1 53 i* feš-1 s, Glasilo avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva Vse spise, v oceno poslane knjige itd. je pošiljati samo na naslov : Uredništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6. Rokopisov ne vračamo. Vse pošiljatve je pošiljati franko. Učiteljski Tovariš izhaja vsak petek popoldne Ako je ta dan praznik, izide list dan pozneje. Vse leto velja . . 10-— K pol leta .... 5*— ,, četrt leta .... 2-50 „ posamezna številka po 20 h. Za oznanila je plačati od enostolpne petit-vrste, če se tiska enkrat . . 16 h . , , dvakrat. . 14 „ , , „ trikrat . . 12 , f za nadaljna uvrščenja od petit-vrste po 10 h. Oznanila sprejema Učiteljska tiskarna (teleton št. 118). Za reklamne notice, pojasnila, poslana, razpise služb je plačati po 20 h za petit-vrsto. Priloge poleg poštnine 15 K. Naročnino, reklamacije, to je vse administrativne stvari je pošiljati samo na naslov: Upravništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani. Poštna hranilnica št. 53.160. Reklamacije so proste poštnine, Jugoslovanskemu klubu v državnemu zboru na Dunaju! Svojemu narodu I Upravni odbor Zaveze avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva je na svoji seji dne 10. septembra 1917 v Ljubljani sklenil soglasno, da obvesti Jugoslovanski1 klub v državnem zboru na Dunaju in naš narod potom časopisja o nastopnem manifestu, proseč Jugoslovanski klub in našo javnost, naj ga blagovolita oba vzeti na vednost in v uvaževanje: Glasom § 2., lit. b, pravil je namen naše Zaveze pospeševanje in bramba duševnih, gmotnih, moralnih in pravnih interesov učiteljstva in šolstva na narodni, napredni in demokraški podlagi. Bojni vihar divja naprej z nezmanjšano silo. Čutimo posledice dosedanje krvave borbe, kakršne svet še ni zrl, toda konca še ne vidimo, a slutimo ga v prepričanju, da nam prinese rešitev in Izpolnitev naših idealov, ki so: samostojno učiteljstvo in samostojno narodno šolstvo, moralno in materialno stoječ na trdnih temeljih samoodloče-vanja zedinjenega jugoslovanskega naroda, torej oboje prerojeno v novo življenje po zgoraj imenovanih osnovnih načelih naše organizacije, zato- osvobojeno od vsakega tujega gospodstva. — Naslonjeni na pravice, ki nam jih dajejo pravila naše organizacije; še bolj pa sklicujoč se na čuvstvo, mišljenje in hrepenenje naroda, ki smo mu učitelji; oprti končno na svoje dosedanje delovanje v svojih organizacijah, ki smo njega bistvo in smoter načelno označili ob 251etnici naše Zaveze dne 7. septembra 1913. na slavnostnem zborovanju v Narodnem domu v Ljubljani, se danes naša prva beseda ne more glasiti drugače, nego tako: V Zavezi avstrijskega j u -goslov. učitelj stva združeno učiteljstvo se brezpogojno in navdušeno pridružuje deklaraciji Jugoslovanskega kluba, kakor jo je priobčil državnemu zboru dne 3 0. maja 1917. S to izjavo gre vzporedno naša prošnja, naslovljena na Jugoslovanski klub in glaseča se tako, naj imenovani klub od svoje slovesno izrečene zahteve pod nobenim pogojem in za nobeno ceno ne odneha, temveč naj vztraja ob njej do končne zmage, ki daje edino poroštvo svobodnemu in samosvojemu bodočemu narodnemu življenju! Ob uresničenju te deklaracije, ki jo Ponazoruje v majhnem naša organizacija, dobi naše narodno življenje državno konkretnooblikoinsto obliko pridejo našemu narodnemu življenju temeljni pogoji obstanka, razvoja in napredka — torej pogoji zagotovljene eksistence! Brez šolstva pa ni nobenemu narodu življenja, zato ga ne more imeti niti naš jugoslovanski narod. Ne moremo si misliti državne konkretne oblike, ako bi izločili iz nje šolstvo — od osnovnega do visokega, torej šolstvo vseh kategorij — ker bi tako ostalo telo brez duše, studenec brez vode, glava brez misli: dobili bi mrtvorojeno dete! Državna oblika dobi konkretnost, če ji utelesimo narodno šolstvo kot nje sestavni in bistveni del. Naša dolžnost je, da to poudarimo z vso odločnostjo! Vsaki samostojni in svobodni državi je treba samostojnega in svobodnega šolstva, in tako šolstvo mora biti tudi v samostojnem državnem telesu, ki ga zahteva deklaracija Jugoslovanskega kluba pod Habsburškim ž e z I o m. Zato je prva zahteva, ki potrka na naša vrata, reforma vsega šolstva kot glavnega !kulturnega činitelja, kot pravira in kul-minacije narodne kulture, kot glavne opore v razvoju in napredku, kot glavnega orožja v kulturnem tekmovanju in borbi za obstanek! Iz vsega srca želimo, da zacvete iz sedanje krvave dobe vsakemu narodu zaželjena doba miru, ki zagotovi vsem in vsakemu razvoj duševnih in telesnih sil ter prekrije grozo sedanjih dni in človeštvu izleči rane s plodovi kulturnega dela. Predvsem želimo to svojemu jugoslovanskemu narodu! Združen in enoten naj tekmuje z ostalimi kulturnimi narodi na kulturnem polju, sam zametajoč tlačen je enega po drugem ter življenje in uživanje enega na ■škodo drugemu; saj je sam — kakornihče drugi —-prebridko izkušal vse bolesti, vsa ponižanja in vso nemoralnost vsakega nekulturnega in nečloveškega zatiranja! V tem pogledu stoji naš jugoslovanski narod v lepoti in čistosti nad vsemi drugimi narodi, zato se mu s priborjeno svobodo in potom narodnega šolstva čimprej dvigne in ojači vsa njegova moč in energija, da bo kot novorojena silna kulturna celota uspešno in zmagovito kljuboval vsem bodočim časom in viharjem! Naša osveta ne bo krvava, naša osveta bo kulturna! Šolstvo, reformirano po potrebah in zahtevah naroda in služeče le njemu samemu, okrepi vse njegove duševne sile, zato se pa po-stoteri tudi narodova produktivna moč, ki bo znala racionalno izrabljati vse plodove in zaklade svoje zemlje ter na vsa- kem polju in na slehernem mestu postaviti popolnega moža! Nič nam ne pojde v izgubo, zakaj z našo duševno močjo naraste tudi naša gospodarska vrednost in socialna veljava. Materialne žrtve, izdane za šolstvo, utegnejo biti v početku težko občutene, toda z narodovo zavestjo splošnega in vsestranskega napredovanja ter z vedno razvijajočo se narodovo inteligentnostjo se prelijejo materialne žrtve v rado-voljno narodno davščino, ki jo bo vedno lažje zmagovati, ker bodo njene obresti vedno bogatejše! Temeljita narodna splošna in strokovna izobrazba je neizčrpna gonilna moč, ki neprestano drami in dviga duševne sile, da delujejo smotrno in namenoma, iščoč novih sredstev in potov, ki prirodne moči, sadove zemlje ter zaklade podzemlja in voda umno naravnavajo in izrabljajo s čim manjšimi stroški, a s tem večjim dobičkom za posameznika in skupnost. Le narodno šolstvo nam postavi na vsako mesto svoje a. In le od svojca moremo in smemo pričakovati, da opravlja svoj poklic tudi s srcem in ne zgolj mehaniško in mrzlo kakor tujec, ki naroda ne more ali noče razumeti. Le svojci, ki imajo srce in smisel za narodove potrebe, ki poznajo njegovo dušo, morejo narodu služiti in morejo dvigajoč in pospešujoč vplivati na vse strani v svojem delokrogu. In le tako delo dviga zaupanje naroda do vodilnih in upravnih mest, in le tako delo pospešuje obče napredovanje. Nikogar več ne bo z narodom vezalo samo njegovo službeno razmerje in narobe ne bodo naroda z njim spajali le avtoriteta službe, strah in slepa pokorščina, ampak vezi ljubezni, spoštovanja in zaupanja se bodo prepletale vsekrižem, kriz posameznikov ustvarijo enotno celoto, stremečo v vseh