že asimilirane tuje jezikovne substance slovenščino »omrtvičiH« namesto da bi ji pomagali živeti. V Bezlajevem delu ne moremo mimo mojstrsko izdelanih portretov nekaterih pomembnih domačih in tujih slavistov in etimologov, med njimi zlasti izstopajo spisi o Miklošiču, Ramovšu, Kelemini, Skoku, Vasmerju in Machku. Tudi v Bezlajevih prispevkih o nalogah slovenskega jezikoslovja in imenoslovja še posebej srečamo vrsto pobud in zamish, s katerimi se bo morala slavistična veda v prihodnje ukvarjati. Franc Jakopin Filozofska fakulteta v Ljubljani France Bezlaj Filozofska fakulteta v Ljubljani NEKAJ OPOMB OB ŽELJNO PRIČAKOVANIH KNJIGAH Med najpomembnejše slavistične publikacije, kar jih je izšlo v zadnjem desetletju, je treba nedvomno uvrstiti prva dva dela etimološkega slovarja slovanskih jezikov, ki ju je leta 1973 in 1980 izdala Češkoslovenska akademija. Na njeni podružnici v Brnu se je v teku let postopoma razvil poseben oddelek z nalogo, naj pripravi temeljit sodoben etimološki slovar slovanskih jezikov. Za začetek dela je bilo Brno najprimernejše središče. Tam je bila deponirana zapuščina J. M. Kohnka, ki je v razdobju med obema vojnama skušal nadaljevati nedokončano Bernekerjevo delo. Poleg tega je V. Machek, avtor češkega etimološkega slovarja, na univerzi v Brnu vzgojil nekaj uporabnih pomočnikov. Drugod po slovanskem svetu je slavistika preveč zanemarila leksikologijo in čeprav so se vse akademije vzhodnega bloka sporazumele, da bodo pripravile etimološke slovarje posameznih jezikov, je bilo treba marsikje najprej šele poiskati in vzgojiti primerne delavce. Najšibkejša točka slavistike je pomanjkanje temeljnih del, ki jih na primer romanistika ali germanistika sproti razširja in dopolnjuje v vsaki generaciji. Kako potreben bi bil med drugim Oris slovanske filologije, za katerega se je po vojni Max Vasmer zaman trudil, da bi organiziral sodelovanje v vrstah slavistov. Niti oris zgodovine slavistike, zamišljen v petih knjigah, po desetletjih priprav še ni dozorel za objavo. Pri tem smo pa lahko upravičeno skeptični, ali bodo bolgarski avtorji v Sofiji zares sposobni brez sodelovanja Slovencev, Hrvatov, Srbov in Makedoncev pravilno oceniti južnoslovansko lingvistično tradicijo. Prav tako nimamo nobene praslovanske in primerjalno slovanske slovnice, ki bi bila več kot samo učni pripomoček pri univerzitetnem študiju. Zbiranje gradiva za poldrugo stoletje razvoja, ne samo za vsako področje, ampak celo za vsak problem posebej, tako presega moči ene generacije, da bo le redkokdo med nami dočakal prvih sadov te vrste. Pri tem pa iz izkušnje vemo, kako hitro zastarijo takšne knjige in da se vedno bolj nujno in potrebno kolektivno delo zares obnese samo pri ekipi enakovrednih prvorazrednih strokovnjakov. Brnska etimološka delavnica, ki jo po smrti V. Macheka vodi F. Kopecny, je že pred poldrugim desetletjem izdala svoj poizkusni zvezek. Vendar so se razmere naglo spreminjale. Zakonski par Linda Sadnik - naša rojakinja iz Ptuja - in R. Aitzetmiiller sta na univerzi v Grazu začela v začetku šestdesetih let izdajati svoj »Vergleichendes Wörterbuch der slavischen Sprachen«. Do leta 1975 je izšlo sedem zvezkov (skupno 643 strani). Obdelala sta prvi dve črki abecede A in B. Slovar je klub indeksu za vsako črko posebej težko pregleden in zbrano obsežno gradivo ni vedno neoporečno. Skoraj istočasno, 1974, sta začeli izhajati dve novi zamisU. F. Slawski je z ekipo sedmih sodelavcev začel izdajati v Krakovu »Slownik praslowiahski«. Doslej so izšli trije deli in na skupno ca. 1200 straneh dosegli nekaj nad polovico črke D. V Moskvi pa se je O. N. Trubačev tudi s sedmimi stalnimi sodelavci lotil realizacije dokaj podobnega načrta. Njegov »Etimologičeskij slovarb slavjanskih jazykov« s podnaslovom »Praslavjanskij leksi-českij fond« se je letos s sedmo knjigo dokopal do konca črke G po latinski abecedi. Oba avtorj^skušata dognati, katere prvine so skupna praslovanska dediščina. Prezgodaj je še za sodbo, katera od teh dveh poti se bo izkazala za uporabnejšo. Podrobna analiza obeh zasnov, ki se marsikje znatno razlikujeta med seboj, bo mogoča šele po večletni uporabi. Brnska delavnica je že leta 1963 izdala ciklostilni začasni slovar skupnega slovanskega besedišča, ki ni nikogar zadovoljil. Koristen pa je vendarle za prvo informacijo, zajame razen nekaj v naglici prezrtih večino skupno slovanskih besedi, ki so bodisi še povsod v rabi, ali vsaj ne manjkajo v večjem številu jezikov. Pohvale vreden pa je poudarek na pomenskih odtenkih in njihovih arealih. Nato pa se je delovni kolektiv v Brnu odločil za nov, dokaj nenavaden postopek. Sklenili so, da bodo najprej obdelali pomožne besede: »Slova gramaticka a zajmena« je podnaslov obeh knjig. Prvi zvezek obsega prepozicije in postpozicije (Predložky-koncove partikule) v abecednem zaporedju od a do žbde na 344. straneh. Drugi zvezek je znatno obsežnejši, obravnava veznike, členice, zaimke in prislovne zaimke (Spojky, častice, zajmena a za-jmenna adverbia) od a do žga na 783 straneh. Kdorkoh se je moral kdaj ukvarjati s temi besednimi vrstami, naj si bo že etimolog, dialektolog, sintaktik, filolog ah samo avtor praktičnega slovarja, se zaveda neštetih težav, s katerimi se srečujemo pri analizah. Največkrat najdemo v vsej razpoložljivi literaturi samo skope, ne dovolj izčrpne podatke, marsikdaj pa sploh nič, na kar bi se dalo opreti. V etimoloških slovarjih je ponavadi obdelano nekaj neizogibnih, nekateri avtorji se jih kar izognejo in s težkim srcem priznam, da sem pri izbiranju gradiva za slovenski etimološki slovar vsaj v prvih dveh desetletjih pomožnim besedam posvečal tako malo pozornosti, da včasih obupujem nad pičlimi podatki, s katerimi razpolagam v primerjavi z drugimi gesli. Domnevam pa, da nisem edini, ki se je razveselil tega pionirskega dela, katerega prvo knjigo je pripravil za tisk F. Kopecny sam, drugo pa s sodelovanjem z V. Šaurom in V. Polakom. Seveda je vsaj pri zbiranju gradiva sodeloval širši kolektiv. Iz seznamov uporabljene literature, priloženih vsakemu delu posebej, je razvidno, do so skušali čim natančneje izčrpati vse razpoložljive vire in se pogostokrat zatekh k ekscerpiranju tekstov. Največjo skrb so posvetili semantiki. Pomenske analize s skrbno analiziranimi funkcijami in odtenki zavzemajo največ prostora in se pri nekaterih geshh razraščajo že skoro v razprave. V etimoloških slovarjih dosedanjega tipa na kaj takšnega niti misliti ni bilo mogoče, zahtevalo bi preveč prostora v primerjavi z drugimi gesli in podvojilo bi delo, ki ga že brez tega en sam delavec težko zmore v svojem življenju. Od pionirskega dela seveda ne moremo zahtevati dokončne popolnosti. Knjige te vrste so samo prelomnice med obdobji, neke vrste odskočne deske za nadaljnje raziskovanje. Kolikor je mogoče reči po nekaj letih rabe prvega dela in po bežnem pregledu drugega, je slovensko gradivo kar zadovoljivo zastopano. V zadnjih desetletjih so slovenski dia-lektologi pri delu na terenu našh še marsikaj uporabljivega, celo prej neznanega, vendar je od Bajčevega Besedotvorja dalje samo neznaten del tega gradiva dostopnega v tisku. Tudi pri izpisih za slovenski historični slovar razpolagamo že s pribUžno tremi milijoni kartotečnih hstkov in v tekstih je znatno več zanimivih primerov, kakor jih navajajo starejši slovarji. Ni bistvenega pomena, da manjkajo dialektizmi tipa kau (m.), kgva (f.), kQvu »qualis«, zapisano v Šmarju pri Jelšah, poznano pa po večjem delu Štajerske. Pleteršnik navaja samo nekov, neA6v»nekakšen« (jvzh. štaj.), dial, naikuif in marsikaij »marsikak-šen«. To ne more biti nič drugega kakor haplologija iz kakov, izpričano v 16. st pri Dalmatinu, dial. štaj. kdkov, vzh. štaj. in belokr. nekakov, nekakdv. Takšne haplologije so dokaj pogostne, Šaur v ESSJ, II 336 razlaga tudi sin. kot, koti »kakor« poleg kakti, kakoti iz 'kak(o)to in apelativov tipa korček »Cyclamen« iz kokorček je v slovenskih narečjih kar precej. Pri etimologijah vsi trije avtorji samo izjemoma predlagajo kakšno svojo, novo rešitev. Navajajo mnenja, ki krožijo v strokovni hteraturi in se odločijo za najbolj verjetno med njimi. Tako predlaga Kopecny, 199 za prekmursko kumes »nad«, vendar tudi »kvišku, navzgor« iz madž. kimdszni »vzpenjati se« {ki »iz« +mdsz- »lesti« z dial. 3. sg. kimdsz). To ne ustreza niti glasovno, niti pomensko; prav tako ali še lažje bi lahko izhajaU iz slov. 'ku nebesi, obrušeno v 'kumbes in nato v kumes Miklošič, EW 147 pušča brez razlage, Ber-neker, I 643 suponira neko neznano madžarsko predlogo. Druga mnenja, kakor npr. Pe-rušek, rkp. < 'k-b-vmesb pomensko ne prihajajo v poštev. Vsak avtor etimološkega slovarja se mora bojevati z neizprosnim nasprotnikom, ki se mu pravi čas. Za dokončno formulacijo preostane po dolgih letih zbiranja gradiva komaj nekaj ur na razpolago. Kjer se v tej zadnji delovni fazi pokažejo novi, prej nepričakovani problemi, je treba brž preceniti njihovo težo in se odločiti, ali je vredno zaradi njih prekiniti delo. Lahko se jim kratkomalp izognemo. Bolj pošteno pa jih je vsaj nakazati kot opozorilo bodočemu raziskovanju. Če pa je problem mikaven in se zdi vreden nekaj dni, tednov ali celo mesecev dodatnega dela, se je težko upirati skušnjavi. Pred leti je mojo pozornost pritegnil srbohrvaški apelativ čelo (n.) »pol dneva, 12 ur«, npr. dan i noč su dva čela (Risanj, Boka Kotorska). Preveč lepo se ujema s kolje v Črni gori, ki je najbolj verjetno tudi apelativ z gen. kölja »otium, tempus vacuum« in s širšim arealom spada zraven tudi dokolica »dolgčas« (Vuk), dokölica (Kosmet). Na kratko sem na to doslej neopaženo posebnost opozoril v kritiki Skoka, objavljeni v Etimologija, 1971, 381, ki jekasheje znatno razširjena izšla tudi v Rado vi ANBiH LX, 1977,31. Glasoslovno in pomensko se to preveč lepo ujema s primeri, ki jih pod geslom 'quel - »örtlich und zeitlich fern« navajata Walde-Pokorny, I 517 in Pokomy, 640. Nisem imel časa, da bi preveril, v kakšnem razmerju so ti apelativi do adverba Ao/e, koli »quantum«, ki ga splošno izvajajo iz pronomi-nalne osnove. Znova je prišlo to na vrsto šele, ko sem moral geslo koli napisati za slovenski etimološki slovar. Ni moja krivda, da se noben slavist ni odzval na to opozorilo po starem pravilu »slovenica non leguntur«. Medtem je izšel že XV-XVI zvezek (1978) bolgarskega etimološkega slovarja, ki je tudi kolektivno delo, saj je navedenih kar dvanajst imen, ki so sodelovali pri njegovem nastajanju, ki big. ne mi e koli »nimam časa«, ne bese mi kölica in dial, kol »mesec, opredeljen čas nosečnosti« izvaja kar iz pomensko bhžnje fraze nemam koga »nimam kdaj« in loči to od kola, kole, koli, kolb »če, ako«. Na moje opozorilo je reagirala samo mlada indologinja V. Cvetko, ki je v Linguistica XI, 1971, 33-34 objavila članek »Slovansko-st indijska izoglosa za pojem »čas««, kjer je opozorila, da novejši avtorji izhajajo iz 'quel - »obračati, vrteu« pri sti. knldti »čas, rok, usoda, smrt« (< 'quolo-), caramäh »zadnji, poslednji« in morda tudi cirah »dolg, dolgotrajen« (o tem Mayrhofer, I 202, 377, 390). Podobno Frisk, 11 465, 468 pri gr. ndcXai »«vor alters, ehedem, schon lange, längst, früher«, näcXiv »rückwerts, in umgekehrter Richtung« suponira apelativ '7raA/j »Drehung, Wendung« in pravi, da ni potrebno računati z nekim posebnim korenom 'quel - »fern«, ampak zadostuje 'quel - »sukati, vrteti«, gr. neXoßai^ sti. caiali, cdlati, alb. sjel, laL colere in slov. kolo, prim, tudi slov. vreme »čas« iz "uert - »vrteti, obračati«. Ker je tudi slov. kole, koli pomensko zelo blizu ljudski frazi »kakor se vzame, kakor se zasuče«, ni bilo za moj jezikovni čut nobenega dvoma več, da bi bilo treba to ločiti od sbh. čeyo in kolje. Razumljivo sem pri najnovejšem delu brnskega etimološkega slovarja najprej odprl geslo koli, kole, ki je dokaj obsežno obdelano na več kot 5 straneh, brez obzira na osem posebnih gesel s sestavljenkami. Vendar me je avtor (podpisan je Š. = V. Šaur) strahotno razočaral. Vseeno je, ali je brnska delavnica prezrla, kar sva pisala jaz in Cvetkova, ali pa se jim je zdelo tako nezrelo, da sploh ni vredno upoštevanja. Oboje se večkrat dogaja. Toda pogrel me je suvereni ton avtorjevih izvajanj. Z ničemer ni mogoče dokazati ugibanja, da gre za dvoje različnih osnov: temporalno koli, ki naj bi bilo sorodno z lit kolei »koliko«, in adverb mere kok, ki naj bi bil vsaj pomensko bliže laL qualis, gr. ne).ixo\ »kako velik, kako star« (o tem Frisk, II 528), kar primerjajo s slov. kolika iz pronominalne osnove 'quo. Vondräk, VGr. Ii, 482 je sklepal, da je kok akuzativ, koli, kole pa lokal nekega neohranjenega sub-stantiva. Šauru se zdi umestno porogljivo pripomniti »kaj pa naj bi pomenil nominativ?«. Prav tako na kratko zavrne Machekovo primerjavo (Slavia XVI 168) slov. koli, nikoli s sti. khdlu »freilich, nun aber«, na khälu »durchaus nicht«, kar pomensko popolnoma ust- reza novočeškemu nikoHv, sklicujevaje se na Vasmerjevo zavrnitev. Neprimerno previdnejši je Mayrhofer, I 306, ki pravi, da tega ni mogoče dokazati s popolno gotovostjo, je pa z ozirom na pomen mogoče videti v indijski aspiraciji ekspresivno tvorbo. Primerjava s slov. kol - se mu zdi verjetna. Zelo bi mi ustregel, kdor bi mi dokazal, da pojem »frons«, splošnoslov. čelo v kateremkoli jeziku lahko razvije tudi temporalni pomen. V razpoložljivi literaturi ni nobenega podobnega primera. Ker se je pri južnih Slovanih ohranilo na pogostoma zelo omejenem prostoru stotine arhaizmov, ne vidim nobene ovire, da ne bi mogli izhajati iz 'quel - »vrteti, obračati, sukati«. Dosedanje razlage slov. koli, kole kolb iz pronomina "qyo podaljšano s partikulo -li, ki tudi Šauru najbolj ustrezajo, ne morejo pojasniti litavskega razmerja med kol, kolei »wie lange, so lange als« in keli »wie viele, einige, ein paar, mehrere«, kelen, ke-leh »je einige, mehrere«, keliomis »um wieviel Uhr«, kehgi »wie viele denn«, substantivi-rano këletas »eine Anzahl von einigen« itd. Oblike z -e- kažejo na prevoj, ki ga pri pro-nominu 'quo- ne pričakujemo. Tudi st. prus. delli »etliche« razlaga Endzelin, Senprušu valoda, 1943, 158 kot kontaminacijo med 'kelli in 'dežna, lit. dažnas »mancher, manch einer« (o tem Fraenkel, 84, 236). Torej ne gre pri lit. keli za mlado izolirano posebnost Priznam, da zahtevajo slovansko-staroindijske paralele izredne previdnosti od vsakega raziskovalca. Preveč je bilo dosedaj različnih poizkusov, toda le redki med njimi so vzdržali kritiko. Toda hiperkritičnost je prav tako neumestna kakor premalo kritičnosti. Naj opozorim na sin. dial čamer, g. ččmra »bik«. Že slovenski fantastični etimolog in etnograf Davorin Trstenjak je sredi preteklega stoletja primerjal sti. camarah »Bos grunniens«. To je ena izmed redkih njegovih etimologij, ki se danes še dozdevajo kolikor toliko verjetne. Pokomy, 556 izhaja iz ide. 'kem- »summen«. Trubačev, IV 15 je sicer sprejel to slovensko besedo v svojo zbirko praslovanskega izraznega fonda. Dozdeva se mu onomatopeja, ki že zaradi tega zahteva veliko previdnosti. Toda trditi, da Mayrhofer v svojem slovarju ne navaja, je vendarle popolnoma odveč. V prvem delu str.,375 jo Mayrhofer previdno obravnava, navaja zraven pâli cámara-, bengali camar in pravi, da ni zanesljivo pojasnjena. Dvomi v Pokornyjevo razlago, mogoča se mu zdi povezava s sti. srmaráh »neka žival« (o tem III 500). Svoj čas sem opozoril na str. čanrui (pl.) »animal quodam«. Toda če bi Trubačev sam preveril vire in se ne bi zanesel na pomanjkljivo izobražene, površne izpiso-valce, ne bi mogel trditi, kako je iz konteksta vepreve, dičina, čambri, tulove jasno razvidno, da ne gre za živali, ampak za jedi. Verjetno so mišljene vrste mesa. Naj pri tem še omenim, da si je Mayrhofer že po izidu svojega slovarja med obiskom v Ljubljani z vehkim zanimanjem izpisal moje podatke. Najbolj verjetna se zdi domneva, da te besede niso pra-sorodne, ampak da imamo opraviti s staro izposojenko (iz sarmatščine?), saj je že sufiks -Wbv slovanščini nenavaden. Nikogar ni med nami leksikologi, ki se nikoH ne bi zmotiL Srečen sem, da se je v teku mojega življenja raziskovanje slovenske leksike tako razmahnilo in smemo upati, da se bo iz medsebojnih kontrol, opozoril in dopolnil vendarle oblikovalo tisto, kar vsi tako pogrešamo, zanesljiv, sodoben etimološki slovar. Ne poznam pa hujše napake: kakor je obravnavanje zviška. Pogrelo me je, kako neznani oblikovalec, verjetno Šaur (čeprav pod tem geslom ni posebej podpisan) zavrača pri geslu nobeden {II 503) preprosto razlago iz 'ob-edbn-b, češ da semantično ne ustreza. Saj češki jezikovni čut vendar ne more biU me-rodajen za vse slovanske jezike. Že po izidu prvega dela brnskega slovarja sem se spotaknil pri geslu ob (1137) ob skopo razlago abesivne funkcije te prepozicije, ki jo smatrajo za mlado, omejeno samo na slovanski zahod. V članku »Abesivna funkcija prepozicije in preverba o(b), ki je izšel s petletno zamudo in s škandalozno (ne)opravljenimi korekturami v Vukovičevem zborniku (Posebna izdanja XXXIV ANBiH 1977) pravzaprav šele letos, sem, upam, dokazal, da je to stara, neproduktivna funkcija, ki je pustila sledove v vseh slovanskih jezikih. Največ seveda v slovenščini Saj imamo že csl. obida < 'ob-vi-déti, sbh. očaj »obup« proti čajati »pričakovati«. V češkem zouiati < jbz-up-bvati se kaže proti sin. obupati in sbh. očaj enaka konkurenca prefiksov kakor v sin. omagati proti t. iznemogatb. Nesmiselno je o sin. dial. nibeden, nebeden »keiner« govoriti kot o izhodni obliki. Kdor le nekoliko pozna slovensko dialektologijo, bo vedel, da je to le nekoliko preveč hiperkorektno zapisano dial. i}beden, i}ben. V Pleteršnikovem slovarju slede takoj za nibeden oblike nicoj, nicör »nocoj« za dial. ccöj, çcor in že samo ta podatek bi moral zadostovati za sklepanje, da imamo v vseh teh primerih opraviti s slovensko moderno vokalno redukcijo, kakor je ta pojav imenoval Ramovš. V starejših slovenskih tekstih do konca 18. st. najdemo samo obeden, oblika nobeden ni izpričana pred Prešernom. Seveda je v živem govoru nobeden že nekoliko prej začelo izpodrivati starejše obeden »brez enega samega, niti eden«. Če bi Šaur, ali kdor je že avtor gesla nobeden, nekoliko bolj pazljivo bral moj članek (JiS XVI 163), ki ga sicer citira, vendar v celoti odklanja, bi vedel, da sem takrat zares nepravilno skušal izhajati iz 'ob-jç-(jjedbn-h (kar bi moralo dati v slovenščini 'obeden z ozkim -Ç-!) in pri č. zadny iz 'jbz-JQ-(j)edbn-h z enako konkurenco prepozicij kakor v zgoraj nakazanih primerih. Brnski slovar sicer navaja Jagičev poizkus razlage iz 'ni-že-jedbn-b, ki ga je dopolnil Trubačev v VJ VIII 1, 28. Ker pa te razlage ne