IZVESTJA
Muzejskega društva za Kranjsko.
Letnik VI. 1896. Sešitek 3.
-■> !-- |o--
--•"▼eNs*""-
Iz domače zgodovine.
IV.
Kdaj so Slovenci prišli v svojo sedanjo domovino ?
Spisal dr. Fr. Kos.
(Konec.)
Od leta 595. naprej se Slovenci večkrat omenjajo v zgodovinskih virih, kako so napadali zemljo svojih sosedov ali pa morali odbijati navale svojih nasprotnikov.
Leta 596. so Bavarci napadli Slovence, a ti so s pomočjo i ilniiv odbili naskok sovražnikov.1)
Meseca maja leta 599. je pisal papež Gregor I. eksarhu Kaliniku, kateri mu je bil pismeno naznanil, da je premagal Slovane.8) Ni mogoče določiti, so li bili ti Slovani Slovenci, ali ne.
Meseca julija leta 6(XJ. je pisal rečeni papež solinskemu školu Maksimu, da je jako potrt in vznemirjen zarad Slovanov, ker so začeli skozi Istro siliti v Italijo.")
') Paul, Dtacon., De gest I.angob., IV, c. IO. — Rečeni pisatelj, ki to pripoveduje, pravi potem v naslednjem poglavju, da je takrat t-hac etiam tempestate«) umrl frankovski kralj Hildepert. Omenil sem Je, da je umrl ta kralj leta 696< Brez dvoma je bil tudi tega leta boj med Slovenci in Bavarci.
") Mansi, Concil. coli., X, »tr. 117.
II (|iiideiii de Sclavorum gente, quac vobi.w valde imminet
aiiiigor vohom enter et eohturbor, MiHgor in his quae lam in vobis
patior: conturbor, ipiia per Istriae aditum iam Italiam intrare coeperunt.« iMaiwi, Cone. coli., X, str. 231.)
Okoli leta 602. so napadli Langobardi, Obri in Slovenci Istro ter po njej ropali in požigali.1)
Leta 604. so vzeli Langobardi s pomočjo Slovencev, katere so jim Obri poslali, Cremono, Mantovo in še dva druga kraja/')
Okoli leta 611. so Slovenci pri Innichcnu premagali bavarskega vojvodo (iaribalda, sina vojvode Tasilona I., ter opustošili bavarske meje. Ko so Bavarci /.brali svoje moči, vzeli so plen sovražniku ter ga pregnali iz svoje dežele.''')
Leta 612. so Slovenci napadli Istro, jo opustošili ter pobili mnogo sovražnikov.7)
Okoli leta 620. je Utekel Lopichis, praded langobard-skega pisatelja Paula Diacona, iz oberske sužnosti ter prišel potem v pokrajino Slovencev, kjer se ga je usmilila neka stara Slovenka, ki mu je pokazala pot v Italijo.8)
Leta 623. so se vzdignili Slovenci in drugi Slovani zoper Obre, svoje tlačitelje. Vodil jih je bivši trgovec Samo, katerega so Slovani potem postavili za svojega kralja. Slovani so premagali Obre ter se osvobodili njih nadoblasti.")
Leta 629. so prosili narod je, ki so živeli ob oberski in slovanski meji (namreč nemški Bavarci) frankovskega kralja Dagoberta, da bi jim zavaroval hrbet ter spravil pod svojo oblast Obre, Slovence in druge narode tje do zemlje rimske oblasti.1")
4) Paul. Diacon., De gest. I.angob., IV, c. 24.
») Ravno tam, IV, c. 28.
") Ravno tam, IV, c. 39.
') kavno tam, IV, c. 40.
") kavno tam, IV, c. 37.
") Chronic. l'rcdcgaiii Scholast., IV., c. 48.
"') Chronic. Kredegarii Scholast., IV, e. .18. (Moli. Germ. Script, rer. Meroving., II p. 150): »Dagobcrtus cum iam anno septimo regnans ... Timoreni vero sie Torte sua concusserat utelitas, ut iam ilevotione ad-reperint vuae »c tradere. dicionem; ut etiam gente, qua circa limite Avarorum et Sclavoruni coiiMstcnt, ei prumptae expetirint, ut ille post tergum eorum iret feliciter, et Avaro» et Sclavos dteras(|ue gentium nationes usque mamini puhlicam suac dicione subiciendum liducialitcr
Leta 631. se napoti frankovski kralj Dagobert nad Slovane, katere je vodil kralj Samo. Dagobert pregovori tudi Langobarde in Alamanc, da so mu šli pomagat. Langobardi so brez dvoma napadli Slovence ter jih tudi premagali. Ker pa je bila glavna frankbvska vojska v tridnevni bitki pri Wogastisburgu popolnoma uničena, zato tudi Langobardom ni nič koristila njih hrabrost.11)
Istega leta je prišlo 700 Bolgarov, katere je vodil Alciok ali Alzeko k vojvodi Valuku na slovensko zemljo, kjer so bili gostoljubno sprejeti. Pozneje (okoli leta 663.) so se napotili ti Bolgari v Italijo.1*)
Okoli leta 664. je zbežal Varnefrid, sin furlanskega vojvode Lupa, k Slovencem na Koroško ter si hotel z njih pomočjo podvreči Furlanijo. Ko se je vrnil v svojo domovino, napadli so ga Furlani ne daleč od Čedada pri gradu Nimisu ter ga umorili.18)
Okoli leta 664. so hoteli Slovenci napasti Čedad, a bili so odbiti pri Briščah.14)
Okoli leta 705. pridero Slovenci v Furlanijo ter premagajo svoje nasprotnike tako popolnoma, da je bilo v bitki uničeno vse furlansko plemstvo. Tudi furlanski vojvoda Ferdulf je bil ubit.16)
sponclcliaiit i Glej tudi (jesta Dagobcrti 1. regis Franc, C 22. — Z izrazom »niunus puhlica, zaznamenuje Frcdcgar rimsko (grško) oblast. Ako govori Fredegar tu o Slovanih, katerih bivališča so segala »usque mamini puhlicam', misliti nam je v prvi vrsti na Slovence, katerih naselbine so se razprostirale na severozahodu do bavarske meje, na jugu pa do grške oblasti v Istri.
") Chronic. Kredegarii Scholast., IV, c. 68. — Gesta Dagobert) I. reg. Franc. c. 27. — Convcrs. Uag. et Carant., c. 4.
") Chronic. Kredegarii Scholast., IV, c. 72. — Paul. Diacon., Dc gest. Langob., V, c. 29.
") Paul. Diacon., op. cit., V, c. 22.
'*) Paul. Diacon., op. cit., V, c. 23. — Briščc so vas na zemlji beneških Slovencev.
Paul. Diacon., op. cit. VI, c. 24.
Okoli leta 720. prihrume Slovenci znova v Furlanijo. Prišlo je do boja pri Lavarianu. Nato je furlanski vojvoda Pemmon na bojišču sklenil mir s Slovenci.ll!)
Okoli leta 725. so Slovenci pridrli na Solnograško ter tu razrušili cerkev sv. Maksimilijana.17)
Okoli leta 737. se je furlanski vojvoda Pemmon zameril langobardskemu kralju Liutprandu. Pemmon je hotel nato s svojimi pristaši zbežati v deželo Slovencev, kar pa se ni zgodilo, ker mu je kralj prej odpustil.1")
Okoli leta 738. je napadel furlanski vojvoda Ratchis kranjsko deželo, domovino Slovencev.1")
Leta 743. se je bavarski vojvoda Odilon bojeval s Franki. Na pomoč so mu prišli Saši, Alemani in tudi Slovani.20
Med letom 743. in 765. so Obri napadli korotanske Slovence, katerim je takrat vladal vojvoda Borut. Ta se je obrnil do Bavarcev ter jih prosil pomoči. Vslcd tega so Slovenci postali odvisni od njih, oziroma od Frankov.*1)
'") Paul. Diacon., op. cit. VI, c. 45. — Lavariano Jie vas med Vidmom in Palmanuovo na Furlanskem.
") Dreves notitiae, c. 2 in c. 6. (Juvavia, Anhang, str. 33 in 35.) — Cerkev sv. Maksimilijana je bila v sedanjem liischotshofenu, ki leži v Pongau-u blizu Salice. — Zgoraj omenjeni napad se je vršil na vsak način med letom 716. in 745. Leta 716. je še živel bavarski vojvoda Teodon, oče vojvode Teodeberta. Zadnji je podelil rečeni cerkvi nekoliko posestev. Leta 745. je Virgilij postal škof v Solnogradu ter potem znova postavil imenovano cerkev, ko je bila več let (■multis temporibus-) podrta.
'") Paul. Diacon., De gest. Langob., VI, c. 51.
,B) Paul. Diacon., De gest. Langob., VI, c. 52.
»") Ann. Mettenses a. 743. (Mon. Germ. Script. I, p. 327.) — Ti Slovani so bili najbrže korotanski Slovenci.
'■") C.otiv. Bag. et (arant., c. 4. (Mon. Germ. Script. XI, p. 7.) — Besede »servitulique eos reg um suhiccerunt« kažejo, da so bili Bavarci t.ikrat, ko so pomagali Slovencem zoper Obre, že odvisni od frankov-skih kraljev. Ker se je pričela ta odvisnost leta 743., sinemo trditi, da so Slovenci zgubili svojo samostalnost po navedenem letu. Iz stavka •permissione domni Pippin) regis ipsis populiš petentibus redditus est eis Cheitmar christianus factus* pa je razvidno, da je Hotimir postal
Ne bom našteval raznih citatov za poznejšo dobo slovenske zgodovine, ker mislim, da ti popolnoma zadostujejo. Ker ima ta razprava namen dokazati, da so Slovenci prišli šele proti koncu šestega stoletja v svojo sedanjo domovino, zato ne smem na tem mestu obširneje govoriti o njih najstarejši zgodovini, katera sega do tistega časa, ko so zgubili svojo samostalnost ter postali odvisni od Bavarcev in Frankov. Vendar naj navedem nekoliko črtic.
Omenil sem zgoraj, da so se okoli leta 602. in leta 604. Slovenci, Obri in Langobardi skupno bojevali z byzantinsko (rimsko) vojsko, ali pa se vsaj med seboj podpirali, če je hotel kdo napasti grško oblast. Slovenci, Obri in Langobardi so bili agresivni ter si hoteli priboriti novih zemelj, Rimljanje pa so bili defensivni, odbijali so napade tujih barbarov ter branili meje svoje domovine. Jasno je, da je takrat vladalo prijateljstvo med Obri, potem od njih odvisnimi Slovenci in pa med Langobardi. Na eni strani vidimo katoliške Rimljane, na drugi pa nekatoličane, namreč poganske Obre in Slovence ter arijanske Langobarde. Zadnji so na vso moč podpirali beneške in isterske razkolnike, kateri so se zarad treh poglavij odcepili od Rima. Slovenci so se v tem času večkrat bojevali z Bavarci; tam pa, kjer so mejili z Langobardi, je vladal mir.
