457 • let. 62, 2/2025 PRIKAZI, RECENZIJE Bojan VRANIĆ POLITIČKE IDEOLOGIJE. OD ISTINE DO TIRANIJE Fakultet političkih nauka in CLIO, Beograd, 2024 154 str., 1.100,00 RSD (ISBN: 978-86-7102-717-5) Delo Bojana Vranića »Politične ideo logije: Od resnice do tiranije« vrača razpravo o ideologiji in ideologijah spet v orbito politologije. Po dolgem času. Po veliki zmagi strankarske liberal- ne demokracije in s tem prilagoditvah delovanja političnega sistema pospeše- ni koncentraciji kapitala na poveč(ev) anem Zahodu se znova pojavlja vpraša- nje, kaj je resnica in kaj laž v politiki. Ta ambicija ni izrastla iz kritike kapitaliz- ma, temveč ob boku razprave o kovidi- zaciji politike in trampizaciji. Trumpu gre zasluga, da je razpravo o dejstvih nadgradil s pojmom »alternativna dej- stva« in s tem v jedru kapitalistične de- mokracije spodnesel samorazumevanje zahodnega sveta kot neproblematične v nedogled se perpetuirajoče resnice, ki ji samozaverovano mirnost najedata azijski avtoritarizem zlasti ruskega ter kitajskega tipa in hkrati vedno prisotna fantazma tu za vogalom prežečega so- cializma ali komunizma, ki vsi skupaj proizvajajo laži in poskušajo zaslepiti jasnost vpogleda zahodnih množic v j edro resnice. Trumpova zmaga, ugo- tavlja Vranić, je »odprla vrata boju gle- de tega, kaj je resnično in lažno v poli- tiki« (str. 10). V uvodu Vranić v izhodišče svoje razprave postavlja razmerje med resni- co in lažjo. Navrže trditev, da sta »kriza resnice in neulovljivost znanja o politi- ki značilnosti sodobne družbe. Politič- ni odnosi in orientacije so bili v pretek- losti bistveno bolj trdni« (str. 10). Tako so lahko politični voditelji lažje narisali nasprotnika na platna prepoznavnosti svojim privržencem in politika je s tem dobila jasnost in predvidljivost. Vranić je delo razdelil na tri sklope in jih naslovil s tremi vprašanji: 1. česa ne vemo o političnih ideologijah; 2. kaj vemo o političnih ideologijah; 3. kaj lahko rečemo o političnih ideologijah. Prvo poglavje začenja s prepriča- njem, da se »z ideologijami govori nekaj pomembnega, vendar se našemu jeziku izmika narava znanj, ki jih one repro- ducirajo« (str. 16). Za Vranića so ideologije »(kolektiv- na) akcija, ki je usmerjena k anticipira- nju spremembe vedenja v svetu okrog nas« (str. 21). Po pravilu je svet, ki nas obkroža, razumljen negativno: nesvo- boden, nepravičen, neenakopraven in celo nenaraven. V jeziku politične zna- nosti je jasno, da »ideologija predpo- stavlja polariziran svet« in tako »tam, kjer ni polarizacije, kjer vlada enoumje, ni družbene potrebe po ideologiji« (str. 22). V posebnem poglavju se Vranić lo- teva nekaj Marxovih označb ideologi- je, začenši z najbolj uveljavljeno, da je ideologija lažna oz. sprevrnjena zavest. Najprej opozarja na Marxovo misel iz Nemške ideologije; Marx zapiše, da poznamo eno samo znanost, znanost zgodovine, pri čemer se »skoraj vsa ideologija reducira na preobrnjeno poj- movanje te zgodovine ali na popolno abstrakcijo od nje. Ideologija sama je le 458 TEORIJA IN PRAKSA ena od strani te zgodovine« (str. 25). Pri tem Vranić opozarja, da se v ideologijo vriva »razredni interes kot resničnostni princip«. Marx govori tudi o vladajoči ideologiji, ki je ideologija vladajočega razreda, v povezavi z zgodovino pa je za Vranića ideologija »preoblikovanje zgodovine, tako da ustreza vladajoče- mu razredu, da ponudi legitimnost ure- ditvi, ki drži naključne individue zasu- žnjene v lažni predstavi o materialnih pogojih eksistence« (str. 27). Vranić navaja tudi Marxovo misel o tem, da zavest ne more biti nič drugega kot ozaveščena bit, bit ljudi pa je njihov stvarni življenjski proces. In naprej: »Zavest ne določa življenja, temveč živ- ljenje določa zavest.