LETNIK I. V LJUBLJANI, APRILA 1934 ŠTEV. 2 VSEUČILIŠKA KNJIŽNICA V LJUBLJANI DR. JOŽA GLONAR K, LO smo po stoletnih pripravah v poletju leta 1919. v Ljubljani dobili dolgo zaželeno vseučilišče, se je že ob prvem, prekipevajočem veselju za vedno oglašala skrb, kakšna bo njegova bodoč nost. Saj je bila zavest splošna, da je z ustanovit vijo položen šele temelj, da je vse skupaj samo začetek, in da univerza, kakor vsak drugi znan stveni zavod, potrebuje stalne izgraditve in izpo polnitve, če naj ne ostane vzadi za drugimi zavodi enake vrste. Kakor povsodi drugod v življenju, velja tudi tukaj pravilo: kdor stoji, zaostane vzadi za drugimi, ki korakajo naprej! Vse prvo desetletje je univerza potrebovala za izgraditev najnujnejšega. Ob njegovem zaključku je v obširni, nenavadno zanimivi knjigi podala račun o svojem hiše vanju vsem onim, ki so njen razvoj spremljali ne samo s simpatijami, ampak tudi s praktično pomočjo, z odločilnimi dejanji. Ta obračun pa je poleg vsega tega, kar se je že opravilo, prav jarko pokazal tudi na to, česa uni verzi še manjka, kaj ji je za normalni razvoj še nujno potrebno. Že takrat se je opozorilo na ne koliko nenaravno dejstvo, da manjka univerzi velika, dobro urejena in gladko poslujoča knjiž nica. Samo obilica morečih skrbi, ki so se leto za letom zgrinjale nad univerzo in njenimi zastop niki, je zakrivila, da temu vprašanju niso mogli posvetiti one pozornosti, ki jo je v resnici zaslu žilo. Danes pa je prišla stvar že tako daleč, da je rešitev tega vprašanja postala tako pereča, da je naravnost neodložljiva. Sicer bo ves naš znan stveni in splošni kulturni razvoj trpel škodo, ki se bo težko še kedaj dala popraviti. Dejstvo, da si mora tak znanstveni zavod, kakor je univerza, že drugo desetletje pomagati brez lastne, dobro založene in primerno opremljene velike knjižnice, je v resnici tako nenaravno, da je bridko dokazovati kaj nasprotnega. In vendar je znanstvenik brez tega prvotnega znanstvenega pomočka enako žalostna in nemogoča prikazen, kakor kmet brez pluga, čevljar brez šila in kopita, riba brez vode! Pri univerzi pa ne smemo misliti samo na znanstvenike, profesorje, ki znanost po dajajo, ampak v enaki meri tudi na dijaštvo, ki jo prejema, ki se šele uči. Za takega mladega člo veka ni lepše in boljše pobude, ko je tiho, udobno zavetje, v katerem se lahko, kadarkoli mu je drago, mirno uda blagemu čaru neme, toda vedno zgovorne besede, ki je shranjena v znanstveni knjigi. V prav posebni meri velja to za nas, ki nismo s posvetnimi blagri preobložen narod. Ka kor drugod, tudi pri nas niso duševni darovi po razdeljeni kakor posvetne dobrine — in zato ne smemo v pretežni večini naše mladine ustvarjati bridke zavesti, da je pot do znanosti, pot do viš jega, globljega spoznanja samo pravica in privi legij premožnejših. Če verujemo v duševni napre dek in vidimo v mladini, njega nositeljici, najlepšo jamščino naše bodočnosti, moramo prav tej mla dini in zavodu, na katerem se pripravlja za živ ljenje, dati to, kar sme po pravici zahtevati. Samo pričakovati in zahtevati, toda nič dati — bilo bi enako protinaravno, kakor če bi ob volu mislili samo na plug, brano in voz, ne pa tudi na steljo, jasli in hlev! Na jasnem smo si torej, da je univerzi potrebna knjižnica, in sicer taka, da bo od nje imela čim večjo korist. Ali pa je kaj takega v Ljubljani mogoče? 