sestavnih delih k napredku in popolnjevanju ! Največ nesreče, ki je doslej tepla naš narod, so krivi tuji elementi, ki so se zajedli in vtihotapili v naše narodno telo, služeč sebi po načelu: D i-v i d e e t i m p e r a ! Za pridobitev vsake malenkosti in posameznosti je bilo treba bojev in izčrpavanja duševne energije, ki bi jo lahko uspešnejše porabljali, ko bi stala na naši strani pravica in pravičnost. Trpeli smo moralno in materialno, ko so valovi tu-jinstva pluskali v naše ozemlje, ko je tujec ljudstvo in zemljo i z ž e-mal v svojo korist! Novi dom našega jugoslovanskega naroda se mora dvigniti na demo kraške m temelju i n r a s t i v z n amen j u n a-p rednosti pod v s e oživljajo- čim solncem enakosti, bratstva in svobode! — Ob reformi šolstva, ki je njega uspešno delovanje označeno s pravkar izrečenimi besedami v širokih konturah, je v Zavezi združeno učiteljstvo pripravljeno vsekdar sodelovati po svojih najboljših silah, z vztrajnostjo in nesebičnostjo, ki nam jo narekuje ljubezen do narodove bodočnosti! Vsakemu takemu pozivu se pokoravamo brezpogojno ! Trdimo, da smo na tako delo učitelji v prvi vrsti poklicani, ker se moremo naslanjati na svoje izkušnje, ne da bi zametali nasvete in misli, ki pridejo iz laiških vrst. Kdor hoče našemu narodu srečo — je vsak pozvan, je vsak dobro došel ob tem delu! Roke vseh morajo poprijeti za delo, da pridemo prej do novega življenja ! Vsak nam je brat in sotrudnik; samopašnikom, zajedalcem in izkoriščevalcem pa ne sme biti mesta med nami! Na škodo naroda se ne sme nihče več okoriščati! Delo, ki ga je v Zavezi združeno u-čiteljstvo izvršilo v dobi vojne in ki ga izvršuje še danes, budi v nas zavest storjene dolžnosti. Služimo samo resnici, ako trdimo, da je bilo to delo dvakrat težavno, in sicer v materialnem in moralnem pogledu, ker so nam ležale na poti zapreke materialnega in moralnega značaja. Kar se tiče materialnega položaja, ni ta niti za las boljši od onega, ki je učiteljstvo tlačil v predvojni dobi. Temeljne plače so ostale povsod neizpre-menjene, kapale so le skromne draginj-ske in vojne doklade — tu v večji, tam v manjši, ponekod v popolnoma nezadostni izmeri, a povsod v toliki skromnosti, d a je zmagovanje vseh življenjskih potreb in zahtev ob s a m i h službenih prejemkih absolutno nemogoče. Ob teh žalostnih materialnih razmerah našega učiteljstva je bilo dovolj pisanja in govorjenja že v dobi pred vojno, pa tudi v teh strašnih letih svetovne vojne. A kakor pred vojno, tako si je vsak najskromnejši pri-llbljšek tudi v vojni dobi priborilo naše učiteljstvo samo potom neprestanega prizadevanja svojih organizacij. Ko bi te ne delovale, bi naša gospodarska katastrofa odprla že celo vrsto novih naših grobov! Da bo položaj našega učiteljstva temelji-tejše pojasnjen, je treba povedati, da niso šolske oblasti glede materialnega izboljšanja ali ničesar ali premalo storile, in je bilo učiteljstvo — kakor že povedano — navezano zgolj samo nase. Pismene in ustne prošnje ter dokazovanja potrebe so storile to, kar šteje danes naše učiteljstvo svojega. Pač pa niso šolske oblasti štedile z nalaganjem novih opravkov, ki so s šolo in z vojno v kakršnikoli posredni ali neposredni zvezi. Ni polja, kamor bi v dobi vojne ne segalo delo našega učiteljstva. Ker pa je v vojaških službah povprek 50% naših učiteljev, je umevno, da je delo, ki je moralo in mora biti dovršeno, v dvojni meri padlo na rame tovarišem, ki so ostali doma, oziroma so prazna moška učna mesta zasedle učiteljice, da je vzgojno in izobraževalno delo ljudske šole več ali manj nemoteno teklo naprej. Ponekod je moral isti učitelj prevzeti pouk na dveh šolah. Kako in kje vse je angažirano delo učitelja in kakšni so uspehi tega dela, to je deloma razvidno iz sprotnih poročil v našem glasilu a tega ne more povedati kratka beseda. Mnogo tega dela je dovršenega po uradnih navodilih, a največ dobrotvor-nosti je naše učiteljstvo izvršilo prostovoljno po lastnih iniciativah. Premnogo je krajev in občin po vsem našem ozemlju, kjer je u č i t e 1 j s v o j e m u 1 j u d s t v u v s e — tako ob svojem delu v šoli, kakor ob svojem delu zunaj šole. Oče, mati, župan, svetovalec, tolažnik, rednik, dopisnik, zavetnik in zagovornik — vse to je danes naš učitelj svojemu ljudstvu, ko je sam 'dostikrat najbolj potreben vsega tega, kar daje drugim. Ni med nami nikogar, ki bi si v teh hudih časih pritisnil na čelo peč-at individualnega egoizma ! Da je tako vsestransko dela naporno In izčrpljivo, je toliko bolj umljivo, ker ni materialnih sredstev, da bi si mogli z nabavo najpotrebnejših življenjskih potrebščin nadomeščati izrabljenih lizičnih moči. Zato naše telesne sile pešajo in se izrabljajo v službi svojemu narodu. Moralne neprilike — da se najmilejše izrazimo! — so ležale v tem, da so nas tujci po srcu in krvi, pa tudi naši lastni ljudje krivo ¡in namenoma napačno sodili, ovajali in natolcevali ter s tem posameznikom in njih ro-dovinam provzročali nedopovedljive duševne muke, hišne preiskave, službena premeščen j a, preiskovalne zapore in materialne škode. Strasti nacionalnega in politiškega nasprot-stva so uganjale nasproti našemu učitelj-stvu pravcate orgije. Najresnejši in najstrašnejši čas, kar jih pomni svetovna zgodovina, je zbudil toliko podlosti in sovraštva, da prekipeva človeku mirna misel v bolest in odpor krivično sojene in križane resnice! Mehkejšim naturam ostanejo sledovi prebitega trpljenja vedno začrtani v dušah; močnejše osebnosti so dobile v duševnih bolečinah izvor novim dejanjem v korist stanu, šolstvu in narodu, kakor to zahteva maščevanje kulturnega človeka! Premnogo je slučajev, ko so naše tovariše in tovarišice lhtro izpustili iz preiskovalnih zaporov, ko še do obravnav ni prišlo, ker je bila njih nedolžnost takoj izpričana. Vendar so bili tudi taki nedolž-niki od šolske oblasti disciplinira-n i — zaradi nekrivde, kar se ne sklada s čuvstvom pravičnosti. Kar je zagrešila zloba in strast, to je moralno popravila dokazana n e-krivda, in to v še večji meri popravi pravičnejša bodočnost, ki je ne bo oskrunjalo razdivjano strankarstvo ali nacionalno maščevanje, temvečki bo sodila po pravici in resnici! Komur pa je sila razmer zlomila vse duševne sile in mu namesto energije vrgla seme uničujoče resignacije — tega o s v e t i m o mi, kolikor nas še ostane, s podvojenim delom v prid o-svobojenemu svojemu stanu. Kolikor naših učiteljev je bilo pozvanih pod orožje, so vsi1 do zadnjega storili svojo dolžnost, kamorkoli jim je velevalo povelje. O tem govore priznanja in pohvale višjih in najvišjih vojaških poveljstev. Glede oproščenja naših učiteljev zaradi nenadomestljivosti od vojaške službe je opažati v raznih krajih različne tendence. Nekod so oproščeni mlajši in morajo služiti starejši, drugod je več učiteljev doma nego v vojaški službi, ker je v oproščenje predlagajoča šolska oblast mnenja, da učitelj, ki za frontno službo ni sposoben, več koristi domačemu kraju in domači šoli, nego bi koristil v vojaški pisarnici ali v kaki drugi slični vojaški službi. Drugod pa je zopet odstotek oproščencev silno majhen ali ga pa sploh ni, kar je posebno kvarno za enorazrednice, koder bi že p o z a k o n u morale služiti le m o-.