Slovenska izseljenska književnost 3: Južna Amerika. 407 str.
Temeljno gibalo evropskega hrepenenja je izguba ali oddaljenost zaželenega; močna želja po njegovi izpolnitvi pa je neusahljivi vir umetniških inspiracij. Zapis izseljenske literature v tem hrepenenjskem modelu oblikuje zelo enostavno in ponavljajočo se podobo - njegovo hrepenenje je vedno usmerjeno proti domovini.
Izseljenska književnost se nam tako lahko zazdi zaradi enakomotivnih prvin in podobnih idejnih zasnov zelo šablonska, česar poglobljena literarnozgodovinska raziskava, za razliko od literarne kritike, ne more več zamolčati. Pri vrednotenju zdomske literature pa ne smemo pozabiti na njen posebni položaj ohranjanja identitete in razkrivanja lastne intime ob spremenjenih (največkrat nezaželenih) pogojih življenja. Takšno dihotomijo literarne presoje upoštevajo vsi raziskovalci v monografiji Slovenska izseljenska književnost 3: Južna Amerika (1999). V literarnih delih slovenskih zdomcev opazijo neinovativnost in stilno neusklajenost oziroma razpršenost, vendar se zaradi velike senzibilnosti rajši izognejo poglobljeni literamoteoretski sodbi in poudarjajo pristnost pišče-vih občutij, zaradi dostopnosti najširšemu krogu bralstva pa njihovo prepričljivost. Na osnovi nekaterih literarnih del z visoko umetniško vrednostjo opravičujejo temeljito analizo njihovih celotnih opusov.
Razlog za takšen znanstven pristop je v sami trilogiji večkrat pojasnjen, še najbolj eksplicitno gaje razvezala Helga Glušič v sklepni misli (358): »Raziskava književnosti slovenskih izseljencev ni le izraz znanstvene zagnanosti in potrebe po strokovni infonnaciji, temveč odraz spoštovanja do vsega v izseljenstvu ustvarjenega kulturnega in predvsem književnega bogastva. Strožje vrednotenje kulturne dejavnosti in posebej književnosti, ki nastaja v izseljenstvu, je zaradi tega mnogo težje in zahtevnejše, čeprav je iz obsežnega gradiva mogoče in potrebno poudariti tiste izstopajoče dogodke in osebnosti, ki sodijo v vrhove slovenskega izseljenskega literarnega ustvarjanja.« (poudarila A.Z.S.)
Zdomski literaturi se znanstveno lažje približamo z nadčasovne perspektive, ki ustvarjanje naših izseljencev primerja z (zaradi diskriminacije) »manjšinsko literaturo.«1 Literarni kriteriji pregledovanja njene ustvarjalnosti se morajo
1 O načinu delovanja manjšinske književnosti, kamor prištevamo tudi »literaturo žensk« in ustvarjanje različnih narodnostnih skupnosti, so pisale: Rada Ivekovič, Sudbina »slabog« subjekta i kritika »nastajanja ženske«, Književnost, 41 (1986), št. 8-9; Nina Pelikan Strauss, Rething Feminist Humanism, Philosophy and Literature, 14 (1990),
od »večinske« literature razlikovati: sledijo njenim razvojnim fazam uveljavitve. Tako so začetne publikacije in knjižne objave bolj dokumentaristične, nase glasno opozarjajo s provokativnostjo, največkrat izraženo v radikalno drugačnem družbenopolitičnem prepričanju. Do uveljavitve in javne potrditve označuje prve zapise prezrte2 književnosti popisovalna strast, s katero hočejo umetniki ali raziskovalci čim bolj natančno zabeležiti literarno ustvarjanje, kije bilo prej širšemu krogu javnosti neznano, zamolčano ali narobe predstavljeno. Ker monografija vključuje tudi drugo, primerjalno, redukcijsko in vrednotenjsko fazo, se uspešno približuje svojemu končnemu cilju: vključitvi izseljenske književnosti v širši kontekst slovenske književnosti. Na tej tretji (zadnji) uveljavitveni stopnji, osvobojeni različnih predsodkov (predvsem političnih), pa bo potrebno kriterije izbire v slovenski literarni kanon poostriti, predvsem pa se znebiti sentimentalne strpnosti.