82 KRONIKA Brez posebnih težav, ki se ne bi dale premagati. Saj imamo v Ljubljani že knjižnico, ki je prav lep zametek znanstvene knjižnice, ki, kolikor pač zmore, že leta sem vrši posle vseučiliške knjižnice, ki pa je sedaj na tem, da bo ob tem poslovanju omagala. To je »Študijska knjižnica«, imenovana tudi »Licejska knjižnica«, shranjena v gimnaziji na Poljanski cesti, kjer se stiska v pritličju in šestih sobah, za silo adaptiranih za knjižne maga- cine, in je samo na poti od leta do leta bolj se raz vijajoči gimnaziji, s katero je pod isto streho, dasi je popolnoma samostojen zavod. V Avstriji je bila provincialen zavod z omejeno nalogo: služila bi naj potrebam ljubljanskih srednjih šol in zbirala tiske, ki so izšli v mejah nekdanje »Vojvodine Kranjske« ali pa so govorili o njej. Prevrat pa jo je na mah postavil pred neprimerno večje naloge: mesto, v katerem je nameščen, je dobilo vseuči lišče, njen delokrog, ki je že prej — po sili no tranjega razvoja — obsegal vso Slovenijo, se je razširil na Jugoslavijo. Za vseučiliško knjižnico je prinesla s seboj legi timacijo, da si lepše želeti ni mogla: saj je po svojem sestavu prekrasen monument in najlepši dokument večstoletnih kulturnih naporov svoje okolice, ki so z ustanovitvijo ljubljanske univerze prejeli svojo krono, svoj daleč vidni izraz. Srečen slučaj — če smemo ob takih rečeh sploh govoriti o slučajih — še bolj pa sistematično prizadevanje naših kulturnih prednikov je v tej knjižnici ustva rilo zakladnico, ki je po svojih zakladih vse bolj znana v inozemskem znanstvenem svetu ko v do mačem, po zakladih, ki še davno niso izčrpani in še dolgo ne bodo. Iz samostanov v nekdanji Kranj ski, ki jih je razpustil avstrijski cesar Jožef II., so prišle njihove knjižnice, ki so dokument kultur nega stremljenja po naših krajih v teku celih šestih stoletij. Med njimi so rokopisi, napisani v naši častitljivi Stični, sploh najstarejši vidni doku ment literarnega prizadevanja v naših krajih. Vse te knjižnice razodevajo po svoji sestavi seveda svojo provenienco in svoj namen. Njih pretežno »srednjeveška«, teološka vsebina pa je bogato uravnovešena s knjižnicami, ki so nastale v po svetnih krogih in so bile namenjene njihovim, po svetnim interesom. To so knjižnice učenih družb in posameznikov, ki so se začele ustanavljati že v 16. stol., in so pozneje prešle v »študijsko knjiž nico«. Med njimi so knjižnice tako pomembnih mož, kakor sta bila n. pr. Kopitar in baron Cojz. Med njimi je tudi knjižnica prvotne »Kranjske kmetijske družbe«, ki je bila ustanovljena že v 18. stol. kot izrazito znanstveno društvo. Takih pri dobitev je bila knjižnica večkrat deležna in jih z gotovostjo pričakuje tudi v bodočnosti. Še pred par leti ji je uvidevnost in munificenca ljubljan ske mestne občine omogočila pridobitev privatne knjižnice barona Gutmansthala v Hotemežu, ki je sijajen dokument znanstveno in kulturno interesi- rane družine v 19. stol. Ta ali oni bo seveda odkimal: Kaj nam bodo takile »stari špehi«? Ob njih ima svoje ugodje kvečjemu kak knjigoljubec. Tak ugovor se pogosto čuje, kakor tudi vpra šanje, koliko je takle »star špeh« vreden, namreč v dolarjih, če že ne v frankih. Tako stališče pa razodeva samo človeka, ki ne more poj miti, da je knjiga nekaj več ko samo potiskan papir, da je duh v svojstveni obliki, vedno pripravljen, da se v pravih rokah zbudi k novemu življenju. Tako stališče razodeva človeka, ki mu je prišel v roke instrument, na