UTNIK 4 ŠTEV. 3. VSEBINA 3. ZVEZKA: J. Pahor: BOŽIČNA NOČ Stran 35 Karel Širok: POJDIMO SPAT n 34 Josip Ribičič : ZAVRATNE POSASTI (Nadaljevanje) 3. Na bojnem polju (z lesorezom B. Jakca) ti 35 Vladimir Levstik : DEČEK BREZ IMENA (z lesorezom B. Jakca) n 39 Polda Leskovčeva: ZIMSKA NOC 42 Stano Kosovel: CRN MOZ 42 Ksaver Meško: NAS NACEK n 45 ZRNCA n 46 KOTIČEK MALIH v 48 BOŽIČNA PRILOGA: Janez Šubic: MATI BOŽJA (slika) 49 Karel Širok: JEZUS JE MAJHEN n 49 Ivan Albrecht: ZLATA PTICA n 49 Ivan Vouk: SLONČEK MOKA IN KOSMATINČEK (iz ruščine s slikami) n 50 STRAH (slika) n 52 Na naslovni strani: A. Černigoj: SV. MIKLAVŽ (slika.) Na platnicah: M. Maleš: PARKELJ (slika.) «*/>/-) izhaja prve dni vsakega šolskega meseca ter stane na ^Ia4a “f ft r • rio nnl Inln ^ T • 'Jn nnlrt lnla F • nAo« mezne številke so po 1 L. V inozemstvu 12 L letno. — Odgovorni ured* nik: Josip Ribičič. — Uredništvo se nahaja v Trstu, ulica Fabio Severo 25. - Uprava: „Novi Rod“, Triesle - San Giovanni, Casella postale. Last in založba »Zveze slovanskih učiteljskih društev" v Trstu. ............... Tisk tiskarne »Edinosti* v Trstu.-------------------------------- NOVI ROD '-ETO IV. V TRSTU, December 1923. ŠT. 3. Božična noč. Polna zvezd mora bili, polna belih zvezd, ki drhtijo na nebu in ki liho svetlikajo v snegu, v globinah. Tiha mora biti, da se čuje govor, ki gre skozi temo; globoka, da se potapljaš vanjo kakor v mrtev tolmun. Silna mora biti, da strmiš v njeno neskončnost, da padeš na kolena in da ti v duši zveni, zveni kakor svit večne zarje izza skalnih gor. Da zveni in odmeva v tebi pokojna skrivnost: Rodil se je božji sin! Božične noči je bilo. Do oči zavit in kakor v povojih sem stopil na cesto, na sneg, ki ga /e. nevidno perjice, večer nasejal izpod neba. Pod nogami so se mi plele mehke vijuge, lezle skrivaj po obcestju proti tihim obrisom hiš, spenjale se kakor kače na strehe in čez nje, vedno dalje v gluho temo. Včasi je bežno zamežiknila lučka izza obloženega okna, včasi izmed snega, ki se /e gibal pred nami; včasi. Potem pa je izginila kakor preplašena ptička. .. Tako velika, ogromna noč je brez diha, brez utripa ždela nad menoj ln tako majčken sem šel pod njeno veličino. Mraz je ščemel, meni pa je Postajalo topleje in topleje v srcu. V dalji se je nebo odprlo in iz njega so stopili angeli. K pastirjem so morali, ki so trudnih oči bedeli okrog Polnočnih ognjev. Z nami pojte, so jim dejali, božji sin se je rodil! In šli so veseli, ni se jim več dremalo. V rumenih in rdečih, v modrih ln zelenih haljah so hiteli, s palicami in z belimi jančki, dokler niso prišli revnega hlevca. V jaslih, ne v zibelki, v jaslih je tam čakal otročiček ln se smehljal. Varovali pa so ga Marija in voliček in osliček.\. Pastirci so se zgrnili okrog jaslic, se čudili in smehljali. Nič več se jim ni dremalo, nic niso bili trudni od poti, nič jim ni bilo žal, da so pustili, naj ugasnejo dremotni ognji. Kaj bi jim bilo žal, saj je božji svit obsijal ono uro ves }evni, pol podrti hlevček! — Tako sem se bil zagledal, da me je morala zganiti mehka materina roka. Dolga pot se je skrajšala, pred menoj so se vile silne vijuge v višino in izza njih so gledale velike svetle oči. Iz noči je stopila cerkev, široka in visoka, polna luči in svetlobe. Božji svit se je prelival od oltarja v višine in z višin po ljudeh. Ni bilo več noči in teme, velik