Mogočni |urij Povest iz domačih hribov 19 Zdravnik je z obema rokama objel Matijevo desnieo in jo krepko stresel, potem je odklenil in vedel krošnjarja v svetlo sobo, kjer so l—ile knjige in časo;' i precej križem in kražem, vmes še kak klobuk in suknja. Na steni je visela ura, ki pa ni šla. Ko je Matija to zagledal, je nevoljno stresel glavo in je zagodrnjal: »Bolne ure pa jalove krave — te niso prave.« »Haha, saj drugega moji uri ni, le malo revmatična je,« se je nasmejal zdravnik. »Jo boš pa že pozdravil.« »Če bom utegnil, že.« »Dolgo te ni bilo, Matija. Odkar si me tu izvohal, sta minuli že dve leti.« »Pa vendar ne morem vsako leto vseh cesarjevih dežel obresti.« Doktor je postavil cigare na mizo in steklenico vina z dvema kozarcema. Ko je natočil, je napil: »Bog naju živi! .. . Saj vendar kadiš tudi, Matija?« »Ne, nisem dimnik.« »Pa sem jaz, hahaha,« si je doktor prižgal cigaro. »Zdaj pripoveduj, Matija! Kaj je novega v šentanelski fari?« »Malo pa dosti.« »Kar z malim začni!« »Fajmošter so umrli, to tako že veste.« »Fajmošter? Bog mu daj večni pokoj! — Nič nisem vedel. Kar si bil zadnjič pri meni, nisem zvedel ničesar ne iz Šentanela ne iz šentanelske okolice.« »Tako! Potem tudi ne veste, da je trgovec Senčar umrl ?« »Ne. Pa to sem pričakoval. — In zdaj je Urh prevzel trgovino? Ali se je že oženil?« »Oženil se je, pa ne z Dobrovnikovo Treziko, ki bi jo bil rad dobil.« »Kaaaj? — Dobrovnikovo Treziko? To je hotel in je ni dobil?« »Ne. Ni ga hotela. Ko pa je ni hotel pustiti, mu je ušla, da bi imela mir pred njim.« »Kam pa?« »V Kaplo. — Zdaj ima trgovino.« »Aah! Ali je kakega trgovca vzela?« »Kaj še! Je še zmeraj sama. Trgovino si je najela. Dobro ji gre.« Doktor se je zamislil in ni več spraševal. Čez nekaj časa je dejal krošnjar: »Tega seveda tudi ne veste, da je Senčarjev Urh kupil Končnikovo gostilno — pa šele iz druge roke. Hudnik je mešetaril. Prvi kupec je bil le navidezen. Kje je smetana obvisela. tega ne vem.« »Kaj, ali ima Urh toliko denarja?« »Ha, ko pa je toliko podedoval! Pomislite, stari Senčar je zapustil blizu sto tavžent goldinarjev!« »Kaj praviš? Saj to ni mogoče!« »Nihče bi tega ne bil verjel. Pa pri zapuščinski razpravi je prišlo na dan.« »Hm — tedaj si je gospa Končnikova lahko vseh deset prstov obliznila. Menda je vendar prišla domov in nazaj k možu.« »Domov je že prišla, z možem pa nista skup. Končnik je šel v konkurz in ga držijo v Kapli zaprtega, ker je napravil dvakrat več dolgov, kakor je bilo vse vredno.« »Za božjo voljo, Matija, ti veš vendar take novice, da že leta nisem takih čul... Ali mu je Končnica tako hudo zamerila, da mu zdaj še pomagati noče?« »Pomagala bi mu morda že, ko bi mu mogla. Pa je po očetu samo tri tisoč goldinarjev dobila.« »Tega ne razumem. Matija, saj vendar veš, da je stari Senčar svoji hčeri tretjino vsega odstavil. Ti pa gospod župnik pa jaz smo bili za pričo, ko' je napravil tak testament.« »To že. Pri razpravi pa so imeli neki napisan testament, kjer je bilo Tilki le tri tisoč zapisanih.« »Ali nista vidva z župnikom nič povedala, da je stari napravil ustno oporoko?