Imamo pa še druge dokaze o takratnih prijateljskih razmerah med Obri in Langobardi. Okoli leta 601. je poslal langobardski kralj Agilulf oberskemu kakanu rokodelce, da so mu tesali bojne ladje.--) Okoli leta 602. so bili poslanci langobardskega kralja pri Obrih, da bi sklenili ž njimi staro prijateljstvo za večne čase. Nato je šel tudi poslanec ober-skega kakana z istim namenom h kralju Agilulfu.-11)
slovenski vojvoda za časa kralja 1'ipina. Ker je ta umrl leta 768. in ker je pred Hotimirom vladal Slovencem tri leta vojvoda Gorazd (Kakacij), moral je vojvoda Borut živeti pred letom 765. Pred tem letom so ga tedaj tudi Obri napadli.
»») Paul. Diacon., De gest. Langob., IV, c. 20.
»») Kavno tam, IV, c. 24.
Leta 604. je zveza med Obri in Langobardi, sklenjena za večne čase, še trajala,24) a kmalu potem je prenehala. Okoli leta 610. se je že gojilo sovraštvo med tema dvema narodoma. Oberski kakan je takrat z veliko vojsko napadel beneško zemljo ter se med drugimi mesti polastil tudi Čedada.26) Kralj Agilulf je kmalu potem začel sklepati mir z grškim cesarjem.2") Mogoče je, da so se politične razmere med Obri in Langobardi predrugačile vsled tega, ker so takrat postali Langobardi in njih kralj katoličani ter se vsled tega tudi bolj približali katoliškim Rimljanom.
Trdil sem, da so Obri, ko so se polastili Panonije in Dacije, podpirali razširjanje Slovanov po svojih deželah. Brez dvoma so se tudi Slovenci pod nadzorstvom Obrov polastili pokrajin, po katerih žive še dandanes, ali pa so vsaj po njih stanovali pred tisoč leti. Ne moremo si misliti, da bi bili Obri zatirali Slovence in druge Slovane precej v začetku, ko so se ž njimi sešli, ker na ta način bi jih gotovo ne bili zvabili na svojo zemljo. Lahko rečemo, da so Obri izprva podpirali Slovence ter jim šli na roko, kolikor jim je bilo mogoče. Ko so leta 596. Bavarci napadli Slovence, pomagali so tem Obri, da so odgnali sovražnike.27) Da so bili Slovenci takrat odvisni od Obrov, ni težko dokazati. Navedem naj le to, da so leta 604. Obri poslali Slovence Langobardom na pomoč.
Pozneje so začeli Obri hujše pritiskati na podložne Slovane in tedaj tudi na Slovence. Zdi se mi sicer, da Fredegar prečrno opisuje, kako so Obri zatirali Slovane. Na vsak način je postal oberski jarem tako težak, da so se ga hoteli znebiti Slovenci in drugi Slovani, kar se je tudi leta 623. zgodilo.28) Slovenci so služili Obrom k večjemu 55 let, morebiti pa nekoliko manj.
"*) Ravno tam, IV, c. 28. ") Ravno tam, IV, c. .'17 M) Ravno tam, IV, c. 40. "') Ravno tam, IV, c. Ki. MJ Chronic. Ffedcgaril Scholast., IV, c. 48.
Z letom 623. se pričenja v zgodovini Slovencev nova doba, namreč doba samostalnosti, katera je trajala poldrugo stoletje. Slovenci, Cehi in del polabskih Slovanov so si postavili takrat skupnega kralja, kateri jim je vladal 35 let (623-658). Pod Samovim vodstvom so rečeni slovanski narodje premagali najprej Obre, potem pa še Franke. Slovenci so v miru živeli ves čas njegovega vladanja. Iz dobe Samo-vega kraljevanja nam zgodovina ne poroča, da bi bili Slovenci kdaj napadli svoje sosede, kakor Langobarde in Bavarce, a tudi ti so bili mirni. Najbrže Samo ni dovolil svojim pod-ložnikom, da bi se po nepotrebnem vojskovali z bližnjimi narodi, ti pa se morebiti niso upali prestopiti mej njegove države, ker so se ga brez dvoma bali.
Nekateri zgodovinarji so trdili, da je pač Samo vladal na Češkem, ne pa tudi Slovencem. Ni težko dokazati, da so se motili. Jako zanesljiv vir, Conversio Bagoariorum et Ca-rantanorum, pravi nam kar naravnost, da je bil Samo vladar korotanskim Slovencem."") Drug vir, Fredegarjeva Kronika, pa omenja, da je pregovoril frankovski kralj Dagobert tudi Langobarde, da so šli nad Slovane.:,°) S katerimi Slovani naj bi se bili Langobardi vojskovali, ako ne s Slovenci?
Pa tudi, ko bi o kralju Samu ne vedeli ničesar, morali bi trditi, da je neka mogočna roka osvobodila Slovence ober-skega jarma. Dokazati se da, da so bili Slovenci izprva podložni Obrom, pozneje pa ne več. Leta 631. so bili Slovenci neodvisni od Obrov in Bavarcev, ker drugače bi ne bili iskali pri njih zavetja tisti Bolgari, ki so morali najprej bežati z oberske, potem pa tudi z bavarske zemlje. A tudi pozneje so bili samostojni nasproti Bavarcem, kar kaže to, da so opustošili okoli leta 725. v njih deželi ležeče kraje. Svobodni
Op. cit., c. 4: •Tcmporibus gloriosi regis Krancorum Dagobert] Samo Domine qnidam Sclavus man eni in Cjuarantanis fuit dux gentis illius.«
su) Chronic. Fredogarii Scholast., IV, c. 68 (Monum. Germ. Script.
rcr. Meroving. II, p. 154):......et Langobardi solucionc Dagoberti
idemque osteletur in Sclavos perrixerunt.«
so bili tudi nasproti Obrom, ker drugače bi ne bili ti napadli slovenske zemlje za časa vojvode Boruta. Tisti Slovenci, ki so leta 796. pod poveljstvom svojega vojvode Vojnomira pomagali Frankom potolči Obre,31) gotovo niso bili odvisni od Obrov, ker drugače bi morali tem pomagati. Ravno tako so bili Slovenci samostojni nasproti Langobardom, kar pričujejo razni boji med obema narodoma v teku sedmega in osmega stoletja.
Korotanski Slovenci se imeli svoje vojvode (»duces«). To dostojanstvo se ni odstranilo tudi takrat, ko jim je vladal kralj Samo. Kakor je v tistem času razun kralja ukazoval polabskim Srbom tudi njih vojvoda Drvan,3a) tako tudi Slovencem njih vojvoda Valuk.33) Iz osmega in devetega stoletja nam je znanih več slovenskih vojvod, kakor Borut, (iorazd, Hotimir in drugi.34)
Važen činitelj pri vsakem narodu je njegova vera, naj si bode že krščanska, židovska, mohamedanska ali pa poganska. Znano je, da se ljudje navadno kaj trdo drže svojega verskega prepričanja in svojih običajev. Mogoče je, da posamezni človek v kratkem času premeni svoje nazore o božjih rečeh; drugače pa je, ako imamo opraviti z vsem narodom. Zgodovina nam kaže, da se posebno krščanstvo ni dalo lahko zatreti tam, kjer se je do dobrega ukoreninilo. Le za malo slučajev vemo, da se je kak narod, ki se je bil oklenil katoliške vere, potem udal malikovalstvu.
Zgodaj se je začelo razširjati krščanstvo po naši domovini. Kaj vspešno je napredovalo že v prvem in drugem stoletju, Še bolj se je utrdilo v tretjem, v četrtem pa se je moralo poganstvo za vselej umakniti Kristusovi veri. Kako se je krščanstvo razcvitalo, dokazujejo nam kristijanski spo-
81) Ann. Lauriss. a. 796. — Ann. Tiliani, a. 796 (797 ") Chronic. Fredcgarii Scholast., IV, c. 68. »*) Chronic. Fredcgarii Scholast., IV, c. 12, "*) Conv. Bag. et Carant., c. 4 i. d. —> Glej tudi Spomenico lisoč-letnice Metodove smrti, str. 108.
mcniki, lepo razviti meniški stan, mnogobrojni mučeniki in precejšnje število novih škofij.35)
V Ogleju sta že v prvem stoletju po Kristusu sv. Hermagoras') in sveti Fortunat oznanovala evangelijski nauk ondotnim prebivalcem, ki pa niso bili Slovenci. Iz tega mesta in iz Sirmija se je širilo krščanstvo po Istri, Panoniji in Noriku. Odveč bi bilo, ko bi hotel našteti imena raznih krščanskih mučenikov, kateri so bili v prvih treh stoletjih po naših krajih umorjeni zarad svoje vere. Lepo število imen nam navaja Fekonja,37) a reči moram, da so dotična imena večinoma latinska in grška, slovensko ni nobeno.
Ko je leta 323. rimski cesar Konstantin premagal svojega nasprotnika Licinija, bilo je jasno, da se tudi poganstvo ne bo moglo več držati med mejami rimske države. Kristusova vera je sedaj dobila prednost pred vsemi drugimi verami. Kristijanom ni bilo treba več opravljati božje službe v podzemeljskih jamah, temuč v lepih cerkvah. Ajdovske templje so pogostokrat prezidali v krščanske veže.
Da se je po naši domovini prebivalstvo odreklo poganski veri, kažejo med drugim razne škofije, katere je bilo treba ustanoviti. Jako stari ste bili škofiji v Ogleju in Sirmiju. V S i sei j i (sedanjem Sisku pri izlivu Kolpe v Savo) je vladal škof Kvirin, katerega so zarad njegove vere vtopili pri Sabariji leta 303. Prezreti ne smemo škofije v Poetoviju (sedanjem Ptuju), kjer je delal za blagor svojih ovčic sv. Viktorin, učen pisatelj, ki je moral preliti svojo kri za sveto vero najbržc leta 303.3lt) Kar se tiče škofije v Tiburniji ali Teurniji, omenil sem jo že večkrat v tej razpravi.
"5) Glej spis Andreja Fekonje »O začetkih kristjanstva na Slovenski zemlji« v Letopisu Matice slov. za leto 1882. in 1883., str. 163—194.
"•) Napačno je, ako kdo izvaja besedo »Hermagoras* iz izrazov »grm« in »gora«, ker Hermagoras je grško ime.
"') Op. cit., str. 176.
*') Temeljito delo o sv. Viktorinu je spisal sedanji mariborski škof, dr. M. Napotnik, pod naslovom »Sveti Viktorin, škof Ptujski, cerkveni pisatelj in mučenec«. Dunaj 1888, 8", 280 stranij.
