Književna poročila. 433 kriecht\ pogrešamo pa jednake skrbnosti n. pr. pri erkor, ki ne stoji zase, ampak samo pri erkiesen. — Manjšalke (deminutiva)stoje' zdaj zase, n. pr. Diichlein, Kilgelchen, Platzchen, zdaj pri svojih polnih imenih, n. pr. Kdtz-chen, Mdnnchen, Mannlein, Miltterchen, Miitterlein. — Fraze se navajajo tu pri glagolih, tam pri samostalnikih, semtertja pa na obeh mestih. „Zum Durchbruch kommen" stoji pri Durchbruch, „es kommt Freudigkeit iiber mich" pa stoji pri kommen; Augen machen = debelo gledati stoji pri machen, grosse Augen machen = debelo gledati stoji pri Auge; entivischen, uiti, izmuzniti se, stoji zase in pri zvischen, tam pa s pomenom smukniti; hin- und herziingeln stoji pri ziingeln, dočim stoji osem zloženk s „hin und hera zase. — V predgovoru čitamo: ,,Die Rectionsverhaltnisse wurden iiberall geblirend beriicksichtigt", ali tudi tu pogrešamo doslednosti. Različni sklad ni naznačen n. pr. pri fertig zverden mit ettvas, zgotoviti kaj 7 ; den Wald durchtoben, divjati po gozdu 13 ; seine Schnauze vortvagen, naprej se upati s smrčki 6 5 ; einen Bezveis ablegen von etzvas, dokazati kaj 65; jemanden loszverden, odkrižati, iznebiti se koga 108; i. t. d. — Marsikaj bi se dalo še povedati o slovenščini slovarjevi; ali nisem se namenil ocenjati knjige tudi s tega stališča. Le dvojega naj še omenim. G. pisatelj je vzprejel tudi takih izrazov, katerih smo se že davno otresli, n. pr. kinč, kinčati, pajdaš, viža, rima, kamrica. Za zieren ima samo grdo ma.dj.ark9 .kinčati,' kakor bi ne imel' lepih svojih izrazov, n. pr. (po Bartlu) lepotiti, lepšati, krasiti, kititi, lišpati, zaljšati; olepšati, okrasiti, nakititi, ozalj-šati. Drugo pa je, da rabi prepogostoma glagole v zvezi s krajevnimi prislovi: gor, dol, ven, notri, naprej, nazaj, skuj), proč, i. dr. N. pr. dol pasti {herunter sinken), kakor bi se padalo lahko tudi gor, namesto padati 7 6; proč vzeti [zvegnehmen), nam. vzeti 91; nazaj držati (zuruckhalten) nam. pridržati 28; seine Gedanken zusammenb?'ingen, skup spraviti, nam. zbrati 2 9 ; hinlegen, tje položiti, nam. položiti kam 28; herauskommen, ven priti, nam. prihajati iz . . . 76 ; hereinscheinen, noter sijati, nam. sijati v .. . 82 ; i. t. d. Takšen je torej slovar. Napak, površnosti, nedoslednosti, nepotrebnih tujk je toliko, da končna sodba ne more biti drugačna nego: Tako se ne smejo pisati šolske knjige! A. Stritof. IV. Izvestja muzejskega društva za Kranjsko. Prvi letnik. V Ljubljani, Kleinmavr & Bamberg, 1891., 86 stranij. S tem letnikom so storili Slovenci važen korak na strogo znanstvenem polji. Ko se je po viharnih letih 1848. in 1849. razšlo zgodovinsko društvo, utemeljeno po nadvojvodi Ivanu za vso »Notranjo Avstrijo* (Kranjsko, 28 434 Književna poročila. Koroško in Štajersko), začela je vsaka posamezna dežela izdajati svoja iz-vestja in svoje letnike zgodovinskega in prirodoznanskega obsega. Tudi v Ljubljani so izhajale najprej »Mittheilungen des historischen Vereins* in potem »des Musealvereins fiir Krain*. Ali v te »Mittheilungen* so bila slovenščini vrata zaprta, čeravno so bili skoro jedino le Slovenci sotrudniki pri njih. Stalo je mnogo truda in boja, predno so se odprla ta vrata, predno je počila ledena skorja in se je izpod nje prikazala nežna cvetka z gori navedenim naslovom. Največjo, skoro vso zaslugo za ta važen napredek v naši književnosti ima č. g. Anton