-----   367    __
Nova knjiga o slovanstvu.
* Les Nationalites Slaves („Slovaoske narodnosti"), spisal Korczak-Branicki (poljski grof, francoski državljan). Devet pisem jezuitu Gagarinu (nekdanjemu rusken u plenceoitažu in diplomatu). Pariz, 1879. 399 strani. Tako se zove knjiga, ki je nedavno ,,Novicam*' došla iz Pariza.
To na mnogo strani zanimivo delo odmerja vsem Slovanom skupaj le prvih 72 strani, a drugih 327 strani kaže bolj ali menj sovražno narisane slike o Rusih in Nemcih iz politične in verske zgodovine in sedanjosti Poljske in Ruske, tako, da je človeku težavno spoznati, čemu je knjigi naslov: „Les Nationalites Slaves".
A navzlic vsemu temu veje v omenjenem delu go-rak slovaosk idejalizem, kateri, ne jemajoe ozir na realizem, prerokuje, da se ima skoraj pridružiti nemška Avstrija veliki necuški državi Hohencoleroski , in nam obeta, da bode temu združenju neizogibna posledica revizija političnega zemljevida Evrope, in na podlagi civilizacije m avtonomije narodnosti vsemu sad federacija evropskih držav med seboj.
Pri tej reviziji evropskega zemljevida ima poleg vseh drugih narodov slovanski v različnih svojih odras-likih najti popolno pozornost in biti zadovoljen, in sicer tem načinom, da se ustanovi slovanska pentarhija, katero si jo misli poljski pisatelj tako-le: 1. Cesko in Moravsko, 2. Poljsko, 3. Rusinsko, 4. Rusko, 5. Srbsko s Hrvatsko, Kranjsko, Istro, Dalmacijo, Bosno, Hercegovino, Crnogoro in Bolgarijo,
Ker človeku na tem svetu ni dano najti praved-nosti in popolnosti, zato si je od nekdaj stvarjal vzore, nebesa v svojih domišijetinah. Ravno tak6 je stvaril grof Branicki alovansk vzor (zrno to nazivajo nemški realisti vzor), v katerega naj Slovani zaupljivo po-vzdigajo svoje ocf. Ta neprestana stvaritev vzorov je dala nemškim realistom povod, da so izrekli: ,,Zmota (vzor) je človeku potreba, kateri se ne odpove po ni-kaki ceni." Se li ne ziblje tudi naš poljski rodni brat v taki zmoti? Je li res možno in verjatno , da v boju na življenje in smrt med Rusi, Italijani in Francozi od jedne strani (kajti alijanco Rusije s Francijo hvali po-franeozeni Branicki kot jedini zdravilni pripomoček) med Nemci, Angleži, Madjari, Turci, Arabi, Grki, Ru-muni in Albanezi pa na drugi stranic lovekoljubje zmaga kruto, nikakih ozirov pozcajoč natvoro in da potem zašije zlata doba ljubezni in pravednosti?
Komur ni moči živeti brez zmote, naj se vda tej prevari.    Mi za kaj tacega   nimamo i potrebne  fantazije.
A kar je nam Slovanom po Kranjskem in Primorskem hvaležno pripoznati, je to, da grof Branicki takoj na prvih straneh svojega dela odločoo prostestuje zahtevi Italijanov, kateri žele prisvojiti Italiji Trst in Pulj in deželo do juiiških alp, po tem taktu velik kos idejalne Sloveoije, kakor tudi vso Istro. Ako je tudi istinito, kar poroča pisatelj o pogrešani solidarnosti Slovanov iz minolih časov, vendar ni menj istinito, da se solidarnost, to jednakočasno tripanje vseh slovanskih src, vselej javi, kedar preti kteremu slovanskemu rodu nova nevarnost od te ali one strani. Najboljši dokaz o tem je protest uže mnogo let v Parizu bivajočega Poljaka Branickega proti zgoraj omenjenemu kazni vrednemn napadu razvajenih, nenasitljivih Italijanov. Grof Branicki gotovo ni prezrl, da dobroznani lijanski filolog Gubernatis njega knjigo strogo kri-tikuje in sicer v znanstvenem glasilu „Nuova Antologia"
(dne 15. septembra), katera izhaja v Rimu. Ta mili, vsega spoštovanja vredni italijanski pisatelj stoji odločno v taboru Rusov, hvali njih veliko družnost, prisrčnost in ljubeznjivost in jih sijajno brani napadov Poljakov. Al nasprotno zviti Italijan preskoči oni del knjige Branickega, kateri poroča o Trstu in Istri ter hud6 prijemlje Nemce, ker igrajo v Primorji in Dalmaciji gospodarje, če tudi tam živi kakih dve sto tisoč Italijanov, a Slovanov ne omenja niti zjedno besedico, kakor bi ne hotel čuti, da od Maribora (rojstve-nega mesta slavnemu zrr^agalcu Tegethoffu) in Te-mišvara, nepretrgano do C^vdata, Trsta, Pulja in Bara od skoraj predzgodovinske dobe stanuje na milijone Slo-venov in Srbo-Hrvatov, kateri se ne bodo nikdar odpovedali primorskemu obrežju.
To potezanje Italijanov za Ruse nam južnim Slovanom ne sme biti malo važno, kajti spominja nas ob enem živahnosti, s katero je nekoč Bi s mark v svojem velikem govoru o Poijacih v pruskem deželnem zboru branil Rusijo napadov Poljakov. Vidi se, da potreba zveze Nemcev z Italijani jih sili učiti se ruske zgodovine in zagovarjati Ruse.
So li Rusi Italijanom res obljubili, da, ako pride do evropskega požiga, žrtvujejo Slovane v Kranjski in Primorski tako, kakor je nekdaj žrtvovala Italija Nizzo in Savojsko? Potem je prav, da to pot stoje vsi Nemci na naši strani in nam pomagajo brani i se Italijanom, kakor smo jih branili cesto tudi mi Francozov in na-pčsled Dancev. Ako tudi so še nasprotja med Slovani in Nemci, v tem so gotovo vsi edini, da hote združeno to pomorsko okrožje braniti do zadoje kaplje krvi proti nesramni požeruhnosti Italijanov.
Naj dakle Sloveni nikoli ne zabijo, da je v okviru habsburške monarhije „tržaško vprašanje" pred vsem vprašanje slovensko, kajti ako izgubi monarhija Trst, izgubi ob enem tudi malo ne polovico slovenskega ljudstva. V habsburški monarhiji ima Sioven pravico, na narodnem polji ostati Sioven, a pod Italijo bi moral na političnem in narodnem polji Slovan biti Italijan.
Druge zanimive obiie vsebine dela Branickega nam tu ni moči razpravljati, a knjigo to toplo priporočamo vsem prijateljem etnografskih in zgodovinskih študij; toda zamolčati nam ni moči, da grof Branicki pripisuje propast Poljske največ vplivu jezuitov!
Naposled nam je še prositi grofa Branickega, da, kakor on dolži etimologijo krivo premnogih etnografskih zmot, naj bi^se tudi politične kemije ne držal preveč enostransko. Ciste nemešane krvi sploh nismo Evropci, niti Rusi, niti Poljaci, niti Francozi, niti Nemci, zato ni treba se nikomur ponašati s tem, kajti antropologija uči, da ravno mešanje krvi ima najlepše vspehe. Zatorej bi sedaj vsem ljudem , zviasti se Poljakom in Rusom, priporočali „mir in ljubezen", in s tem se poslavljamo od ljubeznjivega grofa Branickega. Trst, oktobra meseca 1879.