Te in tudi druge škofije, katerih tu nisem navedel, dokazujejo, da je bilo krščanstvo po naših krajih v četrtem stoletju že prav dobro uravnano.
Leta 325. je bil cerkveni zbor v Nicaeji, leta 344. v Sredcu (Sardica) na sedanjem Bolgarskem in leta 381. v Ogleju. Teh cerkvenih zborov so se udeleževali tudi panonski in noriški škofje s svojo duhovščino.
Na panonskih tleh sta se rodila dva imenitna moža katoliške cerkve. Prvi je bil sv. Martin, pozneje škofvToursu na sedanjem Francoskem, doma v panonskem mestu Sabariji; drugi je bil slavni cerkveni očak in pisatelj, sv. Hieronim, čegar zibel je tekla v panonskem mestu Stridonu. Prvi je živel od 316—400, drugi pa od 331—420.
Kako je bilo krščanstvo urejeno po Noriku v drugi polovici petega stoletja, razvidno je iz životopisa sv. Severina, katerega je sestavil njegov učenec Eugippius. Na podlagi tega spisa in drugih virov je Al. Huber3") precej natančno narisal cerkveno življenje po rečeni pokrajini za časa sv. Severina. Po Huberjevi razpravi je Fekonja40) na kratko opisal takratne verske zadeve z besedami: »Skoro povsod, kder se v tem spisu omenjajo cerkve in kristjanske občine v Noriku, nahajamo tam tudi mašnike z dijakoni in subdijakoni ter nižjimi duhovniki doli do cerkvenega vratarja. Imenuje nam se več samostanov in celic za moške; a tudi Bogu posvečenih devic ne manjka. Samostani imajo svoja zakonita posedstva, in njih stanovniki niso samo bogomolci in duhovadci, temveč kot apostoli delujejo za blagor ljudstva ter podpirajo posebno uboge in zatirane. Govori se o posebnih cerkvah, odločenih za krščevanje in dušoskrbje, ter o molilnicah ali podružnicah za redovnike in svetovnjake. Božja služba je v popolnem redu; vrši se zjutraj in zvečer, sv. masa se služi, cerkveno petje se goji, psalmi se pevajo, skupne molitve se opravljajo,
"") Geschichte der Einführung u. Verbreitung des Oiristenthums in Südostdcutschl., I, str. 341—.'182.
*") Letopis Matice slov. za 1882 in 1883, str. 193.
jedi in pijače se blagoslavljajo, daruje se v sklad itd. Mrliči se pokopavajo včasi slovesno, in v navadi so mrtvaška opravila in obletnice po mrtvih. Isto tako se v obče časte svetniki, mučeniki in njihovi ostanki. Umirajočim se daje sv. popotnica. Bogoslužni obredi opravljajo se tudi v najsijajnejšem blišču, mnogo sveč gori, in v rabi je dragocena cerkvena priprava in obleka. Nadalje doznajemo propise o cerkvenem redu, o trdem postu, posebe 0 40dnevni postni dobi s pritrganjem jedi in pijače; potem, kako verni posvečujejo nedelje in druge cerkvene praznike, kako romajo k svetinjam mučenikov; sploh kaže nam se bogato razvito kristijanstvo in cerkvenstvo.«
Potem Fckonja11) še pristavlja: »No, ako imamo take osvedočevalne dokaze o povse dovršenem krščanskem življenju daleč tam na severu, to moremo pač isto in še z boljšim pravom trditi tudi o južnih, ognjiščem krščanstva mnogo bližjih krajih.
Sto let pozneje, odkar je sv. Severin (+ 482) deloval po Noriku, bil je sad njegovega truda popolnoma uničen po vseh tistih straneh, kjer nahajamo sledi slovenskega življa v sedmem in osmem stoletju. Opustošene so bile škofije, samostani podrti, duhovniki pregnani, cerkve porušene ter kristi-janski prebivalci pobiti ali pa kot sužniki zmagovitih Slovencev in Obrov brez vsakega vpliva.'12) Po pokrajinah, kjer so takrat stanovali Slovenci, ni se dvesto let več razlegalo cerkveno petje, molitve so utihnile, božja služba se je opustila in nobeden se ni zmenil za nedelje in krščanske praznike.
Ako je res, da so Slovenci bivali po svoji sedanji domovini že za časa Rimljanov, kako je pač mogoče, da so
41) Letopis Matice slov. za 1882. in 1883., str. 194.
4") Take sužnikc so Slovani in Obri za dober denar radi prodajali drugam. Znano nam je, da je papei Ivan IV. poslal leta 641. ali pa 642. opata Martina v Istro in Dalmacijo ter mu tudi izročil mnogo denarja, s katerim naj bi odkupil od sovražnikov vjete ljudi. — Vita Joannis papae IV. (Mansi, Cottcil. coli., X, str. 679.): »Hie (Joannes) temporibus suis misit per omnem Dalmatiam sen Istriam niultas pecunias per sanclissimum et fidclissimum Martinum abbaten) propter redemptionem captivorum, qui depraedati erant a gentibus.«
kar naenkrat odpadli od Kristusove vere ter uničili vse, kar je bilo po njih deželah v kaki zvezi s katoliško cerkvijo! Pa tudi, da bi se bili v istini odpovedali krščanstvu, ne morem si misliti, ako imam pred očmi versko gorečnost katoličanov tistega časa, da bi bili kaj takega storili vsi od prvega do zadnjega, posvetni in duhovniki. Nekateri bi bili pač ostali zvesti katoliški stvari ter si iskali zavetja v Italiji, ako bi se jim ne bilo zdelo varno v domovini.
Ako bi bili kar mahoma vsi Slovenci obrnili hrbet rimski cerkvi in takratnemu papežu Gregorju I. Velikemu, ki je vladal od 590 — 604, gotovo bi bil ta vsled tega potrt in žalosten ter bi bil skušal naše prednike z raznimi prošnjami in pismi znova pridobiti krščanstvu. Ohranilo se nam je nad 9(X) pisem in pisemskih odlomkov tega papeža,43) a v nobenem ni omenjeno, da bi se bili takratni prebivalci Norika in Pa* nonije izneverili katoliškim načelom. Nasproti pa čitamo, da izraža papež Gregor I. v svojih pismih veselje, ako so bili Slovani leperii,'4*) sočutje, ako mora katoliški škof zarad Slovanov trpeti, ter bojazen, da bi Slovani ne pridrli celo v Italijo.45) V nekem pismu do illyrskih škofov pravi, da naj skrbe ti posebno za tiste sobrate, katerim so sovražniki (brez dvoma Slovani in Obri) vzeli njih stolice ter jih pregnali.40) Ako je papež Gregor 1. mnogo pisem spisal zarad isterskih in beneških prebivalcev, kateri se samo v treh točkah niso vjemali z nauki rimske cerkve, lahko trdimo, da bi bil poslal še več pisem v Norik in Panonijo, ako bi se bili res ondotni prebivalci odrekli krščanstvu. Vendar se to ni zgodilo, ker je že nekaj let prej prenehalo vsako občevanje med Rimom in Norikom. Iz listine cesarja Karola Velikega z dne 14. junija leta 811. je razvidno, da so oglejski patrijarhi imeli zvezo s
") Jaffe, Etegeata poni Kom., ed. i>w>, I, str. it:i 2i<>, št. 1066
<lo 1994.
**) Mansi, Concil, roll., X, str. 117.
*'■) Mansi, Concil. coli., X, str. 231.
4") Mansi, Concil. coli., IX, str. 1065.
Karantanijo nekako do leta 568.47) Odkar pa so se ondi naselili Slovenci, bil je konec njih oblasti po rečeni zemlji. Mnogo let je bila potem Karantanija zgubljena za oglejske patrijarhe, zgubljena je bila pa tudi za rimske papeže.
Ni mi težko dokazati, da so bili Slovenci v sedmem in osmem stoletju po Kristusu malikovalci.
Poganske vere so bili v rečeni d6bi slovenski vladarji, kakor n. pr. njih kralj Samo. Frankovski poslanec Sicharij je trdil, da Samo ne more biti kralju Dagobcrtu prijatelja ker ne gre, da bi se kristijanje zvezali s (poganskimi) psi.48) Samo je imel dvanajst žena, kar se nič prav ne vjema z nauki katoliške cerkve.411) Malikovalci so bili tudi razni slovenski vojvode do (iorazda, sina vojvode Boruta, ki je vladal okoli leta 750."°) Znano je, da je bil vojvoda Pribina, ki je v sredi devetega stoletja gospodoval panonskim Slovencem okoli Blatnega jezera, v svoji mladosti še pogan/'1) Njegov sin Kocel je bil sicer katoličan, vendar se ni mogel popolnoma otresti poganskih navad. Kakor kralj Samo, tako je hotel tudi on imeti po več žena. Papež Ivan'VIII. mu je okoli leta 873. zarad tega poslal posebno pismo/'2)
■") »Nam Vrsus patriarcha antiquam se auetoritatem habere asserebat et quoil tempore antequam Italia a Longobardis fuisset inuasa, per synodalia gesta que tunc temporis ab antecessoribus suis Aquilegensis ecclesie rectoribus agebantur, ostendi posse, predicte Ka-rantanc protiiÄCie ciuitatcs ad Aquilegiam esse subiccms.a — Listino so ponatisnili Uansiz (Germ, sacra, II, str. 120.), Klcinmayrn (Juvavia, Anh., str. 61, št. 16.), Boczck (Cod. dipl. Mor. 1, str. 9, št. 13.), Cappelleti (Le chiesc d' Italia, VII, str. 105.), Zahn (Urkb. f. Steierm., I, str. 5, št. 4.), Schumi (Archiv, I, str. 58, št. 23.), Ankershofen (Gesch. v. Kärnten, II, Reg. u. Urk., str. 9, št. 7.)
4") Chron. Kredegarii Scholast. IV, c. 68: »Non est posscbclcm, ut Christian! et Dei servi cum canebus amicicias conlocare possint.« — Frank! so bili v tistem času že kristijanje. Ker je bil Samo še poganski veri udan, je to dokaz, da ni bil frankovskega rodu, temuč Slovan.
«») Chron. Fredegarii Scholast., IV, c. 48.
r,°) Conv. Hag. et Garant., c. 4.
'-') Conv. Hag. et (laraiit., c. 10,
5") Spomenica tisočletnice Metodove smrti, str. 12, št. 7.