dan je vstal iz njiju, njegova svetloba me je vsega objela. O, razumel sem pastirčke, ki jim ni bilo žal dolge poti in zapuščenih samotnih ognjev. Vse praznično mi je kipelo srce, zakaj dospel sem do cilja, da sem se smehljal nenavadne sreče, da sem tonil v blaženost, v čudovit pokoj... Daleč, daleč je ta noč. Veliko pot sem napravil od tedaj do danes, polna je rožnih sanj in grenkih solz. Kaj bi dal, da gledam spet pastirce, ki zapuščajo svoje ognje in hite k novorojenemu detetu! Da gledam angele, s katerimi gre mirni božji svit! Da odmevam vse one skrivnostne lepote, ki mi je bilo srce bolno od nje! Daleč, daleč je ta čas, nikdar se ne vrne. Ne belih zvezd ne zvenenja mlade pesmi ne najdem, če grebem v izsušenem srcu. Cilj vidim pred seboj. A ni več svetel tempel, h kateremu vodi pot iz noči. V njem se ne prelivajo silne luči in ne žare blaženi ognji, v njem se vijejo sence. Iz rosne jutranje Zarje, vidim, vodi moja pot v večerni mrak, v njegov tesnobni pokoj ... Daleč, daleč, je ona velika božična noč, ki mi je zatonila v neznane prepade. Blagor tebi, ki jo praznuješ danes, in ne misliš mojih misli! J. Pahor. © © © © Pojdimo spat... Pojdimo spat, lepe sanje senjat o božjem kraju, o svetem raju. — Mati Marija po raju hodi, milega Jezusčka za ročko vodi. Pred njima angelčki pojo, za njima rožice cveto, nad njima ptički žvrgole tako lepo, tako sladko, da nam presunejo srce. Karet Širok. © © © © > J°AP. 3. NA BOJNEM POLJU. Kraljevič Suhec in njegov sluga Treska sta sc ves dan gugala na mačkinem kožuhu. Prestrašena od jutranjega dogodka, si nista želela nobenih novih razburjenj. Proti večeru sta se pa pomirila in kraljevič je dejal: «Ljubi moj Treska, po nepotrebnem izgubljava čas! Moj brat Igla pa si med tem nabira izkušenj. Kaj bo hletu, če pride on s polno malho izkušenj, jaz pa s prazno? On bo kralj in jaz njegov služabnik!» «Potem bova vsaj enaka!» je nerazločno zamrmral Treska. «Kaj praviš?» je vprašal Suhec. «Pravim, da potrpi, gospod! Bo že kako! Čas je najboljši svetovalec«. In sta čakala. Na zemljo je padla noč in mačku, ki je «koro ves dan preždeval po kotih, so se zasvetile oči. Pretegnil se je, popraskal s kremplji po zidu -n zamijavkal. «Muc, muc,» je zaklical tenek glas iz spalnice. Bila je domača hčerka, ki je ležala v spalnici in slišala mucino mijavkanje. «Zaspi!» je velela mati, ki je pospravljala po kuhinji. «Saj sem že zdrava!» je odgovoril glasek iz spalnice. «Lahko bi že vstala. Saj je celo zdravnik dejal, da lahko. Vsaj muco mi daj, da se bom z njo igrala!» In dobra mati je odprla vrata in spustila muco v sobo. Vsa vzradoščena je muca skočila na posteljo in zapredla okrog dekličinega obraza. Mlada bolnica pa jo je objemala in poljubljala in s poljubom vsrkala bakcila v se. Suhec in Treska sta začutila, da ju je dvignilo in vrglo v temen rov. «Joj!» se je prestrašil kraljevič. «Kam se valim? Kje sem? Ničesar ne vidim. Kakor da sem izgubil vid! Reši me, Treska, ljubi moj sluga!» «Tiho!» je odgovoril Treska. «Sedaj se prične glavna šola. V človeškem sapniku sva. Le dobro se me drži, da se ne izgubiva. Še en dih in v človeških pljučih bova. Tako, sedaj se drži. da naju ne odnese zopet ven. Presneto sem bil že lačen! Tu bo hrane dovolj!