9 Jezikovna (ne)dostopnost pravic iz sistema socialnega varstva Luka MIŠIČ Pravna fakulteta, Univerza v Ljubljani Pravice iz sistema socialnega varstva so namenjene preprečevanju in odprav- ljanju revščine ter socialne izključenosti. Predstavljajo subsidiarno varnostno mrežo v razmerju do pravic iz sistema socialnih zavarovanj. Pravice iz siste- ma socialnega varstva, ki obsegajo denarne dajatve, npr. denarno socialna pomoč, in socialne storitve, pogosto uveljavljajo ranljive skupine prebivals- tva. Pripadniki teh skupin, npr. starejši, trajno brezposelni, nizko kvalificirani delavci, so lahko zaradi osebnih okoliščin ali drugih dejavnikov pogosteje iz- postavljeni revščini in socialni izključenosti. Kljub izrednemu pomenu social- novarstvenih pravic v družbi, pa te nujno niso učinkovito jezikovno dostopne oziroma komunicirane na podlagi predpisov (npr. zakonov) samih. Pravna pravila, ki jih urejajo, namreč zaznamuje uporaba specifičnega pravnega oziroma zakonskega jezika, ki pomembneje kot na nekaterih drugih pravnih področjih odstopa od splošnega pogovornega jezika. To lahko otežuje njihovo funkcionalno razumevanje. S tem se krepi pomen spoznavnih pravnih virov, npr. priročnikov, spletnih strani države. Pravnega oziroma zakonskega jezika pa državni organi v besedilih, namenjenih spoznavanju veljavnega prava, ali v enotnih vlogah oziroma obrazcih pogosto ne prilagajajo prava neukemu naslovniku ali uporabniku pravne norme, s čimer lahko dodatno omejujejo dostop do pravnega varstva. Ključne besede: socialna varnost, socialno varstvo, socialna pomoč, pravni jezik, zakonski jezik, jezikovna dostopnost, spoznavanje prava, prava neuka stranka Mišič, L.: Jezikovna (ne)dostopnost pravic iz sistema socialnega varstva. Slovenščina 2.0, 13(2): 9–31. 1.01 Izvirni znanstveni članek / Original Scientific Article DOI: https://doi.org/10.4312/slo2.0.2025.2.9-31 https://creativecommons.org/licenses/by-sa/4.0/ 10 Slovenščina 2.0, 2025 (2) | Razprave 1 Pravica do socialnega varstva Slovenska ustava pravice do socialnega varstva ali do socialnih po­ moči izrecno ne ureja. Prav tako ne omenja minimalnih sredstev za preživetje posameznika ali družine. Na podlagi jezikovne razlage ustavnih določb bi lahko sklenili, da pravica do socialnega varstva ni zavarovana z ustavo. Vendar lahko to izpeljemo iz splošne pravi­ ce do socialne varnosti (Bubnov Škoberne, 1997, str. 82), urejene v 50. členu Ustave Republike Slovenije (URS).1 Izpeljemo jo lah­ ko tudi iz načela socialne države, določenega v 2. členu URS, in iz varstva osebnega dostojanstva, zavarovanega s 34. členom URS. Dajatve iz sistema socialnega varstva namreč omogočajo življenje nad pragom revščine, s čimer ščitijo posameznikovo osebno do­ stojanstvo. Na podlagi teh dajatev se posamezniki ali družine lažje vključujejo v družbeno življenje in živijo svobodneje, čeprav njihov dohodek zadošča zgolj za zadovoljevanje temeljnih potreb (Strban in Mišič, 2022, str. 209). Ustavno sodišče je npr. ugotovilo, da ima posameznik tudi v skladu s slovensko ustavo pravico do minimalnih sredstev za ži­ vljenje. Izhajalo je iz določb o socialni naravi države in iz pravice do socialne varnosti. Po presoji sodišča je socialna država na temelju pravice do socialne varnosti posamezniku dolžna zagotoviti ustre­ zno pomoč (Strban, 2010, str. 368). To velja, čeprav 50. člen URS izrecno določa le sistem socialnih zavarovanj in pravico do pokoj­ nine. Če so pravice iz sistema socialnih zavarovanj v prvi vrsti po­ membne za ekonomsko aktivne, npr. delavce, in njihove družinske člane, pa so pravice iz sistema socialnega varstva ključne predvsem za ranljive skupine prebivalstva. Njihovo preživetje je namreč lahko v celoti odvisno od pomoči, ki jim jo zagotavlja družbena skupnost. Seveda pa lahko socialno pomoč prejema tudi ekonomsko aktivna oseba, npr. kadar vzdržuje večje število odvisnih družinskih članov. Denarno socialno pomoč, osrednjo denarno dajatev iz sistema so­ cialnega varstva, je leta 2023 uveljavljalo 75.600 oseb (MDDSZ, 2024), kar kaže na njen velik pomen v družbi. Ob tem pa na splo­ šno velja, da je zaradi stigme, povezane z zagotavljanjem dajatev, 1 Ur. l. RS, št. 33/91-I do 92/21. 11 Jezikovna (ne)dostopnost pravic iz sistema socialnega varstva in zadržanosti sprožiti uradne postopke število dejanskih upravi­ čencev praviloma veliko nižje od števila potencialnih upravičencev (Pieters, 2006, str. 99). Socialnovarstvene dajatve so utemeljene v načelu solidarnosti in v ideji prerazdelitve družbenega bogastva. Pri tem se upošteva razde­ ljevalni kriterij potreb (Mišič, 2018, str. 279). Ker niso standardizirane, temveč so namensko vezane in prilagojene posamezniku ali družini, je njihovo uresničevanje pogosto kompleksno (npr. preverba materi­ alnega položaja, izkaz namenske porabe). Zaradi prerazdelitvenega namena pa to velja tudi za kompleksnost njihovega pravnega urejanja (npr. upoštevni dohodki, premoženje, ponderirani zneski) oziroma za jezikovne in strukturne prvine predpisov, ki urejajo to področje. De­ narne dajatve so urejene predvsem v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre)2 in Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sred­ stev (ZUPJS).3 Pred centri za socialno delo se sicer uporabljajo pravi­ la (socialnega) upravnega postopka. Ena izmed njegovih pomembnih lastnosti je načelo pomoči prava neuki stranki v postopku, ki lahko zmanjšuje negativne posledice jezikovne in strukturne kompleksnosti predpisov. Socialne storitve so deloma urejene v Zakonu o socialnem varstvu (ZSV),4 deloma pa z drugimi predpisi, npr. s področja dolgo­ trajne oskrbe. Ta v razpravo ni vključena, čeprav tudi področni zakon zaznamuje visoka raven jezikovne in strukturne kompleksnosti. Na področju socialne varnosti, vključno s sistemom socialnega varstva, zakonodajalec sicer uživa t. i. široko polje proste presoje. Ker ureja človekove pravice pozitivnega statusa, ki terjajo aktivno ravna­ nje države in ne zgolj zaščito pred protipravnimi posegi (npr. prepoved mučenja), je ureditev po naravi stvari sistemsko razpršena med več predpisov. Ti so sprejeti na različnih pravnih področjih, npr. davčnega prava, delovnega prava, družinskega prava. V tem prispevku so strogo jezikovnim prvinam tako pridružene tudi že omenjene strukturne prvi­ ne, ki pomembno zaznamujejo komunikacijo pravnih norm uporabni­ kom. Za področje družinskih prejemkov in socialnih pomoči so značilni tudi številni pravilniki, saj je na davčno financiranem področju opazen 2 Ur. l. RS, št. 61/10 do 36/25. 3 Ur. l. RS, št. 62/10 do 22/25. 4 Ur. l. RS, št. 3/07 do 24/25. 