« Vranić vključuje tudi Marxov koncept fertišizacije blaga, ki omogoča razumevanje popolne spre- jemljivosti kapitalističnega izkoriščanja delavcev. Za Vranića je ideologija »integralni del našega strukturiranja političnega sveta« (str. 35). Od tu naprej se ukvarja s problemom jezika v ideologiji. Poglavje o tem, kaj vemo o politič- nih ideologijah, zastavi s Karlom Po- pprom in Hannah Arendt. Oba namreč gledata na ideologijo kot na »patologijo zgodovine, ki vodi v totalitarizem« (str. 49–50). Nato pa se obsežno posveti delu Karla Mannheima Ideologija in utopi- ja, pri čemer je izhodišče, kako ljudje dejansko mislijo v javnem življenju in politiki kot instrumentu kolektivnega delovanja. Vranić je prepričan, da je prav Mannheim dosegel, »da se dome- na političnih ideologij prezrači« (str. 59). Nato se Vranić posveti diskurziv- nemu pristopu, po katerem je ideolo- gija reprodukcija teksta in govora, sledi obravnava sociopsiholoških teorij ideo- logije. Tu omenja tudi delo Daniela Bela Konec ideologij, katerega glavna poanta je v tem, da so politične ideje izčrpane in da gre v politiki samo še za bitko med posamezniki glede tega, kdo lahko zagotovi večjo gospodarsko rast in ma- terialno bogastvo. Vranić koncept ideologije postavlja tudi v razmerje do politične socializaci- je in politične kulture (Almond, Verba). Potem se na kratko ustavi pri kri- tični teorij družbe, ki ji gre za razkrin- kanje vladanja, tudi tako, da reflektira ideologijo in s tem upa na prispevek k procesu emancipacije človeštva. Prek Gramscija pride do Althusserja ter nje- govih ideoloških aparatov in koncepta interpelacije. Pri poststrukturalizmu Vranić opazi predvsem koncept pri- povedovanja zgodb, pri katerem je v ospredju osebna izkušnja, ter koncept narativa, ki stavi na mite in legende. Nato se Vranić posveti delu Micha- ela Freedena, ki izhaja iz predpostavke, da je za analizo relevantno samo tisto mišljenje, ki se smiselno lahko poveže z vedenjem. Zanima ga, kako ljudje po- litično mislijo: »Vloga misli je, da vede- nju da strukturo, ki mu zagotavlja kon- sistentnost in predvidljivost« (str. 89). V tretjem razdelku se Vranić ukvar- ja s tem, kar lahko napišemo o politič- nih ideologijah. Nekako povzema že povedano in postreže z nekaj primeri uporabnosti analize ideologemov. Delo Bojana Vranića je dobra osve- žitev razprav o ideologiji, o razmerju med resnico, ideologijo, znanostjo in politiko ter o njenem pomenu za delo- vanje politike. Igor LUKŠIČ 459 • let. 62, 2/2025 Sergije DIMITRIJEVIĆ TUJI KAPITAL V GOSPODARSTVU BIVŠE JUGOSLAVIJE Sophia, Ljubljana 2023 386 strani, prevod Marko Kržan, 23,00 EUR (ISBN: 978-961-7003-91-8) Prevod pričujoče knjige smo dobili 65 let po njenem izidu. Knjiga je av- torjeva doktorska disertacija, ki jo je zagovarjal leta 1957 na Pravni fakulteti Univerze v Beogradu in je leto pozneje izšla v novoustanovljeni knjižni zbir- ki z naslovom Ekonomska biblioteka. Zbirko je spodbudila takratna Zveza ekonomistov Jugoslavije, posvojila pa jo je beograjska založba Nolit. Ta knjižna zbirka je bila prva pomembna prido- bitev povojnega vzleta jugoslovanskih ekonomistov, ki so odločilno vplivali na univerzitetno izobraževanje eko- nomistov vse do razpada Jugoslavije. Snovalci zbirke so načrtovali izdajanje šestih knjig letno: dveh monografij te- oretične narave, dveh monografij iz uporabnih ekonomskih disciplin, ene monografije s področja drugih eko- nomskih disciplin (ekonomska zgo- dovina, ekonomska statistika