Vasilij Me lii k : SPREMEMBA PROGRAMA SLOVENSKEGA POLITIČNEGA TABORA V LETU 1867 V svojem referatu na zboru slovenskih zgodovinarjev v Kočevju o nekaterih vprašanjih slovenske politike v začetku šestdesetih let 19. stoletja1 sem pokazal predvsem dvoje: prvič, da v Schmerlingovem času 1860—1865 ni bilo v Avstriji razen na Tirolskem še nobene organizirane katoliške klerikalne politične stranke, usmerjene proti vladi, in febru­ arskemu patentu, kakor se dostikrat trdi, in da je višja cerkvena hierar­ hija večinoma, iskreno ali neiskreno, ppdpirala Schmcrlingovo vlado prav tako kaikor maloštevilni klerikalni poslanci v državnem zboru; drugič, da se je vodstvo slovenskega narodnega gibanja, zbrano okrog Bleiweisovih Novic, držalo načela sloge, poudarjalo pa le narodnostne težnje in ni nastopalo z gesli obrambe katoliške vere in katoliških načel. Zuto zu ta čas ne moremo govoriti, da bi imela slovenska politična smer klerikulni pečat. Slovenski poslanci na Dunaju, ki so se borili predvsem za pravice slovenščine v uradih, na sodiščih in v šolah, so nastopali tako v taboru opozicijske desnice kakor v taboru vladne večine in so se izogibali kočljivih polemik o veri in konkordatu. Na tem mestu* naj nadaljujem začeto razmotrivanje in odgovorim predvsem na vprašanje, kdaj je slovenska stranka sprejela obrambo vere v svoj program. Slovenci vseh dežel, z edino delno izjemo na Goriškem, so navdu­ šeno sprejeli Belcredijevo vlado in njeno sistiranje ustave (1865), tako oni, ki isso bili prej v opoziciji do ScbmerMnga, kot oni, ki so prej soglašali z načeli Schmerlingove vladne politike.8 Vendar je Belcredi Slovence dokaj razočaral: nacionalna stvar ni nič pridobila, avtonomija tudi ne, vloga birokracije je ostala ista kot prej.4 S cesarskim patentom z dne 2. januarja 1867 so bili ob preteku šest­ letne volilne dobe deželna zbori razen tržaškega razpuščeni, razpisane 1 Objavljeno v Jugoslovanskem istonijskem časopisu 1964, št. 1, str. 37—53 im v Zgotloviinskera časopisu 18. 1964, str. 155—171. 1 Referat na zborovanju jugoslovanskih zgodovinarjev v Sarajevu no­ vembra 1965, s Glej razpravljanja v deželnih zborih novembra in deeemibra 1865. 4 Prim. Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Hauses der Abgeordnetem des Reéehsrathes, IV, Session, 1867—1869, str. 29 (Tomanov govor 3. junija 1867); Bericht über die Verhandlungen des kradnischen Land­ tages dm -den Monatein November und Dezeuiiber 1866 (Obravnave 5), str. 298. 309 nove volitve, novi deželni zbori pa sklicani za ti. februar z nalogo, izvo­ lili zastopnike v izredni državni zbor kraljestev in dežel izven dežel ogrske krone, ki naj bi se sesiul 25. februarja. Proti takemu postopku je nastala takoj ostra opozicija s strani nemškega ustavovernega tabora in vseli njegovih frakcij, ki so iak izredni državni zbor odklanjale. Postalo je jasno, da bodo nemške dežele razen Tirolske volitve v izredni državni zbor odklonile. V takem položaju je zmagalo Beustovo stališče, preklicati sistiranje. obnoviti februarsko ustavo in sklicati redni državni zbor. »Res.