74
KRONIKA   ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO   31   1983
IVAN ŠKAFAR
1912—1983
FRANC ŠEBJANIČ
Kaj malo bi prispevali k ustvarjalni podobi
in spominu na pokojnega krajevnega zgodo-
vinopisca in bibliografa, duhovnika Ivana
Škafarja, če bi se pri tem togo držali črke zna-
nega latinskega rekla: o mrtvem samo vse
dobro. Še zadnji njegov objavljen prispevek
v Zgodovinskem časopisu (1982, št. 1-2, str.
125—130) je kljub svoji širši izpovednosti na-
ravnan v polemičen dialog, ki bi bil še kako
koristen, če ga ne bi pretrgala njegova nepri-
čakovana (smrt.
Škafarjevo življenjsko pot označuje marsi-
katera podobnost z duhovnikovanji njegovih
rojakov-klerikov med obema vojnama in po
njej. Po isvoji dejavnostni krivulji pa se v ne-
katerih vzgibih in naravnanostih le razlikuje
od svojih katoliških kolegov. To velja pred-
vsem za njegovo proučevalsko in publicistič-
no delo v preteklem četrtstoletju, ko se je
oprijel zgodovinskodokumentarističnega na-
čina pisanja in celo polemičnih konfrontacij
tako s pišočimi katoliškimi rojaki kot tudi z
zgodovinopisci in publicisti drugačnega na-
zorskega kova. Pri tem mu velja izreči priz-
nanje za spoštljiv in toleranten odnos do kri-
tiziranih avtorjev ali oponentskih sobesedni-
kov. Na svojih življenjskih postajah — od Bel-
tinec (kjer se je rodil 6. maja 1912) do izseljen-^
skega delovanja po Vojvodini in Nemčiji (v
obdobju leta 1939) ter župnikovanj v različ-
nih slovenskih in madž. krajih (do leta 1959)
pa vse do zaključne udomitve v Radljah, —
je z veliko mero zanimanja in razgledanosti
skušal osvetljevati pretekla dogajanja rodne-
ga Prekmurja; pri tem mu je pridobljeno zna-
nje madžarskega jezika omogočilo tudi upo-
rabo številnih madžarskih virov.
Škafar je v iteku svojega ustvarjalnega živ-
ljenjskega obdobja v zgodovinopisni perio-
diki, cerkvenih edicijah in regionalnem ka-
toliškem tisku objavil nad 30 razprav in pri-
spevkov s krajevno (ter cerkveno) zgodovin-
sko tematiko, v posebni publikaciji SAZU pa
je leta 1978 izdal priročniško koristno biblio-
grafijo prekmurskih tiskov do leta 1918, ki je
vsekakor plod požrtovalnega zbiranja podat-
kov a je, žal, glede navedb javnih ter zaseb-
nih hranilišč tiskov nekoliko pomanjkljiva ali
morda celo pristranska.
Med pomembnejše Škaf ar j eve razprave in
dokumentacijska poročila velja uvrstiti tele
objave: Družba sv. Mohorja in Slovenska kra-
jina (Knj. glasnik in separat, 1937), Prekmur-
ski pisatelji v Šafafikovi Zgodovini južno-
slov. slovstva (JiS, 1969), Gergur Mekinič
Pythiraeus, hrv. protestantski pisatelj in za-
četki slovstva pri gradiščanskih Hrvatih
(CZN, 1969), Dolnjelendavska rodbina Haholt
in rast njene posesti do leta 1381 (CZN, 1971),
Posest dolnjelendavskih Banfijev leta 1389
(CZN, 1972) in Gradivo za zgodovino kalvini-
zma in luteranstva na ozemlju belmurskega
in beksinškega archidiakonata (AEC 3, 1982).
Na manj raziskanem področju zgodovine
slovenskega vzhoda — in pri tem bi si lahko
priklicali v spomin še vedno veljavno karak-
terizacijo stanja o katerem je na zborovanju
zgodovinarjev v Soboti leta 1959 govoril aka-
demik F. Zwitter, — bo še dolgo zaznaven iz-
pad Skafarjevega publicistično naravnanega
peresa. Slovenski zgodovinarji in kulturna
javnost rodnega Prekmurja pa bodo kljub te-
mu dejstvu znali ceniti njegov prispevek v
zakladnico lokalnega in hkrati tudi nacional-
no pomembnega zgodovinopisja. Zdajšnji in
bodoči raziskovalci slovenstva med Muro in
Rabo bodo še posebej blagrovali njegovo zbi-
rateljsko vnemo, saj jim je le-ta otela uniče-
valnemu »zobu časa« več kot 70 redkih prek-
murskih tiskov.