katerega ne zna igrati, razodeva svojevrstno usmerjenost duha, ki so mu havajske kitare s ksilofonom simpatičnejše ko knjige, zna nost in umetnost, razodeva človeka, ki se ne za veda, da smo v vsej svoji današnji duševnosti, na katero si toliko domišljamo, dediči preteklosti, no seči bridko odgovornost, da to dediščino vsaj ohra nimo, če je že ne znamo množiti. Včasih pa je tako stališče tudi sramežljiv odgovor saturiranega sodobnika na rahlo očitanje njegove vesti, ki ga ob živi priči kulturnega napora njegovih predni kov opozarja na njegovo lastno samozadovoljno brezbrižnost do vsakega kulturnega prizadevanja. Med temi »starimi špehi« nas mora še prav po- sebe zanimati neka skupina, ki nam je prav po sebno blizu, saj je naša, domača, slovenska. To so rokopisi in knjige v slovenskem jeziku, segajoče od začetka XV. stol. preko prve, v Ljubljani na tisnjene slovenske knjige (1575) prav do naših dni. Culi smo že, da je biblioteka v nekdanji Avstriji imela nalogo, da zbira vse tiske na Kranjskem. Ker je večina slovenskih tiskov izhajala takrat na Kranjskem, je že s tem dejstvom samim postala biblioteka centralna slovenska biblioteka. Ta po ložaj se je z darovi posameznih velikih bibliotek samo še utrdil, še bolj pa po naravni, nekako med narodni ekonomiji znanstvenih bibliotek. Saj je umevno samo po sebi, da bo vsakdo, ki išče v knji gah te ali one podatke o Slovencih, take knjige naj prej iskal v edini znanstveni biblioteki njih narav nega kulturnega središča. Fond, s katerim je biblioteka v dvajsetem sto letju sicer »de facto«, a ne tudi »de iure« postala KRONIKA 83 univerzitetna biblioteka, je bil torej, če k zgoraj navedenemu prištejemo še sistematične nakupe znanstvene literature, ki so se vršili vse 19. stoletje s stalnim ozirom na njene znanstvene potrebe, do volj bogat, da je lahko tvoril oni široki temelj, ki je za vsako znanstveno biblioteko nujno potreben, če noče služiti samo kakim specialnim interesom. S te strani torej ni prav nobenega zadržka, da lahko knjižnica dobi tudi formalno oni predikat, ki ji gre že zaradi funkcije, ki jo v novih razmerah vrši. Še bolj pa je potrebno, da se ji vršite v te funkcije tudi omogoči. Nove naloge so namreč knjižnico zatekle v razmerah, ki so se v teku let pokazale kot popolnoma nezadostne za njen nor malni razvoj. Poleg velike naloge, ki jo vrši s tem, da je na razpolago univerzi in njenim članom, pro fesorjem in dijakom — ker jo neposredno zadeva, bi to nalogo z nekim pridržkom lahko imenovali »lokalno« — je obenem prevzela enako pomembno nalogo, ki je velikega pomena za vso državo. Več ko sto let je bila v nekdanji Avstriji provin- cialna, »kranjska« biblioteka z lokalno omejenim delokrogom, danes je državna biblioteka, ki se ji je s pravico do tiskov iz vse naše kraljevine Jugo slavije delokrog neprimerno povečal. S tem, da prejema, hrani in daje na razpolago vse tiske iz naše kraljevine, daje na licu mesta možnost, da se vsakdo vsaj po tej poti spozna z razmerami v naši državi. Medsebojno poznanje pa je eden prvih pogojev, ki omogoči plodno politično, gospodarsko in kulturno sožitje, obenem pa onemogoča nepo trebne in naravnost škodljive konflikte, ki izhajajo sicer iz pomanjkljivega medsebojnega poznanja ali pa iz raznih »nesporazumov«. V tem smislu vrši biblioteka eminentno kulturnopolitično nalogo, ki ni prav nič manjša od one, ki jo vrši kot pomagaČ pri znanstvenem delu