A ne samo slovenski vladarji, temuč tudi slovensko ljudstvo je bilo v sedmem in osmem stoletju udano poganski veri. Kako so Slovenci polagoma postali iz maliko-valccv kristijanje, razvidno je posebno iz spisa »Libellus de conversione Bagoariorum ct Carantanorum«. Imel sem že večkrat priložnost, da sem omenil ta spis, ki je bil sestavljen na podlagi zanesljivih zgodovinskih virov leta 873., tedaj sto let potem, odkar so Slovenci začeli zapuščati stare malikc.6a)
Rečeni spis nam precej dobro razjasnjujc, kako so Slovenci postali kristijanje. V njem čitamo, kako sta prišla na bavarsko kot talnika dva slovenska princa, Gorazd in Hotimir, kako sta se tu poprijela krščanstva in kako sta potem kot vladarja Slovencev podpirala razširjanje Kristusove vere po svoji zemlji. Imenovani spis navaja, kako je solnograški škofVirgilij (f 784) pošiljal med Slovence nemške duhovnike, med njimi tudi pokrajinskega škofa Modesta, potem omenja, kje so bile postavljene prve tri cerkve na slovenski zemlji, ter dostavlja, da so se poganski Slovenci večkrat uprli razširjanju nove vere in vplivanju tujih pridigarjev. Zadnji ustanek zoper katoliško vero je nastal po Ilotimirovi smrti ter je bil tako silen, da so morali vsi krščanski duhovniki zapustiti deželo. Nekoliko let potem ni bilo med Slovenci nobenega katoliškega mašnika."4) Treba je bilo, da je leta 772. šel bavarski vojvoda Tasilon II. s svojo vojsko katoliškim Slovencem na pomoč ter tako dosegel, da se ni pričeto krščanstvo takrat zatrlo.66)
V spisu »Conv. Bag. et Garant beremo, kaj so vse storili za razširjanje krščanstva med Slovenci solnograški nad-škofje Arnon (785-821), Adalram  (821- 836), Liupram
*») Ravno tam, str. 2.
M) Conv. Bag. et Carant., c. Si »Mortuo autem Cheitmaro ct orta seditionc aliquot annis nullus presbyter ibi erat.« — Ta stavek pač dovolj jasno kaže, da so bili Slovenci takrat še večinoma pojjani, ker več let ni bilo med njimi nobenega duhovnika.
an) Ann. s. Rudberti, a. 772 (M. G. SS., IX, 769). - Ann. s. Emmeram mi maj. a. 772 (M. G. SS., p. 92).
(836—859) in Adalvin (859 — 873) ter katere pokrajinske škofe so poslali na Korotansko. Tudi je popisano, kako se je širila katoliška vera po Panoniji v Pribinovi državi. Imenovani spis navaja, kako se je okoli leta 800 prizadeval slovenski vojvoda (grof?) lnko, da bi utrdil katoliško vero med svojimi rojaki. -
Dobe se pa še drugi viri, iz katerih je .razvidno, da so bili naši predniki še v osmem stoletju udani malikovalstvu. Se celo tisti Slovenci, ki so bivali v bližini katoliških Rimljanov in Bavarcev, se dolgo časa niso dali krstiti.
Omenil sem že, da so poganski Slovenci okoli leta 725. napadli Pongau na Solnograškcm, tu razrušili cerkev sv. Maksimilijana ter pregnali ondotne menihe."'1) Take verske razmere nahajamo tedaj v tistem času na severozahodni strani slovenske zemlje. Ne samo, da še niso bili takrat naši predniki kristijanje, temuč pokazali so s svojim postopanjem še celo veliko nenaklonjenost nasproti katoliškim duhovnikom in cerkvam.
Proti zahodu so se Slovenci razširili do Innichena, ki leži blizu tam, kjer izvira reka Drava. Tudi ondotni Slovenci so bili še leta 770. malikovalci. Bavarski vojvoda Tasilon je vsled tega daroval kraj Innichen in bližnjo okolico do slovenske meje (»usque ad terminos Sclauorum«) opatu Attonu, da bi tu sezidal samostan ter spreobrnil neverne Slovence.1'7)
"") Brevcs notitiac c. 2. (Kleinmayrn, Juvavia, Anhang, str. 33): »Intcrca contigit, ut a v i c i n i s Sclavis mili fratres, uui ail I'ongov dc Salzburgcnsi sede ibidem destinati erant, inde expellebantur, et ita multis temporibus erat devastata cadem cella propter imminentes Sclavos ct erudeles paganos.* — Kavno tam, c. 6 (Kleinmayrn,
Juvavia, Anh., str. 35): ».....propter Sclavos crudelissimos
pa ga nos eadem cella multis erat temporibus desolata.«
M) Glej listino vojvode Tasilona iz leta 770., katero so ponatisnili Meichclbcck (Hist. Fris., 1/2, str. 38, .št. 22.1, Reich (Ann. Sabion., 1, str. 669.) in Zahn (Cod. dipl. Austr.-Fris., 1, str. 3, št. 2.) — Samostan naj bi se postavil »propter ineredulam generationem Sclaua-norum ad tramitatem ueritatis deducendam.«
Ozrimo se še na jugozahodno stran, namreč v Istro, kjer so Slovenci prišli v dotiko s potomci nekdanjih rimskih prebivalcev. Tudi tu se naši predniki okoli leta 810. še niso poprijeli krščanstva,*'8) akoravno jim brez dvoma ni manjkalo priložnosti.
Se leta 863., ko sta sv. Ciril in Metod prišla na Moravsko, bilo je kristijanstvo med zahodnimi Slovani le na pol utrjeno. Ljudje so bili pač že krščeni, a manjkalo jim je takih duhovnikov, ki bi umeli njih jezik.59) Ko bi bili ti Slovani že več stoletij udani katoliški veri, ne bili bi navezani na tuje, njih jezika nezmožne duhovnike, ker bi imeli dovolj mašnikov domačinov.
Xe manjka pa še drugih razlogov, ki dokazujejo, da so prišli Slovenci še-le po Kristusu v svojo sedanjo domovino. Najprej naj omenim, da bi slovanski jezikoslovci lahko navedli nekoliko pomislekov zoper trditev, da so se Slovenci ločili od drugih Slovanov, nekako za časa trojanske vojske ter se potem naselili po Noriku, Veneciji in Panoniji.''")
Po mnenju Davorina Trstenjaka so bili Xoriki in Panonci slovenske narodnosti. Tik njih so živeli Tauriski in Skordiski, katere prišteva Keltom. Keltski razrodje so torej prebivali več stoletij pred Kristusom in tudi še po Kristusu zraven Slovencev. Ako živita dva naroda mnogo stoletij ali pa še celo
'''") Zastopniki isterskih mest in gradov so se pritoževali na zboru V Kižani, ki se je vršil med letom 803. in 810., da so morali tri leta dajati desetine, katere bi imela dobivati sveta cerkev, poganskim Slovanom (»ad pa g an o s Sclavos«), katere je vojvoda Ivan v svoj greh in njih i zastopnikov) pogubo poslal na zemljo isterskih cerkva in isterskega ljudstva. — Glej Izvestja muz. društva, IV (1804), str. 86.
';") Spomenica tisočletnice Metodove smrti, str. '28.
"") Važne se mi zde besede, katere je napisal prof. Krek v svoji knjigi »Kinlcitung in die slav. l.iteraturgesch.«, Graz, 1887, str. 315: »Wer z. H. für die Slovenitat der adriatisehen Veneter eine Lanze einlegt, muss notwendigerweise die Kxistcnz des Slovenischen als slavisehe hinzelsprachc in vorherodoteische Zeiten versetzen. Schon an dieser einen Unmöglichkeit scheitert die ganze llypotcsc.«
tisoč let skupaj, vplivata tudi drug na drugega. Ta vpliv se posebno kaže v njunih jezikih ter ne zgine tako hitro tudi v tistem slučaju, ako sta se za vedno ločila. Če so torej keltski razrodje toliko časa živeli zraven Slovencev, nahajajo se gotovo sledi skupnega bivanja v slovenščini. Kdor trdi, da so Slovenci že pred Kristusom stanovali zraven Keltov po sedanji slovenski domovini, podpre naj svoje nazore s temeljito razpravo pod naslovom »Keltski elementi v slovenščini«. Ako misli, da so se v sedanji slovenščini že zgubili nasledki keltskega vplivanja, pa naj vzame v roko najstarejše spomenike slovenskega jezika (freisinške odlomke). Tudi staroslovenščina bi mu morebiti dobro služila, ako ni pristaš macedonske teorije.
Južni in zahodni slovanski narodje, kakor Srbi, Hrvati, Bolgari in Čehi, so prišli v svojo sedanjo domovino še-le v šestem ali pa sedmem stoletju po Kristusu. Iz tega smemo sklepati, da so se tudi Slovenci takrat naselili po zemlji ob Savi, Dravi, Muri in Soči, ne pa kakih tisoč let prej.
Nekateri trdijo, da so Slovenci že več stoletij pred Kristusom posedli zemljo po Panoniji, Noriku in Beneškem. Na koncu šestega stoletja po Kristusu pa so prišle v rečene pokrajine nove čete slovenskih prebivalcev, pomešale se s svojimi rojaki ter slovenstvo po Vzhodnih Alpah okrepile tako, da se še do danes ni dalo uničiti. — Zdi sc mi, da se pristaši te teorije hočejo prikupiti dvema gospodoma, ko pravijo, da tisti imajo prav, ki dokazujejo, da so bili Slovenci že pred Kristusom v svoji sedanji domovini, a da se ne motijo tudi tisti, ki menijo, da so prišli v te kraje še-le na koncu šestega stoletja po Kristusu. Mislimo si, da bi bilo res, da je posedla jedna polovica Slovencev zemljo ob Savi, Dravi, Soči in Muri kakih 400 let pred Kristusom, druga polovica pa se je napotila v rečene kraje tisoč let pozneje. Sinovi jednega naroda so bili tedaj tisoč let ločeni. Gotovo je bila velika razlika med starimi in novimi Slovenci, ko so se po tako dolgem času zopet sešli. Prvi so bili katoličani, imeli so svoje cerkve in duhovnike ter so se kolikor
8
toliko navzeli rimske omike. Živeli so na svoji zemlji, katero so njih predniki že tisoč let trebili in obdelovali. Slovensko ime jim je že postalo neznano, zato so se pa zvali Panonce, Norike in Venete. V javnem življenju so rabili le latinski jezik; ako je kak Slovence dal napraviti nagrobni spominek svoji soprogi, bil je napis gotovo latinsk, ne pa slovensk.
Nekako v tistem času, ko je vladal v Rimu papež Gregor Veliki, ki je s svojo delavnostjo pridobil za katoliško stvar Langobarde, Zahodne Gote, Angle in Saše, razkolniške Istrijanc itd., prišli so od vzhoda novi Slovenci v Panonijo in Norik. Po veri so bili malikovalci. Za rimski jezik, latinsko kulturo in katoliško vero niso marali. Da so Slovenci, niso pozabili. Pravico so merili po svojem meču. Kamor so prišli, tam so ropali, požigali in morili.