12 Slovenščina 2.0, 2025 (2) | Razprave večji vpliv neposredne državne uprave oziroma izvršne veje oblasti (gl. Strban, 2010, str. 184). To od vsakega razlagalca pravne norme, bodisi organa, ki odloča o pravici, bodisi posameznika, ki pravico uve­ ljavlja, terja uporabo vsaj sistematične razlage pravnega pravila. Ta te­ melji na njegovem razumevanju v kontekstu celotnega pravnega reda, kar terja poznavanje osnov različnih pravnih panog in terminologije. Medsebojno sklicevanje členov različnih predpisov je sicer njihova pogosta in običajna prvina. Pravno besedilo namreč mora biti hierar­ hično urejeno, notranje logično skladno in skladno z drugimi pravnimi besedili, saj ta izhajajo eno iz drugega in se sklicujejo eno na drugo (Fajfar, 2017, str. 32). Kot izhaja iz nadaljevanja, pravice iz sistema so­ cialnega varstva zaznamuje tudi raba specifičnega pravnega oziroma zakonskega jezika, ki pomembneje kot na nekaterih drugih področjih odstopa od splošnega pogovornega jezika. Kljub temu pa velja, da so za prav vsa pravna besedila značilni termini s področja, ki ga konkre­ tno pravno besedilo ureja (gl. Fajfar, 2017, str. 33). S tem pa je lahko neka ureditev ne le za pravno neuke stranke, temveč tudi pravnike, ki delujejo na drugih področjih, omejeno dostopna. Razumevanje predpisa, npr. zakona, je sicer bistveno, ker je kon­ kretna pravica voljne narave, subjekt pa ima možnost pozitivne ali negativne izbire. Pozitivna izbira pomeni konkretizacijo in uresničitev abstraktnega upravičenja, medtem ko negativna izbira izpričuje, da ostaja subjekt pasiven, ker se njegov interes ne pokriva s tipičnim (gl. Pavčnik, 2022, str. 169). Drugače, nastanek pravice ni samodejen, ker je šele od volje subjekta odvisno, ali bo zakonsko (abstraktno) temelj­ no upravičenje konkretiziral (Pavčnik, 2019b, str. 50). Drugače velja za odločanje organa po uradni dolžnosti, ki pa na področju socialnega varstva običajno ne nastopi. Postopek se praviloma začne na zahtevo upravičenca, uvedba postopka po uradni dolžnosti pa je predpisana izjemoma, kadar je to potrebno zaradi varovanja javne koristi (Bagari in Strban, 2019, str. 19). Navedbe o voljni naravi pravice seveda ne zdržijo v vseh primerih, saj posameznik zaradi kulturnih, socialnih ali drugih dejavnikov pogosto sploh ni opolnomočen za informiran spre­ jem pozitivne ali negativne izbire. To velja navkljub enotnim obraz­ cem, ki naj bi olajšali odločitev. To pa ob ključni vlogi uradnih oseb v postopku povečuje pomen t. i. spoznavnih pravnih virov. Ti obsegajo 13 Jezikovna (ne)dostopnost pravic iz sistema socialnega varstva dokumente in gradiva oziroma vsa besedila, ki omogočajo spoznavati formalne pravne vire (npr. zakone) in njihovo vsebino, npr. priročniki, komentarji zakonov (Pavčnik, 2022, str. 302–303). Glede na zatrjeva­ no jezikovno nedostopnost predpisov na področju socialnega varstva pa ti lahko pridobivajo dejanski pomen formalnih pravnih virov, saj uporabniki namesto zakona seveda uporabljajo priročnik ali drug vir. Prispevek se v nadaljevanju osredotoča na uporabo in temeljne lastnosti področnega pravnega oziroma zakonskega jezika,5 njegovo prilagajanje v praviloma elektronsko dostopnih spoznavnih pravnih virih in v predpisanih obrazcih ter na načine komuniciranja pravnih pravil. V razpravi sta kratko obravnavana tudi pomen načela pomoči prava neuki stranki v postopku in uporaba orodij generativne umetne inteligence. 2 Zakonski jezik in specifično področje socialnega varstva Zakonski jezik je uporabljen v predpisih, tj. splošnih in abstraktnih dr­ žavnih pravnih aktih. Je del pravnega jezika v ožjem smislu, in sicer je­ zika, ki ga uporabljajo subjekti, ki sprejemajo pravna pravila, razlagalci in uporabniki pravnega jezika, vključno s pravno znanostjo. V širšem smislu zajema pravni jezik vsakodnevno pravno izkušnjo, ki je kot se­ stavina pravnega življenja izrazno raznolika in vsebinsko najbolj pestra (Pavčnik, 2019a, str. 88). Raznolikost in pestrost pa lahko pomenita tudi funkcionalno nerazumevanje in posledično neučinkovito uvelja­ vljanje neke pravice. Naslovnik pravne norme, npr. oseba, ki ji grozi revščina, mora namreč imeti zavest o njenem obstoju, vsaj do neke mere pa mora poznati tudi vsebino, ki jo sporoča pravni akt kot izjav­ no dejanje ene ali več oseb, ki delno ali v celoti ustvari pravno pravilo (Pravni terminološki slovar, 2018, str. 237). Ni mogoče decidirano odgovoriti na vprašanje, ali je zakonski je­ zik del splošnega pogovornega jezika ali pa gre za poseben strokov­ ni jezik, s čimer je zakonski jezik del pravnega jezika (Pavčnik, 2020, str. 395–396). Prevladujoče je stališče, da je izhodišče zakonskega 5 Za osrednji prispevek o temeljnih pravnih pojmih oziroma terminih, kot so socialna varnost, socialno varstvo, socialna zaščita, glej Strban, 2019, str. 211 in nasl. 14 Slovenščina 2.0, 2025 (2) | Razprave jezika splošni pogovorni jezik (Pavčnik, 2020, str. 396). Kljub temu pa uporabnik pravnega termina ob prvem soočenju tega praviloma ne razume ali pa nedoločenemu pojmu pripiše pomen splošnega pogo­ vornega jezika. Ne prepozna namreč, da je na prvi pogled znani iz­ raz v pravnem kontekstu pomensko spremenjen (Jemec Tomazin idr., 2019, str. 7). V tem smislu je pomembna zavest o hierarhični struk­ turiranost zakonskega jezika. Ta pomeni, da je zakonski jezik pravza­ prav nad pogovornim jezikom, ki ga lahko pomensko spreminja (gl. Pavčnik, 2020, str. 396). Razlagalčeva dolžnost je ugotoviti, kakšne vrste izrazov zakon vsebuje in h kakšnim zvrstem ti izrazi pomensko sodijo. Običajno velja, da gre za splošni pogovorni jezik, če ni tehtnih razlogov, ki utemeljujejo odstop od njegove uporabe (Pavčnik, 2020, str. 396). Na področju socialnega varstva so odstopi od splošnega po­ govornega jezika pogosto pravilo in ne izjema. Zaradi kompleksnosti pravnega reda je sicer iluzorno pričakova­ ti, da je pravilen pomen nekega pravila naslovniku zmeraj dostopen že z izključno uporabo jezikovne razlage in razumevanjem splošnega pogovornega jezika. Kompleksna družbena razmerja je namreč težko urejati z jezikovno preprosto razumljivimi določbami. Pravno pravilo tudi ni istovetno s členom, paragrafom ali odstavkom, temveč je šele pomen, ki ga jezikovni znaki sporočajo, pri čemer je pomensko ozna­ čitev pravnega pravila treba ustrezno opredeliti ter izraziti (gl. Pavč­ nik, 2022, str. 99). Pravnotehnično je pravno pravilo lahko vsebova­ no v le enem členu zakona ali pa v različnih členih, različnih pravnih aktih ali celo pravnih aktih različne pravne veljave (npr. razmerje med zakonom, podzakonskim pravnim aktom in, ko je v neki zadevi odločeno, posamičnim pravnim aktom, npr. odločbo). Ko so pravna pravila vsebovana v različnih