univerze. Vse te naloge pa — to se je prav kmalu pokazalo — presegajo današnjo kapaciteto biblioteke. Okvir, nekdaj prikrojen za lokalno, provincialno biblio teko, je danes že preozek, dom davno že pretesen. Znanstveno blago, nabrano v teku stoletij od mno gih pokolenj, postaja mrtev kapital, knjige in časo pisi se morajo zlagati in skladati kakor polena, ker za nje sicer ni prostora. Število sedežev za čita- telje se je moralo zmanjšati, da se je pridobil najnujnejši prostor za interno manipulacijo z blagom, ki prihaja v biblioteko; danes jih je manj, ko jih je bilo v manjši Ljubljani pred 100 leti. Po policah stoje knjige že v dveh vrstah, kar otežuje manipulacijo in povzroča zmešnjave. Za urad- ništvo je komaj še prostora, za specialne zbirke in specialne študije ni prav nobenega. V ravnateljevi sobi, ki mora poleg pisarne obenem služiti kot re prezentativna sprejemnica, je shranjen glavni ka talog, shranjena zbirka rokopisov in dragocenosti, se shranjujejo nadaljevanja in čakajo odločbe od knjigarjev in antikvarjev na ponudbo poslane knjige. Stiska na vseh koncili in krajih, pravi red in pregled naravnost iluzoričen, poslovanje na vso moč oteženo. Ali pa ni nikakega izhoda iz te stiske? Je, toda samo eden, brez vsake krparije in polovičarstva: nova stavba! Ali pa je kaj takega danes v Ljub ljani mogoče? Zadovoljimo se za enkrat vsaj z del nim odgovorom: Nemogoče ni! Nato pa iščimo poti, kajti: kjer je trdna volja in neomahljiva vztraj nost, se bo našla tudi pot. Začetek je storjen, in reči smemo, lep začetek. Mestna občina ljubljanska, ki se vedno zaveda nalog, ki ji jih nalaga sedanji čas, je dala na raz polago stavbišče, veliko 2267 m2, med Vegovo in Gosposko ulico, zemljišče, na katerem je do po tresa stal »Knežji dvorec« Auerspergov. S tem je na izredno lep način manifestirala, kako ozka je vez, ki veže nepretrgano skozi stoletja kulturo stare Ljubljane s kulturnimi prizadevanji današnje. Kraj je, kar se tiče svetlobe in miru, za zgradbo vseučiliške knjižnice naravnost idealen; saj danes nihče več ne zahteva, da naj bodo vsi sestavni deli kake univerze na enem kupu, takorekoč pod eno streho. Do podrobnosti izdelan je tudi projekt nove stavbe, izšel je celo kot posebna knjiga, ki obrav nava zgradbo ne samo zase, ampak tudi nje pomen za celotno gradbeno lice Ljubljane. Oče tega pro jekta je arhitekt Jože Plečnik, profesor ljubljanske Univerze, rojen Ljubljančan, ki enako dobro ve, kaj treba moderni biblioteki — saj ta projekt bi blioteke ni njegov prvi! — kakor razume tudi to, kaj govori kulturnemu človeku ljubljanski »genius loči«. Tako je nastal projekt, po katerem bi v Ljub ljani knjige in knjigoljubci dobili dostojen dom, v katerem bi kulturni zakladi, nabrani od naših pred nikov, lahko postali res produktivni, v katerem bi se lahko neovirano razmahnile energije, ki jih ima pripravljene ljubljanska »alma mater«. Nikakor si ne prikrivamo, da je od projekta, in naj bo še tako lep, pa do slovesne otvoritve še dolga in težka pot. Ustrašiti pa se je ne smemo: čim prej bomo krenili po njej, tem prej jo bomo prehodili. Glavno, kar je pri stvari potrebno, je jasno spoznan cilj in trdna, sklenjena volja vseh, pot se bo že našla. »Non caret effectu, quod voluere duo«, je 84 KRONIKA Stluacijski načrt za vseučiliško knjižnico rekel Ovid; če on meni, da dosežeta vse, za kar sta se domenila dva, koliko prej bo kaj dosegla velika