Kvaliteta predstavljenih literarnih del je vplivala tudi na izbor in razmerje znanstvenih metod raziskovalcev. Pri zelo okornih in stereotipnih ustvarjalnih poskusih izseljencev so se avtorji monografije posvetili bolj biografiji, da bi s pestrostjo družbenopolitične in kulturne aktivnosti opravičili svoj izbor, za vse pa je značilna (z vključevanjem v slovenski kontekst sta izjema le Taras Kermauner in Helga Glušič) odsotnost primerjalne metode. Filozofsko metodo je v interpretaciji izseljenske dramatike uspešno vključil Taras Kermauner, motijo le njegovi zaključki posameznih razprav, ki s svojo meditativno nedorečenostjo kršijo okvir znanstveno zastavljene študije.
Knjiga Slovenska izseljenska književnost 3 je kronološko razdeljena na dva večja segmenta: Literarno delo južnoameriških Slovencev pred 2. svetovno vojno in Povojna slovenska književnost v Južni Ameriki. Starejša zdomska literatura je urejena po dvodelni zvrstni tipologiji (proza, poezija), novejša pa po tridelni (proza, poezija, dramatika). O prozi prvega delaje pisala Irene Mislej, poeziji pa seje posvetila Zora Tavčar. Irene Mislej začne prozni pregled z navajanji časopisov (Jadran, Gospodarstvo), glasil in revij (Moje versko življenje, Njiva...) ter njihovih sodelavcev. Kot razlog za relativno skromno literarno
št. 2; Sandra M. Gilbert in Susan Gubar, Sexual Linguistics: Gender, Language, Sexuality, New Literary History, 16 (1985).
2 Težke okoliščine nastanka zdomske literature in začetništvo v novi državi je Janja Žitnik v Uvodu k prvi knjigi (18) s stališča kulturnega in narodnoohranjevalnega pomena primerjala z začetki slovenstva v reformaciji ali s skoraj analognim pomenom čitalniške kulture na Slovenskem.
udejstvovanje navaja pomanjkanje rednih glasil in pravih priložnosti za razvoj vrhunskega kulturnega življenja. Tudi Zora Tavčar v uvodu v razdelek Poezija, kjer povzame ugotovitve svoje raziskave, predvideva, da bi nešolana, a literarno zagnana populacija bolj napredovala, če bi se Slovenci v pionirskih letih naseljevanja v Južno Ameriko združili v okviru zahtevnejše literarne revije, ki ne bi podpirala in razvijala samo narodnobuditeljske in verskovzgojne naloge. Pesnike predvojne generacije (ustvarjali so v letih 1930-1945) imenuje celo stiho-klepci (46), vendar o njihovem pesnjenju razmišlja spoštljivo, saj jih je v tujino prignala ekonomska kriza, Primorce pa tudi beg pred fašizmom. Ta val izseljencev so sestavljali večinoma nižji socialni sloji, katerih literarni zapisi prav zaradi manjše literarne osveščenosti ne morejo biti izvirni.
Zora Tavčarje avtorje, ki so pisali v argentinski tisk omenjenega obdobja, razdelila v dva sklopa. V prvem so predstavljeni trije pesniki, ki so zbrali svoje objavljene in neobjavljene pesmi v rokopisni in tipkopisni zbirki (David Fortu-nat Doktorič, Ivan (Jan) Kacin, Bogomil Trampuž Bratina), drugi sklop pa obravnava ostale pesnike in pesnice ter sodelavce tedanjega argentinskega slovenskega tiska.
Drugi del knjige z naslovom Povojna slovenska književnost v Južni Ameriki je obsežnejši, saj zajema povojno generacijo, s katero seje slovensko kulturno življenje znatno obogatilo. Martin Jevnikar, avtor študije o prozi, pregleda literarno ustvarjanje izseljencev po rodovih. V prvi rod zdomske literature prišteje ustvarjalce, ki so zapustili Slovenijo leta 1945, v drugega približno deset let mlajše sodelavce. Ti so se lahko vkjučili v urejeno kulturno delovanje v Argentini, kije pritegnilo tudi vodilne ustvarjalce z drugih celin. V tretji rod pa je Martin Jevnikar uvrstil vse ustvarjalce, ki so se rodili po letu 1920.