aktih, je razpršenost sporočanja seveda še večja, pri čemer je naloga t. i. metodologije vrednotenja, da upo­ rabniku posreduje orodja, ki olajšujejo razumevanje in utemeljevanje pravnih aktov (Pavčnik, 2022, str. 98–100). Mednje sodi predvsem že omenjena jezikovna razlaga, vendar pa je ta v smislu sporočanja pravilne vsebine pogosto omejena. Njena naloga je, da v skladu z besedoslovnimi, slovničnimi in stilističnimi pravili jezika rekonstruira besedni pomen pravnega pravila, pri čemer pa ni nujno, da se ta uje­ ma z njegovim pravnim pomenom. Tako je jezikovna razlaga le prva 15 Jezikovna (ne)dostopnost pravic iz sistema socialnega varstva stopnja, ki določa možni besedni pomen pravila, a hkrati stopnja, ki določa zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti. Jezikovno razlago mora dopolniti in preveriti še z drugimi metodami (Pavčnik, 2019b, str. 70–71). Vse to pa pravzaprav predpostavlja pravno (vi­ soko) usposobljenega naslovnika in govori v prid jezikovne nedo­ stopnosti številnih predpisov. Vendarle pa se predpisi na nekaterih pravnih področjih zdijo vsaj navidez jezikovno dostopnejši od drugih. Tako je npr. področje kazenskega prava oziroma številne opredeli­ tve prepovedanih ravnanj in sankcij v Kazenskem zakoniku (KZ­1).6 Sklepamo lahko, da ob zahtevah po pravni varnosti in predvidljivosti na področju kazenskega prava že področje človekovega delovanja, ki ga to ureja, narekuje določene strukturne in jezikovne lastnosti, ki jih ni moč preprosto razširiti na druga področja in obratno. To velja npr. za primerjavo področja prometa in uporabe fitofarmacevtskih sred­ stev, ki ga ureja Zakon o fitofarmacevtskih sredstvih (ZFfS­1),7 ali področje ravnanja z baterijami in odpadnimi baterijami, ki ga ureja Uredba o izvajanju Uredbe (EU) o baterijah in odpadnih baterijah,8 s področjem kazenskega prava. Prvi področji seveda zaznamuje upo­ raba v tehnični stroki utemeljene pravne terminologije, ki se odraža tudi v področnih definicijah oziroma pravnih opredelitvah, naslovniki pravnih norm pa so v primerjavi s pravili kazenskega prava omejeni. V tem smislu je zakonodaja s področja socialnega varstva skoraj brez izjeme specifična, saj ureja področno­specifične pravne institute in zelo specifična pravna razmerja, kljub temu, da se dejanski krog na­ slovnikov lahko razteza na relativno velik del prebivalstva. ZSVarPre npr. opredeljuje lastni dohodek, in sicer kot »dohodek, ki se upošte­ va po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, in na način, določen v tem zakonu.« Pri tem ZUPJS termina lastni dohodek niti ne uporablja, temveč v 12. členu določa dohodek, ki se upošte­ va, tega pa sestavlja štiriindvajset različnih vrst dohodka z dodatni­ mi izjemami. Primer uporabe termina lastni dohodek izhaja npr. iz 13. člena ZSVarPre, ki določa, da se »lastni dohodek samske ose­ be oziroma družine poveča za fiktivno ugotovljeni dohodek v višini 6 Ur. l. RS, št. 50/12 do 107/24. 7 Ur. l. RS, št. 83/12 do 95/24. 8 Ur. l. RS, št. 83/24 do 87/24. 16 Slovenščina 2.0, 2025 (2) | Razprave posredno ugotovljenih dohodkov in prejemkov, ki jih samska oseba oziroma družina ne izkazuje, pa se ugotovi, da v določeni višini pla­ čuje oziroma je plačala za blago ali storitve, česar z razpoložljivimi sredstvi ne bi zmogla«. Ob lastnem dohodku zakon opredeljuje le še družinskega člana, pri čemer se sklicuje na ZUPJS. Jezik zakonikov, npr. s področja kazenskega, stvarnega,9 družin­ skega prava,10 se predpisom s področja socialnega varstva po nara­ vi stvari izmika, čeprav bi bil glede na družbeni pomen področja za uporabnike zelo koristen. Pravo socialne varnosti na splošno ureja kompleksen sistem prerazdelitve sredstev, na katerem pa ne sreča­ mo enotnega zakonika. V nekaterih državah je zakonska ureditev so­ cialne varnosti kodificirana v t. i. socialnih zakonikih. Taka ureditev je pregledna in povezuje sisteme s skupnimi materialnimi in formalnimi pravili (Strban, 2010, str. 178). Vendarle pa morajo tudi tako združeni predpisi urejati materijo, npr. mejne vrednosti dohodka ali premoženja glede na število upoštevnih oseb, ki se izmika pogosto preprostejšim jezikovnim in strukturnim prvinam kodifikacij. Historično so bili obse­ žni kodifikacijski projekti sicer utemeljeni v sistematičnem izčiščeva­ nju pojmovnih mrež po posameznih pravnih panogah, temelječih na izbranih temeljnih načelih, in sicer po vzoru naravoslovnih aksiomov (Škrubej, 2019, str. 26). Danes se področje socialne varnosti v Slove­ niji spreminja celo s t. i. intervencijskimi zakoni, ki v enem predpisu urejajo povsem različna področja človekovega delovanja. ZSVarPre prav tako vsebuje približno sedemdeset sklicev na druge zakone, npr. na zakon, ki ureja dohodnino, zakon, ki ureja starševsko varstvo in družinske prejemke, zakon, ki ureja zakonsko zvezo in dru­ žinska razmerja, zakon za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, zakon, ki ureja gospodarske družbe, zakon, ki ureja zemljiško knjigo, predpi­ se, ki urejajo nasilje v družini, zakon, ki ureja delovna razmerja, zakon, ki ureja trg dela, zakon, ki ureja štipendiranje. Tako kot drugi zakoni tudi ZSVarPre uporablja nedoločne ali raztegljive pravne pojme, kot so po svojih sposobnostih, dostojno preživetje, in številne področno­ specifične termine, kot so lastni dohodek, skupni lastni dohodek, mi­ nimalni dohodek, osnovni znesek minimalnega dohodka, priložnostni 9 Stvarnopravni zakonik (SPZ), Ur. l. RS, št. 87/02 do 23/20. 10 Družinski zakonik (DZ), Ur. l. RS, št. 15/17 do 34/24. 17 Jezikovna (ne)dostopnost pravic iz sistema socialnega varstva dohodek, periodični dohodek, občasni, neperiodični dohodek. Oboje je za zakon kot splošen in abstrakten pravni akt sicer običajno, vendar pa lahko otežuje razumevanje določb s strani prava neukega naslovnika. Tipičen primer člena, tako glede uporabe zakonskega jezika kot tudi razpršenosti pravnega pravila v smislu strukturne prvine, pred­ stavlja npr. 23. člen ZSVarPre. Ta določa t. i. občasne, neperiodične dohodke, ki se upoštevajo pri izračunu lastnega dohodka: (1) Občasni, neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel v ob­ dobju iz 20. člena tega zakona, se upoštevajo v višini razlike med povprečno mesečno višino teh dohodkov in 0,5 osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena tega zakona. (2) Občasni, neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel pred ob­ dobjem iz 20. člena tega zakona, vendar v obdobju dvanajstih mese­ cev pred mesecem vložitve vloge, se upoštevajo, če dosegajo ali pre­ segajo višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Ti dohodki se štejejo tako, da se kot lastni dohodek