TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 2/2021 391 Nejc SLUKAN* POLITIKA IRONIJE NA SPLETNIH DRUŽBENIH OMREŽJIH: ORIS MEDIJSKO-TROLOVSKEGA DISPOZITIVA** Povzetek. Namen članka je postaviti teoretsko podlago za analizo ironičnih komunikacijskih praks na spletnih družbenih omrežjih. Posebej se bomo posvetili praksam trolanja. V članku ne definiramo ironije le kot retorične figure, temveč tudi kot govorno dejanje, ki rekonfigu- rira razmerje med elementi komunikacijske situacije. Najprej bomo kritično ovrednotili sodobne različice teo- rij tehnoloških zmožnosti, nato pa skozi prikaz komu- nikacijskih pogojev na nekaterih spletnih družbenih omrežjih pokazali, kako je mogoče določene njihove zmožnosti opisati kot del dispozitiva, ki ga delovno imenujemo medijsko-trolovski dispozitiv in ki posame- znike spodbuja k trolovskim oblikam izražanja. Naša zaključna ugotovitev je, da zmožnosti spletnih družbe- nih omrežij spodbujajo trolovske oblike izražanja. Ključni pojmi: ironija, trolanje, dispozitiv, zmožnosti, spletna družbena omrežja Uvod Sodobno mediatizirano politično govorico, posebej tisto, ki jo najdemo v spletni retoriki desnih populizmov (Nagle, 2017; Weatherby, 2019), močno zaznamujejo ironične oblike izražanja, ki jih danes navadno imenujemo trolanje (Coleman, 2014; Phillips, 2015; Phillips in Milner, 2017; Weatherby, 2019). Izraz trol (ang: troll) na prvi pogled označuje fantastična humano idna bitja iz skandinavske mitologije, vendar izvira – v svojem spletnem kon- tekstu – iz izraza za muharjenje (ang. trolling), pri katerem vabo na trnku vlečemo po vodi – v upanju, da bo riba zagrabila vabo (Phillips, 2015). Iz tega opisa že lahko sklepamo na določeno značilnost trolovskega vede- nja – posameznik/ca nastavlja past, ki vzpostavlja distinkcijo med ribiči in ribami – troli in trolanimi. Začetne rabe izraza troll ali trolling v internet nem * Nejc Slukan, asistent, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija. ** Izvirni znanstveni članek. Članek je nastal v okviru usposabljanja mladih raziskovalcev, ki ga financira ARRS pri programu P6-0400. DOI: 10.51936/tip.58.2.391-408 TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 2/2021 392 Nejc SLUKAN kontekstu segajo v čas Useneta 1 (Phillips, 2015: 16), na katerem so se obli- kovale prve spletne subkulture (Pfaffenberger, 2003: 27). Že zelo zgodaj se je na Usenetu v devetdesetih razvila dinamika interakcije med starejšimi, bolj izkušenimi in mlajšimi, bolj nevednimi, uporabniki in uporabnicami. Trolanje je v svoji začetni internetni obliki nastalo kot praksa smešenja in prepoznavanja novih uporabnikov. Izkušenejši/a uporabnik/ca bi npr. kot odgovor na vprašanje novinca/ke, ki bi bilo percipirano kot neumno ali naivno, v vsakem primeru pa kot znamenje neposvečenosti v spletno skup- nost, objavil večini starejših uporabnikov znano preteklo objavo, ki je bila že večkrat predmet smešenja (praksa, iz katere se pravzaprav rodi interne- tni mem 2 ). Reakcija novinca/ke bi nato pokazala ali ta izkazuje zadost no vednost ali omiko (npr. zmožnost premetenega odziva), da je lahko štet/a kot član pogovorne skupnosti. Ta zgodnji primer trolanja kaže tudi na eno izmed njegovih ključnih značilnosti, tj. delovanje agregativne funkcije iro- nije (Hutcheon, 1994: 86–110), ki za svoje delovanje potrebuje diskurzivno skupnost, katere meje so simbolno reproducirane ob vsaki ponovni rabi trolovske komunikacije (Gal et al., 2017). Čeprav je trolanje praksa, ki jo navadno povezujemo z nastankom sodobnega uporabniškega spleta in še posebej s posebno subkulturo njegovih uporabnikov zbranih okoli anoni- mnih spletnih forumov, kot je npr. 4chan (Phillips, 2015: 72; Erasmus, 2019), pa je v svojih formalnih značilnostih prisotna v javnem govoru že od nekdaj (Coleman, 2014; Kravanja, 2017). Trolanje bomo definirali kot retorološko figuro (Avanessian, 2015: 15–23) in govorno dejanje (Austin, 1990), ki učinkuje z vzpostavitvijo posebne konfiguracije razmerij med govorcem/ko 3 (ali več govorci/kami), sogovorcem/ko (ali več sogovorci/kami), diferenciranim občinstvom in govorno situacijo samo. Situacija, v kateri govorec/ka trola sogovorca/ko, je situacija, v kateri govorec/ka taktično pretirava v izražanju svojih stališč do te mere, da pri sogovorcu/ki vzpodbudi odziv, ki v svoji afektivni inve- sticiji presega afektivno investicijo prvotne/ga govorke/ca (Kravanja, 2017). Ta afektivno pretiran odziv je možen iz dveh razlogov: 1) zaradi tega, ker je 1 »Usenet (»users network« – [uporabniška mreža op. p.]) je bil globalni internetni pogovorni sistem na osnovi teksta, ki je nastal v zgodnjih osemdesetih in je prenehal delovati v poznih dvatisočih. V njem so uporabniki/ce objavljali in brali sporočila drug drugega znotraj kategorij, ki so se nanašale na različne teme in so bile poznane kot newsgroups [skupine za novice op. p.] ter hierarhično razdeljene v podteme, ki so bile označene z relevantnimi predponami (npr. rec.sport.basketball.college).« (Warf, 2018: 890) 2 Internetni mem je po definiciji, ki jo postavi Shifman (2014), skupina digitalnih predmetov (ki se pojavljajo v različnih oblikah – tekst, video, avdio, multimodalne vsebine), ki si delijo vsebino in/ali formo in/ali držo, so ustvarjeni na podlagi vednosti ustvarjalcev o tej skupini predmetov in množično cirkulirajo po internetu. Navadno so sestavljeni kot kolaž iz različnih kulturnih referenc. 3 Tu uporabljamo izraza govorec/ka in sogovorec/ka, ki implicirata poseben medij komunikacije, govor, kot sinonima, ki veljata tudi za komunikacijske situacije, kjer medij posredovanja komunikacije ni govor, temveč tudi npr. tekst ali vizualno sporočanje. TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 2/2021 393 Nejc SLUKAN sogovorec/ka nezmožen/a prepoznati taktično naravo govorčevega/kinega pretiravanja ali 2) ker kljub prepoznavanju taktike uporabe trolovskega govora sogovorec/ka le-to smatra za posebej neprimerno trenutni govorni situaciji. S tem se sogovorec/ka pred določenim delom občinstva, ki razume intenco govorčevega pretiravanja in/ali se strinja s širšo intenco govorca nasploh in/ali pristaja na njegovo/njeno komunikacijsko normo oz. defini- cijo situacije, osmeši, ravno tako pa to govorno dejanje v veliko primerih razdeli občinstvo na dva dela. Prvi del, ki razume pretiravanje kot izvajanje retorološke figure in/ali jo smatra za primerno situaciji, in drugi del, ki ali vzame pretiravanje zares in se s tem ravno tako hkratno osmeši