pojasnjujejo nazala, na katerega kaže č. zadny ipd. jih naznani avtor gesla žedbn-b odklanja in izhaja iz osnove, ki jo imamo v sin. žejen, psi. zçdb/îb. Moj poizkus razlage se avtorju sploh ni zdel omembe vreden. Ker pa noben problem ni rešen samo s tem, da se zamolči, sem še vedno toliko optimističen, da se bo v prihodnjih dneh našel slavist, ki bo'bral tudi v slovenščini napisane članke in če ne več meni, vsaj zanancem razumno in prepričljivo dokazal, kje sem se motil. Ne vem, kam nameravajo avtorji iz brnske delavnice uvrstiti slovansko domnevno negacijo ali vsaj okrepitev negacije, izpričano v sin. nejeveren, nejevoljen, csl. nejçsyth, v 10. st. pri Konstantinu Porfirogenetu Nsaarir. Miklošič, VGr. P 310 je samo v primerih tipa csl. ne/çtovérbm» suponiral sestavljeno z j0i, jbmq, kar je kasneje v EW 103 dopolnil z vrsto primerov. Toda pri sin. nejevolja »Unwille« pravi (EW 60), da mu ni jasno. Kasneje so Jagič, JA V 161, Bemeker, 1429, Vasmer, II218 posploših to rešitev na vse primere, medtem ko sta Miellet, Et 168 in Pedersen, Kelt Gramm. I 54 domnevala, daje to sled redukcijske stopnje negacije ne. Miklošič, EW 222 je opozoril na omejevalno funkcijo te reducirane negacije v primerih kako je lit. idukteré »posvojenka«, lot. edzeltens »nekoliko rumenkast«, iëvelgans »nekoliko prevlažen«. Bnga, Rinktiniai raštai II 427 pozna tudi iësa-nis »nekoliko v stran«. Enako omejevalno funkcijo ima slov. e- v primerih kakor je ukr. jaducha »Asthma«, tudi jdduch (m.), r. dial. jaducha (tudi udušbe, odyska), dl. jaduš, jadusiwy, jadušiš, gl. jadusiwy (tudi zadusiwy). Sin. naduha »Asthma« je gotovo 'ne-je-ducha. Semantično je malo verjetno izhodišče iz j^ti, jbmq, razen če je nej^ducha starejše in je v j^ducha negacija kasneje odpadla. Zakaj ne bi bilo mogoče osamljeni polabski primer nie jaddahn (glosarij I. Parsum Schulze) brati 'ne-/e-/edbm^ Navajam ta primer po Trubačevu, VJ VIII1, 29, ki tudi operira s kontrakcijo, le da je njegova rekonstrukcija stč. izâdny, ni-zâdny < '(n)i-že-jedbrrb, kar ne pojasni zadovoljivo nazala, moja pa 'n(i)-jbz-j%-jedbrrb, kjer je zaradi kontrakcije pričakovani nazal v p. žadny oslabel. Omejevalne funkcije nekaterih prepozicij - ESSJ jih imenuje deminutivne, pomanjševal-ne, kar ne ustreza popolnoma - bi nujno potrebovale natančnejših raziskav. Miklošič, EW 222 je na primer sin. dial. voraden »nekoliko preredek« in r. dial. vômalo, vôtugo, vô-tesno (Slovarb russkich narodnih govorov pozna dolgo vrsto takšnih adverbov) izvajal iz Q-. To me je zavedlo, da sem tudi sin. očrn, Obel, ôstar, osiv, osušen, osvétel, oslâdek, oslâsten, ôumen, v 18. st. oviž »enook« (Pohlin) rekonstruiral z o-, dokler nisem našel p. obstarz (Brückner, SE 369), p. obstary, č. obstârly (Vondrâk, VGr. II 308), p. obrzedni, obwisz, ob-grubszy, obdal, opodal (Miklošič, VGr. IV 219), kašubsko obliz'q, ogrupkg, opodal (Sychta). 8 ESSJ I 158 sicer citira moj članek, izogne pa se primerom s protetičnim v-, za katere ni jasno, ali je treba izhajati iz o- ah g-. V kratkem odstavku (ESSJ I 138), samo v sedmih vrsticah dopolni Miklošičevo gradivo z lužiškimi primeri. Nekoliko več prostora posveti omejevalni funkciji prepozicije na, sin. dial. nabel, načrn, nabled, ndgluh, näslan, ki je najbolj razširjena na zahodu v č., slš., luž. in sbh. Zastonj sem pa v brnskem slovarju iskal primerov za enako funkcijo prepozicije po-, sin. v 18. st. počrn poleg načm »schwärzlich« (Gutsmann). Samo po Trubačevu (zg. cit) navaja mak. dial. puidin »nobeden«. To po obdela Machek, ES^ 465, ki navaja č. pocerny, pobelavy, ukr. potverdyj, dl. pomodry, r. dial. podolog in predlaga zanj drugačno etimološko izhodišče, kar ESSJ 1190 odločno zavrača. Če bi še našel čas pri svojih dokaj poznih letih, bi raziskoval vse primere prepozicij z enakimi pomenskimi funkcijami in jim vsaj približno opredelil areale. Bolj jasno bi po takšni delovni metodi spoznali, katere pro pozicije semantično konkurirajo že od praslovanščine dalje in katere so mlade, prostorsko izolirane. Že iz svojega skromnega gradiva slutim, da se v teh pojavih skrivajo enake zakonitosti arealov, kakor jih že desetletja ugotavljam v leksiki. Preodločno zavračanje homonimnosti lahko dovede do resnih zmot Tako na primer v slovenščini strogo razlikujemo dva pron. ki. Prvi, ki reflektira Iii, /ca, ko < psi. Ay/b, hoja, koje, dokaj pogostnim pri avtorjih 16. st in drugo, indeklinabile ki, v 16. st prav tako infleksibile kir, kateremu v enaki funkciji odgovarja v Brižinskih spomenikih iže. V slovenski lingvistični tradiciji že sto let razlagajo to ki(r) < 'ii in z naslonitvijo na druga relativna s sekundarno dodanim k- (glej avtor, ES 1215). Za brnske delavce med tema dvema ki ni nobene etimološke razlike in se jim niti ne zdi vredno, da bi s kakršnimikoli razlogi izpodbijaU mnenja slovenskih filologov. Bralca začudijo tudi takšne ugotovitve, kakor jih srečamo v ESSJ 11 384: pri sbh. kada in stsbh. k-bda (13. st.) poleg kadi in khdi. Po Šaurovem mnenju to ne more biti refleks za psi. 'kbda, 'irhdy zaradi vokaliziranega lihega polglasnika. Ali ni še nekam prezgodaj za takšno trditev? Saj do danes vendar še niso izumrh vsi slavisti, ki so še vedeh, da ritmični princip v razvoju polglasnikov ne velja za južnoslovanske jezike! Zakaj je po mnenju istega avtorja sin. epentetično (a < f> naglašeno tä pa iz 'tyb (str. 708)? Seveda s tem še daleč niso izčrpani vsi pomisleki, ki se vzbujajo v slovenskem bralcu slovarja. Morda bom utegnil kdaj še napisati nekaj podobnih člankov. Saj s tem ni rečeno, da skušam izpodbijati vrednost knjige, ki je v pičlih dveh mesecih po izidu že postala nepogrešljiv spremljevalec pri mojem delu. Ker sem prisiljen, da delam sam - edinega mislečega bitja, ki se mi ga je posrečilo vzgojiti, so se do kraja polastile fakultetne dolžnosti - je zame vendarle olajševalna okolnost če marsikateri važni podatek prezrem. Strokovno hteraturo sprejemam dokaj neredno, včasih z večletno zamudo. Do zadnjega diha bom imel dovolj dela s popravljanjem svojih lastnih pomanjkljivosti. Ekipe izbranih delavcev, s katerimi razpolagajo vse tri slovanske delavnice, bi pa vendarle morale pazljivo registrirati vso razpoložljivo literaturo in pritegniti vsaj novo gradivo, kadar se ne strinjajo z razlagami. Tako zaman iščem v dosedaj dostopnih zvezkih poljske in ruske delavnice vse, kar sem kdaj napisal o slovanski leksiki bodisi jaz ali moja učenka A. Šivic-Dular. Nobene opombe o sin. ščežeti, ki postavlja v novo luč slovansko (sjceznqti, prav nič o bogati z iranskimi pomenskimi paralelami iz btiaga- »bog«, nič o bblgati (sbh. bugarštice, lot. bilst »reči, govoriti«), nič o mak., sbh., sin. čatati poleg citati (iz 'skst- -. skeit-). Kljub vsej juž-noslovanski hteraturi je za rusko delavnico buča »tikva« in bač »vrsta vodnjaka« ista praslovanska osnova. Bojim se, da bo slavistika ostala gluha za vse, kar delamo na jugu. Ne dolžim za to niti Kopečnega, niti Stawskega in Trubačeva, ki jih vse poznam kot vestne in temeljite delavce. Ne bi pa smeli v svojih ekipah prepustiti območje nekega jezika ljudem, ki samo za silo obvladajo jezik in ne znajo mishti. Janez Logar Ljubljana JERNEJ KOPITAR V ZAVESTI SLOVENCEV OB NJEGOVI STOLETNICI ROJSTVA Priprave za praznovanje stoletnice Kopitarjevega rojstva v Sloveniji so padle na konec desetletja 1871-1880, desetletja, ki se more šteti za eno najtežjih v novejši zgodovini slovenskega naroda do začetka 2. svetovne vojne. V tem desetletju je po zmagi nemškega orožja nad Francijo pri nas vladajoča in deloma velenemško usmerjena nemška in nem-škutarska birokracija z vsemi sredstvi pritiskala na Slovence na Kranjskem, posebej pa še na južnem Štajerskem in na Koroškem, da se ponemčijo. Kljub § 19 v ustavi iz leta 1867, kateri govori o enakosti narodov in o praviceh vseh jezikov v avstro-ogrski državi, so se morah Slovenci (kakor tudi drugi nenemški narodi v državi) krčevito bojevati za pravico svojega jezika v upravi, na sodiščih, v šolstvu in v javnosti sploh. Nemški in nem-škutarski državni aparat je izigraval vse - tudi najosnovnejše dotlej priborjene pravice Slovencev. Posebej se je upiral vsaki mish na zedinjenje Slovencev v eno upravno celoto. Zato je spretno utrjeval ustaljeno razdeUtev slovenskega naroda na razne upravno-teri-torialne enote (Kranjska, Koroška, Štajerska, Goriška, Trst) in skušal vzdrževati trditve, da tudi enotnega slovenskega jezika ni, saj ljudje govore na Kranjskem kranjsko, na Štajerskem in Koroškem windisch ipd. Ta uničevalna prizadevanja nemške in nemškutarske buržoazije je podpirala gospodarska kriza, ki je neusmiljeno lomila odpornost slovenskega človeka tako na podeželju kot v mestih in trgih. Nemci so tedaj (npr. po Anastasiju Griinu) govorih in pisali o Germanih kot krotilcih manj vrednih Slovanov in odkrito izražali nasilne težnje, da na poti proti Jadranskemu morju pogazijo in zatro Slovence. Med sredstvi jim je poleg gospodarskih ukrepov bilo neusmiljeno prestavljanje slovenskih uradnikov in profesorjev ter brezobzirno plenjenje in zatiranje slovenskega, zlasti naprednega slovenskega tiska.' V teh časih so slovenski kulturni in poUtični delavci izrabih vsako možnost za prebujanje, vzdrževanje in krepitev narodne zavednosti med ljudstvom. V ta namen so poleg širjenja slovenskih knjig in časopisja prirejah razna zborovanja, zlasti tako imenovane ljudske tabore, veličastne shode, na katerih so narodni voditelji razlagali slovenskim množicam slovenski narodni program in jih navduševah predvsem za zedinjeno Slovenijo in za zahteve po uvedbi slovenskega jezika na vsej slovenski zemlji v šolstvo, urade, sodstvo - skratka v vse javno življenje. Med take prireditve je šteti tudi razna kulturna slavja, kot so bile npr. vsakoletne Vodnikove slavnosti, veličastna Prešernova slavnost ob odkritju spominske plošče na Prešernovem rojstnem domu (15. sept 1872), Janežičeva slavnost v Št Jakobu na Koroškem (13 avg. 1876) idr.^ Konservativni Slovenci so imeli do Prešerna in njegovih slavij hude pridržke, saj so nekatere njegove pesmi, njegove nazore in njegovo življenje imeli še vedno za hudo sporne v moralnem pogledu. Vendar se ob raznih Prešernovih slavnostih javno niso mogh povsem vzdrževati, saj je bila v težkem pohtičnem položaju sloga potrebna, poleg tega pa je Prešeren kljub vsemu veljal pri večini - vsaj pri večini mladih Slovencev - za prvega ' I. Prijatelj, SKSZIV, 482, F. Zwiter, Nacionalni problemi v habsburški monarhiji. Lj. 1962,152-155; Zgodovina Slovencev. Lj. 1979, 492-508. - Prim. tudi Jurčičeve članke te dobe v SN, npr.: Usiljivci z nemško kulturo. SN 18. juL 1876, št. 162; Samo Nemci ne! SN 20. juL 1876, št. 164 idr. 2 Bibliografski popis člankov o Prešernovi slavnosti v Vrbi glej v: S. Bulovec, Prešernova bibliografija Lj. 1948, 593-595; o pisanju nemškutarjev zaradi priprav na Janežičevo slavje v St Jakobu gl Laib. Tagblatt 19. juL 1876, št 163. 10 slovenskega pesnika, ki je bil priznan tudi pri drugih narodih. Med dunajsko visokošolsko mladino je bila znana npr. Miklošičeva sodba o Prešernu, ki jo je izrekel pač med svojimi slušatelji na univerzi: »Ko bi bil Prešeren v angleškem ali laškem jeziku pisal, bi bil bolj sloveč ko Petrarca. «' Ob 100-letnici Kopitarjevega rojstva pa je bil odnos slovenske javnosti do slavljenca in slavljenčevih zaslug drugačen: stari konservativci so slavljenčeve nazore in vse njegovo delo priznavali v celoti in povprek, mladi pa so slavih velike Kopitarjeve zasluge za slovenski jezik in se pri tem sklicevah zlasti na njegovo slovnico slovenskega jezika, na njegovo objavo in razlago brižinskih spomenikov, na njegovo karantansko-panonsko teorijo, skratka na ogromne Kopitarjeve zasluge za slovensko in slovansko filologijo in zgodnjo zgodovino, niso pa mogh soglašati s Kopitarjem in njegovimi zavezniki v boju za Metelkov črkopis in zlasti ne z njegovim odnosom do nove slovenske romantične poezije, niso se strinjali z njegovimi poskusi, da bi zatrl Kranjsko čbelico in tako onemogočil Čopova in Prešernova prizadevanja za dvig slovenske književnosti na novo, višjo stopnjo, za njun poskus ustvariti poleg utilitame literature za kmečko ljudstvo tudi višjo književnost za slovenskega meščana in izobraženca. Kakor so nekateri, zlasti starejši slovenski literarni zgodovinarji in jezikoslovci (npr. Jos. Mam, p. Ladislav Hrovat) poznah podrobneje vse Kopitarjevo delo, tudi težje dostopno, v latinščini pisano, tako je bilo tudi med mlajšimi nekaj slavistov, ki so kolikor toliko poznah ta odmaknjena, slovenskemu in slovanskemu jezikoslovju in zgodovinopisju namenjena dela, poleg teh pa tudi gradivo, ki je prikazovalo Kopitarjev odnos do nove slovenske književnosti (npr. F. Levstik, Jos. Stritar idr.). Ti so imeU na uporabo dosti zadevnega gradiva: dokumente o abecednem boju v Ihrskem hstu in zbrane v Čopovi objavi Nuovo discacciamento di lettere inutih (Lj. 1833), Prešemova pisma Čopu iz Celovca in Čelakov-skemu v Prago idr. Porabljal jih je Leveč že 1. 1879 v Zvonu. Zlasti zaradi Čopove objave dokumentov o abecedni vojni je bil boj Kopitarja in njegovih zaveznikov proti Čop-Pre-šernovemu krogu znan v slovenski javnosti in je predvsem pri mladih opredeljeval v njihovi zavesti tudi odnos do Kopitarja. Saj Prešeren v svojih verzih ni smešil le Kopitarjeve ozkosrčnosti v literarnih vprašanjih in nestrpne zagledanosti v vprašanje enotnega črkopisa za vse Slovane, ki ne uporabljajo cirihce, ampak tudi njegove nemogoče postopke ob cenzuriranju Kranjske čbelice, njegov značaj in celo njegovo zunanjost Sprave med Prešemom in Kopitarjem vse do Kopitarjeve smrti ni bilo, čeprav sta mu Prešeren in zlasti Čop odkrito in javno priznavala tudi njegovo veliko znanje in njegove zasluge v drugih, zlasti slovniških vprašanjih. Ob pribhževanju 100-letnice Kopitarjevega rojstva so se ta vprašanja pač z vso živostjo pojavljala v zavesti Slovencev, starih in mladih, konservativnih zagovornikov Kopitarjevih literamih nazorov in njegove cenzorske prakse, kakor tudi mladih navdušencev za Prešema, njegove pesmi in njegove hterame nazore. Če bi bil slovenski narod že dovolj zrel - pohtično in kultumo, če bi bil njegov obstoj zagotovljen brez dvomov in vprašajev, potem bi pač slovenski literarni in kultumi zgodovinarji in jezikoslovci ob njegovi stoletnici zmogh mimo in nepristransko presojati Kopitarjevo mnogostransko dejavnost njegov »sihii temperament« (Nahtigal), ki je znal strastno ljubiti svoje privržence, a prav tako strastno sovražiti svoje hterame in idejne nasprotnike, priznavali bi mu lahko vse njegove ogromne zasluge za slovenstvo, slovanstvo, za slovenski jezik, za slovansko fllologijo in zgodovino, pri tem pa bi skušah nepristransko presoditi tudi njegove napake in zablode, zlasti njegovo povezavo z najbolj reakcio-namimi krogi v domovini in njegov odnos do Prešema in njegove poezije. ' J. Jurčič, Beležnica (B, št 5, 1865-67), str. 36 a (Jurčičeva lit ostalina v rkp. oddelku NUK). 11 Toda pogojev za tako objektivno presojo Kopitarja ob stoletnici njegovega rojstva še ni bilo. V kulturni in politični javnosti je bila še vedno močna konservativna struja, ki je ob priznavanju Kopitarjevih zaslug v filologiji in zgodovini hotela ob tem poudariti tudi Kopitarjev in svoj negativni odnos do Prešerna. Druga, naprednejša stran, je morala vsaj navidezno kloniti in pristati, da o vprašanju Kopitar-Prešeren ne bo govorila, zlasti tudi zato ne, ker ni imela čiste vesti zaradi svojega ravnanja s slovenskim knjižnim jezikom (tu je misliti predvsem na Levstika in Jurčiča). Toda tudi konservativci so morali vsaj tiho pristati na to, da ne bodo skušali napadati Kopitarjevih nasprotnikov, zlasti Čopa in Prešerna. Ta »sloga« je bila za Slovence v tej dobi potrebna tudi zaradi Nemcev in nemškutarjev v deželi, ki so vsak domači razpor skušali izrabiti v političnem boju proti Slovencem. Kako pa je Kopitarjevo slavje potekalo in kako sta se obe strani ravnali po tem tihem dogovoru, to bomo videli v naših nadaljnjih izvajanjih. Misel na slavitev Kopitarja ob 100-letnici njegovega rojstva se je pojavila - vse tako kaže - najprej med slovensko vseučiliščno mladino na Dunaju. Ta se je že nekaj let pred ob- ; letnico za vse svete zbirala ob Kopitarjevem grobu in mu zapela v spomin. Menda se ne i bomo motih, če rečemo, da se je to dogajalo pod vplivom Kopitarjevega učenca univ. prof. Franca Miklošiča, ki je bil skraja - po Kopitarjevem prizadevanju - uradnik dunajske dvome bibhoteke, od 1849-1885 pa profesor na slavistični stohci dunajske univerze. Prvo obširnejše poročilo o slovesnem Kopitarjevem slavju članov akad. društva Slovenija na Dunaju imamo že iz 1. 1875, ko je članstvo Slovenije o vseh svetih »in corpore« po- i častilo Kopitarjev spomin na Markovem pokopališču. Slavih so Kopitarja kot Slovenca, ki ga visoko ceni ves slavjanski svef V letu 1877 je Slovenija priredila 1. novembra v čast Kopitarju slovesen komerz, udeležili so se ga poleg študentov in slovenskih državnih poslancev rektor dunajske univerze Slovenec Jožef Zhishman in številni zastopniki Hrvatov, Srbov. Slovakov, Čehov in Rusov, drugi dan (2. XI.) pa so nesU na Kopitarjev grob venec. Dne 1. julija 1879 je poslala Slovenija »vsled prošnje prof. J. Marna« k Miklošiču dva odbornika, »da urgujeta izdajo Kopitarjevih MaUh spisov k 100-letnici Kopitarjevi«. Ta prošnja J. Mama kaže, da je tudi on bil poučen o dobri povezavi Kopitarjevih slavilcev - študentov dunajske univerze -s profesorjem Miklošičem.' V domovini je menda prvi opozoril na bUžajočo se 100-letnico Kopitarjevega rojstva p. Ladislav Hrovat, Miklošičev učenec, profesor na gimnaziji v Novem mestu. V gimnazijskem izvestju novomeške gimnazije za 1. 1877-78 je v sestavku »Slovenski dom« zapisal med drugim: »L. 1880 bode Kopitarjeva stoletnica Če jo kdo zasluži, zasluži jo on, kajti Kopitar je prvi Slovenec, ki |e tudi slovanski filolog.- Takrat naj se objavi cela biografija in pridenejo zasluge. Njegove zasluge za slovensko slovnico sedanjo so globokega vphva.«' Morda je ta spodbuda nagnila ljubljanskega slavista prof. Franca Levca, da se je že septembra 1. 1878 v družbi z Levstikom, Jurčičem, repenjskim domačinom Valentinom Za- "R. P(ukl): Na spomin Kopitarjev. SN 11. nov. 1875, št. 257, str. 1-3. ' Prim, poročilo Iz Dunaja v Soči z dne 9. nov. 1877, št. 45; J. Vencajz, Spomenica o petindvajsetletnici akad dr »Slovenija« na Dunaju. Lj. 1894, str. 66, 70, 74, 77, 79. »Program des k. k. Real- u. Obergymnasiums in Rudolfswert 1877-78, str. 19. 