GLAS
LETO XIX. ŠT. 36 (903) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 9. OKTOBRA 2014
NOVI
CENA 1 EVRO 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
Uvodnik
Ambrož Kodelja
Nekaj misli ob
sinodi o družini
  d 5. do 19 oktobra je v Vatikanu sinoda o
družini. Razpravlja se o pastoralnih izzivih
in evangelizaciji družine. Priprave na to si-
nodo z razliko od prejšnjih so pokazale, da bo
omogočena odkrita razprava o perečih temah, ki
zadevajo zakon in družino. Na sinodi sodeluje
253 škofov, kardinalov in strokovnjakov, med nji-
mi je 25 vodij vatikanskih uradov, 114 predstav-
nikov škofovskih konferenc, med njimi je tudi
novomeški škof Andrej Glavan in še 14 zakonskih
parov. Dunajski kardinal Schönboren se je pozi-
tivno izrazil o pripravi na sinodo samo. Kot po-
sebnost je tudi ta, da bodo najprej spregovorili
laiki in šele potem škofje in ostali kardinali.
Čeprav poudarjam: “Laiki na sinodi ne bodo ime-
li pravice glasovanja”!
Sinoda se je pripravljala na podlagi ankete, ki so
jo razposlali vsem škofom po svetu. Tu je zopet
zapletljaj: “Zelo malo škofij je dalo možnost, da
so na vprašanja odgovorili lahko vsi, ki so želeli.
Prav tako velika večina škofij ni sporočila rezul-
tatov o anketi.
Članki, ki se pojavljajo v tisku o vprašanjih, ki naj
bi jih sinoda obravnavala, so zelo pomembni za
življenje sodobnega kristjana in predvsem zakon-
cev.
Priznati je treba, da marsikje v svetu ni več pou-
darka na družini kot na neko trdno vez med
možem in ženo. Prav tako so se pojavile nove
oblike družin, kar jih prej, vsaj nekatere, nismo
poznali. Za kristjana ostaja vrednota družine prav
v trajnosti zakonske zveze. To je glasno sporočilo
pet kardinalov, ki so izdali knjigo z naslovom:
“Ostati v Kritusovi resnici – zakon in obhajilo, v
katoliški Cerkvi”. Ta knjiga je nastala kmalu po
letošnjem februarju, ko je kardinal Walter Kaspers
na zboru kardinalov razmišljal, ali ne bi dopustili
po nekem obdobju tudi ločenim in ponovno po-
ročenim prejemati obhajilo. Pri tem ga je podprl
sam papež. Na oba se je vsula kritika. Papež
Frančišek pa je lepo odgovoril: “Cenjeni, ne za-
pravljajte svoje energije za spopadanje, ampak iz-
koristite jo za ustvarjanje in predvsem ljubezen”!
Vedeti moramo, da so nekatere spremembe v Cer-
kvi nujne, ne iz koristoljubja ali neke ugodnosti,
ampak predvsem zato, da bi Cerkev postajala zve-
sta Jezusovemu nauku v sedanjem času. Če bi
prišlo do kakršne koli spremembe, ne bi bil spre-
menjen Jezusov nauk, ampak bi bila o tem nauku
prikazana razlaga, ki bi ustrezala sedanjemu času.
Vsi vemo, da pri verskih dogmah ni mogoča no-
bena demokracija, ker kristjan veruje, da so te od
Boga. Po svetu so o določenih problemih, ki se
tičejo zakonskega življenja, izredno ostre debate.
Res je, da teh pri nas ne zapažamo, ne zato, ker
pri nas teh problemov ni, ampak zato, ker smo
še vedno ujeti v neke časovne kalupe, ko si veli-
kokrat ne upamo spregovoriti glasno in tudi po-
vedati problemov, ki so na teh področjih.
Temeljna zadeva pri vseh cerkvenih problemih
je v tem, da se je treba vračati h koreninam; kaj
bi Jezus v tem primeru naredil? Bi postavil jasne
cilje, ali bi ravnal evangeljsko in bi dogodke in
življenje presojal v luči usmiljenja in ljubezni …
Cerkveno vodstvo bo moralo prisluhniti težavam
oseb, ki iskreno verujejo, ali celo bi želeli verovati,
pa jih cerkveni predpisi ovirajo, ker so se znašli v
takšni in takšni življenjski situaciji. Končno, ali
se ni Jezus, kar lepo spoznamo v evangeliju, uk-
varjal prav s takšnimi ljudmi? Zgledni verniki,
danes bi rekli nedeljniki – so bili zanj manj po-
membni, čeprav jih ni podcenjeval.
/ str. 2
O
Pogovor
Objavljamo
odmeven
intervju, ki ga je
kardinal Franc
Rode ob 80-letnici
dal za Slovensko
tiskovno agencijo 3
Foto D&M
Zapustil nas je priljubljen goriški duhovnik 
“Zbogom, gospod Cvetko, moli za
našo Gorico!”
   bogom, gospod
Cvetko, moli za
našo Gorico”, so
bile besede izrečene v slo-
venskem jeziku, s katerimi je
nadškof Redaelli sklenil svo-
jo misel med pogrebnim bo-
goslužnim slovesom v go-
riški stolnici v petek, 3. ok-
tobra, vpričo kakih štiridese-
tih slovenskih in italijanskih
soobratov somaševalcev ter
številnega duhovno zbrane-
ga in ganjenega občestva
vernikov, hvalo in zahvalo
pok. msgr. Cvetku Žbogarju
za življenje, ki ga je Bogu in
ljudem naše krajevne Cerkve
daroval.
Gospod Cvetko je nedvom-
no vreden našega hvaležne-
ga spomina. Želel bi, da bi k
temu pripomogle, kar se da,
tudi besede, ki sledijo. Črpam jih iz njegovega la-
stnoročnega teksta Kratek življenjepis, ki ga je na-
pisal pred kakim letom. Pravi, da izhaja iz revne, a
slovenske zavedne družine. Doma z Banjške plano-
te se je preselila v Gorico. Oče (Franc) je dobil delo
nadškofijskega kočijaža, ko so bili avtomobili še ve-
lika redkost. Moral je torej skrbeti za nadškofove
prevoze in teh ni bilo malo, če pomislino na oze-
meljsko obširnost tedanje goriške nadškofije. Prvo
domovanje v Gorici je družina dobila na Livadi,
kjer se je Cvetko rodil 20. marca 1923.
/ str. 5
msgr. Oskar Simčič
“Z
www.noviglas.eu
Jesen ob Rabeljskem jezeru
Papež Frančišek je 14 mesecev po odstopu
ljubljanskega nadškofa in metropolita dr.
Antona Stresa na to mesto imenoval vodjo
slovenskih frančiškanov p. Staneta Zoreta.
Novico je v soboto, 4. oktobra, na god sv.
Frančiška, sporočil apostolski nuncij Juliusz
Janusz, javnosti pa so jo predstavili na
novinarski konferenci Slovenske škofovske
konference (SŠK) točno opoldan.
Nikomur ni ostala skrita simbolika papeževega
imenovanja novega slovenskega nadškofa, ki
bo vodil ljubljansko nadškofijo, saj prihaja iz
vrst reda frančiškanov, redovniškega reda, ki
ima svojega začetnika v svetem Frančišku.
P. Stane Zore je na dan imenovanja za
ljubljanskega nadškofa in ob prazniku sv.
Frančiška zvečer vodil slovesno mašo v
frančiškanski cerkvi na ljubljanskem
Tromostovju, kjer je doslej deloval kot vodja
slovenskih frančiškanov.
/ str. 4
P. Stane Zore novi ljubljanski
nadškof in metropolit
Svet okrog nas
9. oktobra 20142
Povejmo na glas
Veliki kapitali grozijo Renziju
Reforma deželnega zdravstva 
Upoštevane so tudi pravice
slovenske narodnosti
  eželna zdravstvena refor-
ma je lahko tudi sred-
stvo, da se zakoličijo do-
ločene narodno-jezikovne pravi-
ce, ki naj bi bile samoumevne –
a navadno ni tako. “Pripravila
sva vrsto dopolnil k zakonu, ki so
naposled tudi prodrla. Prvič so se
v deželni zakon zapisali dvoje-
zični nazivi vseh sedmih občin,
ki so tudi po statutu uradno dvo-
jezične, se pravi Dolina, Repen-
tabor, Zgonik, Devin-Nabrežina,
Doberdob, Sovodnje ob Soči in
Števerjan. Doslej je to občasno
veljalo le za Dolino, medtem ko
so vse ostale deželni zakoni do-
sledno obravnavali le v italijanski
inačici. Z goriškim kolegom Die-
gom Morettijem pa sva vnesla tu-
di dopolnilo, ki deželni odbor
obvezuje, da sprejme ciljni pro-
jekt o čezmejnem zdravstvu, kar
D naj bi pospešeno urejalo in raz-vijalo že obstoječe dogovore o so-delovanju med slovenskimi in
italijanskimi zdravstvenimi
strukturami”, pojasnjujeta dežel-
na svetnika SSk Igor Gabrovec in
DS Stefano Ukmar. “Posebej po-
membno pa je najino dopolnilo,
ki v deželno reformo izrecno za-
piše obvezo, da zdravstve-
na podjetja na območju
dvaintridesetih zaščite-
nih občin spoštujejo pra-
vice, zapisane v 8. členu
zaščitnega zakona o zago-
tavljanju dvojezičnosti
javnih storitev. Glede ko-
munikacije pa to načelo
razširimo tudi na furlan-
ski in nemški jezik za ob-
močja, kjer je priznana
njuna raba”, sta še pou-
darila Ukmar in Gabro-
vec. V primeru zaščitene narod-
ne skupnosti se zahtevi po kvali-
teti, varčnosti in učinkovitosti
zdravstvenih storitev dodaja
načelo, da so le-te spoštljive tudi
do večjezičnega značaja deželne-
ga ozemlja. Navedenim dopolni-
lom, v katerih sta deželna svetni-
ka Gabrovec in Ukmar upošteva-
la tudi predloge, ki sta jih na av-
dicijah v pristojni komisiji začet-
ka meseca septembra izrekli
krovni organizaciji SKGZ in SSO,
je v avli deželnega sveta odkrito
nasprotovala le svetniška skupina
Forza Italia.
Deželna uprava se je nato s spre-
jetjem resolucije o Slovenski so-
cio-psiho-pedagoški službi na
pobudo obeh slovenskih dežel-
nih svetnikov obvezala, da bo de-
lovanje pomembne zdravstveno-
svetovalne storitve v korist otrok,
mladostnikov in njihovih družin
še utrdila ter njen obseg razširila
tudi na goriško in videmsko po-
krajino. “SSPPS je nastala pred
več kot tridesetimi leti in kljub
težavam ter po zaslugi požrtvo-
valnih strokovnjakinj in strokov-
njakov vztrajala vse do danes,
čeprav trenutno ne razpolaga s
samostojnim sedežem in tudi ni-
ma slovensko govorečega in pol-
nomočnega poslovodje, ki bi vo-
dil popolno strokovno ekipo”, je
še dejal deželni svetnik SSk Igor
Gabrovec, ki je deželno odborni-
co posebej spomnil na zagotovi-
la, ki jih je pred leti potrdil že
njen predhodnik Kosic. “Institu-
cionalne obveze – tako Ukmar in
Gabrovec - ne zastarajo, tako da
danes slovenska narodna skup-
nost pričakuje ponovno stabili-
zacijo in pravzaprav utrditev Slo-
venske socio-psiho-pedagoške
službe, ki je v teh desetletjih ve-
stno in uspešno stala ob strani
pomoči potrebnih otrok, njiho-
vim družinam in tudi šolam”.
  vropski poslanec Lojze
Peterle (EPP/NSi) je ob
podpori kolegov Milana
Zvera (EPP/SDS), Romane
Tomc (EPP/SDS), Franca Bogo-
viča (EPP/SLS) in Patricije Šulin
(EPP/SDS) za nagrado
Državljan Evrope predla-
gal akademika, pisatelja
in prevajalca Alojza Rebu-
lo.
Kot so zapisali v utemel-
jitvi nominacije, Rebula v
svojih delih neutrudno
izpostavlja vprašanja de-
mokracije, pluralnosti in
medsebojnega spoštovan-
ja in se pri tem vseskozi
zavzema za preseganje
temnih senc preteklosti
ter za skupno dobro v du-
hu potrjevanja človekove-
ga dostojanstva.
Alojz Rebula je sodobni
intelektualec, ki že več
kot šest desetletij neprekinjeno
ustvarja na stičišču dveh kultur,
slovanske in romanske. Srčiko
njegovega sporočila, ki izžareva
iz njegovih del, predstavlja boj
za pravice narodnostnih
manjšin, katere del je tudi Re-
bula sam. Skrb za razvoj
ogroženega jezika, svoje mate-
rinščine, doživlja kot vrednoto
evropske dimenzije, piše v ute-
meljitvi nominacije.
Rebula je bil vseskozi prepričan
zagovornik in tvorec trdnega
sodelovanja evropskih literatov.
V Sloveniji je širil poznavanje
sodobnih evropskih književni-
E kov in se hkrati zavzemal zaprodor slovenske književnostina evropska tla. Tudi v svojem
pedagoškem delu je bil Rebula
eminenten ambasador medkul-
turnega dialoga. Kot duhovni
svetovljan, kot eminentni po-
trjevalec evropske di-
menzije slovenske kultu-
re ostaja močna oporna
točka v potrjevanju
evropskosti Slovenije.
Evropski parlament na-
grado Državljan Evrope
med drugim podeljuje
posameznikom ali skupinam
oziroma združenjem državlja-
nov za delovanje na področjih,
ki predstavljajo zavezanost
vrednotam Listine EU o temel-
jnih pravicah in spodbujanju
vzajemnega razumevanja in te-
snejšega povezovanja med
državljani držav članic.
Lani je nagrado prejel tržaški
pisatelj Boris Pahor, leta 2012
pa sta iz Slovenije nagrado pre-
jela Lovro Šturm in prostovol-
jski projekt računalniškega opi-
smenjevanja starejših Simbio-
za.
Evropski poslanec Ivo Vajgl
(ALDE/Desus) je skupaj s po-
slancema Tanjo Fajon
(S&D/SD) in Igorjem Šoltesom
(Zeleni/Verjamem) letos za na-
grado predlagal filozofinjo, so-
ciologinjo, političarko in publi-
cistko Spomenko Hribar.
Odkrita prva plošča v slovenskem jeziku v Neaplju
V spomin na Slovenca
Miroslava Žvaba
  eleposlanik Republike
Slovenije v Italijanski re-
publiki Iztok Mirošič je z
neapeljskim županom Luigijem
De Magistrisom odkril spomin-
sko ploščo Slovencu, protifašistu
in osvoboditelju Neaplja Miro-
slavu Žvabu, ki je odigral po-
membno vlogo pri vodenju ita-
lijanskega osvobodilnega giban-
ja oziroma v tako imenovanih
“štirih dnevih Neaplja” med 27.
in 30. septembrom 1943. Gre za
prvo dvojezično spominsko
ploščo v Nea-
plju kakor tudi
za prvo ploščo
v slovenskem
jeziku v tem
mestu, ki jo je
Veleposla-
ništvo Repu-
blike Slovenije
v Rimu skupaj
z občino Nea-
pelj odkrilo na
pročelju Žva-
bovega zadnje-
ga domovanja
v ulici Cister-
na dell'Olio 5
v Neaplju.
Žvab je bil človek slovenskih ko-
renin, prihajal je s slovenskega
Krasa, od koder ga je fašizem pri-
silil oditi. S Krasa, na katerem so
zrasli in bili od posebnega
fašističnega sodišča obsojeni in
6. septembra 1930 v Bazovici
usmrčeni prvi protifašisti – Slo-
venci - v Evropi. Prav iz teh kra-
jev prihaja Žvab, ki je svoje
življenje namenil boju proti
fašizmu in nacizmu, ki je želel
izničiti tudi Slovence. Fašizem je
bil še posebej okruten v obmej-
nih krajih ob današnji meji z Ita-
lijo, česar se italijansko zgodovi-
nopisje žal težko ali ne spomin-
ja. Prav lani smo obeležili tudi
70. obletnico zaprtja fašističnih
taborišč v Italiji, v katerih so um-
rli številni od lakote in mraza iz-
V mučeni Slovenci.Kot je ob dogodku poudaril slo-venski veleposlanik Iztok Mi-
rošič, “Žvabov boj proti naci-
fašizmu za svobodo in enako-
pravnost ne sme ostati poza-
bljen, še posebej danes, ko Evro-
po pod težo ekonomsko-fi-
nančne krize in brezposelnosti
mladih zajemajo novi plameni
populizma, ekstremizma in
predsod-
kov.
Žvab in
dejanja tega
evropskega
protifašista
postajajo danes ena izmed vezi
evropske prihodnosti Slovenije
in Italije, Slovenije in Neaplja,
ter referenčna točka za okrepitev
kulturnega in gospodarskega so-
delovanja Slovenije ne le z Nea-
pljem, mestom tisočletne pono-
sne zgodovine, temveč s celotno
deželo Campanio”, je poudaril
veleposlanik Mirošič.
Župan Neaplja Luigi De Magi-
stris je v svojem nagovoru spom-
nil na pomen Žvabovega delo-
vanja v Neaplju, ki je bilo “od
zmeraj protifašistično mesto”.
Poudaril je, da je ena od mnogih
prednosti mesta predvsem dej-
stvo, da je bil pred 71 leti Neapelj
prvo mesto, ki se je samo, s po-
močjo ljudstva iz vseh predelov
mesta, osvobodilo nacifašizma.
Letos praznujemo stoletnico
učenja slovenskega jezika v Nea-
plju. Odkritje prve spominske
plošče v slovenskem jeziku v
Neaplju daje poseben pečat zaz-
namovanju te obletnice, hkrati
pa predstavlja izhodišče za kre-
pitev gospodarskih in kulturnih
vezi med neapeljsko prestolnico
in Slovenijo.
V okviru praznovanja “štirih
dnevov Neaplja”, ki so po bese-
dah župana De Magistrisa “za
mesto najpomembnejši dnevi v
letu”, je v bližnjem kinu “Mo-
dernissimo” potekalo srečanje,
na katerem so odbornik za kul-
turo občine Neapelj Nino Danie-
le, predsednik Kampanjskega
inštituta za zgodovino italijan-
skega odporniškega gibanja Gui-
do D'Agostino, predsednik Na-
cionalnega združenja italijan-
skih partizanov province Nea-
pelj Antonio Amoretti, Nino Ca-
valiere in Giuseppe Biasco iz
“Socialistične demokracije”, ki
je pobudnik postavitve obeležja
Žvabu, ter slovenski veleposla-
nik Mirošič spomnili herojskega
delovanja tega “slovensko-itali-
janskega borca za svobodo”. Šte-
vilnemu občinstvu je bil prika-
zan tudi dokumentarni film, v
katerem so si gledalci ogledali
enega zadnjih intervjujev Miro-
slavu Žvabu.
  ar se zadnje čase dogaja v Italiji, je več
kot pomenljivo, čeprav na prvi pogled
nerazumljivo. Nenadoma se je znašel
na udaru vladni predsednik Renzi, in to s stra-
ni tistih, ki so ga v začetku vneto podpirali.
Čez noč so pričele nanj deževati kritike s strani
medijev, sindikatov in velikih poslovnežev, da
ne govorimo o nasprotnikih v njegovi lastni
stranki, kar je posebno žalostno poglavje. Ob
tem preobratu se sprva zdi, da gre za pomoto
ali kratkotrajno nejevoljo, če pa prisluhnemo
očitkom, vidimo, da je zadeva resna in da pri-
tiski na predsednika niso šala. Če odštejemo
nekakšno vročičnost protestov in ugovorov,
kar kaže na visoko raven bojevitosti in pripra-
vljenosti na dosti večja zaostrovanja, potem
prepoznamo dvoje ogorčenosti. Prva je ta, da
Renzi do sedaj ni naredil prav nič, kar je seve-
da čista laž, druga pa je spotikanje ob t. i. 80
evrov, kjer pa smo že bližje razlogom sedanjih
napadov. In tu se logika velikih kapitalov do
kraja razkrije, čeprav je sicer raje skrita, in če
ni zares nujno, s svojimi nameni ne prihaja v
javnost. To pot je v javnost posegla, kar doka-
zuje, da je zanjo Renzi s svojim prepričanjem
in ukrepi vse manj primeren oziroma že ško-
dljiv. Več kot zanimivo je poslušati spotikanje
ob 80 evrov, ki so postali simbol za velike ka-
pitale nevzdržno ravnanje. Kot je znano, je
omenjen plačni dodatek podpora srednjemu
sloju oziroma nižjemu delu tega sloja. Ugo-
vori to podporo ironizirajo, češ saj so to le
drobtinice, ki jih bodo požrli povišani davki,
potemtakem odveč in proč vržen denar. In tu
je že mogoče prepoznati značaj velikih kapi-
talov, ki ne predlagajo višje podpore, če je že
sedanja nezadostna, ampak se ustavijo pri za-
smehovanju obstoječe - od velikih kapitalov
torej ni mogoče pričakovati, da bi se za rev-
nejše sloje zavzeli, nasprotno. V spotiko jim
je, če se kdo zanje zavzame, v veliko spotiko,
ko pa je njihova vizija povsem drugačna: prav
v sedanji krizi so vendar srednji in še nižji sloji
tisti, ki so vir črpanja dobrin, in ne tisti, ki jim
je treba pomagati. In ta vizija se povsem uje-
ma s spreminjanjem družbe v teh kriznih
časih, ko podatki pričajo, kako so bogatejši
sloji vse bolj bogati in revnejši vse bolj revni.
Ta nehumana razvojna smer je podprta z za-
koni, je torej povsem zakonita in v tej luči sta
premoženje in denarna moč bogatih vse bolj
zaščitena, čeprav na ta način desetina prebi-
valstva poseduje skoraj polovico vseh dobrin
in se za manj srečne ne meni. Jasno je torej,
da je Renzijeva humanost tista, ki je razsrdila
velike kapitale, saj jim je prekrižala račune in
ni nobenega dvoma, da bodo storili vse, da se
bodo dogodki odvijali po njihovi želji: nam-
reč postaviti na najvplivnejša mesta tiste po-
litike, ki jim bodo služili, kar se že v večini
primerov dogaja. Najbolj žalostno pri vsem
tem pa je dejstvo, da je bila Renzijeva skrb za
socialo deležna tako malo moralne podpore.
So veliki kapitali res že naši absolutni vladar-
ji?
Janez Povše
K
Prestižno priznanje 
Alojz Rebula nominiran za
nagrado Državljan Evrope
S 1. strani
Nekaj misli ...
  lišimo tudi glasove, da so
duhovniki premalo pod-
kovani v znanju, da bi bili
kos sodobnim življenjskim pro-
blemom. Če to drži, potem lah-
ko rečemo, da so slabo študirali
v času študija.  (Lahko res niso?)
Končno pa, saj je danes toliko
literature, da bi se tudi to “slabo
podkovanje” zelo hitro dopol-
nilo. Kakšne rezultate lahko od
S sinode pričakujemo: “Cerkev nimodna pista, kjer lahkoobčudujemo takšne in dru-
gačne modne kreacije, iskati pa
mora človeka, ki mu je namen-
jena za odrešenje. Če bo ta duh
vel na sinodi, potem bo gotovo
uspela. Pri tem pa ni prisoten
samo človeški element sinodal-
cev, ampak tudi moč in delo-
vanje Sv. Duha, ki Cerkev vodi.
Foto Slomedia
Aktualno 9. oktobra 2014 3
  Kardinal msgr. Franc Rode
“Živimo v ozračju laži in sovraštva, 
le resnica nas bo osvobodila”
POGOVOR   aloga novih nadškofov
bo po prepričanju kar-
dinala Franca Rodeta
zelo težka, saj čas praznine tra-
ja že predolgo in so pričako-
vanja velika. Kot je dejal za
STA, je stanje duha v Sloveniji
moreče, saj živimo v ozračju
laži in sovraštva, le resnica pa
nas bo osvobodila tragične raz-
deljenosti. Od premierja Mira
Cerarja si obeta iskreno sode-
lovanje.
Kardinal Rode je zadnje dese-
tletje večinoma preživel v Va-
tikanu. Od leta 2004 do 2011
je bil prefekt Kongregacije za
ustanove posvečenega življenja
in družbe apostolskega življen-
ja, leta 2006 pa ga je papež Be-
nedikt XVI. imenoval za kardi-
nala. Tudi po svojem 80. roj-
stnem dnevu ostaja razpet med
Vatikanom in Slovenijo. Ob
svojih prihodih v domovini bi-
va v ljubljanski hiši skupnosti
lazaristov, ki ji pripada.
Prav tako kot do razmer v do-
mači Cerkvi je bil nekdanji lju-
bljanski nadškof v pogovoru za
STA kritičen tudi do aktualne-
ga družbenopolitičnega doga-
janja v državi, opozoril je tudi
na nerešena vprašanja med
Cerkvijo in državo. Ob tem
msgr. Rode, po čigar prizade-
vanju je bil leta 2004 razglašen
sporazum med Slovenijo in
Svetim sedežem o pravnih
vprašanjih, poudarja, da evrop-
ska ustava ne govori o ločitvi
Cerkve in države. Vodilni poli-
tiki pri nas bi se po njegovih
besedah morali že navaditi, da
je Cerkev njihov partner, ne pa
predmet manipulacije.
Kakšno bo vaše prihodnje
udejstvovanje v Cerkvi?
Odgovoril bom z besedami
psalmista: V tvojih rokah je
moja usoda, Gospod. V zavesti,
da je moje življenje v Božjih ro-
kah, živim v velikem notran-
jem miru in z občutkom var-
nosti. Ne vem, koliko let je
pred menoj, glavno je, da Go-
spoda, ko pride, pričakam s
prižgano svetilko.
Kar zadeva status kardinalov v
katoliški Cerkvi pa - njihov sta-
tus se ne spremeni, ko preneha
njihova služba. Z 80. letom ni-
so več volivci v prihodnjem
konklavu, vendar ostanejo pa-
peževi svetovalci, udeležujejo
se konzistorijev. Sam sem član
več rimskih kongregacij, ima-
mo redne seje v vatikanskih
uradih. Po drugi strani imam
tudi zunanje obveznosti zaradi
stikov, ki sem jih navezal v
prejšnjih letih, pred nedavnim
sem bil v Braziliji, novembra
grem v Španijo. V Sloveniji pa
tudi v Italiji imam tu in tam
kakšne birme in slovesnosti po
župnijah. Pozimi in pomladi
bivam v Rimu, kjer poleg
omenjenega dela pišem tudi
knjige in spomine, poleti, ko je
v Rimu praktično vse mrtvo, in
do jeseni pa sem v Sloveniji.
Kot delo v Sloveniji ste našte-
li bolj operativne naloge. Se
v domovini čutite kot du-
hovna avtoriteta?
Sam se ne čutim ne vem
kakšna duhovna avtoriteta. Se-
veda sem edini slovenski kar-
dinal po sto letih, to nekaj po-
meni, in mislim, da mnogi
ljudje to tako dojemajo, urad-
nega položaja pa v Cerkvi na
Slovenskem nimam.
Slovenska Cerkev že dalj časa
čaka nova nadškofa. Kaj je
razlog za to in kakšna
nadškofa iščejo v Sloveniji?
Preseneča me zanimanje celot-
ne slovenske javnosti, ne le ver-
nikov, za imenovanje novih
nadškofov v Sloveniji (zapis je
N
nastal pred imenovanjem no-
vega ljubljanskega nadškofa,
op. ur.). To zanimanje vendarle
tudi pomeni, da sta mesto in
vloga nadškofa v Ljubljani in v
Mariboru za slovenski prostor
bolj pomembna, kot bi nekate-
ri v Sloveniji radi priznali.
Bo pa služba novih nadškofov
izredno težka. Prvič zaradi te-
ga, ker sta predhodnika
podala odstopni izjavi,
drugič zato, ker čas te
praznine že predolgo tra-
ja in so pričakovanja zelo
velika. In tu so se nabrali
določeni problemi, ki jih
bo treba reševati.
Sicer pa med kandidati,
ki jih omenjajo mediji,
ne vidim človeka, ki bi bil
že pripravljen za to
službo. Rekel bi, da se bo
moral še narediti. Je pa
veliko ljudi, ki jih vidim
kot zmožne, da se bodo
naredili za nadškofe -
sčasoma, z dobro voljo, z
Božjo pomočjo, z našo
podporo, molitvijo, na-
sveti. In tako se bo rešil ta
problem, ki po mojem že
predolgo traja.
To pomeni, da bomo
še nekaj časa čakali
nanju?
Na to ne morem odgovoriti.
Mislim pa, da bi moralo biti to
vprašanje rešeno do konca le-
ta.
Ste v stikih s papežem
Frančiškom. Ali imate
kakršen koli vpliv na postop-
ke imenovanja?
Samo to sem mu nekajkrat re-
kel, naj se ta stvar pospeši. Dru-
gega si pa jaz ne bom dovolil;
mogoče s kakšno besedo kar-
dinalu prefektu kongregacije
za škofe Marcu Ouelletu, mo-
goče drugim njegovim sveto-
valcem, papežu, ki sprejme
končno odločitev, pa ne bom
sugeriral imen. Nekateri si to
dovolijo, a take poteze po na-
vadi niso najbolj posrečene. V
enem primeru se je to že poka-
zalo kot zelo negativna rešitev.
Kako gledate na posredovan-
ja nekaterih posameznikov,
ki so se s predlogom za
nadškofa odpravili
tudi neposredno v
Vatikan?
Mislim, da to samo za-
plete situacijo. Ne ver-
jamem, da se kongre-
gacija za škofe pusti
vplivati. To po mojem
samo zavlačuje imeno-
vanje novih nadško-
fov.
Se okrnjenost ško-
fovske konference
pozna pri delu v slo-
venski Cerkvi?
Seveda se pozna. Apostolski ad-
ministrator je pač na čelu ško-
fije samo začasno in zato ne
more imeti avtoritete, ki jo ima
škof ordinarij. Po drugi strani
se tudi vidi, da se je število ope-
rativnih ali aktivnih škofov
zmanjšalo, in to se pozna v slo-
venski javnosti.
Kako sicer ocenjujete razme-
re v Cerkvi na Slovenskem,
kakšno je stanje duha?
Mislim, da je naša Cerkev v je-
dru zdrava, govorim namreč o
slovenskih vernikih. V bistvu
je to zvest narod, ki zelo iskre-
no in pošteno živi svojo
krščansko poklicanost. Kot
skupnost vernih pa ima Cerkev
po mojem precej pomanjklji-
vosti. Naši verniki - zgodovin-
ski razlogi so jasni - si niso zna-
li pridobiti mesta, ki ga predvi-
deva prava demokratična
družba. Politično, se mi zdi, so
precej nezreli, dezorientirani.
Po drugi strani se mi zdi, da je
Cerkev kot skupnost vernih ze-
lo šibka na področju medijev,
iz šole pa je popolnoma odsot-
na. Tukaj sta tudi pasivnost in
strah, ki nedvomno izhajata iz
preteklosti in ki ju slovenske-
mu verniku še ni uspelo pre-
magati.
Kar pa zadeva stanje duha v
Sloveniji, mislim, da lahko
rečemo: moreče, svinčeno. Ne-
ki tuj diplomat je dejal, da je
ozračje v Sloveniji patološko in
celo shizofreno. V Sloveniji je
preveč izrazov hudobije, so-
vražni govor skoraj vsak dan
triumfira v naših medijih. Vse
to podaljšuje tragično razdelje-
nost našega naroda, živimo v
ozračju laži in sovraštva,
vzdržujemo stare lažne mite o
zgodovini. Dokler se ne bomo
rešili teh mitov in ne bomo po-
gledali resnici o naši preteklo-
sti v oči, se ne bo kaj dosti spre-
menilo. Edino resnica nas bo
osvobodila.
Toda pod tem zunanjim vide-
zom se skriva drugačna re-
sničnost. Slovenski človek je
po večini pošten in plemenit,
ima čut za drugega, je požrtvo-
valen. Vendar je podoba, ki jo
ustvarjajo mediji, vse kaj dru-
gega, zgrajena je na sovražnosti
do krščanstva in Cerkve. Pri
nas se iz tedna v teden objavlja-
jo stvari, ki bi onečastile vsak
časopis v katerikoli drugi
deželi. To je mizerija sloven-
skih medijev in mizerija naro-
da, ki to prenaša.
Kako pa vidite odnos med
Cerkvijo in politiko v Slove-
niji?