pred govor- cem/ko in preostalim občinstvom ali pa jemlje pretiravanje kot neprimerno in si s tem spet prisluži posmeh govorca/ke in prvega dela občinstva, zaradi lastnega odklanjanja ludične (Hutcheon, 1994: 46–47) norme govorice, ki jo je govorec ravnokar poskusil vsiliti v trenutno definicijo situacije (Goffman, 2015). Zaradi svoje agregativne funkcije, ki zmeraj temelji ne le na povezo- vanju neke diskurzivne skupnosti, temveč tudi na začrtovanju njenih mej, je trolanje inherentno politični komunikacijski akt, ki deli posameznike/ce na tiste, ki pripadajo neki skupnosti, in tiste, ki ji ne. Na tem mestu je potrebno pojasniti, kaj smo imeli v mislih s tem, ko smo trolanje kot obliko ironije opredelili kot retorološko in ne zgolj kot reto- rično figuro. Standardna retorična definicija ironije razume ironijo kot pre- prosto neskladje med manifestnim pomenom nekega komunikacijskega akta in njegovo pravo vsebino, pri čemer sta ta dva elementa v medseboj- nem protislovju – pravi pomen je nasproten manifestnemu pomenu tega, kar komuniciramo. Obe sistematični študiji ironije, na katere se pri svojem delu posebej sklicujemo (Hutcheon, 1994; Avanessian, 2015), poudarjata, da je ravno tovrstna tradicija zgolj retoričnega razumevanja ironije odgovorna za poenostavljeno razumevanje le-te. Če bi namreč ironija merila zgolj na posredovanje pomena, ki je nasproten manifestni vsebini sporočenega, bi pravzaprav težko pojasnili, kaj točno je njena komunikativna funkcija, mimo tega, da služi kot stilistično sredstvo. Obe študiji poudarjata, da funk- cija ironičnega komunikacijskega akta ni predvsem komunikacija svojega nasprotja, temveč komunikacija nečesa tretjega – navadno nekega razmerja. To razmerje pa je lahko npr. odnos govorca/ke do sogovorca/ke, do občin- stva, do neke specifične tematike, do definicije situacije, v katero je trenutni govor vpet, itd. V običajni ironični govorni situaciji se te odnosi celo preple- tajo v različnih kombinacijah. S tem pa postane ironično govorno dejanje nekaj, kar presega retoriko kot umetnost prepričevanja ter vključuje tudi vzpostavljanje, utrjevanje ali rušenje trenutne definicije situacije in odno- sov med akterji in elementi v njej. Podobno kot performativ (Austin, 1990), govorno dejanje, ki proizvaja realnost, na katero se sklicuje, ima tudi iro- nija (in s tem tudi trolanje) socialno-ontološko funkcijo. Zaradi te dvojne TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 2/2021 394 Nejc SLUKAN (retorične in socialno-ontološke) vloge Avanessian ironijo (in posebej njene moderne oblike) opredeli kot retorološko. Kljub temu je mogoče reči, kot ugotavlja več študij, da je trolanje pose- bej pogosto v spletnem okolju (Coleman, 2014; Phillips, 2015; Nagle, 2017; Phillips in Milner, 2017). V članku bomo pokazali, da razmere, v katerih poteka sodobna spletna komunikacija, posebej pa komunikacija na spletnih družbenih omrežjih, spodbujajo trolovske komunikacijske prakse. V njem bomo tako pritrdilno odgovorili na vprašanje, ali je mogoče pogostost tro- lovske komunikacije na spletu analizirati kot produkt niza lastnosti vmesni- kov spletnih družbenih omrežij. Ta odgovor bomo podali v obliki konstruk- cije koncepta medijsko-trolovskega dispozitiva, ki lahko služi kot podlaga za nadaljnje empirične raziskave vpliva pogojev komuniciranja na spletnih družbenih omrežjih na komunikacijo na njih. Pogoje, ki jih bomo postavili kot ključne pri razumevanju tega, moramo razumeti na specifičen način, tj. kot del logike vmesnika, ki jo razvije Galloway (2012), torej kot serijo »tehničnih dispozitivov, ki težijo k vzpod- bujanju skupine praks, ki producirajo fleksibilno, modularno in neskončno spremenljivo obliko oblasti« (Topinka, 2019). Vmesnik, ki posreduje med uporabnikom/co in vsebino na spletu, tj. prisotnost in razporejenost funk- cij na konkretnih spletnih družbenih omrežij ter serija splošnih značilnosti računalniško posredovane komunikacije (Walther, 1996; 2007), je pravza- prav skupek zmožnosti (ang: affordances) (Bucher in Helmond, 2018). Ta skupek zmožnosti bomo razumeli prek kritične apropriacije Agambenove interpretacije poznega Foucaultovega koncepta dispozitiva, da bi prišli do tega, kar bomo delovno poimenovali medijsko-trolovski dispozitiv. Teorija zmožnosti in spletna družbena omrežja Za začetnika teorije zmožnosti velja ameriški psiholog Gibson (1977). Njegova teorija se je v svoji izvorni obliki nanašala na razumevanje poten- cialov nekega predmeta v odnosu do akterjev, ki z njim nekaj počnejo. Nek predmet, denimo roža na travniku, ima drugačno vlogo za različne akterje, ki z njo stopijo v stik. Za mimoidočega polža predstavlja hrano, za hrošča streho med nalivom, za človeka pa npr. zgolj estetski objekt. Zmožnosti te rože so niz odnosov, ki se vzpostavijo med posameznimi akterji in pred- metom ter omogočajo različne interakcije. Ključno predelavo Gibsonove zastavitve najdemo v Normanovi (1988) prilagoditvi teorije zmožnosti v teorijo oblikovanja. Zmožnosti nekega predmeta so, po Normanovi oceni, praktično neskončne, zato je potrebno, če hočemo imeti aplikativno teo- rijo oblikovanja, njihovo razumevanje zožiti na zmožnosti, ki jih posa- mezni predmet relativno jasno sporoča akterjem, ki bodo z njim upravljali. Pravilna raba predmeta mora biti torej nakazana že v njegovi obliki ali z TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 2/2021 395 Nejc SLUKAN jasno razumljivimi znaki. Norman spremeni težišče razumevanja zmožnosti iz relacijskih značilnosti interakcije med akterjem in predmetom na sporo- čilne značilnosti predmeta samega, medtem ko Gaver (1991) njegovo zasta- vitev tipizira in razdeli zmožnosti na zaznavne, skrite in lažne. Normanov konceptualni premik omogoči Hutchbyju (2001) izpeljavo argumenta, da koncept zmožnosti pomeni razrešitev teoretskega nasprotja med tehnolo- škimi deterministi in socialnimi konstruktivisti na področju študij uporabe tehnologij. Zmožnosti tehnologij razume kot lastnosti, ki zamejujejo polje možnih uporab, a vendar puščajo dovolj odprtega prostora za to, da najra- zličnejši družbeni vplivi rezultirajo v različnih praksah uporabe. 