Po mojih mislih bi novodošli Slovenci nc delali dosti razločka med Rimljani in starimi katoliškimi Slovenci. Za svoje nasprotnike bi smatrali Rimljane in pa svoje krščene rojake. Ako pa kdo misli, da so se katoliški Slovenci združili z novodošlimi poganskimi brali, da so se prvi tem na ljubo odpovedali krščanstvu, podrli vse cerkve, pobili svoje škofe in duhovniki-, razrušili rimska mesta in gradove ter se znova poprijeli starega slovenskega imena, moram reči, da je ž njim težko govoriti.
Dostavek. Omenil sem v svoji razpravi, da bi slovanski jezikoslovci lahko navedli nekoliko pomislekov zoper trditev, da so se Slovenci ločili od drugih Slovanov nekako za časa trojanske vojske ter se potem naselili po Noriku, Veneciji in Panoniji. Ko sem to pisal, nisem pričakoval, da pride tako kmalu kak slovanski filolog na dan z istimi nazori o prihodu Slovencev, kakor jih imam jaz. Rajnki dr. Vati". Oblak je izvršil  nekoliko mesecev  pred  svojo smrtjo  kratek seslawk
pod naslovom »Line Bemerkung zur ältesten südslavischen Geschichte«, ki je natisnjen v letošnjem »Archiv für slavische Philologie«, XVIII, str. 228—234. Tu našteva nekatere dokaze, da so sc Slovenci šc-lc v šestem stoletju po Kr. naselili
po svoji sedanji domovini. Nekaj malega naj iz rečenega sestavka tudi jaz tukaj navedem.
Dr. Oblak omenja na str. 230., da obstoje jugoslovanski jeziki iz nekake nepretrgane vrste jako sorodnih narečij. Tako so narečja južne in Stare Srbije posebno sorodna narečjem severne Macedonijc. Vzhodnosrbska narečja prestopajo .v sorodna narečja zahodne Bolgarije. Slovenska narečja prehajajo po beneškem in goriškem narečju v čakovščino, na vzhodu pa po stari kajkavščini v štokavščino in čakavščino. Iz vsega tega sledi, da so bili med tistimi, ki so se v šestem stoletju po Kr. razširili po Podonavju, Balkanu, ob Jadranskem morju in po Alpah, tudi predniki sedanjih Slovencev.
Na str. 231. piše, da ne morejo biti sedanji Slovenci potomci tistih Slovanov, o katerih n. pr. Perwolf (oziroma D. Trstenjak) govori. Potem vpraša dr. Oblak, ako niso Slovenci pri svojem prihodu v sedanjo domovino našli drugih prvotnih Slovanov ter se ž njimi pomešali. Na to vprašanje odgovarja, da težko. To prvotno slovansko ljudstvo bi bilo moralo biti precej številno, da bi bilo preživelo mnogobrojne prehode raznih bojevitih barbarov. Bi li mogel tak močan narod brez sledu izginiti ? Ali bi ne bil zapustil še potem, ko se je združil z novodošlimi Slovenci, v njih jeziku močne sledi svojega nekdanjega življenja? Slovenci so bili po severnih straneh svoje prisvojene zemlje, kakor po srednjem in gorenjem Štajerskem ter po severnem Koroškem, le redko naseljeni, ker le na ta način si moremo razlagati hitro po-nemčenje teh pokrajin. Tu bi se morale nahajati sledi prvotnih slovanskih prebivalcev v ohranjenih slovanskih krajevnih imenih. A ni jih. Vsled tega trdi dr. Oblak, da ni bilo med Alpami nikakoršnih Slovanov pred prihodom Slovencev v drugi polovici Šestega stoletja.
Izpiski iz stare ordinaeijske knjige.
Priobčil A. Koblar.
"V nadškofijskem arhivu v Vidmu leži knjižica, obsegajoča zapiske ordinacij od leta 1495. do 1501. Izvrševal je ordinacije do aprila 1499 patrijarhov sufragan, konovijski Škof Se-bastijan, in sicer večinoma v kapeli sv.Janeza Krstnika blizu kolegijske cerkve v Čcvdadu, pozneje pa kapiulanski škof Peter. Ker smo beležke o ordinacijah Kranjcev iz te knjižice objavili že v »Drobtinicah iz furlanskih arhivov«, dodamo tu še one, ki zadevajo nekatere kraje po sosednjih deželah.
Koroško.
Bela (Obervellach). — 13. aprila 1498 je v Ogleju prejel tonzuro in manjše redove Jurij Weinfirrcr z Bele (de Vellach), dijak solnograške škofije. Drugi dan je precej dobil ondi subdijakonat na naslov benediktink v samostanu sv. Jurija pri Lcngsec-u v solnograški škofiji, 9. junija 1498 je postal v Čcvdadu dijakon in 22. novembra 1498 mašnik.
Beljak. — 31. marca 1498 je ordiniral sufragan Se-bastijan v Beljaku, v cerkvi sv.Jakoba. Navzoča sta bila: naddijakon Peter F e u s s 11 i n c h in beljaški župnik Ahac. Tonzuro in manjše redove sta dobila: Kristan, sin pokojnega kovača Ivana iz Beljaka, in Tomaž, sin Tomažev iz Beljaka. Subdijakonat je prejel isti dan Vol bank, Kncyssl-ov sin iz Beljaka, ki je 14. aprila 1498 postal v Ogleju dijakon in 9. junija 1498 v Čev 'dadu mašnik. — 11. aprila 1498 je v Čcvdadu dobil tonzuro in nižje redove Ivan Pod n er, Martinov sin iz Beljaka. Navzoč je bil idrijski kapelan Krištof Faiden (Capellanus Ilydrie). — 30. marca 1499 je v Ogleju postal subdijakon Tomaž, sin zidarja Tomaža iz Beljaka, na naslov beljaškega meščana Jerneja Senusa. — 19. decembra 1500 je postal v Vidmu subdijakon Kristan, sin pokojnega kovača Ivana iz Beljaka na naslov gospoda J uri ja El ceh er-j a.
Dravbcrk (Unterdrauburg). — 31. marca 1495 je drav-bcrški (Trabcrgcnsis) dekan kolegijske cerkve v lavantinski škofiji dal mizni naslov Martinu de Mura.
Greifenberk. — 2. aprila 1496 je prejel subdijakonat v Ogleju Luka Köstll, sin Ivana »Gendarff de Cray-finnbcrch« v solnograški škofiji, na naslov gospoda Os-valda de Wo 1 chen stain; 28. maja 1496 je v Čevdadu postal dijakon in 23. septembra 1496 mašnik.
Jamlje (Amlach). — 21. decembra 1499 je v Čevdadu dobil tonzuro in manjše redove Jeronim, Klemenov sin iz Jamelj (Ambloch) na Zgornjem Koroškem, dijak oglejske škofije. 14. marca 1500 je v Čevdadu dobil subdijakonat na naslov gospoda Jakoba Lambcrgcrja; 4. aprila 1500 v Čevdadu dijakonat in 18. aprila 1500 v Ogleju mašništvo.
Libeliče (Leifling). — 10. marca 1498 je postal v Čevdadu subdijakon Jakob, sin Vincencijcv iz Libelič (Laiflinch), na naslov gospe prijorke de Marinberch; 31. marca 1498 v Beljaku dijakon in 14. aprila 1498 v Ogleju mašnik.
Lipa (Lind). — 18. februvarja 1497 je postal Bernard, sin Viljema Hauczinger-ja iz Lipe, v Čevdadu subdijakon na naslov gospoda Žige iz Lipe (de Lindt), 11. nuncija 1497 dijakon in 25. marca 1497 v Ogleju mašnik.
Milštat (Millstatt). 14. marca 1500 je dal Ivan Sibenchierther, predstojnik milštatskega samostana (in Mulstat) na Koroškem v solnograški škofiji, mizni naslov sub-dijakonu Andreju Sarbacher-ju iz krakovske škofije, kateri je 4. aprila 1500 postal dijakon in 18. aprila 1500 v v Ogleju mašnik-.
Virmlje (Würmlach). 27. februvarja 1596 je bil L v stali Cabay iz Virmelj (Virmlach) posvečen v Čevdadu v subdijakona na naslov gospoda Virgilija iz Grabna (de (iroben), 19. marca 1496 v dijakona in 23. septembra 1496 v mašnika.
2. februvarja 1493. se imenuje svobodin (libertinus) A rt m an pl. Kraig, kamornik koroški.
Štajersko.
Brežice. 30. marša 1499 jc dobil v Čcvdadu tonzuro in manjše redovc Ivan, sin pokojnega Gregorja iz Brežic (de Rann), dijak oglejske škofije. — 22. decembra 1498 jc postal v Čevdadu subdijakon Jurij, sin Martina Kovačiča (Couazicz) iz Brežic (de Rann), na naslov plem. gospoda Hart mana pl. Kreyg-a, 23. februvarja 1499 v Čevdadu dijakon in  16. marca 1499 ondi mašnik. — 22. decembra
1498 je dobil v Čevdadu subdijakonat Simon, sin krojača Andreja iz Brežic, na naslov Zige Mordaxa, načelnika (Prcfecti) spodnjega mokro noske ga gradu, in 30. marca
1499 je prejel v Ogleju dijakonat.
Celje. 19. septembra 1495 je postal Vrb an Pal au d er iz Celja (de Cilia) v Čevdadu mašnik na mizni naslov gospoda Andreja Hohcnwarta (Hoombort) in dedičev. — 27. februvarja 1496 jc postal v Čevdadu subdijakon Danijel, sin krojača Urlia iz Celja, na naslov bratov Andreja in Jurija Lilgenberger-jev, ščitnikov in deželanov Savinske doline (armigerorum et prouincialium Saunie), in 19. marca 1496 dijakon. — 19. marca 1496 jc postal v Čevdadu subdijakon Pavel, sin pokojnega Ivana Musalima iz Celja, akolit oglejske škofije, na naslov gospe Ivane G all, gradnice v Rožcku (Castellanae de- Kudolfseck), 2. aprila 1496 dijakon in 28. maja 1496 v Čevdadu mašnik. 23. septembra 1-196 jc dobil v Čevdadu subdijakonat Jernej, tkalcev sin iz Celja, na naslov gospoda Tomaža Graknecher-ja, kralje vega ščitnika in načelnika gradu O str o vice v S a vinski dolini (Prcfecti Castri Osterwicz in valle Saunie), 18. februvarja 1497 v Čevdadu dijakonat in 11. marca 1497 mašništvo. — 10. marca 1498 je postal v Čevdadu subdijakon J o Št, sin plovca (institoris) Martina iz Celja, na naslov gospoda Baltazarja l.ueger-ja iz l.uenca (Luencz), maršala goriške grofije, in 31. marca 1498 v Beljaku dijakon. — 31. marca 1498 je mašnik postal v Beljaku frančiškan brat Danijel iz Celja. 14. aprila 149S je postal v Ogleju mašnik Jakob, sin pokojnega Marinka V i n l'1'ez eli n i a r-ja
iz Celja. — 14. aprila 1498 jc prejel v Ogleju subdijakonat Matija, sin pokojnega Semcniča (Seminicz) iz Celja, na naslov gospoda Filipa Brdnikar-ja (Berdnckhcr), načelnika zobniškega gradu (Prefecti in Sibennkh). — 30. marca 1499 je dal Martin Duelacher, sodnik in prisežnik v Celju (judex et juratus Cilie), mizni naslov Jurij u, sinu Martina Grilca (Grilecz) »de Onech«. — 4. aprila 1500 je postal v Čevdadu subdijakon Baltazar Sbebi iz Celja na naslov Andreja pl. Thurna (a Turri), glavarja sam obor s k ega gradu (Capitanei Castri Samabor), in IS. aprila 1500 v Ogleju dijakon.
