Janiiš Golec: Cesarjeva pištola. (Odlomek iz vojnih spominov.) K staroavstrijskemu pešpolku 97. smo dobili koncem vojneg* leta 1915 stotnika Pero Petrasa od karlovaškega polka. . , Petras je bil po rodu Ličan, visoke rasti, močne postave, lepega obraza, katerega sta izklesovala dolga konca črnlh nrnstač v lioansko posebnost. Bil je že koj na prvi pogled celi junak, mirnega vedenja ter redkobeseden. S »vojo mimostjo ter ravnodušnostjo in to v najbolj nevamih in odločilnih trenutkih si je priklenil nase srca sotovarišev in moštva. V drugem vojnem letu 1915 ni nosil pri našem polku stobeden od častnikov ne sablje ne samokresa. Za na pot in boj je bil oficir tedaj oborožen s palico, ki je izdala v slučaiju potrebe mnogo več nego nerodna sablja. Naš ličanski Pero je že prinesel seboj od Hrvatov dolgo, grčavo batino, ki je bila na spodnjem koncu mocno okovana in bi bila v slučaju zamaha oznanjevalka smrti. Kljub izredni moci se ni ponašal Petras nikdar, da bi bil pretepaval lastno moštvo, ali vihtel okovano palico po glavah Rusov. Tako nekako v sredini vojnega leta 1916 je izdal cesar Karol povelje, da mora nositi vsak oficir na fronti v ozadju ¦sabljo, v strelskem jarku samokres. Temu povelju se ni ustavljal nikdo, le Pero Petras ni hotel kar meni in tebi nič-odložiti svoje lesene spremljevalke. Ker ga je oberst le silil na izpolnitev cesarjevega povelja, je stopil necega dne k meni in me prosil: »Čuješ, pope, piši Ti cesarju, naj mi pošlje pištolo zastonj, ker sam si je ne kupim.« Gledal sem sprva prijatelja zaoudeno, a on je bil resnega mnenja, da mu mora cesar sam poslati zapovedano orožje, ker Petrasu je nabava predraga. Povdarjal je, da bi pisal sam, pa mu ne gre nemščina v taki oglajenosti izpod peresa, da bi bila dovolj zlikana za cesarjev razum. Domenila sva se v toliko, da mi je prinesel prijatelj v hrvaščini sestavljeno prošnjo na cesarja in moja naloga je bila samo ta, da sem to prestavil v avstrijski vojski uradni jezik. Čisto pisano prošnjo, ki je bila naslovljena na pisamo Njegovega Veličanstva cesarja Karla, je podpisal stotnik Pero Petras. Prošnja je bila prav kratka in uteineljena s pripombo, da ima podpisani doma dnižino in izdatek za novo pištolo bi obcutila žena ter deca. Petrasovi ulogi so se posmihali vsi višji predstojniki, skozi katerih roke je romala, predno jo je prejel sam cesar. Seve, nikdo ni verjel, da bo najvišji poveljnik avstrijske armade sploh odgovoril smešni ulogi priprostega oficirja. Prošnjiku ni bilo prav nič za pištolo, on je hotel le obdržati v slučaju zavrnitve prošnje batmo. Lepega dne je prinesel sel od divizije v polkovno pisarno zabojček, kojega sprejem je moral potrditi sam oberst. Posiljka je bila iz dvorne pisarne na Ehmaju, je imela po prvem omotu še druzega, na katerem so se glasile besede: C. in kr. stotniku P. Petrasu! Vse je bilo radovedno: ali se skriva za tem drugim naslovom od cesarja podarjena pištola, ali resen poduk, ikako se drzne navaden oficir nadlegovati zaposlenega cesarja s takimi malenkostmi kakor je en samokres. Pošiljka iz najvišjih rok je zahtevala, da je poklical oberst prosilca Petrasa in celi častniški zbor, vpričo katerega so se vedno razdeljevali cesarski darovi, odlikovanija in ukori. Ko je bilo vse zbrano krog zavojoka, je poveljnik polka razmotal drugi ovoj in potegnil izpod tega pismo z lastnoročnim podpisom cesarja Karla. Pismo je oznanjalo, da cesarja veseli, ker ima tako odkrite častnike, in radi odlaitosti mu pošilja