4 Problem argumentov, ki sledijo Normanovi prilagoditvi koncepta zmožnosti, pa je, da pri svojem vztrajanju na zmožnostih kot lastnostih oblikovanega pred- meta zanemarijo konkretno situirano naravo vsakokratne rabe slednjih. Nagy in Neff (2015) tako ugotavljata, da … imajo [uporabniki/ce, op. p] lahko določena pričakovanja do svojih komunikacijskih tehnologij, podatkov in medijev, ki v praksi oblikujejo načine, na katere k njim pristopijo in za katere mislijo, da so predla- gani. Ta pričakovanja niso nujno vključena v oblikovanje uporabni- ških orodij, vendar vseeno tvorijo zaznavo dejanj, ki so uporabnikom na voljo. (Nagy in Neff, 2015: 5) Po Gibsonu je razprava o zmožnostih odrinila na stran ravno prednost njegovega relacijskega koncepta. Nagy in Neff (2015) zato ponudita koncept zamišljenih zmožnosti kot rešitev tega teoretskega problema. Zamišljene zmožnosti so zmožnosti, ki jih npr. uporabnik/ca neke spletne platforme na njej razume kot take. Čeprav so ustvarjalci vmesnika neke platforme zanj predvideli določen spekter uporab, so konkretne zmožnosti uporabe, ki jih uporabniki dojemajo kot take, zmeraj produkt kompleksnega razmerja med njihovimi dispozicijami na eni strani in konkretno materialnostjo vmesnika na drugi. Shaw (2017) njuno teorijo zmožnosti kot pristop za razumevanje novih medijev nadgradi z adaptacijo Hallovega (2012) modela ukodiranja in raz- kodiranja. Interpretacijo praktičnih zmožnosti, ki jih dovoljuje posamezna 4 Z uporabo koncepta zmožnosti se Hutchby (2001) postavi na vmesno pozicijo med konstruktiviz- mom in realizmom, ki je še najbolj sorodna teoretikom ATN (actor-network theory), npr. Latourju, Lawu in Callonu. Za opis odnosa ATN do drugih paradigem s področja študij znanosti in tehnologije glej npr. Luthar (2007). Hutchby se od teoretikov ATN razlikuje predvsem po tem, da jasneje loči vlogo človeških in nečloveških akterjev ter strožje analitično razlikuje človeške smotre in materialne značilnosti objektov, pri čemer se izogne prestrogemu dualizmu družba/tehnologija, prek poudarka na zmožnosti, kot koncept, ki opisuje odnos vzajemnega učinkovanja in konstrukcije med človeškimi intencami in materialnostjo objek- tov. Nejc SLUKAN TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 2/2021 396 tehnologija, razume prek Hallove delitve na dominantno-hegemonska, pogajalska in opozicijska branja medijskih tekstov ter te tri moduse bra- nja razume kot moduse »potencialnih aktivnosti z novo-medijskimi teksti, objekti in formami« (Shaw, 2017: 597). Pri poskusu aktualizacije teorije interpretacije medijskih tekstov na področje novomedijsko posredovanih komunikativnih praks pa moramo biti previdni. V takšnem početju namreč zmeraj tiči nevarnost, da interpretiramo značilnosti posameznega vmesnika kot tekst 5 (Hutchby, 2001). S tem bi zavrgli eno izmed glavnih prednosti koncepta zmožnosti, apliciranega na vmesnike, torej poskus razumevanja načinov, na katere oblike tehnološkega posredovanja uokvirjajo delovanja uporabnikov. Sama forma nekega vmesnika omogoča niz zmožnosti, ki sle- dijo neposredno iz njegove tehnične narave; ta niz zmožnosti pomeni polje omejitev, ki onemogočajo, da bi bili vmesniki zgolj tabula rasa, na katero lahko projiciramo katerokoli zamišljeno zmožnost. Tehnična narava vme- snikov omogoča zamišljanje šele v drugem koraku. Na tem mestu predlagamo dodatno razširitev Shawovega modela. Na eni strani imamo tako različne stopnje odmika od dominantno-hegemonskih rab v odnosu do vmesnika, na drugi strani pa različne stopnje odmika zno- traj vmesnika. Ta razdelitev se nam zdi pomembna, ker omogoča vzpostavi- tev dvojne kritične pozicije za razumevanje komunikacije prek novih medi- jev. S tem mislimo, da mora kakršnakoli kritična analiza novih medijev vzeti v obzir dva vidika. Na eni strani tehnološki in ekonomski aspekt infrastruk- ture novih medijev, ki stoji v ozadju konkretne manifestne oblike vmes- nika, pri čemer se naš odnos do teh aspektov kaže v obliki rab v odnosu do vmesnika, na drugi strani pa analizo vsebine in dinamike komunikacijskih praks znotraj vmesnika, ki se kažejo prek raznolikih načinov uporabe mani- festnega dela vmesnikov spletnih družbenih omrežij. Prvo kritično pozicijo bomo bolje razumeli, če se navežemo na delo Srniceka (2016), ki analizira različne spletne platforme (med katere sodijo tudi spletna družbena omrežja) kot sestavne dele platformnega kapitalizma in poudarja dejstvo, da večina profitov in družbene moči le-teh izhaja iz popolnega beleženja delovanja uporabnic/kov na njih. Beleženi podatki imajo ekonomsko vlogo surovine, na podlagi katere je mogoče opravljati podatkovne analize, 6 ki koristijo poslovnim ali političnim interesom akter- jev, ki uporabljajo spletne platforme za (predvsem) marketinške namene, posebej pa platformi sami kot ponudniku takih storitev. Z vidika proizva- janja podatkovne sledi je vsak komunikacijski akt na spletnem družbenem omrežju nekaj, kar veča maso podatkov in s tem surovine, ki je platformi 5 Glej npr. Woolgar in Grint (1997). 6 Pri temu Srnicek eksplicitno kritizira tezo Terranove (2000), ki izhaja iz operaističnega koncepta družbene tovarne, po kateri naj bi kakršnokoli udejstvovanje na spletnih družbenih omrežjih predstav- ljalo direktno obliko dela. Nejc SLUKAN TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 2/2021 397 na voljo. 7 To pomeni, da je kakršnakoli raba v odnosu do vmesnika splet- nih družbenih omrežij, ki pretendira k opozicijski ali vsaj pogajalski poziciji, nujno vezana na uporabo metod, ki so v subverzivnem odnosu do mehaniz- mov, prek katerih dotične platforme vršijo svoje operacije ekstrakcije podat- kov, s ciljem nadaljnjega ustvarjanja profita. Skratka, nujno ustreza definiciji tega, kar se v internetni kulturi imenuje exploit 8 in zahteva določeno mero inženirskih znanj na področju informacijskih tehnologij in programiranja. Namen tega članka pa je predvsem konceptualizacija druge kritične pozicije. Medtem ko je mogoče najti oblike trolanja v praksah, ki sodijo pod širšo domeno hekerskega delovanja na spletu in odnosa do vmesnikov, nas bo tukaj, z druge perspektive, zanimala predvsem trolovska ironija, ki jo naj- demo v spletnih praksah, ki se odvijajo znotraj vmesnikov, torej tistih, ki so omogočene znotraj nekaterih najpogostejših komunikacijskih okvirjev sodobnih oblik računalniško posredovane komunikacije. Mediji in koncept dispozitiva V svoji interpretaciji Foucaultovega koncepta dispozitiva Agamben (2006) pokaže ključno vlogo, ki ga ta zaseda v Foucaultovem razmišljanju o oblikah vladnosti, hkrati pa poudari, da Foucault v svojih tekstih koncepta nikoli eksplicitno ne definira. Po Agambenu se definiciji najbolj približa v intervjuju iz leta 1977: Kar poskušam definirati s tem imenom, je predvsem popolnoma hete- rogen skupek, ki prepleta