Tu govorimo najprej o hierar-
hični Cerkvi, o škofih in du-
hovnikih. Tu mora biti Cerkev
absolutno nad strankami, “su-
per partes”. Gleda in presoja pa
seveda programe, ki jih imajo
stranke, vrednote, ki jih
vključujejo v svoj program ali
jih odklanjajo, in tudi lik poli-
tičnih voditeljev. Nekateri so
bliže krščanskim vrednotam,
drugi jim nasprotujejo.
Kar zadeva odnos Cerkve do
politike, do političnih strank
in politike nasploh, bi poudaril
tisto, kar pravi evropska ustava
v svojem prvem členu: Evrop-
ska unija vzdržuje odprt, tran-
sparenten, iskren in stalen dia-
log s Cerkvijo. Ali se to pri
nas uveljavlja? Mislim, da
ne.
Vzemimo primer: obstoječi
zakon o verski svobodi so
podprli katoličani, evange-
ličani, pravoslavni in musli-
mani, torej večina vernih pri
nas. Nekdanji vodja urada za
verske skupnosti Aleš Gulič
in nekdanji minister za kul-
turo Uroš Grilc pa sta brez
dialoga z verskimi skupno-
stmi načrtovala radikalno spre-
membo tega zakona. To je ab-
solutno proti evropski ustavi.
Tega si ne bi smeli dovoliti. Naj
se enkrat navadijo, da so verske
skupnosti partner, ne pa pred-
met manipulacije.
Nadškof ste bili v času, ko je
Slovenija sklenila sporazum
s Svetim sedežem. Torej ima-
te boljšo izkušnjo s tedaj vo-
dilnimi politiki glede sode-
lovanja države in Cerkve?
Odvisno s kom. Nekdanji pred-
sednik vlade Janez Drnovšek je
bil pameten človek. Pri njem
sem bil domala vsak mesec in
sva se na dolgo pogovarjala.
Zato nam je tudi uspelo skleni-
ti vatikanski sporazum. Ker je
on to hotel. Če bi se prepustil
fanatikom v svoji stranki, do
tega nikdar ne bi prišlo.
Večkrat sem bil v Vili Po-
drožnik ali pa na Brdu pri Kran-
ju, tudi Drnovšek je prišel na
škofijo in smo kdaj po delovni
večerji skupaj celo pogledali
kakšno nogometno tekmo. A
takšnih odnosov že leta ni. Vi-
di se, kako sta se obe strani od-
daljili druga od druge, in to ni
normalno. Sovražni govor in
negativen odnos do religije in
do Cerkve mnogo-
krat kvarita ozračje.
Moram pa reči, da si
od premierja Mira
Cerarja obetam
iskreno sodelovanje,
ker ga imam za iskre-
nega in za poštenega
človeka, človeka do-
bre volje, ki dobro v
srcu misli.
Premier Cerar je na
začetku zelo poudar-
jal, da bi si želel pisa-
no koalicijo. Zdaj
mu je uspelo v vlado
pridobiti samo dve
stranki. Je to njegov
neuspeh?
Mnogi so obžalovali,
da NSi ni postala del
koalicije, predvsem
zaradi njenega eko-
nomskega progra-
ma, ki so ga ocenili
kot daleč najboljšega. Je pa
vprašanje, kako in koliko časa
bo ta koalicija delovala. Mo-
goče se bo takrat pojavila pri-
ložnost, da bo v Cerarjevo vla-
do stopila kakšna druga stran-
ka.
Kje vidite glavni izziv v so-
delovanju vlade in Cerkve?
Za Cerkev na Slovenskem je
osnova dokument plenarnega
zbora iz leta 2000, ki ga je po-
trdil Sveti sedež. To je načrt, ki
nas obvezuje in ga moramo iz-
peljati, tudi glede čisto kon-
kretnih vprašanj - recimo
vprašanja verouka kot izbirne-
ga predmeta, ki bi bil del šol-
skega sistema. To je bilo pri nas
zavrnjeno, je pa tisti mini-
mum, ki ga Cerkev in starši
lahko zahtevajo od slovenske
države.
Povsod po Evropi imajo to ure-
jeno, pri nas ne. Ta pomanjklji-
vost ni v skladu z demokracijo
in ni v skladu s spoštovanjem
pravice staršev, da dajo vzgojo,
ki je v skladu z njihovim ver-
skim in moralnim prepričan-
jem.
Kakšna pa je vloga Cerkve
kot družbenokoristne orga-
nizacije?
Cerkev s svojim bogoslužjem,
s prazniki, ki jih obhaja in ki
dosežejo tudi tiste, ki so od nje
nekoliko oddaljeni, ustvarja
neko ozračje sproščenosti in
veselja v slovenskem prostoru.
Georges Bernanos je v svojem
romanu Dnevnik vaškega žup-
nika zapisal, da kdor dela proti
Cerkvi, dela proti veselju. In če
v Sloveniji ne bi bilo Cerkve, bi
bilo ozračje še bolj turobno.
Mislim, da ima Cerkev vidno
vlogo na področju vzgoje za
vrednote. Skoraj 70 odstotkov
slovenskih otrok obiskuje ve-
rouk po župnijah, in to je velik
odstotek. Tega smo veseli. Ver-
niki vzdržujejo 80 odstotkov
kulturne dediščine v Sloveniji,
in to je velik zalogaj zanje. Cer-
kev na ravni župnij predvsem
na podeželju vendarle v naš
prostor vnaša ozračje, ki ljudi
med seboj povezuje in jih
zbližuje ter ustvarja neki re-
fleks medsebojne pomoči in
razumevanja med ljudmi.
Na drugi strani pa ste že
omenjali precejšnjo ne-
strpnost do Cerkve pri nas.
Se ta odnos glede na različne
veroizpovedi razlikuje?
Kot vidite, je tarča vedno kato-
liška Cerkev. Imam vtis, da sta
v Sloveniji ločeni katoliška Cer-
kev in država, nekatere druge
verske skupnosti pa so bolj ma-
lo ločene. Imamo dan refor-
macije, ni si pa mogoče pred-
stavljati, da bi imeli dan kato-
liške Cerkve v Sloveniji. Neka-
teri bi ponoreli od jeze.
Mislim, da Cerkev ni vzrok ne-
strpnosti. Ne dajemo povoda
za nestrpnost. Koga ogrožamo?
Naši odgovori na napade so bi-
li vedno dostojanstveni. Tudi
verske publikacije so zasnova-
ne v duhu miru in sožitja.
Ko je bil imenovan papež
Frančišek, ste napovedali, da
bomo presenečeni. In smo
bili.
No, in nas dobro zalaga s pre-
senečenji. Mislim, da gre ven-
darle za nenavaden pontifikat,
kar je tudi razumljivo.
Frančišek je prvi papež, ki ne
prihaja iz Evrope, pač pa iz
Južne Amerike z vsemi vrlina-
mi in slabostmi tamkajšnjih
Cerkva. Mislim, da zelo dobro
predstavlja svojo celino.
Videli bomo, kaj bo to prine-
slo. Oktobra se začenja sinoda
in bojim se, da bo kar precej
odkritih spopadov med eno in
drugo tendenco v Cerkvi.
Lahko poveste kaj več o teh
tendencah?
Gre na primer za vprašanja
ločenih, ki so se ponovno po-
ročili; ali se jim dovoli obhajilo
ali ne. Eni so za, drugi so proti.
Ti, ki so v takšnem položaju, so
sicer člani Cerkve, niso pa v
stanju, ki bi jim dovoljevalo
polno vključitev v življenje
Cerkve, vključno z evharistijo.
Papež Frančišek je za razliko
od kakšnih drugih cerkve-
nih dostojanstvenikov v me-
dijih dobro zapisan. Kako
mu je uspelo pridobiti me-
dije na svojo stran?
Nedvomno je papež genij ko-
municiranja. Zelo dobro ko-
municira z množico, mediji in
verniki. Veliko napora vlaga v
to, da izpade simpatičen. Trg
svetega Petra je na sredinih av-
diencah vedno poln.
Po drugi strani so njegovi na-
zori, denimo glede kapitalizma
in socialne pravičnosti, ideo-
loško precej levi. Nekateri eko-
nomisti so mu rekli, da ni do-
bro govoriti zgolj po občutkih.
Vidi se, da je papež zaznamo-
van z okoljem, iz katerega pri-
haja. V Južni Ameriki so velike
socialne razlike in debate o
tem so del vsakdanjika. Sicer
pa ti ljudje veliko govorijo in
rešijo malo problemov.
Lahko v Sloveniji pričakuje-
mo kakšen njegov obisk?
To sem mu že omenil, pa je re-
kel, da mogoče kdaj v prihod-
nosti. Za zdaj kaj takega ni na
programu. Najprej je treba ure-
diti položaj v Cerkvi na Sloven-
skem, preden se sploh začne-
mo pogovarjati o obisku.
“V Sloveniji je preveč
izrazov hudobije, 
sovražni govor skoraj
vsak dan triumfira v
naših medijih.” 
“Ne vem, koliko let
je pred menoj,
glavno je, da 
Gospoda, ko pride,
pričakam s
prižgano svetilko.”
“Po drugi strani se mi
zdi, da je Cerkev kot
skupnost vernih zelo
šibka na področju 
medijev, iz šole pa je 
popolnoma odsotna.” 
Kristjani in družba9. oktobra 20144
  avrična zastava na
stopnišču kostnice v
Sredipolju simbolno
nakazuje, kam smo na Zahodu
prišli, kakšna je naša kultura,
kakšno je krščanstvo – oboje
plehko in razvodenelo. Zato sem
vesel, da se je v našem tedniku
ta zgovorna slika znašla celo na
naslovnici. Tudi zato, ker je v
takšnem in drugačnem smislu
naša Cerkev postala precej ma-
vrična – govorimo namreč o
tem, če je mavrična zastava prav
ali narobe obrnjena. V glavnem,
velika večina s tisto besedo
“mir” na ustih, hkrati pa misleč,
da to pomeni odsotnost vsakega
boja. V resnici seveda temu ni ta-
ko. Zato je še nekaj, česar sem ze-
lo vesel in česar sem bil zelo ve-
sel, ko sem prebral – besede
našega škofa Jurija o vojni, ki jih
danes marsikdo najbrž ne bi rad
več poslušal, slišal ali prebral, ker
so trde, pretrde za naša (pre)
občutljiva ušesa, navajena le na
tako ali drugače “korektne” be-
sede, ki nam jih z vseh strani po-
nujajo. Naloga škofa je tudi ta,
da je zgled preroka za svoje du-
hovnike in vernike, preroka v
običajnem svetopisemskem smi-
slu, tu pa je mišljen tisti, ki pove
stvari take, kot so, ki svoje besede
vselej oblikuje po resnici. Razno
olepševanje kaj dosti ne poma-
M ga. Sveto pismo je pač knjigaživljenja in je seveda zato realnov svojem pogledu, kakor je glede
vojne realen tudi katoliški nauk.
Cerkev je vojno vselej obravna-
vala kot zlo, a se je tudi zavedala,
da je iz src ljudi ni mogoče izko-
reniniti. Od 5. stoletja naprej se
je do pred kratkim vzklikalo (po-
nekod se še): “Kuge, lakote in
vojske reši nas, o
Gospod”. Vendar
so nekoč naši
krščanski predniki
bili prepričani, ka-
ko je svet neiz-
bežno zaznamo-
van s kugo, torej z
boleznijo, lakoto
(oz. revščino) in
vojsko, ker je svet
pač zaznamovan z
izvirnim grehom.
Z enakim pre-
pričanjem in ena-
ko pobožnostjo so
naši predniki vpili
k Bogu pri “blagoslovu na vse
štiri strani neba” pred strelami
in točo ter pred potresi. Še zad-
njemu in najpreprostejšemu
vaščanu, ki je hodil v procesiji,
je bilo jasno, kako je s temi za-
devami, danes pa se zdi, da tudi
v Cerkvi prevladuje prepričanje,
da je mogoče miroljubno sobi-
vanje med ljudmi. Treba je pač
gledati na dobro, ki je v
vsakem človeku, ne na
slabo. Treba je biti opti-
mistični, misliti pozitiv-
no. Mnogi nas pre-
pričujejo, da je to tudi krščansko
mišljenje in učenje – nič bolj da-
leč od resnice. Vera mora vselej
biti stvarna, realna, optimizem
pa ni realna zadeva. Če za-
dušimo zavest o tem, da se v srcu
vsakega človeka skrivata zlo in
nasilje, s tem težave nismo rešili
ali nanjo odgovorili, temveč smo
jo samo nekam potlačili. Če za-
deve le potlačimo in ne damo
pravega odgovora nanje, pa slej
ko prej izbruhnejo na dan, in si-
cer precej močnejše, kot so bile
poprej, kakor nas uči naš Go-
spod Jezus v evangeliju, ko go-
vori o tem, kako je, ko se nečisti
duh vrne in najde pospravljeno
v hiši (Lk 11,24-26). Kako z lah-
koto danes zavračamo napor, ki
je potreben, da obvladujemo zlo,
ki je v nas. V svojem delu “Iota
unum” tako Romano Amerio
priteguje našemu škofu, ker se
pač sklicuje na Božjo besedo, na
krščanski nauk in izročilo. Tako-
le pravi: “Vojna ne more biti naj-
večje zlo med vsemi, razen za ti-
stega, ki prevzame nereligiozni
pogled in vidi v tem življenju, ne
pa v presežnem cilju tega življen-
ja, najvišje dobro, iz tega sledeč
pa potem vidi v užitku najvišji
človekov cilj”. Gospodove bese-
de so jasne: “Mir vam zapuščam,
svoj mir vam da-
jem. Ne dajem
vam ga, kakor ga
daje svet” (Jn
14,27). Žal pa da-
nes od vseh teh
besed vzamemo
le še besedo
“mir”, a tako, kot
nam ustreza, iz-
trgano iz kontek-
sta, tako da v svoji
posladkanosti ne
pomeni nič več.
Vendar se od Kri-
stusovega učenca
zahteva neprestan
boj s svetom, ker pač ni mogoč
mir brez boja, brez vojne. A da-
našnji kristjan raje pred svetom
polaga orožje, ker se zadovolji z
iluzornim premirjem, ki ga svet
ponuja, vendar pa v resnici ta
mir, ki ga ponuja svet, seveda ni
tisti, ki ga ponuja naš Odrešenik.
/ dalje prihodnjič
Andrej Vončina
S 1. strani
P. Stane Zore ...
  ri svoji prvi maši po ime-
novanju je vernike pozval,
naj gredo po Frančiško-
vem zgledu od oltarja v svet k
bratom in sestram. Prisotnim
vernikom, ki so njegov prihod
pozdravili z navdušenim plo-
skanjem, se je p. Zore zahvalil za
pozdrav in jih prosil, naj vsak
dan tako združijo roke, a ne v
ploskanje, temveč v molitev.
Svoje imenovanje pa je komen-
tiral z besedami: “Čudna so
Božja pota, upam, da ve, kaj de-
la”.
Pater Stane Zore, ki je redovne
obljube pri manjših bratih
frančiškanih naredil prav na
Frančiškov praznik pred 30 leti,
v duhovnika pa je bil posvečen
leto pozneje, je bil provincial
Slovenske frančiškanske provin-
P ce sv. Križa od aprila 2010.Upokojeni ljubljanski nadškofAnton Stres je patru Stanetu Zo-
retu voščil obilnega Božjega bla-
goslova in mu napovedal molit-
veno podporo. Predsednik SŠK
in dosedanji apostolski admini-
strator ljubljanske nadškofije An-
drej Glavan je v pismu, ki ga je
poslal iz Rima, kjer se udeležuje
sinode o družini, izrazil svoje ve-
selje, da bosta ljubljanska
nadškofija in cerkvena pokrajina
dobili novega pastirja. Izrazil je
tudi pričakovanje, da bodo v pri-
hodnje tesneje sodelovali.
Kardinal Franc Rode, nekdanji
ljubljanski naškof, je p. Zoretu
prav tako obljubil “duhovno
bližino in molitven spomin pri
Gospodovem oltarju”. Kot meni
kardinal Rode, so pričakovanja
vernikov in slovenske javnosti
zelo velika, zato bo pastirsko po-
slanstvo p. Zoreta toliko težje. A
kardinal Rode je prepričan, da
bo p. Zore, ki ga že dolgo pozna
in ceni, kos tej zahtevni nalogi.
Poleg čestitk slovenskih cerkve-
nih dostojanstvenikov je p. Zore
prejel tudi voščila državnega
vrha. Predsednik republike Bo-
rut Pahor je p. Zoretu za imeno-
vanje čestital v telefonskem po-
govoru. Predsednik vlade Miro
Cerar pa je v čestitki novemu
nadškofu izrazil tudi upanje, da
bodo “s tvornim dialogom
uspešno sodelovali in v času, ki
je prežet z raznoraznimi izzivi,
skupaj iskali rešitve v dobrobit
vseh nas”. P. Zoretu je čestital tu-
di predsednik DZ Milan Brglez.
Redovnik in duhovnik Zore še
nima škofovskega posvečenja,
tega bo prejel predvidoma proti
koncu novembra. Ob umestitvi
na mesto ljubljanskega nadškofa
bo prejel palico kot znamenje
O vojni in miru (1)
Ne, kakor ga daje svet …
11. Slomškov dan na Ponikvi
Osvetlitev zaslug
velikega Slovenca
  srednji govornik na 11.
Slomškovem dnevu na
Ponikvi je bil letos msgr.
Slavko Rebec - rektor Škofijske
gimnazije Vipava. V predavanju
Klic veselja naj osreči se je naslo-
nil na preproste korake za veselje,
ki jih je priporočil Anton Trsten-
jak, ter nadaljeval, da razlog vesel-
ja za vernika izvira v presežnem,
v Bogu. Katoliški učitelj v razred
ne gre sam, ampak je z njim ved-
no Jezus Kristus, problemov ne
rešuje sam, v stiski ni sam, v njem
sta gotovost in mir, ki izhajata od
srečanja z Vstalim. Sklenil je z
ugotovitvijo, da svet danes potre-
buje veselih učiteljev, ki bodo no-
sili velikonočno veselje na obrazu
in izžarevali, da so odrešeni. Do-
godek je v rojstni hiši bl. Antona
Martina Slomška, v soboto, 24.
septembra, organiziralo društvo
O Katoliških pedagogov Slovenije vsodelovanju s Slovenskim kate-hetskim uradom in župnijo Po-
nikva. V slavnostni akademiji so
učiteljici Plečnikove gimnazije v
Ljubljani, Heleni Kregar, in ravna-
telju OŠ Ruše, dr. Mi-
roslavu Gombocu, za
pedagoške dosežke
podelili Slomškovo
priznanje, Bogdanu
Žoržu pa so po-
sthumno podelili na-
ziv častni član DKPS.
Priznanja sta izročila
predsednica DKPS
Marija Žabjak in di-
rektor Zavoda RS za
šolstvo Vinko Logaj.
Logaj je v krajšem
nagovoru osvetlil lik
Antona Martina
Slomška in poudaril
njegove zasluge
za utrjevanje
narodne zavesti
ter razvoj šol-
stva.
Srečanje peda-
gogov, katehe-
tov, staršev in
otrok se je skle-
nilo ob oltarju
v župnijski cer-
kvi na Ponikvi.
Bogoslužje je
Pričevanje
Kako sem (s)poznal
svetnika
  o sva z Danijelom, dra-
gim novinarjem Novega
glasa, stala pred cerkvijo
sv. Ivana in gledala ljudi, ki so s
svojim tihim prihajanjem
počastili msgr. Žbogarja, ki je
večer pred pogrebom ležal v do-
mači cerkvi, mi je po tiho rekel:
“Danes smo vsi malo sirote”.
Prikimal sem in pomislil na
vseh 27 let, ki sem jih skupaj z
njim preživel v župniji. G. Žbo-
gar, kakor smo ga vsi poznali (ti-
tule monsinjor se je otepal), je
bil v tem času vedno prisoten.
Vedno. Tudi ko je zaradi do-
seženih let stopil v t. i. pokoj.
Vsak dan pri maši je zvesto ob-
navljal “skrivnost naše vere” in
vztrajno skrbel za “ovčice” v svo-
ji župniji.
Dejansko sva se z Danijelom v ti-
stem trenutku zavedela, da je ta
duhovnik tako zaznamoval žup-
nijo oz. duhovnijo sv. Ivana, da
je vsem, ki smo se v njej zbirali,
že več generacij utelešal podobo
župnika.
Kot otrok sem bil deležen njego-
vega verouka, zgodbic, ki jih je
pripovedoval, da bi nam pri-
bliževal svet skrivnosti, ki je po-
tem v času po puberteti postal
svet izbir. Vedno smo nanj gle-
dali kot na človeka, ki je po-
nižen, ki ne mara blišča, ki je
strog do sebe. In ki moli. Veliko
moli. Ko smo skozi naša skupna
sodelovanja v življenju župnije
spoznavali njegovo človeškost,
smo uvideli, da je njegova mo-
drost sad pristnega in globokega
odnosa z Bogom in po njem z
ljudmi. Bil je mlad z mladimi, pa
čeprav je dosegel častitljivo sta-
rost. Vedno je podpiral, nikdar
ni vsiljeval svojega mnenja,
čeprav je včasih pogodrnjal nad
kakšno idejo, jo je vseeno spre-
jel. Šele v tistih trenutkih, ko je
sproščeno govoril o sebi, smo
spoznali sad njegove poklicano-
sti. Nekoč je rekel: “Zelo sem si
želel postati menih, a potreba po
duhovnikih je bila tako velika,
da sem zaradi tega postal duhov-
nik”. In smo razumeli, od kod
njegova ponižnost in duhovna
globina.
Leta so minevala in njegov od-
nos do nas, ki smo sodelovali v
župniji, je postal odnos “nono-
ta” do svojih vnukov, ki rastejo.
Tistim izmed nas, ki smo obisko-
vali univerzo, je redno podarjal
knjige. Vsakemu po njegovih
okusih in potrebah, nekomu je-
zikoslovne, drugemu literarne,
tretjemu latinske in grške klasi-
ke. Včasih smo se spraševali, ko-
likšno knjižnico je ta človek pre-
mogel in koliko zanimanj je
imel. O tem je imel vedno svoj
odgovor: “Teh knjig ne potrebu-
jem več, rad jih dam vam, ki jih
boste rabili, jaz se zdaj pripra-
vljam na to, da me Bog pokliče
K k sebi”. To je pravil od takrat, koje bil star osemdeset let.A Bog je odločil drugače. Še več
kot deset let nam je naklonil, da
smo bili skupaj z njim in dali
skozi še marsikatero izkušnjo.
Zraven je bil pri naših porokah,
krstil naše otroke, pokopal naše
starše. Ne da bi vedeli, je s svojo
duhovno širino in prisotnostjo
spremljal našo rast. Tistim iz-
med nas, ki so bili v težavah, ka-
terih koli, je pomagal po svojih
močeh. Prepričan pa sem, da je
molil za nas. Za vso župnijo. Za
vse, ki so ga za to prosili. In za
duhovne poklice.
Ko je začel svoj križev pot v bol-
nišnici, je povedal, da mu je hu-
do, ker ne more maševati: “Saj
veš, maša je zame vse, ampak
zdaj sem prejel bolniško mazil-
jenje in sem miren”.
Ko sem odhajal od njega, me je
spreletelo, da je tisto svetništvo,
ki ga Bog predlaga, tako, ki se do-
gaja vsak dan, ki ni junaško, ker
je velikopotezno, ampak je ju-
naško, ker poteka v tišini in po-
nižnosti. Ker išče dobro drugih.
G. Žbogar je preprosto ljubil svo-
jo župnijo in izpolnjeval svoje
poslanstvo duhovnika in svojo
poklicanost živel dobesedno do
zadnjega. Ko sva ga skupaj s pri-
jateljem iz otroških let, s katerim
sva delila več zgoraj omenjenih
trenutkov, obiskala nekaj dni
pred smrtjo, ni zmogel več bese-
de. Omenila sva mu, da sva mu
blizu in da moliva zanj. Ko sva
odhajala, je z zadnjimi močmi
dvignil roko in poskusil narediti
znamenje križa. Razumela sva in
se oba ustavila, se pokrižala in se
mu zahvalila za blagoslov. To je
bilo naše zadnje srečanje.
Ko gledam nazaj na vse to, kar je
zaznamovalo moje poznavanje
g. Žbogarja, ob žalosti, ki me
navdaja, ker ga ni več med nami,
ne morem skrivati miru, ki ga
občutim, ko vem, da se veseli
Nebeškega kraljestva, kamor je
bil pripravljen vstopiti. Verja-
mem, da mu je tedaj, ob priho-
du v Večnost Očetov glas rekel:
“Pridi, dobri in zvesti služabnik.
V malem si bil zvest, čez veliko
te bom postavil”.
In v meni se rojeva občutek, da
sem v vseh teh letih počasi spoz-
naval svetnika, ki je Kristusa
živel vsak dan in je bolj kot z be-
sedami, ki smo jih od njega
slišali, pričeval s svojim življen-
jem. Nič več in nič manj. Morda
ne dovolj, da bi bil uradno raz-
glašen za svetnika, a gotovo več
kot dovolj, da je pokazal pot do
svetosti. Da smo smeli del svoje
življenjske poti prehoditi skupaj
z njim, jemljem kot veliko mi-
lost in dar.
Hvala Vam, dragi g. Žbogar. Bdi-
te nad nami.
km
ob somaševanju p. Silva Šinkovca,
p. Lojzeta Bratina, župnika Alojza
Kačičnika in drugih vodil celjski
škof dr. Stanislav Lipovšek. Z
odločno in jasno besedo je poka-
zal na velikega Slovenca, bl. An-
tona Martina Slomška, in njegovo
bogato dediščino ter se zahvalil
društvu KPS, da zelo zvesto nadal-
juje delo bl. Antona Martina
Slomška za blagor slovenskega
naroda.
jba
škofovske službe. Tri mesece po
prevzemu škofije pa je metropo-
lit dolžan papeža prositi tudi za
palij, ovratnico iz bele volne,
pretkano s črnimi križi. Ta pred-
stavlja vez metropolita z rim-
skim papežem in je znamenje
metropolitove oblasti.
Ljubljanska nadškofija je bila
brez nadškofa od konca julija la-
ni, ko je papež sprejel odpoved
službi takratnega nadškofa An-
tona Stresa, obenem je takrat od-
poved službi podal tudi takratni
mariborski nadškof Marjan
Turnšek. Njuna odpoved je bila
povezana z njuno vlogo pri tve-
ganih poslovnih odločitvah, ki
so pripeljale do finančnega zlo-
ma mariborske nadškofije. V
vmesnem obdobju je ljubljan-
sko nadškofijo vodil apostolski
administrator in novomeški
škof Andrej Glavan, mariborsko
pa do imenovanja novega
nadškofa vodi celjski škof Stani-
slav Lipovšek.
Kristjani in družba 9. oktobra 2014 5
Spomin na g. Cvetka Žbogarja
“Arbor una nobilis”
  ospoda Žbogarja so vsi
Goričani dobro poznali.
Nikoli ni silil v ospredje,
javnih pohval ni maral, zato bi v
tem zapisu navedel le nekaj
utrinkov s skupaj prehojene poti
pri svetem Ivanu in v duhov-
niškem domu, ki se jih je sam rad
spominjal.
Prvi spomin je izlet v vedrem je-
senskem jutru. Vedel sem, da je
samotar in se nerad premika. Ko
se je po dolgem prigovarjanju
vendarle dal prepričati, se je v
njem dan za dnem stopnjevalo
pričakovanje in je stalno pona-
vljal: “Ti, v četrtek gremo, ne”?
Peljal sem ga, kamor si je najbolj
želel: na Banjško planoto, od ko-
der so bili doma njegovi starši,
čeprav je bil rojen v Gorici in se
je vedno imel za zavednega Go-
ričana. Poznal je družine in ljudi
iz vseh slojev in mestnih prede-
lov. Za Italijane in Furlane je bil
don Fioretto, za Slovence gospod
Žbogar. Naziv monsinjorja je
vedno odklanjal. Na izletu je
želel najprej v Čepovan, svoje
prvo, kratkotrajno službeno me-
sto po mašniškem posvečenju.
Po poti mi je dejal: “Veš, med po-
svečenjem sem se počutil, kot bi
bil v nebesih. Potem te duhov-
niško življenje postavi tudi pred
izzive in preizkušnje. Najraje se
spominjam lepih trenutkov kot
kaplan pri svetem Roku, vzgoji-
telj v semenišču, župnik pri sve-
tem Ivanu. V tistih časih se je po
naših cerkvah trlo mladine”.
Tisti dan se je v Čepovan vrnil
prvič, po več kot polstoletja. Ne-
kam tesno mu je bilo pri srcu.
Spočetka je večinoma molčal. Ko
sva prišla, je postal nenavadno
zgovoren. Pripovedoval mi je, ka-
ko je kot novomašnik v hudem
medvojnem času stopil v vas,
kjer je bilo vse požgano, povsod
revščina in razdejanje. Le slavo-
loki in za silo obnovljena cerkev
ter župnišče so naznanjali prihod
novega dušnega pastirja. Otroška
in mladostna leta je preživel pod
okriljem nadškofov Sedeja in
Margottija, saj je njegov oče služil
na škofiji kot vrtnar in kočijaž.
Nadškof mu je ob imenovanju
naročil, naj dan po prihodu v
Čepovan začne ljudski misijon.
To naj bi bil začetek njegovega
delovanja in duhovne prenove
vasi, a dobra namera je prav krat-
ko trajala. Po maši in spovedo-
vanju se mu je približal nekdo,
mu pokazal na suknji pripeto
sponko s srpom in kladivom,
rdečo zvezdo, ter mu med dru-
gim prišepnil: “Tovariš, ostanite
tukaj in jutri vas ne bo več”. Vrnil
se je v Gorico. Ko sva stala pred
čepovansko cerkvijo, mu je sila
G spominov skorajda branila vstop,obenem ga je gnala radovednost.Trdil je, da ne bom nikjer našel
ključa, saj je bila cerkev zaklenje-
na. Pri enem od sosedov sem
končno dobil ključ. Ko je vstopil,
se je zamaknil, sam pri sebi obu-
dil spomin na svojo prvo, kratko-
trajno duhovniško izkušnjo,
zmolila sva in odšla. Ob izhodu
iz cerkve ni ničesar več rekel. Da
ne bi dajal vtisa ganjenosti, je v
moči svojega trdnega spomina
hudomušno pripomnil: “Tisto
špranjo v stropu nad oltarjem
sem že takrat opazil”.
Nato sva se v lepem, sončnem
dopoldnevu peljala po Banjški
planoti. Med vožnjo se je nena-
doma razvedril: radovedno je zrl
skozi okno in postal razigran kot
otrok. Začudeno je ponavljal:
“Koliko novih hiš, nekoč so tu bi-
li le gozdovi, pašniki in senožeti.
Iz otroških let se s poletnih počit-
nic pri sorodnikih spominjam
vseh poti in kolo-
vozov, ki sem jih
prehodil ali preko-
lesaril. Za njimi ni
več sledu”. Po obi-
sku pri starem so-
bratu sva se odpra-
vila na kosilo. Po-
vedal je marsikate-
ro zabavno dogo-
divščino iz svoje
dolge življenjske
izkušnje, da sem se
pošteno nasmejal.
Vsakokrat, ko se je
sprostil, je znal ve-
dro in iskrivo pri-
povedovati, s pro-
nicljivo, dobrotlji-
vo hudomušno-
stjo. Na koncu pa
se je venomer zre-
snil in pripoved
sklenil z življen-
jskim naukom, ki
ga je redno spremljal z rotečo
kretnjo kazalca desne roke in
sklenil z resnim nasmehom ter
besedami: “Ti, tako je, smo v
Božjih rokah”!
Rad se je spominjal življenja na
odprtem, gibanja, nogometne
igre, ki ji je ostal zvest do poznih
let. Na to je bil zelo ponosen.