« je dejal Beust, >ta obrat notranje politike ne bo splošno zadovo­ ljil in ga bo zlasti slovansko prebivalstvo monarhije sprejelo z nezado­ voljstvom. Toda nikdar ne bo mogla vlada v svoji notranji politiki ustreči vsem narodnostim; v sedanjem trenutku, ko se njih tendence tako zelo razhajajo, ko je vladi nemogoče vse zadovoljiti, je njena naloga, nasloniti se na one, ki imajo največ življenjske sile, so si duhovno bliže in se v svojih medsebojnih interesih neposredno dotikajo, to je na nemški in madžarski element«.5 Tako je prišlo do Belcredijeve demisije in do nove cesarske odločitve, datirane s 4. marcem, ki je sklicala ustavni državni zbor. Volitve v deželne /Ли>ге so bile v glavnem že zaključene pred to novo spremembo vladnega sistema. Kar se tiče nemških dežel, je treba glede teh volitev poudariti, da je, razen na Tirolskem, kjer je klerikal- no-konservativna stranka dominirala že vseskozi od leta 1861. liberalni oziroma ustavoverni tabor popolnoma obvladal položaj. Na volitvah je sicer nastopilo v veleposestniški kuriji plemstvo, ki se je zavzemalo za Belcredijevo smer, bodisi zaradi svoje privrženosti cesarju in zato vsaki vladi bodisi iz konservativne usmerjenosti; Belcredi je poskušal organizirati svoj tabor; pojavljale so se kandidature uradnikov; duhov­ ščina je skušala po svoje vplivali na volitve.8 Vendar je to rodilo uspeh le in in tam, pa ludi do boja ni prišlo na široki fronti; klerikalni in konservativni tabor je bil v bistvu še neorganiziran, zato tudi volitve še niso bile bojne v smislu kasnejšega klerikalno-liberalnega strankar­ skega nasprotja. Na Slovenskem so bile januarske volitve v deželne zbore prve splošne volitve, na katerih je nastopila slovenska stranka res organizi­ rano. Na Kranjskem je bil sestavljen »narodni volilni odbor za vojvod­ stvo Kranjsko«:, na Štajerskem so sestavili »slovenski rodoljubi« podoben volilni odbor. Oba odbora sta sestavila proglas na volivce, objavila volilni progTam, proglasila kandidate. Kandidature so bile jasno dolo­ čene: za vsak volilni okraj toliko kandidatov, kot je bilo poslanskih mest, vsak kandidat samo v enem volilnem okraju. Proglasitev kandi­ datov je spremljala tudi agitacija, tako v časopisju, ki ga je bilo zdaj že precej več kot leta 1861 (Slovenski gospodar v Mariboru, Slovenec v Celovcu, Domovina v Gorici itd.), kakor na terenu, kjer so bili njeni nosilci zlasti zavedni slovenski lokalni veljaki in zavedna inteligenca, ' Josef Re^llii-h: Dus östetreiiehischc Stant- uiitd Roichsproblem, II. Band, Leìaig-№i«ii t8"3. str. V*4— W«>: Rodlieh H. str. 602. 310 UH' ...d katero je po svoji številnosti bila na prvem mestu duhovščina. Nekoliko šibkejšu kot na Kranjskem in Štajerskem je bila organizacija slovenskega tabora na Koroškem in na Goriškem: tu sta »po predlogih rodoljubov« in po posvetu z njimi postavili kandidate uredništvi Ein- spielerjevega Slovenca in Marušičeve Domovine. Od vseh slovenskih dežel le v Istri ni bilo s slovenske strani še nobenega organiziranega volilnega nastopa. Uspeh volitev je presegel pričakovanja. Po pravici je zapisal Zamik po volitvah v Novicah: »Te 3 dni smo bili bitke na politiškem polji, — bitke za svoj obstanek, napredek in občo boljo prihodnost... Zdaj še le moremo prosto dihati, zdaj še le smemo reči, da je slovenski narod v resnici nu svetu, da živi, da se zrelo politiško giblje in da nismo samo narodopisen pojem.. .