itd.) in enega prevoda tuje knjige. V nekaj letih se je v zbirki nabralo precej zanimivih knjig. Med slovenskimi avtorji so svoje mesto v njej našli Ivan Lavrač, Aleksan- der Bajt in Dolfe Vogelnik. Dimitrije- vićeva knjiga je seveda zasedla mesto, namenjeno ekonomski zgodovini. Ni nepomembno, da je knjiga izšla ob koncu obdobja, ko je imela gospodar- ska zgodovina Jugoslavije zagotovljeno mesto v predmetnikih jugoslovanskih ekonomskih fakultet, pa tudi dejstvo, da so bile nekatere pomembne doktor- ske disertacije s področja ekonomije pridobljene prav na pravnih fakultetah. Gospodarska zgodovina je bila posto- poma izločena iz študijskih programov, doktorske disertacije s področja ekono- mije pa so se s pravnih preselile na eko- nomske fakultete. Zanimanje za gospo- darsko zgodovino je izginjalo tako med ekonomisti kot zgodovinarji, živela je v senci paradnih disciplin. Ni mogoče ugotoviti, kakšen je bil vpliv Dimitrijevićeve knjige ob njenem izidu. Vsaj v vodilnih ekonomskih re- vijah tistega časa nisem našel njene predstavitve. Pri nas so knjigo poznali starejši gospodarski zgodovinarji. Sam avtor se je po njenem izidu usmeril v preučevanje delavskega gibanja v Sr- biji in Jugoslaviji, srednjeveške srbske zgodovine in numizmatike. Vprašamo se torej lahko, zakaj naj bi bil prevod te knjige danes zanimiv za slovenske bralce. Moj odgovor je, da zaradi po- dobnih razlogov, kot v času njenega iz- ida. To je bil čas, v katerem je obstajalo precejšnje zanimanje za zgodovino ka- pitalizma na ozemlju takratne Jugosla- vije. Kapitalizem je znova tukaj, z njim pa tudi tuji kapital in prakse, ki jih je socialistična doba prekinila. Pri tem je zanimivo, da prevod knjige ni nastal na pobudo ekonomistov ali zgodovinar- jev. Pobuda je prišla iz kroga sociolo- gov, zbranih okoli dr. Rastka Močnika, zlasti njenega prevajalca dr. Marka Kr- žana, ki želijo s svojimi prizadevanji – zlasti v okvirih Založbe */cf in založbe Sophia – obuditi zanimanje za pri nas pozabljeno področje gospodarskega razvoja, ki je izginilo z ekonomskih fa- kultet. Natančneje, gre za enega izmed pristopov pri obravnavi gospodarskega razvoja, ki poudarja razvojno odvisnost 460 TEORIJA IN PRAKSA in s katerim se v naše intelektualno okolje vrača zanimanje za imperiali- zem, monopolni kapitalizem, finančni kapital, odnose med centrom in peri- ferijo. V dobi socializma smo lahko o tem brali v številnih prevedenih delih, ki so teoretično in empirično obrav- navala izkušnje dežel v razvoju, kar so nekateri ekonomisti poskušali prena- šati tudi v domače razprave med razvi- timi in nerazvitimi. Ta pristop ne sodi v glavni tok prevladujoče, tj. ameriške ekonomske misli, ki v celoti prevladuje tudi v našem izobraževalnem sistemu. Zato je tudi pojmovanje gospodarskega razvoja in modernizacije pri nas pod velikim vplivom utemeljevanja vloge tujih neposrednih investicij, o čemer priča tudi nedavni zapis glavnega eko- nomista Gospodarske zbornice Slove- nije v časniku Delo, v katerem beremo, da bi bolj morali spodbujati ambicioz- nost svojih izvoznih šampionov, vklju- čevanje v verige vrednosti multinacio- nalk in slednje privabiti, da investirajo v slovensko gospodarstvo. Opozorim naj na primer na delovanje Ameriške gospodarske zbornice v Sloveniji (Am- cham Slovenija), Britansko-slovenske gospodarske zbornice – BSCC, Sloven- sko-nemške gospodarske zbornice, Av- strijsko-slovenske trgovinske zbornice, ki včasih razumejo pojem poslovnega okolja zelo široko in želijo vplivati tudi na delovanje družbenih podsistemov, kot so na primer zdravstvo, izobraže- vanje, socialna zavarovanja, davki