Juri Klas: Kresna noč.
655
Tisti čas sta se vračala po potu beriča Fazan in Skočir. Fazan je bil orjak, nosil je bele lase, svetle brke ter govoril grčasto, kakor bi ga kdo davil. Izvohal je vse kote in strani do samega zlodeja. Skočir pa je bil majhen, debel in črn. Nanj so bili še silnejši.
Mlajši so ga že od daleč izpazili in napeljali v naglici vrv črez cesto. Dva na vsaki strani sta jo držala napeto, skrita v gostem žitu. Drugi so skočili v zasedo . . .
Kmalu pritečeta zastrašena beriča do vrvi. Fazan, ki je bil daljši, telebi prvi na tla, s kletvico se zavali črezenj Skočir.
Tam v daljavi se je čul peket, glasan smeh in pomilovanje. Beriča stečeta besna za stranjo   . . .
Kmalu je legla zopet tišina na zemljo. — Na prostranem nebu je sijal še mesec, jasen in bel kakor srebrn krožnik. Okoli njega se je napravil kolobar, po vsej zemlji pa je ležala tenka, nizka megla.
*           *
V travi se je prevrnil Širša, vzdihnil, sedel nato ter si pričel mencati oči. Sanjalo se mu je o purpuri, ki je zrasla do samega neba, tam za vzarami pa je videl zazločno, kako se je dvigal ves ognjen in svetel božji križ . . .
Vstal je, pogledal še ves poten na vse strani, se domislil nečesa, zamrmral in poskušal dalje. Nad Otožcem se je utrnila zvezda.
f
Vigilij e.
o temoti črez planjavo               ki mesta ni na zemlji zanje,
v polunočni pozni čas,                 pred dušni stopajo obraz. mir znanec, živečim spravo,
plove jasni, tenki glas.                 Nobena zvezda v noč ne sije,
V duha nemirno, vroče spanje,     po temi trna se težka vije —
v skrivnostno nočno šepetanje     umrlih duše, bele lilije,
tak mehko prosi, vabi nas . ..     pojo in molijo vigilij e. vnjemdaljne, nepojmljive tajne,                                  Aleksandrov.
E p i t a f.
55
Z-,ivljenje celo sprt, nestalen, miru resnice, sreče je iskal •—; njegov bil smoter temen, daljen, umel ga ni, zato je pal.
Aleksandrov.