« In oba sta se oprijela sluznate kožice, ki je obdajala pljuča. «Kaj sedaj?» je vprašal kraljevič, ki ni poznal človeškega telesa. «Sedaj se prične boj!» je učil sluga. «Splaziva se po sluznici naokrog in si poiščiva kako pripravno mesto, ki nas pripelje do hrane. A drži se dobro, da te ne odnese!» In bakcila sta se plazila, kaker dva zločinca po pljučni sluznici in iskala pot, kj bi ju privedla do živega mesa. Ali pljučna koža se jima je postavila v bran in zaman sta se trudila, da bi se zagrizla v živo. Vsa upehana sta se ustavila na mestu, ki je bilo manj sluznato in zelo trdo. Tu sta se hotela odpočiti. Pa zaslišita za trdo steno stokanje: «Joj, joj! Umiram! Tako mlad še, pa umiram!« Bakcila sta se spogledala in Treska je potrkal na steno: «Kdo stoka tu notri ?» «Jaz!» je odgovorilo. «Jaz, edini, ki je še živ od tisočero bakcilov». «Kako pa si prišel tja noter?» je vprašal Suhec in nastavil uho. «Ne vem!» je odgovoril bakcil s slabotnim glasom.» Ko se je moj ded naselil v tem kraju, sem se tu notri rodil. V tistem času se nam je dobro godilo.. Gostili smo se, da je bilo veselje. Pa ne dolgo! Sovražnik je poslal proti nam mogočne sokove, ki so nas naskočili. Pričel se je boj na življenje in smrt. Nas je bilo premalo — — podlegli smo. Hoteli smo se rešiti — kar nas je še ostalo pri življenju — a sovražnik nas je obkolil in nas zazidal v tale brbonček. In sedaj smo tu! Vsi okrog mene so že pomrli! Jaz sem zadnji! — Joj, kako sem šibak!« «Pogum, bratec, pogum!» je tolažil Treska. A bakcil se ni več oglasil. «Umrl je!» se je zgrozil Suhec in ugriznil Tresko sredi telesa. «Au!» je zavpil Treska. «Zakaj me grizeš?« «Zato, ker si me spravil v nesrečo! Le hitro me reši iz tega pogubnega kraja! Ali hočeš, da še naju zapre sovražnik v tak-le zapor?« «Sem že našel!« ga je prekinil Treska, ki je bil ob brbončku izpazil malo, odprtini podobno prasko. Zaril se je vanjo in kmalu je izginil kraljeviču izpred oči. Kraljeviča je izpreletel strah v samoti, pa jo je ubral za njim. Z velikim trudom se je spehal naprej in komaj ga je dohitel. »Počakaj!« je zaklical ves zbit. «Kam me pelješ? V pogubo greva!« «Še malo in dospeva do polne mize,« je odgovoril požrešni Treska in ril dalje. Nevoljno mu je sledil Suhec. Bal se je, da ne bi ostal sam sredi sovražnikovega tabora. Dospela sta do male žilice — sokrvce. Pljusknila sta vanjo in plavala po njej kakor v mali reki. «Joj, utonem!» je jadikoval Suhec in se oprijel svojega sluge. Zaničljivo ga je Treska poučil: «Bakcil ne utone v krvi. To je kri! Pazi in bodi miren, zakaj če nas kri zasluti, nam pošlje sovražne sokove naproti in potem bo joj!» «Torej nova nevarnost!« je vzdihnil Suhec in zatrepetal. A ubogal je, se potuhnil in plaval po krvi, ne da bi se gibal. Bakcila sta plavala in plavala ter priplavala do neke zapreke. «Kaj je to?» je vprašal Suhec. Gledal je in gledal ter se zgrozil. Ob jezu je zapazil nekake cedilom podobne žakljičke, ki so bili polni nesnage. A to ni bila navadna nesnaga, ampak kup umorjenih bakcilov. Treska se je še bolj iztegnil čez rob, da bi še bolje videl. Tedaj se je sredi kupa dvignil bakcil in se zagrohotal: «Haha, le dalje bratec! Le noter! Smrti ne ubežiš. Vse poti peljejo v ta grob, ki mu pravijo mezgovne žleze. Le noter, prostora je še dovolj! Haha!» Treska se je vstrašil in vprašal: «Kako si prišel sem noter?» «Haha! Kakor ti! Le še korak naprej, pa boš vedel! Hotel sem priti do glavne reke krvi, da bi me odnesla na tisti kraj, ki je najbolj sočnat v vsem sovražnikovem telesu, pa me je vjelo!» «Kateri kraj je najbolj sočnat?» «To pa je moja skrivnost, ki je ne povem nikomur!» «Tudi kraljeviču Suhcu ne, ki je prišel nalašč sem, da si nabere izkušenj?» je vprašal Treska. < Kje je kraljevič?