12 mikom in prijateljem Hinkom Dolencem ter člani Zamikove ter Dolenčeve dmžine peljali v Repnje, »da bi si ogledali Kopitarjev rojstni dom ter določili, kam naj bi se ,velikemu gromovniku' ob stoletnici njegovega rojstva vzidala spominska plošča«.' Mamova pobuda za pritegnitev Miklošiča v priprave za praznovanje Kopitarjeve stoletnice rojstva v Sloveniji pa je tudi rodila svoj sad - čeprav ne takega, kot ga je Mam želel. Ne vemo natančno, kaj je Miklošič odgovoril odbomikom »Slovenije« glede izdaje II. dela Kopitarjevih Mahh spisov. Iz nadaljnjega poteka priprav pa upravičeno sklepamo, da je predlagal, naj sporoče Slovenski matici, da ji je pripravljen odstopiti že pripravljeni rokopis (30 pol), če ga izda na svoje stroške. Sam tega ne zmore, saj se stroški »niti pri prvem delu niso poplačali«.* Na občnem zbom Slovenske matice dne 14. aprila 1880 je predsednik BIeiweis spregovoril tudi o bhžajoči se Kopitarjevi stoletnici in sporočil, da je - pač tudi po nasvetu odbornika Jos. Mama - pisal Miklošiču zaradi 2. zvezka Kopitarjevih spisov in da je Slovenska matica morala iz finančnih vzrokov zavrniti Miklošičevo ponudbo rokopisa ter sklenila izdati namesto tega knjigo, ki bi obsegala životopisne in slovstvene črtice o Kopitarju. Tako se je rodila misel na Kopitarjevo spomenico v pripravi in založbi Slovenske matice. »Odbor bo za to rad sprejel ponudbo kakega rodoljuba,« je še dostavil Bleiweis, »ki ga je volja spisati zaželeno spomenico.« Kopitarjeva spomenica je kot zbomik pod uredništvom Josipa Mama res izšla v kratkem času - ob koncu leta 1880 ali v začetku 1881. Poleg tega naj navedemo kar tu, da je Slovenska matica sama krila stroške za ploščo na Kopitarjevi rojstni hiši in se udeležila slavnosti v Repnjah po svojih odbomikih.' V mesecih pred slavnostnim praznovanjem stoletnice pa je po slovenskem časopisju izšla tudi vrsta informativnih člankov o Kopitarju in njegovem pomenu za Slovence. Glavni - četudi ne prvi - pobudnik za »dostojno« praznovanje Kopitarjeve obletnice v domovini, Josip Mam, je že 1. januarja 1880 začel objavljati v Učiteljskem tovarišu obsežen pregled Kopitarjevega dela s kratkim orisom življenja - v skladu z nazorom, razloženim na začetku članka, naj se v književni zgodovini opisujejo slovstvena dela, ne pa pisatelji »po osebnosti, po notranjščini in vnanjščini, po slastih in strastih«. Članek je izhajal dvakrat mesečno od 1. januarja do 15. junija in je bil ob koncu leta ponatisnjen skupaj s člankom o Matiju Čopu in F. Prešemu kot Jezičnik XVIII. Mam podrobneje opisuje Kopitarjev odnos do Zoisa, Vodnika, Vuka Stefanoviča Karadžiča, Josefa Dobrovskega, Franca Miklošiča, njegov odnos do SIovencev-Kranjcev, označi njegova glavna dela in pretrese najvažnejše njegove boje, ki jih je imel kot kritik. V celoti je ta prispevek dobra informacija o bogati Kopitarjevi dejavnosti na področju slavistike, splošne tilologije, stare zgodovine Slovanov itd. Njegovega odnosa do Kranjske čbehce, do novega slovenskega pesništva in do Čopovih nazorov se podrobneje ne dotika. Trdi le, da ni res, da bi bil Kopitar nasprotnik Kranjske čbehce. Pač pa da odločno vedeti, da s Kopitarjevimi pogledi na slovstvo in z njegovimi cenzorskimi ukrepi povsem soglaša, saj pravi: »Z ozirom na tedanje dejanske razmere na Kranjskem je dajal Kopitar posebne sovete čbeličarjem - ali leti zanje niso marah in Kranjska čbehca je zamrla z rojem IV. in zbudila se s V. in poslednjim 1. 1848 po smrti Čopovi in Kopitarjevi. - Tako še dandanes nekterim ni sovetovati, torej tudi ne pomagati.s'" ' F. Leveč, Levstikovi Zbr. spisi II, Lj. 1889, str. 372; isto: Slodnjak, Levstikovo ZD II, Lj. 1952, str. 343. * R. Nahtigal v Jerneja Kopitarja spisih II. del, 1. knj., str. X. ' LMS za leto 1880, str. 342, 350-352; za leto 1881, str. 227, 228, 329. '»UT 1880, str. 183; Jez. XVIII, str 33. ..........~~................~. 13 Zanimivo je, kako se to Mamovo opozorilo na Kopitarjeve »posebne sovete Čbeličarjem« ujema z opozorilom književnega revizorja Pauška, ki je (po Prešernovem citatu v pismu Celakovskemu z dne 29. aprila 1833) ljubljanskemu gubemiju predlagal, naj se prekliče Imprimatur na osnovi Čopove ocene in Kranjska čbelica ponovno cenzurira, »ker v pesmi dr. Prešerna je veliko nravstveno spotakljivih mest, ki so cenzorju Čopu menda ušla, in ker je sploh fantazija tega pesnika dobila obžalovanja vreden moralističen sunek, ko kljub dobro mišljenemu svarilu dunajskega cenzorja ne odneha od svoje najljubše snovi, sit venia verbo, od svinjanja.«" Mamova trditev v istem članku, češ »kar je bilo dotlej - do 1. 1848 - proste in priproste svobode premalo, tote je poslej povsod menda preveč«, pa je morda odgovor predvsem Karlu Dežmanu, ki je že nekaj let pred tem v članku »Einst Censur - jetz populäre Dogmatik« prikazal Kopitarjeve cenzorske postopke in objavil dotlej še ne objavljeni Prešernov ostri sonet na Kopitarja »Ihr hörtet von der Zwerge argem Sinnen«, obenem pa krepko jidaril tudi po sodobnih zastopnikih ultramontanskih nazorov glede leposlovja.'^ Opozorim naj v tej zvezi še na Mamov poudarek, da se privatna pisma, prijateljska in neprijateljska, smejo javno rabiti »vsegdar le skromno in razborito«." Mam je pisal o Kopitarju še enkrat, in sicer v Slovencu na sam dan Kopitarjeve stoletnice. Tu je spet ob kratkem prikazal Kopitarjevo delo in omenil njegove zasluge za slovenščino in Slovence. Posebej je omenil tudi nasprotovanje, na katerega je tuintam naletelo Kopitarjevo delo: »Hudo so ga prijemali nasprotniki in brati so v njihovih glasilih grozni priimki, s katerimi so rojaka našega obkladali.« Toda Mam brani Kopitarja in v celoti zagovarja njegove postopke tudi z opozorilom - tokrat po naši sodbi pravibiim -, da je bil Kopitar C. k. uradnik avstrijske katohške države in se je torej moral bojevati ne le z dm-goverci, ampak tudi s svobodomisleci. Takole pravi v svojem članku: »Pomniti pa je vendar pri vsem tem staUšče, na katerem se je boril, kot c. k. uradnik katohške države, nasproti drugovercem in prostomišljakom, in pojasnjujejo se sami po sebi oni nehvaležni naslovi.«" Za slovesno praznovanje Kopitarjeve obletnice so se odločih - kot smo omenih - že v 1. 1878 tudi slovenski narodnjaki, ki so imeli med seboj Kopitarjevega rojaka dr. V. Zamika. Sredi 1. 1880 so začeli opozarjati na bhžajočo se obletnico in objavljati članke o Kopitarju v Slovenskem narodu. Prvega je prispeval dne 16. maja štajerski kultumi in poUtični delavec Božidar Raič. Pod naslovom »Kopitarjeva stoletnica« je opozoril na bUžajočo se stoletnico rojstva in 36. letnico smrti J. Kopitarja, poudaril njegove zasluge zlasti za staro cerkveno slovanščino in za slovansko jezikoslovje sploh ter predlagal, naj se v Ljubljani »na-skorem osnuje odbor za Kopitarjevo stoletnico, da oskrbi priprave za to jako pomenljivo narodno svetkovino«. Za Raičem se je dne 26. maja oglasil v istem časniku Franc Leveč s člankom »O Kopitarjevi stoletnici« in sporočil, da bo Slovenska matica izdala, posebno knjigo o Kopitarjevem življenju in delu, Miklošič pa objavil že pripravljeni rokopis 2. knjige Kopitarjevih zbranih manjših spisov (to sporoča Leveč, čeprav so Novice že 21. aprila javile, da ta knjiga zaradi finančnih težav ne bo izšla ne na Dunaju ne v Ljubljani). » Prevod pisma v Slodnjakovi izdaji: F. Prešeren, Pesnitve in pisma Lj. 1962, str. 237-240; prepis tega pisma je prinesel Levstiku L 1874 prof. A. A. Kotljarevskij; Leveč ga je uporabil L 1879 v Zvonu (str. 38), ko je pisal o Prešernu. - »Škandalozno« mesto, o katerem je Kopitar menil, »da bi se Kranjice nad tem očitkom po pravici smele pritožiti«, in zaradi katerega je »najbolj omejeni janzenist« Paušek obsodil Prešerna, češ da mu je najljubša snov svlnjanje, je 42. tercina in posebno njen zadnji verz v Novi pisanji (je šega, da kdor pride pred, pred melje). Prešeren je tercino za natis v KČ (pod pritiskom dr. J. Zupana) spremenil, a v nekaj izvodii KC vendar ohranil prvi zapis. (Slodnjak, r. t, str. 292, 364-365.) " Uib. Tagblatt, 7. sept 1868, št. 20, str 1-2. " Jezičnik XVIII, str. 35. >" Slovenec 21. avg. 1880, ŠL 92, str. 1-2. 14 Obenem je sporočil, da se je že septembra 1878 v Repnjah dogovoril s Kopitarjevim sorodnikom in sedanjim lastnikom Kopitarjeve rojstne hiše o vzidavi spominske plošče. Predlagal je tudi, naj bi bila slavnost v nedeljo 22. avgusta, tj. dan po Kopitarjevem rojstnem dnevu, in naj bi organizacijski odbor poskrbel, da bo slavnost dostojna Kopitarja, »vehkana učenosti«. Pri tem je mishl tudi na obilno udeležbo preprostega naroda in omikanih rodoljubov, na petje in primerne govore itd. Na sam dan slavnosti pa je urednik Slovenskega naroda Josip Jurčič v članku »Denašnja Kopitarjeva slavnost« vzneseno slavil zasluge vehkega sinu nevednega, neukega, malega slovenskega kmeta, sinu iz preprostega naroda slovenskega, njegove zasluge za Slavjan-stvo, za skupnost našega rodu z drugimi Slavjani. Na ponovno pobudo slovenske javnosti se je sredi 1.1880 osnoval odbor za prireditev Kopitarjeve slavnosti v Repnjah in za vzidavo spominske plošče na rojstni hiši. Odbor je bil sestavljen iz vrst mladih, naprednih slovenskih kulturnih in pohtičnih delavcev, sodelavcev Slovenskega naroda. Seznama odbornikov ne poznamo, vemo le, da je bil predsednik odbora Kopitarjev ožji rojak, pohtik in pisatelj dr. Valentin Zamik." Člani so bili pač Leveč, Vošnjak, Jurčič, Levstik idr. Odbor se je lotil dela resno. Poznalo se je, da so bih v njem ljudje, ki so že pred več kot desetimi leti organizirali znamenite ljudske tabore, na katerih so navduševali ljudstvo za zedinjeno Slovenijo, budih narodno zavest in zahtevah narodne pravice za Slovence. Tudi Kopitarjevo slavnost so pripravili po vzoru taborov, to se pravi, kot veliko kulturno in pohtično prireditev. Organizirah so pisanje že navedenih člankov o Kopitarju in obveščali ljudi o pripravah na slovesnost, ki so jo določili - kot je predlagal Leveč - za nedeljo dne 22. avgusta. Za slavje so dobro pripravlh tudi Repnje. Ob Kopitarjevi - Ocepkovi - hiši so postavili mlaje in oder za govomika, v steno, ki gleda na cesto, so vzidali spominsko ploščo. Nad ploščo so pritrdih Kopitarjevo shko, ki jo je v ta namen posebej - po verjetnem izročilu - izdelal Franc Globočnik, prof. risanja na ljubljanski realki. Kje je dobil podatke o Kopitarjevi zunanji podobi, ne vemo, vemo pa, da se Kopitar nikdar ni dal slikati in da je bila torej Globočnikova slika edina njegova upodobitev - a se nam tudi ta ni ohranila. Na obeh straneh plošče je dal Globočnik namestiti kratke izreke, ki so jih o Kopitarju za-pisah znameniti ljudje (Prešeren, Čop, Grimm, Miklošič idr.). Program ljudske slavnosti so prireditelji izvršili, čeprav jim je ves dan nagajal dež. Ljubljanski narodnjaki, Sokoli,čitalničarji in dmgi udeleženci so se odpeljah iz Ljubljane z vlakom do Vižmarij, nato pa so se odpravili peš v Tacen. V Skaručni, kamor so se pripeljali z vozovi, so imeh zajtrk. Spotoma so jih pozdravljah in se jim pridmževaU ljudje z zastavami in fantje na konjih. Ob 11. uri je prof. Tomo Zupan bral v repenjski cerkvi mašo, pri njej so peh pevci ljubljanske Čitalnice. Sledilo je slovesno odkritje plošče na Kopitarjevi rojstni hiši. Ob odkritju je govoril prof. Fran Šuklje, ki se je za to slavnost pripeljal iz Dunajskega Novega mesta. Njegov govor je bil izrazito narodnoobrambnega značaja. Opisal je bedno stanje Slovencev pod tujim pritiskom in prikazal Kopitarja - svetovno znanega učenjaka, ki ni nikoh pozabil, da je Slovenec, ki je branil in slavil svojo domovino, prikazoval lepoto slovenskega jezika, mu podal 1. 1808 prvo slovnico, zasnovano na znanstveni podlagi, in postal tako oče slovenskega jezikoslovja, odkrival začetke slovenske zgodovine, dokazoval, da so bih naši predniki prvi kristjani med Slovani in da sta sv. brata Ciril in Metod prevzela naš jezik v slovansko hturgijo in slovansko literaturo. Poslej je bila slovenščina v svetu znana in priznana - posebej še po delih Fr. Miklošiča, ki je Ko- " Kopitarjeva sporn., str. 176. 15 pitarjev vredni naslednik - saj oba vladata po besedah F. Kurelca na polju jezikoslovnem kakor »dva čara slovinska«. Šuklje je nato prikazal Kopitarjeve zasluge za slovanstvo, posebej za srbsko slovstvo, in na koncu pozval slovensko mladino k ljubezni do naroda, znanosti, resnice, slovenski narod pa, naj črpa v težkem boju moči v Kopitarjevem zgledu. Pri obedu v Vodicah, ki so se ga udeležih tudi zastopniki drugih slovenskih krajev in Hrvatov, so govorih še številni organizatorji in gostje (V. Zamik. B. Raič, J. Vošnjak idr.). O vsem poteku je v dneh po slavnosti poročalo slovensko časopisje, zlasti podrobno Slovenski narod. Ta je priobčil tudi številne brzojavne čestitke, ki jih je prejel pripravljalni odbor iz raznih slovenskih krajev, s Hrvaškega, iz Srbije, Bolgarije, Češke, z Dunaja." Posebej moramo - poleg teh pohvalnih in navdušenih poročil - omeniti tudi dva kritična glasova. Profesor goriškega učiteljišča Rajmund Čuček je že dan po prireditvi še v Ljubljani napisal kritično poročilo o slavnosti in ga priobčil v Soči. Iz nje ga je pa 31. avgusta 1880 povzel dobesedno tudi ljubljanski Slovenec. Ne namerava, kot pravi, dokazovati, da spada Kopitar kot prvi slovenski jezikoslovni preiskovalec med najvažnejše dobrotnike slovenskega naroda. Namerava samo pokazati, da bi Kopitarjev spomin počastili najlepše, če bi posnemaU njegovo prizadevanje za pravilnost slovenskega jezika in pisali posebno v časnikih, ki so namenjeni širokim plastem ljudstva, čist in enoten slovenski jezik. Posebej omenja glasilo mladih. Slovenski narod, ki je pod Jurčičevim uredništvom v zadnjem desetletju iz političnih razlogov res pisal slovenščino, obilno pomešano z oblikami in izrazi iz srbohrvaščine in mščine. Da pri tem ne bi preveč prizadel Jurčiča, ga najprej tudi pohvali: »Posebno veljajo moje besede« - pravi - »časniškemu glasilu, katero je zaradi vsestranskih poročil med narodom skoro najbolj čislano, namreč, .Slovenskemu narodu', medtem ko še nahajamo npr. v ,Soči' v .Novicah', v ,Slovencu' itd. pravi domači, novih dvomljivih in sumljivih oblik in izrazov še prosti jezik.«" Še več očitkov - mladim in starim - je nasul v svojem dolgem poročilu o Kopitarjevi slavnosti Philalethes (tj. po mojem mnenju Karel Dežman) v glasilu ljubljanskih Nemcev in nemškutarjev Laibacher Wochenblattu. Pisec zameri nacionalni stranki, da je izrabila Kopitarjevo stoletnico v pohtične namene. Slovenski matici pa, da je odklonila izdajo 2. knjige Kopitarjevih manjših spisov iz šovinističnih razlogov - morda zato, pravi, ker je menda Kopitar zagrešil veleizdajo, ko je pisal samo v nemščini in latinščini. Očitek glede »tako imenovanega slovenskega literarnega jezika« in poudarek, da je Kopitar učil, da je treba paziti na čistost dialekta, je spet upravičeno letel na mlade, zlasti na Levstika in Jurčiča. Sicer pa je Dežman skušal ob kratkem objektivno prikazati Kopitarjevo življenje in delo. Pri tem je iz Erbergovega dolskega arhiva (ki ga je prav takrat prevzel za deželni muzej) objavil v celoti Kopitarjevo pismo Jožefu Kal. Erbergu z dne 10. febr. 1810, v odlomkih pa pismi istemu naslovniku z dne 20. juUja 1812 in 16. novembra 1812." Posebej se moramo na kraju tega pregleda pomuditi še pri Kopitarjevi spomenici, ki jo je uredil Josip Mam, izdala pa, kot že omenjeno. Slovenska matica v Ljubljani 1880." Kar takoj moramo poudariti, da je Kopitarjeva spomenica za tisti čas in tiste razmere v slovenskem javnem življenju dostojna počastitev velikega Slovenca, saj prinaša tudi prispevke trajne vrednosti. Predvsem je omeniti glavni spis »Jernej Kopitar«, ki ga je napisal Ivan Navratil, pisatelj, jezikoslovec in narodopisec, od 1851 uradnik pri najvišjem sodišču^ " Popis slavnosU je po časniških poročilih prinesla tudi Kopitarjeva spomenica, str. 180-182. " Slovenec 31. avg. 1880, št 96, str. 3-4. " Laib. Wochenblatt 28. avg. 1880, št. 2, str. 1-2| 4. sept. št. 3, str. 1-5 " Kopitarjeva spomenica Uredil Josip Marn. Založila in na svetlo dala Maüca Slovenska V Lj. 1880. 184 str + 1 pril. 16........................................................................................................... na Dunaju. Čeprav se je za Kopitarja zanimal že zgodaj, saj je o njem pisal že v 2. letniku Vedeža, bi ne bil mogel napisati tako temeljitega in obširnega opisa življenja in dela Kopitarjevega, kot ga je, če bi mu pri tem ne bil pomagal »slavnega učitelja slavni učenec« - Fran Miklošič. Ta mu je že prvo leto po prihodu na Dunaj (1851) povedal o Kopitarju mnogo zanimivega, zdaj pa mu je na prošnjo priobčil še več podatkov o njem. Pri Miklošiču je imel Navratil na uporabo vso - tudi najnovejšo - literaturo o Kopitarju. Poleg tega pa tudi rokopisne vire, med drugimi npr. nenatisnjeno biogranjo in drugo gradivo Gustava Legisa Glücksehga (1806-1867), ki so bih po avtorjevi smrti v Miklošičevih rokah. Novi so zlasti podatki, ki jih je dal Miklošič o Kopitarjevem značaju, njegovi zunanjščini, o njegovem odnosu do žensk, o njegovi bolezni in smrti ter posebej o žalostni usodi njegove rokopisne ostaline. Navratil poda najprej malo okrajšano Kopitarjevo avtobiografijo iz 1. 1839 v slovenskem prevodu in jo dopobii z drugimi podatki do 1. 1844. Zatem ob kratkem opiše in oceni Kopitarjeve samostojne objave ter glavne njegove drobne spise. »Da spoznamo slavnega rojaka še bolj, spoznavajmo ga nadalje še iz njegovega - da rečem tako - pismenega in osebnega poznanstva z drugimi slovečimi možmi.« Navratil sodi -drugače kot J. Mam - da je človek v pismih odkritosrčnejši kot v tisku, obžaluje, da se je ohranilo tako malo Kopitarjeve obširne korespondence, pa tudi ta, kohkor se je je ohranilo - po Navratilovem mnenju Kopitarju ni pomanjšala slave, nego mu jo je še pomno-žila.2° Predvsem na razbom korespondence slone poglavja o odnosu Kopitarja do Mušic-kega, Dobrovskega, Šaiarika, Vostokova, Miklošiča. Sledijo še poročila o Kopitarjevem delu v dvomi knjižnici, o njegovem odnosu do Vodnika, Metelka, Čopa, Prešema, Ravnikarja, do slovanstva v obče, do Slovencev. V poglavju o Kopitarju in Prešernu se Navratil le kratko dotakne črkarske pravde in omeni tudi Kopitarjev odnos do ihrizma in Gaja - nič pa o Kopitarjevem odnosu do Kranjske čbelice in Prešernove poezije. V zadnjem poglavju »Kopitar pa Slovenci« navaja Navratil ob kratkem Kopitarjeve zasluge za slovensko slovnico, za slovenski knjižni jezik, za ugotovitev, da stanujejo Slovenci na zemlji od Rezije do Blatnega jezera in do Dunajskih vrat in da je njihov jezik naslednik staroslovenskega, tj. prvega cerkvenoslovanskega jezika. V dodatku podaja Navratil bibhografski popis Kopitarjevih spisov v I. zvezku Miklošičeve izdaje in še pregled najvažnejših njegovih člankov, ki še niso doživeh ponatisa. P. Ladislav Hrovat je za Kopitarjevo spomenico posnel po svojih tiskanih razpravah članek »J. Kopitar in sedanja slovenska slovnica«, Juhj Kleimayer priobčuje članek »Slovnice slovenske«, K. Dežman je iz zapuščine J. Erberga priobčil tri Kopitarjeva pisma iz 1.1809, ko se je Kopitar potegoval za službo v dvomi knjižnici. J. Mam je napisal razpravo »J. Kopitar pa dr. J. Zupan«; slede odlomki iz Kopitarjevih spisov Patriotische Phantasien eines Slaven (v nemščini), S S. Cyrillus et Methodius iz Prolegomena histórica (v lat), Sla-vomm cisdanubiomm historiae conspectus chronologicus usque ad obitum S. Methodii (Glag. Cloz. LXXV1) v prevodu in z opombami p. Ladislava Hrovata; J. Bleiweis je prinesel člančič »Kopitar sprožitelj slovenske kmetijske pratike ,Pratike'« in v htografskem posnetku priložil Kopitarjevo pismo.