upošteva 1/12 dohodkov. (3) Občasni, neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel pred ob­ dobjem iz prejšnjega odstavka, se kot prihranki ali premoženje upo­ števajo glede na višino oziroma vrednost po 27. oziroma 31. členu tega zakona. (4) Občasni, neperiodični dohodki po tem zakonu so dediščine, da­ rila, odškodnine, odpravnine, nagrade in drugi dohodki, ki jih je upravičenec prejel samo enkrat in niso dohodki iz naslova prilo­ žnostnega dela. Člen se na druge člene istega predpisa sklicuje petkrat, pri čemer je enkrat uporabljena beseda oziroma, ki lahko otežuje razumevanje razmerja med sklicevanimi členi. Člen prav tako uporablja termine, kot so osnovni znesek ali priložnostno delo. Pri teh ni zmeraj jasno, ali gre za pravni standard ali pa opredelitev, določeno na drugem mestu. To terja uporabo vsaj še sistematične razlage določbe. Podobno tipi­ čen je npr. 22. člen, ki določa priložnostne dohodke: (1) Priložnostni dohodki, prejeti v obdobju iz 20. člena tega zakona, se upoštevajo samo v višini razlike med povprečno mesečno viši­ no priložnostnega dohodka in 0,5 osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena tega zakona. 18 Slovenščina 2.0, 2025 (2) | Razprave (2) Priložnostni dohodki po tem zakonu so dohodki, ki jih je upraviče­ nec v obdobju iz 20. člena tega zakona prejel za opravljeno delo največ dvakrat, dohodki iz naslova dela preko študentskega ser­ visa in dohodki iz naslova dela, ki se lahko v skladu z zakonom opravlja le v omejenem obsegu ur na letni ravni in od katerega se plačujejo prispevki za socialno varnost. Značilnosti 22. člena so v bistvenem podobne značilnostim 23. člena, saj gre za isto poglavje zakona, te značilnosti pa brez izjeme sre­ čamo tudi v drugih delih ZSVarPre in v ZUPJS. Tako se pogosto zdi, da so pravila jezikovno in strukturno prilagojena točno določenemu upo­ rabniku, in sicer uradnim osebam na centrih za socialno delo, ki pred­ pis izvršujejo. To velja, čeprav gre za urejanje pravic in obveznosti upra­ vičencev, in ne za urejanje sistema socialnega varstva. Kljub splošnosti predpisov, naslovljenih na vse državljane in osebe s stalnim ter dejan­ skim prebivališčem v Sloveniji, se zdi, da je njihov naslovnik pravzaprav uradna oseba. To lahko pomembno omejuje vidik demokratičnosti pri uporabljanju predpisov in komuniciranju prava ter zagotavljanju prav­ nega varstva. Pri določanju višine pravic se področni predpisi prav tako pogosto sklicujejo na osnove in zneske, ki pa se prilagajajo, npr. na letni ravni, ali pa so odvisni od uteži, npr. za delovno aktivne osebe. Obseg delovne aktivnosti je pri tem določen različno, npr. v urah na mesec, za samske osebe, trajno nezaposljive osebe, osebe, ki so trajno nezmo­ žne za delo. Podobno velja za merila za določitev višine minimalnega dohodka, določene v 26. členu ZSVarPre, enem izmed ključnih členov predpisa, pri čemer je glede na strukturno in jezikovno kompleksnost določb vprašljivo, ali je pravno varstvo z odločbo nezadovoljne stran­ ke v postopku brez pomoči področnega pravnega strokovnjaka sploh učinkovito. Tudi prava vešča stranka namreč le stežka ugotovi zakoni­ tost odločbe oziroma višine dodeljene dajatve. Strukturno in jezikovno manj kompleksne so določbe že omenje­ nega ZSV, saj ta ureja praviloma standardizirane socialne storitve in ne denarne dajatve. Vsebinska (npr. standardizirane ali univerzalne daja­ tve, kot je npr. univerzalni temeljni dohodek namesto ciljanih dajatev), posledično pa strukturna in jezikovna poenostavitev pravil, ki ureja­ jo denarno pomoč, pa bi praviloma pomenila manjšo prilagojenost 19 Jezikovna (ne)dostopnost pravic iz sistema socialnega varstva okoliščinam konkretnega primera. S tem bi lahko bil ogrožen namen pomoči. Primer vsebinsko, strukturno in jezikovno vsaj na videz nepro­ blematične določbe predstavlja npr. 68. člen Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP­1),11 saj ureja univerzalno po­ moč ob rojstvu otroka: »[P]omoč ob rojstvu otroka je enkratni preje­ mek, namenjen nakupu opreme oziroma potrebščin za otroka. Pomoč znaša 350 eurov.« Dodatni pogoji so določeni v 69. členu ZSDP­1, pri čemer pa tudi ta na videz jasna določba npr. ne vsebuje informacije, da se višina dajatve spreminja in da od 1. marca 2025 znaša 429,99 eur, prav tako pa je varljiva njena namenska poraba, saj se ta ne preverja. Ta del razprave lahko sklenemo z oceno, da osrednji izziv sprejema­ nja pravil na področju socialnega varstva predstavlja zavezanost splo­ šnosti in abstraktnosti zakona in podzakonskih pravnih aktov oziroma splošnemu in abstraktnemu določanju meril prerazdelitve, ki pa morajo hkrati zagotavljati ciljanost pomoči v vsakem konkretnem primeru. Ta je sicer zagotovljena z odločbo, vendar pa je to moč sprejeti le na podlagi splošnih in abstraktnih zakonskih pogojev. Tipsko določeni normativni temelj namreč izvira iz dejanskih odnosov, ki so nujno raznoliki in le del­ no predvidljivi, zato je neizogibno, da je abstraktno upravičenje vsebin­ sko relativno odprto in usmerjajoče (Pavčnik, 2022, str. 169). Abstrak­ tnost je bistvena lastnost predpisov, saj abstraktna pravna pravila ne poznajo omejitev, ki izhajajo iz izčrpnega naštevanja različnih dejanskih stanov ali urejanja s primeri. Nanašajo se na neomejeno število kon­ kretnih primerov, ne da bi jih posebej kot take tudi urejalo (gl. Nomo­ tehnične smernice, 2018, str. 26). Abstraktnost je bistvena sestavina utrjevanja pravne varnosti, ker je določeno ravnanje pravnim subjektom vnaprej znano. Vse konkretne primere ravnanja je namreč nemogoče vnaprej posamično določiti in urediti. Brez metode abstraktnega normi­ ranja bi bilo konkretno urejenih primerov lahko na tisoče, vendar še ve­ dno ne bi bili zajeti vsi. Posledica pravilno uporabljenega abstraktnega normiranja je tudi bistveno zmanjšanje števila predpisov oziroma pravil (gl. Nomotehnične smernice, 2018, str. 27). Njegova slaba stran je, da lahko zaradi prevelike abstraktnosti norma kot celota vsebinsko zble­ di, postane dvomljiva in v skrajnem primeru celo premalo razumljiva ali nerazumljiva (Nomotehnične smernice, 2018, str. 27). Prav zakonski 11 Ur. l. RS, št. 26/14 do 36/25. 