«7 Kranjski deželni zbor je dobil prvič slovensko večino. 25 od 36 izvoljenih poslancev je pripadalo slovenski stranki. Na Štajerskem so zmagali Slovenci v vseh slovenskih kmečkih volilnih okrajih in povečali število poslancev od 2 na 8. Kako velik je bil uspeh slovenske, narodne stranke na Kranjskem in Štajerskem, se najbolj vidi iz tega, da so bili rezultati vseli naslednjih volitev do leta 1878 na Šta­ jerskem in do 1883 na Kranjskem slabši, po teh letih pa enaki kakor januarja 1867 vse do volilnih ге-forau v začetku novega stoletja (z edino izjemo 1886-89, ko so imeli Slovenci na Kranjskem 26 poslancev). Res so slovensko zmago olajšale tudi ugodne okoliščine: na vladi je bil še Belcredi, ki sicer ni ničesar napravil za Slovence, toda proti kateremu je bil nemški liberalni tabor v opoziciji: zato je uradništvo volilo svo­ bodno in slovenski uradniki so lahko glasovali za svojo stranko. Poleg tega je bil nemški liberalni tabor v določenem razcepu: del je odklanjal volitve v izredni državni zbor in agitiral za abstinenco. Uspeh pri vo­ litvah na Goriškem ne pomeni česa posebnega; tu je uspelo že leto 1861. z volilno reformo leta 1866 pa so Slovenci pridobili še tri mesta v vele- poseslvu. Od dosegljivih 10 mest so jih dobili januarja 1867 devet. Ne­ uspeh je doživela torej slovenska stanka samo na Koroškem, kjer ni nikjer prodrla. Vsega skupaj so dobili Slovenci v januarju 1867 42 de­ želnih poslancev, torej skoraj še enkrat več kakor leta 1861. Poudariti pa je treba, da imajo te volitve izrazito narodni značaj, značaj volilnega boja za pravice slovenskega jezika, slovenskega naroda. Ne povezuje se ta boj niti z verskimi motivi, z obrambo cerkve in vere, niti z nastopanjem za vlado ali na vladni strani. Volilni programi ne na Kranjskem, ne na Štajerskem, ne na Koroškem, ne na Primorskem, ne govorijo o veri, ampak samo o narodnosti.8 Volitev uradnikov se ne priporoča, kajti >nihče ne more služiti dvema gospodoma«, kakor pravi razglas narodnega volilnega odbora na Kranjskem. Duhovščina se omenja v razglasu le zaradi svoje narodnosti: >Poslušajte naš glas; po­ slušajte našo prečastito odnekdaj za narod vneto duhovščino in glas ' Novfco 1867, str. 43 (6. februarja). » Tekst 'prugirt»miav glej v Novicah 16. januarja (za Krunjsko) ju v Slo­ vencu 19. januarja («a Štajersko). 22. januarja (za Koroško) ш 24. januarja (za Goniiško) 1867. 311 lokih mož, od ktcrih gotovo veste da so rodoljubi!« Tudi v prvem navo­ dilu glede volitev, ki je bilo objavljeno v Novicah 9. januarja,8 o veri ni govora: »zato nam ljubezen do domovine, do naroda, do cesarstva in naša lastna korist zapoveduje, da zdaj napnemo vse moči, da si prave može za svoje poslance izberemo«. Klerikalna Zgodnja Danica ponatiskuje proglase slovenskega vod­ stva, dostavlja pa tudi svoja, v drugem tonu pisana priporočila, kjer svetuje voliti »poštene, pravične, keršanske, znajdene in domoljubne može«.1" Po volitvah ugotavlja, da so Slovenci volili Slovence in pravi: Upajmo, da bodo možje, kterim se je narod zaupal, delali po njegovem semi tako, da bode prav za vero, cesarja in dom.