Koblar, deželni arhivar, ki je tudi sam spisal vse tri sestavke naznanjenega prvega letnika. Prvemu spisu je naslov »Drobtinice iz furlanskih arhivov*. Te drobtinice so crpljene iz starega patrijarškega arhiva v nadškofovski palači v Vidmu, potem iz starega notarijskega arhiva, ki je spravljen blizu omenjene palače, in iz mestne knjižnice v videmskem muzeji. Posebno v notarijskem arhivu leži ogromna skladnica listin in zapiskov, v katerih tiče" najzanesljivejši viri cerkvene zgodovine naših dežela Kar nam podaja g. Koblar v tem spisu, to so res le »drobtinice*, ali mnoge med njimi pojasnujejo kaj drastiški tedanje pastirovanje večinoma tujih župnikov. Urejene so drobtinice po župnijah, tak6 da se cesto ponavlja jedna in ista stvar, čemur pa se ni bilo lahko izogniti. Iz »Drobtinic* je razvidno, da je bila Kranjska v cerkvenem oziru razdeljena na štiri naddijakonate, t. j. na gorenjski ali kranjski, na dolenjski ali »arhidijakonat (slovenske) marke*, na setiški in na srednjekranjski ali ribniški. Večina Notranjskega je pripadala takrat nekoliko goriškemu nad-dijakonatu, nekoliko tržaški škofiji. Tudi se spozna iz »Drobtinic*, da so imele nekatere župnije velikanski obseg, n. pr. mengeška, ki je sezala na vzhodu celo do štajerske meje. Po ustanovitvi škofije v Ljubljani (leta 1461.) so se pogostoma porajali prepiri med ljubljanskimi škofi in oglejskimi pa-trijarhi, ki so trdili svoje jurisdikcijske pravice. Takšen hud prepir se je vnel leta 1589. zaradi župnije v Kranji, kjer je bil škof svojevoljno postavil župnika, a patrijarh je temu ugovarjal in zahteval, naj se škof kaznuje in naj priznž, da je patrijarhov sufragan. Kak6 so tuji pastirji skrbeli za slovenske ovčice, za to nam podaja nekaj vzgledov zgodovina mengeške župnije (najstarejša slovenska oblika je »Mongus*, leta 1476. Leta 1327. podeli papež Ivan XXII. Lombardinu della Torre, ki je bil šele subdijakon nekje tam doli na Milanskem, izpraznjeno župnijo Mengeš, dovoli mu, da jo sme' posedovati kot pravi župnik, vender ga nikakor ne sili, da bi moral prejeti višje duhovne redove, sam6 po svojem namestniku naj skrbi za dušno pastirstvo v Mengši. Lombardin Književna poročila. 435 si izbere za namestnika Konradina della Torre, torej sorodnika svojega, in ta prčcej da v najem za jedno leto dohodke mengeške župnije Frideriku Kolovškemu za 60 mark soldov! Leta 1335. dobi mengeško faro patri-jarhov kapelan Berengarij in jo da precej v najem cerkljanskemu župniku Sigfridu Vranjepeškemu. Pozneje je imel župnik Jakop pl. Schever nekega Ivana s Češkega za svojega upravitelja v Mengši ter je zamenjal svojo faro s ponkovskim župnikom Ivanom pl. Schevrom (na Štajerskem), ki je imel zajedno kanonikat v Čedadu. Leta 1592. da Jožef Sittich beneficij M. M. v Mengši v najem protestantu Nikolaju Bonhomo. Leta 1694. piše župnik Andrej pl. Gallenfelški patrijarhu, da »Germanos sino vino idem est, ac pisces sine aqua vivere posse*. — Tudi nakelskemu župniku Nikolaju Sevdlinu dovoli patrijarh leta 1346., da sme" bivati dve leti zunaj svoje župnije. Stvarnih pomot v tem spisu ni. Glede" na pusti hrib Risimberch v Vipavi, t. j. na Vipavskem (str. 9.), podpisanec ni mogel zvedeti o pravem času, kje je ta kraj. Šele ko je bila pola natisnjena, doznal je, da pomeni »Risimberch * toliko kakor Grižin breg (griža = gruja, grušč, kamenem plaz) in da je ob desni strani ceste iz