Trda preizkušnja je zanj bila, ko
ni več zmogel voziti kolesa. Kdo
se ga ne spominja, ko je odet v
svoj “Regenmantel”, temni dežni
plašč, z nekoliko povešenim klo-
bukom na glavi, počasi in previd-
no kolesaril po mestu? Nemalo-
krat je pri sebi nosil Najsvetejše,
ko je hodil obhajat bolnike. Ne-
koč, ko je že precej oslabel, se mu
je spodrsnilo in je padel. Skušal
sem mu pomagati, a me je ostro
zavrnil: “Celo življenje sem igral
nogomet, nazadnje kot vratar. Ko
padem, znam sam vstati”. Z rim-
skim pisateljem Terencijem je
neštetokrat ponavljal, po latin-
sko, s pritajenim glasom: “Starost
je sama po sebi bolezen”. Do zad-
njega je po televiziji spremljal no-
gometne igre, pogostoma z nav-
dušeno pohvalo, pa tudi pikro
pripombo o igralcih. Bil je izred-
no vesten in natančen. V sodbah
je v vsaki zadevi skušal vedno
usklajevati prirojeno togost in
prizanesljivost. Bil je mož iskrene
in neomajne vere, ves predan
molitvi, skorajda puščavniškemu
življenju, premišljevanju. V mla-
dih letih je želel postati menih,
benediktinec. Čeprav je bil zaprt
vase, je kot vsak človek potrebo-
val družbo. Ko se je sprostil, se je
ob kaki zabavni pripovedi prav iz
srca nasmejal in se tudi sam
pošalil, s svojsko duhovitostjo. V
javnem nastopu pa je vedno bil
strog, zadržan in skorajda nedo-
stopen. Kljub odmaknjenemu
značaju mu nobena malenkost
ni ušla. Vse si je zapomnil.
Družilo naju je skupno veselje za
humanistično omiko, zlasti za
grščino in latinščino. Včasih, ko
sva kako rekla po grško in latin-
sko, je kaj popravil, a ne takoj. Po
navadi naslednji dan, prej je sam
preveril. Tudi sam pa je, z nehlin-
jeno skromnostjo, ampak s pra-
vim zanimanjem, sprejel kako je-
zikovno ali zgodovinsko opazko:
“Ti, hvala, tega prav res nisem ve-
del”. Večkrat mi je podaril kako
svojo knjigo. Prvič sem pomislil,
da je sam ni prebral, saj je bila na
videz nedotaknjena, kakor nova.
Šele pri prebiranju sem na tej ali
oni strani opazil pripombo ali
popravek, z rahlo, uglajeno pisa-
vo. Niti vejica mu ni ušla, do zad-
njega.
Nekega jutra, v cerkvi svetega Iva-
na, bilo je na velikonočno sobo-
to, sva skupaj šla po sveto obha-
jilo za popotnico bolniku. Na ta
dan, po obredih velikega petka,
se Najsvetejše hrani v stranskem
oltarju, Božjem grobu. Kakor
vedno je svojeglavo vse hotel
sam opraviti. Ko pa je iz začasne-
ga tabernaklja vzel in odprl cibo-
rij, mu je posvečena hostija padla
v spodaj postavljeno vejevje in
cvetličje. Bil je prizadet, kakor bi
zagrešil svetoskrunstvo. Ko sem
med grmičevjem našel po-
svečeno hostijo, sem v vzdušju ti-
stih dni navedel latinsko vrstico
iz speva češčenja svetega križa, ki
se moli na veliki petek in se slo-
vensko glasi: “Zvesti križ, edino
ti si plemenito res drevo, ni lesá,
ki rasel, cvetel, sad poganjal bi ta-
ko”: “Arbor una nobilis”, zares
plemenito drevo. Ko sem položil
sveto hostijo v piksido, se je od-
dahnil in umirjeno ter nasmeja-
no dejal: “Ti, prav si povedal: “Ar-
bor una nobilis”! Ta dogodek mi
je ostal vtisnjen v spominu kot
eno izmed najlepših doživetij Ve-
like noči, radostne, bratske vere
v presveti zakrament in Kristuso-
vo zmago nad smrtjo. Vrnila sva
se v zakristijo in si prav iz srca
voščila na velikosobotno jutro.
V zadnjih časih je zaradi starosti
in bolehnosti precej opešal,
doživel je svoj veliki petek in so-
boto. Na to se je v srcu že dolgo
pripravljal, čeprav ni rad spreje-
mal, še toliko manj iskal pomoči.
Zlasti nazadnje je težko prenašal
vsakršno spremembo, nerad je
sprejemal nadomestnike, vse je
moralo ostati, kakor je nekdaj bi-
lo. Silno je bil navezan na prete-
klost, svoje življenjske spomine.
Do zadnjega je ostal kakor globo-
ko zakoreninjeno, plemenito
drevo, skromen in zvest delivec
Božjih darov. “Arbor una nobi-
lis”, kakor samotna drevesa, ki
jih je z otroškim srcem kot pom-
nike v starih letih občudoval na
prostranih tratah Banjške plano-
te. Bog mu je podaril dolgo in
plodno življenje, modrost in po-
trpljenje, trdno usklajenost srca
in razuma, naj mu bo odslej bo-
gat plačnik za vse, kar je v svoji
dokončni vztrajnosti dal za dru-
ge. V ušesih mi še odmeva njegov
navadni pozdrav, hkrati mlado-
sten in tog, po njegovem značaju:
“Ti, čao, se vidiva jutri”! Nato je
pristavil: “Če bomo še živi”.
Gospod Cvetko, bili ste skromni
in odmaknjeni, pokončni in go-
sposki kristjan, od začetka do
konca. Bodite za vse nas pri-
prošnjik v zarji Kristusovega vsta-
jenja, ki je dan za dnem svetila
vašim korakom. Hvala za vse!
Alessio Stasi
S 1. strani
“Zbogom, gospod
Cvetko...”
  ledila sta mu leta 1925 brat
(Stanko) in leta 1927 sestra
(Malči). Medtem se je
družina preselila z Livade v ulico
Formica in nato v ulico Ascoli, to-
rej le kak korak od cerkve sv. Iva-
na, ki je sedež sedanje slovenske
mestne duhovnije in v kateri je bil
kot dojenček Cvetko krščen. Te-
danji upravitelj cerkve sv. Ivana je
bil gospod Reščič, ravnatelj bližnje
pokrajinske gluhonemnice. Cvet-
ko je postal njegov ministrant, te-
ta Veronika, ki je bivala v njihovi
družini, pa zakristanka. Cvetko
pravi, da je bil gospod Reščič
izredno dober in je Žbogarjevim
“veliko pomagal, ker smo živeli v
veliki revščini”.
Ulica Ascoli (nekdanji judovski
geto) in ul. sv. Ivana sta stvarno
ena ulica razdeljena na dva dela.
Rekel bi tudi, da sta si judovska
shodnica in cerkev sv. Ivana tako
blizu, da si skoraj podajata roki.
Tako se je Cvetko spoznal s tedan-
jim goriškim judovskim rabinom,
zlasti pa z njegovim sinom, s ka-
terim sta bila osnovnošolska
sošolca na šoli “Fumagalli” ob
vznožju Kostanjevice. Sošolec je
delil s Cvetkom svojo domačo
malico, ker je vedel, da je prihajal
v šolo zaradi velike revščine brez
zajtrka. Zanimivo je tudi, kar go-
spod Cvetko pravi o tedanjem go-
riškem rabinu, da mu je svetoval,
naj vstopi v Malo semenišče, v ka-
terega je bil po sprejemnem izpitu
v jeseni 1934 dejansko sprejet.
Tudi na škofiji so se v tistih letih
stvari precej spremenile. Konec le-
ta 1931 je umrl nadškof Sedej. Tri
naslednja leta je vodil naškofijo
apostolski administrator Sirotti,
jeseni 1934 pa je prevzel nadško-
fijo nadškof Margotti. Nadškofij-
sko kočijo je zamenjal avto. Cvet-
kov oče pa je prevzel obširno ško-
fijsko vrtnarijo, pri kateri mu je
pomagala Cvetkova mama (Ama-
lija). Družina se je leta 1935 pre-
selila iz ul. Ascoli na rob nadško-
fijskega vrta v hiško, kjer je sedaj
urad za vzdrževanje škofijskih du-
hovnikov.
Semeniško življenje mu ni delalo
preglavic. Tudi ni doživel kakih
posebnih kriz glede duhovne po-
klicanosti. Res ga je malo mikal
vstop v benediktinski red, vendar
pa je prevladala odločitev, da po-
stane škofijski duhovnik, najraje
v službi slovenskega dela goriške
nadškofije. Še in še pravi, kako mu
je nadškof vsestransko pomagal v
letih semeniškega študija.
V duhovnika ga je posvetil skupaj
z goriškimi sošolci, med katerimi
so bili še trije Slovenci, to je Bruno
Pulec, Srečko Šuligoj in Robert
Zadnik, nadškof Margotti v cerkvi
Srca Jezusovega v Gorici dne 28.
junija 1946. Novo mašo je daroval
v cerkvi sv. Ignacija na Travniku v
Gorici. Novomašno slavje s kosi-
lom, ki ga je daroval sam nadškof,
je bilo v nadškofijski palači.
Kaj kmalu je dobil odlok z imeno-
vanjem za župnijskega upravitelja
v Čepovanu. V tistem neposred-
nem povojnem času je živelo pri-
morsko ozemlje čudno mešanico
skrbi in veselja v pričakovanju
začrtanja in uveljavitve nove meje
med Italijo in Jugoslavijo.
Začasno je bilo razdeljeno med ju-
goslovansko vojno upravo (Cona
B, na vzhodnem delu) in angloa-
meriško vojno upravo (Cona A, na
zahodnem delu). Čepovan je spa-
dal pod jugoslovansko vojno
upravo, poleg tega so bila vsa po-
slopja zaradi vojnih represalij
sežgana, razen cerkve, župnišča in
Kofolove hiše, kjer bi moral biti
S na hrani. Prvo soboto meseca ju-lija 1946 je nastopil službo, a je vČepovanu “preživel” le eno noč,
kajti v nedeljo zjutraj ga je
“oblast” izgnala s pretvezo, da ni-
ma dovoljenja za bivanje v Coni
B. Vrnil se je v Gorico in nadškof
ga je imenoval za kaplana v Pod-
gori v pomoč župniku gospodu
Reščiču. Obenem pa mu je odka-
zal bivanje v Malem semenišču in
ga določil za semeniškega podrav-
natelja ter profesorja latinščine in
italijanščine. Zaradi uveljavitve
nove meje med Italijo in Jugosla-
vijo ter izostanka slovenskih dija-
kov, ki so ostali za novo mejo, je
bila slovenska gimnazija v seme-
nišču ukinjena (septembra 1947).
Gospod Cvetko je ostal v Malem
semenišču, kjer je nadaljeval
poučevanje literarnih predmetov
na italijanski interni gimnaziji do
njene ukinitve. Posebej je bil zav-
zet za klasične jezike in se je v
njih neprestano izpopolnjeval.
Vse to je usklajeval s pastoralno
dejavnostjo zaporedno kot po-
močnik župnika Zalatela v
Štandrežu, kot tretji kaplan na
Travniku, kot kaplan pri sv. Ro-
ku (župniki Marega, Burgnich,
Di Piazza), nato spet v Štan-
drežu kot pomočnik gospoda
Žorža.
Veliko let je učil katoliški ve-
rouk na slovenskih osnovnih
šolah (Gorica ul. Croce, ul.
Cappuccini, ul. Brolo) in na
slovenskem učiteljišču v Gori-
ci.
Leta 1982 je bil imenovan za
škofijskega delegata, to je vodi-
telja Pastoralnega središča za
slovenske vernike v mestu Go-
rica s sedežem v cerkvi sv. Iva-
na, ki mu, kot sem že dejal, Slo-
venci preprosto rečemo Slo-
venska duhovnija. Posebej ga je
veselila lepa skupina ministran-
tov, predvsem fantov, a tudi de-
klet, ki še vedno radi sodelujejo,
čeprav so že na univerzi ali v aka-
demskem poklicu, ter pomem-
bno bogatijo bogoslužje v duhov-
niji, kar je bilo lepo videti tudi pri
pogrebnem bogoslužnem slove-
su.
Dobro je bilo zanj, da je tedaj že
bival v duhovniškem domu v Se-
meniški ulici, torej v precejšnji
bližini cerkve sv. Ivana. Bil je duša
raznolikosti župnijske pastoralne
dejavnosti. Med drugim sta se v
“španoviji” z gospodom Mar-
kežičem lotila zunanje in notranje
obnove cerkve in jo tudi izpeljala.
Sam pravi, da je za to tudi sam
precej ekonomsko prispeval. Zato
ni čudno, da je v določenem tre-
nutku začutil, da organizem, tako
ali tako oslabljen, ne odgovarja
več, kot je treba, zahtevam da-
našnje pastoralne dejavnosti. Od
tod njegova prošnja nadškofu, da
ga reši odgovorne službe pri sv.
Ivanu, kar se je tudi zgodilo. Tako
je bil za odgovornega voditelja
slovenske mestne duhovnije ime-
novan dotedanji kaplan jezuit p.
Mirko Pelicon. Msgr. Žbogar je kot
prostovoljni duhovni pomočnik
nadaljeval, kolikor je mogel, pa-
storalno delo z obiskovanjem bol-
nikov, s svojo pripravljenostjo za
pogovor in za zakrament sprave,
s svojo skrbjo in z varovanjem cer-
kve sv. Ivana, skoraj, dokler ni bil
zadnjič sprejet v bolnišnico.
Zadnje besede, s katerimi gospod
Cvetko sklepa svoj kratki avtobio-
grafski profil, kažejo človeka, ki
zasluži naše občudovanje in hva-
ležnost Bogu, da nam ga je dal:
“Večer življenja preživljam ob
skrbni negi oseb v Duhovniškem
domu v Gorici (via Seminario 13).
Ko stojim na koncu svoje poti in
že vidim vrata v večnost odprta,
se Bogu zahvaljujem za vse, kar mi
je dobrega v dolgem življenju po-
daril. Nikomur se nisem zameril
in vsakemu sem rad ustregel po
svojih močeh. Ni mi za priznanja.
Nadškof Bommarco me je prisilil,
da sprejmem službo “kanonika”
v stolnici (to je zame le “breme”,
ne pa čast!). Tegobe starosti in bo-
lezni skušam prenašati z veliko
mero potrpežljivosti. Živim
skromno, tiho in neopazno, sko-
raj asketsko, umirjen in Bogu pov-
sem predano življenje. V Tebe,
Gospod sem zaupal, ne bom osra-
močen vekomaj”!
G. Cvetka Žbogarja smo v našem uredništvu izjemno cenili, nekateri
zato, ker smo ga pobliže spoznali iz pripovedovanja, vedno lepega!,
našega nekdanjega odgovornega urednika dr. Draga Legiše, ki je
imel v goriškem Malem semenišču g. Žbogarja za prefekta in
vzgojitelja; drugi zato, ker smo ga osebno poznali. Bil je naš veliki
prijatelj, saj je kot duhovnik molil za nas, ki iz tedna v teden ustvarjamo
časopis, malokomu pa je znano, da je bil velik finančni podpornik
Novega glasa. Ko je naši Tiziani vsako leto, po navadi večkrat, v
upravo prinesel denarni prispevek za Novi glas, ji je vedno naročil,
naj bo med objavami, kjer so navedeni prispevki, vedno zapisano, da
je daroval NN. Sam lahko povem še to, da me je pri cerkvi sv. Ivana
g. Cvetko Žbogar večkrat za trenutek ustavil in mi čestital za delo
vseh sodelavcev in za naš časnik; bil je eden tistih bralcev, ki so
prebrali vse, kar napišemo.
“Kar tako nadaljujte, težko delo imate, vam ne zavidam, a korajžno
naprej! Molim in bom molil za vas”, je po navadi rekel g. Žbogar in
umirjeno sva se poslovila.
Zadnje čase je njegova hoja postajala vedno težja in počasnejša, a
njegov iskreni pogled in drobni nasmešek ob vsakem srečanju ter
njegovo bodrilo, naj vztrajamo, so vsem nam, ki delamo pri časniku,
pomenili veliko.
Za vse smo mu iskreno hvaležni in verujemo, da mu je Večni tudi v
našem imenu hvaležno odmeril večno luč in večni mir.
G. Cvetko Žbogar je bil eden tistih duhovnikov, ki so s svojim skromnim
življenjem pričevali o veseli novici, se razdajali in se razdali.
G. Cvetko Žbogar, pogrešali vas bomo! / JUP
Hvala, g. Žbogar!
Goriška9. oktobra 20146
Župan občine Šempeter-Vrtojba Milan Turk na “srečanju pod lipami”“
Sodelujmo in iščimo skupne
konkretne rešitve!
  ilan Turk, ki je
prejšnjo nedeljo na
krajevnih volitvah v
prvem krogu prepričljivo pre-
magal štiri protikandidate in so
ga občani Šempetra-Vrtojbe
potrdili za župana, je bil v to-
rek, 30. septembra, gost že
“srečanja pod lipami” v komor-
ni dvorani Kulturnega centra
Lojze Bratuž. Na sproščenem in
prijetnem večeru je bil govor o
številnih in različnih temah,
na splošno o volitvah, o upra-
vljanju občin, njihovih vsak-
danjih težavah, pa še o EZTS-
ju, čezmejnem zdravstvu, to-
vornem postajališču, dobroso-
sedskih odnosih, demografski
sliki Goriške itd. Z županom, ki
občasno rad zahaja tudi na
naše prireditve, se je pogovar-
jala njegova dolgoletna znan-
ka, časnikarka Erika Jazbar.
Turk je povedal, da se je s poli-
tiko začel ukvarjati leta 1992.
Takrat je bil v Stranki krščan-
skih demokratov, ki se je leta
2000 združila z SLS-om itd.
“Jaz stranke nisem menjal...
Stvar se je izpela”... Pred štirimi
leti je odločil, da na krajevni
M ravni raje poskusi narediti kajsam in z ljudmi, ki so ga pod-pirali. Tako je nastala občanska
lista. Takrat mu je uspelo, po
štirih letih so mu občani očit-
no potrdili zaupanje. Volilne
kampanje se začenjajo vedno
bolj kasno, “tudi zato, ker so v
Sloveniji volitve vedno bolj po-
goste”, ljudje se tega nave-
ličajo, nimajo volje se politično
aktivirati, je dejal. Največ do-
godkov je zadnji teden oz. 14
dni, ni več masovnih kampanj,
kot smo bili včasih vajeni. V
Sloveniji, pa tudi v Italiji so se
ljudje tega malo naveličali,
“vsa Evropa je v nekem zani-
mivem času”. Referendum na
Škotskem ali v Kataloniji, “to
niso enostavne stvari za Evro-
po”, to so “veliki premiki, ki jih
narekuje gospodarska kriza, ki
pa ni samo gospodarska”. Za-
hodna družba “ta hip ni spo-
sobna dati odgovorov, ki bi jo
postavili v ospredje, kot je bila
navajena”. Mi še vedno “zelo
dobro živimo, toda kopiči se
neko nezadovoljstvo”. Politika
se v zadnjem času veliko ukvar-
ja sama s sabo, je dejal Turk:
stranke se med seboj obtožuje-
jo, na ljudi, ki imajo težave z la-
stnim preživetjem, se niti ne
ozirajo ali vsaj pozabljajo.
“Kdor bo znal ponuditi dru-
gačno politiko, bo imel verjet-
no v naslednjih desetletjih
uspeh. Je pa v tem času to pre-
cej težko doseči”. Svet se hitro
vrti, težko je postati močan in
prepoznaven voditelj, vreden
zaupanja. “V ljudeh se mora-
mo naučiti iskati tudi pozitiv-
no”!
Krajevna vprašanja so šole,
vrtci, ulice, ceste, zdravstvo na
primarni ravni in podobne
stvari. “To so s političnega vi-
dika precej banalne zadeve,
večinoma se ljudje glede tega
poenotijo, ni velikih nasproto-
vanj”. Če tisti, ki občino vodi-
jo, upoštevajo želje vseh ljudi,
kolikor se pač da, je veliko
manj tudi “kulturnega boja”.
Naloga dobrega krajevnega vo-
ditelja je gotovo tudi ta, da zna
prisluhniti vsem, da zna najti
konsenz, da ljudje lahko sobi-
vajo v normalnem okolju.
“Živeti moramo vsi. Samo za-
to, ker nismo zmagali na volit-
vah, se ne bomo preselili”. Po
ustavi so volitve pravica in ne
državljanska dolžnost; “ljudi
vedno vabim, nikakor pa ne si-
lim”.
Šempeter-Vrtojba je v sloven-
skem merilu srednje velika
občina, ima 6300 prebivalcev,
nastala je leta 1998. “Ne glede
na velikost imajo občine v Slo-
veniji enake pristojnosti”. S so-
sednjimi občinami na sloven-
ski strani dobro sodelujejo,
imajo nekaj skupnih institucij
in služb. Čez mejo so na pose-
ben način povezani s Štan-
drežem, ki jim je najbližji.
Včasih so bili zelo povezani s
Podturnom. Dvesto metrov
meje imajo tudi z občino So-
vodnje. “Imamo dobre stike z
vsemi, iščemo dobre rešitve za
vse”. Pobrateni so z italijansko
in avstrijsko občino, z vsemi
Dol pri Doberdobu
Pojasnilo ob pisanju
časnika Voce Isontina
  zadnjem času prihaja v to
našo slovensko vasico
izredno veliko tujcev, še
zlasti Madžarov, ker imajo v za-
selku Vizintini svojo vojaško ka-
pelico. V italijanskem tisku so se
zadnje čase pojavile nekatere ne-
točnosti, ki se tičejo madžarske
kapelice in nove cerkve Fatimske
Marije v Dolu. Cerkev stoji ob ce-
sti, ki povezuje Gorico s Trstom.
Dol je pripadal župniji Opatje se-
lo. Po 15. septembru 1947 je bil z
mejo odrezan od matične župni-
je in tako postal cerkvenopravno
samostojna enota z nazivom vi-
kariat. Imel je svoje cerkvene ma-
tične knjige in maševali so ra-
zlični duhovniki, ki so prihajali
iz Gorice, Doberdoba in Jamelj.
V tistem času je bilo v Dolu
okrog 250 prebivalcev. Danes jih
V je 120, in še to so v veliki večinitujci, ki se v kraj vračajo zvečer inodhajajo zjutraj. Lahko bi rekli,
da je danes Dol v glavnem “spal-
no” naselje. Prvotno so bile maše
v dvorani v šoli. Imeli so zelo do-
ber ženski župnijski pevski zbor,
pa tudi obisk pri nedeljski maši
je bil velik. Sčasoma je vse, kar je
zadevalo cerkveno upravo Dola,
prešlo v župnijo Jamlje.
G. Anton Prinčič, tedanji jamel-
jski župnik, je uvidel, da bi mo-
rali prostore, v katerih je bila
maša, obnoviti ali preurediti, za-
to so se o tem začeli pogovori. V
kraju sta nastali dve “struji”. Eni
so zagovarjali, da bi se obstoječi
prostori v tedanji šoli obnovili,
drugi pa so bili za novo cerkvico.
Kot se rado dogodi, je ob tem na-
stalo kar nekaj besed, prerekanj
in modrovanj. Odkupili so stari
senik ob cesti, v katerem je bila
tudi prvič maša. Tedaj jo je daro-
val g. Bernard Špacapan, tedanji
jameljski župnik, kmalu po raz-
mejitvi – postavitvi meje z Jugo-
slavijo, in sicer 28. 9. 1947. Na
tem mestu je sedaj sezidana tudi
cerkvica. Pri gradnji je g. Anton
Prinčič, tedanji župnik iz Jamelj,
kamor spada tudi Dol, razmišljal,
ali bi iz razpadajoče madžarske
kapelice – v njej je imel lastnik
senik – kakšen kamen vključili v
novo cerkev. O kakšni obnovi te
kapelice tedaj niso razmišljali.
Kmalu pa se je izkazalo, da mere
ne ustrezajo novogradnji. On ni
hotel podreti madžarske kapeli-
ce, kot smo brali v časniku Voce
Isontina, ampak jo na neki način
zaščititi, saj so vojaško kapelico
pri Nikolih “čez noč” oropali in
odpeljali obdelane kamnite dele.
Prav tako so v Jamljah iz stare po-
rušene cerkve izruvali ploščice,
ki so pokrivale tla, in jih odpeljali
neznano kam. Pri madžarski ka-
  rijezični festival komične-
ga gledališča Komigo, ki
sta ga 11. leto zapored pri-
pravila goriški Kulturni dom in
zadruga Maja iz Gorice v sodelo-
vanju z združenjem Terzo Teatro
iz Gorice, ZSKD in Forumom za
Gorico, pa še s SNG Nova Gorica
in Kulturnim domom Nova Go-
rica, ob pokroviteljstvu dežele
FJK, goriške pokrajine in občine
ter Urada za Slovence v zamej-
stvu in po svetu, SKGZ in Funda-
cije Goriške hranilnice, je zadnjo
letošnjo abonmajsko predstavo
ponudil na ogled v petek, 19.
septembra 2014. Predstava v ita-
lijanščini Quando le donne era-
no di sinistra (Ko so bile ženske
levičarke) v produkciji združenja
Terzo Teatro iz Gorice bi morala
biti sicer na sporedu v marcu kot
uvodna predstava tega edinstve-
nega festivala, a je bila zaradi bo-
lezni v ansamblu uprizorjena s
kar precejšnjim zamikom. Pre-
težno italijansko občinstvo je
spremljalo pogovore šestih
žensk, delavk v tovarni sukanca,
ki si zaupajo vsakdanje skrbi, pa
tudi želje in upe, v nekem nedo-
ločenem italijanskem kraju v do-
bi po drugi svetovni vojni, ko so
se delavci ogrevali za komuni-
stične oz. socialistične ideje, ki
naj bi jim prinesle več pravic. To
so ženske, katerih življenje drsi
skozi dlani med dolgim, utruja-
jočim delom pri tovarniškem
stroju, ob skrbi za družino in pri-
hodnost otrok. Predstava je od-
sev tedanje družbe, sloneče na
zmeraj veljavnih vrednotah. Iz
njihovih pogovorov, včasih kar
trpkih, veje neka tiha vdanost v
usodo, zaradi katere ni mogoče
spremeniti toka življenja. Pre-
pričane so, da je za žensko naj-
boljše, če se poroči z bogatim člo-
vekom, saj ji bo to gotovo vir
sreče v življenju. Sposobne so si-
cer tudi ljubeče sprejeti spet med-
se dekle, ki je odšla z doma zaradi
velikega hrepenenja po boljšem
življenju “v baržunu in svili”, a
je v velikem mestu pristala le na
cesti. Toda našla je pogum, da je
dokončno prekinila
“to najstarejšo
obrt” in se, sicer
skrušena, vrnila v
domači kraj. Ena iz-
med teh vaških pri-
jateljic je pre-
pričana aktivistka
na političnih sho-
dih in ima zelo gro-
be besede proti du-
hovnikom, pa se na
koncu kot druge za-
ve, da so vse potreb-
ne le malo več lju-
bezni, brez katere je
težko živeti.
Gledalec se ob ogle-
du predstave pravzaprav čudi, da
je tekst napisal moški, saj se po-
govarjajo le ženske o “ženskih
stvareh”; v njem je ob ženski pre-
danosti vsakdanjim družinskim
dolžnostim tudi kanček “femi-
nizma”. Avtor predstave je Mari-
no Zanetti, ki je obenem režiser
uprizoritve, če sicer odhode in
prihode igralk na oder ter njiho-
vo “postopanje” po njem lahko
imamo za režijsko vodenje. Zdi
se, da so igralke kar same ustva-
rile predstavo, ki ima skromno
scensko podobo. Kostumi so iz-
brani bolj harmonično, pri
čemer se pozna
roka Snežice
Černic, ki je kot
dolgoletna iz-
kušena kostumi-
stka v ljubitel-
jskih gledaliških
vrstah izbrala
obleke in jih do-
delila igralkam.
Nekatere izmed
nastopajočih so
se razpoznavno
izkazale v petju
songov ob
spremljavi zvo-
kov kitare v živo.
Številna publika
je “statično” predstavo nagradila
s toplim ploskanjem, očitno so
jo prevzela avtorjeva razmišljan-
ja.
IK
T
  Komigo 
Pogovori med ženskami, razpetimi
med vsakdanjostjo in željami
KULTURNI DOM 
pelici pa je bila sreča, ker so njeni
lastniki prebivali v bližnji hiši.
Tako se tam “odvažanje” ni zgo-
dilo. Tudi za gradnjo cerkvice v
Dolu niso uporabili iz madžarske
kapelice nobenega gradbenega
materiala.
Cerkev v Dolu na Palkišču je se-
daj dograjena in služi svojemu
namenu. Tako je videti na prvi
pogled, žal pa ni tako. Navadno
gradnja cerkve ljudi poveže –
istočasno se namreč gradi tudi
versko občestvo, ki potem skrbi,
da kraj duhovno živi, obenem pa
skrbi za vzdrževanje cerkvenega
objekta. Stanje je danes takšno:
tisti, ki so bili za gradnjo nove
cerkve, niso nikoli imeli večjega
stika z župnijo, in ko je bila cer-
kvica dograjena, po veliki “fešti”,
so se lepo umaknili. Nastal je
šum. Oni, ki so bili v kraju jedro
vernih in so želeli popraviti pro-
store, kjer je bila tedaj maša, so
pomrli ali se od verskega
občestva umaknili, ker se niso
strinjali z vsem, kar se je ob grad-
nji dogajalo.
Tega nisem napisal zato, da bi
razpihoval “pogašeni ogenj”, ki
žal v tem okolju še vedno tli, am-
pak zato, da bi opozoril, kako ne-
modro so tedaj ravnali nekateri
goriški duhovniki, kot tudi vod-
stvo nadškofije, s škofovim vikar-
jem na čelu, ki so tedaj vplivali
na gradnjo sedanje cerkvice, te-
danjemu domačemu duhovniku
g. Antonu Prinčiču pa po nepo-
trebnem metali polena pod no-
ge. Da pa je mera polna, so ob
tem pomagali tudi nekateri naši
slovenski politiki, ki so se pustili
vpreči v voz, ki je potem zavozil
s poti, tedanjega tamkajšnjega
duhovnika pa povozil. Danes je
stik krajanov Dola s Cerkvijo
izredno majhen, lahko rečemo,
da večina vernih hodi k maši
drugam, stroški pa seveda so, kot
so povsod. Namesto da bi bila
cerkvica kraju v ponos, je postala
breme župniji Jamlje. To nas lah-
ko tudi kaj nauči, namesto da po
nepotrebnem razpihujemo pe-
pel, je prav, da se vprašamo: “Po
čigavi zaslugi je do vsega tega
prišlo”?
Ambrož Kodelja
vzdržujejo redne stike. Duh so-
delovanja je treba od občin
prenesti tudi med ljudi, na in-
stitucije civilne družbe, da se
ljudje sami povezujejo, je dejal
župan.
O 10 milijonih evrov, ki naj bi
prek EZTS-ja prišli v naš pro-
stor, je Turk povedal, da gre za
pomembno odločitev. Deset
milijonov je “velik delež”, na-
menjen bo izrecno Goriški.
EZTS bo sam odločal, kako se
bodo sredstva uporabila, v
glavnem pa za projekt zdrav-
stva in turizma. “Porabiti 10
milijonov za projekte, ki bodo
res nekaj vredni in smiselno
naloženi, ni tako enostavna
stvar. Zavedati se moramo od-
govornosti”. Pripraviti je treba
konkretne rešitve, “neke ideje
so že... Verjamem, da se bo že
nekaj zgodilo. Zavzemal se
bom za zelo konkretne stvari,
drugače nima smisla”. Turk se
zaveda, da ob meji še vedno
obstajajo predsodki, “potreben
je čas”. Na sodelovanje je treba
biti pripravljeni: “Če te pripra-
vljenosti ni, sodelovanja ne
bo”. V kriznem času “smo vsi
na isti barki, ki išče rešitev. Bol-
je je, da se povezujemo in sku-
paj iščemo rešitev, kot pa da bi
se dogajalo tisto, kar se je v zgo-
dovini že dogajalo, ko smo
iskali krivca pri drugih, pri so-
sedih”. V Evropi “je ta čas šel
mimo, prav gotovi pa ne mo-
remo nikdar biti”. Na medso-
sedski ravni “je potrebno
ogromno narediti, da se pred-
sodki razbijejo, da iščemo
skupne rešitve”. Fizične meje
ni več, “prostor se z mejo ne
konča”. Nekaj je treba vložiti,
“brez nič ni nič”!
