Potreba učilnic za kmetijstvo.
Govor dr. Jan. Bleiweis-a v 17. seji kranjskega deželnega zbora.
„Ko sem v seji v četrtek nasvetoval, naj se ustanovi nova kmetijska šola na Kranjskem iz deželnega zaklada, sem že nekoliko podpiral ta predlog z nemško besedo.
Naj to storim, danes, da me vsakdo razumeje, v domačej besedi.
Naša kranjska dežela se po legi svojej šteje med gorate dežele, ker znano je, da na 100 oralov ravnine spada 260 oralov gord in 123 oralov holmcev. Po na-tori svojej je tedaj dežela živinoreje in kmetijstva. Iz kmetijstva in živinoreje se je dosihmal posebno redila — veliko manj iz obrtnijstva ali industrije.
Vsak izmed nas to gotovo želi in jaz se tudi na-djam, da se bode obrtnijstvo po našej deželi razširilo čedalje bolj, in da se bode povzdignilo na višo stopnjo, — da se ustanove fabrike in druge obrtnijske početja. Al tega moramo še čakati, morebiti dolgo dolgo čakati, da pridejo možje in napravijo obrtnije in fabrike. Ti možje gotovo, kakor do zdaj skušnje kažejo, bi morali priti iz tujega, zakaj razun malokterih domačinov, ki se do zdaj slavno prizadevajo za domačo obrtnijstvo, se veČina naših denarničarjev (Greldmanner) peča le bolj s tem, da baranta se žitom banaškim, suhimi češpljami, deteljo in drugimi kmetijskimi pridelki, kakor da bi se podala na bolj težavno pot obrtnijstva, ktero terja mnogih lastnosti, ne pa samo — polnega žaklja denarjev.
Fabrik in obrtnij tedaj, kakor sem dokazal, v naši deželi še ni, in čakati jih ne moremo, da pridejo, — nam pa kliče dežela naša: „Obdelujte mi zemljo mojo!" Se je dokaj zaklada, ki se da s pridom na dan spraviti, še je veliko kapitala, ki mrtev leži v zemlji: Razdelite spašnike (gmajne), in predelajte jih v senožeti in njive, obdelujte umnejše senožeti ali travnike, ravnajte umnejše z gnojem, pridelujte več klaje, povzdignite sadjorejo, in zlasti na Dolen-skem in Notranjskem murbo- in svilorejo, povzdignite živinorejo in deset ali dvajset drugih kmetijskih razdelkov več.
Al, slavni zbor, to ne pride samo po sebi, taka modrost ne pada z nebes.
Kmetijska družba je bila prva, ki je skrbeti začela na edino praktičnej poti, na poti poduka v domačej besedi, da se tudi naš kmet izuri v kmetijstvu in v vseh tistih razdelkih, ki segajo v kmetijstvo. Dokler kmetijska družba ni nastopila te poti, ni narod naš imel studenca, iz kterega bi bil zajemal potrebnega nauka.
Malokdo je mislil na omiko naroda v kmetijstvu, zakaj edine bukvice, ki so mu v roke prišle, bile so molitvene bukvice in pa — davkarske.
Mar to ni resnica? Koliko neki je narod naš pred letom 1843 dobival nauka v kmetijskih zadevah, dokler niso 1843 „Novice" prišle na dan. Na pet prstov 1"ih ravno denemo. Se le, ko so „Novice" začele učiti kmetijstvo v vseh razdelkih, je prišlo slovenskih knjig za kmetijstvo, vinorejo, kemijo kmetijsko, sadjorejo, murborejo, svilorejo, celo umno gospodarstvo, živinorejo, podkovstvo, porodoslovje, ozdravljanje živinskih bolezen itd. na svitlo, tako, da skoraj za vsak razdelek imamo zdaj knjigo.
Dve poti ste potrebni, da ju nastopimo, da pospešimo kmetijstvo. Ena pot je šola za kmetijstvo. Take šole dosihmal ni bilo, dokler ni mimstersko sporočilo prišlo leta 1849, da naj se osnuje taka šola tudi
pri nas. Ministerstvo je takrat sprožilo to misel, in kakor drugod, je tudi kranjskej deželi reklo: napravi si šolo! Tedaj kmetijska družba, čeravno to ni njena dolžnost, jo je napravila tako, kakor jo je sama iz sebe, brez druzega pripomočka, najbolje mogla. Zdaj je sklep v četrtek še tej revici podvezal nekako oživljaj o čo žilo.
