Sodobna slovenska poezija Uroš Zupan Milo Milo Slovenci imamo oči naštimane na transcendenco, podvojitve, ogledala in kozmos. Sveta groza je naše superiorno občutje. Lepa kot bencin na vodi, kot nerazločen črni flek v noči. Modernisti so se oklicali za vrhovno kasto. Muhe gredo na drek. Modernisti na Slovence. Sociologi na moderniste, in čeprav nihče nikogar ne jebe, imamo vedno nekakšen breztelesni skupinski seks. Potem smo malo zmedeni in ob obletnicah požiramo klasike. Mlade literarne navdušenke jih požirajo bolj plitko. Starejše, seksi komandirke literarnih klubov globlje. (Nor sem na oboje enako.) A dnevi tečejo mirno dalje, le mlade doktorje humanističnih znanosti včasih živcira pomanjkanje usodnih zgodb. Prepoznaš jih po baretkah. Njihov sprehajalni korak je dolg, kot bi bili ves čas na sindikalni ekskurziji v Heidelbergu. Ambiciozni pesniki iz province hodijo po mestu zamišljeni in astralni. Najbolj jih navdihuje sedenje na sestankih. Modernistov ni v mestu. Živijo v učbenikih, v občudovanju študentov književnosti. v doktoratih in na Akademijah. Aprilsko nebo je polno trikov in poezija je kot hoja. Sodobnost 2006 239 Uroš Zupan: Milo Nikoli ne veš, kam boš prišel. Nikoli se ne ukvarjaš s tem, ali boš postavil naprej najprej desno nogo in potem levo ali bo narobe. Nikoli ne veš, ali boš hodil samo v mislih ali pa ti bo spodrsnilo na milu in boš padel med Zvezde, v Škarje, v Želod, v Belo in boš potem prišel na površje nekje v Liliputu ali Brodbingnagu, kot ljubljenec naroda in stroke -še en žalosten in potolčen modernist. Pismo Dragi Fabjan, ali je to velika knjiga? Mogoče bi bilo bolj enostavno, da bi se jaz oglasil na Novi reviji in knjigo preprosto dvignil, kot pa dajo oni pošiljajo in poštar zardeva in sopiha in napenja mišice, ko jo tlači v nabiralnik. Zdaj grem lahko mirno tja, ker so me izplačali, samo da me ne bodo spet novačili za kakšna branja. Na ekskurzijah v 19. stoletje mi je pogosto slabo in potem moram ležati kar kakšen teden, da si vsaj malo opomorem. Zadnja dva dneva sem bil celo v mestu, ker je šla Nataša s tamalim na vas. Kmetje za vedno ostanemo kmetje. Niti akademski naslovi in Heidegger nam ne morejo pomagati. Vreme je takšno kot v raju, če imajo tam sploh kakšno vreme. Jutri bo še zdržalo, potem pa se bosta dež in imitacija jeseni resno spravila na dobro razpoloženje. Mogoče bom poskušal kaj napisati ali pa bom le buljil v televizor, ki mu bom utišal zvok, in 240 Uroš Zupan: Milo zraven poslušal vse tiste plošče, ki jih do zdaj nisem mogel, in teh je precej. Ali se Ana kaj oglasi? Nekaj poskušam brati, pa z nobeno stvarjo nisem zadovoljen. Očitno postajam tečen nergač, Slovenci bi temu rekli aristokrat duha. Sploh imam zadnje čase probleme z branjem. Vsega se takoj naveličam. Za prvo rundo na morju sem s sabo vzel Paza (eseje) in Herberta (eseje), a sem hitro obupal. Pretirano razkazovanje erudicije mi povzroča: a) dolgčas, b) neokusno zehanje, ki se nezadržno prenaša na okolico. Me zanima, kaj bi se zgodilo, če bi šel ponovno brat Miloszevo Deželo Ulro, v katero sem bil včasih precej zaljubljen. Zadnjič sem bral njegovo poezijo v srbščini (v knjigi Himna o peril sem našel stare korese, tiste listke, s katerimi smo popravljali napake, ko smo še vlačili naokrog prenosne pisalne stroje, razbijali po njih kot za stavo, še prej pa požirali Charlesa Bukovvskega v enormnih količinah. Živela osemdeseta!). Bila je prijetna najdba, že skoraj materialni dokaz, da prejšnje življenje obstaja. Trenutno sedim v temi in poslušam Davida Acklesa, ki je študiral književnost. Predvčerajšnjim sem po dolgem času malo pogledal v Trakla. On je prava darkerska, rokovska zvezda. Incest in eksperimenti z drogami so odličen humus za mladostno poezijo. Zapomnil sem si del verza, ki gre takole: "Zlati oblaki in čas", in nemudoma spremenil naslov ene od pesmi iz Lokomotiv, ki ima zdaj naslov "Zlati oblaki in čas", čeprav zlatih oblakov ne omenja, časa pa tudi ne. Imam izvod Lokomotiv, ki so nekakšen work in progress, kar je precej čudno, ker je knjiga že izšla. Malo jih popravljam. Na boljše, upam. Tudi najboljšo pesem v knjigi (prva iz Slovesa od filozofije) sem popravil. Prej je bilo: otepali smo se Sodobnost 2006 241 