Konjice. - 21. februvarja 1496 je v Čevdadu postal subdijakon Rupert, sin pokojnega kovača Mihaela S molil ika iz Konjic (Smolnich de Gonobicz), akolit oglejske škofije, na naslov gospoda Frančiška Perger-ja »de Si-amnicli«; 19. marca 1496 dijakon in 2. aprila 1496 v Ogleju mašnik. — 31. marca 1498 je dobil v Beljaku subdijakonat Klemen, sin pokojnega Simona iz Konjic, na naslov gospoda Valentina, in 9. junija 1498 v Čcvdadu dijakonat.
14. aprila 1498 je postal v Ogleju subdijakon Jurij, sin Ivana M er i čn ika (Meritschnek in Mericznich) iz Konjic, na naslov gospoda Krištofa Lamperger-ja, vojnika v boštanjskem gradu (militisCastri Savvstain), 9.junija 1498 v Čevdadu dijakon in 23. februvarja 1499 ondi mašnik; njegov brat Andrej je pa 23. februvarja 1499 v Čcvdadu postal dijakon in 16. marca 1499 mašnik. — 30. marca 1499 je prejel v Čevdadu tonzuro in manjše redove Jakob, Andrejev sin iz Konjic, dijak oglejske škofije.
Laško. 31. marca 1498 je bil v Beljaku posvečen v dijakona J u rij, sin pokojnega Ivana Jančiča iz Laškega (Jajiczecz de Tiler), in 14. aprila 1498 v Ogleju v mašnika. — 22. decembra 1498 je postal dijakon Jurij, Andrejev sin iz Laškega (Tiuor), in 23. februvarja 1499 mašnik. — 21. decembra 1499 je prejel v Čevdadu tonzuro in manjše redove Ivan, sin pokojnega Martina Forstner-ja iz Laškega (Tewer); 14. marca 1500 jc prejel subdijakonat na
naslov Scbalda Faylcr-ja, 4. aprila 1500 dijakonat in 18. aprila 1500 v Ogleju mašništvo.
Ljubno. — 25. maja 1497 jc bil v Ogleju v mašnika posvečen Gregor, sin Pa n krača Slegcl-na iz Ljubila (Laufen) v ljubljanski škofiji.
Sevnica. — 11. marca 1497 je dobil v Čcvdadu subdijakonat Luka, črevljarjev sin iz Sevnice (de Liechtenwolt), na naslov gospoda Ivana, opata kostanj e viške ga, 25. marca 1497 v Ogleju dijakonat in 20. maja 1497 v Čevdadu mašništvo. — 11. marca 1497 je v Čevdadu postal subdijakon Martin, sin pokojnega Petra iz Sevnice (de Lichten-bald), na naslov plem. gospoda Ivana Lengenhauerja, vojnika pri glavarju višenjskega gradu (militis Capitanei Castri Weicliselberg); 25. marca 1497 je postal v Ogleju dijakon in 20. maja 1497 v Čevdadu mašnik.
Sovnek, grad. -— 17. decembra 1496 je bil gospod Ivan Rhanschisil, vojnik sovneškega gradu v Sa-vinski dolini (miles Sauniae Castri Sanech).
Vuzenica. — 27. februvarja 1496 je postal Florijan, sin Primoža Teppe-ja iz Vuzcnice (de Seldenhoffcn), subdijakon na naslov gospoda O t mana Olnekher-ja iz Majšperka (de Mansperg), 19. marca 1496 dijakon in 2. aprila 1496 v Ogleju mašnik.
Žalec. — 27. februvarja 1496 je bil posvečen Osvald, sin pokojnega Pavla Krajnikarja (Cranicher in Crayniclier) iz Žalca (Ssoxinfelt in Saxinfeld), v subdijakona, 19. marca 1496 v dijakona in 2. aprila 1496 v Ogleju v mašnika.
Primorsko.
Št. Danijel. — 19. decembra 1495 jc postal Frančišek, sin Tomaža Vipavca (Vipauecz) iz St. Danijela na Krasu (in Carsis), v Čevdadu dijakon in 19. februvarja 1496 mašnik.
Gorica. — 2. septembra 1495 je bil V i r g i 1 i j iz Grabna (dc Groben) gubernator goriškega grofa. - 23. septembra 1496 je bil posvečen v mašnika frančiškan brat Ivan iz Gorice (de Goricia) »ordinis minoris de domo maiori«. —
25. maja 1497 je postal v Ogleju subdijakon Matija, sin pokojnega brivca (barbitonsoris) Ivana iz Gorice, na naslov Petra Bladosicza iz Sevnice (Liechtenvvolt). — 23. decembra 1497 je v Čevdadu postal subdijakon Luka, sin notarja Luke iz Gotice, na naslov gosp. Luke iz Grabna, podglavarja goriškega (de Graben, Vicccapitanei Goricic); 31. marca 1498 je postal v Beljaku dijakon, a bil je že nad-dijakon oglejske škofije. Isti dan je bil ondi v subdijakona posvečen frančiškan brat Vol bank. — 22. decembra 1498 je v Čevdadu prejel dijakonat Baltazar, sin Leonarda iz Gorice, kateri jc 23. februvarja 1499 postal mašnik. — 18. aprila 15(X) je v Ogleju dobil tonzuro in manjše redove Mar k o, sin črevljarja T 0 m a ž a (i o 1 j u f a ((ialluff) iz (iorice.
— 19. decembra 1500 je v Vidmu postal subdijakon Vol-bank, sin Andreja Schübe na iz (iorice, na naslov gospoda Ivana T h ur na mlajšega.
Kormin. 23. septembra 1496 jc bil v Korminu (Cor-moni) župnik Peter.
Tolmin. — 13. julija 1498 je sufragan Sebastijan v sta-rlTJvanju svoje rezidence v Čevdadu dal tonzuro Frančišku, sinu pokojnega Virgilija a Kipa iz Tolmina (de Tulmino).
— 18. aprila 1500 je v Ogleju dobil tonzuro in nižje redove Ivan, sin Doroteje iz Tulmina (dispensatus super defeetu natalium), ki je 13. junija 1500 postal subdijakon na naslov Čevdadskega kapitula. Isti dan je dobil tonzuro in manjše redove  Toma ž, sin Gregorja Sobecza iz Tolmina.
2v£a,li zapiski.
Iitivnoslovni pabvrkl.
(Konce.) f 'etranec.
Na levem bregu Male 1'čščcnicc (1'l.šence, govori narod) pri Kranjski Gori se vzdiguje precej z lesom zarasla gora, katero imenjejo llorövci (prebiVald Kranjske Gore) Vitranec. To ime v tej obliki stoji tudi na karti generalnega štaba, kjer je zabeležena višina 15H'2 m, in malo naprej
proti jugozahodu še nekoliko višji vrh Vitrancova Špica (pravilno bi bilo: Vetrančeva Špica) 1622 m. [Glej Generalstabskarte, Zone 20, Col. IX (Klitsch)]. Ker se v borovskem narečju približuje visoki e (jat) glasu i (tako imenujejo potok, ob katerem leži Kranjska Gora »Pišnca«, kar pa moramo po pravilni izpeljavi pisati Peščenica), zato i Vitrančc ni nič druzega, kakor Vdtrancc, gora na vetru iz ve.tr» -f ana -f i,ci,. — Po svoji leži na vetru dobilo jc več krajev na Slovenskem svoje ime. [Prim. žc omenjeno Frtdno. Beseda frtüna, frtune, je znana v pomenu: silen veter, viher, vihar, tudi v Rožni Dolini (vsaj v Skočidolu) r»a Koroškem. Tudi v stari nemščini se nahajajo krajevna imena tvorjena po vetru n. pr. Ze den winden etc. (Jac. Grimm, Deutsche Grammatik 3, 425)]. Omenim naj Ic koroško Vetrinje, katerega imena Miklošič ne navaja pod št. 722 svoje razprave »Die slav. Ortsnamen aus Appell.«, pač pa drugo krajevno ime istega izvora, namreč Vetrovo (nem. Federauu). Morebiti je bilo ravno nemško ime Victring vzrok, da ni navedel tega imena v imenovani razpravi. Da je pa nemško Victring prava kolohocija, razvidi čitatclj lehko iz sledečega: V najstarejših listinah se nahaja jedino le ime Vitrino, kar pa je dialektična oblika za Vetreno, ker ljudstvo v celovški okolici še sedaj govori čisti i za e. (Glej J. Schcinigg, Die Assimilation im Roscnthaler Dialect. XXXII. Programm d. k. k. Staats-Gymnasiums zu Klagenfurt. In »Kres«, I. letnik.) Tako čitamo »Vitrino« v podvrženem pismu kralja Amulfa od 20. novembra 890. 1. in isto obliko tudi v različnih listinah poznejših vladarjev (iz leta 982., 984.) V 12. stoletju pa že nekoliko pokvarjeno: Uitringc, Vittringen. V tem stoletju sta v tej vasi ustanovila cistercijanski samostan (I. 1142.) grof Bernard Sponheimski, brat vojvod Henrika IV. in Engelberta Koroškega, in njegova soproga Kunigunda, hči štajerskega mejnega grofa Otokarja VI. Kmalu po ustanovitvi samostana pa zasledimo ime Vetrinje šc bolj pokvarjeno, da, do cela romanizovano, in to prvič v dveh pismih papeža lnocencija III. iz 1. 1202. in 1210.: »abbas et conuentus Victoriensis, mona-Stenum de Victoria«, in tako naprej tudi v listinah posvetne gosposke. Naslanjajo se na ime »Victoriensis« — »Victoria« za Vetrinje, nastala je pozneje pravljica, ki hoče razložiti nastanek tega nazivanja. Pripoveduje se namreč, da je bival Henrik Sponheimski, sin vojvode Engelberta, na francoskem dvoru, kjer so ga očrnili nekateri zavidneži pred kraljem Ludvikom VI., češ, da ima z njegovo loletno hčerjo Konstaneo prepovedano znanje. Da se je opravičil in skazal nedolžnega, se je motal boriti z levom, katerega je s pomočjo Matere Božje srečno premagal. Njegova nedolžnost je bila dokazana, vender je vstopil v cistercijanski samostan Morimund in postal opat v Villarsu (sedaj Villcr-lleluach pri Metzu), od koder so bili tudi poslani prvi menihi v velrinjski novoustanovljeni samostan, kateri se je zval »St. Maria de vietoria«, ker je Henrik premagal leva.