Gola v Črni Vrh, na osamelem hribčku, zaznamenovanem na specijalni karti s številko 799 m, na katerem se še poznajo razvaline. Kar se pa dostaje plemiča Ivana »de Stayn* (leta 1345.), bode treba šele bolje preiskati, ali je bil res iz Kamnika. Meni se vse zdi, da je identiški s tistim »Anzelom di Stayn*, ki se je leta 1356., zaveznik ogerskega kralja Ludovika bojeval, z Benečani po Krasu in v Istri. (»Mittheilungen des Museal-Vereins fiir Krain*, III. Jahrgang, 185.). Ta poslednji pa je bil solastnik graščine post6jinske, in njegovo pravo ime je bilo menda »Hans von Stegberg*, ali »Johannes de Stemberg*, ki je leta 1385. pomagal ujeti beneške poslance, namenjene h kralju Ludoviku (Kandler, »Codice diplomatico*, II., ad a. 1359. m J36i.). Kamniške župnije je prosil leta 1595. tudi »neki* Nepokoj iz Gorice (str. 9.). Ta »neki* je bil Andrej Nepokoj, župnik goriški in solkanski ter od leta 1580.—1596. tudi naddijakon goriški, potem pa župnik v Celji. (Czdrnig, »Gorz-Gradisca*, L, pg. 905.). — Ali je Hohenmauth dobro prevedeno v »Visoka Mitnica* (str. 19.), ne v<šm; Čehi pravijo temu kraju »Vysoko Mjto*, in tako bi menda kazalo tudi nam imenovati ta kraj. Drugi članek letošnjih »Izvestij* je naslovljen »O človeški kugi na Kranjskem* ter je sestavljen po Valvasorji in po zapisnikih deželnega, škofijskega in kapiteljskega arhiva v Ljubljani. Zanimivo je citati, kako so se zdravniki vedli za kuge. Branili so se hoditi k okužencem , in morali so jih celo uklenjene priganjati k bolnikom. Kadar so pa že prišli, bili so čudno našemljeni v dolgih haljah od povoščenega sukna in v irhastih ro- 28* 436 Književna poročila. kavicah. Na obrazu so nosili krinko s steklenimi naočniki in velikimi no?-nicami, v katerih so imeli natlačene vsakovrstne dišave. Bolnikov se niso nikdar dotikali z roko, nego tipali so jih samo s palico in potem ukazovali, kako se jim strezi. Čudo ni, da je vse bežalo pred temi na-šemljenci. Vlada je izdala mnogo ukazov proti kugi in strogo zaprla deželno mejo, da ni smel nihče preko nje. Vsak potnik je moral hoditi le po velikih cestah (stranske poti so kar podrli, ali jih izpremenili v neprehodne), in celo zdravi tujci, ki so imeli izpričevalo s seboj, morali so se udajati šesttedenski kontumaciji. Kadar je prišla koroška pošta vrhu Ljubelja, obesiti so morali pisma na dolg drog in pomoliti jih čez mejo kranjski straži. Ta je pisma odprla, prekadila jih nad brinjevim plamenom ali nad octovo paro in potem zopet zapečatila ter poslala dalje. Posebno nevaren se jim je zdel denar, ker najbolj kroži v ljudstvu; zat6 so ga dobro odrgnili z milom in soljo, predno so ga poslali dalje. Celo boroveljske puške so na meji jemali iz zabojev in ž njimi streljali, da so spravili kugo iz cevi, potem so jih pa zopet položili v zaboje. Proti kugi so imeli zložene posebne molitvice, katere je zapovedal škof Hren moliti ob pčldanskem zvonjenji. Zdravniške knjige pa kar mrgole" najsmešnejših pomočkov proti kugi. Sploh menda niso kuge imenovali »črno smrt*, ampak le 6no naj-grozovitejšo morilko z leta 1348.111 1349., ki se je iz Kitajskega čez Turško priplazila v Evropo in je kar pustošila mesta in vasi. O tej kugi naj bi bil g: pisatelj povedal kaj več, ker je mnogo poročil o nji. Tudi kuga leta 15 11., ki je nastala zaradi takratne benečanske vojne, omenjena je prekratko. V tretjem članku opisuje g. Koblar »Loško gospostvo (bolje bi bilo: ,gospoščina') frižinskih škofov* po podatkih, katere je zajemal iz loških urbarjev v deželnem arhivu kranjskem. V tej koreniti razpravi popravlja pisatelj v marsičem graškega arhivarja Zahna, ki je netočno zabeležil mnogo krajev, nad trideset vasij pa, ki so vse v loški okolici, raznesel po vsi Kranjski. Tudi dokazuje, kako so nemčili in pačili lepa slovenska imena, stara že nad 600 let, in jih res »verballhornovali«, ne pa, da bi bili Slovenci pačili nemška imena, kakor trd<š Nemci. .. Imena vasij so razdeljena po starih županijah (»officium*), kakeršne so bile leta 1291. in 1584. Pri vsakem kraji je zaznamenovano tudi število zemljišč, ki se primerjajo številu hiš, kolikor jih je bilo pri ljudskem popisovanji leta 1880. Vasčm so pridejana tudi nemška in sedanja slovenska imena, tako da imamo pred seboj zgodovinsko sliko krajevnih imen v loški okolici. Poleg tega je še vse polno zanimivih beležk o posameznih krajih. Žal, da ni g. Koblar spisal popolne zgodovine loške gospoščine, ki hrani gotovo marsikaj zanimivega v svojih predalih. V Bežek: Slovniški razgovori. 437 Dobro bi bil storil, ko bi bil omenil, da so imele tudi druge graščine svoja zemljišča v loški gospoščini, n. pr. Lueggerji (»Mittheilungen des Musealvereins *, I. Jahrgang, pg. 247. sq.) in povedal, v kakšnem razmerji so bila ta zemljišča k škofovski vladi. — Da je dobila D a v č a svoje ime od »Deutsche*, to menda ne bode obveljalo. Saj pisatelj sam povč, da se je nemški temu kraju rekalo »Alss*, t. j. »Alpe*, ker so bile prej tam gori same planine. Pred to besedo postavi spolnik (T ali t in takoj dobiš »Davčo* ali »Tavčo*. Tudi Avče pri Kanalu na Goriškem se imenujejo v nemških spisih srednjega veka »Als*, znano pa ni, da bi se bili kdaj »Deutsche* naselili ondu. (%Notitzblatt*, III., 311.) S tem prvim poskusom »Muzejskega društva za Kranjsko* smemo biti prav zadovoljni, in če se bode občinstvo za to društvo zanimalo ter ga podpiralo z obilnim pristopanjem, to smemo pričakovati, da nas bode razveseljevalo še z boljšimi spisi. Saj leže" v deželnem arhivu kranjskem neizmerni zakladi, sam6 vzdigniti jih je treba. Delavnih močij ne pogrešamo, ali društvo ne more delovati brez gmotne podpore. To naj uvažujejo izobraženi in imo-viti Slovenci! Pri tej priliki pa mi ni mogoče zamolčati želje, naj bi se »Izvestja« ne držala tako tesnosrčno samo kranjskih deželnih mej, nego naj bi vzpre-jemala sploh gradivo, ki se tiče Slovencev, kakor je to že namerjal Su-mijev »Archiv fiir Heimatkunde*. Prva dva sestavka v letošnjih »Izvestjih« bi se bila prav lahko raztegnila tudi na sosedne dežele, in »Drobtinice« iz furlanskih arhivov bi bile izvestno prav dobro ustregle tudi štajerskim in koroškim Slovencem. Posebno na Primorsko bi se bilo treba bolj ozirati nekoliko zaradi zgodovinske sorodnosti, nekoliko pa, ker tamošnji Slovenci nimajo nikakeršnega podobnega glasila. *S. R. Slovniški razgovori. n. (Dalje.) O tretji vrsti veli Miki.: »die praefhderten verba der III. classe beider abtheilungen sind perfectiv. . . . Die abweichungen von dieser regel treffen jene verba, denen eine aus den elementen sich nicht natiirlich ergebende bedeutung zukommt, da-her auch diejenigen, welche sich als eine wirkliche nach-ahmung oder iibersetzung fremder sprachen d a r s t e 1 1 e n. . . . nsl. zaviditi odisse: vse ga zavidi omnes eum oderunt. Glasnik 1860.