Goriška 9. oktobra 2014 7
Petnajsti dobrodelni večer v Lokandi Devetak na Vrhu Sv. Mihaela
Dragocen prispevek 
v morju potreb
  a petnajstem dobrodel-
nem večeru v Lokandi
Devetak na Vrhu Sv. Mi-
haela, ki so ga priredili člani
Čotove družine v sodelovanju s
sovodenjskimi krvodajalci v po-
nedeljek, 6. oktobra, so priredi-
telji še enkrat dokazali, kako so v
svojih prizadevanjih vztrajni, iz-
najdljivi, ustvarjalni in vselej
občutljivi za ljudi v stiski. Srečan-
je z naslovom Težka izguba naj
lajša tegobe je postalo že prava je-
senska tradicija, hkrati pa so letos
uvedli nekaj novosti.
Tudi tokrat so se spomnili na
“starše, brate, sorodnike in prija-
telje, ki jih je zahrbtna bolezen
odtrgala od nas”, je dejala Tatjana
Devetak, ki je večer povezovala in
uvodoma med navzočimi poz-
dravila sovodenjsko županjo
Alenko Florenin. Že 16 let je mi-
nilo, odkar jih je zapustila “pre-
draga Helka”, v spomin na katero
je nastala dobrodelna pobuda.
Predsednik krvodajalcev Štefan
Tomsič je povedal, da so letos
želeli spregovoriti o amiotrofični
lateralni sklerozi (ALS, po italijan-
sko SLA). V zadnjih mesecih se je
precej govorilo o t. i. “ice bucket
challenge-u” (izziv z vedrom le-
dene vode), svetovni akciji za oza-
veščanje o tej hudi nevrološki bo-
lezni: čeprav se je morda zdelo,
da gre za neumnost, je zamisel
vendar prinesla več milijonov
evrov za raziskave. “Vsaka, tudi
najmanjša pobuda za zbiranje
sredstev je zato zelo dobrodošla.
In mogoče je biti tudi zelo izvir-
ni”. Čeprav je hudo govoriti o ne-
ozdravljivih boleznih, so organi-
zatorji v Lokandi vendar želeli
gledati onstran bolečine in pope-
striti večer z barvami novega
življenja, je povedal Tomsič. Na
zidovih so namreč visele slike Iri-
ne Ganičeve, ki živi in dela v Ga-
brjah. Gre za slikarko z zelo raz-
vito umetniško žilico, pristno in
bistro likovno ustvarjalko, ki je
N
premalo poznana, in je prav, da
se predstavi tudi v občini, kjer
prebiva, je povedal Vili Prinčič.
Ganičeva se je rodila na skrajnem
severu Rusije, študirala je v Sankt
Peterburgu in Vladivostoku. V
Italijo se je preselila pred pri-
bližno 20 leti in tu začela bogato
slikarsko pot. Za sabo ima že
okrog štirideset samostojnih oz.
skupinskih razstav, njene stvarit-
ve so bile doslej na ogled v Avstri-
ji, Franciji, Rusiji, Ukrajini, Slove-
niji, Angliji in ZDA. Povsod je
med likovnimi kritiki in ljubitelji
slikarstva naletela na izjemno do-
ber sprejem. V prejšnjih letih je
imela najraje tihožitja, mojstrsko
upodabljanje konj in zidne posli-
kave, v zadnjih časih pa se raje
posveča slikanju z manj poudar-
jeno figuralnostjo, je še dejal
Prinčič. V zadnjih desetletjih se je
srečala z zahodnimi umetniškimi
tokovi, v soočenju z njimi je izo-
blikovala osebno govorico, ki je
slogovno preprosta in obenem
vznemirljiva. Del na Vrhu razsta-
vljenih slik je posvečen vodi kot
snegu, deževnici, mlaki, morju,
oblakom itd. Njena umetnost
presega dodelano izvedbo in pri-
stop razkošnega naturalizma,
“njene upodobitve so prepojene
s strastjo duše in z neizmerno lju-
beznijo do slikanja”. Izbira sub-
jektov se prelevi v novo realnost,
notranjo stvarnost, ki sloni na
globokem in vitalnem ravnove-
sju. To so umetnine, ki pritegnejo
pozornost vsakega ljubitelja li-
kovne umetnosti, je sklenil
Prinčič.
Nabrane prispevke na dobrodel-
nem večeru so organizatorji letos
namenili Združenju amiotro-
fične lateralne skleroze AISLA, ki
deluje tudi v Gorici. O združenju
in sami bolezni ALS sta spregovo-
rila - pravzaprav prinesla drago-
ceno osebno pričevanje - Dino
Zotter, podpredsednik združenja
za našo deželo in referent za go-
riško pokrajino, ter zdravnik Do-
menico Calo'. Povedala sta, da
gre za hudo degenerativno bole-
zen živčevja (pravijo ji tudi izro-
jevanje motoričnega nevrona ali
bolezen Louja Gehriga), pri kateri
pride do po-
stopnega pro-
padanja moto-
ričnih nevro-
nov. Oslabe-
lost mišic se
počasi razširi
na vse telo do
popolne atro-
fije mišic: člo-
vek ostane “za-
zidan” v svo-
jem telesu, “iz-
gubi možnost
govorjenja, izgubi prijatelje, izgu-
bi dostojanstvo, izgubi vse”. Inte-
lektualne sposobnosti so ohran-
jene, prav tako ostajajo bistri čuti.
Težko je natančno določiti dia-
gnozo, še težje je zdraviti oz. zdra-
vljenje poteka le simptomatsko,
saj zdravila za ALS ni, ker niso
znani njeni vzroki. V Italiji naj bi
bilo okrog šest tisoč takih bolni-
kov, v naši deželi okrog sto. “Ker
jih je razmeroma malo, očitno ni
interesa, da bi veliko vlagali v ra-
ziskave”. Zotter in Calo' sta med
drugim omenila gospo Mario Pio
Pavani iz Krmina, karizmatično
bojevnico za življenje, ki je kljub
petnajstletni popolni negibnosti
ogromno naredila za druge bol-
nike. Njena kalvarija je bila prava
himna življenju! Združenje AI-
SLA skuša na najrazličnejše
načine lajšati bolečine bolnikom
in jim kljub ogromnim oviram
omogočati čim bolj kakovostno
življenje, sta še povedala pričeval-
ca. V času, ko javne uprave za to
naredijo vedno manj, lahko kaj
več naredijo zasebniki. Dragocen
prispevek, čeprav gre le za kaplji-
co v morju potreb, so že spet po-
klonili velikodušni Čotovi z Vrha
in njihovi gostje. / DD
Ob papeževem obisku
P. Marko iz Aviana, apostol
evropskih narodov
  dbor, ki si prizadeva za
kanonizacijo bl. p. Mar-
ka iz Aviana, je ob ne-
davnem obisku papeža
Frančiška v Foljanu in Redipulji
poskrbel za drobno, a pomem-
bno gesto: natisnil je podobico
p. Marka s trojezično (italijan-
sko, slovensko in nemško) mo-
litvijo, da bi “apostol miru in
spodbujevalec edinosti med
evropskimi narodi” izprosil mir
za naše kraje. V treh jezikih je
tudi prisotna molitev p. Marka
z dne 12. septembra 1683, ko je
pred vrati Dunaja nagovoril
evropske vojskovodje in tako -
ter z molitvijo in z razpelom v
roki - odločilno pripomogel k
O zmagi nad Turki: “Odvrni naro-de, ki hočejo vojno. Ne ljubimodrugega kot le mir”. Na dan obi-
ska papeža Frančiška so podobi-
co z besedami apostola evrop-
skih narodov, ki je bil pred sko-
raj 350 leti nekak vojaški vikar,
predstavili v Gradišču in, v slo-
venščini, v Štandrežu. Na razpo-
lago je v nekaterih župnijah na
Goriškem in Tržaškem, na Sveti
Gori, Kostanjevici, Stari Gori in
Sv. Višarjah, pa tudi pri kapuci-
nih v Ljubljani. Okrog sto ver-
nikov iz nadškofije se je prve dni
oktobra tudi udeležilo romanja
na Dunaj, kjer je p. Marko iz
Aviana pokopan - skupno s ce-
sarji - v Kapucinski cerkvi.
Obvestila
Slovensko planinsko društvo v
Gorici prireja vsakoletno druženje ob
kostanju. Tudi tokrat pripravljajo
pohod za mlade in mlajše člane in
njihove družine ter kolesarsko
vožnjo. Prireditev bo v nedeljo, 12.
oktobra, na domačiji Štekar, od 12.
ure do mraka.
SKPD “F. B. Sedej” vabi na XXVII.
REDNI OBČNI ZBOR, ki bo v
ponedeljek, 13. oktobra 2014, ob
20.00 ob prvem sklicanju in ob
20.30 ob drugem sklicanju v gostilni
Koršič, ul. Sovenca 7, v Števerjanu.
Šola matematike - DC Hiša pravljic
prireja šolo matematike za
osnovnošolce in nižješolce. Učenci
in dijaki utrjujejo šolsko snov in se
naučijo pravilnega reševanja nalog.
Info na hisapravljic@gmail. com ali
334-1243766 (Martina).
Učimo se učiti - DC Hiša pravljic vabi
petošolce in srednješolce na
delavnice, kjer bodo spoznali
učinkovite učne tehnike, lasten stil
učenja in kakovostno upravljanje s
časom. Tečaj vodi certificirani ILE -
learning coach. Info na
hisapravljic@gmail. com ali 334-
1243766 (Martina).
Angleščina za otroke - DC Hiša
pravljic v sodelovanju z Jezikovnim
centrom Poliglot vabi na brezplačne
predstavitvene urice tečaja
angleščine za otroke od 3. do 12.
leta, po metodi, ki je prava svetovna
uspešnica. Info na
hisapravljic@gmail. com ali 334-
1243766 (Martina).
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško prireja tradicionalno
martinovanje v soboto, 8. novembra,
v gostišču Šterk pri Novi Gorici.
Vpisujejo po tel. št.: 0481 20801
(Sonja K.), 0481 882183 (Dragica
V.), 0481 884156 (Andrej F.), 0481
78138 (Sonja S.). Na račun 20 evrov.
Pri Mladinskem domu je možen
vpis k pošolskemu pouku 2014/15
za dijake slovenskih šol na Goriškem
(prevoz, kosilo, spremstvo pri
nalogah). Informacije na tel. 0481
280857, 0481 536455, ali 366
6961441, ali po e-pošti
mladinskidom@libero. it
V palači Attems Petzenstein v Gorici
je v organizaciji Pokrajinskih muzejev
na ogled do 12. oktobra 2014
razstava z naslovom “Saksida. Slikar
pravljičar”. Urnik: od torka do nedelje
med 10. in 17. uro.
Resna in odgovorna medicinska
sestra nudi nego in pomoč starejšim
osebam. Tel. štev. 00386 30 325
558.
Diskretna in prijetna gospa nudi
pomoč pri likanju in čiščenju v
gospodinjstvu. Tel. št. 00386
40153213.
Kadar potrebujete varstvo za otroka
ali starejšo osebo, pokličite na tel.
štev. 00386 41256240.
32-letna profesoricanudi inštrukcije
slovenščine in varstvo. Tel. štev.
00386 41256240.
Kvalitetno opravljam gospodinjska
dela: likanje, čiščenje... Pokličite na
tel. štev. 0038641885539.
Nudim pomoč pri hišnih opravilih,
čiščenju, likanju. Tel.
003865/3001328.
Resna gospa s petnajstletno
izkušnjo nudi nego in pomoč
starejšim osebam tudi 24 ur na dan.
Tel. štev. 0038640484339.
20-letna študentka z izkušnjami
nudi lekcije slovenščine, angleščine,
nemščine ter varstvo otrok. Tel.:
0038631478807.
Masaže: protistresna - relaks,
protibolečinska, refleksna masaža
stopal, tajska masaža itd. Zelo
ugodno, blizu meje. Pokličite na
0038640575805.
Čestitke
Chiara in Davide sta si obljubila
večno zvestobo. Iskreno jima čestita
Prosvetno društvo Štandrež in jima
želi vse najboljše na skupni življenjski
poti.
V soboto, 4. oktobra, sta stopila na
skupno življenjsko pot Chiara in
Davide. Veliko zdravja, sreče,
zadovoljstva in skupnega
medsebojnega razumevanja ter
Božjega blagoslova jima želi Cerkveni
pevski zbor Štandrež.
Darovi
Ob odhodu v večnost msgr. Cvetka
Žbogarja daruje A. Š. za misijonarja
Danila Lisjaka 100 evrov in za
misijonarja p. Pedra Opeko 100
evrov.
RADIO SPAZIO
Vrata proti vzhodu
(od 10.10.2014 do 16.10.2014)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na
ultrakratkem valu s frekvencami za
Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo
103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko
dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo
dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo
97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu
www. radiospazio103. it. Slovenske
oddaje so na sporedu vsak dan, od
21.00 do 22.00. Spored:
Petek, 10. oktobra (v studiu Niko
Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z
naših kulturnih prireditev - Glasba iz
studia 2.
Sobota, 11. oktobra (vodi Ezio
Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja
v slovenščini ter v benečanskem in
rezijanskem narečju.
Nedelja, 12. oktobra (vodi Ezio
Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja
v benečanskem in rezijanskem
narečju.
Ponedeljek, 13. oktobra (v studiu
Andrej Baucon): Narodno-zabavna in
zabavna glasba - Zborovski kotiček -
Iz krščanskega sveta - Novice iz
naših krajev - Obvestila.
Torek, 16. oktobra (v studiu Matjaž
Pintar): Utrinki v našem prostoru -
Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 15. oktobra (v studiu Danilo
Čotar): Pogled v dušo in svet: Srna,
poskočna prebivalka naših gozdov -
Izbor melodij.
Četrtek, 16. oktobra (v studiu Andrej
Baucon): Lahka glasba - Zanimivosti
in obvestila.
Kratke
Iz beležke nadškofa Redaellija
Goriški nadškof msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli bo v nedeljo,
12. oktobra 2014, ob 9.30 v župniji sv. Nikolaja v Gabrjah maševal in
podelil zakrament sv. birme mladim iz pastoralne enote Soča-Vipava.
V ponedeljek, 13. oktobra, bo ob 18.30 maševal pri kapucinih v
Gorici. V petek, 17. oktobra, bo ob 20.15 v župniji Presvetega
Odrešenika (SS. Redentore) v Tržiču vodil misijonsko bdenje, ki ga
bodo organizirali mladi. V soboto, 18. oktobra, bo ob 17.30 maševal
v župniji sv. Pavlina v Zdravščinah ob 100. obletnici krajevne cerkve.
V nedeljo, 19. oktobra, bo ob 11. uri podelil sv. birmo mladim v Aiellu,
ob 16. uri pa skupini odraslih iz različnih župnij v goriški stolnici.
Oslavje / Predstavitev avstro-ogrskega
spomenika v gozdu Hrušca
Združenje Krajevna skupnost Pevma-Štmaver-Oslavje in Naš prapor
vabita v soboto, 11. oktobra, ob 11. uri na slovesnost, ki bo potekala
v gozdu Hrušca na Oslavju. S krajšim kulturnim programom bodo
predstavili pozabljeni avstro-ogrski spomenik iz leta 1918, ki so ga
domačini z očiščevalno akcijo iztrgali propadu. Slavnostni trenutek
bodo popestrili priložnostne recitacije članov Tik-Tak teatra, nastop
pevskega zbora Štmaver in priložnostni nagovori. Pobuda sodi med
projekte, ki jih je ob 100-letnici začekta prve svetovne vojne razpisala
uprava goriške pokrajine. Sledilo bo družabno srečanje v eni od
priznanih oslavskih vinskih kleti.
Vili Prinčič in Irina Goričeva
Štefan Tomsič Tatjana Devetak Dino Zotter Domenico Calo’
Kultura9. oktobra 20148
  isalo se je leto 1964, in ma-
rec, mesec spomina na roj-
stvo Srečka Kosovela. V
istem letu kot pesnik Krasa je bil
v septembru na drugem koncu
Slovenije, v Prlekiji, rojen Edvard
Kocbek. Dva pesniška vrhova 20.
stoletja, ki sta v 20. letih stala na
navidezno nasprotnih bregovih.
Srečko Kosovel kot sourednik le-
vo usmerjene Mladine, Edvard
Kocbek kot urednik Križa na gori.
Polarizacija je bila tedaj na Slo-
venskem očitna.
Srečka je Edvard Kocbek označil
kot kristjana in marksista, isto oz-
nako je uporabila Marija Pirjevec
letos v prenovljeni Kosovelovi so-
bi v Sežani. Da je bil Srečko Koso-
vel iščoč veren kristjan “do konca
dni” (Šel je mladenič), nam do-
kazuje njegova lirika, dvom o nje-
govi pripadnosti marksizmu in
spodbijanje te pa bi zahtevala
obširnejšo obravnavo, ki bi jo bi-
lo od 21. stoletja nedvomno
pričakovati. Tudi o pravovernosti
urednika Križa na gori je bil zase-
jan dvom med vidnimi slovenski-
mi teologi, dvom celo o njegovi
Molitvi, s katero je 1963 zaključil pe-
sniško zbirko Groza. Prav s to pesmijo
Kocbek ne samo že vidi “grozi preko ra-
mena” (V požgani vasi), ampak jo pre-
maguje. Molitev je njegov Credo: “Ni-
koli/ ne bom prenehal biti. / Nikoli. /
Amen”.
Pripravo praznovanja 60. obletnice roj-
stva Srečka Kosovela je Kulturna skup-
nost Sežana zaupala meni, mladi slavi-
stki na sežanski osnovni šoli. Moja za-
misel je bila naslednja: povabiti najradi-
kalnejši pesniški val, sodelavce Perspek-
tiv, in sicer Daneta Zajca, Gregorja
Strnišo, Vena Tauferja in Sašo Vegri, sku-
paj z urednikom Mladine Bratkom Kref-
tom. Ta je povabilo z očitnim veseljem
sprejel. Prireditelji so na izbor pesnikov
le stežka pristali, a se nazadnje dali pre-
pričati z avtoriteto Bratka Krefta, pred-
vojnega marksista. Stvari pa so se zaple-
tle, potem ko sva z Danetom Zajcem na
sežanski večer povabila tudi Edvarda
Kocbeka. Mislim, da je bila to daljno-
sežna poteza, povezati Mladino in Križ
na gori, a žal preuranjena.
Predsednik Kulturne skupnosti Sežana
Jože Rener, ki je bil obenem tajnik
Občine Sežana, kultura in politika v eni
osebi, me je postavil pred nalogo pre-
prečiti prihod Edvarda Kocbeka. Svoje
sodelovanje je odpovedal Bratko Kreft,
ki je svoj zamišljeni govor gotovo upo-
rabil en teden pozneje na koprskem
praznovanju Srečkovega jubileja. Kako
rešiti sežanski večer Srečku? Uspela sem
pridobiti literarnega zgodovinarja Lina
Legišo, a je bil tudi on za prireditelje pre-
več desno usmerjen. Tako sem tik pred
zdajci po telefo-
nu prepričala
tudi Alfonza
Gspana, sode-
lavca Mladine,
da oplemeniti
naš večer z
drobnimi spo-
mini na Srečka.
Prav zaradi njiju
čutim veliko
dolžnost, da se
50 let po do-
godku javno
zahvalim za
njun pogum.
Oba, Legiša in
Gspan, sta vede-
la za vse peripe-
tije in še po na-
stopu, na bojko-
tiranem banke-
tu, zastavila be-
sedo v zagovor
mladim pesnikom.
Zadnji je na spominskem večeru nasto-
pil Dane Zajc. Potem ko je prebral v So-
dobnosti pravkar
izšle inkriminirane
Lipicance, je pove-
dal, da to ni njegova
pesem, ampak Ed-
varda Kocbeka, ki so
mu manipulatorji z
občinsko kulturo
preprečili nastop na
tem odru. In nadal-
jeval: “je še sreča, da
Srečko Kosovel ni
več živ, ker bi bilo si-
cer vprašanje, če bi lahko s svojimi pe-
smimi nastopil v svojem rojstnem kra-
ju”. Dvorana je onemela, a se je čez dol-
ge, dolge sekunde onemelost sprevrgla
v navdušen aplavz pritrjevanja.
Dane Zajc je bil na občinskem
sodišču v Sežani zaradi
“močnega vznemirjanja čustev
udeležencev proslave in v na-
slednjih dneh tudi še drugih
prebivalcev Sežane” obsojen na
kazen 15.000 din (v
ilustracijo: učiteljevi
mesečni osebni do-
hodki so bili 27.000
din), kar je doku-
mentirano tudi v
Zajčevih Intervjujih,
1990. Senat za
prekrške Okraja Ko-
per je prvostopen-
jsko odločbo po-
trdil.
Moja malenkost je
bila zaslišana od
UDBE, in sicer ob
sladko grenki kavi,
med tem pa je bila
moja soba v istem
poslopju, kjer je bil
rojen Srečko, nasil-
no odprta in prei-
skana. Bog ve, ali je
bilo takrat potrebno
pridobiti od sodišča
dovoljenje za tak poseg.
Tako je marca 1964 spodletelo srečanje
dveh pesnikov, umrlega Srečka Kosovela
in Edvarda Koc-
beka, ki je 1963,
po 10 letih prisil-
nega molka v pe-
sniški zbirki Gro-
za le spregovoril.
Preprečeno pa
mu je bilo javno
nastopanje, pose-
bej nevarno z ra-
dikalnim pe-
sniškim valom.
Tudi Perspektive
so bile samo dva meseca po tem dogod-
ku “administrativno ukinjene”, kot piše
Boris Paternu v Slovenski književnosti,
izdani pri Slovenski matici.
Marija Ravbar Jelen
P
  nedeljo, 12.
oktobra, se
bodo ob 10.
uri na Sveti Gori
zbrali sorodniki
msgr. dr. Josipa Ga-
brijelčiča, da bodo
ob 105. obletnici
njegove smrti priso-
stvovali blagoslovit-
vi nove nagrobne
plošče, kajti prvo-
ten spomenik je bil
porušen že med
prvo svetovno voj-
no.
V Josip Gabrielčičse je rodil leta1840 v Plavah kot
prvorojeni sin
uglednih in pre-
možnih kmečkih
staršev. Sedem-
letnega dečka so
starši pripeljali v
Gorico, kjer je
obiskoval vse ra-
zrede do konca
gimnazije. Po
maturi, ki jo je
opravil z odliko,
je stopil v goriško
semenišče in bil leta 1863 po-
svečen v mašnika. Ker ga je ta-
kratni goriški nadškof dr. Gol-
lmayer poznal kot nadarjenega
duhovnika, ga je poslal na nadal-
jnji študij na Dunaj, kjer je po šti-
rih letih promoviral za doktorja
teologije. Z Dunaja se je vrnil v
domače kraje in bil skozi čas
dušni pastir v Prvačini, Volčah in
Braniku. Leta 1871 je postal pred-
stojnik in profesor bogoslovja v
goriškem semenišču, kjer je
služboval do smrti leta 1909. Pri
pogrebu so ob številni in častni
udeležbi prepeljali njegovo krsto
v cerkev sv. Ignacija na Travniku,
nato pa na Sv. Goro.
Msgr. dr. Josip Gabrijelčič je bil
vseskozi markantna oseba. Bil je
zvest sin svojemu narodu, podpi-
ral je vsa narodna in cerkvena
društva in bil mož kremenitega
in blagega značaja. Njegova rado-
ŠKUDT Kopriva
Uspel večer pesmi 
in glasbe
  adnjo septembrsko soboto
je bil v Koprivi kulturni
večer v priredbi domačega
ŠKUDT Kopriva. Društvo je v
vaški dvorani imelo v gosteh pe-
snika Marka Matičetovega in
kantavtorja Gorazda Lampeta.
Srečanje je vodil Primož Stur-
man, ki je oblikoval pogovor z
gostoma, poleg obeh nastopa-
jočih pa sta bili seveda v ospredju
poezija in glasba, ki jo umetnika
vsak po svoje ustvarjata.
Pesnik Marko Matičetov se je ro-
dil leta 1984 v Ljubljani, od leta
1988 živi na slovenski obali v
bližini Portoroža. Prisotnim je
Z spregovoril predvsem o svojemliterarnem oziroma pesniškemustvarjanju. Za svoj 'drugi' roj-
stni dan si je namreč izbral 18.
marec 2002, ko je na dan privrela
njegova prva pesem. Na pesniški
poti je do danes izdal tri zbirke,
njegov prvenec je izšel leta 2006
z naslovom V vsaki stvari je žen-
ska, lansko leto pa je objavil dvo-
delno zbirko z naslovom Lahko
noč iz moje sobe Brazilija, vmes
pa še leta 2009 zbirko Boš videl.
Zbranim obiskovalcem je avtor
podal nekaj svojih pesmi, in sicer
tako, kot je v njegovi navadi, na
pamet, izbral pa jih je predvsem
iz svoje zadnje zbirke. Marko Ma-
tičetov je tudi velik ljubitelj naj-
večje države v Latinski Ameriki,
ki jo je obiskal že večkrat, zadnjič
letos poleti, ko je tam potekalo
svetovno prvenstvo v nogo-
metu. Z zanosom je spregovo-
ril o brazilskih ljudeh, ki so po
temperamentu veliko bolj od-
prti od našega človeka, pa tudi
o globokih družbenih
težavah, ki pestijo tamkajšnjo
stvarnost. Nekoliko presene-
tljivo je avtor izjavil, da se pe-
sništvu ne bo več posvečal, saj
je povedal vse, kar je imel po-
vedati. V književnosti in kul-
turi nasploh ga moti odnos za-
prtih poklicnih kulturnih kro-
gov do ustvarjalnosti, poleg te-
ga pa še nezanimanje Ljublja-
ne do vsega, kar se dogaja v
slovenski okolici, predvsem na
Primorskem.
Zadnji del svojega posega je Ma-
tičetov namenil Koprivi in svoje-
mu dedu Milku, ki je večji del
svojega poklicnega življenja na-
menil raziskovanju ljudskega
izročila slovenskega jezikovnega
obrobja, največ Rezije.
Kot smo že zapisali, je večer gla-
sbeno oblikoval kantavtor Go-
razd Lampe, ki ga domačini do-
bro poznajo, saj že nekaj let pre-
biva na bližnjih Brjah. Zbranim
je povedal, da njegovo glasbeno
ustvarjanje korenini prav tako v
začetku preteklega desetletja in
da je na tem področju samouk.
Njegovi nastopi (med temi tudi
sobotni) so seveda vokalno-in-
strumentalnega značaja, in to
kljub temu da se je v
mlajših letih glasbeno ka-
lil v rock skupini.
Koprivsko srečanje s pe-
smijo in glasbo se je skle-
nilo z bolj slovesnim tre-
nutkom. Predsednik
ŠKUDT Kopriva Alan Ko-
smač je namreč Marku
Matičetovemu predal po-
sebno listino, s katero je
društvo v svoje vrste kot
častnega člana sprejelo
njegovega deda Milka Ma-
tičetovega, in sicer predv-
sem zaradi njegovih zaslug
na področju etnografije in
folklore, pa tudi zato, ker
je s svojim delom ime rojstne va-
si Koprive ponesel v slovenski in
evropski kulturni prostor.
darnost je slovela po vsej deželi.
Ubogi in sirote so našli pri njem
znatno podporo. Zaradi svojega
odkritosrčnega mišljenja je
užival v vseh krogih največje
spoštovanje.
Msgr. Gabrijelčič je bil dober pro-
fesor in vzgojitelj duhovnikov šti-
rih škofij: goriške, tržaške, po-
reške in krške. Duhovščina se je
v težkih primerih obračala nanj
za strokovne nasvete, poverili so
mu naloge sinodalnega iz-
praševalca, komisarja pri izpitih
na državnih gimnazijah in na
učiteljišču. Kot sijajen govornik
je nastopal tudi v nadškofovem
imenu na raznih cerkvenih slo-
vesnostih (na primer na prvem
slovenskem Katoliškem shodu v
Ljubljani l. 1892). Bil je sousta-
novitelj in kasneje do smrti rav-
natelj Slovenskega sirotišča v Go-
rici. Kot bogoslovni strokovnjak
je sodeloval s članki pri Foliumu,
kot dobrotnik in pokrovitelj “Slo-
venskega katoliškega delavskega
društva” je v cerkvi sv. Ignacija
slovesno blagoslovil njihovo za-
stavo in se na praznik varstva sv.
Jožefa udeleževal vsakoletne pro-
cesije na Sveto Goro ter zanje
maševal in pridigal. Bil je pred-
sednik Društva sv. Jožefa za po-
moč bolnim duhovnikom. Veli-
ko je naredil za slovenske dijake
in bil soustanovitelj Alojzijevišča
ter podpornik Šolskega doma. S
pesnikom Simonom Gre-
gorčičem ga je vezalo iskreno pri-
jateljstvo, zagovarjal ga je pred
sobrati, nudil mu je javno oporo,
vabil ga je v Gorico in mu ponu-
dil mesto kateheta na srednjih
šolah, pri sv. Ignaciju pa opravil
nad umrlim pesnikom leta 1906
pogrebne svečanosti.
U. Testen
Sveta Gora / Ob 105-letnici smrti msgr. Josipa Gabrijelčiča
Postavili mu bodo novo
nagrobno ploščo
Foto E. Kralj
Molitev
...
Vse je večno, 
kar nastane, 
rojstvo je močnejše
od smrti,
vztrajnejše
od obupa in samote,
silnejše
od hrupa in greha,
slovesnejše
od zavrženosti.
Nikoli
ne bom nehal biti.
Nikoli.
Amen.
Edvard Kocbek
Šel je mladenič
...
Šel je in mislil Njegove besede,
šel je in iskal do konca dni,
šel je in mislil Njegove rane,
senca je pala čez mlade oči.
Srečko Kosovel
Spomini na pripravo praznovanja 60-letnice rojstva Srečka Kosovela
Neusojeno srečanje Kraškega
poeta in Pesnika iz Prlekije
Kultura 9. oktobra 2014 9
  ikovna dela iz 20. med-
narodne likovne koloni-
je Umetniki za karitas so
šla na pot. Tokrat v Večno me-
sto, v Rim. Sodelovanje z vele-
poslaništvom Republike Slove-
nije pri Svetem sedežu je lepo
steklo in 30. septembra je bilo
svečano odprtje prodajne raz-
stave v prestižni vatikanski pa-
lači Palazzo della Cancelleria.
“Veliko pridnih ljudi je bilo
potrebnih, da je razstava uspe-
la”, meni Jožica Ličen, duša
karitativne pobude Umetniki
za karitas in doda: “Vseh se ne
da našteti, toda 'prostovoljno
in z veseljem', ki spremlja vse
likovne kolonije in razstave, je
dokaz, da se da jo tudi vrhun-
ski kulturni projekti izpeljati z
minimalnimi stroški”.
Priprava slik, prevoz in posta-
vitev razstave Umetniki za ka-
ritas v Rimu so bili v rokah To-
neta Seiferta, Lucijana Bratuša
in br. Vlada Kolenka. Iskanje
L primernega prostora za razsta-vo je trajalo kar nekaj časa,prve poti po Rimu je opravil
br. Štefan Kožuh, nato je iskan-
je primernega prostora prevze-
lo Veleposlaništvo RS pri Sve-
tem sedežu. “Gospa Tina Ko-
kalj je vse uredila tako, da smo
se vsi čutili sprejete in dobro-
došle”, je še povedala Jožica
Ličen.
“Dvajset let je za Cerkev kratka
doba, toda za generacijo neke-
ga občestva je to že nekaj. Ta
jubilej praznujeta letos Radio
Ognjišče in projekt Umetniki
za karitas, zato smo šli v Rim,
kot skupina, ki je vsa ta leta
prinašala med ljudi sporočila
lepega in dobrega. In prav je
tako: Urša in Jure Sešek, Petra
Gorše, Andrej Jerman in Mar-
jan Bunič so s svojimi glasovi
navdušili obiskovalce. Z mo-
deratorjem večera Jožetom
Bartoljem sva Jožica Ličen in
Anamarija Stibilj Šajn predsta-
vili karitativni in umetniški vi-
dik kolonije in razstav. Ob po-
datku, da je to 211. razstava in
da je v katalogih zapisanih
1381 imen avtorjev z domače
in mednarodne scene, je celo
slavnostni govornik, generalni
tajnik Caritas Internationalis
Michel Roy poudaril interna-
cionalno razsežnost Umetni-
kov za karitas in se zahvalil
škofu Metodu Pirihu, predsed-
niku Slovenske karitas za sode-
lovanje”, je bila jasna Jožica
Ličen, ki skromno zamolči, da
je bilo odprtje razstave izjem-
no dobro obiskano.