diskurze, institucije, arhitektonske strukture, regulativne odločitve, zakone, administrativne ukrepe, znanstvene izreke, filozofske, moralne in filantropske propozicije, skratka, tako izrečeno kot neizrečeno, ki tvorijo elemente dispozitiva. Dispozitiv je mreža, ki se vzpostavi med temi elementi. (Foucault, Michel (1994): Dits et écrits, vol. III, 299–300; citirano iz: Agamben, 2006: 6–7) Agamben iz tako široke definicije izpelje ontologijo, na kateri temeljijo poznejša Foucaultova dela in deli stvarnost na tri kategorije – substance ali živa bitja, dispozitive in subjekte, ki niso ontološka realnost zase, temveč so presečišče med prvima dvema, pri čemer je lahko vsako živo bitje subjek- tivirano s strani mnoštva dispozitivov, ki jih ta opredeli kot »… dobesedno katerokoli stvar, ki ima na nek način zmožnost ujeti, orientirati, določiti, 7 Couldry in Mejias (2019) uporabljata v tem kontekstu kar metaforo kolonizacije, pri čemer je tisto, kar je kolonizirano, naše družbeno življenje. 8 Exploit je izraz za izkoriščanje neke napake ali pomanjkljivosti v programiranem okolju, kjer posa- mezniki le-to izkoristijo, da bi prišli do rezultata, ki jim ponuja preprosto zabavo ali pa je celo usmerjen k politično obarvani subverziji. Za več o temi glej Galloway in Thacker (2007). Nejc SLUKAN TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 2/2021 398 prestreči, modelirati, kontrolirati in zagotoviti geste, vedenja, mnenja in diskurze živečih bitij« (Agamben, 2006: 21–22). Agambenovo razumevanje Foucaultovega koncepta dispozitiva je širši konceptualni okvir, znotraj kate- rega razumemo prej omenjeni govor o zmožnostih. Zmožnosti novih medi- jev, ki jih bomo opisali, tvorijo torej nek dispozitiv. Preden se lotimo razlage sestave tega, kar bomo poimenovali medijsko- -trolovski dispozitiv, torej mreže, ki jo sestavljajo predvsem štirje ključni elementi, pa bomo predhodno odgovorili še na nekaj potencialnih pomi- slekov na takšno konceptualizacijo. Andreasen (2019) na primeru medijev opozarja, da koncepta zmožnosti in dispozitiva implicirata različni perspek- tivi. Zmožnost je tako predvsem to, kar medij uporabnikom/cam omogoča, medtem ko koncept dispozitiva implicira perspektivo, pri kateri medijski dispozitiv uporabnike medija določa v njihovem delovanju. Skratka, če prvi temelji na razumevanju odnosa med akterjem in medijem, kjer je njun odnos relativno simetričen (ni mogoče reči, da narava neke naprave ali vme- snika bolj vpliva na njeno rabo kot uporabnik/ca sam/a), pa perspektiva koncepta dispozitiva opozarja na asimetrijo razmerij moči, ki so vgrajene v delovanje vs ake dispozitivne mreže. A vendar se že Andreasen v zaključku istega teksta naveže na Deleuzeov (2015) pripis h konceptu družbe nadzora in zaključi, da predstavljajo uporabniški vmesniki spletnih družbenih omre- žij območje, kjer ni mogoče razlikovati med nudenjem zmožnosti in določa- njem uporabniškega delovanja s strani dispozitivov. Vmesniki splet ni druž- benih omrežij ustvarjajo množice prosumerjev – hkratnih potrošnikov in producentov vsebin, nad katerimi se oblast vrši ravno prek njihovega aktiv- nega angažmaja z zmožnostmi vmesnikov. Drugi resnejši pomislek se tiče razmerja med tem, kar tukaj koncipi- ramo kot medijsko-trolovski dispozitiv, in drugimi dispozitivi, s katerimi je mogoče opisati sodobno realnost novih medijev, predvsem spletnih družbenih omrežij. Ta naloga je vse prej kot enostavna in – vsaj v smislu popolne razmejitve – nemogoča. Kot pravi Agamben, ima koncept dispozi- tiva v Foucaultovem delu predvsem strateško vlogo (Agamben, 2006: 5), v smislu tega, da mu ponuja možnost konceptualnega povezovanja različnih elementov, ki sodelujejo v produkciji konkretnih oblik oblasti. V tem smislu je ravno sodobnost kot obdobje množenja dispozitivov hkrati tudi obdobje prekrivanja le-teh, posebej na ravni njihovih posameznih elementov, ki lahko igrajo različne vloge v različnih dispozitivnih mrežah. Na tem mestu bi opozorili predvsem na analizo Terranove (2015), ki poudarja prenos mehanizmov neoliberalne sekuritizacije, o katerih govori Foucault v svojih delih o biopolitiki, na spletna družbena omrežja. Ti meha- nizmi temeljijo predvsem na seriji dispozitivov varnosti kot »prostorskih tehnologij oblasti, ki se tičejo predvsem upravljanja s cirkulacijo« (prav tam: 114) in težijo predvsem k njeni »ekspanziji in stabilizaciji« (prav tam). Nejc SLUKAN TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 2/2021 399 Čeprav se Foucaultova prvotna analiza osredini predvsem na načine uprav- ljanja populacij, ki so osredotočeni predvsem na telesa, pa je mogoče, kot to stori Terranova in kot poudarja Han (2017), ko predlaga uvedbo termina psihopolitika, tovrstno razumevanje upravljanja s cirkulacijo razširiti tudi na sfero komunikacije ter psiho-socialnega življenja prebivalstva. Psihopolitični dispozitivi, o katerih posredno govori Terranova, stojijo v ozadju spletnih družbenih omrežij kot obliki kontrolirane družbenosti, ki se, podobno kot sfera politike, podrejajo imperativom trga, ki služi v neoliberalni epohi kot model preoblikovanja vseh družbenih institucij. Ta razmislek, ki smo ga v prejšnjem razdelku uvrstili predvsem v obliko kritike rab v odnosu do vme- snika (katerega primarni namen je, kot rečeno prej z drugimi besedami, omogočiti čim večjo količino kontrolirane cirkulacije informacij), seveda pomembno vpliva tudi na dinamiko samih procesov komunikacije, ki se vršijo znotraj vmesnika. Polje konceptualizacije, ki se ga lotevamo v tem članku, pa je nekoliko ožje in bolj specifično ter služi dopolnitvi razumeva- nja prepleta že opisanih dispozitivov s še neopisanim. Zadnji pomislek, ki ga bomo tukaj na kratko omenili, sta vloga in stanje subjekta in subjektivacijskih procesov v kontekstu mnogih dispozitivov, ki določajo posameznike/ce. Kot izhodišče bomo vzeli Agambenovo tezo, da sodobno, skorajda nepregledno množenje dispozitivov, ki določajo posa- meznike/ce, ne rezultira v procesih subjektivacije, temveč v splošnem pora- stu procesov desubjektivacije. 