«11 Nedvomno je imela duhovščina v organiziranju slovenske zmage na podeželju veliko vlogo. Nedvomno je bila duhovščina, ki so jo tudi v precejšnjem številu volili za volilne može, glavni organizator discipline v kmečki kuriji. »Nuj se zgodi z našim narodom, kar si bodi; ali to vaše držanje, čestiti duhovniki, posebno vi kaplan je na deželi, na veke ostane z zlatolesketočimi črkami v našo povestnico vsekano« je napisal po vo- litvuh v Novicah liberalni Zarnik.12 Soglasje med duhovniki in kmeti sicer ni bilo popolno. Razpoloženje kmeta kaze še precej sledov iz revolucionarnega leta 1848 in iz prvih volitev leta 1861, kakor se v celem, gotovo tudi pod težkimi vtisi novih davčnih bremen m gospodarskega razvoja, nasprotja iz fevdalnega časa zc močno pozabljajo. V slovenjegraškem okraju je propadel uradni slo­ venski kandidat dekan Meško. V črnomaljskem okraju so proti duhov­ niku Sterbencu izvolili kmečkega poslanca. Marsikje so se kazale tudi posebne težnje duhovščine. Kozjanski dekan Kosar je umaknil svojo protikandidatu«) uradnemu slovenskemu kandidatu Lenčku v brežiškem okraju šele zadnji trenutek. V Trebnjem je duhovščina z Bleiweisovim pristankom malo pred volitvami zamenjala enega od določenih kan­ didatov.13 Medtem ko so novo sklicani deželni zbori z nemško večino, torej pri nos štajerski in koroški, z velikim navdušenjem pozdravili spremembo režima-in volili v ustavni, redni državni zbor, je kranjski deželni zbor s svojo novo slovensko večino sicer sklenil voliti brez pridržkov v državni zbor, vendar je obenem sprejel adreso, ki je pomenila protest proti ustavnemu državnemu zboru.14, nakar je bil deželni zbor razpuščen. lrzaški deželni zbor (mestni svet) je pred volitvami poslancev v držav­ ni zbor s popravki sprejel poročilo posebnega sedemčlanskega счЊога, v katerem je bil od Slovencev Nabergoj, zahtevajoče liberalne reforme, » Str. 10. 10 Str. U (10. inmiurja 1867). 11 Str. 33 (l. fdbruarja 1867). ,s Str. 43 (6. fetbrunrjn, 1867). » Podrobnem o volitvah 1867 glej Vasilij Meiik: Volitve na Slovenskem 1861- 1918. Ljubljana 1965. str. 209-211 in 261-262 roulT€ na ^ovensKem »« Bericht über ûie Vorharadlumgon der ersten Session der zweiten Wahl- poiuudc des kraunisohem Landtages vom 18. Felbruar bis 4. Märe 1867 (Obrav­ nave 6), seja. 28. felbruarju. t^urav 312 med drugim tudi revizijo konkordata, pa tudi razširjenje avtonomije, predvsem pa spoštovanje zgodovinskih pravic Trsta, ki jih je proglasil za nedotakljive,111 Nove volitve v kranjski deželni zbor v mesecu marcu so dale znova slovensko večino, čeprav nekoliko šibkejšo. V državnem zboru na Du­ naju so se slovenski poslanci — bilo jih je osem — povezovali s federali­ stičnimi poljskimi in tirolskimi poslanci in so se še posebej povezali v ožjo politično skupino s tirolskimi klerikalci.16 Nemška liberalna buržuazija, ki je dosegla z Belcredijevim odstopom in ustavnim državnim zborom veliko zmago, je težila po povečanju moči parlamenta in zahtevala, naj sprejme državni zbor vrsto liberalnih zakonov. Nekaj je obljubljal že vladni razglas z dne 4. februarja. Sim­ bol reakcije, absolutizma, vsega, kar je bilo treba odpraviti, pa je bil konkordat. Klic po odpravi