^' J. Mara je zaključil prispevke s člankom »Kopitar pa Pypin in Kolar«. Za sklep pa je urednik podal obširen opis slavnosti v Repnjah in vključil vanj Šukljetov govor, Jurčičev članek iz SN 22. avg. 1880 in vse telegrame, ki so jih prejeU prireditelji. " Kopitarjeva spom., str. 30. ^' Kopitarjevo pismo Kranjski kmet družbi je Bleiweis priobčil v slovenskem prevodu že v N 1863, str 224. V pismu se K. zahvaljuje za poslane številke Novic in Bleiweisu med drugim odločno svetuje, naj ostane pri bohoričici in naj ne naseda Gaju in njegovi gajici. Tudi Prešeren se dolgo ni mogel ogreti za gajico. Torej sta sedaj tudi glede črkopisa - kakor glede ilirizma - oba Branila isto stališče. Prim tudi LMS 1875, str. 179.) To Kopitarjevo pismo hrani sedaj rokopisni odd. NUK 17 Seveda bi bilo prav in lepo, da bi za 100-letnico Kopitarjevega rojstva Slovenci izdali tudi 2. del Kopitarjevih manjših spisov, kar bi bila po pisanju Karla Dežmana njihova dolžnost Če pa upoštevamo takratne gospodarske in politične razmere na Slovenskem, moramo priznati, da je bila ta naloga za tedaj res pretežka. Slovenski matici ne moremo zameriti, da je od načrta za izdajo odstopila. Kako velike so bile tedaj in so še danes težave v zvezi s ponatisom vseh Kopitarjevih člankov in razprav, o tem priča dejstvo, da je drugi del teh spisov mogel iziti šele 65 let za temi dogodki tj. ob stoletnici Kopitarjeve smrti, ko jih je prof. Rajko Nahtigal v dveh knjigah izdal v založbi Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Nahtigalova izdaja obsega spise iz let 1818-1834; popolne izdaje vseh Kopitarjevih člankov, razprav, ocen pa še danes, ob dvestoletnici rojstva, nimamo.^^ Tjaša MikUč Filozofska fakulteta v Ljubljani SKLADENJSKA MERILA PRI DOLOČANJU SEMANTIČNIH VREDNOSTI GLAGOLA IN NJEGOVIH SESTAVLJENK v zadnjih letih je bil v jezikoslovju med drugim tudi storjen odločilen korak od sintaktično pogojene semantike do semantično pogojene sintakse'. Slednji pristop se uveljavlja z vso silovitostjo: kar vrstijo se pomembni članki, razprave in študije, v katerih hngvisti^ utemeljujejo sintaktično funkcijo in semantično vrednost posameznega jezikovnega elementa v konkretni povedi s pomočjo daljšega odlomka besedila ali pa s pojasniU glede možnega pripadajočega govornega položaja. Ob branju razprave jezikoslovke Ivane Čemehč-Kozlevčar z naslovom O glagolih premikanja zlasti glede na glagol iti in stavčne vzorce' postane takoj jasno, da avtorica ravna v smislu prvega pristopa, saj obravnava jezikovno izražanje premikanja z metodo vrednotenja in razvrščanja posameznih, iz naravnega besednega in položajskega konteksta iztrganih, stavkov. Vnaprejšnje zavračanje te ali one lingvistične metode bi bilo lahko znak kritikove nestrpnosti in pristranskosti in zato neupravičeno. Pogosto namreč razhčne metode privedejo do enako veljavnih, čeprav na videz razhčnih dognanj. Edino merilo pri presojanju učinkovitosti in smiselnosti te ali one metode bi zato moralo biti usklajenost po taki metodi dobljenih rezultatov z jezikovno dejanskostjo. Pri analiziranju zgledov, ki so v omenjeni razpravi navedeni kot tipični za posamezne pomene glagola ITI, pa lahko ugotovimo, da mnogi od njih niso enopomenski, ampak bi lah- " Jerneja Kopitarja spisov II. det Srednja doba. Doba sodelovanja v »Jahrbücher der Literatur« 1818-1834. Priredil dr. Rajko Nahügat Lj. 1944, 1945 (2 knjigi). ' Prim. Wolfgang Dressler, Textsyntax, Lingua e süle, V-2, 1970, (191-231) ' Med najpomembnejšimi öa področju romanskega glagola: PoUak, Weinrich, Sabršula, Wamant itd. ' Ivana Čeraelič-Kozlevčar, O glagolih premikanja zlasti glede na glagol iti in stavčne vzorce, JiS, XXV-2, Ljubljana 1979/80, (45-47). 18 ko imeli v različnih položajskih kontekstih tudi razhčne pomene: z enako pravico bi torej mogh biti uvrščeni tudi kot zgledi za enega od ostaUh pomenov obravnavanega glagola. I. Povzetek razvrstitve pomenov glagola ITI v razpravi I. ČERNELIČ-KOZLEVČAR Da bi si lahko pobhže ogledeh avtoričine ugotovitve v zvezi s pomeni glagola ITI in njegovih sestavljenk", jih povzemam z naslednjim prikazom': A. ITIa Značilnosti - pomen A: spreminjanje položaja v prostoru - nedovršnost - značilna vezava - dopolnila na vprašanja KOD, KAM, OD KOD, KAKO, KDAJ. Med primeri tudi: (Aa) na postajo gre kar čez park (A.b.) žival ja vsa razdražena šla proti izhodu (Ac.) srečal sem ga, ko je šel iz mesta (A.Č.) ko je šel po prehodu za pešce, ga je zadel avtomobil (A.d.) šla sta za njim in ne pred njim (A.e.) ustavil se je in zopet šel. B. ITIb značilnosti - pomen B: premik v določen kraj, ki lahko vključuje že tudi vrnitev v izhodiščni kraj; opravitev določene poti, ki je pogosto združena z namenom - dovršnost - dopohiih na vprašanje KAM in S KAKŠNIM NAMENOM oziroma ČEMU - mogoč tudi ponavljalni pomen: zamenljivost z glagolom HODITI Med primeri tudi: (B.a.) včeraj je šel na občino po dokumente (B.b.) vsak dan gre na pokopališče / vsak dan hodi na pokopahšče. C. ITIc značilnosti - pomen C: prenehanje nahajanja na določenem mestu - dovršnost * V pričujočem prispevku bo obravnavana samo problematika, ki jo proučuje prva polovica razprave. ' Prikaz je z označbami zaradi možnosti lažje in preglednejše obravnave opremila T. M. 19 - kraj prenehanja nahajanja: izražen ah znan iz sobesedila - cilj: navadno ni izražen (»po tem se tudi ta pomen dovršnika iti razlikuje od prejšnjga«). Med primeri tudi: i (Ca.) pred dvema urama je šel z doma, verjetno je že prišel na cilj | (C.b.) vlomilec je šel iz hiše skozi okno i (C.c.) razjezil se je in je šel. D. PRITI in sestavljenke s PRI- in DO- značilnosti - pomen D: dosega cilja - dovršnost - cilj premikanja: izražen ali znan iz sobesedila. Med primeri tudi: (D. a.) zjutraj smo odšh iz dohne in opoldne prišli na vrh (D.b.) četa je prikorakala na dvorišče. II. Razmišljania ob zgledih Povedi od (A.a) do (Ae.) so navedene kot zgledi za pomen A glagola ITI (= spreminjanje položaja v prostoru). Avtorica ugotavlja, da je ITI v navedenih zgledih nedovršen in da ima značilno vezavo. Kaj je z »značilno vezavo« mišljeno v konkretnih primerih, ni potem nikjer pojasnjeno. Pri natančnejši anaJizi zgledov pod točko A lahko ugotovimo naslednje: 1. V zgledu (A.a.) je ITI sicer res lahko nedovršen in ima pomen A, npr. kot komentar dogajanja v trenutku govorjenja: (a) poglej: na postajo gre kar čez park (gre ~ hodi, se premika, je na poti ipd.). S komutacijo bi dobili še (b.) poglej: na postajo odhaja kar čez park (c.) poglej: na postajo prihaja kar čez park. Isti stavčni vzorec pa bi bil lahko uporabljen tudi kot zgled za ITIb: poved bi torej izražala premik v določen kraj (prim. zgled (B.a.)). S pretvorbo v preteklik namreč dobimo za enkratni ali večkratni premik' (a'.) na postajo je šel kar čez park in s komutacijo (b'.) na postajo je odšel kar čez park (c'.) na postajo je prišel kar čez park, ker glagol ODITI poudarja zapustitev izhodiščnega kraja, glagol PRITI pa dosego cilja, vendar bi bih v ustreznem kontekstu (a'.), (b'.) in (c'.) lahko uporabljeni tudi za prikaz celotnega premika iz izhodiščnega kraja na cilj. ITI v stavku (A.a.) lahko interpretiramo tudi kot ITI s ponavljahiim pomenom v okviru pomena B (opravitev določene poti). Zgled je potem ekvivalenten zgledu (B.b.), le da dopolnilo tipa /NAVADNO/ ni eksphcitno izraženo: ' Seveda pa še vedno obstaja možnost interpretacije ITI v pomenu A. 20 (a".) na postajo gre/hodi kar čez park. Možnost take interpretacije velja tudi za (b".) na postajo odide/odhaja kar čez park (c".) na postajo pride/prihaja kar čez park. 2. ITI v stavku (A.b.) ima na primer pomen A - v skladu z razvrstitvijo v razpravi - v naslednjem položajskem kontekstu: (p.) pogledal je nazaj: žival je vsa razdražena šla proti izhodu (~je bila na poti, se je pomiiiala, približevala ipd.). Gre za tako imenovano »incidenčno shemo«: dejanje N nastopi, ko je dejanje M že in še v potekanju. Zelo ekspUcitno je to izraženo v povedi: , (p'.) medtem ko je žival vsa razdražena šla proti izhodu, so prišli reševalci. Primerjaj tudi z zgledom (A.c.) in (A.Č.). Grafično: SO PRIŠLI MEDTEM KO JE ŠLA v istem stavčnem vzorcu pa je mogoča tudi uporaba dovršnika ODITI: (r.) soseda je vsa razdražena odšla proti izhodu. V standardnem jeziku je ODITI pogosto nadomeščen z ITI, ki ima tako pomen C (prim. zgled (C.c.)): (r'.) začel je kričati, zato je soseda vsa razdražena šla proti izhodu (r".) ko je začel kričati, je soseda vsa razdražena šla proti izhodu. Grafično: (2) JE ŠLA (l)ZAČEL JE KRIČATI I 3. Stavčni vzorec v (A.c.) srečal sem ga, ko je šel iz mesta bi lahko izrazih s formulo /DOVRŠNIK, KO + ITI/. V navedenem zgledu je ITI res nedo-vršnik in pomeni podobno kot BITI NA POTI (= pomen A). 21 Grafično: SREČAL SEM GA KO JE ŠEL v istem stavčnem vzorcu, samo da z drugim leksikalnim izrazom v prvem dovršniku, npr. (s.) obsodil sem ga, ko je šel iz mesta, pa ima ITI pomen C (= zapustitev izhodiščnega kraja) in je nadomestljiv z glagolom ODITI. Grafično: (2) OBSODIL SEM GA t (1) KO JE ŠEL Iz prikazanega sledi, da stavčni vzorec oziroma »značilna vezava« ne odloča samostojno o pomenu glagola ITI: šele poved kot celota daje potrebno informacijo o vrednosti glagola ITI v konkretnem primeru. 4. Stavek, naveden kot zgled za ITIa (Ad.) šla sta ZA NJIM in ne PRED NJIM dopušča dve interpretaciji: če izraza ZA NJIM in PRED NJIM razumemo kot dopolnili na vprašanje KJE' in je torej ITI po funkciji zamenljiv z glagoh HODITI, PELJATI SE ipd., potem ima pomen A: (k.) šla sta za NJIM in ne PRED NJIM (k'.) hodila sta ZA NJIM in ne PRED NJIM. Grahčno: « ON ONADVA Če pa sta to dopolnih na vprašanje'KDAJ, je ITI nadomestljiv z glagoh kot ODITI, ODPELJATI SE ipd. in ima torej pomen C. (Prim. z zgledom (C.c.)). (1.) šla sta ZA NJIM in ne PRED NJIM (1'.) odšla sta ZA NJIM in ne PRED NJIM. ' Zanimivo je, da avtorica ugotavlja za pomen A: »Ne more pa imeti iti v tem pomenu dopolnila na vprašanje KJE, vsaj ne samega brez kombinacije z dopolnilom na vprašanje KOD.« (sici) 22 Grafično: 5. Tudi stavek (A.e.) ustavil se je in zopet šel je naveden kot zgled za nedovršno rabo glagola ITI. Pravilnost take interpretacije je vprašljiva, saj bi na primer s postopkom parafraziranja in komutacije dobili: (a.) nehal je hoditi in zopet začel hoditi (b.) nehal se je peljati in se zopet začel peljati (c.) nehal je dirjati in zopet začel dirjati. Pri tem smo ITI v izhodiščnem stavku razvezah v kombinacijo faznega glagola prehoda* (dovršnika) ZAČETI z glagolom vztrajanja* (nedovršnika) HODITI, oziroma z nedovrš-niki drugih glagolov premikanja. Z novo parafrazo bi v drugem delu stavkov (b.) in (c.) lahko dobih: (b'.) ustavil se je in se zopet odpeljal (c'.) ustavil se je in zopet oddirjal torej glagole prehoda (dovršnike) ustreznega tipa premikanja; te inačice so tudi odločno ustreznejše od variant z nedovršniki: ? (b".) ustavil se je in se zopet peljal ? (c".) ustavil se je in zopet dirjal. Izhodiščni stavek bi tako težko parafrazirali z ? (ai'.) ustavil se je in zopet hodil ah ? (ai'.) ustavil se je in zopet bil na poti ampak prej z (al.) ustavil se je in zopet odšel ali (ai.) ustavil se je in se zopet napotil. Grafično: t t USTAVIL SE JE IN ZOPET ŠEL Iz zgornjega je razvidno, da je mogoče interpretirati glagol ITI v (A.e.) vsaj tudi kot glagol prehoda* (dovršnik). Prav tako pa je očiten tudi odločilen vphv izraza ZOPET na pomen »Plim. T. MikUe, DovTŠnifci in nedovišnild v stoveničini v primerjavi s perfektom in imperlekiom v italiianščini, JiS, XXIV-7, Ljubljana 23 ITI v (A.e.) in se zato z avtoričinim mnenjem, da je v obravnavani povedi ITI rabljen brez dopolnila, ne morem strinjati. 6. V razpravi avtorica ugotavlja, da sta za stavke s pomenom B (premik v določen kraj, opravitev določene poti) »torej značilni dopolnili na vprašanje kam in s kakšnim namenom oziroma čemu«. Za ITI, ki izraža premik, je dopolnilo na vprašanje KAM sicer res potreben, ne pa tudi zadosten pogoj. Dopolnilo na vprašanje S KAKŠNIM NAMENOM oziroma ČEMU pa sploh ni relevantno. Primerjajmo npr. pomen B v (B.a) včeraj je šel NA OBČINO PO DOKUMENTE s pomenom A (~ biti na poti) v (e.) včeraj sem ga srečal: šel je NA OBČINO PO DOKUMENTE (f.) ko sem ga včeraj srečal, je šel NA OBČINO PO DOKUMENTE (g.) ko je šel včeraj NA OBČINO PO DOKUMENTE, ga je zadel avtomobil. Primerjaj (f.) in (g.) z (Ac.) in (A.Č.)! V spodnjem zgledu pa prepoznamo pomen C (primerjaj z zgledom (Ca)) (h.) pred pol ure je šel NA OBČINO PO DOKUMENTE, verjetno je že prišel na cilj. Funkcija določila na vprašanje KDAJ v (B.a.) se razlikuje od vloge istovrstnih določil v (e.), (f.) in (g.) in ima v teh pretvorbah tudi drugačno umestitev. Zanimivo je, da tovrstno dopolnilo ni predstavljeno kot relevantno za stavke z ITIb, čeprav ga vsebujejo vsi štirje zgledi (VČERAJ, JUTRI, VSAK DAN, OPOLDNE ... NAVADNO), medtem ko je navedeno kot značihio za stavke ITI^, kjer ga najdemo v samo enem od desetih zgledov (PRAVKAR). Verjetno bo potrebno vpliv tega določila na obnašanje glagola ITI natančneje raziskati. 7. Nesprejemljiva je nadalje interpretacija na strani 45: »Če element opravitve poti oslabi, tudi določilo namena prevzame drugo nalogo in iti dobi vrednost fraznega glagola, ki skupaj z dopolnilom pomeni določeno dejanje, npr.: tega izpita še nisem šel delat, KAR POMENI': še nisem opravil; (...); ali z njim je šla dvakrat plesat, KAR POMENI': z njim je odplesala (plesala) dva plesa; (...)« Pri prvem paru bi namreč s povedjo tega izpita še nisem šel delat lahko na primer predstavil svojo situacijo kak marljiv študent, ki se zaradi samokritičnosti še ni opogumil pristopiti k izpitu, medtem ko bi kak njegov kolega, ki je že nekajkrat padel na istem izpitu, smel opisati svoj trenutni položaj le s povedjo tega izpita še nisem opravil. V drugem paru nam poved z njim je šla dvakrat plesat daje pravico, da sklepamo z gotovostjo le, da je dvakrat privohla v ples z njim. Prav lahko je uporabljena namreč tudi v položaju, ko sta se omenjena obakrat odločila za ples zelo pozno in sta ujela le še sklepne akorde: takrat bi sicer morda še lahko rekh, da sta dva plesa plesala, vsekakor pa ne bi mogli trditi, da sta dva plesa tudi odplesala. Členi v gornjih parih imajo namreč razhčne slovarske'" pomene. Ti stavki sicer v določenih kontekstih lahko postanejo sinonimni, vendar pa je ta sinonimnost šele posledica interakcije njihovega slovarskega pomena z besednim ah položajskim kontekstom. V zgornjem citatu bi torej namesto izraza POMENI moral nujno stati izraz TUDI LAHKO POMENI. Preprosto enačenje pomena členov gornjih parov brez navajanja položajskega konteksta je zato povsem samovoljno in torej neprepričljivo. 8. V razpravi lahko na str. 46 - ko je govor o pomenu C - beremo: »V tem pomenu pri iti kraj prenehanja nahajanja ni zmeraj izražen z dopolnilom vendar je iz sobesedila znan, »Velike črke T. M. '° Prim. tudi intencionalni in ekstencionalni pomen v Segeth 1971, str. 126. 24 medtem ko cilj navadno ni izražen. Po tem se ta pomen dovršnika iti loči od prejšnjega« (= od pomena B, op. T. M.) V povedi (C.b.) vlomilec je šel iz hiše skozi okno je ITI res lahko dovršnik s pomenom C. S komutacijo bi na primer dobih: (m.) vlomilec je splezal iz hiše skozi okno. S pretvorbo pa dobimo tudi (n.) vlomilca so opažih, ko je šel iz hiše skozi okno in z naknadno komutacijo še (o.) vlomilca so opazili, ko je plezal iz hiše skozi okno, pri čemer sta glagola v povedih (n.) in (o.) nedovršnika s pomenom A. (Prim. z zgledom (A.C.)). Ce v stavku (Ca.) pred dvema urama je šel Z DOMA, verjetno je že prišel na cilj dopolnilo, ki izraža kiaj prenehanja nahajanja, zamenjamo z dopolnih, ki ju avtorica navaja kot značihii za pomen B (to je na vprašanje KAM in S KAKŠNIM NAMENOM), dobimo: (p.) pred dvema urama je šel NA OBČINO PO DOKUMENTE, (verjetno je že prišel na cilj.) V tej povedi pa lahko - kljub istovetnosti stavčnega vzorca z vzorcem v (B.a.) - ITI še vedno interpretiramo kot ITIc- Iz prikazanega torej sledi, da prisotnost ah odsotnost izhodiščnega kraja oziroma cilja ni relevanten kriterij za razlikovanje pomena B od pomena C. III. Zaključki Iz zgornjih razmišljanj je razvidno, da mnogi od sintaktičnih kriterijev, ki jih je avtorica uporabila v svoji anahzi, za opredeljevanje funkcije in pomena glagola ITI niso relevantni. Očitno pa je tudi, da obravnavanje tovrstnih problemov, ki - v nasprotju s temeljno zahtevo semantično pogojene sintakse in besedilne slovnice - zanemarja razlikovanje med slovarskim in govornim pomenom posamezne jezikovne prvine, ne more dati natančne slike preučevanega dela jezikovne dejanskosti. 