Tako pravljica. (Več o zgodovini tega kraja dobiš v Anhershofe-novi zgodovini Koroške, ali v najnovejši, nam sovražno pisani knjigi: Aelschker, »Geschichte Kärntens« p. 328 — 331. — Prim. tudi članek: 1'rof. Edm. Aelschker, Abt Johann von Victring. Neue Carinthia. 1890, stran 16 in si., in Carinthia 86. letnik, 1. 1896., stran 56. — Dr. Richard Müller, »Weitere kleine Beiträge zur altkämtncrischen Ortsnamenkunde.«) — V istini čudne preglavice so delala slovenska imena tujcem! — Iz priprostega imena Vetrinje, ali kakor pravijo tudi semtertja Vctrin, gen. Vctrina (v narečju sedaj tudi Bctrin), nastalo je pri učenih ljudeh, ki niso umeli slovenščine, najprej Uitringe, a iz tega je napravila učenost: Victoriensis, Victoria, in slednjič se združi Uitringe z Victorio v sedanji nemški Victring.
Obrne.
Mnogokrat sem že čul pripovedovati Bohinjce in Blejce, daje dobilo selo Obrne, pri vhodu v takozvanc Stenge, od tod svoje ime, ker so Turki prišli samo v bližino tega kraja, potem pa so se obrnili, Češ, da mora biti tukaj, kjer se dolina vedno bolj in bolj zožuje -konec sveta«. Pripovedujejo tudi, da je Turek »zapisano pustil«, da po teh krajih ne bode več hodil. — V Bohinju ga res ni bilo! — Mnogi so me zagotavljali, da so sami videli črke in pisanje na neki skali na levem bregu Bohinjke tik steze, ki pelje pri prvem mostu v Štengah še zmirom naprej ob levem bregu. Steza je radi skalovitega in strmega obrežja nc daleč od prvega mosta vsekana v skalo in tvori nekake stopnice in po teh je ime tej ozki dolini »Stenge«. Ko še ni bilo sedanje ceste v Bohinj, nosili in tovorih so Bohinjci vedno po tej stezi, voziti niso mogli.
Iskal sem pred leti po ondotnih skalah napise, ali ničesar nisem dobil. Nedavno pa grem z nekim Blejcem, starim možem, čez prvi most, in ker mi je ravno o Turkih pravil, ki so se tukaj vrnili in Bohinjce za vedno pri miru pustili, mi pokaže raz most na neko precej veliko skalo na levem bregu vode, za katero je pritrjenih sedaj več železnih vrvij, ki peljejo k bližnjemu jezu, in pravi: »Tam-le na tej skali je stalo zapisano, da Turka nc bo več v naše kraje, pa unega leta, ko so tu-le jez delali, so pol skale odbili, in pisanja ni več.« Kaj je stalo prav za prav napisanega, tega mi mož ni vedel povedati, in od tedaj sploh nisem več mislil in upal, da zvem o tem kaj natančnejšega. — Letos pa mi pride v roko »Lipa«, pisan list, katerega so izdajali za vajo pred več leti celovški bogoslovci. V letniku za leto 1870. pa čitam v tretji številki kratek sestavek nekega bogoslovca BI. Zupana pod naslovom »Obcrne«, kjer pripoveduje o Turkih, ki so hoteli skozi Stetige v Bohinj. Tu pa, kjer stoji vas Obrne, so se začele vdirati konjem noge, tako, da so se morali vrniti, — in od tod prihaja ime sedanjega selišča. II koncu pa pristavlja doslovno: »Tudi je neka v skalo blizu ceste vsekana
letna številka 1389 in znano je iz zgodovine, da so bili ravno v istem času Turki na Kranjskem«. Tako Blaže Zupan. — Da bi bili Turki leta 1389. pridrli na Gorenjsko, to je v letu bitke na Kosovem polju, to je več ko neverjetno. Tudi ko bi spremenili letnico 1389 v 14S9 ni nič boljše, ker nam ta potem še ne svedoči, da bi bili Turki tega leta ropali po Gorenjskem, dasi nekateri zgodovinarji trdijo nekaj tacega. Ime Obrne je prav lahko sorodno ali nastalo iz obrniti, obrniti se, ker se tukaj, kakor pravijo, »svet obrne« — posebno čc pomislimo, da so Bohinjci precej dovtipni ljudje. — 1'ravljica o Turkih pa je nastala pozneje in se je opirala na ime in na letnico, ki jc bila vsekana v skalo pri nekedanji poti. Ta letnica pa najbrže ni nič druzega pomenila, kakor leto, v katerem je bila steza ali pot napravljena ali popravljena. (Prim. Müllner: »Argo« 1895 str. 55.) Take letnice se nahajajo pri mnogih starih, sedaj že tudi opuščenih potih: N. pr. stara, jako strma pot na Pokljuko naravnost k Pustu. Pot k šentkocijanski cerkvi (v Rožni dolini) ima ob strmi skali staro letnico, koje že ni mogoče več natanko citati. (O tej šentkocijanski cerkvi trdijo ljudje, da so jo pozidali že pogani z blaško cerkvijo vred. Ti pogani so bili tako veliki, da so svoja kladva iz Št. Kocijana metali v Blače, skoro uro hoda daleč itd. Cerkev je v resnici jako stara.)
Kick.
V listini, katero hrani gorjanski občinski arhiv pod štev. 96 — izdani 9. septembra 1594. leta in podpisani od Sigmunda grofa Thurna — se določuje, da morajo Podhomci (vas Podhom, |nem. Buchheim] govore: Pödham iz Podholm) plačati blejski graščini za planini, kateri so uživali, 6 gld. renskih, in sicer za planino > Klek -t gld., za planino •Meduedia Dollina« (sedaj: Meja dolina) 2 gld. Planin Klek zvanih imamo več po slovanskih krajih, prim. le slovanski Kvffhauser, 1182/// visoki Klek na Hrvatskem, Planina Klek v juliških Alpah leži 155") m nad morjem, in ne daleč proč se drži 2017 m visoke Debele Peči (na desnem bregu Krme) 1893 m visoka Klečica. Slovensko je ime najvišjega velikana v visokih Turah — Grossglockner-ja (3798 m nad morjem). V starejših knjigah in zapiskih čitamo še: »Glöckner Möns«, tako v letu 1604 etc. (Merians »Topographie«. Glej Meyers Reisebücher, Deutsche Alpen II. Th. str. 167. in tudi Carinthia, 84. letnik |l. 1894.|. Dr. Richard Müller, Heiligenblut u. deri. Briccius., str. 130.) — Torej Klek, Veliki Klek. Kick, gen. Kleka, se zove tudi »uzak komad zemlje, koji razdvaja Dahnaciju od Dubrovačke države« (prim. Vuk Stef. Karadzic', Srpiki Rječnik.) — Gore in kraji dobivajo cesto imena po rastlinah, drevju, katero jih pokriva vsaj na nekaterih krajih v večji meti,
Prim. imena: Tisovcc (reci Čfsovec, po narodu čisa tisa) na Miižakli. Praprotnica (Prapretnica), kraj na Pokljuki in v gorjanski župniji.
Tako tudi Jcrchikovcc (od jerchika, sorbus aucuparia), pogorje, ki se vleče na Pokljuki od Mrzlega studenca ali Žontarice proti zahodu (najvišji vrh 1375 m), Jelovica, Javornik (planina in vrhi, Mcsnovcc, Mesno-vce vrh 1538 ;«, vse iz: mecesen (dial, mesesen), tedaj Mcccsnovcc itd. Tako bi tudi »Klek« najpreje razjasnili, če ga primerjamo s srbsko besedo klekovina, f. lignum junipereum (adj. klckov, a, o), in čc iščemo še širjega pomena, pridemo lehko do pojma »razorane, razbite, kamenite gore, krševitega sveta«. (Prim. še: Klekovica, »planina u Starome Vlahu«, Vuk Stcf. Karadzic, Srp. Rj.)
Po tem takem bi bil s Klckom po pomenu soroden tudi Känjavec, 2570 m visoka, kake dobre dve uri od Triglava proti jugozapadu pomaknjena gora. Primeri sloven. känjav, adj., mit zerrauften Kopfhaaren, känja, kanjec, der Mausebussard, der llühncrgeier itd., srb. nakanjiti se, rugo frontem, obnubilor, rus. kanjuka     sova ctc.
Tedaj gora skalovita, razbito skalovje ctc.
Meja dolina.
Tako sc zovc podhölmska (narod pravi: pddhamska, Pödham
— Podholm, vas v gorjanski županiji; nem. Puchheim je spaka iz Püd-liam Podholm. |Glej Miklošič, die slav. Ortsnamen aus Appellativen. II. str. 169, št. 148 hlama]) planina pod visokim Klckom na pokljuški planoti.
'/.v samoglasnik »c«, ki je v »Meja dolina« visoki glas, stsl. jat, je proti nazoru, da bi ime pomenilo toliko, kakor »Grenzthal« (od meja, meje, stsl. mezda Grenze). In res, gorjansko županstvo hrani več starih listin iz srednjega veka, in v jedni izmed teh (iz 15. stoletja) se omenja v neki pravdi planina »mcduedia dolina.. 1/. listine same je raz-vidno, da je ta planina identična s sedanjo »Mejo dolino«. Da je skrčenje iz »medvedje« v »meji« mogoče, jc razvidno iz imena »Medji dol«, kaker imenujejo koroško dolino in prelaz čez Karavanke (llel-ščico) — nem. Bärenthal,
Primeri govedo, goveji, iz govedji; tako tudi rojen od roditi ctc.
— Severno od Meje doline na Pokljuki se vzdiguje okoli 1400 m visoka gora »Meji vrh«, ki jc zopet prvotni »Medvedji vrh«.
Velike važnosti za pravilno izpeljavo in pisavo krajevnih imen je dobro poznavanje narečja, katero govori ondotno ljudstvo. Koliko napak sc je ravno radi tega nedostatka uvedlo v knjige in zemljevide!
Visoki greben gorovja Mužakle, katerega zapaziš lahko z Bleda, imenuje narod »Pviiušč Vrh-, kar bi bile treba pisati »Planski Vrh« in pomeni toliko, kakor Planinski Vrh, Koren je plan, prim. planovati
— majariti; planšar m majer; in češ. plany ■•= nerodoviten, divji.