š k e učne osebe. Naši učitelji vojaki služijo v najrazličnejših vojaških službah in na vseh frontah v raznih stopnjah podčastnikov 'in častnikov, mnogi od njih odičeni z odlikovanji, mnogi od njih z živim zanimanjem za delo in življenje med nami doma, mnogi od njih s trajnimi pismenimi stiki s tovariši in našimi časopisi — ostali so v ognju in pod mečem, zroč smrti v obraz, še vedno naši dobri in zvesti tovariši, naši v r 1 i u č i t e 1 j i ! Ko se vrnejo, odlože orožje smrti in si zopet opašejo orožje duha — svoji pridejo med svoje! Nekateri pa so se že odločili, da ostanejo tudi po vojni vojaki. Mnogi pa so žrtvovali največ! To so oni, ki jih je v cvetju let in v kipeči sili telesnih moči podrlo sovražnikovo orožje ali jih je uničila bolezen. Ti so darovali svoj največji kapital — življenje svoje! Tudi tako nastale vrzeli v svojih vrstah bomo morali mi, kolikor nas učaka dobo miru, nadomestiti s podvojenim delom in z naraščajem, ki je v stanovski zavednosti utrjen in strokovno izobražen. O vsem delu našega učiteljstva, kolikor in kakor ga je izvršilo v dobi vojne doma ali v vojaški službi, bo mogoče natančno poročati šele po vojni na podlagi statistike, ki jo izvedemo potom svojih organizacij ob pravem času. Iz vsega povedanega je razvidno, da stoji danes naše učiteljstvo na meji razdobja. Pogled nazaj nam zbuja ponos poštenega in resnega dela; današnji naš položaj je malo vabljiv, a je dokaz, kolik o m oči rodi volja, ki hoče sedanjosti pomagati preko vseh težav in zaprek do zmožnosti in obvladanja razmer; naprej nam pa gledajo oči v zavesti, da nam bodočnost pripravi častno mesto med kulturnimi delavci našega jugoslovanskega naroda ! Na vse strani razglašamo tudi mi, ki smo se združili v naši Zavezi, v smislu besed italijanskega socialista Turattija izpoved svojega bodočega dela: »Pridržujemo si pravico, delati za narod po svoje, po svojem najboljšem prepričanju in po svojih najboljših močeh!« Vodstvo Zaveze avstrijskega jugoslovanskega učitelstva. VLjubljani, dne 10. septembra 1917. Predsednik : Tajnik: L Jelene. Vil Rus. Vojna Dr.e 10. oktobra 1892. sem se odpravil na svoje prvo službeno mesto kot začasni učitelj in voditelj enorazrednica v Budanjah pri Vipavi. Takrat je Karel Wider služboval v Vipavi kot stalni učitelj. In že ob svojem prihodu v Vipavo sem se z njim pobliže seznanil, ko sem obiskal nadučitelja Skalo in njega, ki je imel v šolskem poslopju v pritličju na desno prijetno sobico za stanovanje. Na priporočilo metliškega notarja Stajerja me je gostoljubno sprejela čislana rodovina Julijanijeva, kjer sem takrat in pozneje večkrat prenočil. Drugega dne dopoldne sem šel v družbi s Skalo in Widrom obiskat tovariša Franceta Punčuha na Slap, popoldne pa smo odšli skozi Vrhpolje proti Budanjam. Tako mi je bil pokojni tovariš Wider spremljevalec na prvi poti v učiteljsko življenje; a jaz — kakortudi mu trajno hranim hvaležnost za zvesto prijateljstvo — ga nisem mogel spremiti na poslednji poti: daleč tam v črnogorski Podgorici ga je ubila nam tako sovražna vojna usoda, ko je čvrsta moška sila kipela v njem in so mu upapolni pogledi lili uteho ln moč v hrepeneče srce.. . Končano je! In skoro zavidno lahko gledajo drugi stanovi na nas, ki nam je razbesueli vihar tega strašnega klanja in umiranja ugrabil toliko najboljših in najzvestejših tovarišev in borcev za pravice in napredek našega stanu! Med temi je stal z neizprosno doslednostjo in zgledno značajnostjo tudi naš ljubi prijatelj Karel ves čas svojega učšte-ljevanja vse do zadnjega diha! Taka praznota in puščobnost plane časih v t, peče srce, da nehete vzklikneš: Glej, ostal si samo zato, da jim pišeš nekrologe! — Lažje in lepše bi bilo srcu, da molči. Tako pa razglobijamo v sebi in govorimo z nerodno besedo, kar je nedopovedljivo, in si trgamo rane. A dolžni smo spominu piijateija, da pozabljamo nase in mislimo nanj. Z Widrom sva se redno shajala vsak četrtek in nedeljo popoldne, večkrat pa tudi med tednem; pičlo uro hoda sva bila vsaksebi: ali je prihajal on k meni, ali sem ga obiskoval jaz. Obilokrat pa sva posetila tudi tovariša: Pcrneta v Šturjah, Rudolfa na Planini, Kambiča na Ustju, Punčuha na Slapu ., . Hodili smo na zborovanja učit. društva v Postojno in Orehek, govorili smo, se navduševali, sanjali. Priredili smo sestanek pri Lavrenčiču na Vrhpolju, kjer nas je obiskal Ivo Trošt z Razdrtega. V vipavski Čitalnici smo uprizarjali gledališke predstave, udarjali smo na tamburice, ki smo si jih nabavili ob podpori rodoljubnega trškega zdravnika dr. Kende. O Petrovem 1893. smo se dvignili Vipavci v Ljubljano na Sokolski zlet. Jaz sem nosil po ljubljanskih ulicah prapor vipavske Čitalnice, Wider je stopal ob mo;i strani. Vsa Vipavska dolina je bila naša, ves svet je bil naš. Delo v šoli smo vršili z vnemo in uspehi. Glavar Gozani in komisar Lapajite sta bila prijatelja učiteljstva, nadz. Thuma je bil pravičen sodnik. Ko nas je nekoč nemški oskrbnik grofa Lanthierija denunciral na glavarstvu, ni opravil ničesar; še ponosnejše smo dvignili glave. Doma sem poučeval v šoli, gojil šolski vrt, vežbal pevce, zamenjaval s kuratom Škvarčo časnike in revije, prevajal igre za Dramatično društvo, pisal poročila za »Učit. Tovariša« in pesmi za »Ljubljanski Zvon« in Tomšičev »Vrtec« — drugoval pa mi je tovariš Wider, ki je tisti čas priobčil več podlistkov pripovedne, romantično nadahnje-ne vsebine v »Slovenskem Narodu«. Dostikrat je prišel k meni tudi med tednom. Proti mraku so se odprla vrata mojega stanovanja — pa je stal pred menoj. Rumenkaste brčice, prijazno oko, iskrena, hitra beseda, zdravo lice — ves ustvarjen za življenje! Kramljala sva v trdo noč. Razdelila sva mojo posteljo: pol je je ostalo v postelnjaku, druga polovica je šla na tla — pripravljeno je bilo ležišče obema. Tako sva pregovorila, presanjala vso noč. Načrti in upi so se prepletali s sanjami vse do ranega jutra. Wider se je odpravil v dolino. Pospremil sem ga do konca vasi, potem sem se odpravil v učilnico nad stanovanjem. Lotila sva se vsak svojega posla v šoli, oba vneta za svoj stan, z gorkim srcem sva se potapljala v svoje delo, hitela sva z. njim, da nama prej pride čas zopetnega snidenja. Ko se je nagnilo šolsko leto, sva odpotovala skupaj iz Vipavske doline. Iz Ljubljane sva se peljala v Zagreb, iz Zagreba preko Karlovca v Metliko na dom mojih staršev. Tu je ostal Wider nekoliko dni, potem je odšel svojim potom čez Gorjance v beli svet! Lepo je bilo tistikrat: življenje v nas in mladost — najlepši dar življenja!. V Vipavo je prišel Wider iz Dobre-polja, kjer je služboval dve leti in pol, začetkom leta 1892. V Vipavi je ostal do konca šolskega leta 1899., ko se je preselil v gorenjski Tržič, kjer si je izbral družico življenja gospo Marijo iz ugledne rodovine Polakove. Iz Tržiča so ga pozvali koncem leta 1903 . v Ljubljano na novo kreirano mesto stalnega suplenta, jeseni leta 1904. pa je dobil mesto stalnega učitelja na I. mestni deški šoli v Ko-menskčga ulici. Tu je deloval z neumorno pridnostjo in z najodličnejšimi uspehi do svojega vpoklica v vojaško službovanje leta 1915. V tem službovanju je dosegel stopnjo praporščaka, ter je bil kot tak dodeljen vojaškemu poveljstvu v Podgorici v Črni gori. Učitelj-vojak Wider je izpričal svojo zvestobo v službi domovine s svojo prerano smrtjo . . . Sad mnogoletne prakse na polju vzgoje in pouka začetnikov je Widrovo »Moje prvo berilo«, ki ga je izdal v založbe Učiteljske tiskarne ter je ravno zaradi tega zbudilo mnogo odpora in nestvarne kritike v vrstah — politikujočih pedagogov. Vzlic vsemu si je Widrova knjiga zaradi svoje popolnosti in praktičnosti pridobila zmago in je z lahkoto izpodrinila stare in nove Abecednike, a avtorjevo ime je uvrstila v število zaslužnih slovenskih šolnikov. Wider je bil sotrudnik »Učiteljskemu tovarišu«. Posebno pozornost so zbudili njegovi podlistki o bodoči moderni šoli. V teh je zlasti propagiral idejo šolskega časopisa. Sploh je bil Wider temeljito strokovno izobražen učitelj in moderno olikan mož, ki se je zanimal za vse panoge našega kulturnega in politiškega življenja in delovanja, zlasti pa je pazljivo motril, podpiral in pospeševal snovanje in delo naših organizacij, ves prepojen s trdno ustavljenimi naprednimi nazori. Tem je bil nepodkupno zvest, in vse, česar se je lotil, je izvedel z neomajno kon-sekvenco in skrajno doslednostjo: Karel Wider je bil vzor slovenskega naprednega učitelja. Mnogo let je deloval v nadzorstvu »Hranilnice in posojilnice Učiteljskega konvikta«, a največ dela, skrbi in ljubezni je posvečal naši Učiteljski tiskarni, ki se je trudil in brigal zanjo, kakor bi se bolj ne mogel, če bi bila njegova osebna last. Od ustanovitve je bil član upravnega sveta ter je prehodil z drugimi tovariši vred vso križevo pot do današnje višine, ko stoji naš zavod na trdem temelju. Prvi predsednik naši tiskarni je bil tovariš Luka Jelene; na njegovo mesto je stopil Wider. Zaupanje zadružnikov, ki so ga postavili na to mesto, je opravičil v polni meri. Valovi politiških strasti so se neprestano zaganjali v našo tiskarno, ho- teč jo uničiti. To se jim ni posrečilo. Ne-prijatelji pa so dosegli vsaj to, da je c. kr. deželni šolski svet kranjski ukazal vsem aktivnim kranjskim učiteljem, da morajo odložiti svoja mesta v upravnem svetu. Tako je bil tudi Wider primoran, da je odstopil od predsedniškega mesta. V upravni svet so stopili vpokojeni učitelji ter tovariši s Štajerskega in Primorskega, kamor ne sega tako omejevanje državljanske svobode! Widru so poverili mesto pisarniškega vodje, koder je razvijal v blagor zavoda svoje preizkušene moči in zmožnosti. Žal, da tovariš Wider ne bo deležen tistega zadoščenja, ki nam pride, ko zraste naš zavod do popolnosti 1 Sicer pa pride čas, ko bo treba o naši tiskarni pisati posebno poglavje. Karel Wider je bil rojen dne 28. januarja 1870. v Ljubljani. Istotam je dovršil učiteljišče dne 13. julija 1889., usposobljenosti izpit pa je napravil dne 17. novembra 1891. listek. »» (4 Najhujši udarec za našo kulturo med vojsko je bil gotovo razpust Slovenske Matice. Zdaj, ko ministrstvo razpusta ni potrdilo in je pričela Slovenska Matica spet redno poslovati, ni gotovo nikogar med nami, ki bi ne bil tega pravičnega dejstva cd srca vesel. Vsak zaveden Slovenec pa naj da svoji radosti duška s tem. da stopi v krog Matičarjev. Matica ima trojno vrsto članov: Prvič častne, drugič letne in tretjič ustanovne dosmrtne. Častne si voli sama, letni si dobe svojo pravico s tem, da plačajo vsako leto 4 K članarine, ustanovniki izroče enkrat za vselej 100 K, ki jih morejo plačati tudi v obrokih in sicer največ v petih po 20 K. Vsi člani prejemajo redne letne publikacije. Matica je vsled razpusta mnogo trpela. Tri leta so izostala njena izdanja, to je prilično osemnajst knjig, posebno prizadeto pa je njeno premoženje. Zato je tem večja kulturna potreba, da pristopi k Matici vsak, kdor količkaj more. Pred koncem tekočega leta izidejo publikacije za 1914. leto. Knjižni dar bo vsled nastalih razmer manjši kakor prejšnja leta. Izideta namreč 2 knjigi pripovedne vsebine in sicer: E Kristana „Pertinčarjevo pomla-jenje" in Zofke Kvedrove „Njeno življenje". Obe deli sta že dotiskani. Naročniki zemljevida bi bili zaželjeni zemljevid že prejeii, da bi ne bilo svetovne vojske. Pred razpustom „Slovenske Matice" je biia opravljena že druga korektura in vrnjena vojaškemu geografskemu zavodu na Dunaju, kjer zemljevid izdelujejo. Opraviti bi bilo treba le še eno korekturo in zemljevid bi bil zagledal beli dati. Takoj izpočetka razpusta pa je kurator zemljevi-dno delo ustavil. Ko je počela skoro po treh letih Matica spet poslovati, se je obrnila brž na vojaški geografski zavod s prošnjo, naj ji pojasni stanje zemljevida. Izvedela je, da je bilo zemljevidno delo ustavljeno, da so plošče shranjene in da pred koncem vojske ni mogoče nadaljevati dela. Nato je naročila, naj shranijo plošče na njene stroške dalje. Ali izda Matica kaj za 1917. leto, ali prične z rednim izdajanjem šele 1. 1918, vse to je še negotovo. Osigurati moramo za enkrat pred vsem njeno denarno stanje. Zato pa je treba mnogo članarine. Naj torej vsak, ki še ni član „Slovenske Matice", pošlje letnino ali — če mu je mogoče — ustanovtiino. Naj se zaveda, da ne stori s tem ničesar drugega kakor svojo slovensko kulturno dolžnost. V.vseh zadevah, ki se tičejo Matice, naj se obrne vsak naravnost na „Slovensko Matico" v Ljubljani. Kdor bi se rad osebno zglasil v Matični pisarni, mu naznanjamo, da posluje tajništvo začasno ob delavnikih od 2—4 popoldne v diuštve-ni pisarni na Kongresnem trgu št. 7, Oče mu je bil vrtnar, ki je imel vrt-arijo v Gradišču. Mladost je prebil med vetjem in zelenjem, lam se je navzel lju-lezni uo zeleneče in cvetoče prirode. In to ubezen je prenesel na svoj dom, na pri-dzno hišico, sredi bujnega, vabljivega vrta Levstikovi ulici. Rano zjutraj je delal ja vrtu, po končanem dnevnem tielu je skal tamkaj razvedrila: sinko in hčerka ib njem, v domu skrbno vladajoča žena. a Widrovim domom drdra železnica. Kdaj nam pripelje očeta?« izprašujejo ožni glasovi z vrta. »Ko bi bil zopet med vami, med svojimi tovariši, med svojimi znanci v svo-ein razredu«, tako_ se je glasil refren Isakega njegovega' pisma izza zadnjih nesecev. Danes vemo: Nikoli več ne pride I Zakaj strela je udarila v zdravo, le-j)0 drevo in ga je ¡zruvala s koreninami vred! E. Gangl. Karlu Widru v slovo. Na 1. letošnji domači učiteljski konferenci na I. mestni šoli, ki je bila dne 15. septembra, je izpregovoril nadučitelj Jakob Dimnik učitelju in c. kr. praporščaku Karlu Widru v slovo te-le besede: Slavni učiteljski zbor! Vojna, ki je položila že neštevilno nenadomestljivih žrtev na oltar domovine, je prišla po svojo žrtev tudi v naš učiteljski zbor. Dne 6. septembra t. 1. je prišla v Ljubljano žalostna vest, da je . izdihnil svojo blago in plemenito dušo dne 5. septembra ob 5. uri popoldne v Podgorici v Črni gori za cesarja in domovino naš vrli in nepozabni tovariš Karel Wider. Pokopan je bil z vsemi vojaškimi častmi dne 6. septembra ob polšestih popolne na vojaškem pokopališču v Podgorici. Tihotapska malarija je pretrgala nit dragocenega življenja ter položila v prezgodnji grob moža, učitelja in tovariša v pravem pomenu besede. Poleg rodovine njegove, ki je izgubila z njim najskrbnejšega soproga in očeta, ga bo silno težko pogrešala tudi naša šolska mladina, ki ji je bil najvzornejši učitelj in najskrbnejši vzgojitelj. Ni dolgo temu, kar mi je pisal: »Zdrav sem, hvala Bogu, in ničesar mi ne manjka, ali zadovoljen le nisem, zakaj