konkordata se je leta 1867 znova dvignil z vso silo. Boj proti konkordatn je postal eden osnovnih problemov politič­ nega življenja. Kakor je liberalni tabor mobiliziral ves svoj tisk, svoje javno mnenje, občinska in okraj na zastopstva v boj proti konkordatu -- tako je mobilizirala tudi cerkev vse svoje sile v obrambo konkordata. Avstrijski škofje, zbrani od 24. septembra do 2. oktobra na Dunaju, so sestavili o konkordatu posebno pismo cesarju. Povsod so se zbirali pod­ pisi za peticije parlamentu, ene za konkordat, druge proti njemu. Vse to je spremenilo tudi položaj v slovenskem taboru. Klerikalni del narodnega, gibanja, zavedajoč se velike vloge duhovščine v organizi­ ranju slovenske politične stranke, je zahteval od vodstva narodnega gibanja, dn podpre tudi boj cerkve za konkordat, da stopi v obrambo vere. In res -- v proglasu »narodnega volilnega odbora za vojvodstvo kranjsko«, datiranem 4. marca 1867. v proglasu za ponovne, druge vo­ litve v kranjski deželni zbor, že najdemo omenjeno vero, o kateri januarja še ni bilo besede. »Ako bivši vaši poslanci niso izgubili zaupanja vašega, je rečeno v proglasu, boste jih. kadar pridete po gori omenjenem naj­ višjem pozivu njih veličanstva k novim volitvam, zopet volili kajti geslo njih bilo je in zmiraj bode: vse za vero, cesarja in domovino!«17 S tem je bil dan uradni slovenski politiki prvič v šestdesetih letih katoliški, klerikalni pečat. Tudi druga volilna navodila v Novicah uporabljajo to sicer že staro, а zdaj v uradno narodno politiko sprejeto geslo: »Lahko se zanesemo, da naš narod, zvest svoji veri, svojemu cesarju in svoji domovini, s svojo navadno srčnostjo in stanovitnostjo svojo dolžnost ispolnw.18 Liberalni Zarnik napiše članek Naša duhovščina in sedanje volitve, ki brani pravico duhovščine do udeležbe v političnem življenju in pravi, da pravi katoliški duhovnik ne sme križem rok držati in nev­ tralno gledati ob proticerkvenem boju nemških liberalcev. »Tak duhoven, ki bi se v tacih zadevah tako obnašal, ne bi bil niti mlačen, niti mrzel, «» Resoconto stemoprafico dellu 11 sefdiuta .pubblica • Noviice sk. 363 (30. oktobra 1867). " Novice str. 82 (6. marca 1867). »• Str. 91 (13 marca). 313 leinv.-è že popolnoma zmrznjene." V Einspielerjevem Slovencu pa je objavljen dolg čl«nek Vso za von,, cesarja in domovino, ki utemeljuje to geslo.20 V državnem zboru se je od slovenskih poslancev prvi dotaknil polemike okrog konkordata Svetec 20. julija.« Zagovarjal je predlog tirolskega klerikalca Jägra. naj se avstrijska vlada in papeška kurija izjavita o tem, ali je konkordat pogodba ali zakon. Govoril je torej v pri og katoliškemu stališču, vendar pa je skušal, kakor se nam zdi, vzbudit, vtis, da govori z nevtralnega stališča, ne kot prizadet katolik ampak kot miroljuben politik, ki se boji verskih bojev in svari pred njim. 1 Migi je govoril o verski problematiki 21. oktobra župnik Pin- tar.-- >5. oktobra se je oglasil dr. Vinko Klun za predlog zakona o raz­ merju sole do cerkve.« istočasno pa zapustil slovenski tabor in se pre­ se il v klopi levega centra.« 26. oktobra se je oglasil Toman proti MIHIH.»« Vsi slovenski poslanci (razen Kluna) so glasovali proti šolskemu «ikona.