Naše veselje
Priloga „Slov. gospodarja" za deco.
Štev. 3.	Letnik	UL
Smrtni s telesa otresel je prah, vstal je v veliki svetlobi in slavi; groza obide čuvarje in strah, aleluja Gospodu v višavi.
Zima beži, prihaja pomlad, novo življenje po zemlji zbuja, cvet vesel obeta in sad; pojmo veseli: aleluja!
J, Stritar,
A. M. Slomšek.
V	prejSnji številki smo obljubili, da bomo priobčevali besede velikega škofa v berilih, ki jih je napisal on sam. Danes pride na vrsto berilo:
Prva skrb.
V	nekem kraju sta bila dva kmeta. Imela sta mnogo otrok. Jurij je bil bogat in ni hotel svojih otrok redno pošiljati v šolo. Rekel je, da živč lahko brez šole. Radi so
Aleluja! Kristjan, vesel poj: Zveličar je vstal iz groba, želo ostro je smrti vzel, zdaj ne straži nas več trohnoba.
Vstal boš tudi ti, kristjani
Njega vstajenje upanje tvoje; on budil bo, ko napoči dan, v večno življenje verne svoje.
Velika noč.
ostajali otroci doma, a znali niso nič.
Marko j. bil siromak, skrbel pa je za otroke. Pridno jih pošilja v Solo. Kaplje vina si ne kupi ter poleti hodi bos, da 'rbu-je po zimi otroke za šolo.
»Ljubi otroci,« je dejal Marko večkrat, »blaga vam ne morem dati; le skrbno se učite in pridni bodite, Bog vaa že preskrbi. Ce boste pametni, boste tudi srečni.«
Tako je res bilo.
Tatje so okradli Jurija in mu odnesli ves denar. Dve leti potem je pogorel In umrl od žalosti. Jurijevi otroci so ostali sirote. Imeli so gole roke in prazno glavo.
Ko je umrl Marko, so imeli vsi Markovi svoj kos kruha. Bogomil je bil kolar, Ivan kovač, Gregor dober kmet, Anica je bila pridna dekla, Neža pa šivilja. Vsem se je godilo dobro; dostikrat so Jurijevim dajali kruha.	A.	M.	Slomšek.
Kaj je hotel ljubitelj otrok s tem povedati? Gotovo le ,da je to, kar se človek nauči, zaklad, katerega mu ne more nihče vzeti in ki mu povsod koristi. Reči pa je tudi hotel, da je v mladosti pravi čas za učenje in za izobrazbo, pozneje je prepozno. Slabo vozi, kdor obrača vse svoje mišljenje na bogastvo, na denar. To mine, duševno bogastvo pa ostane.
Pirhi.
(Pravljica.)
Kmalu'bomo spet pirhe dobili: Kako lepi so nekateri med njimi, ker so tako okusno okrašeni.
Od kod so pirhi? Odraščeni si jih napravijo sami, da poslikajo jajca na najrazličnejše načine. Kaj pa pirhi, ki jih dobe otroci? Ali ste že videli slike, na katerih nosijo srčkani zajčki cele košare pirhov? Gotovo, tako boste tudi vedeli, od kod so pirhi, kdo jih otrokom pripravlja. Ne verjamete? Torej poslušajte;
Lepega pomladanskega dne sta sedela pri zajčki rodbini oče in mati pri jutrnji kavi in sta se pogovarjala. Oče Zajec je vprašal; »Kje pa je naš Miško, najin sinček?« Mati pa je vzdihnila: »Saj veš, da se ves čas potepa po travnikih in poljih, za šolo se pa nič ne pripravlja, pa bo vendar moral zdaj pred veliko nočjo z malo sestrico Nuško v šolo, da se nauči delati pirhe. Kaj bo?« »Poklical ga bom,« Je menil oče ter je glasno zažvižgal, kakor
tu pač delajo zajci, če preti kaka nevarnost. Potem se mladiči kar zberejo na
domu. In res, čez par trenutkov je že priskakljal Miško in je prestrašeno vprašal, kaj je.