Razstavo je odprla veleposlani-
ca RS pri Svetem sedežu Maja
Marija Lovrenčič Svetek. S svo-
jo prisotnostjo so udeležence
kolonije Umetniki za karitas,
ki so v Rim odpotovali dan
prej z avtobusom, počastili šte-
vilni ugledni gostje in diplo-
mati, med njimi kardinal dr.
Franc Rode in veleposlanik RS
v Italiji Iztok Mirošič, nav-
zočih pa je bilo tudi več tujih
diplomatov iz Vatikana. Umet-
niki za karitas ne bi bili brez
Irme in Hieronima Vidmarja s
Sinjega vrha to, kar so. In tudi
v Rimu sta domačina s Sinjega
vrha poskrbela za okuse slo-
venske domačnosti, kot zgled-
no skrbita, da se vsako leto
znova umetniki lepo počutijo
na Gori med likovno kolonijo.
Pred razstavo in po njej pa so
potekali tudi drugi dogodki, ki
SNG Nova Gorica / Premiera: Čarovnik iz Oza
Nikjer ni tako lepo kot doma!
  ala dvorana Slovenske-
ga narodnega gleda-
lišča Nova Gorica se je
v petek, 12. septembra 2014, kot
ob dotiku čarobne paličice odela
s pravljičnim pajčolanom. Kar
precej otrok in njihovih staršev,
pa tudi vseh tistih, ki v sebi še
zmeraj nosijo otroško dušo, pol-
no lepih sanj in pričakovanj, je v
novogoriško gledališče zvabila
premiera otroške predstave Ča -
rovnik iz Oza. “Pro-
log” v letošnjo sezo-
no je ta primorski
teater želel nameniti
najmlajši, a najbolj
iskreni publiki, ki ne -
obremenjeno in z
od prtim srcem vpija
vase vsebino predsta-
ve in se nanjo odziva
povsem odkritosr -
čno. Sodeč po tem,
ka ko so otroci in od -
rasli spremljali pra-
vljično razvijanje do-
godkov in ob koncu
ustvarjalce “zasuli” s
prisrčnim ploska -
njem, so režiser Miha Golob in
igralci ter vsi ostali sooblikovalci
predstave opravili dobro in učin-
kovito svoje naloge. Predstava je
nastala po zelo znanem mladin-
M skem romanu Lymana FrankaBauma iz l. 1900. Literarno deloje slavo doseglo kot muzikal v fil-
mski inačici režiserja Victorja Fle-
minga iz l. 1939. V njem je pro-
tagonistko Dorotejo igrala Judy
Garland – ob tej interpretaciji se
je trajno zapisala na glasbeno sce-
no tudi pesem Over the raimbov.
Režiser Golob - ob dramaturški
pomoči Tereze Gregorič - je to
poznano vsebino priredil in jo
postavil na oder tako, da je mu-
zikal postal dinamična, čvrsta
uprizoritev, ki niti za trenutek ne
pusti, da bi se gledalec raztresel,
saj ga režiser kar povleče v pra-
vljični klobčič tudi s tem, da je
dogajanje mestoma “prenesel” v
dvorano, med samo publiko. Za-
nimivo je Golob tudi nakazal
“ločnico” med resni čnim in san-
jsko-pravljičnim svetom. Eden je
pač “bolj tog, stro žji”, v njem se
odvija prvi prizor, ko je Doroteja
še v domači hiši v Kansasu, kjer
ji je dolgčas, ker se ji zdi, da do-
mači nimajo nikoli časa zanjo, sa-
ma pa išče pozornosti in svoj pro-
stor pod soncem, prav
tako kot današnji otroci,
ki bi radi čim prej vse
spoznali. Dogajanje v
očarljivi deželi Oz pa je
ovil v skrivnostno
ozračje tudi tako, da
zgodba poteka za pro-
zorno tančico, skozi ka-
tero prodirajo in se na
njej zarisujejo čarobni
svetlobni učinki (moj-
strski oblikovalec svetlo-
be Samo Oblokar) – sli-
kovit in domiseln je
npr. prikaz zra čnega
vrtinca. Skrivnostni
prostor je postal še skriv-
nostnejši ob umetni meglici, ki
je mestoma prekrivala pot, po ka-
teri hodi Doroteja, ki jo je torna-
do iz sivega Kansasa ponesel on-
kraj mavričnega loka v deželo Oz.
Kljub čarobnosti te dežele, v ka-
teri živijo čudna bitja, tudi dobra
čarovnica in zlobna vešča, pa bi
se iz nje tako rada vrnila v do-
mači kraj. Prepričana je, da le
slavni čarovnik Oz ji lahko poma-
ga. Na tem pustolovskem popo-
tovanju jo spremljajo strašilo, ki
bi rado dobilo mo -
žgane, plo če vinast
člo vek, ki si želi srce,
in lev, ki nima pogu-
ma. Pot do ča rov nika
je dolga in polna za-
prek, ki jih morajo
premostiti; pri tem se
izkažeta njihova iz-
najdljivost in trd na
prijateljska vez. Kar
so iskali, so pravza-
prav že imeli v sebi,
veliki čarovnik pa
sploh ne obstaja! Tu-
di Doroteja je na sebi
že imela čevelj čke, s
katerimi bi se lahko
kadarkoli napotila domov. Vše -
čna, presenečenj polna pravljica
o odraščanju, zaupanju vase in is -
kanju rešitev na temeljna življen-
jska vprašanja je prijazno nago-
vorila mlade in jih spodbudila,
naj v sebi iščejo to, kar potrebu-
jejo. Pomenljive songe, s katerimi
je opremljen muzikal, je napisal
slovenski kantavtor Jani Kovačič,
uglasbil pa jih je Boštjan Gom-
bač. Ob znanih ritmih je zgodbi
dal privlačno glasbeno spremlja-
vo, ki posrečeno poudarja občut-
ke protagonistov in situacije, v
katerih se ti znajdejo in iz katerih
se seveda sami zmažejo. Protago-
nistko Dorotejo, ki si iz očarljive
dežele želi domov, ob spoznanju,
da je tam najlepše, je kot zvedavo,
iskreno deklico, ki verjame v pri-
jateljstvo, odigrala Anuša Kodelja,
mlada študentka, ki je svoje ned-
vomne igralske sposobnosti od-
krila v Amaterskem mladinskem
odru in Gledališču na vrvici pod
vodstvom režiserja, mentorja in
pedagoga Emila Aberška, povsem
predanega delu z mladimi. Ob
njej so muzikal kar najbolj pri-
stno, pa tudi vidno poudarjajoč
dobre oz. slabe lastnosti protago-
nistov, odigrali Jože Hrovat kot
dobri in razumevajoči stric Hen-
rik, Du šan ka Ristič kot bolj stro-
ga, a dobra teta Ema, ki bi rada
zabrusila v obraz gospe Gulč, kar
ji gre, Peter Harl kot Hladek in še
posebno sočutje vzbujajoč kot
slamnato strašilo, Matija Rupel k.
g. v vlogi boječega leva in Zeka,
Meda Novak kot Radko in zarja-
veli Plo čevinko, ki ima veliko
srce, če prav se tega ne zaveda, -
vsi imenovani so
svoj glas dali tudi
drobnim bitjem
Cmokcem -, Ana
Facchini kot mate-
rinsko ljube ča do-
bra čarovnica Glin-
da, Arna Had -
žialjević kot živ čna,
zadirčna, jedka go-
spa Gulč in strašlji-
va, zlobe polna hu-
dobna čarovnica,
ter Blaž Valič v
enigmatičnih vlo-
gah profesorja dok-
torja Popotnika in
čarovnika iz Oza.
Lektorsko delo je kot vselej
odlično opravil Srečko Fišer.
Prikupna, scensko (Petra Veber –
predvsem simpatičen oblak s pi-
po!) in kostumsko (Jelena Proko-
vić) domiselno zasnovana ter s
plesnim gibom razgibana in obo-
gatena predstava (Nastja Bremec
in Michal Rynia) zna primerno
nagovoriti današnjega otroka, ki
mu bo, tudi s pomočjo staršev,
gotovo iz nje uspelo izluščiti
vzgojno sporočilno misel.
Iva Koršič
Prizor iz predstave: spredaj Anuša Kodelja - Doroteja
Medea Novak - pločevinko, Ana Facchini - dobra čarovnica Glinda,
Matija Rupel - lev in Peter Harl - strašilo
bodo umetnikom, sodelavcem
Radia Ognjišče in sodelavcem
Karitas iz celotne Slovenije
ostali v trajnem spominu.
Posebna čast in privilegij je
bilo somaševanje v domu
Svete Marte škofa Metoda Pi-
riha, Mateja Kobala in Fran-
cija Trstenjaka pri jutranji
maši s papežem Frančiškom.
Ob tej priložnosti so mu
izročili sliko - portret, ki jo
je v koloniji Umetniki za ka-
ritas ustvaril Bogdan Soban.
Portret papeža Frančiška je
izdelan po digitalnem po-
stopku z enim od avtorjevih
generativ-
nih pro-
gramov.
Slika je se-
stavljena
iz besed, ki
jih je papež izrekel svetu takoj
po izvolitvi, in sicer: “fratelli”,
“sorelle”, “buona”, “sera”.
Uporabljenih je 130.313 bese-
dic, kar predstavlja datum 13.
marec 2013, to je dan, ko je
Jorge Mario Bergoglio postal
papež Frančišek. Črke so tridi-
menzionalne in ustrezne veli-
kosti tako, da se ohrani pre-
poznavnost in dajejo videz re-
liefne strukture. Slika je nati-
snjena na platno v velikosti 50
x 70 cm.
V kripti cerkve sv. Petra so ude-
leženci odprtja razstave Umet-
niki za karitas imeli skupno
sveto mašo, pri kateri so s ško-
fom Metodom Pirihom so-
maševali Matej Kobal, Franci
Trstenjak, br. Vlado Kolenko,
Branko Maček, diakon Imre Je-
rebic in br. Štefan Kožuh, ki je
v pridigi nagovoril navzoče.
Tudi tu so bogoslužju dodali
svoje pevci radia Ognjišče.
Na sedežu Caritas Internatio-
nalis so se sodelavci Slovenske
karitas srečali z generalnim
tajnikom in nekaterimi
ključnimi ljudmi svetovne Ka-
ritas. Tu sta vprašanja in pogo-
vore vodila škof Pirih in gene-
ralni tajnik Slovenske karitas
Imre Jerebic, za prevajanje pa
je poskrbel urednik Novega
glasa Jurij Paljk.
/ str. 16
ZUT / Foto: T. Splichal
Umetniki za karitas v Rimu
“Veliko ljudi je bilo potrebnih,
da je razstava uspela”
Z leve: Imre Jerebic, Jožica Ličen in Michel Roy
Portret papeža
Frančiška, Bogdan
Soban, 2014
Odprtje razstave Umetniki za karitas v palači Cancelleria
Tržaška9. oktobra 201410
V Bambičevi galeriji razstavlja Matjaž Hmeljak
V ponedeljek, 6. oktobra, so v Bambičevi galeriji na Opčinah odprli
razstavo tržaškega umetnika Matjaža Hmeljaka z naslovom Po dva in
dva. Hmeljaka, ki je po izobrazbi elektronski inženir, poznamo kot
pionirja v računalniški umetnosti (v 70. letih prejšnjega stoletja je
sodeloval s slovitim Edvardom Zajcem): na openski razstavi se lahko
soočamo z izdelki, ki so kombinacija podob fotografskih posnetkov in
likovnih rešitev oziroma tekstur, ki jih je avtor ustvaril v preteklosti z
računalniškimi programi. Tako kot velja za vsa njegova pretekla dela,
je tudi tokrat ustvarjanje temeljilo na poskusih. Z ene strani je avtor
vedel, kaj hoče doseči, z druge strani pa se je prepuščal naključju. V
nekaterih primerih se slike predstavljajo kot čiste abstraktne
kompozicije, v drugih pa lahko prepoznamo obrise krajin. V ostalih
primerih pa je vstavil raznovrstne nedefinirane podobe, med katerimi
srečamo drevesa in figure. Eksponate namreč označujeta skrivnost in
domišljija: to sta bistvena elementa pravljičnega sveta Matjaža
Hmeljaka. Razstava bo na ogled do 17. oktobra.
17. Koroški kulturni dnevi na Primorskem
Slovenska prosveta, Zveza slovenska katoliške prosvete in Koroška
kulturna zveza prirejajo 17. Koroške kulturne dneve na Primorskem.
19. oktobra ob 16. uri in 17.30 bo v dvorani Marijinega doma pri Sv.
Ivanu gostovala lutkovna skupina Mi smo mi – Navihanci s predstavo
Žabe. 20. oktobra bo ob 20.30 v Peterlinovi dvorani v ul. Donizetti 3
Janko Krištof ponudil predstavo Prerok, ob glasbeni spremljavi Paulosa
Workuja in Kerstin Zirgoi in v režiji Alexandra Tolmaierja. 21. oktobra
ob 10. uri bo v Narodnem domu v oddelku za mlade bralce pravljično
glasbena urica z Nikom in Lenčko Kupper. 25. oktobra bo ob 20. uri v
novi cerkvi sv. Janeza Krstnika v Štivanu srečanje mladinskih pevskih
zborov: nastopili bodo Young Roses iz Šmarjete v Rožu (Avstrija), MIPZ
Igo Gruden iz Nabrežine in Dekliški zbor Vipava. 27. oktobra bo ob
20.30 v Peterlinovi dvorani okrogla miza v priredbi Narodnega sveta
koroških Slovencev in Sveta slovenskih organizacij.
Kratke
Rebulove knjige ob pisateljevi 90. obletnici
Predstavitev novih izdaj 
na drugem srečanju DSI
  inuli teden je Društvo
slovenskih izobražen-
cev iz Trsta namenilo
tradicionalno srečanje 90. oblet-
nici Alojza Rebule s predstavitvijo
novega romana Kominform na
Zabrinju, ponatisa Divjega goloba
(1973) ter druge izdaje povesti De-
vinski sholar (1954). Bogate
književne novosti so sad uspešne-
ga založniškega sodelovanja in
strokovne pozornosti družinskih
članov do kulturne vrednosti Re-
bulovega ustvarjanja.
Ponedeljkov večer je uvedla bese-
da direktorja Celjske Mohorjeve
družbe Jožeta Faganela, ki je po -
hvalil sodelovanje založniške
M “družine”, Celjske in Goriške Mo-horjeve ter založbe Mladika, inprebral nagovor frančiškana in
profesorja teologije Edvarda Ko-
vača, ki je prvi predstavil novi ro-
man v Gorici. Predlaga nam, naj
knjigi Kominform na Zabrinju in
Divji golob beremo skupaj, saj ju
oplaja isto vzdušje povojnega slo-
venskega prostora, čeprav se prvi
dogaja na periferiji, drugi v pre-
stolnici. Kovač je Rebulo označil
za pisatelja, ki je bil v mladih letih
na robu smisla in namesto nihi-
lizma izbral krščanstvo. Krščan-
sko etiko v svojih delih prevaja v
intimo posameznika, ki se mora
sam odpraviti na pot spreo-
brnjenja, hkrati pa jo povezuje s
socialnim elementom, saj Rebu-
lovo domoljubje odseva pre-
pričanje v izvoljenost slovenskega
naroda.
Častno mesto v zgodbi nastajanja
zadnjega Rebulovega romana ima
Miroslav Košuta, kateremu je delo
tudi posvečeno. Literata si redno
dopisujeta že tri desetletja. Zabrinj
je Rebulova formulacija polariza-
cije kraških vasi v času Kominfor-
ma, ki je tukajšnje Slovence ne-
varno približal osrčju evropskih
političnih sporov. Prispodobo
“nižje in nižje od pekla” je tisti čas
poznal v obliki Slovenski komu-
nist - Slovenskega komunista.
Košuta je poudaril zakoreninje-
nost, sicer humanistično in an-
tično, svetovljanskega Rebule, ki
ostaja Kraševec. V kratkem bo Re-
  Debatni večer z Bredo Pahor in Milošem Budinom
Prihodnost SSG in Rossettija
je v sodelovanju in kakovosti
SLOVENSKI KLUB 
  rihodnost Slovenskega stal-
nega gledališča in gleda-
lišča Rossetti mora ned-
vomno temeljiti na kakovosti ter
na medsebojnem in čezmejnem
sodelovanju. Tako bi lahko pov-
zeli vsebino prvega večera v novi
sezoni, ki ga je Slovenski klub pri-
redil v sodelovanju s Slovensko
kulturno gospodarsko zvezo. Na
srečanju sta ob moderatorki Pol-
janki Dolhar, hkrati tudi predsed-
nici Slovenskega kluba, spregovo-
rila predsednika upravnih odbo-
rov obeh gledališč, Breda Pahor
za SSG in Miloš Budin za Rosset-
ti.
Oba sta spregovorila o ustroju in
delovanju gledaliških hiš, poseb-
no poglobljeno pa sta analizirala
možne scenarije, ki jih bo dekret
kulturnega ministra Franceschi-
nija uvedel v gledališki svet od 1.
januarja 2015. Sprva pa sta vsak s
P svojega zornega kota opredelilasvojo upravno izkušnjo, ki se je zaBudina začela nekoliko prej (to je
lani) kot za Pahorjevo: njeno ime-
novanje je takrat sprožilo val po-
lemik znotraj naše narodne skup-
nosti in spor med SSO in SKGZ,
ki – kot kaže - še ni minil.
Upravitelja sta sicer izjavila, da sta
brezplačno predsedniško funkci-
jo sprejela iz čuta odgovornosti
do skupnosti in zato, ker imata
kot upokojenca časa na razpolago
(Budin je pošteno dodal, da tudi
zato, ker zaradi svojih preteklih
zadolžitev v politiki uživa dobro
pokojnino).
Nekdanji podtajnik v zadnji Pro-
dijevi vladi je izpostavil tri
vprašanja oziroma dogodke, ki so
že in še bodo zaznamovali njegov
mandat na čelu Stalnega gleda-
lišča FJK. Poleg že omenjenega
ministrskega dekreta, ki ostaja v
ključnih postavkah nedorečen, se
je Budin spomnil predstave Ma-
gazzino 18 Simoneja Cristicchija.
Vsebina odrske postavitve, ki
obravnava vprašanje italijanskih
istrskih optantov, je po njegovem
mnenju ob nekaterih ‘popravkih’
požela upravičen uspeh v Trstu in
drugod po Italiji, kar pa je še bolj
pomembno, “odvezala je dušo
nekaterim” in poglobila občutek
spoštovanja do “tistih, ki boleče
zgodovinske dogodke doživljajo
drugače kot mi”. V tem vidiku, ali
bolje zaradi tega, je bilo mogoče
na primeren, normalen način iz-
poslovati sodelovanje med Ros-
settijem in SSG, ki bosta tržaške-
mu občinstvu v kratkem predsta-
vili delo 1914-1918. Trst, mesto v
vojni (obenem tudi predstavo o
Nori Gregor, ki so jo premierno
uprizorili pred nedavnim v SNG
Nova Gorica): slovenski in itali-
janski jezik bosta tako sobivala na
odru, kot je tudi prav. Breda Pahor
pa je spregovorila o težavah, ki bi
lahko nastale sredi lanske sezone
zaradi poteka mandata umet-
niškega vodje. Do tega ni prišlo,
saj je Diana Koloini sezono spel-
jala do konca, hkrati pa zasnovala
novo. “SSG je vselej dosegalo ka-
kovostne rezultate, čeprav jih
morda nismo znali primerno ce-
niti in promovirati”, je dejala.
Obe gledališči sta javni, se pravi,
da prejemata državne prispevke.
Proračun SSG znaša 1.880.000
evrov, Rossetti pa od 7 do 8 mili-
jonov evrov. Število zaposlenih je
v bistvu isto (28 SSG, 29 Rossetti).
V lanski sezoni je SSG zabeležil
2.945 abonentov v Trstu (seštevek
upošteva odrasle, mladinske in
šolske abonmaje) in 598 abonen-
tov v Gorici (od katerih je bilo 68
odraslih abonmajev) ter skupno
23 tisoč obiskov; v Rossettiju pa
je 170 tisoč obiskov (točnega šte-
vila abonentov Budin ni pove-
dal). Pahorjeva je poudarila, da je
SSG glede na proračunsko vsoto
kadrovsko in finančno “podhran-
jen”. SSG je namreč produkcijsko
gledališče s svojim igralskim an-
samblom; Rossetti producira od
5 do 7 predstav letno, nima pa
stalne lastne igralske ekipe. Dežel-
no stalno gledališče se s svojo raz-
novrstno ponudbo (okrog 70 na-
slovov letno) postavlja ob bok
zahtevam italijanskega tržišča: v
tem se razlikuje od SSG, kjer je
pojem tradicionalnega gledališča
bolj zakoreninjen po zgledu osta-
lih slovanskih in nemških tea-
trov. Budin se sicer ne strinja z
ugotovitvijo, da je ‘ležernejša’ po-
nudba muzikalov (ki so zelo do-
bro obiskani v Rossettiju) manj
kakovostna od prozne (ki jo nje-
govo gledališče vsekakor uprizar-
ja). Gre za različno paleto pred-
stav, ki lahko komplementarno
pripomorejo k popolnejši kultur-
ni ponudbi mesta: “Ponudba gle-
dališč je sestavni del uslug, ki jih
mesto nudi občanom in okolici.
Vloga gledališč je namreč poveza-
na z vlogo, ki jo ima mesto”, je
dejal Budin. On je mnenja, da je
pri tem delež slovenske narodne
skupnosti (po SSG) nujen dejav-
nik. Kaj pa se bo zgodilo prihod-
nje leto, ko bo Franceschinijev de-
kret stopil v veljavo?
Znano je, da je ministrsko bese-
dilo sprva postavilo take količni-
ke (npr. ponovitve predstav lastne
produkcije 240-krat letno), ki bi
po celotnem državnem ozemlju
omogočili ustanovitev le dveh
oziroma treh nacionalnih gleda-
lišč. V naslednji kategoriji bi
uvrstili t. i. gledališča krajevnega
oziroma deželnega interesa. Med-
nje naj bi s posebno postavko so-
Drago Štoka o položaju SSG
“Nekateri bi radi imeli monopol!”
   SO še vedno zanima usoda Slovenskega
stalnega gledališča, a iz protesta in jeze
ter ogorčenja do tega, kar se je zgodilo,
ne sodelujemo. SSO je zamrznil svojo prisotnost v
Upravnem odboru Slovenskega stalnega gledališča
iz čisto enostavnega razloga, ker je novo vodstvo
SSG bilo izvoljeno protizakonito”, nam je povedal
predsednik SSO Drago Štoka. Glede
vprašanja o imenovanju novega
vodstva SSG in o tem, da je zam-
rznil svoje sodelovanje pri tej skup-
ni ustanovi, se je Svet slovenskih
organizacij oglasil s tiskovnim spo-
ročilom z dne 17. aprila letos.
“Statut predvideva, da krovni orga-
nizaciji predlagata skupnega kan-
didata za predsednika SSG. SSO je
bil pri tem poslu izigran, saj niso
hoteli potrditi za drug mandat naše
kandidatke, Maje Lapornik, ki je
med drugim z etičnega in fi-
nančnega vidika dobro vodila usta-
novo. Takrat so nas pustili pred vra-
ti, sedaj pa naj SSG kar dela to, kar
se mu zdi. Zamrznitev torej še traja,
naknadno bomo videli, kdo je pri tej stvari imel
prav in kdo ne. SSO je zahteval zgolj, naj se spoštu-
jejo obstoječa pravila (to je imenovanje skupnega
kandidata). Izvoljen je bil nato kandidat mimo
naše volje. Posledice so zato njihove”.
Zakaj pa ni prišlo do skupnega kandidata?
Ker SKGZ ni hotela sprejeti našega. Gladko bi lahko
potrdili Majo Lapornik še za en mandat, a tega
SKGZ ni hotela.
Ne smemo pozabiti, da je SSG skupna ustanova!
Imenovanja predsednikov skupnih ustanov so bila
vedno stvar dogovora med krovnima organizaci-
jama. Dogodek glede predsedništva SSG je drugi
primer, ko je bil SSO izigran: prvič se je podobno
zgodilo pred desetimi leti, ko SKGZ ni hotela po-
trditi našega kandidata na čelu Glasbene matice.
Očitno naša beseda in prisotnost znotraj skupnih
ustanov moti nekatere, ki želijo imeti monopol.
Videli bomo, kaj bo čas prinesel.
Dejali ste, da je bilo imenovanje no-
vega predsednika Upravnega odbo-
ra protizakonito. Se pravi, da bi imel
SSO možnost sprožitve sodnega po-
stopka?
O tožbi smo že razmišljali. Odločili
pa smo se, da ne bomo zdrknili na
to raven.
Zakaj pa ne, če tako trdno verjame-
te, da je bilo imenovanje nezakoni-
to?
Zato, ker sem osebno proti tožbam,
saj zahtevajo veliko časa in stroškov.
SSO nima denarja, da bi ga zapra-
vljal na ta način. Povem pa, da bo
gledališče prej ali slej za te grehe
plačalo.
Maja Lapornik je bila ob nastopu mandata skup-
ni kandidat; je vse potekalo v skladu s predpisi?
Ja. SKGZ je takrat predlagala svojega kandidata,
SSO svojega – se pravi njo. Obveljal je naš kandi-
dat. Če bi ga ponovno potrdili, kar bi bilo povsem
normalno, bi se vseh teh polemik lahko izognili.
Ponavljam: ko bodo nastopili novi finančni in
drugi problemi pri SSG, bomo videli, kako jih bo-
do reševali brez pomoči SSO. Smo v demokraciji,
vsak naj odgovarja za svoje delo.
IG
“S
dilo slovensko gledališče (kot gle-
dališče manjšinske jezikovne
skupnosti). Breda Pahor je izrazila
zmerno zadovoljstvo, saj bi to po-
menilo, da bi za SSG obveljal
način financiranja, ki ga je de-
ležna prva kategorija teatrov: dej-
stvo pa je, da nihče ne ve, koliko
bodo znašale dotacije. Predsedni-
ca SSG in Budin sta sicer do refor-
me skeptična, nova hierarhija gle-
dališč ju namreč zanima zgolj, če
bo prizadela dosedanje financi-
ranje. Hkrati je nekdanji senator
mnenja, da bi mimo pavšalnih
povezav z drugimi deželnimi gle-
dališči (kar se po Italiji že dogaja,
da bi premostili omejitve) Rosset-
ti moral v sodelovanju s SSG ob-
vezno ciljati na čežmejni nivo (s
koprodukcijami s slovenskimi in
hrvaškimi teatri): na tej osnovi bi
lahko zahtevali priznanje statusa
mednarodnega gledališča.
Med prisrčno debato je bilo
omenjeno kronično pomanjkan-
je kadrovskih likov znotraj gleda-
lišča (že več let je namreč SSG
brez direktorja, upravni odbor bi
moral imeti zgolj upravne funkci-
je) in da je zlasti SSG včasih tarča
vnaprejšnjih kritik, naša
manjšina pa bi se morala okrog
SSG bolj strniti. Tega po mnenju
Poljanke Dolhar letos ni storila,
lani pa ja: ob sklepu vsebinsko za-
nimivega večera je predsednica
Slovenskega kluba namreč pou-
darila, da odsotnost predstavnika
Sveta slovenskih organizacij na
nedavni tiskovni konferenci ob
predstavitvi letošnje gledališke se-
zone zgovorno priča o tem, da
“polovica manjšine SSG-ja ne
podpira”.
IG
bula končal še svoj dnevnik, lah-
ko pa že čakamo izdajo dela Moje
kraške gmajne, v katerem bo opi-
soval svoje mladostniško dozore-
vanje v objemu Krasa.
Urednik Goriške Mohorjeve
družbe Marko Tavčar je spregovo-
ril o svojih spominih na Rebulovo
profesorsko delo, kjer je vedno
dokazoval načelnost, široko inter-
disciplinarno razgledanost,
spoštovanje do različnih mnenj
in zavzetost za slovenstvo, ki nam
kot naravna danost nakazuje
dolžnost, da ga živimo in razvija-
mo.
Rebulov osebni pozdrav in bese-
do o drugi izdaji Devinskega sho-
larja je prinesel Igor Tuta, ki je šte-
vilno občinstvo spomnil na 60-
letnico izida prvega Rebulovega
dela, ki se nahaja med povestjo in
kratkim romanom. Izšlo je v 1400
izvodih na tridesetih straneh v
sedmih delih znotraj Literarnih
vaj, nato je urednik Martin Jevni-
kar poskrbel za vezano obliko. Tu-
ta se je z ženo, Rebulovo hčerko
Alenko, odločil za (samo) za-
ložniški korak zato, ker roman
Devinski sholar na slovenskih
šolah radi berejo, saj je napisan
prav za mlade, čeprav že zdavnaj
ni več na razpolago in je prava bi-
bliografska redkost. Bolj kot za po-
natis gre za drugo izdajo, kajti ob
originalni zgodbi iz 13. stoletja in
ilustracijah Roberta Hlavatyja
premore nova knjiga še nekaj za-
nimivih dodatkov, npr. uvodno
besedo Miroslava Košute, zapise
Tatjane Rojc, Lina Legiše, Martina
Jevnikarja in drugih. Tuta je pou-
daril krivičnost takratnih kritik na
to zgodnje Rebulovo delo, saj De-
vinski sholar ob srednjeveški
zgodbi med Devinskim gradom
in tamkajšnjim grofom (v resnici
gospodom) ter slovenskimi kmeti
na Kohišču odseva avtorjev odnos
do življenja, do vrednot in zako-
nitosti, njegov filozofski pesimi-
zem (ali vsaj realizem) ter, kar je
najpomembneje, ciljno publiko –
mlade.
Jernej Šček
Foto IG
Marko Tavčar, Igor Tuta, Miroslav Košuta in Jože Faganel
Poljanka Dolhar, Breda Pahor in Miloš Budin (foto IG)
Tržaška 9. oktobra 2014 11
Obvestila
Razstava Vojna: sledi, spomini,
podobe v Kraški hiši je podaljšana
do nedelje, 12. oktobra, ogled je
možen po urniku: 11.00-12.30;
15.00-17.00. Posebno vabljeni na
FINISSAGE 12.10. okoli 17. ure.
Masaže: protistresna - relaks,
protibolečinska, refleksna masaža
stopal, tajska masaža itd. Zelo
ugodno, blizu meje. Pokličite na
0038640575805.
Darovi
Za rojansko glasilo Med nami
daruje I. K. 20 evrov.
  Predstavili so novo pesniško zbirko Marija Čuka
…o tisti ljubezni, ki zmore
čez dvom v polno izpolnitev
DOLGA KRONA 
  ojstvo vsake knjige je za-
doščenje v prvi vrsti za av-
torja. Sproža sicer veselje
tudi pri vseh dejavnikih, ki so pri
izdaji sodelovali. Hkrati pa je tudi
priložnost, da se ob književniku
in založniških sodelavcih praz-
nično strne okolje, iz katerega av-
tor izhaja.
Vse to se je zgodilo ob izidu nove
pesniške zbirke tržaškega pesnika
Marija Čuka, ki so jo ob glasbi
ansambla Same babe in recitaci-
jah člana Radijskega odra Marija-
na Kravosa predstavili v večna-
menskem centru Dolga krona
nad Dolino v četrtek, 2. oktobra.
Že na stojnici, na kateri so bile na
voljo pesnikove knjige, je bila do-
kaj nenavadna ponudba: poleg
publikacije, ki jo je izdala založba
Mladika, so bile na prodaj tudi
R majice z natisnjeno rdečo krava-to, vzdolž katere je bilo v belihčrkah mogoče brati Ko na jeziku
kopni sneg.
Gre za naslov zbirke, ki v štirih
razdelkih ponuja bralcu su-
blimacijo avtorjevega sodob-
nega čutenja. Kot trdi pisec
spremne besede, prof. dr. Bo-
ris Paternu, se Čukova poezi-
ja v zbirki strne okrog treh
osrednjih tematskih sklopov.
V prvem pesnik obravnava
‘ednino’ samega sebe, ki se
sooča z okoljem, kjer ni
ničesar, ‘da bi trdno stalo na
enem mestu in bi bilo do-
končno’: avtor sicer ve, da je
tak položaj zraščen z življen-
jem in zato ta razkol med bit
in nebit ‘sprejema vitalno in
ne manihejsko’. Še najbolj
izrazita pa so morda besedila, v
katerih Čuk ponuja ‘presežnost k
Drugemu’: ‘Ne bo pretirano reči,
da je Marij Čuk v sodobni sloven-
ski poeziji izjemen pri upesnje-
vanju tiste ljubezni,
ki zmore čez dvom
v polno izpolnitev’,
je zapisal Paternu.