« 29. oktobra je grof Barbo predložil peticijo 840 dunajskih katolikov za ohranitev konkordata.« Taka je bila aktivnost slovenskih poslancev v plenumu državnega zbora v letu 1867, kar se tiče vprašanja razmerja do cerkve. Nič več ni tiste nevtralnosti, kakor smo jo videli v hclimerlingovem času; res pa je tudi, da se noben naših poslancev razen župnika Pintarja in grofa Barba - niti Toman niti Svetec, ki sta se največkrat oglašala - ni posebej ostro angažiral v obrambo cerkve m konkordata. Prijateljeva trditev, da je Toman branil konkordat z isto vnemo kot tirolski pater Greuter je gotovo močno pretirana.» Kljub splošnemu pisanju v korist konkordata in cerkve pa je v glasilu naših prvakov, v Novicah argumentacija v mnogih člankih močno različna od argumentacije klerikalnih krogov. Bleiweisii in nje­ govemu krogu pri konkordatu ne gre za pravice in interese cerkve, njegovi razlogi v polemiki so veliko bolj praktične in nacionalne na­ rave: nemški liberalci trdijo, da je glavni vzrok nesreč v Avstriji verska nestrpnost katolikov - mi pa vemo, da je Avstriji prva in neobhodna potrebu enakopravnost narodov. O konkordatu govorijo zato, da lahko molčijo o drugih, pomembnejših, resničnejših avstrijskih problemih. Šolski zakon pomeni krivico do naše slovenske duhovščine, ki je za šolstvo ogromno napravila, ki je zastonj učila in slovenščino uveljavljala m tako naprej.8» ' >• Str. 87 (П. marcu). /,..Jlir25' "'l>Гila• ™™и lm,,,(-|lu"Ja izhajanja ntv.akljuce.no; pisec A. D. 81 V o|». 4 dit. Stew. Protokolle str. 500— 501 " Isto str. 1048—1051. 13 Isto str. 1147-1152. glej huli 1175—1179 s* Slovenski gosprtlar 21. nov. 1867 34 Isto str. 1179—1180. з« Novice str. 368 (30. oktobru 1867). " V op. 4. «it. Stau. Protokolle str t22> 12'4 " Prom. Nov.ice 1867. stir. 241. ",24. "549, 38", im ttruigje. "514 Slovenski narodni labor z liberalci vred se je upiral protikonkor- datskini akcijam, tako npr. liberalni Razlag v brežiškem okrajnem za­ stopstvu.30 Slovenska večina je menda preprečila, tla bi se protest proti konkordatu sploh pojavil na seji mestnega sveta ljubljanskega." Toda prav tako ta slovenski narodni tabor ni kazal vneme, da bi začenjal kako akcijo za konkordat. Slovenski večini ljubljanskega mestnega sveta ni prišlo nu misel, da bi sprejela kako resolucijo v obrambo konkor­ data. Val peticij z naširoko pobiranimi podpisi z vseh delov sloven­ skega ozemlja, poslanih nato parlamentu, je, kakor vsaj kaže, izključno delo duhovščine oziroma klerikalnega dela prebivalstva. Delo in zadržanje slovenskih poslancev na Dunaju je zbudilo veliko protestov nu Slovenskem. To nezadovoljstvo pa ni bilo le nezadovolj­ stvo niladoslovencev s staroslovenci, mlajše generacije s starejšo. Gla­ sovanje za adreso 5. junija, zlasti pa še glasovanje za novo besedilo temeljnega zakona o državnem zastopstvu 17. oktobra je zbujalo splošno nezadovoljstvo, ki ga vsaj v začetku deli tudi Bleiweisov krog. Odločno liberalnim ljudem ni bilo všeč nastopanje slovenskih poslancev v obrambo konkordata: a prav tako se kaže nezadovoljstvo tudi v vrstah odločnih klerikalcev, ki se jim zdi slovensko nastopanje v obrambo kon­ kordata p remedlo in premalo