« «Tu!» In Treska je dvignil kraljeviča na rob. «To je kaj drugega!» se je udal bakcil. «Le poslušajta: Ako pridemo v glavno človeško krvno reko, nam je odprta pot kamorkoli. Najboljše je, da si volimo pot, ki pelje navzgor proti človeški glavi. Dolga in mukepolna, a se izplača, kajti po njej pridemo do možganske mrene, ki je neznansko okusna. Tu ima človek najmanj orožja. Zmaga je gotova! io mi je pripovedoval moj stari oče, ko je umiral. Le malo bakcilov ve za to. — Tako, sedaj pa me pustita umreti v miru!» «Še to povej: Kako, da nisi našel poti?» je hotel vedeti Treska. «Zato je nisem našel, ker sem bil tepec!» je siknil umirajoči. «Izbral Sem si človeka, ne da bi prej izvohunil kakšen je. Mislil sem, da je tak kot so drugi, pa ni! Kakor hitro nas je začutil, je poklical našega zakletega sovražnika — zdravnika in začel boj z nami!» «Zakaj pa niste bili previdnejši?« mu je segel Treska v besedo. «Kdo pravi, da nismo bili? Kaj moremo za to, da se je človek tako pomehkužil? Malo se ponoči spoli, tu pa tam ga zbode v prsih, nekoliko manj je, nekoliko shujša, — pa je že ogenj v strehi: pokliče zdravnika. Za malenkost, rečem ti! Za take reči bi se človek v starih časih še zmenil ne! Pomislita, ali ni to preneumno: Ko nas zasluti, začne neprestano snažiti svoje stanovanje, se paziti, in sploh početi vsemogoče, da nam ne morejo bratje na pomoč. Pa si pomagaj v takih slučajih, če moreš! Množil sem se, kolikor sem se mogel, milijone otrok sem rodil, a zastonj — vsi so pomrli!* In bakcil je zajokal in v joku umrl. «Rešiva se!» je zamrmral Treska in stresel kraljeviča, ki je bil padel v nezavest od groze. «Če bi se sam ne bal poti nazaj, bi te pustil tu, da pogineš», je siknil Treska in stresel še enkrat svojega gospoda. Suhec se je zavedel in zajavkal: «Joj, reši me, reši, ljubi moj Treska, minister postaneš!» «Idiva!» je kratko odgovoril Treska. \ Plazila sta se ob bregu reke nazaj. Trudapolna in nevarna je bila pot, zakaj reka je valovala z vso silo v nasprotno smer. Mnogokrat sta bila v nevarnosti, da ju odnese v pogubo. A končno sta vendarle premagala vse ovire. Prišla sta do brbončka, se zmuznila skozi razpoko do sapnika in se predala sapi, ki ju je odnesla po sapniku navzgor do grla. Tu sta obstala, se pretegnila in sedla na bilkam podoben izrastek, da se odpočijeta. Tedaj pa je deklica zakašljala in oba bakcila sta zletela visoko v zrak in padla v velikem loku na preprogo ob postelji. «To je smrt!» je vzdihnil Suhec, ko je začutil udarec. «Ne, to je rešitev!® je menil Treska in pretegnil svoje ude. Kraljevič je pogledal okrog sebe in se vzradostil: «Ali res?» «Res!» je ponovil Treska. «No vendar!» se je oddahnil kraljevič. «A če bi šlo po tvojem, bi bila sedaj mrtva! Tebe bi sicer ne bilo škoda, a kdo bi mene nadomestil?« «Kaj te nisem rešil? Saj si mi zato obljubil ministrstvo!