Ljubezenske poezije
se zato lahko na-
slanjajo na izrazno
zmogljivejšem jezi-
ku, ‘zaloga pome-
nov v njem se veča
tako v meta-
foriki kot v
intelektua-
lizmih’.
Tretja tema
zbirke
obravnava
tržaško slo-
vensko
skupnost in
življenje v
njej. To vse-
bino obrav-
nava sicer
bolj z vidika
psihologije
bivanja kot
pa s stališča
politike nje-
nega obsto-
ja: pri tem
prevladuje
sicer neka
splošna po-
doba slovenskega človeka, ki ga
zarisuje kot značajsko ne-
sproščenega, kot da bi bil v njem
vitalizem zatrt.
Paternujeve besede izzvenijo še
bolj pomenljivo, če vzamemo v
poštev dejstvo, da je bil Marij Čuk
v obdobju ljubljanskega univer-
zitetnega študija njegov študent.
Kot je akademik zapisal v spo-
ročilu, ki ga je pred občinstvom
prebrala njegova soproga, prof.
Marija Pirjevec, je Čuk takrat znal
pazljivo poslušati, ni pa bil po-
slušen: “Gre za obetavni lastnosti
le, če sta skupno prisotni v ose-
bi”. Navzoče je uvodoma pozdra-
vil sam slavljenec, ki je sicer do-
ma iz Doline. Pred mikrofon je
nato stopil župan Sandy Klun
(dogodek je nastal v sodelovanju
s krajevno občinsko upravo), Na-
dia Roncelli pa je spregovorila v
imenu založbe Mladika. Dejala
je, da je založniška hiša izdala
Čukovo knjigo v zbirki Črnike, ki
je nastala pred tremi leti ob praz-
novanju 50-letnice založbe: v njej
najdejo prostor krajevni avtorji
leposlovnih del. Roncellijeva se
je obenem zahvalila oblikovalcu
knjige Danilu Pahorju in grafiku
Marjanu Kravosu-Pančiju, ki je
publikacijo grafično opremil. To
je storil na šaljiv način, saj so v
knjigi na več mestih prisotne kra-
vate: te so razpoznavni znak Ma-
rija Čuka, skorajda njegova bla-
govna znamka, kot smo imeli
možnost spoznati v obdobju nje-
govega službovanja na televiziji
deželnega sedeža RAI. Bog ve za-
kaj se je Čuk udeležil večera na
Dolgi kroni brez tega njemu tako
dragega modnega dodatka …
IG
V spomin na 200-letnico ponovne vzpostavitve jezuitskega reda
Vse v večjo Božjo slavo
  e takoj po imenovanju za
novega rimskega škofa je
dotedanji kard. Jorge Ma-
rio Bergoglio izpostavil svoje
nazorsko in pastoralno pre-
pričanje, na podlagi katerega je
kristjan poklican, da se odpre
svetu, da svoje poslanstvo izva-
ja tudi (ali bolje - zlasti) v geo-
grafsko oddaljenih in ‘duševno
odrinjenih’ okoljih. Te kraje je
strnil v besedo periferije.
Na tak način je namreč ubese-
dil misijonsko gorečnost, ki ga
je kot pripadnika jezuit-
ske bratovščine preve-
vala vse življenje: saj
življenje sobratov usta-
novitelja jezuitskega re-
da p. Lojolskega sloni
ravno na kremenitem
in trajnem misijonskem
poslanstvu.
O tem je bil govor na
srečanju, ki ga je tržaška
jezuitska župnija ob pri-
sotnosti tržaškega škofa,
nadškofa Giampaola
Crepaldija, priredila v
sredo, 1. okrobra, v ve-
liki dvorani italijanske
višje šole Volta, da bi
praznovali dvestoletnico po-
novne obuditve reda, ki ga je
ukinil papež Klement XVII. leta
1773 zaradi vse večjega pritiska
evropskih monarhij.
Red Družbe Jezusove, ki deluje
pod geslom vse v večjo Božjo
slavo, je nastal v Parizu. Ma-
jhna skupina somišljenikov se
je pod vodstvom Ignacija Lojol-
skega odločila, da gre misijona-
rit v Sveto deželo, vendar vojna
med Benečani in Turki ji je to
namero preprečila. Začeli so za-
to delovati po mestih na severu
Italije in pridružilo se jim je več
Ž novih članov: zato so prosilipapeža Pavla III. za priznanje inusmeritev reda. Leta 1540 je je-
zuitsko družbo potrdil kot red
katoliških duhovnikov. “To je
bil čas, ko se je Cerkev nahajala
v velikih etičnih stiskah: vrstili
so se papeži, ki so imeli otroke,
množili so se škofje, ki niso
nikdar prestopili praga svojih
škofij, a so vsekakor uživali
prednosti svojega položaja;
stopnjeval se je protest, ki je v
nekaj letih izbruhnil s prote-
stantsko reformo. No, jezuiti so
v naslednjih desetletjih postali
steber cerkvene obnove”, je de-
jal p. Gianpaolo Salvini, nek-
danji urednik jezuitske revije
La Civilta’ Cattolica, ki je v svo-
jem izvajanju poudaril nekate-
re ključne lastnosti reda. Začel
je z omembo trdne jezuitske
duhovnosti, ki temelji na ja-
snih načelih in normah, ki vo-
dijo do končnega cilja – vzpo-
rejanja lastnega življenja z Je-
zusovim: sredstvo, ki ga vernik
uporablja na tej poti, so Du-
hovne vaje sv. Ignacija, ki kot
nekoč tudi danes predstavljajo
nepogrešljiv vodnik vsakega je-
zuita. P. Salvini je podčrtal, da
se jezuitsko nagovarjanje izvaja
brez nobenega pritiska nad so-
govornikom: vsak se lahko tudi
med noviciatom odloči, da red
zapusti. Njegove besede so izz-
venele kot pojasnilo, saj se
večkrat sliši o psiholoških
spretnostih, s katerimi jezuiti
večajo svoje vrste …
Dejansko lahko jezuitski red
primerjamo s specialnimi eno-
tami (“task force”), s katerimi
razpolagata Cerkev in papež.
Zato da bi bili jezuiti v svoji du-
hovni misiji bolj učinkoviti,
jim niso bile predpisane nobe-
ne redovniške obleke, telesna
pokora, post in korne molitve
pri vsakodnevnem bogoslužju
ter splošne liturgične obvezno-
sti. Značilnost članov Družbe
Jezusove je občutek stalne ‘mi-
sijonskosti’. Jezuiti so namreč
ljudje, ki živijo v svetu. Svojim
domovom pravijo rezidence,
da bi podčrtali dinamičen od-
nos svoje biti: “Jezuiti so kon-
templativne osebe v stalni ak-
ciji: njihova želja je dati dušo
svetu, ki se zdi, da jo je izgubil:
od tod papeževa želja po misi-
jonarskem delu v različnih pe-
riferijah sveta”, je dejal p. Sal-
vini. Govornik je glede intelek-
tualnega dinamizma tega reda
prepričan, da imajo jezuiti raje
vedno nova vprašanja kot pa
pomirjujoče odgovore: “Jezuiti
moramo stalno iskati resnico,
tudi takrat, ko smo jo že našli”!
Taka pripravljenost mora goto-
vo imeti solidno intelektualno
in duhovno podlago: ne prese-
neča namreč dejstvo, da traja
formacija jezuita celih 15 let.
“Težko bi drugače suvereno
opravljali svoje delo v
misijonih po svetu”, je
dejal predavatelj in ome-
nil zgled sv. Frančiška
Ksaverija, ki je umrl v sa-
moti, preden je začel
evangelizacijsko delo na
Kitajskem.
P. Salvini je nato omenil
razloge, ki so leta 1773
privedli do tega, da je pa-
pež Klement VII. ukinil
red.
Velja sicer podčrtati, da
so jezuiti pred ukinitvijo
veljali za vplivno cerkve-
no aristokracijo: v nemi-
lost so padli zaradi vse
večje širitve razsvetljenskega
duha in zaradi volje držav, da
se dokončno spremenijo v po-
svetno oblast.
Predavatelj je dejal, da evropski
vladarji, zlasti Burboni, niso
sprejemali močne ‘konkuren-
ce’, ki so jo jezuiti izvajali na
družbenem nivoju (zlasti na
šolskem področju). “Napadali
so jezuite, ker so hoteli navse-
zadnje napasti Cerkev in pa-
peža”, je dejal. Ob ukinitvi je
red štel 22 tisoč patrov, 41-letni
molk je preživelo le 180 članov.
Ukinitveni dekret so morali
podpisati posamezni vladarji,
česar niti Katerina Velika v Ru-
siji niti Friderik v Prusiji nista
storila: Katerina, ker je bila pra-
voslavne vere, Friderik, ker je
bil luteranec. Tudi zaradi tega
jezuiti niso popolnoma izgini-
li. Po ponovni oživitvi se je red
krepil iz generacije v generaci-
jo. Leta 1965 je po svetu delo-
valo 36 tisoč jezuitov, zaradi
splošnega padca duhovniških
poklicev je tudi število patrov
zdrsnilo na sedanjih 17.300
enot.
Vatikanist dnevnika La Stampa
in koordinator portala Vatican
Insider Andrea Tornielli je ana-
liziral izrazito jezuitsko ‘držo’
papeža Frančiška. Na podlagi
predavanj, ki jih je sedanji Pe-
trov naslednik imel še kot kard.
Bergoglio, je časnikar začrtal
lik osebe, ki je popolnoma pre-
dana misijonski ideji: vselej ga
namreč spremlja prepričanje,
da je življenje nenehno
soočanje z bližnjim, da je se-
bično zaprtje samega sebe v
odnosu do sveta greh in da je
Božja milost način, da se lahko
v življenju soočamo z različni-
mi težavami. Še več: Božja mi-
lost je sredstvo, ki nam daje
mir in sposobnost gledanja na
svet z drugačne perspektive.
Sveti oče je v tem vidiku člo-
vek, ki ne deluje po vnaprej do-
ločenih strategijah, ampak na
podlagi molitve in ‘trenutne-
ga’. Papež Frančišek je oseba,
ki čuti odnos do sočloveka in
do različnih narodov, v njem je
izrazit pojem inkulturacije, ki
je bila in je še nezamenljivo
sredstvo jezuitskega delovanja.
Skratka, Jorge Mario Bergolio
je človek, ki po Jezusovem vzo-
ru ne odbija grešnikov, ampak
jih sprejema. Vstopa v noč lju-
di, ne da bi ga tema prestrašila.
Tudi v najbolj oddaljenih peri-
ferijah človeštva.
IG
Prvi uradni obisk v tujini nove slovenske ministrice za kulturo je bil
pri slovenski narodni skupnosti v Italiji. Gospa Julijana Bizjak Mlakar
se je namreč v ponedeljek, 6. oktobra, sestala s predstavniki
kulturnih ustanov slovenske manjšine v prostorih Generalnega
konzulata RS. Poleg predsednikov krovnih organizacij SSO in SKGZ,
Draga Štoke in Rudija Pavšiča, ter generalne konzulke Ingrid Sergaš
so se srečanja udeležili tudi predsednika Slovenske prosvete in
ZSKD, Marij Maver in Igor Tuta (spremljal ga je Martin Lissiach), ter
predsednika založb Mladika in ZTT, Mitja Petaros in Ace Mermolja.
Obisk v Trstu je bil spoznavne narave, saj se je ob pogovoru s
sogovorniki temeljiteje soočila z razvejeno kulturno dejavnostjo
Slovencev v Italiji. Kot je uvodoma poudarila, pomeni njena
prisotnost začetek tvornega sodelovanja in obojestranskega
dialoga, ki bo privedel k evidentiranju potenciala in hkrati šibkih
točk slovenskega etničnega telesa v Italiji. “Želim si, da bi slovenska
narodna skupost na tem področju postala hrabrejša in da bi se
slovenski jezik še bolj utrdil”, je dejala. Govor je bil o vedno aktualnih
finančnih težavah naše manjšine, hkrati pa o perspektivah
slovenske narodne skupnosti v Italiji, med katerimi gre nedvomno
uvrstiti načrt o Slovenskem knjižnem središču.
Pred sestankom na sedežu diplomatske izpostave se je sestala še
z upravnim vodstvom Slovenskega stalnega gledališča in njegovim
umetniškim vodjo Eduardom Milerjem. Po srečanju v prostorih
teatra je ministrica Julijana Bizjak Mlakar ob pogovoru z mediji
dejala, da se slovenska vlada in kulturno ministrstvo dobro zavedata
vloge, ki jo ima Slovensko stalno gledališče na tem področju pri
krepitvi narodne zavesti Slovencev v Italiji. “Kljub težavni finančni
situaciji bomo storili vse, kar je v naši moči, da bomo lahko čim
tesneje sodelovali in pripomogli k rešitvi oziroma lajšanju trenutnih
težav SSG”. Predstavnica vlade Mira Cerarja se zaveda, da je med
slovenskimi gledališči SSG nekaj posebnega. Zato mu pripadajo
druga pravila v primerjavi z ostalimi gledališči znotraj RS. “Osebno
pa sem prepričana, da sodi SSG v vrh prioritet slovenske politike.
Slovensko gledališče v Italiji moramo ohraniti pri življenju: v Sloveniji
se moramo zavedati, kako pomemben je ta prostor, ki po eni strani
predstavlja Slovence izven državnih meja, po drugi pa most
sodelovanja in odpiranja naše države v Italijo. To je skratka prostor,
kjer se krepi narodna zavest, ki je v Sloveniji včasih bistveno
premajhna”. Govor je bil o različnih vprašanjih, med njimi tudi o
možnosti, da se ob podpori kulturnega ministrstva nadaljujejo v
SSG-ju gostovanja izredno kakovostnih predstav slovenskih
gledališč: vsaka načrtovanja pa bodo pogojena od vse bolj krhkih
finančnih okoliščin slovenskega državnega proračuna. / IG
Ministrica za kulturo RS v Trstu
Foto IG
Foto IG
Marij Čuk (foto IG)
Za mizo sedijo: Andrea Tornielli, Giampaolo Crepaldi,
Cristina Benussi in p. Gianpaolo Salvini (foto IG)
Aktualno9. oktobra 201412
MARIJINE BOŽJE POTI PRI NAS (68) Mariza Perat
Brezjanski čudeži
Na sam praznik Marije Pomočnice pa so romar-
jem sporočili, da je ob tem dnevu tudi “papež
Frančišek želel biti posebej povezan z Brezjami
in Marijo Pomagaj”. Sv. oče je ob 200-letnici mi-
lostne podobe svetišču poklonil darilo, in sicer
mašni plašč z lilijo in modrim Marijinim zna-
kom. V spremnem pismu je papež Frančišek
napisal:
“Ob drugi stoletnici milostne podobe brez-
janske Marije, pomočnice ljubega slovenske-
ga naroda, naj bo ta mašni plašč vidno zna-
menje moje duhovne bližine in spomina pri
evharistični daritvi v blagor vseh, ki se na
Brezjah zatekajo v varstvo Odrešenikove in
naše Matere”.
Tu je treba omeniti slovenske klekljarice, ki
so iz klekljanih čipk izdelale prte za vse ol-
tarje brezjanske bazilike in pa mašne plašče.
Oltarni prt pa so izdelale tudi za oltar kapele
v hiši sv. Marte, kjer sveti oče vsak dan mašuje.
Prt so sv. očetu osebno izročile.
Ob obletnici so Založba Družina, Gorenjski mu-
zej in Frančiškanski samostan na Brezjah o mi-
lostni podobi izdali Zbornik, medtem ko so v
Mestni hiši v Kranju pripravili razstavo. Urednik
publikacije in avtor razstave je Jože Dežman.
Bazilika na Brezjah je slovensko narodno sve-
tišče. Milostna podoba Marije Pomagaj krasi
mnoge slovenske domove, pa tudi svetišča, in
sicer ne samo v domovini, ampak tudi v tujini,
kjer zdomcem nudi košček domovine. Tu je tre-
ba še povedati, da je podoba brezjanske Matere
Božje poletela celo v vesolje, kamor jo je skupaj
s slovensko zastavo odnesel astronavt Jerry Li-
nenger, vnuk Slovenke in brezjanske sosede
Francke Pušavec.
Upravičeno torej lahko rečemo, da je Marijina
božja pot na Brezjah kot krona, ki združuje in
predstavlja vse ostale slovenske božje poti.
Viri: Benedikt p. Metod: Brezje - Kratka zgodo-
vina in opis božje poti - Izdala Frančiškanska pro-
kuratura v Ljubljani - Ljubljana 1977; Jana Cvet-
ko: Marija Pomagaj - Razglednice in podobice
skozi čas - Založil frančiškanski samostan Brezje
1996; Hajnšek p. Odilo: Marijine božje poti - Iz-
dala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu
1971; Rudolf Klinec: Na božjo pot - Trst 1965;
Joža Lovrenčič: Tri božje poti - Založila Družba
sv. Mohorja v Gorici - 1944; Franci Petrič: Duša,
le pojdi z mano - Božje poti na Slovenskem - II.
knjiga - Družina, Ljubljana 1994; S. Tončka Kraj-
nik: Osebni podatki, Podatki frančiškanskega sa-
mostana na Brezjah; Podatki: Erika Eržen Rocco;
Bogoljub - Cerkveni list za Slovence - Ljubljana
1907; Družina, 18., 25. maja in 1. junija 2014.
Fotografije: Frančiškanski samostan na Brezjah;
Muzej krščanstva na Slovenskem v Stični; Joža
Lovrenčič: Tri božje poti; Bogoljub - 1907, 1936;
Ave Maria Koledar - Izdali slovenski frančiškani
- Lemont - Illinois 1951; Družina - 18. in 25. ma-
ja, 1. junija 2014; Radio Ognjišče 2007, št. 9.
/ dalje
NATUROPATSKI NASVETI (40)Erika Brajnik
ZDRAVA VEČERJA
Gotovo ste že slišali za rek, da si čez dan zdrav-
je kvarimo, ponoči se pa zdravimo! Zakaj je
zdrava večerja toliko pomembnejša od zdrave-
ga zajtrka? Na ta način kar najbolj spoštujemo
svoje telo in mu nudimo primerne pogoje, da
se čez noč pozdravi in izvede vse fiziološke
procese prečiščevanja.
Smiselno je, da se držimo reka – kraljevski
zajtrk in siromašna večerja. Tako lahko najbolj
prisluhnemo svojemu telesu in mu nudimo
pravi temelj za ne-
moteno izvajanje
življenjskega proce-
sa, zdravja.
Vse, kar navajam,
se ne tiče le sloven-
skega pregovora,
ampak je tudi ra-
zložljivo z našimi
fiziološkimi proce-
si.
Poznamo dva avto-
nomna živčna siste-
ma, simpatičnega
in parasimpatične-
ga (glej sliko). Prvi
je aktiven od 5.00
do 15.00. V tem
času je absorpcija v
črevesju 100%, vsi telesni procesi pa potekajo
hitro. Ta sistem je bolj prisoten v prvi polovici
življenja, torej v otroštvu. Od 15.00 naprej do
5.00 je pa aktiven parasimpatičen živčni si-
stem, ko je absorpcija v črevesju zgolj 30% in
vsi telesni procesi se odvijajo počasi.
Kar bomo zaužili v prvi polovici dneva, bo
naše telo nemudoma predelalo, hranila bodo
v celoti vsrkana v telo in nič se ne bo nalagalo
v maščobo.
Kar pa bomo zaužili v drugi polovici dneva, se
bo nalagalo v obloge, saj telo tega ne bo absor-
biralo. Telo se bo s tem zakisalo, zasluzilo,
spodbujali bomo rast patogenih bakterij v čre-
vesju (kandide, streptokokov itd.), skratka hra-
nili bomo bolezen.
Kos torte, ki ga bomo pojedli, nam bo zjutraj
škodoval 20%, zvečer pa 80%, in to zaradi ab-
sorpcije, ki je prisotna v našem telesu.
Zato zjutraj jejmo torto, kruh, čokolado, sladi-
co, sendvič, pico, kolač. Zvečer pa solato, ju-
ho, enolončnico.
Na takšen način bomo najbolj spoštovali sebe
in lastno telo, na takšen način bomo prevzeli
odgovornost zase in za svoje telo. Hraniti ga
moramo pravilno. Prav vsak dan posebej se
lahko odločamo za zdravje.
Danes pa zaradi rit-
ma življenja in slo-
ga, ki ga imamo,
velika večina ljudi
začne dan kar brez
zajtrka. Na ta način
telesu sploh ne nu-
dimo dovolj energi-
je za zagon. Nato
ob 12.00 nekaj ma-
lega zaužijemo,
zvečer pa, ko je
službe konec in je
stres celega delov-
nega dne za nami,
si privoščimo prav-
cato pojedino.
Na takšen način
hranimo bolezen v
sebi. V črevesju hranimo slabe bakterije in telo
prisilimo, da presnavlja ob urah, ko bi se de-
jansko moralo prečiščevati. Telo zakisamo in
zasluzimo, kar se čez čas sprevrže v bolezen.
Pomislimo samo, da lahko rakavo obolenje
nastaja tudi 10 let, hranimo ga vsak dan po
malem, več let zapored. In čeprav ga odkrijejo
dovolj zgodaj in rakavo tvorbo operativno od-
stranijo, se bo ta ponovil, če ne bomo spreme-
nili navad in začeli pri temelju, pravilni pre-
hrani našega telesa!
Ne zatiskajmo si oči, vzemimo življenje v svo-
je roke, odločimo se za zdravje, zato naj bo
večerja bazična, alkalna, zelenjavna.
Iščimo zdravje!
www.saeka.si
Pismo papeža FrančiškaMašni plašč
Razstava v Gorenjskem muzeju je pripoved o češčenju 
Marije Pomagaj in zorenju slovenskega naroda
Zelo zgovorni in žal nespodbudni podatki
Na delu v Avstriji več kot
14.000 Slovencev
  Avstriji je zaposlenih več
kot 14.000 Slovencev.
Največ jih je zaposlenih
v obmejnih regijah, od tega je
okoli 7000 takšnih, ki se na delo
vozijo dnevno, torej dnevnih
migrantov. Po ocenah direktori-
ce mariborskega zavoda za zapo-
slovanje Mateje Muršak se je šte-
vilo zaposlenih Slovencev v Av-
striji v enem letu zvišalo za pri-
bližno 2500 oseb.
Na mariborski območni službi
Zavoda RS za zapo-
slovanje sedaj raz-
polagajo le s podat-
ki za mesec marec,
ko je bilo v Avstriji
zaposlenih 14.147
Slovencev. Od tega
jih je bilo okoli
11.000 zaposlenih
v obmejnih regijah
Štajerska, Koroška
in Gradiščanska.
Po mnenju
Muršakove sta
glavna vzroka za
iskanje dela v Av-
striji pomanjkanje
delovnih mest doma in višji za-
služek. Plače so namreč v Avstriji
ve či noma urejene s kolektivni-
mi pogodbami in so višje kot v
Sloveniji.
Na zavodu za zaposlovanje opa -
žajo, da so zaposleni v Avstriji
navadno zadovoljni z delovnimi
pogoji in odnosom delodajalcev,
saj ti praviloma spoštujejo delov-
no zakonodajo. “V primeru ne-
soglasij je za spore pristojna Av-
strijska delavska zbornica, ven-
dar pa klicev zaradi sporov z de-
lodajalci ni veliko”, so pojasnili.
Med najbolj iskanimi poklici v
V Avstriji so strokovnjaki s podro -čja informacijske tehnologije,inženirji strojništva, mehatroni-
ke, elektrotehnike in elektroni-
ke, poklici s področja zdravstve-
ne nege, kovinarji, pa tudi pokli-
ci v gradbeništvu, zlasti za za-
ključna dela: parketarji, polagalci
ploščič, tlakov, monterji predel-
nih sten, krovci, kleparji, fa -
 saderji ter monterji prezra če -
valnih, ogrevalnih in vodovod-
nih inštalacij.
Iskani so tudi poklici v gostinst -
vu in turizmu: natakarji, kuharji
in za sezonska dela še sobarice,
hišniki, kuhinjski pomočniki,
učitelji smučanja, receptorji.
Iščejo se torej delavci s podobni-
mi poklici in znanji kot v Slove-
niji in preostali Evropi.
Zaradi povečanja zaposlitvenih
možnosti na mariborskem zavo-
du za zaposlovanje v zadnjem
času zaznavajo porast interesa
po vključevanju v tečaje nem -
škega jezika. Znanje nemščine je
vedno bolj zaželeno tudi pri slo-
venskih delodajalcih, ki čez me-
jo odkrivajo nove poslovne pri-
ložnosti. “Opažamo tudi, da se
zahtevnost delovnih mest, za za-
sedbo katerih se praviloma zah-
teva tudi znanje nemškega jezi-
ka, viša, prav zato je interes za
obvladovanje nemščine večji”,
pojasnjujejo na zavodu.
Tako Zavod RS za zaposlovanje
sofinancira brezposelnim tečaje
nemškega jezika. V letošnjem le-
tu so v te programe vključili 229
brezposelnih. Svetovalci mreže
evropskih zavo-
dov za zaposlo-
vanje (Eures)
brezposelne ose-
be informirajo o
možnostih zapo-
slovanja v Avstri-
ji, zanje izvajajo
skupinske in in-
dividualne obli-
ke informiranja
in svetovanja ter
objavljajo aktual-
na prosta delov-
na mesta.
Na območju ma-
riborskega zavo-
da za zaposlovanje je bilo konec
julija registriranih 15.407 brez-
poselnih, kar je za 2,6 odstotka
manj kot v enakem obdobju la-
ni. Še vedno je to območje drža -
ve z 18,3-odstotno stopnjo brez-
poselnosti nad slovenskim pov-
prečjem, vedno več je brezposel-
nih diplomantov in mladih
brezposelnih.
V prvi polovici tega leta se je iz
evidence brezposelnih odjavilo
15,6 odstotka več oseb kot v ena-
kem obdobju lani, kar delno pri-
pisujejo tudi zaposlovanju v Av-
striji.
Ko človek vidi vse črno  
Vse preveč ljudi umre
zaradi samomora
  Sloveniji je lani zaradi sa-
momora umrlo 448 ljudi,
med njimi kar 361
moških in 87 žensk. Na Nacio-
nalnem inštitutu za javno zdrav-
je (NIJZ) ob svetovnem dnevu
preprečevanja samomora pou-
darjajo, da vseh sicer ne morejo
preprečiti, mnoge pa s povečano
pozornostjo do soljudi in pra-
vočasnim iskanjem pomoči zase
ali za drugega vendarle lahko.
Kot je povedala Saška Roškar iz
NIJZ, je samomorilni količnik, ki
kaže število umrlih zaradi samo-
mora na 100.000 prebivalcev, la-
ni v Sloveniji znašal 21,76 (35,42
za moške in 8,37 za ženske).
“Od leta 2010 dalje beležimo ra-
hlo naraščanje števila samomo-
rov, kar je predvsem posledica
nekoliko večjega števila samo-
morov med moškimi, lani pa se
je nekoliko povečalo število sa-
momorov med ženskami. Kljub
temu je potrebno poudariti, da
je ta številka še vedno precej
nižja od tiste, ki smo je bili vaje-
ni na začetku prejšnjega desetlet-
ja”, je povedala Roškarjeva.
Pri regijah glede večje ogroženo-
sti še vedno izstopa vzhodni del
Slovenije. Najnižji količnik so za-
beležili v Novi Gorici, Kopru in
Ljubljani, najvišjega pa v Mari-
boru, Murski Soboti, Ravnah na
Koroškem, Novem mestu in Cel-
ju.
V Mnoge samomore bi lahko pre-prečili s povečano pozornostjodo soljudi, pravočasnim iskan-
jem pomoči zase ali za drugega,
ponudbo čim več oblik strokov-
ne pomoči in osveščanjem o
problemu. “Bodimo pozorni
vedno, kadar pri ljudeh opazimo
brezup, nemir, nemoč, ko človek
vidi vse črno, se ne mara in ima
občutek, da zanj ni nikomur
mar. Jemljimo resno, če izgubi
veselje do življenja in smisel, se
umakne iz družbe, še posebej, če
govori o smrti in samomoru”,
svetuje vodja strokovne skupine
za duševno zdravje na inštitutu
Nuša Konec Juričič.
Da nam je povezanost z ljudmi
v težkih življenjskih situacijah v
oporo, je poudarila tudi predsed-
nica Slovenskega združenja za
preprečevanje samomora Anka
Zavasnik. Kot je dejala, so po-
membni partnerski odnosi, po-
vezanost z družino ter stiki s pri-
jatelji, saj je v teh zvezah vedno
prisoten močan čustveni naboj.
“Posamezniku, ki razmišlja o do-
končanju svojega življenja, pred-
stavljajo varne navezave z
bližnjimi pomemben motiv za
življenje in ga zato silijo v iskanje
primernejših rešitev. Kadar pa ti
odnosi že v osnovi ne vključuje-
jo zaupanja in sodelovanja, lah-
ko ob dodatnih obremenitvah
postanejo konfliktni in vodijo
celo v razmišljanja o razširjenem
samomoru, maščevanju in smrti
bližnjih”, je dejala Zavasnikova.
Slovenski center za raziskovanje
samomora je skupaj s partnerji
razvil novo spletno
stran za razumevan-
je samomora zivziv.
si, ki jo je v manj kot
letu dni obiskalo več
kot 36.000 ljudi, pa
je povedala name-
stnica vodje omenje-
nega centra Vita
Poštuvan.
Svet letos že dvanaj-
stič obeležuje svetov-
ni dan, ki tokrat po-
teka pod geslom Pre-
prečevanje samomora - ves svet
povezan. Geslo, ki sta ga Svetov-
na zdravstvena organizacija in
Mednarodna zveza za pre-
prečevanje samomora izbrali za
obeležitev, odraža pomembnost
različnih strok, resorjev in inšti-
tucij na različnih ravneh pri pri-
zadevanjih za uspešno pre-
prečevanje samomora. Po podat-
kih Svetovne zdravstvene orga-
nizacije zaradi samomora vsako
leto umre okrog 800.000 ljudi.
Slovenija 9. oktobra 2014 13
Dobrodelni koncert v Novi Gorici
Goriška območna karitas vabi na dobrodelni koncert Goriška
dlan, v petek, 10. oktobra, ob 19. uri v športni dvorani OŠ
Milojke Štrukelj v Novi Gorici. Na prireditvi bodo zbirali sredstva
za pomoč otrokom v stiski, enostarševskim družinam in
družinam z več otroki. V kulturno-zabavnem programu bo
sodelovala vrsta priznanih domačih glasbenih in plesnih skupin
ter posameznikov.
Vabilo
Imenovanje novega ljubljanskega nadškofa in metropolita
Zoran Janković ponovno prepričljivo
izvoljen za župana Ljubljane
  ajbolj pomembna do-
godka v nedeljo, 5. okto-
bra 2014, sta bila zagoto-
vo ocenjevanje osebnosti in mo-
rebitnih prvih potez v razmerju z
oblastjo na dan preden je sveti
oče imenoval frančiškanskega pa-
tra Staneta Zoreta za novega lju-
bljanskega nadškofa in metropo-
lita, in zadeva lokalnih volitev.
Imenovanje provinciala
slovenskih frančiškanov za
predstojnika ljubljanske
nadškofije je vzbudilo odo-
bravanje vernikov in večine
laikov tudi zato, ker gre za
priznanje redu, ki sledi
načelu sv. Frančiška, da je
treba delati, da lahko
preživimo, in dejstva, da
frančiškani v Sloveniji vzor-
no upravljajo nekaj velikih
župnij in božjepotnih sve-
tišč Brezje in Sveta Gora.
Novi ljubljanski nadškof in
metropolit Stane Zore je v
intervjuju za oktobrsko šte-
vilko revije Ognjišče, ko se
seveda še ni vedelo za njegovo
skorajšnje imenovanje za nadško-
fa, izrekel misel, ki bi morala po-
seči globoko v srce in dušo vsake-
ga človeka, ne zgolj kristjana. Pre-
pričan je, “da nam mora biti ja-
sno, da je Bog gospodar zgodovi-
ne. Zgodovina namreč ni moja
ne frančiškanska ne tega ali one-
ga papeža, ampak je Božja. To nas
mora navdajati s pogumom. Bog
sveta ne bo izpustil iz rok. Ga ni-
koli ni in ga nikoli ne bo”!