25 ^ spomiii OB SLOVESU OD PROFESORJA DR. EMILA ŠTAMPARJA MIROGOJ, 21. AVGUSTA 1980 Ko odhaja profesor doktor Emil Štampar, se s temi besedami kot prodekan Filozofske fakultete Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani poslavljam v imenu ustanove, ki je büa profesorju Štamparju domala tri desetletja njegov drugi dom in njegova znanstvena delavnica. Na ljubljansko filozofsko fakulteto je profesor Štampar prišel kot docent za novejšo hrvatsko in srbsko književnost leta 1950, ko je več let deloval kot asistent na zagrebškem vseučilišču. Leta 1954 je postal izredni, leta 1960 pa redni profesor. V času, ko je Filozofska fakulteta v Ljubljani združila vse svoje oddelke pod skupno streho v novi zgradbi, je bil profesor Štampar njen dekan. S svojo skromnostjo in doslednostjo ter z izrednim občutkom za tovariško in objektivno reševanje vprašanj je vodil delo na fakulteti tedaj, ko je organizacij a dela zahtevala vehko naporov. Njegovo organizacijsko delo pa je še posebej pomembno za razvoj in rast katedre za srbski in hrvatski jezik s književnostmi in za makedonski jezik in književnost Študij teh predmetov je s svojimi predavanji in s skrbjo za celovitost predmeta neprestano dopolnjeval in s tem uspel širiti zanimanje za južnoslovanske jezike in književnosti, pri čemer ima osrednje mesto njegovo znanstveno raziskovanje hrvatske in srbske književnosti. Kot pedagog se je razdajal rodovom svojih učencev. Bil je strpen, razumevajoč in očetovski vodnik mnogim danes uveljavljenim raziskovalcem, pedagogom, prevajalcem in urednikom. Znanstveno in pedagoško delo profesorja Emila Štamparja je ljubljanskim kolegom in študentom odpiralo tudi širše povezave slovenske književnosti z drugimi jugoslovanskimi književnostmi, saj je profesor Štampar strokovno javnost seznanjal z najpomembnejšimi literarnimi umetninami hrvatske in srbske literature. Od obsežnega opusa profesorja Štamparja so zelo vidne razprave o delu Josipa Eugena Tomiča, Josipa Kozarca, Ksaverja Šandorja Djalskega, Silvija Strahimirja Kranjčeviča, Iva Andriča, Ivana Gorana Kovačiča, Vjekoslava Kaleba in mnogih drugih ustvarjalcev, pa tudi Ivana Prijatelja ter predvsem problemov o slovenskih in hrvatskih književnih stikih. V uredništvu profesorja Štamparja je izšlo mnogo pomembnih hrvatskih književnih umetnin, sodeloval je pri izdajah Besede sodobnih jugoslovanskih pisateljev pri založbi Mladinska knjiga v Ljubljani. Poleg znanstvenih študij, člankov in ocen so pomembni tudi njegovi prispevki za Leksikon der Weltliteratur in za Encyclopedijo Britannico, s katerimi je hrvatsko književnost predstavil svetu. Z odličnimi predavanji je sodeloval na mnogih slovenskih, jugoslovanskih in mednarodnih slavističnih kongresih in redno predaval tudi na seminarjih za tuje slaviste. Slovenskemu bralcu je odpiral pogled v hrvatsko in srbsko književnost s prevodi novejših literarnih del, s čimer je pripomogel k poglobljenemu medsebojnemu spoznavanju, kateremu je profesor Štampar posvetil vse svoje življenje in znanje. Njegovi kolegi in študentje ga zaradi tega globoko spoštujemo in cenimo in v tem trenutku, ko odhaja, se še t»lj zavedamo vrednosti njegovega znanstvenega, pedagoškega in kulturnega deleža, s katerim je bogatil delo ljubljanske filozofske fakultete. Dolgujemo mu iskreno zahvalo in zdaj, ko nas je s svojim odhodom prehitel, bomo vedno ostaU njegovi dolžniki. Naj ostane spomin na profesorja Štamparja in na njegova delo živ in dejaven. Helga Glušič ^ Filozofska fakulteta v Ljubljani 26 POSKUS POSTOPNE OBRAVNAVE SLOVENSKE SPREGE 1. Kategorija osebe in spola Pri našem sporazumevanju s pomočjo govorice (langage) izhajamo z dveh vidikov, z relativnega govornega in absolutnega, jezikovnega'. Z govornega vidika (G) se sporazumevamo o tem, kaj JE s kakšno stvarjo (S) ali osebo (O) oziroma kaj DELA. Za boljši razvid delimo stvari naprej na bližnji (b) in nebližnjo (nb) in osebe na nezvalno (nz) in zvalni (z): ond on... I I I jaz soz I I I vi Kot vidimo, pa se bližnji stvari spet delita na samobližnjo (sab) in sobližnjo (sob) ter zvalni osebi na samozvalno (saz) in sozvalno (soz)^ pri čemer je sozvalna povrh še tikalna (t) in vikalna (v)^ Vsa ta razvejanost govornega vidika je besedno podana z zaimki, katerih osrednji predstavnik je nezvalno osebo zaznamujoči zaimek ... 6n ... Pike ob tem zaimku so pomenljive; nakazujejo namreč novo kategorijo spola, ki omogoča prehod iz govornega v jezikovni vidik govorice: (nz) on-a Nezvalna oseba je podana v oklepaju, ker je kategorija spola* lastna tudi drugim stvarem in osebam, pri nezvalni osebi je le najbolj jasno izražena. Pri novi kategoriji ločimo najprej neženski (nž) in ženski (ž) spol, neženski spol pa se deli na srednjega (s) in moškega (m). ' A. A. Ufimceva, Leksičeskaja nominacija Jazykovaja nominacija Moskva 1977, str. 48. ^C. Vincenot, Essai de grammaire slovene. Ljubljana 1975, str. 170. ' H. Jug-Kranjec, Slovenščina za tujce. Ljubljana 1978, str. 12. J. Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor 1976, str. 239 in 243. s 27 i 2. Sprega glagola biti s tvorjenkami Kategorija osebe in spola je najbolj polno izražena pri zaimkih kot prvi besedni vrsU, pri nadaljnjih dveh besednih vrstah - pri glagolu in samostalniku - pa morfološko prevlada bodisi oseba ali spol Morfološko prevlado osebe naj pokaže sprega glagola biti^ s tvorienkami pozabiti, prebiti'' in po-Zd.ul]3ti: 1. ONO... JAZ TI / VI !6=0 0=s=em 0=s=Í 0=s=te 2. ní=0 m=s=em ní=s=i ní=s=te 3. bó=0 bó=0=m bó=0=s bó=s=te 4. bi-(4 bi-0 bi-0 bi-0 5. pozáb-i pozáb-i-m pozáb-i-s pozáb-i-te 6. 'prebí-e 'prebí-e-m 'prebí-e-s 'prebí-e-te 7. 'pozáb-a 'pozáb-a-m 'pozáb-a-s 'pozáb-a-te Sprega glagola biti s tvorjenkami obsega sedem spregatev. V prvi spregatvi se premenjuje vse, pod-' stava (je=: pripona f-0: -s=j in končnice (-em: -i: -te). V drugi in tretji spregatvi se premenjujejo pripona in končnice, vtem ko se v četrti spregatvi pripona ustah in da s podstavo enotno osnovo'. Končnice, ki v tej spregatvi manjkajo, pa se spet pojavijo v zadnjih treh spregatvah. Končnice zaznamujejo osebe (v nezvalno osebo so tokrat vključene tudi stvari) in števila. V vseh sedmih spregatvah so sicer podane samo končnice ednine (ed), vendar dajejo te dovolj podatkov za izpeljavo končnic nadaljnjih dveh števil, dvojine (dv) in množine (mn). Iz vikalnih oblik v stolpcu pod zaimkom VI so namreč izpeljive po tri needninske oblike, na primer VI ^-te -»V/-DVA/ VE-DVE 0=s=ta, ONA-DVA/ ONI-DVE ^s=ta in VI/ VE 0-s''te. Še po tri needninske oblike pa so izpeljive iz oblik v stolpcu pod zaimkom JAZ, na primer JAZ 0-s=em -^MI-DVA/ME-DVE 0=s-va, MI/ME 0=s=mo in posebnost ONA/ ONI/ ONE ^s=o ali ni=s=o nasproti redni obliki ba-^^jo. Izpeljava needninskih končnic v prvih dveh spregatvah je torej takale: nz ed dv mn i -ta <- saz -em -va. -o 4- -mo t -i -ta -te 3. Proste in opisne glagolske osnove Tretja in^zadnje tri spregatve so v končnicah sicer izenačene, vendar se ločijo v priponah, prim. b6=^-pozab-r: 'prebi-e: 'pozab-a (zvezdici pri tem opozariata na navzočnost tako imenovanega kriptofone-ma v priponah). Različnost pripon pa je treba upoštevati ob značilnih premenah pri pretvorbi prostih (sedanjiskih) glagolskih osnov v opisne (nedoločniške)': o I bó=0 + 0 bi-0-l-ó - (O+O) bí-0-l pozab-i + I pozab-í-l-o - (I+I) pozab-i-1 ' J. Dubois, Grammaire structuraie du français: le verbe. Paris 1967, str. 60. ' A. Bajec - R. Kolarič - M. Rupet Slovenska slovnica. Ljubljana 1971, str. 233. Iti 73°™''' '^"'¦P'^^™^^ 'ni'iaux en allemand. Recueil linguisUque de Bratislava Volume V. Bratislava 1978, ' V. Nartnik, Klasifikacija gfagolov in namenilnik. Slavia XLVlll. Praha 1979 str 138 'Glej 8, str. 135. 28 E "prebi-e -O prebi-0-l-o (E-O) prebi-0-1 A 'pozab-a -A 'pozäb-a-1-o — (A-A) pozab-a-l Opisne osnove so najprej lastne tako imenovanim opisnim deležnikom, ki so tu podani v srednji in moški obliki, prim. ONO bi=^ bi-0-l-ö: ON bi=0 bi-0-l (ženska ter needninske oblike pa se izvajajo iz srednje, prim. ONO bi=0bi-i^I-ö ^ ONA bi=0 bi-0-l-ä: ONA-DVA bi=0 bi-0-l-ä: ONI-DVE bi=0bi-0-1-i...). Moški obliki opisnega deležnika torej prehajata dve stopnji. Prosta oblika kot prva stopnja preide najprej v srednjo obliko opisnega deležnika ob morebitnem premiku naglasa prou končnici'", pa tudi ob morebitni premeni pripone. Premik naglasa je posebej zaznamovan S PLUSOM (prim. po-zäb-i + pozab-i-1-o], premena pripone pa je posebej razvidna IZ OPOZORILNIH VELIKIH ČRK (prim. E 'prebi-e - O prebi-0-l-o). ! Ko se pri moški obliki opisnega deležnika nato briše še končnica -o, se naglas pogosto vrne na staro ' mesto (prim. 1 pozab-i-l-o -> (I +1) pozdb-i-l) in edino pričevanje morebitnega premika naglasa aP •^-e- | mene pripone na prehodu iz prve v drugo stopnjo je zapis v oklepaju. Ta zapis se lahko prenese še j k namenilniku na -(, ki je vezni člen med opisnim deležnikom in tako imenovanim kratkim nedo- \ ločnikom na -t": i (O+O) bi-0-1 ^ (O+O) bi-0-t ! (I+I) pozab-i-l (I+l) pozab-i-t j (E-O) prebi-0-1 (E-O) prebi-0-t I (A-A) 'pozab-a-l - (A-A) 'pozab-a-t 1 V naših primerih se pri izpeljavi namenilnika iz opisnega deležnika zgolj zamenja obrazilo -I z obrazilom -(, čeprav so pri tako imenovanih votlih in svetlih glagolih možne še druge premene. Za svetle glagole je značilna zlasti odprava naglasnih premen za predponami, in sicer pri tipu (1x1) dob-i-I: z-neb-i-1 se (1x1) dob-i-t: z-neb-i-t se". Nadaljnje posebnosti bomo našli pri glagoUh, ki niso tvorjeni iz glagola biti. 4. Sprega netvorjenk iz glagola biti Proste osnove netvorjenk iz glagola bili se vežejo z izenačenimi končnicami, glede na sklepne zlož-nike (vokale)'' v priponah pa se uvrščajo v tretjo in zadnje tri spregatve: O gre=(« + O š-0-1-0 - (O+O) š-e-1 I cen-i + I cen-i-l-o ^ (I+I) cen-i-1 ; E -id=e - O -š-0-1-0 (E-O) -š-e-1 ¦ A gled-a - A gled-a-l-o ^ (A-A) gled-a-1 \ V navedenih primerih so premene pripon pri pretvorbi prostih osnov v opisne pričakovane. Toda veliko je tudi nepričakovanih premen pripon. Z izjemo osnov 1 'bo^i se: 'sto^i x O bd-0-l-o se: s(d-0-/-o in A im-d x E im-e-l-o je namreč premenljivost osnov pri netvorjenkah iz glagola bili usmerjena v postopno ŠIRJENJE: O gre=0 + O š-0-1-0 -* (O+O) š-e-I O (j)e=0 - O (j)ed-0-l-o - (O-O) (j)ed-e-I O ve=0 - E ved-e-l-o ^ (O-E) ved-e-I i O -ve=0 - A -ved-a-l-o ^ (O-A) -ved-a-1 ' Pričakovano in nepričakovano premenljivost pripon pri pretvorbi prostih osnov v opisne lahko smo- : trno podamo v obliki koordinatnega sistema samo prostih osnov'*. Navpično pri tem raizvrstimo pro- [ ste osnove po spreg^vah in na^asnih tipih, vodoravno pa po postopni širljivosti zložnikov v pripo- F. Jakopin, O akcentu slovenskega glagola Jezikovni pogovori. Ljubljana 1965, str. 107. " J. Petr, Zaklady slovinsUny. Praha 1974, str. 37. '2 Glej 2, str. 118. " V. Nartnik, Poskus nove obravnave slovenskega fonološkega sistema. JiS XVI11, str 88. "Glej 8, str. 137. 291 nah. Proste osnove s pričakovano premenljivimi priponami nato ločimo od drugih tako, da jih uokvirimo": 0+ O gre=0 I E A - (i)é=0 - vé=0 -vé=0 mole-i Ix 'bo=í se mol-i mol-i + - cén-i — _ — - misl-i vid-i sliš-i Ex zr=e - vr-e zg-e + Ax + -(i)d=e -id-e min-e šin-e vén-e ¦pis-e 'ris-e - - im-a igr-a -sluš-a — - gléd-a Pričujoči koordinatni sistem nam na eni strani omogoča novo delitev glagolov glede na postopno šir-Ijivost zložnikov v priponah: glagoli v stolpcu pod O so votli, glagoli v stolpcih pod I in E so svetli in glagoh v stolpcu pod A so široki. Na drugi strani pa nam koordinatna ureditev da tudi bolj drobne podatke, če upoštevamo, da se kriptofonem v priponah praviloma ohranja le pri glagolih zadnje spregatve ter pri zevu" E 'dá-e + A 'da-á-1-o (E+A) 'da-a-l E ¦pósl-e + A posl-á-1-o ->¦ (E+A) posl-a-1 E ¦posl-ú?e + A posl-ov-á-1-o — (E+A) posl-ov-a-1 A 'pozáb-a -A •pozáb-a-1-o - (A-A) "pozáb-a-l Zato je treba posebej opozoriti le še na nekatere značilne premene pripon in podstav. Širokost pri-ponskega lei se pri pretvorbi prostih osnov v opisne praviloma zoži oziroma stopnjuje, prim. E cvet-e: vr-e: sp-é sm-é X E cvel-é-y-o.- vr-é-l-o: sp-é-i-o: sm-é-l-o in E tk-e: ig-e x A Ik-a-I-o: ig'-a-l-o, nestalno naglašeni /e/ ali /o/ v podstavah pa je ob izjemah E 'jem-e: 'ór-e + A jem-a-l-o: or-ó-I-o praviloma ozek. Povrh je treba našteti še tele premene podstav: bó= bi; (i)é= ^ (j)éd- per= -> pr- pô= Pé- gré= -> Š- tár= ^ ter- bo= se ba-se -(i)d= -Š- -tT= -ter- kú= -> kov- (v)léc= ^ (v)lék- koln= ^ kié- rú= -. ruv- striž= -. strie- (i)ám= ^ filé- rjóv= -. nu- inór= môg- -(i)m= -> -jé- plév= Plé- zen= - gn- žm= ^ zé- Naštete podstave zastopajo tudi druge premenljive podstave, in sicer: bo- se - sto=; ku= - srni—, ru= - su=, pl'u=, bi' u= in ki' li-; rjov- - pl6v=: plev= - den= in stan-: (j)e- - ve= in -ve=; (v)leč= - tglč-, peč-, reč= in (eč=; sUiž" - strež-, lež- sež=, -prež- in verz-,- per-- ber-, zov- ser-, slel-, met-, kol- in poH tdr- - der-: -Ir- - -str-, -pr-, zr-, žr=, mr^, -vr- in cvr-,- (j)am— mdn- in ždn- ter žm= - -tm-, -tn-, -čn- in pn-. Že v prejšnjem poglavju je bilo omenjeno, kako se iz opisne osnove naposled izpelje še namenilnik. Opisnemu deležniku se najprej briše končnica (prim. bd-o-/-o se -> (1 x O) ba-o-l se), nato pa se obrazilo -t zamenja z obrazilom (I x O) bd-o-i se -»bd-o-/ se Tako je pri pravilni izpeljavi. Vendar pa obstaja še vrsta posebnosti predvsem v zvezi z naglasom. Te izpeljavne posebnosti si bomo ogledali v zaporedju treh naglasnih Upov, priponskega (x), premičnega (+) in podstavnega (-). " Glej 2, str. 106. " Glej 6, str. 24. 30 POSEBNOSTI TIPA (x) (1x1) -mdl-i-l..., sldi-i-l gov6r-i-I in piist-i-l -> -mol-i-t... (IxE) vis-e-I, hil-e-l, kip-e-l, živ-e-l, let-e-l, iel-e-l, vel-e-I, bol-e-l, nor-e-l, z6r-e-l in gor-e-l vis-e-t... (IxA) sc-a-l, sp-a-l, miž-a-I..., merč-a-l.. ., renč-a-l... ->sc-a-t... (ExO) zer-o-1... — zr-e-t... (AxA) igr-a-l... -> igr-a-i... POSEBNOSTI TIPA (+) (O+O) š-^-I ^ i-o-t (I+I) cen-i-l..., žen-i-l, sel-i-I, pgln-i-1, nos-i-l, prds-i-l, vdz-i-I, brdd-i-l, hod-i-l, vdd-i-I, -sl6n-i-l, -klon-i-l, gon-i-l, -kol-i-l, gol-i-l, v61-i-l, mdl-i-l, tdč-i-l, skdč-i-l, mdč-i-l in Idm-i-l -> cen-i-t... (E+O) -š-e-l, ter-0-I in der-0-l -i-0-l, tr-e-t... (E+I) min-i-l, -kle-ni-l, tre-ni-l, kre-ni-l, -gre-ni-l, -če-ni-l, -šče-ni-i, gd-ni-l..., (6)g-ni-l..., td-ni-l in klon-i-l -> min-i-t... (E+E) hdt-e-1 in tim-e-/ hot-e-t... (E+A) gn-a-l, sr-a-1, stl-a-1, kl-a-l, pl-a-1, isk-a-l, lag-a-l, posl-a-l, ... -ov-a-l, ... -ev.a-l, mel-a-1, les-a-l, čes-a-l, kres-a-l, kles-a-l, pel-a-l, zdb-a-l, kop-a-l, klep-a-l, trep-a-l, pis-a-1, klic-a-1, ples-a-l, bds-a-l, liz-a-l, vez-a-l, kaz-a-I, maz-a-I, skak-a-l, škrip-a-l, gib-a-l, in drem-a-1 gn-d-t... (A+A) -sliiš-a-l. .. -* -sliiš-a-l,.. POSEBNOSTI TIPA (-) (O-O) a)ed-e-l - (j)e-s-t (E-O) std-o-l, -š-e-1, -zeb-e-I, dolb-e-l, greb-e-l, tep-e-l, sop-?-/, in hrop-e-l, -> sta-o-t, -i-o-t, -zeb-s-t, dolb-s-t, greb-s-t.. . (E-O) met-e-l, sed-^-l, med-^-l, pdd-e-l, krdd-e-l, god-e-l, tres-e-l, pds-e-l, rds-e-l, griz-^-l, lez-^-I, tvez-e-1, in mQlz-e-l me-s-t. .. (E-O) met-^-l, gnel-^-l, plet-^-l, pred-e-1, bled-e-l, ved-^-l, bod-e-l, nes-e-l in vez-?-/ -> me-s-t... (E-O) (v)lek-e-l, tglk-^-l, stiig-e-l, streg-^-l, seg-e-1, -preg-e-1 in leg-^-l (v)le-č-(t)... (E-O) verg-e-l, tek-e-l, rek-e-l, pek-^-l in mog-e-l -» vre-č-(t), te-č-(tj ... Načela izpeljave opisnih deležnikov, ki se rabijo za tvorbo zloženih glagolskih oblik", so s tem podana, za izpeljavo namenilniku bližnjega kratkega nedoločnika pa je značilna zgolj dosledna motnost oksitoničnega /a/, ki je pri namenilniku vezana na predpono, prim. (E+A) kov-d-l: -kov-d-t — kov-d-t: -kov-d-t. Edini izjemi sta tu glagola (IxO) fad-0-( se: z-bd-^t se in s(d-0-(; po-s(d-0-(.'* 5. Mešanje prostih in opisnih osnov Doslej smo obravnali oblike, ki se redno izpeljujejo bodisi iz proste ali iz opisne osnove. So pa tudi oblike, ki se pri njih osnove mešajo". Take oblike so najprej velelniki: TI VI b6=0=š -» b6d=i b6d=i-te 1j6=0=š pozab-i-I -> pozab-i pozab-i-te "Glej 4, str 324. " J. Toporišič, Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika Maribor 1978, str. 203. "Glej 2, str. 104. M bo=0=š prebí-0-1 -> prebí-0-) prebí-^-j-te hó=0=S "pozáb-a-l "pozáb-a-j 'pozáb-a-j-te V nasprotju s čvrstim obrazilom -! kratkega nedoločnika je za velelnik značilno oslabelo obrazilo -;, ki se s svetlo pripono navadno sploh zhje, prim. pozáb-i: 'pozáb-a-j. Spodbudo za to zlitje je treba iskati pri vikalni ter needninskih končnicah zvalnih oseb -ie.- -ta: -te in -va: -mo: TI VI (O-E) véd-e-t ^ véd-i véd-i-te (I-E) -víd-e-t -vid-i -víd-i-te (ExE) vr-é-t -» vr-i vr-í-te (AxE) im-é-t -> im-é-j im-é-j-te Kot vidimo, se pri sveüih glagolih upre zlitju obrazila s pripono samo glagol zadnje spregatve. Pri dru- ^ gih glagolih pa po zlitju dobimo pripono -i/i, ki oksitonična praviloma odda naglas zložni podstavi: TI VI (E+I) min-i-t -» min-i min-i-te ; (E+E) ml-é-t -+ mélü mel?í-te Zadnji primer tudi kaže, kako si v težnji po paroksitonezi velelnik »sposodi« kar podstavo proste osnove in z njo nadomesti podstavo opisne. Take sposoje so še bolj značihie za votle in široke glagole, i ki ostanejo zvesti opisni ostiovi le pri zadnji spregatvi. Pri drugih spregatvah pa na kratke nedoloč- i nike kot predstavnike opisnih osnov spominjajo zgolj naglasi velelnikov: i TI VI (O-A) dá-0-t dá-0-j dá-0-j-te (I-O) bá-0-t se ^ bó=0-j se bó=0-i-te se ! (ExA) žg-a-t ^ žg-i žg-i-te (AxA) igr-á-t ^ igr-a-j igr-a-j-te Votli in široki glagoli se pri izpeljavi velelnika vedejo enako. Ce se njihova prosta podstava končuje na zložnik, ji sledi ničta pripona -o-, če pa se končuje na sozložnik, ji sledi zlita pripona -i/i: (O-O) (j)é-s-t (j)é-0-j (j)é=0-j-te (E-O) te-č-(t) ^ téc=i ^ tec=i-te (E+A) mét-a-t -> "mét-i "'met-í-te (E+A) ruv-á-t rú=o-j rú=o-j-te Pri podstavah prostih osnov votlih glagolov zasluži pozornost še zožitev sklepnega /č/ in /ž/ v /c/ in /z/, prim. (E-O) (v)Ie-č-(t): stri-č-(t) -> (v)Iéc-i: stríz=i. Drugi posebni velelniki votlih in širokih glagolov pa so^": (O+O) i-o-t -> pó-id=i, (E+O) tr-é-t -*tr-i, (E-O) dé-o-t: -móc-(t): (j)é-o-t -> dén-i; -móz=i: (j)ém-i, (E+A) 'da<í-t: 'ma^-t -> 'da^-j: 'ma-á-j va (A-A) gléd-a-t g!é=0-j. Nadaljnji primer mešanja prostih in opisnih osnov nahajamo pri izpeljavi tako imenovanih trpnih deležnikov. V nasprotju z velelniki pa obrazilo teh deležnikov bolj ali manj očvrsti: dá-0-l-o je=0 -» dá-0-n-o je=0 dé-0-l-o je=0 — dé-0-t-o je=0 Pri izpeljavi trpnih deležnikov je za zamenjavo obrazila -/- najprej važna širokost ali ozkost zadnjega fonema pred obrazilom. Za ozkim zložnikom namreč obrazilo -n- očvrsti v -i- podobno kot za nešum-nim sozložnikom: t^r-0-l-o je=0 -» tér-0-t-o je=0 (j)éd-0-l-o je=0 -» (j)éd-e-n-o je=0 -id=e -» -id=e-n-o je=0 peč=e -» peč=e-n-o je=0 2° Glej 4, str. 301. 