moje misli mi vedno uhajajo k moji rodo-vini, ki vsi komaj in z največjim hrepenenjem čakajo na moj povratek. In kako bi bil srečen, če bi mogel nazaj zopet k svojim ljubim učencem in dragim tovarišem. Ta povratek bo najlepši in najsrečnejši dan mojega življenja«. — In tega povratka ne bo tostran groba . . . Previdnost božja je določila, da je moral med drugimi junaki tudi naš vrli tovariš Karel Wider položiti svoje mlado, zaslužno in nadepolno življenje na oltar domovine ter umreti na polju slave in časti. Sled njegovega dela na naši šoli bo ostala neizbrisna, in še pozni rodovi se bodo z veliko hvaležnostjo spominjali vzornega učitelja-junaka Karla W i-d r a. Tudi med stanovskimi tovariši ostane nepozabljiv, in sem prepričan v dno svoje žalostne duše, da govorim iz srca vseh, če mu zakličem v slovo in spomin: Slava junaku Karlu Widru in trajen mu spomin! Naznanjam še, da sem vdovi izrazil sožalje našega učiteljskega zbora. strašne žrtve našega stanu? Ni nadomestila in ni povračila, zakaj iz žil našega telesa so odtekle najplemenitejše kaplje naše srč'ie krvi! Trnovski les jim je odprl zadnje počivališče, a nad njihovimi grobovi tuli bojna vihra, sice nam poka od bridkosti ... Blag in večeri vam bodi spomin, slovenski uči te 1 j i - juna k i! * CESARJEVO LASTNOROČNO PISMO V ZADEVI OPROSTITVE OD SLUŽBE NA BOJNI ČRTI. Dolga kruta vojna zahteva od vseh državljanov težke žrtve. Da se rodovine, ki so najhujše prizadete, obvarujejo v bodočnosti nadaljnih hudih udarcev, zapovedujem, da naj se zdolaj označene vojaške osebe bojnih čet, v kolikor se ne tiče vojakov po poklicu, uporabljajo, na takih službenih mestih, določenih za sposobne za službo pri armadi na bojišču, ki niso trajno izpostavljena sovražnemu učinku: 1. Edini sin kake rodovine, ki je še ostal, od katere sta že padla dva ali več sinov, ali ki so umrli za ranami, ki so jih pridobil1 na bojišču, zaradi vojnih naporov ali bolezni, ki so si jo nakopali v vojni službi. 2. OČe šestih ali več nepreskrbljenih otrok, za katere mora skrbeti. Reichenau, dne 11. septembra 1917. Karel 1. r. Da se doseže ta olajšava v smislu Najvišjega povelja, naj se postopa tako-le. Svojci, v slučajih pa, v katerih gre le za mladoletne otroke, občine, naj vlože kratko prošnjo, ki naj se ji priloži rodbinska poizvedovalna pola, politični oblasti prve stopnje. V prošnji naj se natančno navede pripadlost (četa, nadomestno poveljstvo, zavod itd.) osebe, za katero gre in pri armadi na bojišču tudi številka vojnega poštnega urada. Če ni mogoče doseči rodbinske poizvedovalne pole ali če ne obsega vseh potrebnih podatkov (n. pr. zadnjih smrtnih slučajev, rojstev), naj se prilože druga verojetna dokazila. Politične oblasti naj prouče podatke prošnje, potrde njih resničnost in naj pošljejo prošnjo naravnost kolikor mogoče hitro poveljstvu, ki ga prošnja navaja, Vsaki osebi, s katero naj se po navedenih določitih postopa, izstavi odločilna oblast izkaznico. UPORABA ROJSTNIH LETNIKOV 1867 IN 1868 V ZALEDJU. Moštvo rojstnih letnikov 1867 in 1868 se sme odslej uporabljati samo v zaledju. Ne sme se niti v zameno niti v nadome-[ stilo pošiljati k armadi na bojno polje. Uporabljati se mora v prvi vrsti za notranjo zamenjavo v zaledju. Zato naj se v prihodnje porablja moštvo letnikov 1867 in 1868, ki pride od armade na bojnem polju, v to, da osvobodi in nadomešča mlajše za fronto in vojno službo sposobnejšem oštvo. DELO SLOVENSKEGA UČITELJSTVA ZA „RDEČI KRIŽ" IN DRUGE VOJNO POMOŽNE SVRHE. VI. VOJNO POSOJILO. S posredovanjem tovariša Pavla Ples-ničarja v Ajdovščini kot zastopnika c. kr. goriškega okrajnega glavarstva nabranih v goriškem okraju za VI. avstr. vojno posojilo, K 167.000; skupaj 167.0C0 K. Danes ¡¿kazanih . . . 167.0001— K V zadnji štev. izkazanih 179.450'— „ Skupaj . . 346.450 — K ENGELBERT PODGORNIK. Sv. Gabrijel je ubil tudi to četvorico naših dragih tovarišev: poročniki Janko Muha, Miha Dolenc in Engelbert Po d gornik ter nadporočnik Rado Svete so žrtvovali mlado svoje življenje vladarju in domovini! Vsi štirje mladi in zdravi, polni ljubezni do svojcev, do slovenske mladine' in do slovenske zemlje so odšli v objetje smrti, ko jih bomo še iako krvavo potrebovali doma v bližnji bodočnosti na polju kulturnega dela! Vsi štirji so bili navdušeni slovenski učitelji, naše gore listi, ki so goreli za svoj vzvišeni stan in hrepeneli zopet začeti z vzgojnim in poučnim svojim delovanjem tam, kjer so bili primorani prenehati, ko jih je pozval ukaz na brambo domovine! Kdo in kdaj nam poplača te SREDNJE ŠOLE Anton Kržič, c. kr. profesor v p. Ljubljani, 2 K; skupaj 2 K. Danes izkazanih . . . 2'— K V zadnji štev. izkazanih 66,392-48 , Skupaj . . . 06,394 48 K DENARNI USPEH SLOVENSKEGA UČITELJSTVA V DOBI VOJNE DO DANES. Glasom izkazov v'„Učit. Tovarišu": Za „Rdeči križ" itd. III. vojno posojilo . IV. vojno posojilo . V. vojno posojilo . VI. vojno posojilo . Srednje šole . . . Končna vsota K 282.944-73 278848-69 „ 2,761.438 — „ 10,298.807 — 346.450 — 66 394 48 K 14,034.88290 Kako nam režejo ki. Veliko razburjenja je povzročil med ljudstvom zakon z dne 27. julija 1917 zadevajoč preživnino rodbin, ki so dale v vojno službovanje svoje rednike. Krivic, ki se dogajajo posameznim rodbinam iz ljudstva, tukaj ne bom omenjal, ampak omeniti hočem le v kakem razmerju so te I preživnine z našimi beraškimi plačami. I Tudi nas učiteljev se je polastila ne-volja, a ne rfiogoče iz zavisti, ampak iz skrbi, kako najpr eživimo sebe in svojce pri sedanji draginji, ki bo pa postala tem večja, ko bo toliko denarja med ljudem. Tukaj je kmetica, ki ima do 30 oralov zemlje, 10 glav goveje živine, 20 svinj ter dobi dnevno 12 K podpore, kar znaša letn o43 80 K, a nadučitelj z 20 službenimi leti dobiva letno 2 616 K plače, torej skoraj polovico manj. Navadne dninarice dobe tudi po 12 K na dan, letno tedaj 4380 K, a učitelj, ki je bil vsled bolezni upokojen, a za vojaško službo sposobnega spoznan, 1700 K letne pokojnine. Njegova žena mora shajati s to pokojnino, preživeti sebe in 7 otrok, katerih jeden povrh študira. Kako je t oživljenje, si lahko predstavljamo. Da si je ona vzela navadnega dninarja za možt, ima danes 4380 K letne podpore, ali dnevno 12 K sedaj pa nima niti 5 kron. Takih vnebokričečih krivic je še gotovo mnogo. Sedaj pa vprašamo, ali ne živimo vsi v isti državi ter se borimo za isto domovino, istega cesarja? S tem, da ni denarja, nas ne odpravijo več, ker denarja je, kakor razvidno od odmerjenih preživnin dovolj, samo za nas ga ni. Slavne oblasti naj vendar enkrat uvidijo, da tako ne gre dalje, da bi se ravno nam rezal kruh tako skopo! Poslanci, kje ste, pobrigajte se tudi za nas, ki smo vedno zvesto služili svoji domovini! Koncem preteklega leta se je v več člankih razmotrivalo o razpisu učiteljskih mest med vojno. Mnenja so se križala, a o tem nam danes ni treba več razpravljati, ker razpis mest je gotova stvar, samo ne vemo še, kako deželni šolski svet namerava zadevo rešiti in zelo se bojimo, da bo zopet protekcija igrala glavno vlogo. V 1. štev. »Tovariša« so bile navedene res lepe naredbe, po katerih bi se naj okraj. šol. sveti ravnali pri sestavi terna-predlogov, le žal,, da praksa kaže, da so vse te odredbe ostale na papirju. Ntša organizacija, ki nam je že toliko