skupnost, ki je svoje stremljenje enodušno usme rila na en cilj. Na široko zasnovano akcijo v tej smeri, da čim širšo javnost zainteresira za to naše pereče kul turno vprašanje, da na ta način zbudi to, kar v svojem idealizmu suponira v tej naši »javnosti«, namreč njeno »kulturno vest«, je začela že lansko leto akademska mladina ljubljanske univerze. Temu namenu služi tudi skromen tednik »Akadem ski glas«, ki ga izdaja že od lanskega leta. Prav tej akademski mladini se je tudi posrečilo, da je za problem ljubljanske univerzitetne biblioteke za interesirala najbolj vidne predstavnike naše jav nosti, da so v novoletnih številkah naših dnevnikov podali svoje izjave o tem vprašanju. S soglas nostjo, ki je pri nas sicer redka, so se v tej reči oglasili k besedi vidni zastopniki naše gospodarske, politične in kulturne javnosti, nekak slovenski par lament, ki bi ga v tej sestavi težko pridobili za so glasno izjavo o katerem drugem perečem pro blemu. Ta prelepa izjava ne sme ostati osamljena, platonična deklaracija, treba ji je dati širšo pod lago in ozadje. Akademikom, ki so danes na ljub ljanski univerzi »aktivni«, ki so to akcijo začeli, morajo priskočiti na pomoč njihovi starejši kolegi, absolventi ljubljanske univerze. Obe skupini, ak tivni kakor absolventi, se naj združita v nekakem »Društvu prijateljev ljubljanske univerzitetne bi blioteke«, ki si postavi kot edino nalogo, delati na to, da se ljubljanska univerzitetna biblioteka čim prej postavi. Ni treba, da je to pravo pravcato društvo, s paragrafi, predsednikom in občnimi zbori i. t. d., dovolj je, če se absolventi ljubljanske univerze naročijo na glasilo njihovih mlajših ko legov, ga na ta način gmotno podprejo, poleg tega pa vsak v svojem krogu delujejo v smislu idej njihovega glasila. Teh absolventov mora biti danes v vseh mogočih poklicih po vsej naši državi — in pač tudi izven nje — že na stotine, in leto za letom jih bo več. Naj bi jih družila zavest hvaležnosti do njihove »alma mater«! Sami so spoznali, v kako težkih razmerah jih je vzgojila, sami dobro vedo, da se te razmere bistveno niso spremenile — ali so jo res že popolnoma pozabili? In ž njo vred svoje mlajše kolege, ki se v enako težkih — pač še bolj težkih — razmerah na ljubljanski univerzi borijo za svojo bodočnost. Tem, absolventom naše uni verze, velja moj apel, moja prošnja, naj priskočijo na pomoč svojim mlajšim kolegom in svoji skupni »alma mater«. Ob tej priliki bo mogoče tudi dobro opozoriti na precej nejasno vsebino fraze, ki se pri nas vedno rada ponavlja, in ki govori o »odločilnih faktorjih«. S to besedo se prav rada maskira indolenca, ki zvrača odgovornost na druge, samo da se izogne jasni izjavi in otrese neljubega dela ali odgovor nosti. O tej reči si moramo priti enkrat na jasno. V stvareh, ki zadevajo ves narod, je vsak posamez nik ne samo objekt, ampak tudi »faktor«, če že ne »odločilen«, pa vsaj »odločujoč«. Končni produkt pa ni samo odvisen od pomembnosti faktorjev, am pak tudi od njih števila — v naših časih, ki se ime nujejo »demokratične«, že celo — in enaka je z razmerjem med rezultanto in komponentami. Ne zvrača j mo vsega na ramena »odločilnih faktorjev«, zavedajmo se, da ima v tako eminentnem skupnem vprašanju, kakor je univerzitetna biblioteka v Ljubljani, vsak posameznik svoje prav določene Glavni vbod v knjižnico s Knežje ulice KRONIKA Pogled z Gosposke ulice dolžnosti, s