Oče mu je rekel: »Poklical sem te, ker boš moral jutri v zajčjo šolo. Prijavil sem te že. Zdaj pred veliko nočjo bomo imeli mnogo dela s pirhi, ker otroci nanje čakajo, in tako se bosta s sestrico NuSko v šoli naučila lepih risb za pirhe.« Mifiku to sicer ni bilo r.ič kaj po volji, šole ni maral kakor nekateri otroci, ali moral se je udati.
Drugega jutra je bila NuSlca pripravljena za prvo pot v šolo, Miško je že čakal pri vratih. Smejal sc je, ker se je Nuška
tako dolgo poslavljala. Cisto je pozabil, da je bil on prav takšen, ko je začel hoditi v šolo. Nuška sc je težko ločila od svoje mamice, ker sc je bala šole, o kateri
—	li-
ji je hudobni Miško toliko hudega, seveda neresničnega, pripovedoval.
Nazadnje sta se vendar napotila do šole . Tam je bilo že vse polno zajčkov, ki so čakali učitelja. Ta se je kmalu prikazal in je rekel: »Zdaj bomo par dni samo risali, ker bo treba pripraviti v vsaki hiši pirhe za deco in imeti bodo morali letos še lepše risbe ko lani.«
Nato se je začel pouk. Učitelj je narisal na velike liste z barvami najlepše pirhe, učenci so ga pa posnemali v svojih zvezkih. Nazadnje so pa med seboj primerjali, kdo je izvršil najlepše risbe. Pri
Mišku učitelj ni bil nič kaj zadovoljen,
prepovršno delo je to bilo. Pač je Nuška, čeprav je bila začetnica, pokazala toliko nadarjenosti ,da jo učitelj ni mogel dovolj pohvaliti.
Tako je potekel prvi dan. Sledili so Se mnogi drugi, potem pa se je začelo na zajčjih domovih delo. Kokoši so nanesle jajca in zajčki so jih barvali, nato pa oddali staršem, da jih dobe otroci. Med najlepša so spadala tista, katera je poslikala Nuška.
če vam pride eno izmed njih v roko, dajte nam ga poslati, da ga vidimo še mi.
Pomlad.
1.
Je zima minila in s cvetjem obsula se širna ravan.
2.
Ze r^adke vonjave polnijo gorjave in širno ravan.
3.
De petje veselo odmevati jelo čez širno ravan.
Razffovorček.
Poglejmo zdaj, kaj se morda dogaja na čisto drugem kraju sveta.
Reka Nil pretaka, preden dospe v Egipt, prostrano, samotno deželo. Belomodro nebo se razpenja čez močvirja, poraščena s trstiko, ter pustinje, blestečo se v vročini. Na peščenih skalah polegajo v solncu leni krokodili. Jedva se pregibajo, le tu in tam kateri zleze nekaj višje na breg. Ali tu, poleg njih, na njih skaklja nekoliko ptičev; to so pazniki krokodilov, sorodniki našega škorca. Krokodili jim ne store nič. Da, zdajci eden izmed njih celo široko odpre svoje žrelo in paznik krokodilov, tisti mali ptiček, teka čisto drzno med strašnimi krokodilovimi zobmi in tam nekaj kljuva.. Iz krokodilovih dlesen izvleče pijavke in ostanke, ki so ostali tam po zad-
nji pojedini. Krokodilu snaži zobe in ta grda pošast malemu ptiču ne stori prav nič, ampak mu rada prepusti to hrano, ker so tako iznebi sitnega mrčesa. Popolnoma mirno leži — in mirna jo tudi daljna dežela afriških pustinj.
Dobri računi.
šolski nadzornik je izpraševal otroke v razredu in je videl ,da je bil posebno eden izmed učencev v računanju silno neokreten. Po mnogih vprašanjih, na katera je dobil prav pomanjkljive odgovore, je hotel nadzornik učencu nazorno pojasniti neko nalogo. Rekel je:
»Misli si, da posodim vašemu sosedu 100 dinarjev s pogojem, da mi bo mesečno vra-
čal po 10 dinarjev. Koliko bi mi bil vaš sosed po petih mesecih še dolžan?« Odgovor je bil: »100 dinarjev.«
»Ali fant, kaj pa govoriš? Vidi se mi Čimdalje bolj, da ti računanja in računice zelo malo poznaš.«
»Vi pa, gospod nadzornik, našega soseda Se manj,« je odvrnil učenec.