« »Župnik so bili tedaj že rajni, mene pa nihče vprašal Hi... To vi tudi veste, da je bil stari Senčar muhast. Gotovo se je skesal tega, kar je pred nami rekel, in je spet drug testament napisal?« »Tedaj bi ga bil moral komu drugemu dati, da bi mu ga bil napisal. Saj veš, da sam ni več mogel pisati. Pa tudi ne verjamem, da bi se bil kaj premislil. — Prav lahko bi bilo mogoče, da, rekel bi, da je gotovo, da je tisti spisani testament od prej kdaj.« »Tedaj bi ne bil veljaven, kajne?« Seveda ne — Končnica bi bila hudo na škodi. Matija, te reči ne smeš v nemar puščati — tvoja dolžnost je, da se pobrigaš.« »Jaz sem pa toliko dolžen, kakor ste vi, gospod dohtar. — Vi ste študiran človek in veste bolje, kako se taki sekiri topor poišče.« »Pri sodišču je treba poizvedeti, katerega dne je bil testament spisan, potem pa je treba prijaviti ustni testament, če je ta iz prejšnjega časa.« »Gospod dohtar, to morate vi storiti ali pa midva obadva. Meni samemu gospodje ne bodo verjeli in bodo hudi, da že prej nisem jezika obrnil.« »Ti sitnost, ti! Tedaj bi moral v Kaplo. Pa ne utegnem, v Kaplo pa že posebno ne grem rad.« »Radi ali neradi! Če gre za to, da dobi Tilka stotisoč goldinarjev ali pa jih izgubi, je treba tudi na tako sitno pot.« »Žal da! Midva, ki sva priči, pa sva še prav posebno dolžna, da se priglasiva.« »Jaz sem si to že večkrat mislil in prav zaradi tega sem danes tudi prišel, da se z vami pomenim.« Doktor je vstal in je zamišljeno stopil po sobi gor in dol. Iznenada je obstal in rekel: »Mi nič drugega ne ostane; vest mi pravi, da moram ... Tudi si bom naprosil nekega zdravnika, ki je na letovišču, da me ta čas zastopa. Matija, stopil bom k njemu, potem pa se zjutraj že lahko s šestim vlakom odpeljeva v Kaplo.« »Z vlakom, pravite?« je Matija zmajal z glavo. »Ne, temu črnemu zlodeju, ki nima pameti, pa je povrh še ves okajen, svojega življenja ne zaupam. Vozil se bom rajši s tema dvema, ki jih imam od očeta in matere.« »Hahaha, to pa je počasna vožnja! Kako dolgo pa hodiš od tod do Kaple?« »V treh dneh bom doma.« »Dobro. Tedaj se spravi ti jutri zgodaj na pot, jaz pa pridem čez tri dni.« Zdravnik je pogledal na koledar in določil natančno: »Danes je 24. julij ... Reciva — na — na 28. opoldne se snideva v Hrastnikovi gostilni.« »Velja tako.« »Matija, to ti moram reči: Živi duši ne pravi, da pridem v Kaplo! Bom vsega le kako uro tam. — Tudi o testamentu ne zini nikomur ne besede!« »Ali mislite, da hodim z lajnami po svetu. Matija nosi rešpetin s sabo, ne pa trompete.« »Saj vem. Da, da, Matija dosti vidi, pa malo govori... Kar pa se tvojega rešpetina tiče, pa moram reči, da skoz boljši daljnogled še nisem svoj živ dan gledal.« »Gospod dohtar,« se je navdušil Matija, »rešpetin naj bo vaš, kadar bom umrl!« »Haha, pred smrtjo moraš še katerikrat svet obresti,« se je zdravnik nasmejal. O tem, da je kupil domačijo na Ledinah, ni črhnil Matija niti besede. Sploh pa je spregovoril ta večer kvečjemu še kakih dvajset besed, kajti vse svoje misli je zbral ob zdravnikovi bolni uri. Še za večerjo, čeprav mu je dal zdravnik prav gosposko in obilno prinesti iz gostilne, se ni mogel učasiti. O polnoči slednjič je opravil: ura je spet šla in je zvonko bila. Tedaj se je mojster veselo nasmehnil in dejal: »Če boste po pameti z njo ravnali, bo šla in ji ne bo treba popravila, dokler spet ne pridem.