Kar zadeva izide lokalnih volitev,
N so le-ti pretežno potrdili pričako-vanja in napovedi. V Ljubljani ježe v prvem krogu prepričljivo
zmagal in bil ponovno izvoljen
za župana Zoran Janković. Prejel
je skoraj 64 odstotkov glasov in
tudi večino v mestnem svetu.
Njegov protikandidat Damjan
Damjanovič je dobil nekaj nad
19% glasov, kar, če upoštevamo
zapletene razmere v slovenskem
glavnem mestu, štejejo za uspeh.
Presenečenje se je zgodilo v Ma-
riboru. Tam sta na volitvah pre-
jela največ glasov t. i. vstajniški
župan in nekdanji župan Franc
Kangler, ki so ga t. i. vstajniki na
silo odstranili s položaja in mu
grozili s smrtjo. Kljub ostri kam-
panji protikandidatov zoper nje-
ga in grožnjam napada z ulice je
bil v Kopru v prvem krogu po-
novno potrjen za župana Boris
Popovič. Prvič so volili v novi
občini Ankaran, kjer je bila volil-
na udeležba med najvišjimi v Slo-
veniji.
Po tem strnjenem pregledu neka-
terih izidov prvega kroga lokal-
nih volitev nekaj o njihovih po-
sebnostih pri nas. V klasičnih
meščanskih državah s preiz-
kušeno demokracijo ne bi mogli
kandidirati politiki ali drugi kan-
didati, ki so bodisi
osumljeni kaznivih de-
janj ali pa so morda že
obsojeni. V Sloveniji
takšne prepovedi ni. O
tem morda najbolj na-
zorno priča ljubljanski
župan Zoran Janković.
Ponovno mu je uspelo
na volitvah za ljubljan-
skega župana, pri
čemer so ga podprle
mnoge znane in vpliv-
ne osebnosti od politi-
ke do kulture ter dalje
do predstavnikov mu-
slimanske vere oz. mu-
slimanske narodne
skupnosti v Ljubljani. Vse solidar-
nostne izjave so bile Jankoviću
dane, kljub temu da mu grozijo
številne ovadbe in sodni postop-
ki, obtožnica o sumu Jankovićeve
zlorabe položaja pri gradnji Mer-
catorjeve veletrgovine v Nišu pa
je postala pravnomočna.
Podobno se je zgodilo v Kopru,
kjer je bil tamkajšnji župan me-
stne občine Boris Popović obso-
jen na triletno zaporno kazen in
dveletno prepoved opravljanja
javne funkcije zaradi zlorabe
uradnega položaja pri prodaji
občinskih zemljišč. Vendar sodba
še ni pravnomočna.
Na volitvah v nedeljo, 5. oktobra,
je za izvolitev za župane in za pri-
dobitev drugih funkcij v krajevni
samoupravi sodelovalo več kot 30
tisoč kandidatov iz vseh družbe-
nih slojev v državi. Na splošno so
volivci zlasti za župane raje po-
trjevali dosedanje nosilce te fun-
kcije, kot pa izbirali nove župane
med pisano množico kandidatov,
ki so jih morda prvič videli. Z vo-
lilnimi izidi je - vsaj, kar zadeva
prvi krog - lahko najbolj zadovol-
jna SDS, saj je ta stranka izvolila,
tako kot na prejšnjih volitvah,
največ svojih privržencev v
občinske svete. SDS je dobila več
glasov, kot sta jih skupaj dobili
vladni stranki SMC in Socialni
demokrati. Stranki Mira Cerarja
tudi ni uspelo izvoliti župana v
nobeni slovenski občini. V Mari-
boru pa je morala ta največja vla-
dajoča politična stranka svojega
kandidata za tamkajšnjega župa-
na celo odstaviti, ker je zanikal,
da je bil v preteklosti kazensko
obravnavan in obsojen. Z volilni-
mi izidi niso zadovoljni v SLS,
stranki, ki je imela zmeraj trdne
pozicije v slovenskih občinah.
Zdaj je stranka izvolila 21 župa-
nov, to pa je polovica manj, kot
pa je imela županov doslej.
V prvem krogu volitev so izvolili
župane v okoli polovici od skupaj
211 slovenskih občin. Drugi vo-
lilni krog bo najbrž 19. oktobra.
Marijan Drobež
V Ljubljani nov nadškof, T-2 pa v stečaju
Pokora za tvegane igre
  menovanje novega ljubljan-
skega nadškofa je bilo pre-
cejšnje presenečenje, tudi za
slovensko Cerkev. Pa čeprav je bi-
lo zelo simbolično. Po apostol-
skem nunciju je papež za novega
nadškofa in metropolita imeno-
val patra Staneta Zoreta, predstoj-
nika slovenskih frančiškanov rav-
no na god sv. Frančiška. Simboli-
ke in naukov za slovensko Cerkev
je bilo v tej gesti kar veliko. Prav-
zaprav je šlo za odločitev, ki je v
skladu z dosedanjo politiko pa-
peža Frančiška. Sam si je kot jezuit
izbral ime “svetnika obubožanih”
in je na te strune uglasil tudi svoj
pontifikat in predvsem svojo jav-
no podobo. Slovenija je bila v tem
okviru razglašena struna in zgod-
ba finančnega poloma maribor-
ske nadškofije je bila v Vatikanu
zelo odmevna. Toliko bolj še gle-
de na dejstvo, da je o 800-milijon-
ski luknji prvi pisal italijanski
L’Espresso.
Nadškof, imun na Maribor
Dejstvo, da je bila ljubljanska
nadškofija 14 mesecev brez
nadškofa in metropolita, nazorno
kaže na to, kako so izza Bernini-
jevega stebrišča gledali na sloven-
sko Cerkev. Tudi govorice, ki so se
širile pred Zoretovim imenovan-
jem o možnih kandidatih za me-
sto nadškofa, so bile dovolj zgo-
vorne. Najbolj blaga je bila tista,
po kateri naj bi bila nadškofija
zaupana današnjemu apostolske-
mu nunciju v Rusiji, slovenskemu
nadškofu Ivanu Jurkoviču. Druga
različica govoric, ki so se širile, pa
je predvidevala celo imenovanje
tujega nadškofa. Skupni imeno-
valec vseh govoric je bilo to, naj
I bi novi nadškof ne deloval v Slo-veniji v zadnjih letih in naj ne bibil nikakor povezan z maribor-
skim krahom. In to bi bilo zelo
pomenljivo. No, zadeva se je skle-
nila drugače: imenovan je bil slo-
venski kandidat, ki je vsa ta leta
deloval v Sloveniji. Simbolika in
papežev opomin pa ostajata zelo
močna: Zore je bil daleč od Mari-
bora. Pa ne samo to. Frančiškani
so red, ki pridigajo uboštvo. In to
je bilo najbrž najbolj ja-
sno sporočilo slovenski
Cerkvi, ki so ga iz Vatika-
na poslali slovenski Cer-
kvi na račun katastrofe v
Mariboru.
Prejšnji nadškof Stres je
moral namreč lani odsto-
piti, ker je v času, ko se je
napihoval mariborski
milni mehurček, zasedal
vodilno mesto v štajerski
nadškofiji. K odstopu je
prejšnjega nadškofa Stresa (in iz
istega razloga tudi prejšnjega ma-
riborskega nadškofa Marjana
Turnška) pozval prav papež
Frančišek malo po imenovanju.
Iz Rima so rešili ljubljansko
vprašanje, mariborsko pa ostaja
odprto: na “kraju zločina” novega
nadškofa še niso dobili in
vprašanje je, kdaj ga sploh bodo.
Corpus delicti: T-2
Ironija usode je, da se je nedavno
pred imenovanjem novega lju-
bljanskega nadškofa “odvrtelo” še
eno nadaljevanje mariborske na-
daljevanke. Podjetje T-2, ki je bilo
v samem osrčju investicijskih de-
javnosti mariborske nadškofije, je
16. septembra šlo v stečaj. Zahte-
vali so ga upniki, ki od T-2 skupaj
terjajo stomilijonske zneske. Kon-
kretno gre za Družbo za upra-
vljanje terjatev bank (DUTB), bolj
poznano kot slaba banka, za Hy-
po Alpe Adria bank in za Banko
Celje. DUTB je prevzela terjatve
(in deleže), ki so jih v T-2 imele
tri največje slovenske banke, v
prvi vrsti NLB. Junija letos je T-2
imela za 100 milijonov evrov dol-
goročnih dolgov do bank, do po-
slovnih partnerjev in dobaviteljev
pa 36 milijonov evrov dolgo-
ročnih in 23 milijonov evrov
kratkoročnih dolgov. To stanje se
dejansko vleče vse od začetka po-
stopka prisilne poravnave (okto-
ber 2010), ki je bilo dolgoletno
preddverje stečaja.
Zgodba je šla nekako tako: T-2 je
poslovanje začel leta 2005 kot
start-up podjetje. Zvon ena hol-
ding, 95-odstotni delničar, je za-
gotovil vložke v višini 115 milijo-
nov evrov: investicijski načrti so
predvidevali vlaganja v telefonska
in internetna omrežja, v prvi vrsti
naj bi šlo za optične kable. Ob
tem je družba od bank dobila po-
sojilo v višini 120 milijonov
evrov, ki ji jih seveda ni uspelo
vrniti. NLB je iz tega posojila ime-
la 45 milijonov evrov terjatev, Hy-
po je prijavila za 12 milijonov
evrov, Banka Celje pa za 8 milijo-
nov evrov. Ko govorimo o tem
posojilu, govorimo o “zavarova-
nih terjatvah” z ločitveno pravi-
co.
30. septembra 2010, ko je bilo iz-
delano poročilo pooblaščenega
ocenjevalca, pa je bilo tudi za
192,5 milijona evrov nezavarova-
nih terjatev. NLB je v tem kontek-
stu imela za 80 milijonov evrov
navadnih nezavarovanih terjatev
(poleg prej omenjenih 45 milijo-
nov evrov z ločitveno pravico).
Ključni problem družbe je v nekaj
preprostih besedah opisal prav
pooblaščeni ocenjevalec: družba
je usmerjala prekomerne investi-
cije v sredstva (premoženje), ne
da bi za to imela zadostne vire (fi-
nančno pokritost). Šlo je za
tvegano igro, ki se ni izšla. In
to je bila samo ena od števil-
nih tveganih iger, ki se mari-
borski nadškofiji niso izšle.
Potrebni frančiškanski duh
Idejni oče projekta T-2 je bil
Miran Kramberger, ki so ga
pred tem oddaljili iz Teleko-
ma. Projekt optičnih kablov
pri T-2 je bil tudi svojstveno
Krambergerjevo maščevanje
nekdanjim delodajalcem.
Poenostavljeno povedano, je
Krambergerju, ki seveda ni imel
svojih sredstev, uspelo prepričati
mariborsko nadškofijo, da je pri-
skočila na pomoč z investicijo. V
Mariboru so najbrž mislili, da bo-
do od projekta imeli tudi sami ve-
like koristi (morda lasten močan
medijski pol), hkrati pa jim ni bi-
lo jasno, v kaj se spuščajo. Brez-
glave investicije Zvona ena so bile
takrat nekaj običajnega v sloven-
skem podjetniškem svetu: posle-
dice pa so danes zelo očitne.
Streznitev je zato zelo boleča.
“Frančiškanski duh”, ki ga nare-
kuje papež iz Rima, pa je, glede
na izkušnje iz prejšnjih let, še ka-
ko potreben.
Andrej Černic
Lokalne volitve in slovenska politična apatija
#Kult osebnosti
   Kult osebnosti #Niz-
ka volilna udeležba
#Že videno #Zelo
pričakovano”. Za slovenske lokal-
ne volitve res ni težko najti pri-
mernega zaznamka. Pravzaprav
se v nedeljo ni zgodilo nič ne-
pričakovanega in nič nepredvi-
denega. In to je morda še najbolj
srhljiva ugotovitev: dejstvo, da
sta Janković in Popović bila izvol-
jena že četrtič zapored. In to na
prvo žogo, brez nepotrebnega za-
tekanja k drugemu krogu. Janko-
vić je prejel običajnih 60 odstot-
kov (tokrat sicer malenkost
manj), Popovič pa 52,77 odstot-
kov.
Ja, take in podobne odločitve so
zrasle na zelniku slovenskih
državljanov, ki so pred manj kot
tremi meseci z glasom za Stranko
Mira Cerarja prisegali na moral-
no neoporečnost, visoke etične
standarde in idealizirano podobo
politike. No, ravno oba našteta
kandidata pa se ne moreta prište-
vati k temu zgledu visoke etično-
sti: Popovič je bil aprila letos
prvostopenjsko obsojen na tri le-
ta zapora. Proti Jankoviću je
vložena pravnomočna obtožni-
ca, v številnih primerih pa je med
osumljenci. Če k temu prišteje-
mo še Maribor in njegove voliv-
ce, ki so v drugi krog popeljali
nekdaj odstopljenega župana
Franca Kanglerja, je prvo
vprašanje: od kod tako neskladje
med poletnimi zaobljubami o vi-
soko moralni drži in zdajšnjim
preobratom? Preprosto, volivci
imajo radi kult osebnosti. In to
se na občinskih volitvah dokazu-
je najpogosteje. Karizmatičnim
osebnostim se veliko dopušča, in
to se pri volivcih največkrat do-
gaja na psihološki in iracionalni
ravni. Pojav lahko imenujemo
kot figura velikega očeta ali alfa
samca neke skupnosti. Manjše
občinske skupnosti so za to še
bolj pripravne. Janković je svojo
listo vezal na svoje ime. Blagovna
znamka “Koper je naš” je tudi že
Popovičeva intelektualna lastni-
na. Tradicionalne stranke, ki ni-
majo svojega prepoznavnega
kandidata, so odpisane. Primer
tega je, še enkrat, mestna občina
Ljubljana. Dejstvo je, da Janković
ni imel resnih konkurentov: no-
bena od strank ni predstavila ve-
rodostojne alternative. Zakaj?
Najbrž je bilo res težko najti kan-
didata, ki bi si upal iti v boj, ki je
bil vnaprej izgubljen. Skratka,
Janković ni bil samo izrazit favo-
rit, tudi prave konkurence ni
“# imel.Tega so se najbrž zavedali tudi vo-livci, ki so množično ostali doma
in niso izpolnili državljanske
dolžnosti. Na volišče je prišlo sa-
mo 35 odstotkov volilnih upra-
vičencev. To je 10 odstotkov
manj od državnega povprečja teh
volitev, ki je že tako bilo rekor-
dno nizko. Volilna abstinenca je
že spet eden od hudih proble-
mov slovenske demokracije. Vo-
lilna udeležba nevarno pada ob
vsakih novih volitvah, pa naj bo-
do to evropske, parlamentarne,
lokalne volitve ali referendumi.
Razlogov za to je več: slovenska
politika se je z vsemi finančnimi
škandali, ki so na dan prišli v zad-
njih petih letih, nedvomno pri-
skutila številnim Slovencem. Od-
govor na razočaranje pa je vse
prej kot produktiven: ostri proti-
politični protesti, ki so razgibali
slovensko zimo konec leta 2012
in v začetku 2013, niso prinesli
vidnejših posledic. Edina izjema
(a bolj na papirju) je mariborski
župan Andrej Fištravec, ki izhaja
iz vrst vstajnikov, a se je v zad-
njem letu in pol že v precejšnji
meri institucionaliziral. Njemu
se je kot zmagovalcu prvega kro-
ga uspelo uvrstiti v drugi krog in
ima realne možnosti ponovne iz-
volitve. Drugi “produkti” pou-
lične jeze proti pokvarjenosti po-
litike pa so že zdavnaj propadli.
Stranka Solidarnost, ki se je prva
predstavljala kot organiziran
izraz protestnikov, ni nikoli
zaživela. Stranka Verjamem Igor-
ja Šoltesa je bila muha enodnev-
nica, ki je nekdanjemu predsed-
niku računskega sodišča omo-
gočila prestop praga evropskega
parlamenta (in 5-letne plače po
7 tisoč evrov mesečno) in je da-
nes ne zasledimo več. Prva vlad-
na stranka SMC, ki na veliko
poudarja etiko in moralo in ki je
s temi gesli julija na parlamentar-
nih volitvah dobila 34,5 odstotka
glasov, je bila tokrat malodane
neopazna. Tudi stranke z daljšo
tradicijo (SDS in SD na primer)
so zabeležile skromnejše rezulta-
te. Precejšnje število županov je
ohranila samo še zunajparla-
mentarna SLS: tudi v tem prime-
ru pa gre predvsem za osebnosti
posameznega županskega kandi-
data in ne za stranko.
Skratka, že res, da vlada med Slo-
venci veliko razočaranje nad po-
litiko. Tukaj pa je tudi velika me-
ra apatije. In to je morda še
slabše.
AČ
Aktualno9. oktobra 201414
  Prof. Martin Kranner (3)
Spomini na prva povojna leta ...
INTERVJU 
  bjavljamo tretji, zadnji
del intervjuja s prof.
Martinom Krannerjem
o povojnih letih, o dogodkih v
Žabnicah in njegovem delovanju
v Gorici.
Na kakšne težave ste naleteli v
goriških športnih krogih?
Kot odbojkar sem se v Gorici naj-
prej udejstvoval v italijanskem
društvu Iris Domo, ki je bila žup-
nijska organizacija stolne cerkve.
V tem društvu sem bil trener.
Igrali smo na igrišču blizu stol-
nice. Danes tega igrišča ni več,
na tem prostoru sta zgrajeni dve
stavbi. Ker so nekateri igralci bili
Slovenci, sem jim nekaj navodil
dajal tudi v slovenščini, kar je
povzročilo,
da mi je vod-
stvo društva
poslalo opo-
min, ni me
pa odstavilo,
ker me je po-
trebovalo kot
trenerja in
igralca.
Ko pa je bila
odbojkarska
sekcija v Iris
Domo ukin-
jena - dali so
prednost no-
gometu -,
sem z neka-
terimi igralci prestopil v društvo
Libertas, ki je bil športni odsek
Krščanske demokracije. V skupi-
no odbojkarjev sem takrat
vključil - vedno z namenom, da
bi ustanovili slovensko športno
društvo - nekatere dijake sloven-
skih šol. Naj jih omenim: Jože
Cej iz Gorice, dva Devetaka z
Vrha in Maks Gergolet iz Dober-
doba. Vadili smo v telovadnici
šolskega poslopja v ulici Margot-
ti, ki ga je imelo v najemu šovi-
nistično italijansko društvo AGI
(Associazione Gioventu' Italia-
na). Z omenjenimi slovenskimi
dijaki, ki naj bi bili zametek no-
vega slovenskega športnega
društva, sem govoril slovensko.
To je prišlo na ušesa predsedniku
AGI-ja, ki je bil fašistično nastro-
jen, pa čeprav je imel mamo Slo-
venko. Nekega dne je privihral v
telovadnico in mi dejal “Qui si
parla solo italiano” in da nimam
več kaj delati v telovadnici. Pri
Libertas je zahteval, da me iz-
ključijo. Društvo pa tega ni hote-
lo storiti in je raje razpustilo od-
bojkarsko sekcijo.
Kako se je potem nadaljevala
zgodba okoli goriške odbojke?
Odbojkarji ukinjene Libertas
smo delovanje nadaljevali pri
O UGG v novoustanovljenem od-bojkarskem odseku. Omenjeneslovenske dijake sem obdržal v
ekipi. Kot odbojkarska sekcija
UGG smo tekmovali tudi v neka-
terih mestih zunaj Julijske kraji-
ne. Pa je spet prišlo do problema
s slovenščino. Nekateri odborni-
ki UGG, zagrizeni Italijani, so v
odboru rovarili proti meni, tre-
nerju Slovencu. Tudi tokrat je
predsedstvo društva raje razpu-
stilo odbojkarsko sekcijo, kot da
bi nastopilo proti meni, ker sem
bil tudi atlet društvene lahkoa-
tletske sekcije.
Nekaj časa sem razmišljal, kaj bi
napravil. Odločil sem se. S po-
močjo profesorja Mirka Fileja, ki
je bil tudi v odboru Katoliškega
prosvetnega društva in prefekt v
Alojzijevišču, sem marca 1961
ustanovil Športno združenje
Olympia, ki deluje še danes.
Občni zbor je bil v dvorani Mari-
jine družbe na Placuti. Navzočih
je bilo okoli 60 fantov, večinoma
iz Alojzijevišča, nekateri pa tudi
iz Dijaškega doma in iz goriške
okolice. Ustanovljene so bile sek-
cije za odbojko, lahko atletiko,
smučanje, lokostrelstvo in še ne-
katere. Danes v Olympii deluje v
glavnem le odbojka. Prvo leto
smo odbojko vadili deloma na
odprtem igrišču ob Katoliškem
domu, deloma pa v telovadnici
na Catterinijevem trgu, kjer smo
igrali tudi tekme.
Telesno vzgojo pa ste potem
poučevali na italijanskih
šolah.
Za poučevanje telesne vzgoje na
državnih šolah sem se v poletnih
mesecih 1953 in 1954, v času šol-
skih počitnic, moral udeležiti
tečaja za profesorje telesne vzgo-
je. Na tečaj so se lahko prijavili
samo tisti profesorji, ki so vsaj 5
let poučevali telesno vzgojo na
kaki državni šoli. Po drugem letu
študija je bilo treba napraviti pi-
sni in praktične izpite. Pozitivna
ocena je dala možnost napraviti
t. i. didaktično habilitacijo. Ta je
dala možnost konkuriranja za
stalno mesto. Tečaje sem opravil
v Piacenzi, izpite in habilitacijo
pa v Milanu. Med 700 udeleženci
sem se uvrstil na četrto mesto.
Na to mesto sem se uvrstil zaradi
univerzitetne diplome, ki mi je
prinesla dve točki. Naj pripom-
nim, da smo med vsemi ude-
leženci bili samo trije z univerzi-
tetno diplomo. Pri pisnem izpitu
v italijanščini mi ni šlo dobro,
sem pa zelo dobro opravil prak-
tični del z vajami na orodju in iz
nekaterih disciplin lahke atleti-
ke.
Ker je bilo na slovenskih šolah
premalo ur za stalno mesto, sem
konkuriral za razpisano prosto
mesto na tehničnem in-
dustrijskem zavodu Gali-
leo Galilei v Gorici in se
uvrstil na prvo mesto. Le-
ta 1961 sem tam začel
učiti. Na slovenskih
šolah je zmanjkalo pred-
pisanih 18 ur, ker je bila
ukinjena strokovna šola.
Na zavodu Galilei ste
poučevali do upokojitve
leta 1986. Ali ste kot Slo-
venec imeli težave?
Ko sem dobil imenovan-
je za omenjeno šolo, mi
je precej nagajal redni
profesor, ki je bil začasno
zaposlen v oddelku za te-
lesno vzgojo na Šolskem
skrbništvu in je upal, da bo zase-
del to mesto, pa je bil na lestvici
precej za menoj. Diplomo je do-
bil še pod fašizmom, na takratni
šoli za profesorje telesne vzgoje,
ki je trajala tri leta in je vzgajala
v dokaj fašističnem duhu. On mi
je nasprotoval.
S kolegi profe-
sorji pa sem
imel dobre od-
nose, nihče mi
ni nič očital,
niti spodrslja-
jev v itali-
janščini, niti
zaradi mojega
slovenskega
naglasa. Z rav-
natelji ravno
tako nisem
imel težav, spoštovali so me in
mi zaupali odgovornost, da sem
skrbel za disciplino. Profesorji so
bili v glavnem z Goriškega, nekaj
jih je bilo tudi iz drugih italijan-
skih dežel, predvsem z juga.
Čeprav sem pri pouku telovadbe
zahteval disciplino, so me tudi
dijaki kljub strogosti spoštovali.
Tudi oni mi niso očitali slabe iz-
govarjave italijanščine.
Težave sem imel le v prvih letih,
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik prof. Peter Černic
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SWIFT ali BIC koda: CIVIIT2C,
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B – Videm. 
Tel. št. 0039 0432 299664 – Faks 0039 0432 512095 – E-mail info@publistarudine.com
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 7. oktobra, ob 14. uri.
in to z nekaterimi dijaki Sloven-
ci, ki so poznali moje ideološko
prepričanje, in nekaj napadov je
bilo tudi v člankih Primorskega
dnevnika, zlasti ko so zvedeli za
moje medvojno članstvo v do-
mobranstvu. Do napadov name
v Primorskem dnevniku pa je
prišlo, zlasti ko sem na listi lipo-
ve vejice kandidiral za pokrajin-
skega svetovalca in opravljal en
mandat to funkcijo.
Omenjeni dijaki so na zunanja
vrata telovadnice nekajkrat napi-
sali “sodelavec okupatorja”, “iz-
dajalec” in podobne izraze. Na-
pisali so jih v slovenščini in itali-
janščini. Bili so to sinovi znanih
slovenskih goriških levičarjev.
Zanimivo pa je, da z italijanskimi
levičarji na šoli - profesorji, dijaki
in starši - nisem imel težav.
Ravnatelj in profesorji mi tudi ni-
so nasprotovali, ko sem organi-
ziral tekmovanja med goriškimi
višjimi šolami in nanje povabil
tudi eno šolo iz Slovenije,
pa tudi eno z Videmskega.
To je bilo v 70. letih.
Medšolska mednarodna
tekmovanja so bila kar od-
mevna tudi v časopisih. Pri
nagrajevanju novogoriških
šol sem rabil slovenščino,
nasprotovanj ni bilo.
Na mojo pobudo je zavod
Galilei nekaj let prirejal tu-
di štafeto 50 x 1.000 m po
mestu Gorica in okolici, po
50 dijakov za vsako šolo,
vsak je pretekel po 1.000
metrov. Začeli smo s 50
km, marsikatera šola pa ni pre-
mogla toliko atletov, tako da smo
potem znižali na 30 km, kar je
pomenilo 30 dijakov. Organiza-
cija je bila še kar zahtevna. Veliko
dela je bilo s prošnjami, s skrbjo
za varnost, z nadzorom na ce-
stah, zdravniško pomočjo itd.
Proga se je začela pri šoli Galilei,
vodila je na Livado, v Podgoro,
Ločnik, Štandrež in se vila še po
nekaterih mestnih ulicah.
Ko sem prevzel pouk na zavodu
Galilei, sem tudi organiziral ude-
ležbo dijakov na pokrajinskih
smučarskih tekmah, česar prej
niso delali. Nekateri so se uvrstili
tudi na državno tekmovanje. Or-
ganizirali smo tudi tekmovanja
goriških višjih šol v odbojki; di-
jake sem pripravljal za lahkoatlet-
sko pokrajinsko prvenstvo višjih
šol. Nekaj let smo bili pokrajinski
prvaki in smo se udeležili dežel-
nih in državnih tekmovanj.
Med očitki, ki ste jih bili de-
ležni po vojni, je bil tudi tisti
o Vašem sodelovanju pri
mučenjih v domobranski po-
stojanki na Sv. Urhu. Kaj bi o
tem povedali?
S Cankarjem bi odgovoril: “Ni-
karte! Ta burka je stara že tisoč
let”. Očitek oziroma blatenje, da
sem sodeloval pri
“mučenjih” na Sv.
Urhu, so mi po vojni
v Gorici nekajkrat
navrgli. O tem poz-
neje.
Pri svoji vesti ponov-
no prisežem, da na
Sv. Urhu sploh ni-
sem nikdar v življen-
ju bil. Stolp cerkve
na Sv. Urhu sem sa-
mo videl iz naše hiše
v Devici Mariji v Pol-
ju. Za hišo so se v smeri proti Sv.
Urhu za skoraj cel kilometer raz-
prostirali njive in travniki brez
vsakega drevesa. Z okna v dru-
gem nadstropju naše hiše sem ta-
ko lahko gledal le vrhnji del zvo-
nika, ki se je dvigal iznad smrek.
Ker sem v letih pred osamosvo-
jitvijo Slovenije slišal očitke in
bral Sajetov Belogardizem (1952)
in Sv. Urh Štefanije Ravnikar Pod-
bevšek (1966), sem leta 1993
želel od blizu videti cerkev sv. Ur-
ha. Pa se mi ni posre čilo niti ta-
krat. Prav na križišču, kjer se od
glavne ceste v Dobrunjah odcepi
pot na griček s cerkvijo, se mi je
pokvaril avto, v katerem sta bila
tudi moja žena Cirila in brat Mar-
jan, ki je živel v Kranju. In zažele-
nega cilja tudi takrat nisem mo-
gel doseči.
Očitki so me začeli spremljati v
Gorici, ko sem začel poučevati.
Prvi očitek, češ da sem ude-
leženec “zločinov” na Sv. Urhu,
mi je menda leta 1952 javno izre-
kel gospod K. iz Pevme. Tožil sem
ga in izjavo je moral javno pre-
klicati. Drugič mi je prof. B.
vpričo drugih profesorjev javno
rekel “kolaboracionist z okupa-
torjem”. Tudi prof. B. je moral
svoje izjave javno preklicati. Leta
1969 je odvetnik Avgust Sfi-
ligoj izdal knjigo o SDZ-ju,
v kateri mi je “posvetil” kar
nekaj strani očitkov. Med
njimi je bil stavek “Kaj pa
Ravnikar - Podbevškova
knjiga Sveti Urh”? Zaradi
vsega, kar je bilo napisane-
ga v knjigi, sem nameraval
odvetnika Sfiligoja tožiti.
Da bi pričal meni v prid, se
mi je na sestanku v Gorici
sam ponudil tudi znani
tržaški komunist Karel
Šiškovič. Vendar sta me dva
voditelja naše katoliške
strani nagovarjala, naj tega
ne storim. Tudi Šiškovič mi
je pozneje v telefonskem
sporočilu dal vedeti, da so
mu v Ljubljani “odsvetova-
li” pričanje meni v prid.
Zadnji namig na moje
medvojno delovanje je v
knjigi Marjana Terpina Pa-
ler iz Brd (2010), v kateri
navaja tudi prej omenjeni
stavek iz Sfiligojeve knjige.
Kaj očitate knjigi, ki jo je o
Sv. Urhu napisala Štefanija
Ravnikar Podbevšek?
V knjigi je veliko pretiravanj, pa
tudi netočnosti, natolcevanj na
račun posadk predvsem v Do-
brunjah, na Sv. Urhu in deloma
tudi v Devici Mariji v Polju. To
velja za čas vaških straž do kapi-
tulacije Italije 8. septembra 1943,
pa tudi za leti po nastanku do-
mobranstva od septembra 1943
do konca vojne.
Bil sem res član vaške straže v
Polju, toda sem bil zelo malo pri-
soten v vojašnici, ki je bila v pro-
svetnem domu, kjer nisem niti
spal, ker sem bil velikokrat odso-
ten zaradi svojih kurirskih poti
med Ljubljano in Gorico. O tem
sem že več povedal v prejšnjih in-
tervjujih. Zato prav zelo malo
vem o dogodkih, ki jih Pod-
bevškova opisuje za obdobje
vaških straž.
Ko pa je nastalo slovensko domo-
branstvo, nisem nikoli bil v do-
mobranski četi v Devici Mariji v
Polju, ampak sem deloval v ob-
veščevalnem centru slovenskega
domobranstva. Najprej sem se
od novembra 1943 šolal v Lju-
bljani, nato pa sem delal na tere-
nu, najprej v Grosupljem in nato
v Šentvidu pri Stični. To je bilo
od januarja do maja 1944, ko me
je aretiral gestapo
z obtožbo, da sem
član “črne roke”.
Zaprt sem bil do
konca februarja
1945. Pri zaslišan-
ju, ki je bilo v slo-
venskem jeziku,
mi je slovenski ge-
stapovec, neki Do-
linar iz Litije,
omenil mojo pri-
padnost “črni ro-
ki”. Takrat sem tu-
di prvič slišal za
“črno roko”, kar
sem mu tudi povedal, in me po-
tem niso več zasliševali. Pod-
bevškova mi med drugim očita,
da sem bil prisoten pri mučenju
zapornika pri Sv. Urhu, a sem ta-
krat bil v zaporu gestapa.
Kot rečeno, do danes mi ni še
uspelo, da bi bil kdaj na Sv. Ur-
hu.
/ konec
Erika Jazbar
Nekateri odborniki UGG, zagrizeni
Italijani, so v odboru rovarili 
proti meni, trenerju Slovencu. 
Tudi tokrat je predsedstvo društva
raje razpustilo odbojkarsko sekcijo,
kot da bi nastopilo proti meni, 
ker sem bil tudi atlet društvene 
lahkoatletske sekcije.