Njegov izčrpen zgodovinski pregled začetkov, kulturnega organiziranja in delovanja ne poda nekega preglednega načrta proznih ustvarjalcev, ampak se bolj ukvarja z urednikovanji in izdajanji naslednjih publikacij: lista Svobodna Slovenija (1941), zbornika Koledar Svobodne Slovenije za leto 1949, revije Med-dobje in informativnega glasila Glas Slovenske kulturne akcije. Osrednjo pozornost pa posveti šestnajstim pisateljem, pri katerih ga zanima tudi izvenkultuma dejavnost.
Helga Glušič preuči poezijo (v razdelku Poezija) glede na pesniške zbirke, pesnikova pomembna obdobja (»begunstvo«, službovanje, obiski in izleti), pogosto pa pesniška dela razvrsti tematološko. V uvodu v svojo raziskavo poudari, da so najstarejši zdomski pesniki izšli iz dominsvetovske duhovne tradicije. Iz nje izvira tudi poezija Tineta Debeljaka, kije v zdomsko poezijo uvedla tema-
tiko domovine in tragičnega slovesa od nje. Pesniško obliko in njeno sporočilo so sprostili šele novi tokovi (pesniki France Papež, Tine Debeljak ml., Vinko Rode). V njihovih pesmih seje poetični svet odprl argentinski pokrajini, kar je poezijo oplemenitilo, poglobila pa sojo socialna in bivanjska vprašanja. Najbolj odkrito, igrivo in ustvarjalno izpovedujejo svoj notranji svet (njihov resnični dom) predstavniki najmlajše generacije, ki se včasih rajši izpovejo v španskem jeziku.
V zadnji raziskavi (Dramatika) izpostavi Taras Kermauner tematološko podobnost dram: vsaj polovica jih zajema snov iz dogodkov druge svetovne vojne in njenih posledic. Meni, da so žanrsko enakopravne dramam iz NOB, za katere tudi velja, da nimajo umetniške vrednosti. Medtem ko so se drame NOB igrale že med samo vojno, so bile drame slovenske politične emigracije v Argentini (SPED) napisane šele po vojni. Taras Kermauner ocenjuje, da jih je premalo za pregledno razvrstitev, čeprav zastopajo isto pomensko strukturo - socialno verski kolektivizem. Razprava kljub želji po »objektivnosti« prehaja v pomensko in versko presojo, celo v sodbe - na to nas avtorefleksivno opozori Kermauner sam.
Najkrajši razdelek Literarno ustvarjanje slovenskih izseljencev v španskem jeziku se zdi zaradi svoje kratke dodatne informacije o najmlajšem rodu, ki piše v španskem jeziku (npr. priznana pisateljica Vlady Kociancich) nepotreben, saj je bila ta logična posledica jezikovne asimilacije omenjena že v prejšnjih uvodnih besedah. Tehtnejše in bližje informativnosti je obsežnejše poglavje Biografije in bibliografije. V njem so namreč zbrani vsi pomembni življenjepisni podatki, ki zaradi usmerjenosti raziskav na literarno delo niso zajeti v osrednjih poglavjih.
Sklepna misel Helge Glušič v Slovenski izseljenski književnosti (od str. 357-360) pomaga bralcem, da si v množici podatkov ustvarijo (ali potrdijo) svojo pravo izbiro najbolj zanimivih in kvalitetnih literarnih del. Avtorica med ustvarjalci prvega vala izpostavi pesniški delež Davida Fortunata Doktoriča, v kulturnem delovanju drugega vala pa poudari publicistično, poetično in organizacijsko dejavnost literarnega zgodovinarja Tineta Debeljaka. Od pripovednikov v tem valu posebej »pohvali« Ruda Jurčeca, od dramatikov Zorka Simčiča ter pesnike Franceta Papeža, Vinka Žitnika in Vinka Rodeta.
Življenje izseljencev, zaznamovano z domotožjem, je narekovalo najprej neinovativne, zgolj narodnoosveščevalne literarne izdelke. Sele drugi val zdomcev je bolj prisluhnil novemu, drugačnemu geografskemu okolju in ustvaril nenavadna, zanimiva in kvalitetna literarna dela. Vse tri knjige raziskave Slovenska
izseljenska književnost sojih dovolj natančno predstavile slovenski javnosti. Zdaj čakajo samo še na enakopravno vključitev v slovensko literarno tradicijo.
Alojzija Zupan Sosič