ipd. Brez kakršne koli zadrege lahko zapi- šem, da je njihova temeljna naloga vpli- vati na državno politiko, ki naj bi sledi- la njihovim poslovnim ciljem. Gledano s tega zornega kota je Di- mitrijevićeva knjiga naravnost izjemna demonstracija analiziranja, razume- vanja in ocenjevanja ekonomskega in političnega razvoja kake dežele v luči vpliva tujine in tujega kapitala. Zani- mal ga je vpliv tujega kapitala na jugo- slovansko gospodarstvo med svetovni- ma vojnama ter na zunanjo in notranjo politiko države. Njegovo temeljno spo- ročilo je bilo, da je takratni Jugoslaviji, ob velikosrbski buržoaziji, narekoval tuji kapital, oba skupaj pa sta pomenila (pre)vlado finančnega kapitala. Ocenil je, da je imel tuji kapital negativen vpliv na gospodarski razvoj in družbene od- nose v takratni državi. Jasno je, da je bila v skladu s socialistično usmeritvijo države po drugi svetovni vojni odpra- va tujega kapitala prvi pogoj oblikova- nja plansko usmerjanega in na državni last nini temelječega gospodarstva. Dimitrijević je svoje raziskovanje tujega kapitala opravil na bogatem fon- du 5000 svežnjev dokumentov o posa- meznih podjetjih, zbranih pri Upravi za ljudsko premoženje in Gospodarskemu svetu FLRJ. Iz dokumentov je pridobil verodostojne podatke o naložbah tuje- ga kapitala v jugoslovanskih podjetjih okoli leta 1940, o odvisnosti teh podjetij od tujine in o politikah njihovih lastni- kov. Slika seveda ni bila popolna, saj pridobljeni podatki zaradi povsem ute- meljenih objektivnih razlogov, ki jih je pojasnil, niso zajeli vseh podjetij. Poleg tega, da je posebno pozornost namenil podjetjem, ki so delovala kot delniške družbe – ne glede na to, ali so delova- le kot podružnice (namesto delniškega kapitala so izkazovale dotirani kapital) ali kot domače delniške družbe (s celot- nim ali delnim tujim kapitalom) – je pomembno tudi to, da v raziskavo ni vključil tujih virov v obliki državnih 461 • let. 62, 2/2025 oziroma javnih posojil oziroma posojil- nega kapitala na sploh. Dimitrijevićeva ocena je nedvoum- na: jugoslovansko gospodarstvo je bilo privesek razvitih industrijskih držav in je imelo polkolonialni značaj, za katere- ga je značilen odnos med metropolami in kolonijami, med centrom in perife- rijo, odnos, v katerem tuji in domači kapital nista bila v tekmovalnem ali konfliktnem razmerju, saj je tuji kapi- tal pletel mrežo odvisnosti s pomočjo domačega. Verige vrednosti, kot se jim dandanes reče, pa so delovale tako, da so črpale iz ekstraktivnih dejavnosti, onemogočale organsko povezavo med domačimi surovinskimi oziroma ek- straktivnimi dejavnostmi in predelo- valnimi industrijami oziroma panoga- mi, ki so proizvajale predmete končne porabe. Nad njimi pa je bedel finančni kapital, ki je obvladoval jugoslovansko bančništvo. Dimitrijevićevo knjigo bi morali vzeti kot enega od mogočih zgledov za obravnavo vpliva tujine na sodobno slo- vensko gospodarstvo in politiko. Če se je Dimitrijević moral prebijati od spo- daj navzgor in je iz arhivskega gradiva sestavljal celovite slike, pa zdaj lahko začnemo tudi od zgoraj navzdol, kar omogočajo statistični podatki Banke Slovenije o tujih investicijah in finanč- nih računih, iz katerih lahko s ptičje perspektive razberemo težo tujega ka- pitala v slovenskem gospodarstvu, in se potem spuščamo navzdol po panogah in področjih ter posameznih subjektih. Kar se je nekoč dogajalo pod vplivom posameznih tujih držav in njihovih ka- pitalov, dandanes poteka v okviru insti- tucionalne ureditve Evropske unije. Da v njej sobivata center in periferija, vsaj od krize 2007/2008 ni več skrivnost. Neven BORAK