20 Slovenščina 2.0, 2025 (2) | Razprave jezik, ki načeloma raste iz vsakdanjega jezika, vanj vnaša določljivost tam, kjer je vsakdanji jezik preohlapen ali pa sploh nima ustreznih iz­ razov (gl. Pavčnik, 2019b, str. 334–335). Pri tem pa se zdi, da raven določljivosti narašča predvsem za pravno usposobljenega uporabnika. Kot omenjeno, v življenjski resničnosti predpise s področja socialnega varstva uporabljata in s tem razlagata tako uradna oseba na centru za socialno delo kot tudi stranka v postopku. Prva razlaga je oblastna in se odraža v upravni odločbi. Ta je v primeru spora na koncu potrjena ali ovržena oziroma spremenjena z razlago sodišča. Kleči abstraktnosti je pred sprejemom posamične in konkretne od­ ločbe moč preseči z eksemplifikativnim pravnim urejanjem, ki tako kot taksativno normiranje (normiranje z izključnimi primeri) temelji na po­ dajanju primerov, s katerimi se uporabniku jezikovno oziroma pojmovno približa vsebino pravnega pravila. Vendar pa lahko pretirana uporaba te metode vodi v inflacijo pravnih pravil in za splošne ter abstraktne pravne akte nevarno konkretnost. Ta se na področju socialnega varstva lahko odraža v pogosto nepreglednem mnoštvu pogojev in kombinacij pogojev, vezanih npr. na delovno aktivnost, dohodek, premoženje, vzdr­ ževane družinske člane. S tega zornega kota so deli področne ureditve visoko abstraktni, deli pa konkretni v tem smislu, da določajo ozke in npr. v denarni vrednosti določene pogoje za uveljavljanje pravic. Te omejitve pa ne veljajo za v nadaljevanju razprave obravnavane spoznavne pravne vire, namenjene (olajšanemu) spoznavanju vsebine formalnih pravnih virov, npr. zakonov. Ti namreč niso zavezani splo­ šnosti in abstraktnosti ter drugim jezikovnim ali strukturnim prvinam, ki jim morajo slediti predpisi. Zaradi kompleksnosti pravne ureditve verjetno predstavljajo osrednji vir komunikacije prava na področju so­ cialnega varstva. 3 Spoznavni pravni viri na področju socialnega varstva Spoznavni pravni viri so raznoliki in obsegajo vsa besedila, iz katerih je mogoče spoznavati formalne pravne vire, npr. komentarji zakonov, dnevni časopisi (Pavčnik, 2022, str. 302). V nadaljevanju so predsta­ vljeni praviloma elektronsko dostopni priročniki in druga besedila s 21 Jezikovna (ne)dostopnost pravic iz sistema socialnega varstva področja socialnega varstva, objavljena na spletnih straneh države. Razpravi je kratko pridružen izziv uporabe orodij generativne umetne inteligence. 3.1 Vodnik po socialnih pravicah Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je leta 2025 posodobilo Vodnik po socialnih pravicah. Vodnik posamezni­ ku pomaga ugotoviti, do katerih pravic je upravičen in kako lahko te uveljavlja. Uvodoma prikaže vse centre za socialno delo v Sloveniji in kratko predstavi nekatere temeljne pravice, programe in druge oblike finančnih pomoči. Vodnik posameznika pomembno usmerja na center za socialno delo v kraju, kjer ima ta prijavljeno stalno prebivališče, in v praviloma preprostem jeziku našteva načine komunikacije z organom. Izrecno določa, da je naloga socialnih delavcev na razumljiv način predstaviti pravice, pogoje in postopke ter posledice uveljavljanja pra­ vic, vključno s pomočjo pri izpolnjevanju vlog ter usmerjanjem k raz­ ličnim programom in storitvam. Vodnik s tem upošteva načelo varstva pravic strank v postopku, ki ga ureja 7. člen Zakona o splošnem uprav­ nem postopku (ZUP).12 Ta namreč ne predvideva obveznega zastopa­ nja z odvetniki, kar pomeni, da lahko stranka sama opravlja procesna dejanja. Stranke in drugi udeleženci pa praviloma niso seznanjeni s pravili postopka, zaradi česar mora uradna oseba npr. vzeti ustno sporočilo stranke na zapisnik oziroma na obrazec, napotiti stranko k pristojnemu organu, jo opozoriti na odpravo pomanjkljivosti v nerazu­ mljivi ali nepopolni vlogi, jo opozoriti na posledice odsotnosti in na še nekatere druge pravice in obveznosti v postopku (gl. Kerševan in An­ dronja, 2017, str. 83–84). Kot izhaja iz drugega odstavka 7. člena ZUP, mora uradna oseba, kadar glede na dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, stranko nanjo opozoriti. Če tega ne stori, sta v postopku kršeni temeljni načeli postopka, in sicer načelo varstva pravic strank in načelo pomoči prava neuki stranki, ki je del tega načela (Kerševan in Andronja, 2017, str. 84). Pri tem pa drži, da mora posameznik šele pridobiti položaj stran­ ke v postopku, saj se ta praviloma ne more pričeti po uradni dolžnosti. 12 Ur. l. RS, št. 24/06 do 3/22. 22 Slovenščina 2.0, 2025 (2) | Razprave Zato mora na drugem mestu pridobiti informacije, na podlagi katerih sploh lahko sproži upravni postopek. Vodnik, zanimivo, ne omenja pravice do prve socialne pomoči, ki jo določa 12. člen ZSV in ki kot najsplošnejša socialnovarstvena stori­ tev obsega pomoč pri prepoznavanju in opredelitvi socialne stiske ter oceno vseh možnih rešitev. Svetuje namreč le glede denarnih dajatev. Glede denarne socialne pomoči določa, da se ta podeli dohodkovno in materialno šibkim gospodinjstvom kot razlika med lastnim in minimal­ nim dohodkom, ki npr. za samsko osebo znaša 421,89 evra, za dvostar­ ševsko družino z enim zaposlenim staršem in brezposelnim staršem pa 1375,36 evra. Vodnik, ki v tem delu glede razlike med obema vrstama dohodka uporablja zakonski jezik in ne odkazuje na relevantne določbe predpisov, bi lahko ponudil tudi npr. preprost primer izračuna. Prav tako bi lahko dodal, da je uveljavljanje pravice odvisno od drugih pogojev, kot so npr. iskanje zaposlitve, (ne)prekoračena vrednost premoženja. Kot opozorilo sicer navaja pomembno dejstvo, da lahko denarno socialno pomoč v nekaterih primerih prejemajo tudi zaposlene osebe, saj je (ne) upravičenost odvisna od števila družinskih članov in njihovega statusa. Bolj določne primere Vodnik uporabi v primeru izredne denarne social­ ne pomoči, kjer določa najvišje dopustne zneske pomoči in opredeljuje njeno namensko porabo, npr. kritje poračuna elektrike, nakup pralne­ ga stroja, štedilnika, drv za ogrevanje. Podobno velja glede pravice do otroškega dodatka, kjer jasno določa, da so do pravice upravičene vse družine, katerih povprečni mesečni neto dohodek na družinskega člana ne presega 1104,33 evra, določa pa tudi odstotna povečanja pravice. Sklepamo lahko, da Vodnik, ki se praviloma ne sklicuje neposre­ dno na predpise, predstavlja pomemben vir, ki naslovniku omogoči omejeno ali posredno spoznanje formalnih pravnih virov, vendar pa zadostno v tem smislu, da lahko ta na njegovi podlagi poišče pomoč na pristojnem centru za socialno delo. Ko pridobi položaj stranke v postopku, mu je uradna oseba prav tako dolžna pomagati in olajšati uveljavljanje pravic. Vodnik se v izbranem spletnem iskalniku z iskal­ nimi nizi denarna socialna pomoč ali socialna pomoč pojavi med prvi­ mi desetimi zadetki, to pa npr. ne velja za iskalni niz otroški dodatek.13 13 https://www.gov.si/assets/ministrstva/MDDSZ/sociala/Vodnik-po-socialnih-pravicah-2022. pdf 23 Jezikovna (ne)dostopnost pravic iz sistema socialnega varstva 3.2 Centri za socialno delo Slovenije Glede na zadetke z navedenimi iskalnimi nizi enega od osrednjih