priborila, mora tudi tukaj poseči vmes, kajti zadeva se ntm zdi velikega pomena ne le za učiteljstvo, ampak tudi za šolstvo. S krivičnim postoptnjem odvzame se veselje do dela tudi najidealnejšemu učitelju ter se s tem ne oškoduje samo njega, ampak napredek šolstva sploh. Protekciji naj je enkrat konec ter se ozira pri podelitvi mest zgolj na starost, sposobnost in v tem oziru enakih pogojih tudi na dosedanja službena mesta. Ta ztdnja zahteva se bo zdela mogoče komu na prvi hip krivična, a uvidel bo upravičenost iz naslednjega. En tovariš je mogoče imel srečo, ter dobil koj prav lepo mesto, postal na tem definitiven ter dobil nazadnje še voditelj-sko mesto."Njegov tovariš je imel smolo, bil mogoče po kakem štipendiju zavezan prevzeti mesto v kake mzakotnem kraju, iz katerega vkljub vsemu prizadevtnju ni več mogel proč. Naši okrajni šolski sveti kaj radi nameščajo učitelja stalno tam, kjer je že nektj let začasno služboval. Tako se dogaja, da nekaterniki na dobrih mestih čakajo po več let stalnega nameščenja, dočim so drugi, da nimajo še večje zgube .primorani se dati namestiti na slabših mestih, posebno še, ako nimajo protekcije. Okrajni šolski sveti rečejo, da že toliko let čaka na to mesto, naj ga ima, seveda se drugi lahko potem ubija celo svoje službovanje na zakotnih eno- in dvoraz-rednicah. Moje mnenje je, da bi sicer enakovredni prosilci, ki so do sedaj službovali na mestih s slabimi razmerami, morali imeti prednost pred onim, ki niso nikdar uživali dobrot tam daleč v zakotnih krajih na deželi. Tudi pri deželnem šolskem svetu imajo v tem oziru včasih čudne nazore. Vem za slučaj, da je deželni šolski svet dvomil, ali bi bil zmožen nadučitelj, ki je do sedaj vodil nižje organizovano šolo v hribih ter dobil 10 pohvalnic za uspešno delovanje, voditi večrazredno šolo v trgu. Takim pomislekom, posebno pa še krivicam, ki jih provzročajo okrajni šolski sveti, mora biti konec, ker samo z lepimi' besedami in papirnimi pohvalami se tudi najbolj idealen učitelj ne more zadovoljiti. Z načinom, kako naj postopa deželni šolski svet pri krivično sestavljenih ter-napredlogih, ki ga je navedel člankar v 1. štev. »Učit. Tovariša, se strinjam tudi jaz. Krivice pa, ki so se dogodile, se dogajajo in se bodo najbrž tu v prihodnje dogajale, je treba javno pribiti ter o njih obvestiti tudi vodstvo Zveze, da lahko stori korake v odpomoč. Ako hočemo kaj doseči, moramo z dejstvi na dan; ponižno godrnjanje ze pečjo ne pomaga nič! fiz naše organizacije. Skupne zadeve. IZ ZAVEZE AVSTR. JUGOSLOVANSKEGA UČITELJSTVA. NAZNANILO. Po soglasnem sklepu upravnega odbora Zaveze avstr. jugoslovanskega uči-teljstva na seji dne 10. septembra 1917 se skliče Zavezina delegacija na zborovanje na 27. dan decembra 1917 v Ljub-Ijtno. Zavezina društva pa tudi posamezni člani se vabijo, da prijavijo čimprej za to delegacijsko sejo aktualna predavanja, predloge in nasvete zadnji čas do 25. novembra t. L, da jih objavimo v oni št. »Učit. Tovariša«, ki izide dne 30. novembra 1917. S tem gotovo vstrežemo vsem delegatom in delegatinjam, da temeljito prouče predloge in nasvete; olajšamo pa tudi razpravo o njih. Ker Zavezino učiteljstvo še nima v rokah novih pravil, se nam vidi umestno, da navedemo one določbe novih Zavezi-nih pravil, ki se tičejo volitve delegatov, delegacijske seje vobče in nje delokroga. V smislu § 7. točka e) novih Zave-zinih pravil odpošlje vsak Ztvezin član na Zavezino delegacijsko zborovanje vse predsednike, oziroma od teh določene namestnike vsem posameznim deželnim organizacijam — zvezam včlanjenih društev. Vrhutega izvoli vsako teh društev do 50 članov po 1 delegata, s 50 do 100 članov po dva delegata, 100 do 150 članov po tri delegate itd. Vsakem delegatu se izvoli namestnik. Vsak delegat je dolžan udeležiti se delegacijskega zborovanja. Mandati delegatov veljajo do izvolitve novih delegatov. Na delegacijskih sejah imajo pravico svetovanja, glasovanja in predlaganja samo delegatje. Zavezina delegacija je zbor upravnega odbora, delegatov in članov odsekov ter je sklepčen ob vsakem številu. Delegacija je v vsakem oziru najvišja instanca v Zavezi organizovanega uči-teljstva. Delegatom plača potne stroške in dnevščino dotično učiteljstvo društvo, ki jih izvoli. Na dnevnem redu delegacije so predmeti, ki jih na predlog Zavezinih društev ali posameznih članov določi upravni odbor. Zaveze ima sedaj te-le člane: 1. Deželno slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani. 2. Zvezo slovenskih učiteljev in učiteljic na Štajerskem. 3. SI ovensko učiteljsko društvo za Istro. 4. Učiteljsko društvo za Trst in okolico. 5. Goriško učiteljsko društvo. 6. Sežansko učiteljsko društvo. 7. Tolminsko učiteljsko društvo. Večina okrajnih učiteljskih društev je bila že izvolila svoje delegate za XXVI. glavno skupščino, ki bi se bila morala vršiti v dneh 6. do 8. septembra 1914 v Pulju. Ker so po Zavezinih pravilih mandati delegatov veljavni do izvolitve novih delegatov, imajo v 1. 1914 izvršene volitve polno moč tudi za delegacijsko zborovanje letos o božiču, in dotična društva naj izvrše samo ev. dopolnilne volitve; učiteljska društva pa, ki v 1. 1914 še niso bila izvolila delegatov, naj to volitev izvrše sedaj. Da ne bo kake zmešnjave, objavimo v prihodnji številki »Učit. Tov.« imena delegatov, ki so bili izvoljeni 1. 1914. ^Poverniki Slovenske Šolske Matice na Štajerskem. 1. Šolski okraj Brežice: Knapič Janko, nadučitelj na Vidmu. 2. Šolski okraj Celje: a) mesto: Fr. Kranjc, u-čitelj v Celju; b) okolica: Brinar Fran, nadučitelj v Gotovljah. 3. Šolski okraj Gornja Radgona: Kocmut Marija, učiteljica pri Sv. Jurju ob Ščavnici. 4. Šolski okraj Gornji Grad: Kocbek Fran, nadučitelj v Gornjem Gradu. 5. Šolski okraj Gradec: Hauptmann Fran, c. kr. profesor v p. v Gradcu. 6. Šolski okraj Konjice: Fran Golež, nadučitelj, Sv. Kunigunda. 7. Šolski okraj Kozje: Noric Emerih, nadučitelj v Št. Petru pod Sv. Gorami. 8. Šolski okraj Laško: a) desni Savinski breg: Gnus Anton, nadučitelj v Dolu pri Hrastniku; b) levi Savinski breg Ivan Četina, nadučitelj na Laškem. 9. Šolski okraj Sv. Lenart: Henrijeta Berlic, učiteljica pri Sv, Trojici v Slov. goricah. 10. Šolski okraj Ljutomer: Zacherl Fran, učitelj v Ljutomeru. 11. Šolski okraj Marenberg: Hren Ana, učiteljica na Muti. 12. Šolski okraj Maribor: Pire Matija, c. kr. profesor v Mariboru. 13. Šolski okraj Mariborska o-kolica: a) desni Dravski breg: Lasbacher Josip, nadučitelj v Rušah pri Mariboru; b) levi Dravski breg: Pučelik Miroslav, učitelj v Krčevini pri Mariboru. 14. Šolski okiaj Ormož: Rajšp Josip, nadučitelj v Ormožu. 15. Šolski okraj Ptuj: a) desni Dravski breg: Kožuh Mirko, nadučitelj, Sv. Duh pri Ptuju, b) levi Dravski breg: Kajnih Valentin, učitelj v Ptuju. 16. Šolski okraj Rogatec: Sotošek Martin, nadučitelj v Žale lah. 17. Šolski okraj Sevnica: Štefanija Scheligo, učiteljica Rajhenburg. 18. Šolski okraj Slovenska Bistrica: Feigl Otilija, učiteljica v Slov. Bistrici. 19. Šolski okraj Slovenji Gradec: Vrečko Fran, šolski ravnatelj v Slov. Gradcu. 20. Šolski okraj Šmarje: Zofka Debelak, učiteljica v Šmarju. 21. Šolski okraj Šoštanj: Koropec I., učitelj v Šmarju. 