9 Te procesi naj bi ustvarjali predvsem posa- meznike/ce, ki so nezmožni povezovanja v kolektivne politične subjekte, in s tem onemogočali grajenje družbene solidarnosti. Čeprav je več kritikov opozorilo na pretirano pavšalnost Agambenove teze, ki npr. ponavlja pre- sežene dualizme med tehničnim uokvirjenjem delovanja in avtentično eksi- stenco (Stiegler, 2010: 160–171) ter podcenjuje vlogo politično-ekonomskih kategorij pri razumevanju vpliva dispozitivov na našo (de)subjektivacijo (Fischbach, 2012: 48–54), pa je vendarle pri tematiki dispozitivov vprašanje subjekta in subjektivacije neobhodno. Stališče, ki ga zato tukaj zavzemamo in ki bo postalo nekoliko bolj jasno iz opisov v naslednjem razdelku, je, da se ni mogoče postaviti na načelno, kategorično stališče glede razmerja med subjektivacijo in desubjektivacijo v delovanju medijsko-trolovskega dispozi- tiva. Čeprav se zdi, da je efemerna narava spletne komunikacije nekaj, kar v splošnem podpira Agambenovo tezo, pa lahko že v drugem elementu spo- daj opisanega dispozitiva najdemo potencial tako za bolj kot manj stabilne oblike subjektivacije. V primeru trolanja kot prakse začrtovanja mej lastne diskurzivne skupnosti je tako mogoče najti element, ki izkazuje izrazito pri- padnost neki družbeni skupini ali npr. političnemu prepričanju. Glede na 9 Agambenov izraz je sicer nekoliko hiperboličen – desubjektivacija je zanj proces proizvajanja efe- mernih, zgolj začasnih subjektivitet, za razliko od bolj trajnih oblik subjekta. Nejc SLUKAN TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 2/2021 400 kompleksno naravo posameznikove/čine pripadnosti neki družbeni sku- pini, ki je v spletnem kontekstu dodatno zakomplicirana s strani efemerne narave komuniciranja na njem, pa je odgovor na vprašanje trdnosti in traj- nosti posameznih subjektivacij na spletni družbenih omrežij mogoče najti zgolj na ravni konkretnih študij primerov. Trolovsko-medijski dispozitiv Splet in njegove platforme predstavljajo največji obstoječi arhiv pred- hodno objavljenih medijskih vsebin, vendar ima običajni način, prek kate- rega do njih dostopamo, drugačno strukturo kot dostopanje do njih prek drugih, starejših medijev. Če na kratko ponazorimo to misel: ogled posnetka, ki je predvajan na televiziji, določa precej drugačna situacija recepcije kot ogled posnetka, ki se nahaja na spletnem družbenem omrežju Youtube. Posnetek je na Youtube naložil določen uporabnik in ga opremil s komen- tarjem, pod katerim se nahajajo komentarji drugih uporabnikov. Do nas je prišel, potem ko ga je objavil nekdo, ki mu sledimo na spletnih družbenih omrežjih; objava je potencialno spet opremljena tako s komentarjem objav- ljajoče osebe kakor tudi ostalega občinstva s seznama prijateljev, ki mu je posnetek na voljo. Že postavitev televizijske vsebine na nek kanal, v nek časovni termin, format televizijske oddaje in druge okoliščine, v katere je neka oddaja umeščena, 10 kontekstualizirajo sporočilno vrednost videnega posnetka na način, prek katerega mu podelijo dodaten nabor konotacij, ki jih ni mogoče odkriti na ravni njegove manifestne vsebine, temveč izhajajo iz specifičnega prepleta razmerja med kontekstom, sporočevalcem, prejem- nikom, vsebino in modalnostjo sporočila. 11 Za ironijo kot retorično sredstvo je v formalnem smislu ključno neskladje med posameznimi elementi komunikacijske situacije iz prejšnjega odstavka. Čeprav je tovrstno neskladje možno pravzaprav v vsaki komunikacijski situaciji in v vsakem tipu medija, se število njenih posamičnih elemen- tov na spletnih družbenih omrežjih drastično poveča, s tem pa tudi njene material ne zmožnosti proizvodnje ironije in s tem trolovske komunikacije. Spletna družbena omrežja, kot sta npr. Facebook ali Twitter, 12 imajo v svoj vmesnik vgrajeno možnost deljenja vsebin, ki so že bile deljene drugje na 10 Primer tega je npr. postavitev oddaje pred in po določeno interstiticijsko (ang: interstitial) vsebino (reklame, napovedi itd.), ki jo opisuje Ellis (2011). Umeščenost oddaje med te vsebine, po ugotovitvah avtorja, vpliva na njeno recepcijo. 11 Glej npr. Fiske in Hartley (2003), posebej poglavja 3, 4, 5 in 7. 12 Ta dva primera izpostavljamo zgolj kot verjetno najbolj znana bralstvu – zelo podobne funkcije imajo tudi druga spletna družbena omrežja in aplikacije za instantno pošiljanje sporočil, od Wechata do Telegrama, kljub določenim posebnostim vsakega izmed njih (Instagram npr. ne dovoljuje enakega tipa deljenja vsebin). Nejc SLUKAN TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 2/2021 401 platformi, s preprostim klikom na gumbe share oz. retweet, medtem ko velik del spletnih strani zunaj teh platform ravno tako ponuja integracijo z njihovimi funkcijami. Ta oblika deljenja vsebin omogoča, da lahko s pre- prostim klikom spremenimo kontekst, v katerem je vsebina percipirana. To nam predstavlja prvo izmed ključnih zmožnosti komuniciranja na spletnih družbenih omrežjih in sodobnem uporabniškem spletu nasploh – (1) vse- prisotnost orodij za resignifikacijo 13 (Weatherby, 2019). Zmožnost resignifi- kacije, tj. spremembe pomena vsebine na uporabniškem spletu, je v strikt- nem smislu sestavljena – njen pogoj je serija drugih predhodnih možnosti, ki jih Boyd (2011) postavi kot temeljne značilnosti rokovanja z vsebino na uporabniškem spletu – persistenca vsebine, njena replikabilnost, njena skalabilnost 14 in možnost, da iščemo po različnih vsebinah. Da bi razumeli pomembnost resignifikacije obstoječih vsebin za npr. ironični humor, nam ni treba pogledati posebej na spletna družbena omrežja. Pomislimo pre- prosto na dnevnopolitično oddajo z ironičnim tonom, kot je Daily Show (Magill, 2007: 22). Oddaja, ki slovi po svoji humorni predstavitvi dnevno- političnih tem, je v veliki meri sestavljena zgolj iz segmentov, ki so vzeti iz poročanja drugih televizij in pri čemer je dovolj, da samo prestavimo izsek videovsebine in ga predstavimo novemu občinstvu, da dosežemo humorni učinek. To občinstvo v grobem tvori diskurzivno skupnost, tj. skupino ljudi, ki jih druži »kompleksna konfiguracija deljene vednosti, verjetij, vrednot in komunikativnih strategij« (Hutcheon, 1994: 87). Spletna družbena omrežja omogočajo sleherniku, da se poslužuje primerljivih manevrov resignifika- cije kot avtorji dotičnih objav. To nas pripelje do druge pomembne zmožnosti, zaradi katere se na sodobnem spletu trolovska komunikacija dogaja tako pogosto. Čeprav posamezne stopnje posredovanja posameznega sporočila, ki smo jih orisali, omogočajo vzpostavitev različnih oblik resignifikacije prvotne vsebine spo- ročila, pa bi razlike, ki se pojavijo, izzvenele v prazno, če ne bi imele na voljo različnih občinstev. Tisto, kar dela trolanje za posebej mikavno komunika- cijsko modaliteto izražanja na spletu, je pravzaprav kompleksna interakcija med posameznimi diskurzivnimi skupnostmi. Čeprav je preplet različnih dis- kurzivnih skupnosti pojav, ki ga najdemo pravzaprav že od nekdaj, je treba upoštevati, da se pogostost takšnih interakcij veča v pozni modernosti 15 in 13 Čeprav je resignifikacija, tj. prestavitev vsebine v drug kontekst, ki vpliva na njeno recepcijo, nekaj, kar lahko najdemo že v literarnih delih, o čemer priča mnogo literarnoteoretskih razprav okoli koncepta intertekstualnosti, ravno tako pa že na televiziji in radiu, pa predstavlja obča dostopnost enostavnih orodij za resignifikacijo novost, ki jo uvede šele uporabniški splet, posebej spletna družbena omrežja. 