« je ugovarjal sluga. «Tako? Minister hočeš postati? Torej samo zato si se trudil, da mi pomagaš? Morda si me pa še nalašč spravil v nesrečo, samo da bi izsilil plačilo? Haha! Tudi za to boš dajal odgovor pred sodniki, preljubi moj Treska!» In kraljevič se je dolgo še smejal Treska pa je kuhal jezo in hotel ugovarjati. A kraljevič mu je presekal besedo in velel: «Tiho bodi! In zapiši kar sem danes doživel. Ne pozabi vseh naukov o mački, o previdnem človeku, ki za vsak nič kliče zdravnika, o zraku, o meni — sploh o vsem! Zapiši točno in vestno ter bodi miren, — kajti jaz bom spal!» In Treska si je zapisal v spomin vse naročeno in še marsikaj drugega. Kraljevič pa je brezkrbno zaspal kakor zaspiio ljudje mirne vesti. STRAN 39. VLADIMIR LEVSTIK: DEČEK BREZ IMENA. i. Božična noč ... Vsa tiha dolinica dremlje v debelem snegu. Zvezde na temnem svodu neba se iskrijo baš toliko, da razločiš cesto, ki se vije ob vodi v vas. Popoldne je metlo; tudi po gazi leži za ped snega in sleherni korak je muka. Blagor mu, kdor sedi doma za toplo pečjo in ga ne grize srditi mraz in mu noge ne klecajo od naporne hoje. A do polnočnic je še časa in na cesti ni videti žive duše ... Pač! Temna postava se bliža vasi. Mlada žena je. Njen mestni plašč in krilo sta polna snega. Dolgo pot ima za seboj: s postaje do vasi je ob najlepšem vremenu poldrugo uro hoda. Njen korak je truden, kakor bi napenjala poslednje moči. Lovi se, v prsih ji hrope, okrog čela se stiska kakor obroč, srce ji davi neznosna tesnoba. Oh, da je sama, že davno bi se zgrudila v mehki sneg, da se oddahne in zadremlje ... magari da ne vstane nikoli več! A mlada žena stopa, stopa, bolj mrtva ko živa, in stiska k sebi detece, sinka zlato-laščka, zavitega v toplo volneno ruto. Lučke v vasi jima obetajo zavetje v teh žalostnih vojnih časih. Njen mož, dečkov oče, zmrzuje Bog ve kje na daljnjem bojišču, ali pa ga ni več med živimi. Samevala sta doma, dokler ni pregnala vesoljna burja tudi njiju izza tihega ognjišča, da morata iskati strehe pri drugih ljudeh. 0. da bi prinesla malčka vsaj do prve hiše v vasici... A ni ji usojeno. Neizmerna bolečina ji mahoma prekolje srce. Noge )i klecnejo kakor izpodkošene, pred očmi se ji stemni, žaloben vzkrik se i; trga iz njenih prsi. «Usmiljeni Bog!» zaječi mlada žena, «prizanesi vsaj nedolžnemu otroku!» In pade v sneg pokraj ceste. Nič več ne diha, nič več je ne zebe. Mrtva je. Ubogo detece, ki je spalo v materinem naročju, zaplaka na ves glas. Izročeno je mrazu in poginu. Ali ga ne vidiš, nebo? Ne pošlješ rešitelja? Pač, pošlje ga... Dve postavi gazita iz teme. Vojnika sta, Madžara; cela stotnija jih je nastanjena v vasi in čaka, da jo pošljejo na Sočo. Vračata se od nekod... Dospela sta do žene, ugledala jo in začula otrokov jok. Eden zakolne s hripavim glasom in se pripogne. «Ho, Janoš, mrtva je! Otrok še živi.., Ali veka, da bi ga zlodej!» Tovariš pristopi; tudi on se skloni. Pobrati hoče sirotka in ga odnesti na gorko, da ne zmrzne v tej beli božični noči. .. A ne! Vojnik je ugledal le torbico, ki jo stiska mrtva žena v levici. «To, to, Ištvan! Poglejva, kaj je v nji...» V torbici je listnica, v listnici nekaj denarja — oh, ne mnogo! — in nekaj papirjev. Madžara se dregneta s komolcema. Sirov smeh; torbica izgine v globokem žepu vojniškega plašča. In gresta dalje. Za ugrabljeni denar si privoščita jutri dobro večerjo in steklenico žganja. Kaj je njima do nebogljenega sirotka! In mraz pritiska čedalje huje. Ruta, v katero je bil deček zavil, se je razmotala, materine prsi so se ohladile. Sirotka grize v ličece, v nosek, v očesci. Njegovo ječanje pojema v temi.... Kraguljčki! Sani