elek­ tronsko dostopnih spoznavnih virov predstavlja spletno mesto centrov za socialno delo Slovenije.14 To opredeljuje različna delovna področja, npr. denarni prejemki in subvencije, med katerimi srečamo otroški do­ datek, denarno socialno pomoč. Ob kratkem opisu pravic, ki jih pravi­ loma vsebinsko ne opredeljuje, navaja področne predpise in vsebuje povezave na spletno mesto eUprave Republike Slovenije.15 Tam je na voljo vloga za uveljavljanje pravic, opisan pa je tudi način njene vloži­ tve. Na težje dostopnem zavihku spletnega mesta centrov za socialno delo Slovenije16 so na voljo pogosta vprašanja in odgovori, vezani na uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Nekateri odgovori so pravilo­ ma zadostni za povprečnega upravičenca, četudi pogosto uporabljajo le zakonski jezik, saj odkažejo predvsem na lažje razumljiva pravna pravila. V nekaterih primerih pa ti vendarle niso primerni. Odgovor na vprašanje, kako vložiti vlogo za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, npr. navaja uveljavljanje po pošti ali na krajevno pristojni enoti centra za socialno delo, ne da bi pri tem navedel dejansko pravilo o krajevni pristojnosti, in sicer po kraju stalnega prebivališča. V tem in nekaterih drugih primerih je komuniciranje področnih pravil pomanjkljivo. Infor­ macije zadostujejo predvsem za prvo seznanitev z neko pravico, kar pa je lahko dovolj, če upravičenec na tej podlagi dejansko poda vlogo in nato prejme ustrezno pomoč uradne osebe. 3.3 Spletne strani države Glede na že navedene iskalne nize pomemben spoznavni pravni vir predstavlja tudi spletno mesto Republike Slovenije.17 Pravica do de­ narne socialne pomoči je podrobneje opisana med Pravicami iz javnih sredstev, socialnovarstvenimi programi in ukrepi na področju social­ nega varstva. Spletno mesto pravzaprav predstavlja najdoločnejši in najbolj celovit spoznavni pravni vir, saj vsebuje sklice in povezave na 14 https://www.csd-slovenije.si/delovna-podrocja/ 15 https://e-uprava.gov.si/podrocja/vloge/vloga.html?id=1468&lang=si 16 https://www.csd-slovenije.si/csd-osrednja-slovenija-vzhod/pogosta-vprasanja-in-odgovori/ #uveljavljanje-pravic-iz-javnih-sredstev 17 https://www.gov.si/teme/denarna-socialna-pomoc/ 24 Slovenščina 2.0, 2025 (2) | Razprave področne predpise, dve podporni publikaciji, med katerimi najdemo tudi prej omenjeni vodnik, s pravico do denarne socialne pomoči po­ vezane pravice, primeroma izračunane mejne vrednosti ter okvirne zneske pravic s kratkim opisom. Vsebuje tudi povezavo na spletno mesto eUprave Republike Slovenije in na t. i. sorodne teme, med ka­ terimi najdemo npr. seznam centrov za socialno delo v Sloveniji. Na spletnih straneh Republike Slovenije je praviloma uporabljen zakon­ ski jezik, vendar pa so pravila urejena in predstavljena na način, da je njihova vsebina praviloma dostopna povprečnemu upravičencu. Drugače lahko velja za pripadnike ranljivih skupin prebivalstva, ki pa pogosteje potrebujejo pomoč države, to pa velja tudi za večino drugih spoznavnih pravnih virov. 3.4 Generativna umetna inteligenca Od ustrezne ravni digitalne pismenosti, obvladovanja splošnega po­ govornega jezika in poznavanja temeljev pravne ureditve, npr. zavest o obstoju pravice do denarne socialne pomoči, je odvisna tudi nezava­ jajoča uporaba orodij generativne umetne inteligence. Ta lahko učin­ kovito združujejo informacije, dostopne v registru predpisov, v zbirkah sodnih odločb in v spoznavnih pravnih virih, objavljenih na spletu. Na vprašanje, ali mi pripada denarna socialna pomoč, je ChatGPT18 odgo­ voril, da je uveljavljanje odvisno od državljanstva ali stalnega prebiva­ lišča v Sloveniji – ne da bi prepoznal tudi pogoj dejanskega prebivanja – pomanjkanja sredstev, pri čemer je pravilno določil okvirni znesek minimalnega dohodka in zaprosil za dodatne podatke za informativni izračun. Prosil je za navedbo družinskih članov (npr. partner, otroci), višino mesečnih prihodkov (npr. plača, štipendija, preživnina, pokojni­ na), višino premoženja (npr. stanovanje, avto, prihranki), zaposlitveni status ali status študenta in za podatek, ali je uporabnik v preteklo­ sti že prejemal denarno socialno pomoč. Uporabnika je usmeril na po stalnem prebivališču pristojni center za socialno delo, navedel mo­ žnost vložitve vloge po pošti ali preko eUprave, pri čemer bi moral na­ mesto e­oddaje navesti osebno vložitev. Po skoraj v celoti pravilnem splošnem odgovoru je ponudil pomoč pri reševanju vloge in zaprosil 18 https://chatgpt.com/ 25 Jezikovna (ne)dostopnost pravic iz sistema socialnega varstva za točne osebne podatke (npr. ime in priimek) in druge že omenjene podatke, na podlagi katerih bi pripravil osnutek vloge in informativni izračun pomoči. Vloga, ki jo je pripravil, je sicer bila rudimentarna in vsebinsko pomanjkljiva, vendar bi jo center za socialno delo pravilo­ ma obravnaval in prosil za odpravo pomanjkljivosti oziroma stranko v postopku seznanil z vlogo (obrazcem) za uveljavljanje pravice do denarne socialne pomoči. Kot oviro za izplačilo denarne dajatve je orodje npr. pravilno prepoznalo z avtorjeve strani navedeno lastništvo avtomobila višjega cenovnega razreda in dejstvo, da gre, kot prav tako navedeno v ukazu, za osebo, ki je stara 25 let, je brezposelna in ni prijavljena pri Zavodu za zaposlovanje Republike Slovenije. ChatGPT je prav tako prepoznal razliko med lastnim dohodkom (v ukazu zatr­ jevano preživnino v višini 200 evrov) in minimalnim zneskom, potreb­ nim za preživetje, ter v konkretnem primeru navedel izplačilo denarne socialne pomoči v višini 265,34 evra. Po naložitvi obrazca v formatu PDF je orodje po vrsti postavljalo vprašanja, ki iz njega izhajajo, in jih po potrebi pojasnjevalo (npr. ali in pod katerimi pogoji se upošteva­ jo denarna sredstva, pridobljena kot darilo, denarna sredstva, prido­ bljena v okviru športnih stav). Pri tem je mestoma pravilno izhajalo iz vloge (npr. občasni dohodek, pridobljen v treh mesecih), mestoma pa anticipiralo odločanje centra za socialno delo, npr. glede dohodka, ki ima vpliv na socialno­ekonomski položaj, in ki obsega nekaj 100 ali nekaj 1000 evrov. Soočen z vprašanjem o načinu sklepanja v primeru konkretnih denarnih zneskov, ki praviloma niso predpisani, in o viru, se je ChatGPT skliceval na predpise, a je pri tem navedel napačne ali neobstoječe člene in irelevantno sodno prakso. O praksi centrov za socialno delo je sklepal na podlagi portala Reddit, kar odpira zanimivo vprašanje o vrstah spoznavnih pravnih virov in njihovi verodostojnosti. Kljub temu je bil odgovor, ki ga je orodje ponudilo, v veliki meri vsaj in­ tuitivno pravilen. Pravilno in koristno je ChatGPT npr. svetoval razkritje vseh vrst dohodka, saj lahko kasnejši nadzor pokaže na neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč, ki jo mora prejemnik vrniti. Pri ne­ katerih kompleksnejših vprašanjih pravno usposobljenega uporabni­ ka, npr. o krajevni pristojnosti glede pravice do prve socialne pomoči, je v odgovorih navedel napačne ali neobstoječe člene. Vendar pa je v primeru vseh splošnejših vprašanj praviloma ponudil vsaj v grobem 26 Slovenščina 2.0, 2025 (2) | Razprave ustrezne informacije. Seveda lahko verodostojnost tako pridobljenih informacij oceni le pravno usposobljen uporabnik, celo zgolj področni strokovnjak, ki je seznanjen s predpisi in z upravno prakso s področja socialnih zadev. Drug izziv na področju socialnega varstva, ki je relevantno pred­ vsem za ranljive skupine prebivalstva, predstavlja nizka raven digital­ ne pismenosti. Ta velja glede vseh e­dostopnih spoznavnih pravnih virov. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo leta 2023 v starostni skupini od 55 do 64 dobrih 20 % prebivalstva brez digitalnih veščin, medtem ko je v starostni kategoriji od 65 do 74 let ta znašal dobrih 40 %. Stanje je občutno slabše upoštevaje zelo skro­ mne in skromne digitalne veščine, s katerimi delež naraste na 50 ozi­ roma 70 % prebivalstva.19 Sklepamo lahko, da se te osebe odločijo za uveljavljanje pravice osebno ali po pošti in da se o njihovem obstoju informirajo drugje. 4 Obrazci in pomoč prava neuki stranki v postopku Pravice iz javnih sredstev se uveljavlja na t. i. enotni vlogi ali obrazcu,20 ki je dostopen elektronsko oziroma v DZS. Obrazec, namenjen olajša­ nemu uveljavljanju, spremljajo navodila za izpolnjevanje, sestavljena iz splošnih pojasnil in pojasnil k posameznim točkam vloge. Na obraz­ cu so navedene tudi priloge. Navodila za izpolnjevanje, ki predstavljajo ključen pripomoček za stranko, pa so mestoma pomanjkljiva in zavaja­ joča. Navajajo npr., da center za socialno delo vloge, ki ni izpolnjena v skladu z navodili, ne sme obravnavati. Pri tem uporabnika ne usmerja­ jo na 67. člen ZUP, v skladu s katerim nepopolne ali nerazumljive vloge samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči. Uporabnika prav tako ne sezna­ nijo z obveznostjo uradne osebe nuditi pomoč stranki v postopku. Na obrazcu je uporabljen zakonski jezik, pri čemer so nekateri pojmi, npr. institucionalno varstvo, pojasnjeni s primerom, npr. bivanje v domu za starejše, včasih pa so uporabljeni nedoločni pravni pojmi kot npr. nuj­ na pomoč druge osebe, ki niso nujno pojasnjeni. Vloga npr. zahteva navedbo, ali oseba iz druge države prejema, med drugim, družinske 19 https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/11517 20 https://e-uprava.gov.si/si/podrocja/vloge/vloga.html?id=1468&lang=si 27 Jezikovna (ne)dostopnost pravic iz sistema socialnega varstva prejemke, ki so specifičen institut prava socialne varnosti in ki na ravni Evropske unije ni urejen enotno, ter informacije o obveznosti preživlja­ nja. Gre za uveljavljanje na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, izročilne pogodbe ali drugega pravnega posla, ne da bi vsaj drug pravni posel bil dodatno pojasnjen. V rubriki opozorilo stranko v postopku s sklici na 43. in 44. člen ZUPJS npr. opozarjajo na posledice lažnega prikazovanja, zamolčanja ali nepravočasnega sporočanja podatkov, in sicer na vrnitev neupravičeno prejetih javnih sredstev »v roku 60 dni od izvršljivosti odločbe o odpravi oziroma razveljavitvi, po tem roku pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi«. Opozorilo terja poznavanje teka rokov in specifičnega koncepta izvršljivosti upravne odločbe. V neka­ terih primerih mora stranka celo navesti pravno podlago, na kateri je prejela neko pravico, ki se upošteva v postopku, ali organ, ki je izdal odločbo. Podobne lastnosti ima vloga za izredno denarno socialno po­ moč oziroma tam podana navodila.21 Že kratek prikaz zmesi jezikovnih in strukturnih prvin odpira vpra­ šanje, mar je prava neuka stranka, ki vloge ne podaja osebno na centru za socialno delo, kjer je upravičena do neposredne pomoči v postop­ ku, sploh sposobna razumeti pomen pravic in obveznosti na podro­ čju ter pravice tudi učinkovito uveljavljati. Jezik obrazca ni preprost in pogosto presega pogoj obvladovanja splošnega pogovornega jezika. Ker pa je uradna oseba, ki ima strokovno znanje, na zahtevo vložnika in na podlagi njegovih navedb dolžna izpolniti predpisan ali drugače pripravljen obrazec vloge (gl. Kerševan in Andronja, 2017, str. 164), je bistveno, da upravičenec postopek sploh prične. V tem smislu pa se glede nekaterih skupin prebivalstva komuniciranje prava socialne varnosti lahko zaplete tudi pri uporabi splošnega pogovornega sloven­ skega jezika v postopku. Na podlagi 62. člena ZUP se upravni posto­ pek namreč vodi v slovenskem jeziku, z izjemami za območja občin z več uradnimi jeziki. Če vloga ni vložena v uradnem jeziku, organ rav­ na tako, kot je predpisano za nepopolno oziroma pomanjkljivo vlogo, medtem ko imajo stranke in udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, ali pa ga ne morejo uporabljati zaradi invali­ dnosti, pravico do tolmača, kar jih je organ dolžan opozoriti. 21 https://e-uprava.gov.si/podrocja/vloge/vloga.html?id=4045&lang=si 28 Slovenščina 2.0, 2025 (2) | Razprave 5 Sklep Pregled temeljnih predpisov s področja socialnega varstva je pokazal, da te zaznamujejo jezikovne (npr. uporaba zelo specifične pravne ter­ minologije) in strukture prvine (npr. razpršenost pravnih pravil med predpise različnih pravnih področij, razpršenost med različnimi ravn­ mi pravnega urejanja in vzajemno sklicevanje), zaradi katerih je lahko komunikacija prava, posledično pa možnost pravnega varstva oziro­ ma učinkovitega uresničevanja pravic in obveznosti otežena. Uporaba jezika je podobna strokovnim besedilom in se zaradi pravne narave socialnih pravic približuje nekaterim najbolj kompleksnim področjem človekovega delovanja, čeprav je področje socialnega varstva lahko za prebivalce enako pomembno kot jezikovno in strukturno mnogo bolj dostopna pravna področja. Spoznavni pravni viri, npr. priročniki ali vo­ dniki, spletne strani države, predpise do neke mere (jezikovno) pribli­ žajo uporabniku, vendar pogosto uporabljajo zakonski jezik, ne da bi tega presegli z zadostno uporabo primerov oziroma eksemplifikativ­ nim »normiranjem« ali npr. z opisovanjem. Pričakovali bi, da bo izvršna veja oblasti jezik v spoznavnih pravnih virih in obrazcih, npr. enotna vloga za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, pomembneje prilagaja­ la prava neukim strankam. To je vendarle osrednji namen spoznavnih pravnih virov