Nad Kranjsko Goro sc vzdiga visoka gora, katera ti nudi jednega najlepših razgledov v Juliških Alpah, in sc imenuje na generalstahni karti »Prissang«, Borovci (Kranjskogorci) pa jo imenujejo isto tako: T'risank, gen. Prisanka. Ali, če veš, da govore v Kranjski Gori mesto kratko naglašenega in nenaglašenega »c« — »a«, in da je svojstvo večine gorenjskih narečij spreminjati nenaglašenc vokale v nedoločen glasnik, tedaj gotovo tega imena nc bodeš pisal »Prisank«, ampak lepo in jedino pravilno slovenski: »Prisojnik«, ali še bolje z naglasom na prvem zlogu * P risoj ni k*.
Potok, kateri teče skozi Kranjsko Goro, in je znan radi velike škode, katero napravlja ob povodnji, imenuje ljudstvo »Pis'nca«, kar zopet ni nič druzega, nego >Pčičctiica*, istega debla kakor pesek, katerega ima struga tega potoka v obilici. (V Kranjski Gori izgovarjajo visoki e kot /.)
Omeniti je vredno kraj pri Blejskem Jezeru za vasjo >Mlino« — v narečju »Zdzer< imenovan. Beseda je najbrž nastala iz: Za + jezero Zazcro, in Zdzero bi bilo treba tudi pisati.
Kako nastanejo pogosto imena, katere jc zelo težko pravilno razložiti, posebno če je ljudstvo samo že davno pozabilo, od kod ime, naj vidi čitatelj na sledečem vzgledu — Na desnem bredu potoka RA-dovne, v znani radovniški soteski ali Vintgarju (Rothwein-Klamm), sc vzdigujc visoka peč, od ljudstva: A'nute (reci Ranče, i pred e in *' = i) ali tudi v Rankah« imenovana. Težko bi bilo ime razložiti, da ni nastalo stoprav pred kakimi tremi ali štirimi desetletji. Padla je namreč čez to skalo neka žena, ki je v Ilolmu (hribu na desnem bregu Ra-dovne) žela travo in končala v potoku tako svoje življenje. Dobili so jo še-le čez dolgo časa pod Šumom (precej od slapa Kadovnc proti izlivu), zaraslo že z mahom. Od tega časa so začeli imenovati to pečino: ranjce peč« (rajni, rajna, rajnea ali raj niča) in sčasom samo: Kance, t. j. Rajnke, v Rajnkah! — Mcvkuš sc imenuje na zemljevidih vas gor-janske fare, ležeča v tnali dolinici na desnem bregu Kadovne. Ljudje izrekajo Mevks. Pisati pa bi bilo treba Aftlkui. Ime izvira od besede melk, v staroslov. bi bilo to: mčhiku (mčl»k») iz korena molil. Miklošič v etimol. slovniku str. 429 pozna samo besedo -mioka« pri Marku Marulieu v verzih:
>Dn kn su iluhokn, učiš razimmijih, A kn sn miokn, iicuinilchiijili ,
in pravi: »mioka, asi. mčUka, das Seichte, im Gegensatz zu duboka.« — V ruščini je znana beseda mčlkij, adj, fein, seicht, flach, (llandwrtb. d. russ. Spr. Booch, Frey, Messer, i
K vasi Mclkuš spadajo tudi tri hiše, stoječe na vzvišenem prostoru, oddaljene nekoliko od prave vasi; temu selišču rekajo ljudje:
Zväv'nca, sem in tje tudi Zgvav'nca. Pravilno v knjižnem jeziku bi bilo: Zglavnica, VzgldvmiCa.
Na Mužakli se zove neki del tega gorstva Čisovec. — Ime pride od besede tisa =-. taxus, ki se glasi v gorjanskih ustih čisa. Tedaj Čisovec = Tisovcc, Eibcnforst. Ivan Kunšič.
Bokalce ali Notranje Gorice? Gosp. Fr. Schumi ima v svojem »Urkunden- und Kcgcstcnbuch-u«, II. zv., ponatisnjeni dve listini iz 13. stoletja, v katerih sc omenja kraj »Pvhelcrn» (Schumi, Urk,- und Rcgb. II. zv., str. 2.) oziroma »Pvhcl«. (L. c. str. 162.) V abecednem imeniku koncem knjige pravi o tem kraju: »Büchel, Püchling am Laibachllusse, wahrscheinlich liukalice am Gradašicabachc, (Pvehel, Pvhelern)« (L. c. str. 328.) in »Strobelhof ist wahrscheinlich Püchling oder Iiokalicc am Gradašicabachc, der vordem Laibach-, Kleinlaibach-lluss genannt wurde.« (L. c. str. 426.)
Z mnenjem g. Schumi-ja, da bi bil »Pvhcl«, oziroma »Pvhelern«, Bokalce pri Dobrovi, se nikakor nc morem strinjati. Moje mnenje je, da »Pvhcl«, oziroma »Pvhelern«, ne pomenja nič druzega, kakor Notranje Gorice v brezoviški fari.
Nemški »Büchl« sc še dandanes imenuje slovenski »Gorica«, n. pr. Kamna Gorica Steinbüchel, Sinja Gorica (pri Vrhniki) Schcin-büchl itd. Jednacega pomena je bila ta beseda tudi v 15. stoletju. V spisu »Der Lueggcr ,alt Lehenlmch' vom Jahre 145.')« (Mitth. d. Mu-sealv. 1866, str. 247 in dalje) beremo, da je »Niclas, Burggrauc zu Lucnnz vnnd zum Lueg« dal v raznih krajih desetino v fevd. Med drugimi kraji sc imenuje večkrat »Nidern Puchell bei sannd Mertten«, ali samo »Nieder Puchell«, ali pa le »Puchcl«. Ta imena pomenjajo vedno Notranje, oziroma Vnanje Gorice. Naše »Gorice« so se toraj v 15. stoletju imenovale •Puchell«; zakaj bi to imenovanje ne veljalo tudi že v 13. stoletju ?
Dalje beremo v jedni imenovanih listin (Schumi, Urk.- u. Rcgb,
II. zv. str. 161., 162.) doslovno: ».....mansos, oeto videlicet sitos
in Pvhcl iuxta lluvium Lcybach«. Imenovani kraj jc bil toraj pri Ljubljanici. Zakaj naj bi »lluvium Lcybach« pomenilo Gradašico in nc v besede pravem pomenu Ljubljanico? Notranje Gorice pa so prav blizu Ljubljanice; toraj je »P'vhcl« in »Pohclcrn« prav isto, kar so danes Notranje Gorice.
Imenovana listina pa nam dalje tudi pove, da je Ulrik , vojvoda koroški, podaril samostanu v Šent-Pavlu osrm kmetij, ležečih v Goricah (sitos in Pvhcl). Nikolaj Predjamski pa je dal I. 1453. v fevd desetino tudi od osmih kmetij v Notranjih Goricah (Nidern Puchell bei sannd Mertten). Toraj tudi z ozirom na število kmetij moramo reči, da »Pvhcl« in »Pvhelern« pomenja le Notranje Gorice, nikakor pa nc Bokale pri Dobrovi. J. Novak.
Slovenska imena ljubljanskih ulic pred 100 leti. Vodnikove »Lublanfke Novize« z 1. 1797. so malodane konec vsakega lista prinašale imena ljubljanskih umrlcev. Naslednjega leta postajajo Noviška mrliška naznanila čedalje bolj presledkasta, dokler s 47. listom popolnoma ne vsahnejo. Iz teh, v marsikaterem oziru zanimivih objav Vodnikovih in iz ljubljanskih oklicnih knjig: trnovska, ki se pričenja z 6. dnem junija 1785 in iz istodobne šentpeterske 1780—1796, so pozajeta nastopna slovenska topografiška imena, ki so rabila Ljubljančanom pred 100 leti in sc večinoma rabijo še dandanašnji.
Trgi: na itarim tergi, na tergi, na plazi, na velikim Tcrgi, na novim tergi, na fholfkim tergi, per fholah.
Ulice: v' hrenov-gafi, v' roshni gafi, v' shnidarfki gafi, v' fhtu-dentovfki gafi, v' fhpitalfki gafi, v' Lingarjove gafse (v Lingovc gafse), v' flonovi gafi , v gofpofki gafi, v' Filtomfki gafi (v Fiftamfki g., v' filtanfki g. — blizu sedanjega deželnega dvorca, kjer so nekdaj bivali vicedomi), v' Judovi u 1 i z i, v felenderjovi gafsi, v' krifhanfki gafi, v' Puhenthallovc gase (navaja jo trnovska oklicna knjiga samo jedenkrat, in sicer dne 28. okt. 1803), v shentjanshovi gafsi, v' kapuzinarski gafse, v' franzifkanarfki gafi, v discalzeaski gafsi, ü Schkolziaske gafse (očetom Diskalccatom so rekali stari Ljubljančani: škalcijati ali školcijati).
Ceste: na zefti prati Dunaji, na Njfti dunajfki, na Dunejfki z^lti; na zelli (t. j. na tržaški cesti), na Diskalziaschke zelte (dne 7. sept. 1793 jc bil na oklicu v Trnovem 1'rimasch Jereb Wirth na Diskalziaschke zeste v Moharjove llische v' stanvainu is Kare Divize Maric na steugah),
Po cerkvah in samostanih so imenovali kraje: per kri-shankah, pred krishaniki (krishenki, krisehanke); pred S.Jakoba zerkuvjo, per S. Jakobi, v' S. Jakoba gafse; per S. Floriani (Klorianu), nad S. Klorianam; sraun Svete Kosalie, pred kapuzinarji, per kapucinarjih, sraven kapucinarjov, sa kapucinarji (sa kapucinarjimi) v' kapucinarfkim predmc,ftji; per vfmilenih minihih, per vfmilonih bratih, per vimilenih
(»pri barmhercgarjih< so rekali starejši Ljubljančani še v naših dneh letos podrti cerkvi pri stari bolnici, kjer so bivali pred 100 leti usmiljeni bratje); sa minihi fare divize Mariae pred modam (sa minihmi, sa rac-nihmi); per nunah, blisu nun.*
Po mestnem zidu, vratih in mostovih so zvali: sa siilam; per pifaneh urateh, pred pifanimi vratmi (uralami), na pifanih vratih, is pifsanih Urat, SVUncj pifaneh vrat; pred krishanfkim vratam, na kri-shanskeh vrateh, sunej krishanskih urat ; pred moltam (v klofhtri, U buzlurjovi hifhi); sraven fhufhlarfkiga inolta, per fhufhtarfkim molli, bliso fhultarfkiga molta, pred Shulterskim mostam, per Molti (extra portam carolinam paroch, s. Jacobi). (Konec prih.)
Izdaje in ulsga 'Muzejsko druitVO zi\ Krnnjsko.« '..iii m: A. M. m & Comp, v Ljubljani.