odločno. Tako je npr. pisal Slovenski gospodar: »Ko je v državnem zboru znani Mühlfeld soper konkordat govoril in biškopc onih dežel, ki so poslale svoje poročnike v državni zbor, grdo zusramoval, ni zi noi besede ne prvosednik. ne eden ministrov, niti ne kdo od poslancev, marveč znhrul je po dokončanem govoru divji krohot, kakor na komediji. — Kako dolgo bodo naši slonenski poslanci še poslušali te burke? Lepo je za ravnilo si vzeti: ose za Boga, cesarja in domooinol — pa lepše še in boljše je, delati po tem ravnilu. Kar se zdaj v državnem zboru kuje, to in marsikaj drugega, ni Slovencem po volji; zato niso dali zastopnikom poverjen ja.«ss Kakor že leta poprej, stoji Zgodnja Danica tudi zdaj na stališču prvenstva vere pred narodnostjo in s tega stališča presoja vse časo­ pisje in vsa gibanja. »Za vero, cesarja, dom — pri Slovencih gotovo niso le besede, ampak resnica. — per va pa nam je vera; in ako bi kteri koli časnik /.ukrenil na razpotje zoper uno glasilo, potem bi nas vest vezala, da se mu odpovemo, ako bi tudi v druzih rečeh našemu čutilu stregel.**3 To je seveda grožnja. Će pa je bilo liberalnim politikom pred letom 1867 še sorazmerno lahko o verskih vprašanjih molčati, je to leta 1867 postalo dokaj težko. Ob silno povečani agitaciji proti kon­ kordatu in za konkordat je bilo dokuj težko ostati nevtralen. Liberalci so torej v niursičem popustili, sprejeli so geslo, ki je postavljalo vero v slovenski politični progrum. začeli so tudi nastopati v boju za obrambo konkordata, čeprav so to delali kolikor mogoče z neke distance, z ne­ kega navidez bolj objektivnega, višjega stališča, pa tako, da so bolj » Novioe str. 4,12 (11. decomibr* 1867). 31 Novice str. T>8 (2>. oktobra 1867). w Slovunskii gospodar 17. oktobru 1867. » '/godrnja Dtiiukn str. 246 (10. oktribra 1867). •4 5 nastopali proti protikonkordatskim stališčem kakor pa naravnost za konkordat. V neprijetnem položaju, v katerem so bili, so bili nezado­ voljni m o tem nezadovoljstvu se je dosti, toda ne uradno govorilo T m, tjVe *e liberaIno stališče koga izmed njih tudi bolj jasno pokazalo. Vsi javni in odločnejši nastopi v liberalnem smislu pa so lota 1867 propadli iz zelo enostavne logike: sloga mora ostati, z duhov­ ščino zarad! njene vloge v narodnem gibanju ne moremo prelomiti /.tjlo lepo nam to kaže sklenjena, a nikdar podpisana in odposlana adresa dunajskih slovenskih študentov slovenskim državnim poslancem 1:1 I omami se posebej z dne 7. novembra 1867. Adresa pravi med dru­ gim: »Ne moremo in smemo molčati sedaj, ko se je vnel boj za duševno prostos . za luč. za napredek in omiko; boj. kteremu se umikati ne sme nihče, komur so mar nar imenitnejše pravice človeštva, v kterem se mora vsuki očitno vstaviti na to stran, ali pa na ono«. Adresa očita poslancem, da se borijo ali pa vsaj stojijo za stvar, ki jo je že zdavnaj obsodil ves omikani svet, da njihovo ravnanje ni »po. duhu vesolnega slovanskega naroda, katerega posamezno vejo imate zastopati Vi«, da so s svojim ravnanjem pritisnili vsemu narodu na čelo sramotni pečat »Ni iiuin sicer neznano, pravijo študentje, da niste tako ravnali iz lastnega prepričanja ampak le vsled tiste nesrečne nam vsem znane zveze ktera f& w « *л°1*е BaSo ,Ži7° PrePričanie — ni nikakor našemu narodu na korist«.