drčijo po snegu; vranec prha in koplje, da se praši na desno in levo. Oča Zalar, vaški župan, se vrača iz trga. Opravkov je bilo toliko, da se je pošteno izmučil; nato je sedel s prijatelji pri steklenici vina. Kmalu bo doma. Lepa hiša na koncu vasi je njegova; svetla okna mu že mežikajo naproti. Oča Zalar je krepak starec, zdrav in svež, da ga je veselje pogledati. A srečen ni. Prva žena mu je umrla, ko sta bila France in Ivan še majhna. Otroka sta dobila mačeho. Bila je bogata, a tudi zlobna, prepirljiva in krivična. Dečkov ni mogla videti; na vse kriplje je delala, da bi pregnala Franceta in Ivana od hiše. France, ki je bil namenjen za gospodarja, in Ivan, ki je študiral, sta doraščala; mačeha ju je preganjala čedalje bolj in fanta sta jo slušala čedalje manj. Ivan je postal profesor. Pred tremi leti se je pripeljal iz Gorice domov in je povedal, da se misli oženiti. Njegova nevesta je bila pošteno, a siromašno dekle; zato je prosil očeta, naj mu pomore z denarjem. To vam je vzrojila pisana mati! Tudi Ivan ni molčal; in Zalar, ki je hude jeze, se je postavil za ženo. Ivan je vzel klobuk in je šel. Od tistih dob ni več prestopil domačega praga. Očetu je pisal za god in za novo leto kakor dotlej, a pokazal se ni nikoli več Seveda, živel je v Gorici; kdo bi se odpravljal na ddlgo pot, ako ve, da ga ne čaka prijazen sprejem! In lepega dne so napovedali vojno na vse štiri strani sveta. Oba sta morala ili. Ivan se ni utegnil zglasiti doma, poslovil se je v pismu. Zalar hrani tisti papir in pomni Ivanove besede, ko prosi nazadnje, naj oče pomaga njegovi ženi in sinku, ako bi jima pretila stiska ali nevarnost; še v pismu se pozna, kako ljubi tega sinka, ki se je rodil jedva teden dni pred njegovim odhodom. France še piše z bojišča, Ivan pa se je oglasil dvakrat in je nato utihnil, izgubil se brez sledu. Sam Bog zna, je li ujet ali mrtev? Težke skrbi morijo Zalarjevo srce. Res bridko mu je živeti. Čisto sam je zdaj: huda žena je umrla o Šmarnu. Župan je Boga zahvalil, da je vzel to kazen od njega. Kako lepo bi se imeli poslej, če bi se vrnila sinova! Toda vojne ni konca in je ni. .. Župan kašlja v zavihani kcžuh, oči ga skele in tako mu je, da bi najrajši jokal. Vsaj snaha, Ivanova žena, bi prišla s svojim malim. Kje neki živi? Gorica se ruši pod jekleno točo, prebivalci so se izselili. Nu, sile ji gotovo ni, drugače bi vendar potrkala na vrata zapuščenega starca, ki bi ji odprl svoj dom na stežaj ... A kaj je to? Vranec se je mahoma zdrznil in odskočil. Oča Zalar dvigne glavo. Nekaj temnega leži ob cesti. Otroški glasek plaka bolestno in zamirajoče v belo noč ... Župan plane s sani in se prime za kučmo: «Bog nebeški!« Vse mu je jasno. Toda prepozno je. Neznankine oči so steklene, roka mrzla, obraz bledejši od snega. Le dete še živi: sirotek ždi poleg mrtve mamice, napol zavit v njeno ruto, in leze vase od mraza in veka s poslednjimi močmi. Zalarjevo srce se skrči od sočutja. Brez pomišljanja vzame otroka, zavije ga, stisne ga pod kožuh in skoči z njim na sani. Bič tlesne vrancu po stegnih in kakor vihra zdrevijo sani proti domu. «Hoj, Urška!» vpije župan na dvorišču. «Kje si, staruha?» Sključena dekla prileze s svetilko v roki na prag. «Na, vzemi otroka in stori z njim, kar veš in znaš; njegova mati leži mrtva na cesti...» In že je na saneh in burja nazaj. Urška toliko da ni izpustila