32 Zadnji primeri spet kažejo, kako se za šumnim sozložnikom ničta pripona -0- zamenja s pripono -e/e-, zbližajočo osnovo trpnega deležnika s prosto osnovo ne le pri votlih, ampak tudi pri svetlih glagolih; ml-e-l-o je=0 ml-e-t-o je=0 hot-e-l-o je=0 -> hot-e-n-o je=0 del-i -« del-e-n-o je=0 -hod-i '-hod-e-n-o je=0 Pri svetlih glagolih je namreč očvrstitev obrazila -I- v obrazilo -(- omejena le na nekaj trpnih deležnikov oziroma glagolnikov (prim. ml-e-t-j-e: vr-e-l-j-e: sp-e-t-j-e: -živ-e-t-j-e: um-e-t-j-e: im-e-t-j-e). Sicer pa se rajši premenjuje sama pripona: na eni strani se posplošeno razširi pripona -e/e- opisne osnove v pripono -e/e (prim. vid-e-n-a hot-e-n-o), na drugi pa se pripona -i/i- proste osnove zlije z vstavljeno pripono -e/e- v pripono -e/e-, ki s svojim kriptofonemom /' / povzroči značUne premene predhodnih sozložnikov^': 's' -• š' 'p' -> pl' •z- - ž- 'b- - br ¦f -» č' 'm' ml' 'd' -> j' V -> vi' Vzrok za vstavitev pripone -e/e- je v težnji po čim večjem ločevanju trpnih deležnikov in nedoloč-nikov, prim. (E+O) (?r-0-(-o; (r=e-( in del-e-n-o: del-i-t. Kriptofonem se v priponi -e/e- pogosto tudi opusti: -biir-i '-bur-e-n-o ]e=0 -modr-i -modr-e-n-o je=0 -merv-i '-m^rv-e-n-o je=0 -mertv-i -» -m?rtv-e-n-o je=0 V navedenih primerih se kriptofonem opusti pri težje izgovorljivih sozložniških sklopih, pri glagolih tipa -riis-j; -solz-i: kidt-i: pod-i pa sih k opustitvi prevehk odmik podstave od prvotne glasovne podobe. Premenljive podstave si je treba pri teh štirih tipih posebej zapomniti: glas-i, kias-i, gas-i, ros-i, kos-i, -teles-i, (v)es-i, mes-i, kvds-i, nos-i, tros-i, -kiis-i, bnis-i ->¦ 'glas-e-n-o kaz-i, gioz-i: gdz-j, pdz-i, vdz-i 'kaz-e-e-n-o /e-0... -vest-i, -mest-i, -last-i, čast-i, mast-i, radost-i, zadost-i, -milost-i, žalost-i, prost-i, gost-i, pust-i, -smert-i, -sve/-/; čist-i, k^TSt-i, klest-i, -svest-i, -senet-i, midt-i, gdt-i -> '-vest-e-n-o /e-0... -serd-i, ced-i, led-i, sad-i, slad-i, hlad-i, mlad-i, smiad-i, giad-i, kad-i, plod-i, lod-i, -lagod-i, vod-i, -svobod-/, smod-i, bud-i, mud-i; terd-i, čed-i, -skldd-i, vad-i, sod-i, hod-i -> 'serd-en-o /e-0... Premene so pogosto vezane tudi na protistavo predponskega deležnika brezpredponskemu glagol-niku: -gniis-i: -rdz-i, -mtdz-i: -verst-i, -čv^rst-i, -zlal-i, -stamot-i, -ktol-i, -korisl-i, sit-i; -god-i, -prid-i, -gldd-i, -nud-i, -hud-i -> '-gniis-e-n-o /e-0t gnus-e-n-j-e... Nepričakovana pa je pojavitev kriptofonema pri deležnikih tipa 'gd-n 'e-n-o.... pri deležnikih '-tim-e-n-o in 'sk^rb-e-n-o ter pri glagolnikih 'teip-e-n-j-e in 'živ-e-n-j-e. Med posebnostmi je včasih tudi nenavaden naglas pri trpnih deležnikih iz širokih glagolov, prim. tes-d-n-o: pis-a-n-o -* tes-d-n-j-e: pis-d-n-j-e, ter pri nekaterih glagolnikih, ki jih navedimo kar v slovarski obliki: dopadenje, vstajenje, mišljenje, odrešenje, zasluženje, taljenje, oznanjenje in pozabljenje. V zvezi z brisanjem končnega -o velja pri trpnih deležnikih naposled opozoriti na tri značilne zglede: -zn-d-n-o; -živ-e-t-o: -roj-e-n-o -> -zn-d-n: -živ-e-t: -roj-e-n. Izjemi pa sta obliki (po-jroj-e-n-o: (ne)zn-a-n-o -» (po-)rdj-e-n: (ne-)zn-d-n. Vlado Nartnik Filozofska fakulteta v Pragi 2'Glej 8, str. 138. 33 PRISPEVEK K PROBLEMATIKI SLOVENSKO-ČEŠKIH JEZIKOVNIH STIKOV Češki in slovenski jezik pripadata sicer različnima vejama slovanske jezikovne skupnosti, vendar izkazujeta nekatere skupne lastnosti, ki potrjujejo tezo, da se je zahodna južnoslovanska skupina razvila iz zahodnoslovanskega dela'. Slovenijo druži z zahodnimi Slovani med drugim dejstvo, da se je ohranila soglasniška skupina -(/-, -di-, razen tega s češko-slovaško podskupino poleg skupnega kontinuanta praslovanskega tort, tolt > trat, tlat tudi mnogo drugih jezikovnih dejstev, predvsem podobnosti v besedju: oba jezika sta ohranila namreč besede, ki se v drugih slovanskih jezikih ne pojavljajo. Nekdanje vezi poglablja poznejši vpliv češčine na prerajajočo se slovenščino konec 18. stoletja in začetek 19. stoletja^; sprejem grafike ah njenih elementov: č, ž, š ter mnogo slovarskih izposojenk. Skromnejše pa je učinkovanje slovenščine na češčino v prvi polovici 19. stoletja, ko so v dobi narodnega preroda obnavljali Čehi svoj jezik in bogatili njegov besednjak med drugim tudi tako, da so si izposojah besedje iz drugih slovanskih jezikov, tudi iz slovenščine. Leta 1937 je v članku Slovenske besede v češčini, slovaščini in poljščini' pozval Anton Breznik »kakega praškega Slovenca«, naj bi preveril, katere besede je vzel Presi iz slovenščine, natančneje iz Gutsmanovega slovarja. Čeprav nisem »praška Slovenka«, ampak Poljakinja, ki se ukvarja z zgodovino čeških besed, sem našla razen desetih besed, ki jih navaja Breznik, še nekaj več kot dvajset, v glavnem botaničnih in zooloških terminov. Botanično izrazje Pri ustvarjanju temeljev novodobne botanične nomenklature so Čehi v začetku 19. stoletja uporab-Ijah stare, predvsem iz 16. stoletja izhajajoče herbarije, posegali po ljudskih izrazih, tvorih neologiz me in si izposojah besedje iz drugih slovanskih jezikov. Nove terminološke predloge in rešitve vse huje predvsem delo bratov Preslov Kvetena češka, Rostlinaf J. S. Prešla, v katerem opozarja avto na izvor posameznih izposojenk. Izposojenke iz slovenščine in srbohrvaščine zaznamuje s kratico H. = ihrski, vendar ne vseh, morda zaradi tega, da bi mu češki jezikovni puristi ne očitali, da »onesnažuje« jezik. Nova češka botanična terminologija se pojavlja tudi v poznejšem Preslovem delu Vseobecny rostUnopis (1846), kjer opažamo od časa do časa spremembe pomena izposojenih besed. Havez: izraz v pomenu 'cacaha' sta v češko botanično terminologijo sprejela brata Prešla, zapisala sta ga leta 1819 v Kveteni češki. V istem pomenu se pojavlja tudi v Preslovem Všeobecnem rostUnopisu. Po Machku je ta beseda »Preslovo prejeti za sin., sch. gavez«, po Bezlaju se slovenski izraz gavez 'Symphytum officinale' veže s srbohrvatskim gavez, makedonskim gavez, bolgarskim gavez in ruskim gavjaz, po Bemekerju izhaja iz sestavljenega imena goveji jezik. Havez v pomenu Adenostiles se rabi še danes v češki botanični terminologiji. Hhddš: ime hlodaš 'Ulex' je izposojenka iz slovenskega jezika, ki jo je v češčino uvedel J. S. Presi. Prvič jo je zapisal v prvi knjigi Rostlinafa, leta 1820, in jo označil kot ihrizem: »Hodaš, it (Ulex)«. Po Preslu je sprejel izraz v svoj slovar Jungmann in tudi poudaril njegov južnoslovanski izvor. V delu D. Slobode Rosthnnictvi (1852) se efemerično pojavlja v obhki blodar. Oblika z dolgim d (hlodaš) se je uveljavila šele konec osemdesetih let devetnajstega stoletja; uvedel jo je češki botanik L. Čelakov-sky. Po Machkovem" mnenju je »tJlex - Hlodaš (...) pfevzal Presi od Jihoslovanu, ale s hlaskovou zmenou, zavinenou možna chybou péra: slovin. gladež, schrv. gladiš... vše = Ononis spinosa (oba motylokveté rody jsou tmité)... Toto glad souvisi patrne s č. hlad, tedy o je patrne 'hladova = ne-krmna bylina'.« Bolj verjetno se zdi, da oblika z o namesto z a ni nastala zaradi pomote, kot sodi Ma-chek, temveč da je bila Preslu znana tudi slovenska obhka z o, namreč glodež 'Ononis spinosa'.' Gust-man tega izraza ne navaja Ime hlodaš v pomenu 'Ulex' se je v češčini ohranilo do danes. ' Prim. Z. Stieber, Šwiat j?zYkowy Stowian, Podzial dialektalny ji;zYka pras}owianskiego, Warszawa 1974, Panstwowe Wydawnict-wo Naukowe, s. 90-94. ' J. Barle, Prinosi slovenskim nazivima bilja. Zbornik za narodni život i običaje južnih Slavena, 30/1935, 181-228; 31/1937, 161-292. A. Breznik, Slovanske besede v slovenščini, Cas, 1909, 208-280, 315-348. A. Breznik, Dobrovskega vpliv na slovenski pismeni jezik, Josef Dobrovskv, Pralia, 1929. > A. Breznik, Slovenske besede v češčini, slovenščini in poljščini, Časopis za zgodovino in narodopisje, 1937, 215. «CSJR, s. 119. ' J, Barle, n. d. 34 Homulice. To ime je prvič zapisano leta 1820 v prvem zvezku Preslovega Rostlinafa, naveden je tudi njegov južnoslovanski izvor: »Homulice, il (Telephium)«. V istem pomenu ga citira Jungmanov slovar in kot vir navaja Prešla. Zapisano je tudi v delu Seznam rostlin F. Opiza iz leta 1852. Verjetno je Presi to ime izoblikoval na osnovi slovenskega izraza homuljica 'Sedum acre', kar se zdi verjetneje kot razlaga, da gre za fonetično adaptacijo srbohrvaškega izraza gomoljica. To tezo potrjuje tudi zapis v Gutsmanovem slovarju. Ime je izpeljano iz izraza gomolj (prim. polj.: gomótka, češ.: homole). Ta slo-venizem je v češčini efemerit; na splošno se uporablja v pomenu 'Sedum telephium' ime rozchodnik veliky. Katmanka. Izposojenka iz slovenščine je tudi botanični izraz katmanka, ki ga v češčino uvaja prvi zvezek Preslovega Rostlinafa. Klasificira ga kot ihrizem: »Katmanka, il. (Amanita)». Po Preslovi poti gre tudi Jungmann, ki tudi opozarja na južnoslovanski izvor besede. Verjetno je Presi izobhkoval to ime po slovenski predlogi kutmanka 'Agaricus piperatus'. Mogoče to ime - podobno kot slovenski kukmak 'Agaricus piperatus' - izhaja iz nemškega Kuckenmucken'. Po B. Šulku je ime kutmanka potrjeno v slovenskem rokopisu I. Breckerfelda iz 18. stoletja V srbskih in hrvatskih virih tega imena ni. Če je imel Presi v rokah ta rokopis ah rokopis H. Freierja, zbiralca slovenskih botaničnih imen iz 19. stoletja, ki je uporabil Breckerfeldovo gradivo, bi bilo upravičeno pričakovati, da je nejasno izpisani u prebral kakor a in po pomoti uvedel v češčino obliko katmanka namesto pravilne ustreznice kutmanka. Ime se je v češkem strokovnem in znanstvenem izrazoslovju ohranilo do danes v pomenu 'Amanitopsis'. Koromdč.Koromač 'Cnidium' so pojavlja prvič v skupnem deku Jana Svatopluka in Bofivoja Prešla Kvetene češka iz leta 1819. V Rostlinaf u, ki je izšel leto pozneje, je J. S. Presi navedel »ihrsko poreklo« leksema: »Koromač,il. (Cnidium)«. Podobno Jungmann v svojem slovarju. V poznejšem Preslovem delu Vseobecny rostlinopis iz leta 1846 dobiva izraz pomen 'Silaus'. Verjetno je to ime sprejel Presi iz slovenščine: po Machku* obstajata v slovenščini in srbohrvaščini imeni koromač in komorač. Obhka koromač izhaja hipoptefično iz slovenskega izraza komorač, to pa iz konj morač, kar je v zvezi z grškim ijimnapa&pov {innog 'konj' + napadov 'hot. Foeniculum)'. Ime, ki ga je uvedel Presi, se je ohranilo do danes v obliki z dolgim d. Krabilice. Krabilice 'Myrrhis' se pojavlja že v Kveteni češki iz leta 1819. V prvem zvezku Rostlinafa opozarja Presi na njegov južnoslovanski ali ilirski izvor: »Krabilice, il.(Myrrhis)«. Podobno tudi Jung-man. Leta 1846 se to ime v pomenu Chaerophyllum pojavi v Preslovem Všeobecnem rostlinopisu. Češki viri iz petdesetih let devetnajstega stoletja podajajo to besedo ponovno v pomenu 'Myrrhis'. Krabilice izhaja iz slovenskega izraza Arabi/ica 'Anthriscus'. Presi je sprejel novo ime, čeprav je v češčini obstajal izraz kerblik, ki izhaja iz nemškega Kerbel 'Anthriscus', slovensko ime pa je tudi izpeljano iz istega nemškega vira.'. Zdaj se ime krabilice uporablja v pomenu 'Chaerophyllum', terminu Anthriscus ustreza kerblik, terminu Myrrhis ime čechfice, ki je poljska izposojenka. Izraz krabilica navaja Gutsman. Kukmak. Za slovenski izvor imena kukmak 'Agaricus bombycinus' se zavzema Machek v etimološkem slovarju češkega jezika: »druh hub. Pfejato ze sin. kukmak, což je z nem. Kucken-mucken«. Ime kukmak se je pojavilo prvič leta 1828 v delu J. S. Prešla Lučba čili chemie zkusna (zvezek 2, s. 136), zapisano je tudi v dodatkih k 5. zvezku Jungmannovega slovarja iz leta 1839. Leta 1946 v Všeobecnem rostlinopisu navaja Presi obUko kukmak z dolgim d. Mogoča je hipoteza, da je to besedo sprejel Presi iz Megiserjevega slovarja, kjer je zapisana v pomenu Boletus'°. Slovensko ime kukmak navaja Šulek v svojem Jugoslavenskem imeniku bilja: pojasnjuje, da ga je našel v rokopisu, ki mu ga je poslal dr. Bleiweis iz Ljubljane. V češčini se je izraz kukmak ohranil v pomenu 'Volvaria'. Lecha. Izraz je prvič zapisan v Kveteni češki bratov Preslov, v prvem zvezku Rosthnafa ga je J. S. Presi zaznamoval kot ilirizem: »lecha, il.(Orobus)«. Podobno v Jungmanovem slovarju. Ime se je hitro prijelo in ga navaja mnogo čeških strokovnih in znanstvenih virov 19. stoletja. Po Machkovem mnenju je lecha slovenizem aU kroatizem (prim.: slovensko leča, srbohrvaško leča, latinsko lens): »Ale > Prim. Machek, ESjC ' Jugoslavenski imenik bilja, Zagreb, 1879. •CSJR, 161. ' Machek, ESjC '»H. Megiser, Thesaurus Polliglotlus, Frankiurt, 1603 (J. Stabej, Ljubljana, 1977). 35 eh je bud' chybou péra, nebo ze starého pravopisu jeho pramene (lechya?)«. Zdi se mi, da je bolj verjetna druga Machkova hipoteza, namreč: da je Presi sprejel ime iz kakega rokopisa, kjer je napisano v starem črkopisu. Oblika lechya je namreč zapisana v rokopisu Liber de simplicibus Benedict! Rinij iz petnajstega stoletja v pomenu 'Lens lenticula'." Ime lecha se je ohranilo v češčini do danes v pomenu 'Lathysus vemus'. Marhan, marhanik. Obe imeni vsebuje Jungmannov slovar, navaja tudi njun južnoslovanski izvor. Besedi je Jungmann prevzel od J. S. Prešla, ki v prvem zvezku Rosüináfa opozarja na ilirski izvor imena marhan: »Marhan,iL(Punica)«. Machek je v etimološkem slovarju češkega jezika mnenja, da sta ta dva izraza narejena po slovenski besedi margaran, ki izhaja iz latinskega termina malum granatum, medtem ko Sulek meni, da je vzorec dalmatinska beseda margaran. Ni izključeno, da je Presi vzel izraz iz Gutsmana, ki navaja obliki margran (m. sp.) in margarana (ž. sp.), ali iz Megiserja, ki notira margrane. Ime se je hitro prijelo in ga srečujemo v mnogo čeških virih, ne le v znanstvenih'^ (prim. J. Zeyer, Poezie, 1884, s. 21) iz druge polovice 19. stoletja. Presi je uvedel ime marhanik za celo rasthno, ime marhan za plod, sad: zdaj uporabljajo Čehi samo ime marhanik za drevo (Punica), plod pa imenujejo grandtové jabiko. Ochmet. Ime je bilo sprejeto leta 1819; v prvem zvezku Preslovega Rosüináfa ligurira sredi ilirizmov: »OchmeLil. (Loranthus)«. Podobno opozarja na njegov južnoslovanski izvor Jungmann. Ochmet izhaja iz slovenskega izraza ohmetje 'Viscum' (prim. Gutsman in Šulek), toda Presi je dal imenu nov pomen 'Loranthus'. Designata slovenske in češke besede sta podobni rastlini. Po Machku" je »ch nejasne ohmetje snad zmetenim s hmet Sambucus ebulus.« Ime ochmet se je v češki botanični terminologiji ohranilo do danes v pomenu 'Loranthus'. Okrat. To ime je uvedel J. S. Presi leta 1820: zapisal ga je v prvem zvezku Rostlinafa in opozoril na njegov južnoslovanski izvor: »Okrat 11. (Atraphaxis)«. Prešla citira v svojem slovarju J. Jungmann in tudi on kvaUficira izraz kot ilirizem. Presi je po Šulkovem mnenju sprejel ime okrat iz slovenščine, vendar se v češčini ni udomačilo, zamenjal ga je izraz kedlubna 'Brassica olerácea'. Smil, smilka. Starejša izposojenka je smilka, pojavila se je namreč že v Kveteni češki bratov Preslov leta 1819; v prvem zvezku Rostlinafa opozarja J. S. Presi na njen južnoslovanski izvor: »Smilka, iL (Nardus)«. Verjetno je, da je ime sprejel iz Gutsmanovega slovarja, kajti zapisano je identično kot pri njem. Preslov zapis citira Jungmann. V slovenščini ima izraz smilka ali smiljka naslednje pomene: Centunculus arvensis. Centaurea cyanus. Ferula, Gnaphahum, Heiichrysum. Presi je izrazu dal nov stvarni pomen: Nardus. Ime smil 'Graphalium arenarium' se pojavi leta 1822 v zbirki Slovanske narodni pisne F. Celakovskega (1, 231). Navaja ga tudi Jungmann. Leta 1846 se to ime pojavi v pomenu 'Heiichrysum' v Všeobecnem rostlinopisu J. S. Prešla Izhaja iz slovenskega izraza smilj 'Helichry-sum'. Navedeni izrazi smilka, smiljka, smilj izhajajo iz istega vira kot srbohrvaški smilj, smilje in bolgarski smil ali smin. Po Machku »je to slovo asi prastare, ale neni dosud fadne vylozeno; ukrajinština ma podivná zneni cmin, cmyn, čmil, čmel, čmer«.''' Machek ne navaja natančnega vira izposojenke; zadošča mu »Preslovo prejeti z jihu"«, Šulek pa meni, da je izraz sprejet iz srbohrvaščine. Ker smo ugotovili, da je izraz smilka v češčini slovenizem, po vsej verjetnosti izhaja tudi ime smil iz istega vira. Obe izposojenki smilka 'Nardus' in smil 'Hehchrysum' sta se do danes ohranili v češki botanični terminologiji. Talovin. To ime se je pojavilo leta 1823 v prvem delu tretjega zvezka Preslovega Rosthnafa. Vsebuje ga tudi Jungmannov slovar, ki opozarja na izvor izraza; citira samo Prešla. O južnoslovanskem izvoru govori Machek." Hipotetično izhaja iz slovenskega izraza talovin in talovje (prim. Gutsman), ki ima enako etimologijo kot srbohrvaška termina laiov in (a/ovna trava 'Helleborus niger'. Talov povezuje Machek s slovaško besedno zvezo fdiov 'gnoj'. V novi izdaji češkega etimološkega slovarja pa izraža Machek mnenje, da talovin mogoče sploh ni izposojenka, temveč je Presi izpeljal svoj ter- " šulek, Jugoslavenski imenik bilja. "J. Zeyer, Poezie, 1884. s. 21. "ČSJR, 89 "CSRJ, 240 " ESJC "CSJR, 43 36 min iz staročeškega izraza talov 'kri, ki teče iz mrliča'. Vendar je kaj malo verjetno, da bi Presi poznal i to staročeško besedo, ker so v prvi polovici 19. stoletja poznali samo del staročeških virov, zato se ; zdi bolj prepričljiva njegova prejšnja hipoteza, da je Presi sprejel iz slovenščine že izoblikovan bo- ' tanični strokovni izraz in mu odredil soroden pomen. Ime talovin je še vedno v rabi v pomenu 'Eran- ' this'. : Torice. Avtorja te izposojenke sta brata Prešla. Prvič se pojavlja v njuni Kveteni češki, v prvem zvezku Rostlinafa pa opozarja J. S. Presi na ilirski izvor imena: »Tofice.il. (Torilis)«. Po njegovi poti gre j tudi Jungmann. Izraz najverjetneje izhaja iz slovenske besede torica 'Lappa minor, Galium aparine' i (prim. Gutsman). Ni se zgodilo prvič, da je Presi dal izposojenki nov pomen. Omenjene rasthne: To- ! rilis. Lappa minor in Gahum aparine imajo namreč skupno lastnost oprijemajo se ljudi in živah, ker i imajo trne in igle. V novi izdaji češkega etimološkega slovarja Machek meni, da je ime torice zgradil | Presi neposredno na osnovi latinskega termina Torilis." Vendar zakaj bi v takem primeru sam opo- i zarjal na južnoslovanski izvor besede. Botanični izraz torica živi tudi v ruščini. Izhaja iz osnove tor, i torit' (prim. Dal'). Verjetno tudi slovenska torica izhaja iz slovanskega korena tor in ne iz latinskega I termina Torihs, ker na južnoslovanskem ozemlju torica ne pomeni Torilis (prim. Šulek). Tofice se je j ohranila v rabi vse do danes. i Zoološko izrazje J. S. Presi je tudi tvorec češkega zoološkega znanstvenega izrazoslovja: pri bogatenju zoološkega izrazja je uporabljal podobne metode kot pri obhkovanju botanične terminologije, se pravi: izraze in termine je tvoril sam, sprejemal jih je iz živega govora in iz drugih slovanskih jezikov. Največ gradiva nudi njegova razprava Navrženi soustavy živočichu, ki je v letih 1821-1831 izhajala v časopisu Krol, pomembna pa je tudi njegova knjiga Ssavectvo iz leta 1834. Čuk. Težko je natančno ugotoviti, ah je v češčini zoološki izraz čuk 'otus ascalaphus' slovenskega ah srbohrvaškega izvora. Jungmann v svojem slovarju opozarja na ilirsko poreklo in kot avtorja izposojenke navaja Prešla. Na južnoslovanskem jezikovnem področju pomeni izraz čuk 'pyrrhula europea, Athena noctua', se pravi vrsto sove. Presi je lahko to poimenovanje sprejel bodisi iz Gutsmanovega, bodisi iz Vukovega slovarja, po katerem izhaja ime iz onomatopeje. A. Matzenauer" primerja južnoslovanski leksem čuk s srednjenemšklm izrazom kouch i chouch 'Bubo', s špansko besedo chucho 'vrsta sove'. Po Bezlaju" je slovenska obhka čuk verjetno nastala po haplologiji iz čuvik 'strix noctua' (prim. polj.: kuwik, slovaško: kuvik). Novo ime, ki ga je Presi uvedel, se v češčini ni obdržalo. A. Prič je leta 1861 v delu Europské ptactvo za otus ascalaphus uvedel ime vyr ;jžni', ki v sodobni češčini pomeni 'bubo'. Priich. O južnoslovanskem izvoru besede govori Machek v etimološkem slovarju češkega jezika: »Preslovo pfejeti ze sin. pijuh, sch. piljuga, b. piljak druh jestrabu.