« Adresa je bila izglasovana, toda malokdo se jo je upal pod­ pisat,; menda iz strahu pred klerikalnimi sorodniki. Kakor piše dopis 7 x °V" vgosPoda4"' J«' «Pozicija proti adresi navajala predvsem, da bi ločitev šolstva od cerkve škodovala slovenskemu ljudstvu in podpirala germanizacijo ter da »duhovščina naša večidelj vsa narodna in skrbeča za omiko naroda, gotovo ne zasluži, da ji mi nasprotujemo.«™ Po svoje sicer, a v celoti prav točno je k vsemu temu zapisala Jera- iiova/godnjo Danica: »Sem ter ije se slišijo neki čudni, bolj ali manj očitni glasi kakor da bi neki .domorodci' svetnega stanu domače du- novstyo both imeti le zä nekako podpornjo v domorodnem prizadevanji — dokler je potreba in sila, in ker si sami ne morejo kej; sereno radi pu bi hodih svoje pota, samo ako bi mogli na svojih nogah stati in se nasprotnikom braniti. To se pravi bolj jasno: oni so pripravljeni svoji veri in cerkvi herbet obrniti in ves nemški liberalizem sprejeti, vender pa v slovenskem jeziku; njim je katoliška šola, katoliški zakon, kon­ kordat itd. ravno tako tem v peti, kakor nemškemu .liberalizmu', samo domorodstvu (i. c. domačem jeziku) v prid se zderžujejo, da kar očitno v muh rog ne trobijo, ne pa zovoljo resnice in iz verskih nagibov.«»" Na podlagi vsega tega, kar smo tu povedali, se kaže, da je treba V *Т'?1?.1т P°Pra,viti °fnako ženskega političnega tabora v šestde­ setih etih 19. stoletja, kakor nam jo je bil dal Prijatelj. Prijatelj je izhajal s stahšča, da se je Bleiweisov krog, ki je vodil slovensko poli- M Ivan Prijatelj: Slovenska kulturnopolittàna in slovstvena zgodovina, četrta kujrga, Ljubljana t%l. str. 31. M Prav tam str. "2-34. » Zjjadnja Danica str. 249-300 (20. decembra 1867). 316 tiko do 1868. letu. že v petdesetih letih vdal klerikalnemu Jerunoveinu krogu okrog Zgodnje Danice, in da kažejo Novice v začetku šestdesetih let docela ultrauiontuusko podobo.9* Dobi 1860—1868 je dal torej ime »obdobje okorelega konservnti/.ma«. Ker je videl v vseh šestdesetih lei ih klerikalno politiko, tudi ni opazil spremembe v letu 1867. Zelo do­ bro pu jo je zapazil in načelno označil profesor Zwitter v svoji razpravi Slovenski politični prerod XIX. stoletja v okviru evropske nacionalne problematike,38 ne da bi jo sicer skušal opredeliti v podrobnostih. V resnici pa slovenska uradna politka do leta 186? ne nosi kleri­ kalnega pečata. Njen največji uspeh, zmaga na volitvah v januarju 18(ц, se bije pod geslom obrambe narodnosti. Obramba vere ne igra pri tem nobene vloge. Velika bitka proti konkordatu, ki se razbesni v letu 1867, spremeni položaj. Cerkveni krogi se začno organizirati v obrambo konkordatu, iskati in zahtevati podporo. Vloga, ki jo igra duhovščina v narodnem gibunju, sili konservativce Bleiweisovcga kova in liberalec h koncesijam. Tako se uradno poveže boj za narodnost z bojem za vero. Zu marčne volitve leta 1867 na Kranjskem se sprejme geslo >vse za vero, dom, cesarja«. Slovenski politični tabor dobi klerikalen pečat, kato­ liško zunanjo etiketo. « Prijatelj 11, str. 80. M Zgodovii-nski čusopis 18. I%4. z.lusfi str. 142, 145. 317