14 Skalabilnost pomeni zmožnost, da je lahko digitalna vsebina hitro in množično razširjena po spletu. Pri tem je pomembno imeti v mislih, kot pravi boyd, da »lastnost skalabilnost ne pomeni, da se širijo vsebine, ki jih posamezniki želijo razširiti ali tiste, za katere mislijo, da bi se morale razširiti, temveč da [spletni, op. p.] kolektiv odloča o tem, katera vsebina bo razširjena« (boyd, 2011: 48). 15 Pri razumevanju tega se naslanjamo predvsem na Harveyjevo (1989) analizo politično-ekonom- Nejc SLUKAN TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 2/2021 402 da predstavlja uporabniški splet drastično povečanje možnosti takih sre- čanj. V svojem zgodnjem delu je boyd (2002) pod vplivom Meyrowitzeve (1985) študije o vplivu sodobnih medijev (predvsem televizije) na socialno dinamiko zmeraj večjega manka zamejitve med območji pravil, ki defini- rajo specifične družbene situacije, postavila tezo o kolapsu konteksta, ki ga prinašajo novi mediji. Zaradi tega, ker se na isti spletni platformi lahko sre- čajo najrazličnejše diskurzivne skupnosti, je posameznik na njej postavljen v situacijo, ko mora komunicirati na višji ravni taktičnosti, saj ima zmeraj opravka s kompleksno konfiguriranim občinstvom. Čeprav predstavlja uporabniški splet območje vsaj deloma zamejenih grozdov (ang: clusters) uporabnikov, ki odražajo razlike med posameznimi družbenimi skupinami in so ravno tako osnovani na kulturnih distinkcijah razreda, spola, jezika in drugih pripadnosti, ki konstituirajo vsakršno diskur- zivno skupnost, pa je vendarle mogoče reči, da trenutna struktura uporabni- škega spleta omogoča bistveno lažje prehajanje med mesti, kjer se te skup- nosti nahajajo. Veliko verjetneje je, da se bo naključni šaljivec, ki si o desnih populistih ne misli nič dobrega, znašel na njihovem profilu na Twitterju kot na kongresu njihove stranke. Sodobni splet tako omogoča (2) lažjo agre- gacijo specifičnih diskurzivnih skupnosti in bolj preprosto prehajanje med njihovimi mesti srečevanja. To enostavno prehajanje pa – kot protiutež kolapsu konteksta – poveča potrebo po praksah ustvarjanja distinkcij in simbolnega začrtovanja mej (Gal, 2018), ki konstituirajo diskurzivne skup- nosti in temeljijo predvsem na ustvarjanju razlike med njihovo notranjostjo in zunanjostjo. Pomemben del teh praks postane tako tudi trolanje. S tem ko nevedni/a uporabnik/ca ne prepozna trolanja, izkaže svojo nepripadnost skupnosti. To situacijo pa še posebej zaplete dejstvo, da je na spletu pogo- sto težko prepoznati komunikacijsko intenco posameznikov/ic. Nemožnost ugotavljanja intence je ena izmed ključnih značilnosti situ- acij izražanja na spletu, ki poganja trolovske prakse. Te situacije so dovolj pogoste, da so že pred petnajstimi leti privedle do formulacije t. i. Poejevega zakona (Poe’s law). Med debato o kreacionizmu na spletnem forumu chri- stianforums.com, je leta 2005 uporabnik Nathanael Poe namreč ugotovil, da je »brez mežikajočega emotikona ali drugega očitnega izraza humorne namere … … popolnoma nemogoče parodirati kreacionista, ne da bi to deja- nje nekdo interpretiral kot iskreno« (Poe’s Law). To nas privede do tretje zmožnosti, ki spodbuja spletno trolovsko komunikacijo in katere zametke najdemo že v zgodnji internetni kulturi anonimnosti in psevdonimnosti: 16 ske dinamike pozne modernosti, katere rezultat je to, kar sam konceptualno opredeli kot časovno-pro- storsko kompresija, in na analize Rose (2013, 2015), po kateri je temeljna poteza modernosti družbeno pospeševanje, ki se kaže na področjih tehničnega razvoja, sprememb družbenih institucij in zmeraj bolj frenetičnega živetega vsakdana. 16 Psevdonimnost je situacija, kjer se posameznik/ca predstavlja s psevdonimom. Nejc SLUKAN TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 2/2021 403 (3) splošne pogostosti nepoznavanja drug drugega na spletu oz. zmožno- sti ne biti prepoznan. Čeprav se na spletnih družbenih omrežjih, npr. na Facebooku ali Twitterju, posamezniki povečini predstavljajo s svojim ime- nom in priimkom, pa je situacij, v katerih lahko pride do napačnega pripi- sovanja komunikacijske intence, pravzaprav ogromno. Vsaka večja, uporab- nikom obče dostopna Facebook-skupina ali npr. vsaka nit komentarjev na profilu posameznega podjetja, teme ali znane osebnosti, pritegne navadno najrazličnejše uporabnike/ce, ki se med sabo povečini ne poznajo. Posebej v primerih, kjer gre za strani in skupine, ki so namenjene širši, mednarodni skupini uporabnic/kov, najdemo tako posameznike/ce, katerih intenco izrekanja lahko ugibamo zgolj na podlagi skopih informacij. Že zgodnje štu- dije (Donath, 1995; Pfaffenberger, 2003) vedenja uporabnikov na Usenetu, na katerem je mogoče uporabnike identificirati prek elektronskega naslova, kažejo na najrazličnejše strategije manipulacij pri izkazovanju lastne identi- tete in namer. Ravno tako kot je naše prepoznavanje intence osebe, ki nam nekaj spo- roča, zaradi zgoraj naštetih faktorjev nekaj, kar je na uporabniškem spletu pogosto oteženo, sproža ta situacija določene učinke na strani tistega, ki nekaj sporoča. Pogosto so tako spletni/e uporabniki/ce, ki se postavijo v situacijo anonimnosti, psevdonimnosti ali pa jim preprosto ni mar glede potencialnih negativnih sankcij oz. le-teh sploh ni (Golf-Papež in Veer, 2017), posebej motivirani za to, da v svojem komuniciranju možnost lastne neprepoznavnosti tudi izkoristijo. Zabrisana sled za pravo identiteto posa- meznika/ce tako omogoča, da se posamezniki/ce poslužujejo najrazličnej- ših manipulacij, ki izkoriščajo nevednost njihovega občinstva, kakor tudi to, da izpovejo lastne intimne tegobe in dvome, ki bi jih sicer skrivali. Ta pojav, ki je v psihologiji znan kot dezinhibicijski učinek interneta (Suler, 2004; Joinson, 2007) in ga povzročajo različni dejavniki (anonimnosti, večje enakosti med posamezniki, asinhronosti komunikacije, vpliva disociativne imaginacije), ki doprinesejo k temu, da se posameznik na spletu vede na