E n c i k I i k a. (Dalje in konec.) Toda ta reč je inožu napravila nepriliko. Zakaj nekteri iz novega keršanskega družbinstva, zavidajoči čverstim vspehom in kreposti Metodovi, so zatožili nedolžnega pri Janezu VIII., nasledniku Hadrijanovem, da je sumljiv v veri in žali šego prededov, kteri so pri svetih opravilih rabili le edino greški ali latinski jezik. in nobenega druzega ne. Tedaj papež, ves goreč za celoto vere in starega reda, pokliče Metoda v Rim, in veleva, da naj se krivde opraviči in očisti. On pa, kakor je bil vselej uren v podložnosti in zanašajoč se na spričevanje svoje vesti, ko je leta 880 stal pred Janezom, nekterimi škofi in mestnim duhovstvom, je lahko skazal, da je sam ohranil in druge pridno učil ravno tisto vero, ktero je v pričo in s poterjenjein Hadrijana bil spoznal in s prisego poterdil na grobu apostolskega pervaka; kar pa tiče rabo slovenskega jezika pri svetih opravilih, da je to storil iz pravilnih vzrokov po pravu in po dopuščenji papeža Hadrijana, ter da temu sveto pisrao ni nasproti. S to brambo se je tako rešil vsacega suma zadolženja, ter je papež v tej pravdi dobro razumel Metoda, in nm je rad poterdil njegovo nadškofovsko oblast in odpravo med Slovene. Verh tega je izvolil nekoliko škofov, kterim naj bode na čelu sam Metod, in kteri naj bi mu bili v pomoč v upravi keršanskih zadev, in poslal ga je na Moravsko s prav častnim priporočilnim pismom in prosto polnomočnostjo. Vse te zadeve je pozneje papež poterdil s pismom do Metoda, ko je namreč le-ta imel v novič preuašati zavidnost hudovoljnežev. Zato je mirnega serca; s papežem in vso rimsko Cerkvijo v najtesnejši zvezi ljubezni in vere, še veliko bolj budno nadalje spolnoval na- loženo sebi službo; in ni se dolgo čakalo na imenitni sad njegovega dela. Zakaj ko je zdajci bohemskega kneza Bofivoja sam, potem pa njegovo soprogo Ljudmilo po nekem mašniku h katoliški veii spreobernil, je kmalo dosegel, da se je keršansko irne v onem narodu razširilo na dolgo in široko. V ravno tistih časih je delal na to, da se je luč evangelija prinesla na Poljsko; in ko je prišel do srede Galicije, je v Levovu vstaDOvil škofijski sedež. Od ondod se je, po nekterih izročilih, obernil prav v Moskovo, ter postavil Kievski škofovski sedež. S tetrri gotovo nezvenljivimi lavorvenci se je vernil k svojiiu na Moravsko; in ker je čutil, da se mu bliža konec življenja, si je sam določil naslednika; potemje duhovne in ljudstvo v poslednjem poduku oponiinjal k čednosti, in ločil se je popolnoma mirno iz tega življenja, ktero mu je bilo pot v nebesa. — Kakor je Rim za Cirilom, tako je Moravija za umerlim Metodom žalovala, zgubljenega iskala, Djegov pogreb častila na vse načine. Spomin na te dogodbe, častitljivi Bratje, nam je kaj prijeten; in močno smo ginjeni, ko daleč nazaj pogledamo na sijajno vez slovenskih narodov, storjeno z naj boljšimi pričetki. Zakaj ta dva razširjavca keršanskega imena, o katerih snio govorili, sta sicer šla iz Carigrada k poganskim narodom; vendar pa se je -tnoralo njuno poslanje od tega apostolskega Sedeža, središa katoliške edinosti, ali kar naravnost zapovedati, ali pa, kar se je več kot enkrat dogodilo, veljavno in sveto poterditi. In res, tukaj v mestu Rimu sta dala odgovor od sprejete službe, na grobih Petra in Pavla odgovorila se na pritožbe zarad vere, na ktero sta prisegla; tukaj sta prejela škofovsko posvečenje z oblastjo vred vstanoviti sveto vlado, s prideržanjem razlike v redih. Takrat tcdaj se je bila dosegla raba slovenske besede v svetib obredib, in to leto se spolnuje deseto stoletje, odkar je papež Janez VIII. do moravskega kneza Svetopolka tako-le pisal: ^Slovenski jezik . .., v ktereni se Bogu glasi dolžna hvala, po pravici hvalimo, in velevamo, da v le-teni jeziku naj se Kristusa Gospoda Našega slava in dela oznanujejo. Tudi ni nič nasprotno zdravi veri ter nauku, ali maše peti v le-tem slovenskem jesiku, ali sveti evangelij ali božanske berila nove in stare zaveze dobro prestavljene in tolmačene brati, ali spevati vse druge dnevnice". To šego je čez dolgo časa poterdil Benedikt XIV. po apostolskem pismu od 25. avgusta 1. 