« »Haha,« se je smejal zdravnik, »če te spet dve leti ne bo kakor zdaj, ti ne morem obljubiti, da bom ves čas po pameti z njo ravnal.« Drugo jutro se je Matija navsezgodaj odpravil na pot proti domu. XI. Dobrovnikova Trezika je sedela v svoji trgovinici in je pletla nogavico. Ker je bilo zdaj avgusta malo dela, je učenko pustila za tri tedne domov. še sama ni imela kaj početi in posebno prve popoldanske ure ni bilo skoraj nikogar v trgovino, tako da je lahko mirno pletla. Danes pa je bila videti le napol pri svojem delu. Vedno spet ji je ušla igla in vedno znova je morala pobirati zanke. Njene misli so bile drugod. Pred osmimi dnevi so jo bili povabili na sodišče; tam je morala priseči in povedati, kdaj in pred kakimi pričami je rajni Senčar v testamentu napravil ustno oporoko. Včeraj je morala spet na sodišče; vprašali so jo, če ji ni tedaj, ko je bila še pri Senčarju, izginil prstan in kaj meni o tej reči. Ko se je nad takimi vprašanji začudila, ji je sodnik smehljaje dejal, da zadeva še ni zrela in da ji še ne more vsega pojasniti. ZdaJ je morala Trezika venomer na to misliti, zakaj neki so jo na sodišču o vsem tem spraševali. Drugače si tega ni znala razložiti, menila je, da gre še zmeraj za onih tri tisoč, ki jih je Tilka po očetu dobila. Kolikor je vedela, sta se Senčar in njegov sin Urh po oni ustni oporoki hudo dajala in Senčar je pofp^ ?« - -•1njiml močmi spisal nekaj listov. Po tem je Trezika sklepala, da je Senčar svoj ustni testament ovrgel in :i •pisal novega, v tem pa da je Tilko priškrnil... Zaradi tega je bila veselo presenečena, ko je bilo Tilki na zapuščinski razpravi priznanih tri tlsoč goldinarjev. čuditi se prav za prav ni bilo čemu, ko je Senčar vendar tako ogromno premoženje zapustil... Ali kaj je neki zdaj? Ali Urh še vrta in hoče sestro še ob te tri tisočake spraviti? Verjel bi to človek kar, če pozna zahrbtnega Urha. Pa kako, da se je pogrela tudi zgodba o njenem izgubljenem prstanu in spravila v zvezo s Senčarjevo zapuščino? Urh bi bil še tega zmožen, da bi zgodbo o njenem prstanu zapletel v kake laži, češ da je ona, Trezika, starega Senčarja z neresničnimi pripovedmi nagovorila, naj spremeni testament Tilki v korist in da je oče Tilki zaradi tega potem res priznal tri tisoč... Pisati bo morala Tilki v Šmarjeto, naj bo previdna in naj se ne da ne pregovoriti ne prestrašiti. Tilko je Jurijeva usoda hudo zadela, tako da je sklenila, da se ne vrne več k svoji gospe, temveč da bo blizu kje pričakala, kaj bo z Jttrijem. Od srede maja je bil Končnik v Celovcu zaprt, na jesen bi naj prišel pred poroto. Da ga bodo oprostili, to je bila Tilka trdno upala. Potem mu bom, je pravila Treziki, še enkrat ponudila svojo pomoč in mu bom vsaj do kake majhne domačije pomagala. čez poletje pa je šla za kuharico v neko letoviščarsko gostilno v šmarjeti, tri ure daleč od šentanela. (Dalje sledi)