načine, na katere se sicer ne bi, je eden izmed ključnih pogojev obče raz- širjenosti trolovske komunikacije na internetu. Dezinhibicijski učinek inter- neta tvori posebej učinkovito kombinacijo skupaj z različnimi načini, na katere spletne platforme vplivajo na naše afektivne odzive. Gilroy-Ware (2017: 64–139) tako ugotavlja, da vse več psiholoških raziskav kaže na to, da ima obsedenost z uporabo spletnih družbenih omrežij presenetljivo podo- ben značaj kot zasvojenost z igrami na srečo, pri kateri postanemo odvisni od anticipacije zadovoljstva. Po objavi, ki jo naredimo na spletnem druž- benem omrežju, nastopi trenutek čakanja na morebitne odzive, ki v obliki komentarjev, všečkov, čustvenih simbolov in/ali nadaljnjega deljenja objavi podelijo določeno mero pozitivnega ali negativnega pripoznanja, ki ga – skladno z našo začetno intenco – doživljamo na pozitiven ali negativen Nejc SLUKAN TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 2/2021 404 način. V tem smislu je vsaka objava hazarderska poteza, saj lahko zgolj pou- čeno ugibamo glede odzivov, na katere bo naletela. Čeprav so, kakor ugo- tavlja Gilroy-Ware, vmesniki spletnih družbenih omrežij oblikovani tako, da na posamezni platformi dosegajo čim večjo aktivnost pri uporabnikih, pa je »hazarderski« značaj objavljanja na spletu širša značilnost, ki presega zgolj spletna družbena omrežja. Kombinacija, ki doleti mnoge uporabnike spleta, je tako na eni strani dezinhibiranost, ki izvira iz anonimnosti ali iz disociativnega značaja računalniško posredovane komunikacije, na drugi strani pa želja po pozitivnem pripoznanju določenega števila uporabnikov, ki v grobem pripadajo podobni diskurzivni skupnosti. To nas pripelje do zadnjega izmed faktorjev, ki stojijo v ozadju trolanja kot posebej pogostega in mikavnega modusa komunikacije na internetu, tj. tega, da računalniško posredovana komunikacija deluje dezinhibicijsko, medtem ko ustroj splet- nih družbenih omrežij in spletnih skupnosti – prek mehanizmov pripozna- nja, ki so del samega vmesnika – spodbuja prakse, ki sprožajo močne afek- tivne odzive. Skratka, (4) splet ponuja zmožnosti pridobivanja pripoznanja, zadovoljstva in pozitivnih sankcij za trolanje. Sklep V članku smo prikazali, kako sta tako teorijo zmožnosti kot Foucaultov koncept dispozitiva, kakor ga interpretira Agamben (2006), primerni orodji za analizo pogojev sodobne komunikacije, v katerih se vršijo sodobne prakse ironičnega izražanja na spletu, s posebnim ozirom na prakse tro- lanja kot primer retoroloških (Avanessian, 2015: 15–23) govornih dejanj, ki rekonfigurirajo razmerja med posameznimi elementi komunikacijske situacije in s tem producirajo družbeno realnost (Hutcheon, 1994: 9–37; Avanessian, 2015: 5–6). Pri prikazu zmožnosti vmesnikov nekaterih izmed najpogosteje uporab- ljenih spletnih družbenih omrežij smo se osredotočili na tiste izmed njih, ki vzpostavljajo razmere za spodbujanje trolovskih komunikacije, in jih razde- lili na štiri kategorije. Te kategorije so 1) vseprisotnost orodij za resignifika- cijo vsebin, 2) enostavnejša agregacija posameznih diskurzivnih skupnosti in njihovo pogostejše medsebojno srečevanje, 3) pogostost nepoznavanja sogovorca/ke na spletu in s tem nemožnost pripisovanja intenc njegovim/ njenim komunikacijskim aktom in 4) sistem spodbud na spletnih družbe- nih omrežij, ki temelji na funkcijah všečkanja, deljenja, komentiranja in drugih ter omogoča posameznikom/cam pridobitev pripoznanja in s tem pozitivno valorizacijo znotraj neke diskurzivne skupnosti, katere meje, prek trolovskih praks, zmeraj vnovič začrta. Součinkovanje teh štirih zmožnosti spletnih družbenih omrežij smo delovno poimenovali medijsko-trolovski dispozitiv. Glavni prispevek članka je teoretska konstrukcija tega koncepta, Nejc SLUKAN TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 2/2021 405 prek katerega lahko analiziramo sodobne oblike spletne komunikacije kot določene s strani zmožnosti vmesnikov spletnih družbenih omrežij. Delovanje medijsko-trolovskega dispozitiva v vsakem konkretnem pri- meru določa srečanje med posameznimi diskurzivnimi skupnostmi, katerih meje so okrepljene, začrtane in/ali rekonfigurirane s strani trolovske komu- nikacije. To vidimo kot posebej primerno izhodišče za nadaljnje empirične analize tega, kako lahko medijsko-trolovski dispozitiv vpliva na razmerja med diskurzivnimi skupnostmi na spletnih družbenih omrežjih v posamič- nih situacijah. Takšne analize nam lahko pomagajo razumeti razmerje med efemernostjo in stabilnostjo diskurzivno določenih identitet, kot so npr. rasne, spolne, razredne, politične in druge pripadnosti, ter njihovega odnosa do lastne zunanjosti. Takšne raziskave se nam zdijo posebej pomembne v zgodovinskem trenutku, ki ga zaznamuje retorika desnih političnih popu- lizmov, ki pogosto spretno izkoriščajo zmožnosti komunikacije na spletnih družbenih omrežij in se poslužujejo trolovske komunikacije. Članek je v tem smislu skromen prispevek k nadaljnjim študijam tovrstnih fenomenov. LITERATURA Agamben, Giorgio (2006): Che cos’è un dispositivo? Rim: nottetempo. Andreasen, Torsten (2019): Destituting the Interface – Beyond Affordance and Determination. Dostopno prek http://mediatheoryjournal.org/torsten- andreasen-destituting-the-interface/, 18. 1. 2021. Avanessian, Armen (2015): Irony and the Logic of Modernity. Berlin/Boston: de Gruyter. Austin, John L. (1990): Kako napravimo kaj z besedami? Ljubljana: Studia Huma- nitatis. Boyd, Danah (2002): Faceted Id/Entity: Managing Representation in a Digital World. Dostopno prek http://www.danah.org/papers/Thesis.FacetedIdentity. pdf, 15. 11. 2020. Bucher, Taina in Anne Helmond (2018): The Affordances of Social Media Platforms. V: Burgess, Jean (ur.), Marwick, Alice (ur.) in Poell, Thomas (ur.). The SAGE Handbook of Social Media. Sage Publications, 233–253. Coleman, Gabriella (2014): Hacker, Hoaxer, Whistleblower, Spy: The Many Faces of Anonymous. London/New York: Verso. Couldry, Nick in Ulises A. Mejias (2019): The Cost of Connection: How Data Is Colonizing Human Life and Appropriating It for Capitalism. Stanford: Stanford University Press. Donath, Judith (1998): Identity and Deception in the Virtual Community. V: Kollock, P. in Smith, M. (ur). Communities in Cyberspace. London: Routledge. Deleuze, Gilles (2015): Pripis k družbam nadzora. V: Praznine : glasilo za arhitek- turo, umetnost in bivanjsko kulturo 8: 82–83. Ellis, John (2011): Interstitials: How the Bits in Between Define the Programmes. V: Grainge, Paul (ur.) Ephemeral Media: Transitory Screen Culture from Television to Youtube, 59–69. London: Bloomsbury. Nejc SLUKAN TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 2/2021 406 Erasmus, Dennis (2019): Containment Breach: 4chan’s /pol/ and the Failed Logic of »Safe Spaces« for Far-Right Ideology. Dostopno prek http://www.boundary2. org/2019/07/dennis-erasmus-containment-breach-4chans-pol-and-the-failed- logic-of-safe-spaces-for-far-right-ideology/, 15. 