Očitek oziroma blatenje, 
da sem sodeloval pri “mučenjih”
na Sv. Urhu, so mi po vojni 
v Gorici nekajkrat navrgli. (...)
Pri svoji vesti ponovno prisežem,
da na Sv. Urhu sploh nisem 
nikdar v življenju bil.
Odločil sem se. S pomočjo profesorja
Mirka Fileja, ki je bil tudi v odboru 
Katoliškega prosvetnega društva 
in prefekt v Alojzijevišču, sem marca
1961 ustanovil Športno združenje
Olympia, ki deluje še danes.
Aktualno 9. oktobra 2014 15
Večno minevanje ...
Modri stolp
  olnišnica na Katinari mi
je bila od nekdaj tuja.
Zoprna zaradi tistih
velikih dvigal, ki te peljejo v
nedogled, zaradi dveh velikih
stolpov brez zelenja ob vznožju.
Zaradi te sive cementne barve.
Kot bi bila zgrajena v naglici,
brez načrta, brez smisla za
lepoto, brez človečnosti. Samo
to, kar je nujno, in nič več.
Na tisti naš stari “Maggiore”,
avstro-ogorski labirint
hodnikov z mirnim, zelenim
vrtom med zgradbami in
cvetočimi tulipani, sem bila
skorja navezana. Ko sem hodila
na srednjo šolo, sem tam
dočakala in preživela pomlad.
Naneslo je namreč, da je imel
moj oče težjo prometno nesrečo
ravno v času, ko se je
ponesrečila tudi moja sošolka
in najboljša prijateljica Lidija. Z
mamo sva hodili v “Maggiore”
vsak dan takoj po pouku in
ostajali tam, dokler so na večer
prižgali neonske luči in
bolnikom prinesli večerjo. Ona
je negovala očeta, sama pa sem
največ ur preživela s prijateljico
v skrivnostnem objemu
podzemskih hodnikov. Koliko
jih je bilo pod zgradbo, ki je
bila tedaj tržaška bolnišnica.
Tam sva imeli mir pred starši in
bolniškim osebjem in sva se
lahko predajali sanjam. In tista
stara bolnišnica, z velikimi okni
in kamnitimi stopnišči, mi je
bila v tistih mesecih skoraj
dom. Meni, ki
bolnišnice ne
maram in mi je
tako težko, ko
moram tja na
obisk.
Na Katinaro me
vežejo samo grdi
spomini, nič
domačega, nič
prijetnega, nobenih
sanj. Nekje v
devetem ali
desetem nadstropju
modrega stolpa je
ob oknu umrl moj
oče. Januarja,
meglenega drugega
januarja. In že tedaj
mi je bil tisti stolp z
razgledom na Istro
in zaliv tako tuj in
odvraten. Tistega januarja, ki mi
je ostal v spominu samo zaradi
mraza, solz in bolečine. Ampak
moj oče se je na novoletni
večer, dan pred smrtjo, še lahko
smejal. Zaradi mene in zaradi
sebe..., da je pregnal strah in me
razveselil na silvestrski večer.
Sedaj se ponovno vračam v tisto
sivo, umazano dvigalo in se spet
spoprijemam z minevanjem
drage osebe. Na Katinari me
niso nikoli čakale sanje, upanje,
načrti. Samo minevanje... Samo
želja, da bi čim prej odšla od
tistih stolpov... čim dlje in čim
B hitreje. Ne da bi se vračala.Avto imava z možem parkiranravno pred vhodom v oba
katinarska stolpa. Ko vstopim,
ne rečem nič. Zaloputnem vrata
in solze mi teko po licih, vpijem
na ves glas, ponavljam tisti
zakaj, ki ga ob takih
priložnostih ponavljamo vsi, in
bijem s pestmi po armaturni
plošči. Mož enostavno molči,
nič ne reče zaradi avtomobila.
Tudi psa, ki se navadno na take
reakcije odzoveta z laježem,
molče strmita vame in me
nemo motrita z dvignjenimi
ušesi. Jaz vpijem, dokler
utrujena ne umolknem,
zdrknem na sedež in pustim
solzam, da polzijo. Tedaj me
mož vpraša, kako je z mamo.
Pogoltnem slino, ker imam
pred očmi njen obraz.
Okamenel, negiben in poln
bolečine. Obraz nekoga, ki se
na moč trudi, da bi nekaj
povedal, a ga mišice ne
ubogajo. Mama, s katero sem še
dan prej klepetala na jesenskem
soncu, ne govori. Nema stiska
roke in besede ji ne gredo iz ust.
Možganska kap, poslabšanje.
Zdravniki ne vedo, ne
razumejo, morda ne povedo.
Tudi v domu, kjer sedaj biva,
govorijo le o nizkem pritisku.
Jaz pa imam pred sabo obraz, ki
me je spremljal skozi otroštvo in
življenje. Negiben je, čeprav
zaznavam besede, ki bi hotele
do mene. A iz ust prihaja samo
hropenje. Mama me gleda, obe
je strah. Mene predvsem tistih
solz, ki ji tiho polzijo po licih.
Samo solze in roke, ki se
stegujejo proti meni. Suhe,
zgubane in polne modric zaradi
infuzije. Koščene, da lahko z
njih razbereš bol in trpljenje.
Mama, saj ti bomo pomagali, ji
govorim, medtem ko obe veva,
da ni res, in se sama sprašujem,
čemu lažem. Noge se mi šibijo,
ne prenašam teh ust, ki so
ohlapne in ji ne pripadajo več.
Ima me, da bi bežala, daleč od
tega modrega stolpa in daleč od
te Katinare, katere se od nekdaj
izogibam, ker ne maram
tuljenja rešilcev, odhajanja in
trpljenja. Ker ljubim življenje.
Tako prekleto ga ljubim, da ne
znam pomagati, da me je
preveč strah. Tresem se, zdi se
mi, da padam, mami bi rada
rekla, naj mi pomaga, naj mi
stoji ob strani kot včasih, a sedaj
ona potrebuje mene, ki še
vedno nimam toliko moči in
toliko poguma. Naj mi Bog
oprosti, enostavno ne zmorem.
Pustim jo, da izteguje roke, ko
mi hoče nekaj povedati, in
bežim na hodnik, da se potem
vračam in poskušam znova.
Ona bije s pestmi po zidu,
zdravnikov
ni, jaz stojim
in govorim
besede v
prazno. Njen
obraz, njena
groza, njen
strah. In tisto
večno
vprašanje:
ZAKAJ.
Poskusim se ji
nasmehniti, a
je moj obraz
tog kot njen.
Ona nasmeha
ne zmore več.
Vem, da mi
ga ne bo
nikoli več podarila. Tisti njen
nasmeh. Zame, da bi mi bilo
lažje. In mi je mraz in me je
strah.
Možu pripovedujem vse to, jeza
kipi na dan. Nočem, da je tako,
nočem, da ji dajejo pomirjevala.
Naj bo trpljenje, a zakaj naj
človek izgubi vsako
dostojanstvo, zakaj naj izgubi
vse, celo nasmeh. Da celo
nasmeh. Nekaj najlepšega, kar
lahko podarimo drug drugemu.
Kam, me vpraša mož. Domov.
In noge so kot iz svinca, veke
tudi, utrujenost me ubija. Ko
sva že blizu doma, se spomnim.
Ne, k reki me pelji, k moji reki.
Dolina je tiha, slutiti je jesen.
Judrijo, tole furlansko ime mi je
bolj pri srcu kot slovenska Idrija,
je danes tih, zadržan. A vendar
uhaja, gre, izginja. Kam,
sprašujem valove, ki jih ne
morem zadržati. Gredo, hitijo,
polzijo, kot polzi vse. Trenutki,
mladost, veselje, smeh,
spomini, ljubezen... življenje.
Minevanje nas spremlja
vseskozi in del večnosti. Je
trenutek in je življenje. Ki ga ne
moremo ujeti.
Reka tiho boža mojo bolečino,
ki se utaplja v modro zelenih
tolmunih. Šumenje valov, ki
gredo, celi moje rane. ZAKAJ???
Umirim se na bregu, ki se
končuje tam, kjer zahaja sonce.
Morda je tam morje, morda je
tam nebo. Morda odhajajo
valovi novemu življenju
naproti. Vsekakor proti obzorju.
In proti svetlobi, ki je večna.
Suzi Pertot
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ?
Pred tednom dni sem na spletnem portalu Časnik,
pri katerem sodelujemo tudi pisci Novega glasa,
prebral začetek dobrega razmišljanja - eseja patra
Branka Cestnika, ki je slovenski teolog in pater reda
klaretincev. Poznan je tudi pri nas, saj je večkrat
predaval v našem prostoru, sam pa sem nanj postal
pozoren predvsem zato, ker kot duhovnik piše o
temah, ki jih njegovi sobratje zvečine ne odpirajo,
posebno o tistih, ki jih cerkvena hierarhija najraje
pometa pod preprogo in pri tem misli, da se bo
“zadeva že itak sama polegla”, kot da ne bi vedeli,
da živimo v času naravnost divjega pretoka infor-
macij, kakršnega svet še ni videl.
“Vse bolj spoznavam, da je prihodnost krščanstva
v Sloveniji in v Evropi tesno povezana z vprašanji
trpljenja in zla. Bodisi da gre za zlo, ki smo ga po-
dedovali iz preteklosti (t. i. “krvavo XX. stoletje”),
bodisi da gre za našo vpetost v zle strukture, ki nam
jih je kot past nastavila porabniška družba.
Opažam tudi, da kristjani kakor da nimamo orodij
ali moči, da bi se teh vprašanj temeljiteje lotili”, se
je glasil začetek pisanja p. Branka Cestnika in to je
bilo dovolj, da sem daljši esej v miru in pogloblje-
no prebral.
“Nasproti kulturi pozabe – ki jo, kot smo si skusili
Slovenci, totalitarni režimi načrtno gradijo – stoji
kultura spomina. Ko bomo hoteli in znali živeti s
preteklimi in sedanjimi žrtvami, bo tudi pot k Bo-
gu bolj prosta. Poudarjam sedanje žrtve, da ne bi
po aktualni navadi tudi vprašanje Boga in zla skrčili
zgolj na vprašanje povojnih pobojev (ki zaradi svo-
je razsežnosti in posledic vsekakor ostaja na prvem
mestu). Sedanje, se pravi, nam sočasne žrtve – ki
jih, pa tega najraje ne bi vedeli, ustvarja naš po-
rabniški režim – so lahko daleč od nas in nevidne.
Bodimo konkretni. Čevlje, ki jih imamo obute,
majica, v katero smo odeti, … kdo jih je naredil?
Če so jih naredi-
le delavke, za-
klenjene tam
nekje na Taj-
skem v tovar-
niško halo, sko-
raj nič plačane,
na več načinov
zlorabljene, po-
tem smo s temi
čevlji in s to ma-
jico vstopili v ve-
rigo zla. Podpira-
mo zlorabo, od
trpljenja žrtve
imamo korist,
skratka, smo v
strukturnem
grehu (o kate-
rem je prvi med papeži učil Janez Pavel II.). Ker
nas spomin oz. povezava z žrtvijo oz. s tisto tajsko
delavko “lovi”, ker nekje spodaj vendarle čutimo
njeno trpljenje na drugi strani trgovsko-porabniške
verige, hlastamo po novih in novih metodah raz-
vedrila=pozabe. Znamo pa se zateči tudi za legali-
stične barikade, češ za čevlje in majico sem pošteno
plačal in lahko pokažem račun. Žrtev izročimo po-
zabi in se precej potrudimo, da tam ostane. Pot do
Boga nam je posledično zaprta, pa ne vemo zakaj
ter se v skladu z uzancami kulture pozabe o tem
niti ne vprašamo”, pa je pronicljiv konec patrovega
pisanja in prav tega sem se spomnil minuli teden
v Rimu, kamor sem med svojim dopustom odpo-
toval s sodelavci pobude Umetniki za Karitas, da
bi Imretu Jerebicu, Jožici Ličen in njunim sodelav-
cem pomagal, potrebno je bilo namreč prevajati
na srečanju med slovensko Karitas z osrednjo or-
ganizacijo Caritas Internationalis, kjer so predstav-
niki slovenske dobrodelne organizacije Karitas
imeli odmevno srečanje z vrhom organizacije Ka-
ritas. Po tem plodnem srečanju pa smo zvečer v
imenitni rimski palači Cancelleria zraven trga Na-
vona svečano odprli še razstavo Umetniki za Kari-
tas.
Rim je Rim.
Ni naključje, da ga imenujemo Večno mesto, da
ga poznamo tudi pod imenom Caput mundi, “Gla-
va sveta”, kot tudi ni naključje, da je v Rimu Vati-
kan, v njem pa danes papež Frančišek, ki je po
mišljenju tako daleč od Rima in njegovih dvornih
spletk, da mi je čisto jasno, zakaj stanuje v prepro-
stem stanovanju v Domu svete Marte, kot bi lahko
poslovenili Domus Sanctae Marthae, stavbe, mi-
mo katere smo šli v vrsti in zbrano v kripto bazilike
svetega Petra in tam na grobu prvega papeža imeli
mašo.
Hrbet me je med mašo tako zverinsko bolel, da
sem med molitvijo očenaša sedel, ker sem se bal,
da omedlim, zgrbil sem se v majhno kepo, da bi ja
hernija šla spet na svoje mesto, dve operaciji pred
leti je nista ukrotili, vrnila se je in že mesec dni
marsikatero noč zaradi neznosnih bolečin ne pre-
spim.
Druženje s prostovoljci in prostovoljkami dobro-
delne organizacije Karitas ter umetniki je bilo en-
kratno, na Trgu sv. Petra smo prisostvovali javni
avdienci papeža Frančiška, ki nas ni posebej poz-
dravil, kot je, recimo, vernike neke majhne hrvaške
župnije.
To me je zabolelo, priznam, a kaj je to v primerjavi
z bolečino tistih, ki so danes v moji domovini po-
tisnjeni na rob družbe, pahnjeni v revščino, ki si
je niso sami zaslužili?
Njihove zgodbe sem razbiral iz pogovorov s sode-
lavci Karitas, v tišini sem poslušal, kako morajo ne-
kateri k njim vsak teden po pakete hrane, kako se
prebijajo družine z dvesto evri na mesec naprej,
kako, kako, kako …
Molčal sem in poslušal, kot sem molčal, ko mi je
generalni tajnik slovenske Karitas Imre Jerebic na
zadnjem sedežu avtobusa pripovedoval o stiskah
in zlu, ki je ljudi privedlo v stisko.
Zlo je seveda vedno isto.
Tisto zlo, o katerem je pisal p. Cestnik, tisto zlo, ki
ga lahko vidiš, če le hočeš. Povsod okrog sebe, tudi
v Rimu. V velemestu ga je veliko, ker je v njem ve-
liko ljudi.
Ko smo si po srečanju z vrhom mednarodne Kari-
tas ogledali še sprejemni center za tujce v Rimu,
kjer sem prijazno Rimljanko, vodjo središča za so-
dobne reveže, prosil, naj mi dovoli sesti, ker me je
hrbet tako bolel, da sem se ponovno bal, da bom
padel na tla, smo imeli nekaj časa prosto, žal so
nekateri “pozabili” na dobro desetino prostovol-
jcev slovenske Karitas, med njimi tudi take, ki še
nikdar niso bili in ne bile v Večnem mestu. Odšel
sem v lekarno in mladega farmacevta prosil, naj
mi da “nekaj močnega proti bolečinam v križu in
v levi nogi zaradi ‘discus herniae’, ki se je po dveh
operacijah vrnila”. Pogledal me je, videl, mi vljud-
no odvrnil, da
mi ne bi smel
dati, a mi tudi
istočasno urno
zavil močno
zdravilo, pri-
pomnil, da
smem vzeti naj-
več dve naen-
krat, četudi me
je več kot za sto
kilogramov
teže. Zavil sem v
bližnji bar, pro-
sil za kozarec
vode, iztresel
vanj štiri praške
in spil na dušek,
temnopolti na-
takar z rasta pričesko ni rekel nič, postregel mi je
še s kavo, plačal sem in dohitel moje izgubljene
sopotnike, ki Rima v dveh dneh niso niti videli.
Vodil sem jih po Rimu, prehodili smo več kot deset
kilometrov, po dveh kilometrih je bolečina v hrbtu
popustila, vse je naenkrat postalo lepše. Vodil sem
jih tudi v Pantheon, kjer sem jim rekel, da mene
ta slovita starodavna zgradba, ki je bila nekoč tem-
pelj za vse bogove, tudi tiste, ki jih Rimljani še niso
poznali, in je danes cerkev sv. Marije (Santa Maria
ad Martyres, znana tudi pod imenom Sveta Marija
Rotunde), vedno znova nagovarja predvsem zaradi
svoje harmonične umestitve v prostor in čas, zaradi
svoje dovršene oblike, saj je visoka ravno toliko,
kot je široka, predvsem pa zaradi svojega “okna v
nebo”, odprtine proti nebesom, “okna v večnost”.
Poslušali so me in tudi sami doumeli veličino gra-
ditelja, ki je pustil okno odprto proti večnosti, do-
pustil možnost obstoja tudi Drugemu in Dru-
gačnemu, pravzaprav sam to zgradbo vedno doje-
mam kot ponižno prošnjo človeka, naj se mu okno
v večnost le odpre.
Ko smo se na Španskem trgu obrnili, sem rekel Im-
retu, ki je bil z nami, da “bomo malce podaljšali, a
se splača videti tudi drugi svet in ne samo tistega,
pri katerem se mi ustavljamo, ko kupujemo za en
evro spominke za domov”.
Na sloviti via Condotti je za menoj kaj kmalu na-
stala tišina, pogled na cene oblek, čevljev, ur, na-
kita in drugih izdelkov visoke mode, katerih cene
gredo v tisoče evrov, je naredil svoje. Ljudje, ki spa-
damo v drugi svet, tam nimamo kaj iskati, prav
gotovo ne prostovoljke Karitas, ki se prebijajo z ne-
kaj sto evri skozi mesec s svojimi družinami, a vsee-
no najdejo čas, da pomagajo tistim, ki so v še
hujših stiskah.
A so mi bile prav vse iskreno hvaležne, ko smo
prišli prepoteni in utrujeni do palače Cancelleria
na svečano odprtje razstave, nagradile so me z ve-
selim aplavzom, ker sem jih peljal skozi Rim in
tudi po via Condotti, kjer so lahko v izložbah na
lastne oči videle sadove zla, proti kateremu se vsak
dan znova s svojim nesebičnim prostovoljnim de-
lom borijo.
JURIJ PALJK 197
Aktualno9. oktobra 201416
Začetki zgodbe o poletih v vesolje
Življenjska pot častnika
Hermana Potočnika
  red časom smo končali po-
tovanje po našem
Sončnem sistemu. Sedaj se
vračamo na Zemljo, da bi si ogle-
dali, kako se je zgodba o vesol-
jskih poletih sploh začela. Pripo-
ved bomo začeli “v sredini”, in
sicer na prelomu iz 19. v 20. sto-
letje, v naših krajih, od koder
izhaja eden od do nedavnega
manj poznanih vesoljskih pio-
nirjev. Govorili bomo o Her-
manu Potočniku, ki je v “rake-
tarskih” krogih bolje poznan
kot Noordung. Psevdonim je
uporabil ob objavi svoje edine
knjige, Problem vožnje po ve-
solju, ki je bila prvič natisnje-
na za nemško govoreče bralce,
in dveh člankov.
Herman Potočnik se je rodil
22. decembra 1892 v Pulju kot
zadnji od štirih otrok. Njegov
oče, po rodu iz Slovenj Gradca,
je bil zdravniški častnik avstro-
ogrske mornarice; med dru-
gim se je udeležil bitke pri Visu
pod vodstvom admirala Teget-
thoffa. Hermanova mati se je ro-
dila v predmestju Maribora, ka-
mor so se njeni starši preselili iz
vasi Vitanje. Njihov rod, Koko-
schinegg, naj bi se tja preselil iz
Češke.
Po očetovi smrti leta 1894 se je
mati z otroki preselila iz Pulja v
Maribor. Herman je najprej obi-
skoval deško ljudsko šolo v Mari-
boru, kasneje pa vojaško nižjo re-
alko blizu Dunaja. Šolanje je na-
daljeval na triletni vojaški višji re-
alki v Moravskih Hranicah na
Češkem, vse do mature leta 1910.
Leta 1913 je kot poročnik, stro-
kovnjak za železniške in mostov-
ne gradnje, končal še vojaško teh-
nično akademijo v Mödlingu.
Dodeljen je bil železniškemu pol-
ku.
Kot mnoge druge mladeniče je
tudi Hermana Potočnika pote-
gnilo v vihar prve svetovne voj-
ne. Že na začetku je bil poslan na
vzhodno fronto. Kasneje je kot
gradbeni vodja skrbel za obnovo
železniških objektov na srbskem
bojišču, sodeloval je tudi pri
P gradnji viadukta Košar v Galicijiin bil povišan v nadporočnika napredlog vrhovnega poveljnika ar-
mad. Med drugim je zgradil raz-
tovorno mesto in rampo pri
Zgornji Košani, na železniški pro-
gi Pivka-Divača.
Med obnovo železniških objek-
tov in mostu Zemun-Beograd se
je izkazal z zamislijo izgradnje la-
dij za dvigovanje težkih bremen
iz vode. Od pomladi 1916 pa do
konca vojne je bil vodja cestnih
in mostovnih gradenj ter je
skrbel za odpravo uničenih ob-
jektov na fronti ob Soči in Piavi.
Mostove je najprej gradil, ko pa
je začela avstro-ogrska vojska na-
zadovati, jih je rušil. Sodeloval je
še pri obnovi uničenih in zavze-
tih vzletno pristajalnih stez.
Po vojni je živel na Dunaju, kjer
se je že leta 1918 vpisal na stroj-
ništvo na Tehnični visoki šoli. Le-
ta 1919 je bil invalidsko upoko-
jen z nazivom kapetana (stotni-
ka), ker je zbolel za pljučno tu-
berkulozo, saj mu je vojna
močno načela zdravje. Z zadnjim
državnim izpitom je leta 1925
dobil naziv inženirja, strokovnja-
ka za raketno tehniko. Po študiju
se, zaradi zdravja in splošne brez-
poselnosti v tistem času, ni zapo-
slil. Živel je pri bratu Adolfu na
Dunaju.
Med študijem je najverjetneje že
sodeloval v univerzitetnem
društvu za letalsko tehniko, v od-
seku za rakete. Dostop je imel do
vse tedanje literature o raketah in
vesolju. Bil je tudi član Društva
za potovanje po vesolju, v kate-
rem so bili mnogi pomembni
teoretiki vesoljske tehnike tistega
časa. Imeli so okrog 500 članov,
izdajali so svojo revijo Die Rake-
te, v kateri sta se oktobra
leta 1928 pojavila opis in
ocena Potočnikove knji-
ge. Kasneje je bilo v isti
reviji objavljeno poglavje
o bivalnem kolesu.
Rokopis knjige Problem
vožnje po vesolju (v ori-
ginalu: Das Problem der
Befahrung des Wel-
traums) je oddal založbi
v Berlinu. Kot že rečeno,
je svoja dela podpisoval s
psevdonimom Noor-
dung, za katerega je več
razlag. Ena pravi, da si ga
je nadel zaradi svoje na-
klonjenosti severnemu,
nemškemu svetu, zaradi česar je
najverjetneje tudi prestopil v
evangeličansko veroizpoved.
Psevdonim pa bi lahko izviral iz
nemške besede Ordnung (red) v
smislu vesolja in univerzalnega
reda, ki vlada v njem. Verjetno je
hotel predvsem pokazati, da je
knjigo napisal kot civilist in ne
kot upokojeni vojaški častnik.
Knjiga je bila večkrat ponatisnje-
na v nemščini, prevedena je bila
v ruščino in angleščino. Že leta
1929 je v skrajšani obliki izšla v
treh delih v ameriški znanstve-
nofantastični reviji Science Won-
der Sories. Potočnikovo knjigo
omenja tudi znameniti Werner
von Braun kot eno izmed desetih
virov, ki jih je uporabil za svojo
doktorsko disertacijo o raketah
na tekoče gorivo. Leta 1986 je
izšla tudi v slovenščini.
Pot Hermana Potočnika-Noor-
dunga se je končala 27. avgusta
1929, v sedemintridesetem letu
starosti, ko je v bolnišnici izgubil
boj s tuberkulozo. Pokopan je na
evangeličanskem delu glavnega
dunajskega pokopališča.
Andrej Brešan
Z 9. strani
“Veliko ljudi ...”
  ogovor je tekel o svetov-
nih problemih revščine,
kot so begunci, migranti,
tujci, brezposelni. Pogovor je
bil na izjemni ravni, kot nam je
povedal generalni tajnik Slo-
venske karitas Imre Jerebic, je
pogovor služil predvsem za
utrditev že itak dobrega medna-
rodnega sodelovanja med mla-
do Slovensko karitas in med
osrednjo mednarodno organi-
zacijo. Generalni tajnik Caritas
Internationalis Michel Roy je z
zanimanjem poslušal slovenske
sogovornike in povedal, da bi
pobuda Umetniki za karitas
lahko bila za zgled za druge
krajevne organizacije Karitas,
kot je tudi povedal, da je
osrednja organizacija predv-
sem zato, da pomaga krajev-
nim, sama se z nabiranjem
denarja in pomoči sicer ne
ukvarja, pomaga pa z organi-
zacijo, s poznavanjem posa-
meznih področij in konkret-
nimi nasveti, kako čim hitre-
je pomagati na določenih
mestih po svetu. Prav tako je
Michel Roy povedal, da so za
sinodo o družini, ki poteka
P sedaj, pripravili tudi pomem-bno poročilo, v katerem je pri-pravljen socialni pogled na
družino, saj so ugotovili, da so
se kardinali in škofje, ki so na
sinodi, preveč ukvarjali samo z
etičnimi in moralnimi vidiki
družine.
Pri rimski karitas so udeležen-
cem razstave Umetniki za kari-
tas predstavili Dom za tujce, v
katerem poleg strehe nad glavo
tujci in prišleki dobijo še drugo
pomoč, kot je iskanje službe,
namestitve, učenje jezika. Veli-
ko dela v sodobnem središču
opravljajo številni prostovoljci,
kot so učitelji, zdravniki, prav-
niki, socialni delavci, psihiatri...
Skupno romanje v Večnem me-
stu se je sklenilo na Trgu sv. Pe-
tra v Vatikanu, ko so udeleženci
Slovenske karitas in umetniki
prisostvovali splošni avdienci
papeža Frančiška.
“Lepo je bilo med množico z
vsega sveta čutiti, da smo tudi
karitativni sodelavci, umetniki
in sodelavci ra-
dia Ognjišče del
vesoljne Cer-
kve”, nam je v
avtobusu na poti
domov zaupala
Jožica Ličen;
Anamarija Stibilj
Šajn, ki z njo
skrbi kot likovna
kritičarka za ko-
lonijo Umetniki
za karitas, pa je
dejala, da ji ni žal
za več kot 40 ti-
soč kilometrov,
ki jih je v manj
kot dvajsetih le-
tih prevozila za razstave koloni-
je Umetniki za karitas. Umetni-
ki, ki so šli z avtobusom v Rim,
pa so bili tudi zadovoljni,
predvsem zato, ker so videli, ka-
ko se je Slovenska karitas več
kot dostojno predstavila s svojo
razstavo in deli v Večnem me-
stu.
  lovensko kulturno
središče Planika pod
okriljem Službe za
slovenski jezik, Ministrstvo za
kulturo RS, organizira
enodnevno strokovno
delavnico z naslovom: Uporaba
jezikovnih priročnikov ter
drugih jezikovnih virov in
tehnologij za slovenski jezik, ki
bo v občinskem kulturnem
centru na Trbižu, ulica Papa
Giovanni XX lll, in sicer v
petek, 24. oktobra, ali v soboto,
25. oktobra 2014, od 9.30 do
13.00. Udeleženci lahko
izbirajo med dvema datuma,
saj bo izveden enak program.
Na delavnici se bodo seznanili
z izbranimi novostmi na
področju jezikovnih
S priročnikov ter drugihjezikovnih virov in tehnologijza slovenski jezik. Osrednji
poudarek bo na praktičnih
znanjih in uporabi e-virov.
Delavnica bo vključevala
samostojno delo z izbranimi
priročniki in tehnološkimi viri
ter sodobne pristope in
tehnike, zato naj imajo
udeleženci s seboj prenosni
računalnik, organizator pa bo
zagotovil dvorano z wifi-
povezavo.
Strokovna delavnica je
namenjena posameznikom,
društvom, knjižnicam, šolam
in širši skupnosti, ki jih
zanimajo novosti na področju
jezikovnih priročnikov ter
drugih jezikovnih virov in
tehnologij za slovenski jezik in
njihova praktična uporaba
(tudi glede na specifične
potrebe posameznikov).
V popoldanskem času (od
14.00 do 17.00) bo za vse
zainteresirane organiziran
voden izlet po Kanalski dolini z
osebnimi avtomobili, ki bo
vključeval ogled naselij z nekoč
najštevilčnejše poseljenim
slovenskim prebivalstvom ter
kratko predstavitev Slovenskega
kulturnega središča Planika in
njegovih dejavnosti.
Za zainteresirane lahko v
odmoru med 13.00 in 14.00
organiziramo tudi skupno
kosilo.
Info in prijavnica na spletu
www.planika.it.
1. Revija Mladika razpisuje 43. nagradni literar-
ni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, no-
velo ali ciklus pesmi.
2. Na razpolago so naslednje denarne nagrade:
PROZA: prva nagrada 500 evrov, druga nagrada
300 evrov, tretja nagrada 250 evrov;
PESMI: prva nagrada 300 evrov, druga nagrada
150 evrov, tretja nagrada 100 evrov.
3. Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pre-
tipkanih izvodih (format A4) na naslov MLA-
DIKA, ulica Donizetti 3, 34133 TRST, do 1. DE-
CEMBRA 2014. Rokopisi morajo biti opremljeni
samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju
in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni
z istim geslom ali šifro. Teksti v prozi naj ne pre-
segajo deset tipkanih strani (oziroma 25.000
znakov), ciklus poezije pa naj predstavlja samo
izbor najboljših pesmi (največ deset). Tekste in
šifre lahko pošljete tudi po elektronski pošti na
naslov: redakcija@mladika. com
4. Ocenjevalno komisijo sestavljajo: pisateljica
Vilma Purič, prevajalka prof. Diomira Fabjan
Bajc, pisateljica Evelina Umek, prof. Marija Cen-
da ter odgovorni urednik revije Marij Maver.
Mnenje komisije je dokončno.
5. Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na
bivališče, bo razglašen ob slovenskem kultur-
nem prazniku – Prešernovem dnevu – na javni
prireditvi in v medijih. Vsi teksti ostanejo v lasti
Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v let-
niku 2015. Objavljena bodo lahko tudi nena-
grajena dela, za katera bo komisija mnenja, da
so primerna za objavo.
Rokopisov ne vračamo!
Revija Mladika / 43. literarni natečaj 2014
  Slovensko kulturno središče Planika 
Jezikovna delavnica
KANALSKA DOLINA 
Zadnje čase je tudi na Goriškem na obeh straneh meje vse manj literarnih nastopov in branj, prav zato
je bil prava osvežitev večer branja poezije v Bukovici v izjemno sodobno in lepo preurejeni dvorani Zo-
rana Mušiča. Dvorano je nedavno preuredila domačinka, mlada arhitektka Ines Bonutti, ki je do-
mačinom zares ponudila sodoben, prijazen in estetsko dovršen prostor za kulturno dogajanje.
Karmen Vidmar, Milan Petek Levokov, Alja Furlan, Ivanka Kostantino, Jurij Paljk, Rok Alboje, Marina
Cernetig, Marjeta Manfreda Vakar ter Valter Lauri so v petek, 3. oktobra, v dvorani kulturnega društva
Bukovica brali poezije, medtem ko je slovenski kantavtor Adi Smolar s svojimi značilnimi ironičnimi,
a bridko resničnimi pesmimi polepšal večer poezije, ki mu je organizatorka Karmen Vidmar dala lep
naslov Okus po besedi.
Lepo število poslušalcev je večeru dalo tisti ton dostojanstva, ki ga pisanje poezije v današnjih časih, ki
ji niso ravno naklonjeni, vsekakor zasluži.
Foto B. Rusjan
Na sedežu Caritas Internationalis v Rimu
Imre Jerebic, Maja Marija Lovrenčič Svetek in kardinal Franc Rode