22. Šolski o-kraj Vransko: Kramar Ivan, uadučitelj na Vranskem. Za poverjenike, ki so mobilizirani, naj pobero letnino njih namestniki v službi ali kdorkoli; sme se pa tudi poslati letnina (4 K) kar naravnost Slovenski Šolski Matici v Ljubljano. P. n. gg. poverjenike prosimo, da se požurijo. Štajersko. Zveza slov. učiteljev in učiteljic na Štajerskem. 1. dne oktobra dobimo zadnji del za letos določene vojne, draginjske do-klade. Preteklo leto je zavedno učiteljstvo darovalo od vojne doKlade v prid vojnemu pomožnemu skladu, Žal, da se jih je takrat odzvalo tako malo našemu klicu. Zveza je v svoji zadnji vodstveni seji sklenila pozvati slovensko učiteljstvo, da tudi letos stori svojo dolžnost ter daruje v imenovani sklad ter upa, da se bo to zgodilo v večjem številu, ker sedaj ir.enda ni več v naših vtsiah takih ljudi, ki bi ne uvideli, da se imamo za vse, kar smo dosegli, zahvaliti odločnemu nastopu vodstva naše organizacije. Tovaiiši šol. vodje naj tedaj 1. oktobra poberejo pii svojem učiteljstvu v ta namen določene vsote, jih izroče predsednikom okraj, učiteljskih društev, ki pošljejo denar in izkaz darovalcev Zvezinemu blagajniku tovarišu Ant. Gnus-u na Dol pri Hrastniku, istočasno pa objavi izkaz tudi v Učit. Tovarišu sam, ker je Zvezin blagajnik z delom preobložen. Daruje kakor lani učiteljstvo šol I. plač. razreda po 30 odstotkov, II. plač. razr. 2 odstotka in III. plač. razr. 1 odstotek od letošnje celoletne do-klade. Do sedaj znaša ta sklad 1900 K, dočnn so nemški učitelji imeli že lani nabranih čez 10.C00 K, Smatramo za dolžnost vsakega, da se odzove temu klicu I Žalostno je dejstvo, da društvena blagajna izkazuje 300 K primanjkljaja in to posebno zaradi brezbrižnosti istih članic, ki že po več let niso vposlale prispevkov. Okraj. učit. društva naj tedaj skrbijo, da poberejo pri svojin udih članarino ter dopošljejo Zvezi odločene prispevke. Odkod pa naj vzame Zveza denar za seje in razne deputacije v Gradec in na Dunaj? Samo zavoljo pomanjkanja denarja Zveza že dve leti ni imela odborove seje. Pozivamo društva, da poskusijo z zborovanji, ki so se pri nekaterih že prav dobro obnesla. Vsak posameznik, ne le vodstvo, naj stori svojo dolžnost, ako hočemo doseči zaželjen cilj. Vodstvo, p Učiteljsko društvo za ptujski okraj je zborovalo 16. avgusta drugič v vojnem času. Za sedanje razmere je bila vde-ležba povoljna, kajti bilo je navzočih 9 tovarišic in 13 tovarišev. Zbc rovam--: otvoril društveni podpredsednik tov. Go-rup s pozdravom na navzoče. Spominja pa se tudi vseh tistih tovarišev, ki so vstopili v vojno službo. Na njegov predlog jim pošilja učiteljsko društvo za ptujski okraj potom »Učit. Tovariša« najlepše pozdrave z željo, da se skoraj vrnejo. Nato se je vršilo predavanje gosp. profesorja Iv. Vesenjaka iz Moškanjc: »Državni in narodni problemi v 20. stoletju.« Predavanje je bilo jasno, zanimivo in vsestransko odobravanje je sledilo izvajanjem. Gospodu profesorju se izreka za njegov blagohotni trud najlepša zahvala. — Za najvažnejšo točko dnevnega reda pa menda smemo smatrati v teh časih razgovor o naši aprovizaciji. Razgovor je dognal marsikaj bridkega v našem stanu. Sicer smo bridkostim vajeni, jadi-kovanje izda malo ali nič, zato se je sklenilo, da se odpošlje v tej zadevi de-putacijo 3 članov k c. kr. okrajnemu glavarju. Razjasnijo naj se mu težave v učiteljški aprovizaciji ter prosi, da nam po možnosti olajša naše stanje. O učiteljskem delu ne bo treba izgubljati besed. Vsak ve sam, da je obremenjen kakor živinče. Delaj, delaj, da ne boš imel časa misliti na — želodec! Celo orožništvo, privoščimo mu, je na boljšem od nas. Dobi vsa živila v dovoljni meri naravnost od c. kr. okrajnega glavarstva. Ako vini-čar nima kruha, gre na delo, kjer dobi poleg plačila tudi jesti. Le učitelj naj živi s Vi — 1 kg moke za 14 dni ali še delj. V tem oziru se sklene, naj prosi deputa-cija c. kr. okrajnega glavarja, da dobi u-čiteljstvo celega okraja potrebna živila vsak mesec enkrat v dovoljni meri naravnost od c. kr. okrajnega glavarstva oz. gospodarskega urada, ki vodi apro-vizacijo za celi okraj. C. kr. okrajno glavarstvo bi nam pa naj tudi preskrbelo oziroma naznanilo, kje se dobijo podplati in usnje, drugače bomo tudi pozimi bosi. Koliko podplatov je že marsikdo od nas raztrgal na raznih rekvizacijah, popisovanjih, zbirkah itd.! Da si v bodoče ne bomo mogli preskrbeti tudi najpotrebnejše obleke zaradi pomanjkanja blaga, v prvi vrsti pa zaradi neprimerno visokih cen, o tem je gotovo že vsakdo z bojaznijo razmišljal. — Preteklo zimo je bilo več šol zaprtih zaradi pomanjkanja kuriva. Isto lahko pričakujemo za prihodnjo zimo. Sicer so dobili krajni šolski sveti ukaz, da morajo že poleti preskrbeti potrebno kurivo, toda javili se jim niso dobavni viri. S tem so na kratko navedene naše glavne težnje v sedanjih časih, ki jih pa bo opisala de-putacija na pristojnem mstu še določnejše s konkretnimi primeri. Ker si učiteljstvo s svojo borno plačo ter z nezdatno draginjsko doklado ne more preskreti niti najpotrebnejšega, zato se pooblasti tov. Gorupa, da v imenu društva stopi v stik z »Jugoslovanskim klubom« zaradi nakazanja draginjskih do-klad kakor jih dobivajo državni uradniki. Izvolila se je nadalje tudi deputacija 3 članov, ki bo šla k c. kr. okrajnemu glavarju v zadevi »Sožalne in vdanostne izjave«. Končno se je sklenilo, da se bo vršilo od sedaj naprej zborovanje po možnosti vsak drugi mesec. Prihodnje zborovanje pa bo zaradi počitnic še le meseca novembra. Učiteljsko društvo za konjiški okraj. Po dolgih treh letih je naše društvo dne 26. avgusta 1917 zopet zborovalo. Od začetka vojne je bilo društvo brez vsakega vodstva ker je predsednik tov. Schell v vojaški službi, tajnik in blagajničarka sta pa zapustila naš okraj. Zasluga našega tovariša gosp. nadučitelja Antona Brumna je, da se je društvo zbudilo zopet k novemu življenju. Zborovanja se je na povabilo društva vdeležil tudi vodja okrajnega glavarstva Konjice gosp. dr. Hohl ter člana nemškega učiteljskega društva tovariša nadučitelja Pirh in Fras in tovarišica Sabina Serajnikova Tov. Brumen je prisrčno pozdravil navzoče, predvsem gosp. uradnega vodjo ter se mu zahvalil, da je društvo počastii s svojim obiskom in ga prosil, naj posluša naše težnje in nam pride po svojih močeh na pomoč. Spomnil se je tudi tovarišev, ki so v vojaški službi, predvsem našega društvenega predsednika nadučitelja sedaj nadporočnika Schella ter vsem poslal najprisrčnejše pozdrave. V ganljivih besedah se je nato tovariš Ferdo Bobič ^Stranice) poslovil od pokojnega cesarja Franca Jožefa I., ter navdušeno pozdravil našega novega vladai ja cesarja Karla I. in njegovo visoko soprogo cesarico Žito. Izročil je g. uradnemu vodji udanostno izjavo učiteljstva s prošnjo, da jo odpošlje na pristojno mesto. Prešlo se je potem k prvi točki dnevnega reda. Z resnimi besedami in deloma z njemu lastnim humorjem je slikal tovariš Jos. Čeh, nadučitelj pri Sv. Jerneju položaj tuokrajnega učiteljstva z ozirom na prehrano. Stavil je konkretne predloge za izboljšanje našega položaja in sicer: 1. Učiteljstvu, katero ima pravico do krušnih kart, naj se pripozna za vedno popolna množina moke t. j. 2'80 kg na vsako karto in vsako osebo, da ne bodo na slabšem kakor poljski delavci, ki dobe šivež pri kmetu, kjer so na delu. 2. Naj se učiteljstvu izposluje pravica, da si sme dobiti za vso družino oblastveno odmerjeno množino krompirja pri kateremkoli bližnjem pridelovalcu od zaseženega krompirja, proti izročitvi od šol. vodstva izdanim in s šolskim pečatom opremljenim izkaznicam, na katerih je razvidna uradno določena prevzemna cena. 3. Popolnoma na enak način kakor dobava krompirja naj se učiteljstvu v samotnih krajih tudi omogoči dobava fižola in slanine. 