1754. — Rimski papeži pa, kolikorkrati so bili prošeni od knezov, kteri so gospodovali nad narodi, ki so bili po trudu Cirila in Metoda h keišanskemu obredu pripeljani, niso nikoli dopustili, da bi se pogrešala njih rtobrotnost v pomoči, ljudoljubnost v nauku, dobrovoljnost v dajanji svetov, v vsih rečeh, kjer koli so mogli, bila je naj boljši volja. Pred drugimi pa so Rastislav, Svetopolk, Kocelj, sv. Ljudmila, Bogoris, po okoliščinah in času, skušali preizverstno ljubezen Našib prednikov. Pa tudi s smertjo Cirila in Metoda očetovska skerb rimskih papežev za slovenske narode ni zastala in ne odjenjala; temuč vedno se je jasno kazala v tem, da so branili pri njih svetost vere in varovali očitni blagor. In zares je Nikolaj I. iz mesta Rima poslal Bolgarom mašnikov, da so ljudstvo učili, in škofa Populonienskega in Portuenskega, da sta vravnala novo keršansko družbo; enako je na pogoste prepire Bulgarov o svetera pravu sam dajal Ijubeznjive odgovore, v kterih še tisti, ki so Rimski Cerkvi manj prijazni, posebno previdnost hvalijo in spoštujejo. In po žalostni nesreči razkolstva gre Inocenciju III. hvala, da je Bulgare zopet spravil s katoliško Cerkvijo, Gregoriju IX., Inocenciju IV., Nikolaju IV., Evgeniju IV. pa, da so jih v milost sprave ohranili. — Ravno tako je znamenito sijala ljube/,en Naših prednikov do Bošnjakov in Ercegovcev, ki so bili ptekanjeni s kužnostjo napačnih misel, namreč Inoceneija III. in Inocencija IV., ki sta jim zmoto iz serc rovala; Gregorija IX., Klemena VI., Pija II., kteri so si prizadevali stopuje svete oblasti po unih okrajinah stalno vterditi. — Enako se ne sme misliti, da so majhen ali poslednji del svojih skerbi Inocencij III., Nikolaj IV., Benedikt XI., Klemen V. obračali na Serbe, od kterih so z naj veči previdnostjo odvračali zvijače, ki so jim bile prekanjeno nastavljene, da bi se njib vera omajala. — Tudi Dalmatinci in Liburni so zarad stanovitnosti v veri in vzajenanih postrežb od Janeza X., od Gregorija VII., od Gregorija IX., od Urbana IV. prejemali posebno vgodnost, tehtne in slavne pobvale. — Poslednjič je veliko spominkov blagovolnosti Gregorija IX. in Klemena XIV. tudi v Sriemski cerkvi, ki je bila v 6. stoletji po divjaškem navalu poterta, pot?m pa po bogoljubni prizadevnosti sv. Štefana L, ogerskega kralja, na novo vstanovljena. Zato spoznamo, da smo dolžni Bogu hvalo, ker se Nam daje lepa prilika, postreči slovenskemu narodu iu delati v njegovo občno korist zares ne z manjšo gorečaostjo, kot se je vidilo vsaki čas pri Naših prednikih. Na to imamo namreč oko vperto, to edino želinio, namreč vse moči natezati, da bi ljudstva slovenskega imena podučevalo veče število škofov in mašnikov; da se vterjujejo v spoznovanji prave vere, v pokorščini do prave Cerkve Jezusa Kristusa, in s skušnjo dan na dan bolj čutijo, kolika obilnost od naprav katoliške Cerkve priteka v domače živIjenje in v vse stanove v deržavi. Zakaj one cerkve na-se obračajo naj več in največi Naših skerbf, in nič ni, kar bi močnejše želeli, kakor da bi naogli poskerbeti za njihovo korist in srečo, in da bi vse z neprestano vezjo edinosti imeli Seboj sklenjene, kar je največi in najboljši zveza blagra. Ostaja le, da Bog, ki je bogat z usmiljenjem, Naše predloge spremlja in početja srečne stori. Mi pa si pri njem zagovornika vzamemo Cirila in Metoda, učenika Slovenov, in nadjamo se, da kakor njuno češčecje hočemo razširiti, tako se bomo njunega nebeškega varstva vdeležili. 22* Torej velevamo, da odločeni dan 5. malega serpana, kterega je vstanovil Pij IX., srečnega spomina, bode stalen, in naj se dene v koledar rimske vesoljne Cerkve ter se obhaja vsako leto praznik ss. Cirila in Metoda z obredom manjšega dvojnika z dnevnicami in lastno mašo (cum ritu dupplicis minoris, Officio et Missa propria), kakor je to sveti zbor za postavne obrede odobril. Vam vsim pa, častitljivi Bratje, velevamo, skerbite, da se to Naše pisanje okliče, in kar je v njem predpisano, ukažite spolnovati vsem iz svečeniškega reda, kteri obhajajo božjo službo po obredih rimske Cerkve, in to vsaki v svojih cerkvab, okrajinah, mestih, škofijah in po redovniških hišah. Slednjič hočemo, na vaš svet in spodbudovanje, naj se sploh moli in prosi k Cirilu in Metodu, da po svoji mogočni milosti pri Bogu po vsem Jutru keršansko Cerkev branita, katoličanom prosita stanovitnost, razkolnikom pa voljo, da se s pravo Cerkvijo spravijo in zedinijo. To, kar je zgoraj pisano, zapovemo kot veljavno in terdno, ne da bi temu nasprotovale svetega papeža Pija V., Našega prehodnika, ali druge apostolske dane vstanove o obnovi Brevirja ali rimskega Misala, ali pravila in navade, tudi iz nepominljivih časov, ali kar koli bi bilo druzega protivnega. Ko znamDJe pa nebeškib darov in ko zastavo Naše dobrovoljnosti vam, častitljivi Bratje, in vsemu duhovstvu in ljudstvu, vsakemu izmed vas izročenemu, z vso ljubezuijo v Gospodu podelimo apostoljski blagoslov. Dano v Rimu pri sv. Petru 30. kimovca 1880, Našega papeštva tretje leto. Papes Leon XIII.