—•¦<   101   >¦•—
Vzpomladni dnevi.
(Konee.)
Iz učilnice gredoč..
Ivan.- Danes je bilo prijetno v učilnici.
Jerica: Dii, prijetno je bilo v učilnici, in to posebno zaradi tega, ker smo se nfili o eveticah.
Milica: Vesta kaj ?  Oe sta zadovoljna, idimo cretic nabirat, iz katerih sple-
-        temo Iep venec.
Jerica: Dobro, dobro, jaz bodem vže šla, če mi le mati dovoli. Ivan: Zna se, da poprej ne smeš iti kakor midva, ker bi morala naju pre-doloo čakati; saj moraš prej tudi kaj jesti.
Jcrica: Ne vem, kako bode? Moja mati mi ne bode mogla skoraj kaj dati.
Milica: Le potrpi, ti bodem pa jaz kaj pvihranila od južine.
Ivan: Jaz tndi, samo da prideš.
Milica: Gotovo pridem. Kje se pa snidemo?                                                  -.-  '
Ivan: Tam na konci našega vrta pri znamenji.
Na prostem.                                       •        '       '
Jeriea:' Jaz sem vže tukaj!
Milica: Ali naju vže dolgo čakaš ? (Pomoli jej koseek kruha.)
Jerica: Hvala! Ne predolgo.
Ivccn: Na, Jerica, jaz iinara tudi nekaj zate!
Jtrica: Bog vama povrni! Nisem si mislila, da me bode dobri Bog danes tako bogato obdaroval.
han: N6, kaj naredimo zdaj ?
Jerica: To ti sam odloči!
Ivan: Jaz mislim tako-le: Ti Jerica natrgaj tukaj le zvončkov, a Miliea bode šla malo niže na porobek vrta, tara je vse polno vijolie, in jaz grera gori na hrib, kjer se dobe petelinčki.
Milica: Kaj ne, Jerica, obe sva zadovoljni s to. uaredbo ?                      -:¦.*'; .'
Jerica: Da, da!                                                                    _                          ,     V       '
Ivan (vihti iz daljave klobuk, v levi roki držeč iopek cvetie.)             '  .    \   :¦    ¦       .     .            .
Jerica: Le hitro pridi, a pazi, da ne padeš!                                              -'
-                    Ivan (ponosno): Bodi brez skrbi za rnene!                    ¦ _    ¦         •      .        ¦ " (Vsi trije pridejo skupaj.)            -                                                           "'...,¦¦¦ ,¦¦ Ivan: Kje hočeta, da sedemo ?                                           .               ,   ..     •-, Milica: Mislim, da bi bilo tukaj pod črešnjo najbolje.             ..                           ,   ' Jerica: Jaz mislim tudi tako.                                                               :                    ¦¦     ¦'•: Ivan: Oe sta vidve zadovoljni, sem tudi jaz, pa sedimo!
Jerica: In kako bode zdaj ? Kdo bode držal, ko bomo pletli ?               ¦    .
Milica: Jaz držim, Ivan naj plete, a ti mu podajaj! Iran: Prav tako   samo da jaz neznam drugače plesti, kakor v trojko. Jerica: Eavno tako je pravo, ker imamo cvetice treh barv. Ali ni res Miliba"? Milica: Ees je tako!
—~><  102  >¦*—
(Otroei pleto. Sapa potegne in poleg stojeee staro znamenje se nagne.)
Jerica: Oh poglejte, taka sapa je, da se je znamenje nagnilo!
Milica: Ko sem pogledala tja, zazdelo se mi je, kakor bi nekaj padlo.
Ivan: Pojdi pogledat, Jerica, kaj leži na tleh!
Jerica: 0 jejmina, krona je padla Jezusu z glave in zdiobila se je, ker je bila vže vsa trhljena.
Milica: Kaj bode zdaj naš Zveličar imel na glavi ?
Ivan: Yenec, ki bode vsak čas gotov! Vedve podpreti križ, da se še bolj ne nagne, a jaz splezam gori in mu položim venec na glavo.
Deklici: Dobro, dobro, pravo si pogodil!
(Otroci polože venec na Jezusovo glavo, ponižno se priklonijo in prekrižajo ter zadovoljni otidejo domov.)                                                                                                               A — o