Pregovori (A. M. Slomšek).
Prebrisana glava in pridne roke boljše blago so ko zlate gore.
Mladini najlepša lepota je ta: nedolžnost, ponižnost in žlahtnost srca.
Kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje.
Kar se večkrat s hudim ne zgodi, to se z dobrim pogostoma stori.
Dež za solncem mora biti, za veseljem žalost priti.
Le ljubimo iz vsega srca Boga, karkoli imam, to On nam vse da. •
Kdor se pridnega dela izuči, lahko si slamo v seno izpremeni.
Sreča je v vsakem stanu doma, pa le zvestoba nam jo poda
Kdor male nadloge ne potrpi, si često še večjo težavo naredi.
Naloga.
L
Nekdo prida v knjigarno in kupi knjigo, katera stane SO Din. Za plačilo da bankovec od 100 Din. Knjigarnar ni imel drobiža, zato je poslal svojo prodajalko v sosedno trgovino, naj menja bankovec. Ko se je ta vrnila z drobižem, je knjigarnar vrnil kupcu 20 Din, 80 Din pa je dal v svojo blagajno. Kupec je nato odšel.
Cez nekaj časa priteče sosedni trgovec eam in vrne knjigarnarju dobljeni bankovec od 100 Din, češ, da je ponarejen. Knjigarnar mu mora dati zdaj drug, pravi bankovec od 100 Din.
Knjigarnar je zdaj začel premišljevati, koliko je imel pri tem poslu izgube, ali ni mogel priti na jasno.
Zato pa vi sami preštudirajte to stvar
in povejte, kolika je knjigarnarjeva izguba! Ne bo čistr preprosto, Imjigarnar sam je moral precej časa tuhtati, da je prišel do pravilne rešitve.
-	2.
Nekoga so vprašali, koliko je star.
Odgovoril je:
»Smo trije bratje: Ivan, Tine in jaz. Ivan je dve leti starejši od mene, Tine pa osem let mlajši. Skupaj imamo 50 let. Izračunajte in izvedeli boste koliko je vsak izmed nas star.«
Rešitev naloge iz 2. številke.
Izpopolnjena pesmica se glasi:
Svoj vrtec preljubi prav rada imam, ko jutro zbudi me, brž vanj se podam.
Tam rožice nežne prav krasno cveto, po drevju okoli mi ptice pojo.
To v srce me gane
in miče močno, o božje stvarjenje, kako si lepo.
Odgovori na dopise.
Ker se večina dopisov nanaša na iste zadeve, bomo kar vsem vkup odgovorili.
Da bi prinašali tudi rešitve skrivalnic, bi bilo težko, ker bi morali imeti dvojne slike. Jc pa škoda nam itak pičlo odmerjenega prostora.
Labirinti bodo seveda spet prišli na vrsto, ali zope' ponzeje, ker moramo spraviti v našo prilogo še tudi ostalo gradivo.
Za daljše povesti, ki bi jih naj prinašali v nadaljevanjih, nismo navdušeni, če bi priloga izhajala vsak teden, bi še šlo. Tako pa bi bilo treba čakati na nadaljevanje cel mesec, kar bi gotovo bilo preveč. Sicer se pa tudi v kratkih povesticah lahko dovolj pove.
Radi razširitve obsega pa ne moremo nič storiti. »Slovenski Gospodar« ima toliko snovi, da nam razen tega pohlevnega kotička ne more odstopiti prav nič prostora. Mogoče se bo posrečilo, da bomo zdaj, ko imamo v listu eno nogo, dostavili še drugo, ali to ne gre kar tako. Zato potrpljenje!
Vesele velikonočne praznike!