11. 2020. Fischbach, Franck (2012): Brez predmeta: Kapitalizem, subjektivnost, odtujitev. Ljubljana: Krtina. Fiske, John in John Hartley (2003): Reading Television: Second Edition. London in New York: Routledge. Gal, Noam (2018): Ironic humor on social media as participatory boundary work. V: New Media & Society 21 (3) 729–749. Gal, Noam, Limor Shifman in Zohar Kampf (2017): »It Gets Better«: Internet memes and the construction of collective identity. V: New Media & Society 18 (8): 1698– 1714. Galloway, Alexander, R. (2012): The Inteface Effect. Cambridge: Polity Press. Galloway, Alexander in Eugene Thacker (2007): The Exploit: A Theory of Networks. Minneapolis: University of Minnesota Press. Gaver, William W. (1991): Technology affordances. V: Proceedings of the SIGCHI conference on human factors in computing systems: reaching through technol- ogy, New Orleans, 27 April–2 May. 79–84. New York: ACM. Gibson, James J. (1977): The theory of affordances. V: Shaw, Robert (ur) in Bransford, John D. (ur.), Perceiving, Acting and Knowing: Toward an Ecological Psychology, 67–82. Hillsdale: Erlbaum. Gilroy-Ware, Mark (2017): Filling the Void: Emotions, Capitalism and Social Media. London: Repeater Books. Golf-Papež, Maja in Ekart Veer (2017): Don’t feed the trolling: rethinking how online trolling is being defined and combated. V: Journal of Marketing Management, DOI: 10.1080/0267257X.2017.1383298. Goffman, Erving (2015): Predstavljanje sebe v vsakdanjem življenju. Ljubljana: Studia Humanitatis. Harvey, David (1989): The Condition of Postmodernity: An Enquiry into the Origin of Cultural Change. London: Wiley/Blackwell. Hutchby, Ian (2001): Technologies, texts and affordances. V: Sociology 35 (2): 441– 456. Hutcheon, Linda (1994): Irony’s Edge: The Theory and Politics of Irony. London/ New York: Routledge. Joinson, Adam N. (2007): Disinhibition and the internet. V: Gackenbach, Jayne (ur.). Psychology and the Internet: Intrapersonal, Interpersonal, and Transpersonal Implications, 76–92. San Diego/London: Academic Press/Elsevier. Kravanja, Aljoša (2017): Zadržani srd: o retoričnem bistvu trolanja. Dostopno prek http://old.razpotja.si/aljosa-kravanja-zadrzani-srd-o-retoricnem-bistvu-trolanja/, 15. 11. 2020. Luthar, Breda (2007): Mobilni telefon in pospešena kultura. V: Javnost 14. supl.: 5–18. Meyrowitz, Joshua (1985): No Sense of Place: The Impact of Electronic Media on Social Behaviour. Oxford: Oxford University Press. Nejc SLUKAN TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 2/2021 407 Nagle, Angela (2017): Kill All Normies: Online Culture Wars from 4chan and Tumblr to Trump and the Alt-Right. London: Zero Books. Nagy, Peter in Gina Neff (2015): Imagined Affordance: Reconstructing a Keyword for Communication. Dostopno prek http://sms.sagepub.com/content/1/2/ 2056305115603385, 15. 11. 2020. Norman, Donald (1988): The Psychology of Everyday Things. New York: Basic Books. Pfaffenberger, Bryan (2003): A Standing Wave in the Web of Our Communications: Usenet and the Socio-Technical Construction of Cyberspace Values. V: Lueg, Cristopher (ur.) in Fisher, Danyel (ur.) From Usenet to CoWebs: Interacting with Social lnformation Spaces, 20–43. London: Springer. Phillips, Whitney (2015): This Is Why We Can’t Have Nice Things: Mapping the Relation- ship between Online Trolling and Mainstream Culture. Cambridge: MIT Press. Phillips, Whitney in Ryan Milner (2017): The Ambivalent Internet: Mischief, Oddity and Antagonism Online. Cambridge/Malden: Polity Press. Rosa, Hartmut (2013): Social Acceleration: A New Theory of Modernity. New York: Columbia University Press. Rosa, Hartmut (2015): Accelerazione e alienazione: Per una teoria critica del tempo nella tarda modernita. Milano: Einaudi. Shaw, Andrew (2017): Encoding and decoding affordances: Stuart Hall and interac- tive media technologies. V: Media, Culture & Society 39 (4): 592–602. Shifman, Limor (2014): Memes in Digital Culture. Cambridge: MIT Press. Srnicek, Nick (2016): Platform Capitalism. Cambridge/Malden: Polity Press. Suller, John (2004): The Online Disinhibition Effect. V: CyberPsychology & Behavior 7 (3): 321–326. Stiegler, Bernard (2010): Taking Care of Youth and the Generations. Stanford: Stanford University Press. Terranova, Tiziana (2000): Free Labor: Producing Culture for the Digital Economy. Dostopno prek https://monoskop.org/images/6/6d/Terranova_Tiziana_2000_ Free_Labor_Producing_Culture_for_the_Digital_Economy.pdf, 15. 11. 2020. Terranova, Tiziana (2015): Securing the Social: Foucault and Social Networks. V: Fuggle, Sophie et al. (ur.): Foucault and the History of Our Present. London: Palgrave Macmillan, 111–127. Topinka, Robert (2019): Back to a Past that Was Futuristic: The Alt-right and the Uncanny form of racism. Dostopno prek http://www.boundary2.org/2019/10/ robert-topinka-back-to-a-past-that-was-futuristic-the-alt-right-and-the-uncanny- form-of-racism/, 15. 11. 2020. Warf, Barney (2018): Usenet. V: Warf, Barney(ur): The Sage Encyclopedia of the Internet. London: Sage Publications, 890–893. Walther, Joseph B. (1996): Computer-mediated communication: Impersonal, inter- personal and hyperpersonal interaction. V: Communication Research 23: 342– 369. Walther, Joseph B. (2007): Selective self-presentation in computer mediated com- munication: Hyperpersonal dimensions of technology, language, and cogni- tion. V: Computers in Human Behavior 23: 2538–2557. Nejc SLUKAN TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 2/2021 408 Weatherby, Leif (2019): Irony and Redundancy: The Alt Right, Media Manipulation and German Idealism. Dostopno prek http://www.boundary2.org/2019/06/ leif-weatherby-irony-and-redundancy-the-alt-right-media-manipulation-and-ger- man-idealism/, 15. 11. 2020. Woolgar, Steven in Keith Grint (1997): The Machine at Work: Technology, Work and Organization. Cambridge/Malden: Polity Press. VIRI Poe’s Law. (15. 11. 2020) Dostopno prek https://rationalwiki.org/wiki/Poe%27s_ Law, 15. 11. 2020.