sirotka. «Ježeš, Ježeš, Ježešb mrmra dobra starka v brezmejni osuplosti, majaje s sivo glavo. Nato se osvesti, zdrsa v izbo in jame streči ubožčku, kakor je stregla Francetu in Ivanu, ko sta bila majhna, Oča Zalar se je vrnil k mrtvi nesrečnici. Treba jo je spraviti na spodoben kraj: človek ni žival, da bi ležal na cesti... Jadrno jo naloži na sani; pri tem opazi torbico v njeni roki, «To shranim», reče sam pri sebi, «Morda je v nji kak papir, po katerem bi se izvedelo, čigav je črvič in kdo je dolžan skrbeti zanj.» Toda torbica je odprta , .. prazna je .., vidi se, da je segla vanjo zločinska roka! «Preklet bodi, kdor je storil to!» zavpije župan in strese roko proti nebu, kakor bi ga klical za pričo zločina. «Živ človek je šel mimo in se ni usmilil nedolžne stvarce! Okral jo je, usmilil se ni!» Tresoč se od gneva odpelje truplo v mrtvašnico. Ko stopi v domačo izbo, jo najde polno sosedov. Zvedeli so novico in zdaj ga čakajo, da bi jim povedal kaj več. Toda Zalar se jih otrese. Čudno razburjen je. Kakor v sanjah krevsa pod streho in privleče staro zibelko Zalarjeve hiše. «Otrok brez imena!» mrmra sam pri sebi. «Brez imena — a ne brez očeta! Vsega imam dovolj, hvala Bogu; ostaja mi več nego treba, da redim in oblačim siroto, ki je prišla k meni na sam sveti večer...» Lep deček je mali. Kodrasti zlati laski mu tako ljubko obkrožajo ličece. In tako majhen je še: leto in pol, ne več. Kdo se ga ne bi usmilil? Polnočnice so zamujene; toda nihče iz njih, ki so zbrani v cerkvi, ni pozdravil Novorojenega lepše od očeta Zalarja. Župan je zadovoljen sam s seboj. In ko se spravlja v posteljo in posluša v čumnati zraven sebe nihanje zibeli, ki jo poganja dobra Urška, mu pride na um, da jame polglasno brundati, kakor je slišal svojo prvo ženo, Ivanovo in Francetovo mater: «Aja tutaja ... aja tutaja!» A v tem ga postane sram. «Ali sem neumen!» pravi ter mahne z roko in zaspi. (Nadaljevanje). © © ® © Zimska noč. Po nebesnem svodu Burja po poljani zvezd nebroj. se podi; Majka-zemlja diha s snežnimi kosmiči svet pokoj. se lovi. Sen polnočni sniva zemljica. Nad njo Bogec čuva vrh neba. Polda Leskovčeva. © © © © Črn moz. Črn, črn, črn mož Urno, urno pojmo v kraj, oster, oster, oster nož; ne vrnimo se nazaj! mož z zobmi zaškriplje — joj nam joj — ta cesta! nož po koži tiplje. mož nas vse pohrusta . . . Kaj pa, kaj pa, kaj pa to? Mož se smeje prav sladko ; ko nabrusi pefk> — dimnik nam omete. Slano Kosovel. STRAN 43. k;sa;ver meško: NAŠ NACE K. Novinec je v šoli, naš Nacek. V prvi klopi sedi, na koncu klopi. Majčken in drobčkan je, da joj. Oblečen je še dovolj čedno, le na srajci mu manjkajo vsi gumbi, in ima prsi čisto razgaljene; a je menda zdaj taka moda. — Nacek seveda o modi še dolgo ne bo nič vedel. Porazgovoril sem se najprej z večjimi učenčki, da bi se me manjši, ki so me opazovali radovedno in z nekakim vznemirjenim začudenjem, nekoliko privadili. Nato sem se lotil tudi teh. Prvi, ki sem ga komaj pregovoril, da je vstal, tako trdovratno se je usedel na šolsko klop, mi je zaupal s počasnim, skrivnostnim glasom, da mu je ime Franček, piše pa se Močnik. Križ je naredil od leve strani čela počez doli čez neumiti nosek. Pa se bodeva, upam, polagoma že tudi te umetnosti naučila. Za njim je prišel na vrsto mali mož na robu klopi. «Kako pa se ti pišeš?» — «Nacek». «Kako pa še? — Nič ne vem. Mama in atek mi