svojo lastno pišfolo, katero je nosil še kot prestolonaslednik pri pregledu italijaaske fronte. Od cesarja s pištolo odlikovani Petras je stal zravnan kot sveča, le miganje s konci mustač nam je oznanjalo njegovo ginjenost ter veselje, da je pogodil prav, ko se je drznil prositi on edini v celi avstro-ogrski vojski mladega cesarja za podaritev orožja. Oberst ga je pozval, naj stopi k zavoju, naj vzaime sam iz njega v usnjato torbico vtaknjeno pištolo, ki se je dala opasati s pasom. Petras se je pokoril temu pozivu, a predno si je pritrdil krog ledenj cesarsko darilo, je še odprl tortbo in porinil v njo cesarjevo pismo. Oberst mu je cestifal prvi k daru ter odlikovanju., za njim dmgi tovariši, vendar ti bolj iz nevošljivosti nego iz odkritosrčnega prijatelstva. Da ste ga videli tega visokoraslega Ličana, v kako veselje ter ponos mu je bila ta pistola. Opasan je bil z njo podnevu, v službi, pri kosilu in večerji in še ponoči, ako se je slekel, mu je bila pištola za zglavje. Nikomur ni maral pokazati orožja, le meni je nekoč omenil, da je vtaknil v torbico poleg cesarjevega pisma tudi testament za svojega najstarejšega sinka. Bil je že uverjen tedaj, da kljub obdarovanju s cesarsko pištolo vojne ne bo preživel in naj odpošljem po njegovi smrti visoko odlikovanje ženi In deci v Karlovac. Ob Dnjestru je bil naš polk, ko je stotnik Pero Petras še bil vedno skrbno opasan s cesarjevo pištolo. Začela se je ona znana in za avstrijsko vojsko porazna Brusilova ruska ofenziva. Fronto pred Petrasovim bataljonom so napadli po artilerijski predpripravi kozaki. Ruski znatni premoči »e je posrečilo, da so zavzeli za nekaj časa posiojanke. Pri tem boju je bilo vec od naše strani ubitih, ranjenih ter ujetih. Stotnik Pero Petras je bil tudi izghiil in nikdo ni videl, da bi ga bili odgnali kozakl. Še le temeljitemu iskanju njegovega zvestega sluge po vrbini ob Dnjestru se je posrečilo, da je razvozljal uganko z izginulim stotnikom. Šli smo pogledat k reki in nudil se nam je tale, zame nezabni prizor: Pero Petras in ruski kozak sta ležala oba v znak — mrtva. Petrasova desnica je še vedno segala proti vratu kozaku in ta se je oprijemal z eno roko stotnikovega pasu, na katerega je bila pritrjena cesarjeva pištola! Natančnejši pregled žalostnega položaja nam je jasno povedal, da je bil pokojni Petras v boju za posest postojanke ranjen od puškine kroglje v desno stegno. Izstrelek mu je preluknjal glavno žilo in rajni se je potegnil v vrbovje ob Dnjestru, da bi si z močno prevezo ustavil kri ter si otel življenje. Pri obvezovanju ranjene noge ga je zalotil kozak in ti so bili vsi pohlepni po avstrijskih samokresih kakor volkovi na človeško kri. Za cesarjevo pištolo se je vnel med obema srdit boj, o katerem so pričale udrtine v pesku. Petras je bil močneiši od kozaka, a ga ni ustrelil iz cesarjevega orožja, ampak mu je zlomil z desnico goltanec. Med ruvanjem za pištolo je izkrvavel stotnik in tako «ta padla oba nasprotnika majki smrti v krilo: eden radi pomanjkanja krvi, drugi s strtim grlom. — Od cesarja podarjena pištola je romala iz gališke fronte na naslov Petrasovega najstarejšega sinka, ki je bival tedaj v oskrbi matere v Karlovcu! Slutnja Pero Petrasa, da cesarjeve pištole ne bo odnesel sam iz vojne, se je uresničila. Njegove kosti pocivajo ob Dnjestru, tik njega ruski kozak, ki je bil gotovo edini, kateremu je pretrgala nit življenja Petrasova orjaška desnica, ki je branila do smrti od cesarja podarjeno pištolo. '