Uroš Zupan: Milo rešilnih operacij, zdaj je: otepali smo se zasilnih rešitev. Se ti zdi to boljše? Meni se zdi. Jutri je zadnji "kalifornijski" dan, upam sicer, da ne, upam pa tudi, da bo po pošti prišla tvoja pošiljka: Terry Callier - What Colour Is Love. Hodim po izgubljenem svetu, ki se topi v nebu. LP. Uroš Včeraj je umrl Dane Zaje Oktober. Sonce sije negotovo. Sence postopajo naokrog, kot bi oprezale za izgubljenjo gostoto. Vrana brez predaha preganja sračji par. Jate vrabcev se raje zadržujejo pri tleh. Drevesa začenjajo vaditi slačenje do golega. Veter na nekaj pomisli in za hip 242 Sodobnost 2006 Uroš Zupan: Milo obstane, ko pade prvi mrak. Pesem za Nika Grafenauerja (Posvečeno Dušanu Pirjevcu) Po Marcinu Svvietlickem Eni muci je ime Atituda. Drugi muci je ime Nečimrna Bit. In potem pride na vrata Gospod Transcendentalni palimpsest. Živeli smo v časih, ko se je Tine Hribar odlično spoznal na poezijo. Santa Cruz I. Zdaj, ko sem se najedel in zložil malo prej kupljene knjige za 2,66 $, postavil steklenico Jim Beama na nočno omarico. Sodobnost 2006 243 Uroš Zupan: Milo tako blizu, da ga lahko vsak trenutek dosežem, bom, preden ugasnem luč in zaspim. prebral še nekaj Snvderjevih pesmi. 11. Dežuje, rahlo prši, po spuščajoči se cesti v Santa Cruzu in vetrobranskih steklih mimo vozečih avtomobilov. Ljudje posedajo po balkonih motelov, na stopnicah, pijejo pivo ali kaj drugega in pasejo oči v sivini Pacifika in njegovih praznih peščenih plaž nekega zgodnjenovembrskega dopoldneva. 244 Sodobnost 2006 Uroš Zupan: Milo San Francisco, november Nekje na sredi bloka med ulico Mission in 24. cesto stoji na vhodu v trgovino, oblečen v uniformo angela varuha, velik, na videz močan, zamorski policaj, ki se me vedno, kadar stopam mimo njega in kupujem vino za bližnjim pultom, dotakne z žalostnim in razočaranim pogledom. Bela golobica Po e. e. cummingsu Noe bi mi zameril, nikoli ne bi izvedel, da se je vesoljni potop že končal, Picasso bi mi zameril, če bi se midva poznala, bi moral narisati kakšnega drugega ptiča. Društvo proti mučenju živali bi mi zamerilo, Sodobnost 2006 245 Uroš Zupan: Milo no, na srečo nihče od mojih sosedov ni njihov član, Benetke bi mi zamerile, če bi vsi ravnali tako kot jaz, bi izgubile eno od svojih znamenitosti in turisti ne bi imeli koga hraniti in kaj slikati, dobro sem vedel, da se bom sam sebi zameril, toda nič na svetu me ni moglo zadržati, da ne bi zagnal tolkala za meso v belo golobico, ki se ni hotela odzvati na nobeno opozorilo in je vsak dan vztrajno puščala kopičke dreka na mojem balkonu. Skoraj ameriška pesem Ravne linije avtoceste so mi prebodle slabo skrpane sanje. V nekaj urah sem izgubil jesen. Kar je ostalo od nje, je bil spomin na rdeča drevesa v Sacramentu. Cez noč smo se vzpeli med zaledenele smreke do položnih smučišč, ki so jih enakomerno obstreljevali snežni topovi. Peljali smo se skozi kavbojski Reno, 246 Sodobnost 2006 Uroš Zupan: Milo natrpan z reklamnimi napisi in razsvetljenimi igralnicami. Zjutraj meje poskušalo oslepiti zgodnje sonce, ki je splezalo čez zasnežene gore. Avion je za sabo puščal belo črto dima nad Salt Lake Citvjem. Grevhoundov avtobus je goltala oranžna sedanjost. Šoferje z oddaljenim glasom oznanil, da smo prispeli, da bo treba zamenjati vozilo. Z nogami sem se dotaknil zemlje. Ko sem zadnjič stal na njej, smo bili še v Kaliforniji. Zajci Zajci v travi poleti nepredstavljivi in oddaljeni kot skriti naklepi ostre svetlobe za hrbtom dolgotrajnega deževja. Mogočne zajčje sledi v snegu; kitajske pismenke na koži brezbrežnega sveta. Globoka belina tisočev raztečenih tačk se lesketa na nebu, tihe ekscentričnosti, ki tolažijo prestrašene otroke. O, mršav mož iz Hadama, zakaj si predstavljaš Sodobnost 2006 247 Uroš Zupan: Milo zlate ptice? O, mršav mož iz Črnuč, zakaj tako hitro sprehajaš drobnega belega zajca? Sonce je že tik nad drevesi, zaljubljeno v nasršene kožuščke, polno megličaste sramežljivosti. Zajci se že srečujejo v šibko zatemnjenih stavkih kot neznanci, ki se nehote dotikajo med plesom. Katedra za literarno zgodovino Večina dobrih pisateljev je: ali Judov ali vsaj latentnih homoseksualcev. Kam spadam, se stroka še ni dokončno odločila. 248 Sodobnost 2006