katerimi bo enako postal »odločilen faktor«. Po svoje je v svetu vrednosti — in o takem svetu vrednosti lahko govorimo, če mislimo na zgradbo vseučiliške biblioteke — »odločilen faktor« tudi znani novčič svetopisemske vdove. Te besede so v prvi vrsti namenjene absolventom ljubljanske univerze, saj so oni vendar že v neki meri to, kar se o njihovih mlajših, še aktivnih ko legih ne more reči — vsaj v običajnem pomenu besede ne — »odločilni faktorji«. Svobodni so, ne odvisni, pota njih življenja jih privedejo pač tudi v dotiko z ljudmi, ki so še v večji meri »odločilni faktorji«. Tam bo prilika, da pokažejo svojo »od- ločilnost«. Ne gre namreč za to, kak položaj kdo zavzema, položaj sam na sebi še ni »odločilen«: »odločujoče« je edino to, kar človek v tem ali onem položaju res ustvari. Enodušni zahtevi vseh ali vsaj večine »odločujočih« faktorjev pa se ne bodo mogli dolgo upirati oni faktorji, ki jih navadno imenu jemo »odločilne«. — »Pečena, ljubček, piščeta na svetu nikdar ne bodo v grlo ti letela —« pravi Prešeren — tega se v tem vprašanju moramo zavedati tudi mi. Mnogo bomo morali sami opra viti, mnogo sami žrtvovati, a čim več bo tega na šega doneska k zgradbi univerzitetne biblioteke, tem bolj bo res naša, kost naše kosti, duša naše duše. Naj nam jo kak Rockefeller postavi in do pod slemena najjolni s svojimi knjigami, njegova bo, tuja, ne naša. S knjižnicami jia je stvar prav kakor s knjigami. Svojevrstna, živa bitja so, živ ljenje je v njih, življenje izhaja iz njih. In tem več življenja prihaja iz njih, čim več živega čuta prinese s seboj človek, ki ima ž njimi opravka. Da 85 Pogled z Vegove ulice nam tega živega čuta do knjig, tega nekako člove škega razmerja do njih ne manjka, kdor bi hotel kaj takega dokazovati, bi nosil vodo v Savo. Od Trubarja, ki je iz daljne Nemčije pošiljal »svojim ljubim Slovencom« knjige in bil vesel, ko je za njih dobil lepše, prikupne j še črke, preko onih kme tov, ki so si knjige prepisovali, ker si jih niso mogli kupovati, ki so si jih celo tiskali, od pastirjev in pastiric, ki so bile neštetokrat tepene, ker vse zave rovane v knjigo niso opazile, da jim je živina ušla v sosedovo deteljo, preko onih neštetih, ki so ob knjigi pozabili glad in mraz, pa vse do onih naših vrstnikov, ki se s tako ljubeznijo trudijo za no tranjo in zunanjo lepoto naše knjige — kdor si ogleda vso to dolgo vrsto, ne bo obupal nad bodoč nostjo ljubljanske univerzitetne knjižnice. Plamen, ki gori že skozi stoletja, ne more ugasniti čez noč. Ta plamen obseva in greje tudi tujejezično knji go med nami že skozi stoletja. Usoda, ki nas je naredila za mejaše dveh velikih kultur, germanske in romanske, nam je vtisnila neizbrisen pečat: vsa stoletja sem, od Trubarja do naših dni, ni bilo med nami pomembnejšega človeka, ki bi ne bil ob zgradbi domače kulture udeležen na ta ali oni način tudi ob tuji. To se nujno pozna tudi na naših bibliotekah. Pozna se in poznalo se bo tudi ob ljub ljanski univerzitetni. Pa je popolnoma naturna stvar. V svetu vlada »universitas literarum«, ki se ji noben znanstveni zavod brez lastne škode ne more ogniti, ki mu je samemu celo v korist. O ljub ljanski univerzitetni biblioteki se lahko mirno reče, da se bo njen glas še krepkeje čul v mednarodnem znanstvenem in bibliotekarskem svetu, ko se je doslej, če ji bodo vsak po svojih močeh pomogli oni, katerim je v prvi vrsti namenjena — njeni roj aki.