4. C. kr. okrajno glavarstvo se prosi, da potom šolskih vodstev prav kmalu obvesti, v koliko se na navedene predloge lahko pride učiteljstvu pri dobavi živil na pomoč. Za ¡zboren referat je žel gosp. tovariš zahvalo in priznanje vseh navzočih. — Nato je prevzel g. uradni vodja besedo. Z laskavimi besedami se je zahvalil tovarišu Bobiču za njegov patrijotičen govor ter obljubil, da predloži z veseljem udanostno izjavo na najvišje mesto. Povdarjal je patriotično delovanje učiteljstva, priznal njegove težnje in obljubil, da nam bode povsod "po svojih močeh pomagal. Tov. Brumen je naprosil g. uradnega vodjo kot predsednika okraj. šol. sveta, naj skrbi za to, da bodo z začetkom novega šol. leta vsa učna mesta zasedena. Učitelji v zaledju naj se oprostijo vojaške službe in tudi suplentinje se naj namestijo. Kot sedanji vodja društvenih poslov je nato poročal isti o stanju društva. Društvo šteje sedaj 25 plačujočih članov. Na novo so pristopile tovarišica Tomažičeva učit. v Sv. Kunigundi, gospa Rozal. Goleže-va u. r. d. v Sv. Kunigundi in tovarišica Kosijeva učit. v Čadramu. Predsednik jih ob tej priliki toplo pozdravi. — Isti je podal tudi poročilo o stanju blagajne ki je zelo ugodno. Društveni odbor se začasno sledeče dopolni. Predsedstvo se izroči dosed. podpredsedniku tov. Bobiču, nadučitelju v Stranicah, za tajnika je bil izvoljen tov. Golež, nadučt. v Sv. Kunigundi za njegovo namestnico tovarišica Marijo Pleškova učit. v Čadramu. Določi se, da bode društvo v vojnem času zborovalo vsaj dvakratna leto. Na predlog tov. Brumna se izreče vodstvu „Zveze" in „Lehrerbundu" zahvala za vspešno delovanje v zadevi vojne draginjske doklade ter se ju naprosi, da ne odnehata prej, dokler ne dobimo iste draginjske doklade kot državni uradniki. H koncu je poverjenik Slov. Matice tov. Golež apeliral na vse tovariše, naj pristopijo k naši tako važni družbi. Razšli smo se nato v zavesti, da se je naše društvo res prebudilo k novemu življenju, za kar se tem potom našemu tov. Brumnu še enkrat toplo zahvaljujemo. G—ž. Kranjske vesli. —r— Dne 9. t. m. se je poročil na Brdu pri Lukovici tovariš Slavoj Dimnik c. k. učitelj na pripravnici za srednje šole v Trstu, sin našega tovariša mestnega nadučitelja in občinskega svetnika Jakoba Dimnika z gospodično Vido Krsnikovo, c, k. učiteljico na C. M. šoli v Trstu. No-voporočencema iskreno čestitamo ! Na mnoga srečna leta! —r— Obljubljene draginjske doklade učiteljstvo že prav težko pričakuje. Ako so rodbinske razmere semtertje tako zamotane, da nagla rešitev ni mogoča, prosimo naj se te doklade kakor hitro mogoče nakažejo saj — učiteljem (očetom) in pa samcem. —r— 4000 K za obutev šolski mladini. Občinski svet ljubljanski je na predlog gospoda župana dr. Ivana Tavčarja dovolil tudi letos 4000 K za nakup čevljev z lesenimi podplati, ki se bodo razdelili med ubogo šolsko mladino na ljubljanskih ljudskih šolah. —r— Iz ljudskošoiske službe, Sup-lentka Pavla Drax!er je imenovana za začasno učiteljico na ljudski šoli v Rovlah; vodstvo na tej šoli je prevzela učiteljica Rafaela Pavlica; absol. učit. kandidatka Gabriela Hogler je imenovana za supientko-voditeljico na enorazredni ljudski šoli v Zdihovern; suplentka Etna Janežič je imenovana za začasno učiteljico na ljudski šoli na Bledu; absol učit. kandidatka Maiija Lachainer je imenovana za začasno učiteljico na ljudski šoli na Blokah; suplentka Marta Reich bo nadomestovala vpokojene-ga nadučitelja Josipa Reicha na ljudski šoli v Dolu in prevzame tudi vodstvo te šole; učitelj, kandidatka Ivana Ukmar je' nameščena za suplentko v Cerknici, ker je učitelj Adolf Haimel zaradi bolezni na dopustu ; učitelj Leopold Namorš je imenovan za suplenta na meščanski šoli v Krškem. Zora Mozetič je nameščena za suplentko v Cerkljah; Ana Ojstriševa in Ana Macho^a začasni učiteljici na osemrazredni dekliški ljudski šoli pri sv. Jakobu v Ljubljani sta stalno nameščeni na dosedanjem mestu, na to šolo so dalje stalno imenovane učiteljice: Božidara Wernetova s Sostrega, Ivana Cegnarjeva iz Žabnice in Marija Fajdigova iz Smartna pod Šmarno goro; začasni uči teljici Mari;a Ramovševa in Marija Luck-mannova ter suplentka Marija Vidičeva na osemrazredni mestni nemški dekliški ljudski šoli v Ljubljani so stalno nemeščene na svojih dosedanjih mestih; Vida Šornova dosedaj učiteljica na Viču pri Ljubljani je imenovana na ljudsko šolo v Mengšu; učiteljica Leopolda Bajec = Vadnjalova v Lozicah stopi v začasni pokoj. —r— Iz c. kr. mestnega šolskega sveta ljubljanskega. O zadnji izredni seji c. kr. mestnega šolskega sveta, ki se je vršila v petek dne 24. avgusta 1917, smo prejeli nastopno poročilo: Predsednik proglasi sklepčnost in otvori sejo. Odobri se zapisnik zadnje redne seje, ki se je vršila v petek dne 17. avgusta 1917. Za nanovo razpisana učna mesta' na mestni slovenski in pa na mestni nemški dekliški osemrazrednici v Ljubljani se stavijo terno-predlogi. Provizorni učiteljici Mariji R a -m o v š e v i še pripozna II. provizorna petletnica. Poročili o nadzorovanju šišenske deške in šišenske dekliške osemrazrednice v Ljubljani v šolskem letu 1916J17 se vzameta na znanje in se imata predložiti c. kr. deželnemu šolskemu svetu v končno odobrenje. Občinski svet je tudi letos naprositi za kredit 4000 kron v pokritje izdatkov za nabavo obutvi revni šolski mladini. Potem, ko se odredi še nekaj internih zadev in pojasni nekaj slučajnih vprašanj, zaključi predsednik sejo. —— Deželna ustanovna mesta učence stavbne strokovne šolo mehaniči tehniškega značaja na c kr. drža obrtni šoli v Ljubljani. Povodom otvori stavbne strokovne šole in višje obr šole mehaniško - tehniškega značaja c. kr. državni obrtni šoli v Ljubljani deželni odbor sklenil, da se ustanovi učence teh šol 10 ustanovnih mest 500 K na leto in' da je letno potrebšč: za ta ustanovna mesta vstavljati v vsa! kratili deželni proračun. Pravica podel vanja teh ustanovnih mest pristoji dež nemu odboru, prošnje pa imajo prosi vlagati na ravnateljstvo c. kr. drža\ obrtne šole v Ljubljani. — r— Pri letalskem napadu avgur na Benetke je bil ranjen pomorski pi porščak gospod Vladimir Trost, naj stare sin g. Karola Trosta, nadučitelja v Jerneju na Dolenjskem. Za izredno h brost pred sovražnikom je prejel imeri vani srebrno hrabrostno svetinjo. —r— Desetič je odlikovan stotnik generalnem štabu gosp. Ant. Lokar, s našega tovariša Ivana Lokarja, nadučitei v p. v Ljubljani. Dobii je že v drus Najvišje pohvalno priznanje. Štajerske wasti. —š— Učiteljska gospodarska in kr dltna zadruga v Ceiju. Za naročnike'] „Naročilnem listu" iz 1. 1914, ki so v te i naročili publikacije „Slovenske Matice smo plačali kljub odpisu v „N. i." 1. 19) in 1917 letnino. V „N. 1." (glej čekov zvezek!) odpisana letnina se naj v prihoil njih rokih pošlje. Naši naročilih!, ki hočejl potoin „N. 1." plačevati imenovane pubi kacije za 1 1914, se m