in predpisanih vlog. Povprečnemu uporabniku, predvsem pa predstavnikom ranljivih skupin prebivalstva, je namreč nelegitimno pripisati odgovornost za odsotnost predznanja in poznavanja metod in načel, ki olajšujejo funkcionalno razumevanje normativnih pravnih aktov in njihovo utemeljevanje (gl. Pavčnik, 2022, str. 98–100). Sta­ lišče je seveda v neskladju s pravno fikcijo, da posamezniki poznajo pravo oziroma da nepoznavanje prava škoduje (ignorantia iuris nocet), vendar pa to ne sme pomeniti nezmožnosti učinkovitega pravnega varstva. Izziv nepoznavanja ali nerazumevanja pravnih norm je pra­ viloma presežen v socialnem upravnem postopku, in sicer v skladu z načelom pomoči prava neuki stranki v postopku, a vendar se mora postopek na pobudo stranke šele pričeti. Jasno je, da je normiranje v predpisih zavezano abstraktnosti in da kompleksnih družbenih raz­ merij ni moč normirati jezikovno in strukturno preprosto, vendarle pa mora uporaba jezika, ki je razumljiv povprečnemu naslovniku pravne 29 Jezikovna (ne)dostopnost pravic iz sistema socialnega varstva norme, predstavljati osrednje vodilo pravnega urejanja. Pri tem lahko le empirična analiza (npr. eksperiment, intervju, opazovanje) drugih ved razkrije, kako in če sploh jezikovne in strukturne prvine predpisov in (ne)prilagojenost spoznavnih pravnih virov, vključno z razvijajočimi se orodji generativne umetne inteligence, vplivajo na nedostopnost pravic iz javnih sredstev za različne vrste upravičencev (npr. glede na izobrazbo, etnično pripadnost, spol, starost, okolje, iz katerega pri­ hajajo). Lahko, da ti izzivi, npr. zaradi splošne razširjenosti temeljnih informacij o socialni pomoči in drugih pravicah v družbi ali neki sku­ pnosti, sploh niso tako pereči. Enako velja za (ne)prilagojenost in (ne) razumevanje ter potrebo po spremembi obrazcev in navodil. V vsakem primeru pa bi izvršna veja oblasti, ki bo kot osrednja predlagateljica le stežka presegla jezikovne in strukturne zagate področnih predpisov, lahko npr. vzpostavila spletišče, podobno Na sodišču,22 ki na uporab­ niku prijazen način ponuja didaktično podprte splošne informacije za udeležence v sodnih postopkih, in v vseh besedilih oziroma virih, ki niso predpisi, krepila predvsem zavest upravičencev o odgovornosti uradne osebe, nuditi pomoč v postopku. Zahvala Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega projekta J5­50169 Jezi­ kovna dostopnost pravic socialnega varstva v Sloveniji, ki ga financi­ ra Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS). Literatura Bagari, S., & Strban, G. (2019). Podobnosti in razlike med upravnimi in soci­ alnimi zadevami. Pravosodni bilten, 40(1), 9–24. Bubnov Škoberne, A. (1997). Pravica do socialne varnosti. Pravnik, 52(1–3), 61–82. Fajfar, T. (2017). Terminologija v Evropski Uniji. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Jemec Tomazin, M., Škrubej, K., & Strban, G. (2019). Med jasnostjo in ne­ določenostjo. Beseda urednikov. V M. Jemec Tomazin, K. Škrubej & G. 22 https://nasodiscu.si/ 30 Slovenščina 2.0, 2025 (2) | Razprave Strban (ur.), Med jasnostjo in nedoločenostjo. Pravna terminologija v zgo­ dovini, teoriji in praksi (str. 5–19). Ljubljana: GV Založba. Kerševan, E., & Andronja, V. (2018). Upravno procesno pravo. Upravni posto­ pek in upravni spor. Ljubljana: GV Založba. MDDSZ, Mesečno poročilo o socialnih transferjih. Februar 2023. Pavčnik, M. (2020). Teorija prava. Prispevek k razumevanju prava. Ljubljana: GV Založba. Pavčnik, M. (2019a). Jezikovnost prava. V M. Jemec Tomazin, K. Škrubej & G. Strban (ur.), Med jasnostjo in nedoločenostjo. Pravna terminologija v zgodovini, teoriji in praksi (str. 87–110). Ljubljana: GV Založba. Pavčnik, M. (2019b). Argumentacija v pravu. Ljubljana: GV Založba. Pieters, D. (2006). Social Security: An Introduction to the Basic Principles. Kluwer Law International. Pravni terminološki slovar. (2018). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Strban, G. (2010). Socialno varstvo. V A. Bubnov Škoberne & G. Strban (ur.), Pravo socialne varnosti (str. 363–387). Ljubljana: GV Založba. Strban, G. (2019). Terminološke zagate pri vsebinskem razlikovanju izrazov v pravu socialne varnosti. V M. Jemec Tomazin, K. Škrubej & G. Strban (ur.), Med jasnostjo in nedoločenostjo. Pravna terminologija v zgodovini, teoriji in praksi (str. 211–246). Ljubljana: GV Založba. Strban, G., & Mišič, L. (2022). Pravno oblikovanje socialne države. V E. Kor­ pič­Horvat idr. (ur.), Socialna država in revščina (str.190–2017). Mari­ bor: Univerzitetna založba Univerze v Mariboru. Škrubej, K. (2019). Slovenska pravna terminologija pred dobo modernih ko­ difikacij in spremembe v 19. stoletju. V M. Jemec Tomazin, K. Škrubej & G. Strban (ur.), Med jasnostjo in nedoločenostjo. Pravna terminologija v zgodovini, teoriji in praksi (str. 25–85). Ljubljana: GV Založba. 31 Jezikovna (ne)dostopnost pravic iz sistema socialnega varstva Linguistic (in)accessibility of social assistance Social assistance is intended to prevent and alleviate poverty and social exclu- sion. It functions as a subsidiary safety net in relation to the rights provided under the system of social insurance. Social assistance rights – which include monetary assistance, as well as social services – are frequently claimed by vulnerable population groups. Members of these groups, such as the elderly, the long-term unemployed, or low-skilled workers, are often more exposed to the risks of poverty and social exclusion due to personal circumstances or oth- er factors. Despite their vital societal role, social assistance rights are not nec- essarily effectively accessible or communicated through the legal provisions themselves. The legal norms governing them are characterized by the use of domain-specific legal language, which, more than in some other areas of law, departs significantly from everyday spoken language and thus hinders func- tional understanding. Consequently, particular importance must be placed on interpretive legal resources, such as handbooks and official government web- sites. However, state authorities do not always adjust the legal or statutory language in materials intended to inform individuals of their rights and obliga- tions – such as the standard application form for claiming rights from public funds or the application for extraordinary financial social assistance – to the needs of legally untrained recipients or users. This can further limit access to legal protection. Keywords: social security, social assistance, financial social assistance, legal language, statutory language, linguistic accessibility, legal awareness, legally untrained party