Druga pot, da se more prosti kmet izuriti v kmetijstvu, so izgledi. Izgledov, ki jih je narod dobil pri velicih posestnikih, pri grajščinah, ni toliko, kolikor bi se moralo želeti. Velikih posestnikov, kteri umno, slavno in izgledno obdelujejo kmetijstvo, imamo tudi m i v deželi, — al slavni zbor, veliko jih ni, saj vidimo, kako so grajščaki prisiljeni, svoje posestva v najem ali štant dajati v take roke, po kterih gotovo ni dosti izgledov umnega kmetijstva.
Ker tedaj za leto 1865 nimamo kmetijske šole, ker nimamo izgledov pri velicih posestnikih toliko, kolikor bi potrebovali, treba tedaj, da začnemo skrbeti za našega zapuščenega, borega kmeta, kteremu pa je Bog dal prebrisano glavo.
Dve potrebi ste,  kteri  od nas zahteva   naš narod, da ne ostane zapuščen, kakor zdaj,  in zapuščen je, kar  sem   dostojno   dokazal  in   kterim   dokazom   nihče ugovarjati ne  more:   dve  poti ste,   po kterih se more pomagati: obe poti ste dolžnosti deželnega zbora.
Prva pot, da našemu revnemu kmetu na noge pomagamo, je osnova posojilnice za kmete (Boden-kredit-Anstalt), da za poštene obresti, za pošten činž dobiva denarjev na posodo, ki jih v sili potrebuje.
Druga pot je, da se napravijo šole, v kterih se kmetiški mladenči morejo učiti umnega kmetovanja, da morejo napredovati, da ne ostanejo zadej v zdanjih časih, v kterih so potrebe dan na dan veče; vse je dražje, tudi potrata je, žalibog! veča, in davki so silni. Vse to so današnje nadloge za kmeta, in treba je, da pomoremo deželi.
Ker v letošnjem zboru ni prišel na vrsto nasvet posojilnice za kmete, naj saj ta nasvet obvelja, da se osnovi kmetijska šola. Kmetijska šola, ki je dosihmal bila, je bila ostro sojena po gospodih poslancih iz Idrije (Deschmanna) in Kočevja (Krommerja); treba je tedaj zdaj, da se na mestu te šole napravi nova, — da se napravi taka šola, ktera zamore zadostiti vsem tistim potrebam, ktere se stavijo na kmetijske šole. Treba tedaj , da iz te stare zavržene šole se kakor fenis iz pepčla povzdigne nova, veličastna šola!
Zato, slavni zbor, je zgodovinsko pomenljiv za kmetijstvo naše današnji dan, dan 11. aprila, po kterem bode odločeno, ali se bode po potrebah naše dežele osnovala taka šola, ali pa se bode domovini odrekla ta pomoč.
To, slavni zbor, mislim je povdarka dosti za potrebo tako, ktera ni samo v našej deželi, ampak po vseh drugih deželah živa potreba.
Po vsem tem nasvetujem, naj slavni zbor prejme drage volje moj predlog, ki se glasi tako-le:
„Slavni zbor naj skene: Deželnemu odboru se spo-ročuje, da v porazumljenji z odborom c. kr. kmetijske družbe — prihodnjemu zboru nesvete poda, kako bi se iz deželnega zaklada dala tako imenovana niža kmetijska šola osnovati in vzdržati, na priliko, po izgledu Grosavske šole v dolnjej Avstrii." —
Naj častiti bravci vsi, kterim je mar za napredek kmetijstva pri nas, sami prevdarijo važnost kmetijskih šol. Govornik jih pri tej priliki opominja le pomenljivih besedi, ki jih je izgovoril slavni vojskovodja avstrijski, rajnki nadvojvoda Korel, rekši, da ^največe pridobitve niso te,  ki jih  armade
160
privoj skujejo na bojnem polji, marveč te so, ki si jih poljedelec prilasti od zemlje svoje." In ta mož je menda vedil pravo.
161