« Verjetno je češki pilich narejen po slovenskem piljuhu. Slovenska oblika je namreč glasovno najbhžja češki: j je pravilna češka ust-reznica južnoslovanskega u po mehkem soglasniku, ch pa priča o tem, da Presi ni poznal srbohrvaške obhke piljuga, ker bi namesto ch uporabil h, ki je regularna ustreznica južnoslovanskega g. Ime pilich se prvič pojavi v Jungmannovem slovarju v pomenu 'circus'. Jungmann se skhcuje na Prešla, češ da je on prvi uporabil ta izraz. Po Jungmannu je to besedo uporabil leta 1851 F. Sumavsky v češko-nem-škem slovarju, k njeni stabiUzaciji v češki zoološki terminologiji je prispeval leta 1861 A. Frič s svojim delom Europské ptactvo. Ime je še zdaj v rabi v pomenu 'circus cyaneus'. j Drugo besedje Chabitel, chabitelka, chabiti. V Jungmannovem slovarju so notirani izrazi chabitel v pomenu 'kvar-Ijivec', chabitelka 'kvarljivka' in chabiti 'kvariti'; kvalificirani so kot ilirizmi. Uvedel jih je avtor slovarja in hipotetično so slovenske izposojenke. Na slovenskem jezikoslovnem področju se pojavlja izraz habiti 'kvariti' v osnovni obliki in izpeljankah." Izraz chabiti pozna stara cerkvena slovanščina, ¦' ČSJR, 168 Cizi slova ve slovansktch rečecli, s. 141. "Etimološki slovar slovenskega jezika I, 91. »Prav tam, 190. 371 ruščina in ukrajinščina; češčina pozna prefigirano formo ochabiti 'oslabeli' in pridevnik chaby 'slab', poljščina samostalnik chabeta 'kljuse'. Navedena pomenska razlika med južno in vzhodnoslovan-skim glagolom chabiti in zahodnoslovanskimi izpeljankami iz te osnove potrjuje tezo, da so chabiti, chabitel, chabitelka na češkem jezikoslovnem področju novi izrazi, umetno uvedeni; v jezikoslovni rabi se niso udomačili. Lonec. Izraz Jonec kvalificira Jungmannov slovar kot ilirizem. Izposojen je iz slovenščine. V češčini se prvič pojavi v tretjem zvezku Preslovega Rostlinafa (1823-25). Vir izposojenke je verjetno Me-giserjev ali Gutsmanov slover. Po Skoku etimologije slovenskega izraza/onec in srbohrvaškegaionac ni jasna: Izgleda da je ta mlada južnoslovanska zamjena za praslav. gmac. Ne zna se dali je u pras-rodstvu s gr. Arjvós 'kopanja' = ags. lanu (Matzenauer) ili s gr. Aéxos = lanx 'zdjela'.^' Ta izposojenka je imela na češkem efemeričen značaj. Ni bilo namreč potrebe uvajati sinonim, ko je že obstajal stari izraz hrnec. Slap. Po Holubu" je to besedo obnovil Presi, ki jo je sprejel iz slovenščine v pomenu 'vodopad'. To je stara slovanska beseda (praslovansko: solp) in se med drugim pojavlja v češkem krajevnem imenu SlapY, ki ga po M. Šmilauerju navajajo viri že leta 1292. Slovenski leksem slap ima dva pomena: 1. 'vodopad', 2. v množinski obUki 'pad vode na mlin'. Ta drugi pomen aktualizira navedeno češko krajevno ime. Drugi pomen pa je lasten Preslovi izposojenki, ki do zdaj še ni prešla iz jezikovne rabe. Sklep Večino slovenskih izposojenk je uvedel v češčino Jan Svatopluk Presi, tvorec češkega naravoslovnega, predvsem botaničnega in zoološkega izrazoslovja. Težko je natančno ugotoviti, kakšne slovenske vire je rabil; izbor izposojenk vendarle priča, da je v večini primerov uporabljal nemško-sloven-ski slovar Ožbalta Gutsmana in sporadično črpal iz Megiserjervega večjezičnega slovarja. Izmed dvajsetih slovenizmov jih je 17 uvedel J. S. Presi, 2 J. Jungmann in enega F. Celakovsky. Čeprav je bil J. Jungmann avtor le 2 slovenizmov, je napravil vehko delo pri razširjanju in uveljavljanju slovenskega besedila v češčini: pomagala jim je avtoriteta njegovega češko-nemškega slovarja v petih zvezkih (1834-1839). Petnajst izmed dvajsetih slovenizmov iz prve polovice 19. stoletja ali 75 % (havez, hlodaš, katmanka, koromač, krabilice, kukmak, lecha, marhanik, ochmet, pilich, slap, smil, smilka, talovin, torice) je jezikovna raba ohranila v češčini vse do danes. Od desetih besed, ki jih navaja Breznik, jih živi v današnji češčini polovica (dopisnice, družba, nadpolovicny, prvina, prvopis). Skupaj se je ohranilo torej dvajset besed ali 66 %. Iz drugih slovanskih jezikov: poljščine, ruščine, srbohrvaščine so sprejeh Čehi sicer več besed, toda procentualno se jih je ohranilo manj kot 50 %. Teresa Zolia O r t o š (Jagelovska univerza v Krakovu) Literatura J. Barle, Prinosi slovenskim nazivima bilja, Zbornik za narodni život i običaje južnih Slavena, 30/1935, 181-228! 31/1937, 161-292. F. Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, Ljubljana, 1976. A. Breznik, Dobrovskega vpliv na slovenski pismeni jezik, Jose! Dobrovsky, Praha, 1929. A. Breznik, Slovanske besede v slovenščini, Čas, 1909, 208-280, 315-348. A. Breznik, Slovenske besede v češčini, slovanščini in poljščini, Časopis za zgodovino in narodopisje, 1937, 213-218. V. Machek, Češka a slovenska jmena rostlin. Praha, 1954. V. Machek, Etymoligicky slovnik jazyka českeho, Praha, 1969. T, Z. Orlos, zapozyczenia slowianskie w czeskiej terminologu botanicznej i zoologicznej, Krakow, 1972. T. Z. Ortos, Z badán nad zapozyczeniami serbochorwackimi i stoweriskimi w jezyku czeskim. Zbornik za íilologiju i lingvistiku, 16/1973, Novi Sad P. Skok, Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika, 1-4, Zagreb, 1971-19. B. Šulek, Jugoslavenski imenik bilja. Zagreb, 1879. " P. Skok, j " Etymologicky slovnik jazyka českeho. Praha, 1952. j 381 Beloruski razlagalni slovar 1, 2, 3 TlumačalnY slounik belamskaj movy 1(A-V), 2(G'K), 3fI-Paj.Akademija navuk BSSR, Insty-tut movaznaiistva imja Jakuba Kolasa. Minsk 1977, 1978, 1979. Strani 607, 767, 672. Vrsti slovanskih razlagalnih (enojezičnih) slovarjev srednjega obsega se je pred tremi leti pridružil tudi beloruski Slovar je načrtovan v petih knjigah, zajel bo okrog sto tisoč besed sodobnega knjižnega jezika in, če sodimo po dosedanjem ritmu izhajanja, bo res končan v petih letih. Čeprav je bila beloruščina priznana kot knjižni jezik šele po oktobrski revoluciji, je precejšen fond njene leksike zbral že pred več kot sto leti 1. Nosovič v Slovarju beloruskega narečja (Peter-burg 1870); v dvajsetih letih našega stoletja je izšlo nekaj manjših prevodnih slovarjev, ki so bili namenjeni predvsem šolski rabi, več zvezkov terminološkega izrazja idr. (prim. F. Jakopin, Vprašanje beloruskega jezika in jezikoslovja, JiS 1969/70, str. 172-182, 248-258). Trideseta leta beloruskemu jezikoslovju niso bila naklonjena (posebno druga polovica), med vojno pa je bilo vse slovarsko gradivo uničeno. Po osvoboditvi so najprej brez pravega izpisanega besednega zaledja sestavili rusko-beloruski slovar (1953), ki izhaja iz ruskega besedišča in »črpa svojo čistost iz neusahljivega vira ruskega jezika« (gl. Predgovor, str. 6), leta 1962 pa belorusko-ruski slovar z bhzu 90 tisoč gesli; ta kaže velik napredek v samostojnosti obravnave beloruske leksike. Slovar je nastal že na podlagi kartoteke izpisov, med sestavljalci pa je nekaj imen iz slovarja 1953 (K. K. Atrahovič (Krapiva), M. P. Loban, M. R. Sud-nik), ki nastopajo kot vodilni avtorji tudi v pričujočem slovarju (Krapiva je bil s Koksom in Gleb-ko urednik slovarja 1953, urednik slovarja 1962 in glavni urednik tega razlagalnega slovarja). Uredniški odbor vseh treh doslej izšlih knjig razlagalnega slovarja je ostal isti: A. Ja. Bahankou, P. M. Gapanovič, M. P. Loban, M. R. Sudnik, vendar so si delo razdehli tako, da je uredil prvo knjigo Loban, drugo Bahan'Aoii, tretjo Gapanovič. Iz predgovora v vsaki knjigi je natančno razvidno, kateri od sodelavcev je obdelal posamezna gesla; na ta način je prikazano, koliko dela je ta ali oni sodelavec opravil, težko pa bi ocenjevali kakovost njegovega deleža, saj se slovar v celoti drži istih navodil in so gesla obdelana po enotni shemi, tako da je »avtorstvo« vseeno zabrisano. Iz seznama izpisane literature (1. knj., str. 14-24) se lahko prepričamo, da so bile razen leposlovja (ki gotovo prevladuje) enakomerno upoštevane tudi druge zvrsti beloruskega knjižnega jezika; glavnina del je iz petdesetih in šestdesetih let, segajo pa celo do letnice 1976. Sestavljavci so pretehtano sprejeli izkušnje razlagalnih slovarjev drugih slovanskih jezikov, najbhže pa jim je bila ruska leksikografija. Vendar ne bi mogli reči, da avtorji niso izhajali iz beloruske jezikovne resničnosti; že uporaba kvaliiikatorjev priča o tem, saj so deloma drugačni in na splošno jih je manj kot v ruskem ali slovenskem slovarju. Pri ponazoritvah pomenov še precej dosledno uporabljajo polne citate (posebno v obsežnejših geslih), vendar so se sestavljavci pogosto zatekaU tudi k iztržkom, da slovar ne bi bil za svoj obseg preveč obtežen z malopovedno dolžino. Uredništvo je obdržalo navado ruskega štirizvezkovnega slo-varia (1957-1961), ki daje pri tujkah tudi etimološko pojasnilo. V tem ima beloruščina nekoUko drugačen položaj kot ruščina; za marsikatero tujko je bila beloruščina posredovalni jezik in na poti iz zahodnoevropskih jezikov ah poljščine v ruščino, vehko pa jih je spet v novejšem času beloruščina sprejela naravnost iz ruščine. V večini primerov gre za mednarodne besede, pri drugih tujkah in izposojenkah je izvor označen samo sporadično. Ponekod je naveden tudi posredniki tako je ob geslu mameljuk zapisano: ir. mameluk od arah. mameluk (v Vasmerjevem REW 2, 93, je veriga drugačna: izposojeno iz nvn. Mameluck iz ital. mammalucco od arah. mamliik). Pri večini besed iz mednarodne plasti srečamo grško ah latinsko izhodišče, ne glede na različne poti in vmesne jezike. Kadar je očitno, da je prišla beseda iz francoščine, nemščine, an-gfeščine, nizozemščine, italijanščine idr., se sio-var zadovolji s to medjezikovno informacijo, npr. kontrol' (fr. controle), kantrapiinkt (nem. Kontra-pankt), kantrdler (angi. controller), drejf (od nizoz. drijven), kanieci (ital. confetti), medtem ko je npr. pri kantr/bucvja (lat contributio), ali pri Aancy-ljdryja (lat cancellaria). Tu je seveda težko vedno ubrati pravo pot, pogosto slovarska odločitev ne izkazuje zadostne utemeljenosti: geslo kan{ekcy-j6n je pojasnjeno z nem. Konfektion, koncert s fr. concert, intanacYJa z ital. intonazione, deva/Vdcy-ja z nem. Devalvation itd. Včasih je prišlo pri pre- 39 pisovanju iz ruskega slovarja do kaj čudnih napak; ob geslu buket najdemo fr. besedo bouguet, kjer je bil namesto črke q zaradi podobnosti prepisan g (1,417); še bolj nerodna je napaka pri geslu kanvért (2, 612), ki naj bi izhajalo iz fr. converi, v resnici pa gre za couvert (prim. tudi nem. Kuvert in si. kuverta). Manjše spodrsljaje srečamo npr. pri geslih kampan'jôn (fr. compagnion in ne: cam-pagnion, 2, 605), debarkader (fr. débarcadere nam. pravilnega akcenta débarcadere, 2, 229). Pri nekaterih tujkah, ki pomenijo različne smeri in tokove v filozofiji, umetnosti ipd., so razlage enciklopedične in marsikdaj ideološko ozke. Iracyjanalizm ima razlago; Smer v idealistični tilo-zoiiji, ki ima stvarnost za iracionalno in zanika možnost znanstvenega spoznavanja narave in družbenega življenja: ali impresijanizm: Smer v buržuazni umetnosti druge polovice 19. in v začetku 20. stol., ki si prizadeva prikazati subjektivne zaznave umetnika, trenutne vtise in razpoloženja, brez zveze z resničnostjo in družbenim življenjem. V plejadi beloruskih slovarjev najrazhčnejših tipov (etimološki, historični, slovarji narečne leksike, onomastični, frazeološki, slovarji posameznih področij ljudske kulture itd.) ima razlagakii slovar posebno poslanstvo pri kultiviranju in normiranju sodobne knjižne beloruščine. Ce ga primerjamo s slovenskim, se nam potrdi prepričanje, da je narejen bolj rutinsko kot naš, saj so morali slovenski slovarniki preorati najbrž več leksikografske ledine. Franc Jakopin Filozofska fakulteta v Ljubljani Rusko-hrvaški ali srbski frazeološki slovar Rusko hrvatski ili srpski Irazeološki rječnik. Prvi svezak A-N. U redakciji Antice Menac. »Školska knjiga«, Zagreb 1979, XV in 746 str. Izšlo je pomembno delo na področju jugoslovanske rusistike: rusko-hrvaški ali srbski frazeološki slovar, plod večlebiega dela članov katedre za ruski jezik na zagrebški Filozofski fakulteti. Drugi zvezek, s katerim bo slovar popoln, bo predvidoma izšel še letos. Slovar je zelo obsežen in prinaša več gradiva, kot napoveduje naslov. Poleg frazeologemov v ožjem pomenu izraza, v katerih so sestavni deli najtesneje zvezani in v precejšnji meri pomensko izpraznjeni (npr. bit' bakluši - lenariti, sobaku s'est'na čem - spoznati se na kaj), zajema še vrsto zvez, ki jih nekateri avtorji ne štejejo k frazeolo-gemom.' Tako najdemo v zagrebškem slovarju tudi sestavljene termine (npr. udel'nyj ves - specifična teža), sestavljene veznike (npr. a imenno, kak by ne, kak budto), pregovore, rekla in izreke iz književnosti (krylatye slova) ter navsezadnje še veliko število besednih zvez, ki pa so zvezane le v večji ali manjši meri, morda šele v procesu frazeologacije. Tu so meje med stalno in svobodno besedno zvezo seveda zelo težko določljive, zdi se, da so take zveze kot Aruževnoe bel'ë ali devjatnadcatyj vek že čisto na meji nesvobodnih zvez. Tako široko pojmovana frazeologija seveda zelo poveča obseg informacij, ki jih slovar daje, tako da ga avtorica predgovora Antica Menac tu upravičeno imenuje frazeološko-koloka-cijski slovar, torej slovar frazeologije in besednih zvez. O obsežnosti gradiva se lahko prepričamo, če primerjamo število gesel, ki so obdelana v zagrebškem slovarju (pribl. 35 000), s številom gesel, ki so obdelana v ruskem frazeološkem slovarju Molotkova, kjer je, kot že omenjeno, zajeta le ožje pojmovana frazeologija (pribl. 4 000). Jedro zagrebškega slovarja so seveda ti ožje poj-movani frazeologemi, tj. tiste besedne zveze, ki so v govornem procesu stalne in ne nastajajo sproti, njihov pomen pa je celovit in se ne da izpeljati iz vsote pomenov sestavnih delov. Ti so bodisi že nerazumljivi (npr. ele mozaxu) ah pa pomensko izpraznjeni (npr. sobaku s'est'na čem). Po pomenski vrednosti in sintaktični vlogi v stavku so frazeologemi podobni besedam, kar se da pogosto ponazoriti s sinonimskimi pari, katerih en člen je frazeologem, drugi pa beseda, npr. kot naplakal - malo, zamorit' červjačka - pereku-sit'. Frazeologemi so v slovarju stilno označeni kot knjižni, zastareli, pogovorni, vulgarni (pro-storecnye) itd., npr. kruglyj durak - prost, ne du-rak vypi('- pog., pefy/ durak - zast, venec usilij -knj. Zanimivo je, da je v slovarju Molotkova oznaka 'pogovorno' opuščena, češ da frazeologija večinoma itak sodi v pogovorno plast. Če se le da je ruski frazeologem preveden z ustreznim hrvaškim frazeologemom, poleg tega pa je še opisan, npr. ni bogu svečka, ni čertu kočerga - ni riba ni meso, nit smrdi nit miriše, u svemu osrednji. Za našo rabo je seveda koristen prav opis, saj nam tudi hrvaška frazeologija ni vedno znana. Bežna primerjava s slovarjem Molotkova nam pokaže, da je tudi pri ožji frazeologiji zagrebški slovar nekoliko izčrpnejši, saj ima npr. tele fra-zeologeme, ki jih slovar Molotkova nima: svenc abonementa, vozlozit'na al tar'otečestva, poblatu. Glede na že omenjeno dejstvo, da prinaša zagrebški slovar tudi vehko svobodnejših zvez, je zanimivo primerjati obdelavo kakega gesla v njem z obdelavo tega gesla v frazeološkem slo- 40 varju Molotkova in v Učnem slovarju povezovalnih možnosti besed ruskega jezika^. Takoj ugotovimo, da zagrebški slovar v neki meri združuje gradivo obeh. Pri geslu bele imamo pri Mo-lotkovu frazeologem ry(s;'a v grjaznom bele, v slovarju povezovalnih možnosti pa celo vrsto zvez, npr. xorošee, ploxoe, novoe, staroe, grjaz-noe,... stolovoe, posteinoe bele, nato kupit', nadet', ... stirat', poloskat', sušit', gladit',... bele. V zagrebškem slovarju je seveda frazeologem, od besednih zvez pa večina tistih, ki so v slovarju povezovalnih možnosti. Ni le takih kot so xorošee, ploxoe, nadet', menjat', kupit'b. Te zadnje bi torej lahko šteh med popolnoma svobodne, bolj svobodne kot npr. svežee bele. Jasno je, da je pri marsikateri besedni zvezi zelo težko določiti stopnjo njene zvezanosti, meje so objektivno težko določljive. Mogoče bi pri določevanju zvezanosti lahko dobih koristne podatke od statistike, pri ugotavljanju pogostnosti določenih besednih zvez. Vsekakor se zaradi številnih živih in uporabnih besednih zvez kar sama ponuja še ena raba zagrebškega slovarja: če žehmo ugotoviti, kako se natančno glasi kakšna ruska besedna zveza, ki je ni v slovensko-ruskem slovarju, jo lahko z nekoliko kombinatorične spretnosti (vedeti moramo eno njeno komponento) pogosto najdemo v zagrebškem slovarju. Tako najdemo takele koristne zveze kot zoloto pjafdesjat sestoj proby ah vspp/snul bele (14 karatno zlato, navla-žiU perilo), ki jih najdemo sicer tudi v veUkUi razlagalnih slovarjih, vendar ne na mestu bolj znane besede, torej zoloto, bele. Slovar prinaša tudi takele novejše zveze iz pohtičnega življenja kot neprisoedinivšiesja strany, politika nevmeša-telstva, mirnoe sosuščestvovanie, ki pa bi jih morda lahko tudi šteli k sestavljenim terminom. Sestavljeni termini so podobni frazeologemom v ožjem smislu po tem, da ustrezajo po pomenskih in sintaktičnih lastnostih besedam, vendar ohranijo njihovi sestavni deh ponavadi svoj pomen. Molotkov jih v svoj slovar ni vključil, zagrebški slovar pa jih prinaša kar precej, seveda le sploš-nejše, npr. iz zgodovine (prosveščenny; absolju-tizm, vojaškega področja {istrebitelnaja, šturmo-vaja aviacija), botanike (vodjanaja lilija), tehnike (kletočnaja antena) itd. Tudi meja med sestavtje-nimi termini in besednimi zvezami je težko določljiva. Zvezaletčik-nabljudatel npr. nima oznake področja, ki spremlja v slovarju termine, in torej očitno po mnenju avtorjev ni termin, medtem, ko šturmovaja aviacija je termin, saj je dodana oznaka vojn. Znano je, da termini stalno prehajajo v splošno rabo, pri čemer se jim pomen širi ali pa postane prenesen in tako preidejo med fra-zeologeme, npr. absoljutnYJ nol (nul), ki pomeni poleg absolutne ničle v hziki tudi nepomembnega človeka. Zelo koristno je tudi, da so avtorji zagrebškega slovarja zajeli pregovore in rekla. Molotkov jih je v glavnem izpustil, ker so po pomenskih in sintaktičnih lastnostih bolj podobni stavkom kot besedam, saj izražajo cele povedi in tako nimajo vseh lastnosti, ki so značilne za frazeologem. Vendar glede na to, da pomena pregovora ne moremo izpeljati iz pomena njegovih sestavnih delov, pregovori vsekakor sodijo v slovar. Isto velja tudi za rekla, čeprav ta za razliko od pregovorov že po definiciji' nimajo prenesenega pomena. Vendar tujcu kljub temu pogosto niso razumljiva (npr. den' da noč'- sutki proč', kar pomeni enolično, vsakdanje življenje). Navsezadnje zajema slovar tudi znane izreke iz književnosti, ki pogosto dobijo prenesen pomen, npr. vse gnilo v datskom korolevstve, byt'ili ne byt' - vot vopros. Zanimivo je, da v slovarju ni takih oznak iz ruske književnosti kot geroj našego vremeni, gore ot uma in oicy i defi, čeprav so v uvodu omenjene. Je pa veliko drugih, npr. mertvye duši, velikij kombinator. Ti dve oznaki sta očitno že postali last hrvaškega jezika, saj ob njiju ni druge razlage razen dobesednega prevoda. Čeprav je tisk tujejezičnega slovarja, poleg tega v tuji pisavi, zahtevno delo, napak ni vehko. Nerodna pa je napačna letnica pri geslu Velikaja otečestvennaja vojna: veliki domovinski rat (1914-1945), drugi svetski rat (na tlu i s gledišta SSSR). Rusko-hrvaški ah srbski frazeološki slovar je izredno koristen in uporaben pripomoček. Brez poznavanja bogatega gradiva, ki ga prinaša, ni mogoče prestopiti praga zgolj elementarnega znanja ruščine. Kot izčrpen slovar večine pomembnih in običajnih ruskih besednih zvez bo dragocena pomoč tudi učitelju ruščine pri obravnavanju leksike. ' Ozko pojmuje frazeologijo in jo po tem načelu tudi zajema v svoj slovar glavni urednik Ruskega frazeološke-ga slovarja A. 1. Molotkov. Gt teoretični uvod v Frazeo-logičeskij slovar' russkogo jazyka, pod. red. A. 1. Molotkova, Moskva 1967. Širše in diferencirano jo opredeljuje V. V. Vinogradov v knjigi Russkij jazyk, Moskva-Le-ningrad 1947, str. 21-28, od koder je tudi prevzeta definicija frazeološke enote v lingvističnem slovarju Ro-zentalja in Telenkove (D. E. Rozentai, M. A. Telenkova, Slovar' - spravočnik lingvisüceskix terminov, Moskva 1976). ^ Ucebnyj slovar' sočetaemosu slov russkogo jazyka, pod red. P. N. Denisova, V. V. Morkovkina, Moskva 1978. ' Gt zgoraj omenjeni uvod v Ruski frazeološki slovar A. 1. Molotkova, str.' 16 Aleksandra Derganc Filozoiska fakulteta v Ljubljani 41 Iz poljskega jezikoslovja María Honowska, Ewolucja metod polskiego sto-wotwórstva synchronicznego (w dziesiecioleciu 1967-1977). Ossolineam Vroclav 1979. 