pravita Nacek». Govori lepo, z mehkim glasom, brez zadrege in strahu. Otroci se muzajo. Menda poznajo neugnano zgovornost palčkovo že iz prejšnjih ur. «Pa ti bomo tudi mi rekli Nacek». — To mu je, se zdi, prav po volji. «Hm», se nasmeji poltiho. «Nacek, daj, pokrižaj se». — Lepo, počasi napravi tri križe. Govori razločno in mehko. «Zdaj pa moli očenaš». — «Ne znam ga moliti*, mi pravi živahno in važno, upirajoč male modre oči zaupno in odkritosrčno vame. «Sem ga že znal, pa ga pozabil». «Kako pa, da si ga pozabil?» — «Ker premalo molim». «Glej, glej, premalo moliš? Boš moral pač bolj pridno». — «Saj bom. Kadar bo mama imela več časa, da bo z menoj molila.» «Ali te mama uči moliti?» — «Mama! — Tudi tisto — tisto — no, vero — sem že znal. Pa sem tudi pozabil». — Po šoli glasen smeh. A Nacek se smehlja le poltiho kakor pač otroci, ki so mnogo sami ali z majhnimi bratci in sestricami in se poltiho razgovarjajo sami s seboj ali s temi, ki še niti govoriti ne znajo, ter se smejijo obzirno in nekako sanjavo. «Kako, da tako rad vse pozabiš?» — «Tako trdo glavo imam». Z obema majčkenima, zagorelima rokama se prime za glavo. «Ta je seveda huda, če imaš tako trdo glavco». — «Saj sem znal tudi tisto — tisto — angelovo — ne vem, kako se pravi. Vse pozabim«. «Angelovo češčenje menda, kaj?» — Vneto pokimava. «Hm», se smehlja zadovoljno in srečno. «Bodeva se morala pač iznova naučiti. Moliti boš že moral*. — »Sanjalo se mi je nekdaj, da ni prav, ker ne molim». «Glej, še sanjalo se ti je. Ko boš molil, ne boš imel več hudih sanj». Prikimava, odobrava: «In kaj se mi je še sanjalo, ko sem spal. Da sem nesel malega Francka. Pa se mi je sanjalo tako čudno, tako čudno, da sem bežal z njim daleč spredaj, mama pa za menoj, daleč zadaj za menoj. Pa me je klicala, naj počakam. Pa nisem hotel, kar bežal sem s Frančkom dalje». Kar razgreva se, tako živo in toplo pripoveduje. «Kdo pa je ta Franček?« «Hm», se nasmehlja, kakor bi se mu zdelo čudno, da ga še vprašam, kdo je Franček. «Moj brat je Franček«. «Pa je manjši ko ti?» — «Čisto majčken. — Tako majčken« — kaže z rokami. «Pa še ne govori?« — «Nc še. Samo jokati zna.» «Ne hodi še tudi ne?« — «Ne še. Pa kmalu bo. Že malo prestavlja noge — tako —» kaže s prstki pc klopi, kako bratec prestavlja noge. «Glej, kadar bo Franček govoril, ga boš moral učiti moliti. A poprej se moraš sam dobro naučiti. Pa daj, poizkusi očenaš«. «Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi — tvoja — volja«. «Počasi, počasi! Nekaj si izpustil«. — «Saj sem rekel, da sem vse pozabil«. «Pa se bodeva naučila. Le dajva še enkrat, skupaj«. Po nekaj poizkusih se mu res precej posreči. Vidno je ponosen na to. — (Jčimo se o angelih. «Angele tudi poznam«, mi nenadoma poseže v razlago. «Duh je angel«. cGlej, saj že znaš. Da, duh je, zato ga ne moremo videti«. «Včasih ga že vidimo«, ugovarja. «Se prikaže«. «Glej, saj znaš«. — «Mi je mama povedala«. «A tebi se še ni prikazal, kaj?« Zamišljeno odkimava: «Ne še. Kateri so zelo zelo pridni, samo tistim, pravi mama«. — Pomišlja. — «Še nekaj bi moral povedati« — nasmeji se polglasno — «pa se res ne morem spomniti. Vse pozabim«. «Pa nam poveš, kadar se boš spomnil«. — Živo prikimava. Razlagam o vstvarjenju sveta, o Adamu in Evi. Pozorno posluia. «Ali v tem še nič ne veš, Nacek?« — «Nič>>, «Pa ti tega mama ni pravila?« — «Ne. Saj tega sama ne zna«. '