73 sti. Zanimanje za sinhrono besedotvorje je bilo v poljskem jezikoslovju vedno posebno zivo! v tem je bržčas tudi vzrok, da je razmeroma hitreje kot druga področja opisne slovnice doseglo svetovno raven. Ob hitrem razvoju teoretične misli je nenavadno dragocen in koristen poskus refleksije, povzetka, ocene dosedanjih dosežkov in hkratnega prikaza nadaljnjih raziskovalnih perspektiv. Prav takega poskusa se loteva v svoji zadnji knjigi Maria Honowska, avtorica Zarysa klasyfikacji polskich derywatów iz leta 1967. Besedotvorna problematika, ki je sicer vezana predvsem na poljski jezik, ima hkrati splošno slovanski značaj; gre namreč za problematiko fleksijskih jezikov, za katere je značilna posebna slojevitost morfemov, in jo je za to mogoče uspešno uporabljati tudi za slovenščino. Raziskovalci besedotvorja lahko primerjajo svoja teoretična izhodišča in načine interpretacije s tistim, ki jih nakazuje in ocenjuje avtorica; dozdeva se torej, da bo obravnavana knjiga zanje zanimiva. Avtoričin maksimalno objektivni prikaz problematike, ki so mu tuje nopotrebne polemične di-gresije, nas obvezuje, da na kratko predstavimo najbolj pomembne probleme, ki jih je v zadnjem desetletju obravnavalo poljsko besedotvorje. Pomembne spremembe v metodologiji novejšega poljskega besedotvorja so posledica dveh dejavnikov; 1. kontekstualne raziskave derivatov v nasprotju s starejšim raziskovanjem izoliranega gradiva, 2. spremembe raziskovabie smeri: namesto starejše od oblike k pomenu obratna od pomena k obliki. Te spremembe so sicer v marsičem poglobile interpretacijo, toda istočasno so postavile raziskovalca pred nove, težke naloge. Uvajanje derivatov v kontekst je tesno povezalo besedotvorje s skladnjo: to potrjuje priznavanje nenavadno pomembne vloge metodi parafraze. Besedotvorna parafraza, ki je vsi raziskovalci ne pojasnjujejo enako, je doživela poseben razvoj in se končno uveljavila v podobi sintagme, ki v jeziku dejansko obstaja, npr.: poszukiw-acz 'iskalec' ---czlowiek (ktoš) który poszukuje 'človek (nekdo), ki išče'. Parafraza je postala skladenjsko dokazilo motiviranosti danega derivata (njegova zgradba mora natančno ustrezati parafrazi). »V današnjem času,« piše Honowska, »gradimo interpretacijo posameznega derivata iz konkretnih besednih enot in jo postavljamo v konkretne skladenjske položaje.« (str. 7) Ne glede na vrednost in primernost te metode je vendarle treba opozoriti na njene nepričakovane posledice. Po nji je namreč treba priznati ne-motiviranost derivatu, ki je za govorca nedvomno motiviran, samo zaradi tega, ker ne ustreza natančno parafrazi, npr.: samochod 'avtomobil' ni motiviran, ker ne hodi 'chodzi' ampak se vozj ' jedzie'. Takih nemotiviranih derivatov je v zadnjem času cela vrsta in so zelo tvorni, npr.: roz-ruch iabryki 'pogon tovarne' (ki začenja z delom 'uruchamia sle', in se ne razgibava 'rozrusza sie'). Novo pojmovanje parafraze je temeljito preok-renilo problematiko besedotvorne osnove in v zvezi s tem postavilo vprašanje o statusu formanta. Že Miloš Dokulil meni, da zaznamuje iormant »množica lastnosti, po katerih se derivat loči od korenske besede«; ne gre torej samo za morfeme (sufikse in prefikse). Ob sufiksaciji in prefiksaciji se sedaj torej kot enakovredna pojavlja paradigmatska derivacija s samoglasniški-mi in soglasniškimi alternacijami ter končno dezintegracijo osnove (rezanje, krajšanje) in izpuščanje nekaterih njenih elementov. Pripomniti je treba, da je vprašanjem alternacije posvečeno mnogo znanstvene Uterature: odkriva nam položaje, v katerih je alternacija edini formant npr.: brzuš 'trebušček' od brzuch 'trebuh' (modifikacijski derivat), in take, v katerih igra drugotno vlogo, npr.: cztowieczy 'človeški' od cztowiek 'človek'. Izkazalo se je tudi, da je alternacija kot formant ali njegov del odvisna tudi od tega, kaj pojmujemo kot besedotvorno osnovo: če za obliko naczelnik 'načelnik' s parafrazo 'ktoš wystepujacy na czele jakiegoš zespoiu # 'kdor je na čelu skupine' sprejmemo kot osnovno geselsko besedo czoto 'čelo', bo alternacija del formanta, če pa kot osnovo pojmujemo pridevniško besedo naczelny 'načelen', alternacije sploh ni. Razširitev pojma formant je posledica dejstva, da derivacije ne pojmujemo zgolj kot dodajanje (odvzemanje) morfemov, se pravi površinskih enot, temveč vidimo v nji proces, ki ga pogojujejo različne operacije, ki v površinsko pojmovani derivaciji niso vidne, npr.: sufiksacija v derivatu bogacz 'bogataš' sledi odvzemu sufiksa -at v osnovnem pridevniku bogaty 'bogat'. (Ta proces potrjuje že slovenjenje primera. Op. prev.) Z odkrivanjem vmesnih operacij se sodobno besedotvorje pribhžuje generativni slovnici. Naslovnik sporočila že zaradi jezikovne kompetence brez težave odkriva preoblikovalne operacije, ki jih je do končnega rezultata prešel derivat. Novo pojmovanje formanta povzroča tudi marsi-kako komplikacijo in nujno zahteva poglobljen premislek, toda Honowska pravilno meni, da se 42 danes ne moremo več vrniti k morfemskemu pojmovanju formanta in se zadovoljiti z njim: treba je upoštevati tudi preoblikovalne operacije. Ob alternacijah razmišlja Honowska tudi o para-digmatski derivaciji, npr.: spjev 'spev, petje' do spiewac 'peti'. Loči več kot deset tipov takih postopkov. Pomembno je ugotoviti, ali je paradig-matski postopek v derivaciji primaren ali sekundaren. V derivatih kot spiew 'spev, petje', obrona 'obramba, zagovor', zdrowie 'zdravje', biel 'belina' je sprememba paradigme osnovni derivacijski dejavnik. Paradigmo zamenjuje sufiks samo v tipih Stanislava od Stanislav, markiza od markiz. V drugem tipu, vanj sodita po Honowski derivata spryciara 'prebrisanka' od sprydarz 'prebrisanec' in nudziara 'dolgočasnica' od nudziarz 'dolgočas-než', ima paradigmatska sprememba samo eks-presivno funkcijo. Mnogo težav povzročajo še vedno tako imenovani semantični presežki, t j. tiste pomenske prvine, ki niso formalno (strukturalno) izražene: npr. iz zgradbe derivata zieleniak ne izhaja njegov pomen 'prostor, kjer (prodajajo reči, ki) so zelene', ker imamo opravka z izpustom nekaj pomenskih elementov. Da bi ugotovili, kaj je izpuščeno, je treba primerjati slovarsko deflnicijo s pomenom, ki izvira iz zgradbe. Taka metoda nam dovoljuje, da ugotovimo, kaj iz zunajjezi-kovne resničnosti (lastnosti designata) je jezik izrazil in kaj izpustil, pa vendar naslovnik razume. Metodološka orientacija v smeri semantične analize komplicira tudi problematiko sinhrone izpeljave derivatov. Zdaj ne pojmujemo več vedno daljšega izraza (glede na število moriemov) kot izpeljanko iz krajšega, znani so tudi obratni položaji: npr beseda natr^t 'nadležnež' je izpeljanka iz pridevnika natretny 'nadležen', ker jo parafraziramo s 'ktoš, kto jest natretny # kdor je nadležen' na osnovi kontekstualnih razlik (natretny 'nadležen' je lahko tako človek kot misel, natret 'nadležnež' pa samo človek). Formant je v tem primeru paradigma in izpust sufiksa-ny. So pa tudi taki pari besed, ki vzbujajo dvom o smeri izpeljave, npr.: sadyzm 'sadizem' in sadysta 'sa- dist. Dvom lahko rešijo skladenjske operacije, npr. nominalizacija jego sadvzm 'njegov sadizm', ki vodi Honowsko k prepričanju, da je derivat sadyzm 'sadizem' ('bycie sadysta # biti sadist'). Mnenje, da semantična izpeljava lahko poteka v obratni smeri kot formalna, ilustrira par derivatov dziennikarz 'novinar, časnikar' in dziennikar-stwo 'novinarstvo, časnikarstvo'. Dosedanje interpretacijske metode vodijo k prepričanju, da obstajata pogosto dve (včasih tudi več) derivacijski motivaciji, zlasti pri večmor-femskih derivatih. Zato Renata Grzegorczykowa in Jadwiga Puzynina v svoji zadnji knjigi Stowo-tw6rstwo wsp6tczesnego jezyka polskiego (Bese-dotvorje v sodobni poljščini, Varšava, 1979) navajata v karakteristiki vsakega formanta tudi informacijo, ali tvori eno-ali več motivacijske derivate. Primer dvojno motiviranega derivata je lahko pridevnik g6rnjczy 'rudarski' (od gornik 'rudar' ah gornictvjo 'rudarstvo'). O izboru pravilne motivacije odloča kontekst. Knjiga Honowske vsebuje tudi izsek iz nove klasifikacije derivatov, pripombe o substituciji kot načinu preverjanja klasifikacije, opombe o besedotvorni zgradbi zioženk in na koncu bogato bibliografijo. Odlikuje jo terminološka jasnost in doslednost V kratkem prikazu je mogoče predstaviti samo najbolj pomembne problemei številne, uspešne rešitve problematičnih vprašanj pa nam odkrije lahko samo izvirnik. Na koncu naj še dodamo, da semantični pristop k besedotvorni anahzi daje tudi rezultate, ki jih avtorica ne omenja: začenjajo se namreč poskusi raziskav v smeri predvidevanja, kakšne derivate lahko izpeljemo iz danih besedotvornih osnov in kakšnih ne moremo, npr. imena orodij lahko izpeljujemo samo iz glagolov, ki imajo v globinski strukturi orodnosL Antonina Grybosiowa, Šlezijska univerza v Katovicah Prevedel Tone Pretnar, Jagelonska univerza v Krakovu 43 Slovenski jezik in književnost v gibanju znanost mladini Gibanje Znanost mladini se je v Sloveniji in Jugoslaviji začelo v šolskem letu 1964/65, in sicer v okviru mednarodne organizacije ICC (International coordinating conunitee for the presentation of science and development of out-of-school scientific activities) pri Unescu. Predsednik slovenske sekcije gibanja dr. Marjan Žagar je hkrati že dve mandatni dobi tudi predsednik ICC. Slavisti smo se v gibanje Znanost mladini vključili razmeroma pozno, v šolskem letu 1978/79. Pobudnik za to je bilo Slavistično društvo Slovenije pod vodstvom takratne predsednice dr. Brede Pogorelec. Neposredni povod za to je bila akcija Slovenščina v javnosti.ki jo je SDS skupaj s SZDL že dlje časa pripravljalo; prav tedaj je bilo v javni razpravi gradivo za posvetovanje v Portorožu, ki je bilo maja 1979. Ker so bile naloge na to temo v prvem in drugem letu tekmovanja številne in tudi najbolj kvalitetne, kaže, da je vprašanje slovenščine v javnosti s svojo usmerjenostjo mlade pritegnilo in spodbudilo njihovo raziskovalno zagnanost Seveda so se dijaki odzvali tudi na druge razpisane teme ali pa so si temo izbrali sami. Letos je bilo za skupino slovenski jezik in književnost izdelanih 26 nalog, od tega 11 iz književnosti in 15 jezikovnih. Naloge so zajele naslednje teme: - dialektologija: Krajinska imena v Mednu (Janez Kopač - Gimn. Lj.-Šentvid), Hišna imena v Rakitnici na Dolenjskem (Mojca Lovšin - Gimn. I. Cankar, Ljubljana), Hišna imena v Zgornji Jazbini (Cordana Višinski - Gimn. I. Cankar, Ljubljana), Ledinska imena v Koritih (Miran Špelič - Gimn. I. Cankar, Ljubljana), Ledinska imena v mgjem kraju (Zdravko Horvat - Gozdar, tehniška šola, Postojna), Poimenovanja delov mlina, poimenovanja dela mlina, mlinarskega orodja, pregovori v zvezi z mlinom (Judita Mohar - GPS Ljubljana), Opis otroških iger v narečju (Mojca Končan -Gimn. I. Cankar, Ljubljana); - terminologija: Terminološki slovarček zmajar-stvd (Janez Kopač - Gimn. Lj.-Šentvid); - slovenščina v javnosti: Jezik pisnega obveščanja v naši občini (Milojka Mihelj, Alenka Bizjak, Rosana Čermelj - ŠC Veno Pilon, Ajdovščina), Jezikovna analiza govornega programa Radia Koper (Erika Plahuta, Katja Vošinek, Karmen Škoda - Slov. gimn. Koper), Govorna kultura tolminskih srednješolcev (Krasomila Jakončič, Nataša Saksida, Katica Satmari - ŠC Vojvodina, Tolmin), Sporazumevanje srbohrvaško govorečih v našem kraju (Miranda Mrčela - GPS Ljubljana); - sociolingvistlka: Stalno jezikovno in nejezikov-no izražanje ob važnejših življenjskih priložnostih (LiUjana Štefančič, Mira Miškot - GPS Ljubljana); - stilistika: Jezikovna in slogovna analiza Kavčičevega romana Pustota (Irena Ogrin, Vesna Strmšek - Gimn. Lj.-Šentvid), Vdor revnega jezika v sodobno slovensko dramatiko (Ksenija Cer-nigoj - ŠC Veno Pilon, Ajdovščina); - sodobna slovenska književnost Poskus antiro-mana pri nas 1978, 1979 (Breda Vukmir, Brane Bičanič - Gimn. Rudolfa Maistra, Kamnik), Podoba življenja in sveta v slovenskem romanu 1978 in 1979 (Vita Žerial, Jasna Vitežnik - Gimn. Nova Gorica), Čas in prostor v Jančarjevem romanu Galjot (Martina Trampuž - ŠC Veno Pilon, Ajdovščina), Vrednosf in pomen znanstvene fantastike (Samo Resnik - I. gimn., Maribor); - slovenska književnost v koroškem zamejstvu: Slovenska proza v koroškem zamejstvu po IL svetovni vojni (Vladka Curin - Gimn. Brežice), Slovenska proza v koroškem zamejstvu (Andreja Stopar - Šola za živ. m vet tehnike, Ljubljana); - obravnave posameznih pesnikov in pisateljev: Snovni viri Jurčičeve proze (Aleš Belčevič, Vilma Brodnik - Gimn. Lj.-Šentvid), Ignacij Borštnik -osebnost ustvarjalca in slovenskega igralca (Jože Korošec - Gimn. Kranj), Žiga Lavkaul Mozirski (Damjana Osterc - Gimn. Celje), Cveto Preželj in njegov svet (Mojca Črepinšek - Gimn. Celje). Naloge so bile v povprečju boljše kot lansko leto. Na splošno smo opazili, da je največja vrednost nalog v zbranem gradivu, za sintezo pa marsikdaj zmanjka moči. Organizatoni smo zato dijakom svetovah, da je za boljše raziskovalno delo mladih nujno potrebno, da se povežejo z mentorji na šolah, ti pa s strokovnjaki na Filozofski fakulteti, obeh pedagoških akademijah, SAZU in drugod. Seveda so mentorji po šolah (v tem poročilu jih zaradi nepopolnih podatkov poimensko ne omenjamo) že do sedaj ogromno storili za 44 kvaliteto oddanih nalog. V prihodnje bi kazalo razmisliti tudi o pripravi slovenističnih taborov. Strokovna komisija, ki so jo sestavljaU: - za slovensko književnosti: prof. dr. Matjaž Kmecl, mag. Marjan Dofgan, prof. dr. Helga Glu-šič, prof. dr. Franc Zadravec, prot Tomaž Sajo-vic; - za sfovenski jezik: prof. dr. Tine Logar, asisL dr. Alenka Šivic-Dular, proi. dr. Breda Pogorelec, prof. Zvonka Leder-Mancini, proi. dr. Jože Toporišič, mag. Janez Dular, prof. Erika Kržišnik, je sklenila, da podeli nagrade naslednjim nalogam: - Jezikovna anahza govornega programa Radia Koper (Erika Plahuta, Katja Vošinek, Karmen Škoda) z oceno: Avtorice so poslušale jezik oddaj v kratkem časovnem presledku nekaj dni marca meseca, gradivo so posnele in izdelale magnetogram. Na tej podlagi je bila izdelana anahza jezikovnih pojavov po slovničnih ravninah, anahza besedil po glavnih radijskih žanrih in ocena oddaj. - Snovni viri Jurčičeve proze (Vilma Brodnik, Aleš Belčevič) z oceno: Izredno vestno zbrano gradivo, obenem soočeno z Ruplovimi komentarji v ZD; imponira obvladovanje Jurčičevega teksta, tako da avtoqa tudi pri podrobnostih dokumentirata paralelizme med zapiski in pripovedno realizacijo. Tako naloga plastično prikazuje temeljitost in natančnost Jurčičevega načina pripovedovanja, njegove »pripovedne tehnologije«. - Poskus antiromana v sodobnem slovenskem pripovedništvu (Breda Vukmir, Brane Bičanič) z oceno: Avtorja sta si izbrala za predmet svoje naloge aktualno vprašanje iz sodobne literarne tvornosti, ki jo srednješolski literarnozgodovin-ski pouk navadno preveč zanemarja. Naloga dokazuje, da je lahko tudi ta zanimiva za vsakega mladega raziskovalca, če je le deležen primernega mentorstva in ustreznega hterarnoteoreUčnega pouka. - Jezik pisnega obveščanja v naši občini (Miloj-ka Mihelj, Alenka Bizjak, Rosana Čermelj) z oceno: V nalogi je prikazana raven jezikovne kulture v Ajdovščini; avtorice so pregledale in opisale stanje v glavnih delovnih organizacijah, šolstvu, športu. S tem svojim raziskovanjem so prispevale dragocene podatke stalni sekciji SZDL in SDS Slovenščina v javnosti. Vehko število prijavljenih nalog in kvahteta nagrajenih nalog pričata o tem, da vključitev slovenskega jezika in književnosti v gibanje Znanost mladini ni brez pomena tudi za razvoj slo-venistične stroke, še posebej za popularizacijo raziskovanj. Mladi imajo tako možnost, da se v srednji šoU natančneje posvetijo tistim aktualnim vprašanjem raziskav slovenskega jezika in književnosti, ki niso predmet rednega pouka. S spodbujanjem tovrstnih prizadevanj pa bomo najbolj navdušene usmerjali tudi k nadaljnjemu poglobljenemu študiju na visokošolski ravni. Erika Kržišnik, Tomaž S a i o v i C Filozofska fakulteta v Ljubljani Opravičilo bralcem Lanskoletno letno Kazalo nam je po svoje »uredil« tiskarski škrat Napako smo opažih takoj, opozorili smo nanjo tiskarno, ta se je opravičila in nam stroškov za Kazalo ni zaračunala. Nameravah smo natisniti novo, popravljeno Kazalo - toda zaradi varčevanja tega nismo napravili. Upamo, da bodo bralci našo odločitev sprejeh z razumevanjem. Uredništvo JiS