Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 283 Adel im „langen“ 18. Jahrhundert, ur. Gabriele Haug-Moritz, Hans Peter Hye, Marlies Raffl er, Dunaj: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissen- schaften, 2009, 324 strani (Zentraleuropa Studien 14). Čeprav je od izida zbornika Adel im „langen“ 18. Jahrhundert, ki so ga uredili Gabriela Haug-Moritz, Hans Peter Hye in Marlies Raffl er, minilo že ve č kot 10 let, in bi se moglo zdeti, da je pisanje recenzije po tako dolgem obdobju od izida nepotrebno, le-temu ni tako. Še ve č: časovna razdalja nas zavezuje, da še enkrat premislimo predstavljene prispevke (pri čujo či zbornik jih prinaša petnajst), ter jih umestimo v širši kontekst zgodovine plemstva kot se je razvilo v prvih letih 21. stoletja, ko je zgodovina plemstva 18. stoletja za čela prihajati v ospredje. Kot pomembna se nam tu ne kažejo npr. dela Ronalda G. Ascha, ki se teme plemstva loteva s kulturno-zgodovinskih pozicij, ali pa na primer v kontekstu Habsburške monarhije relevantnih del Andreasa Pe čarja, ki se je ukvarjal s plemiško kulturo v obdobju Karla VI, oz. Williama D. Godseya, ki se je ukvarjal predvsem s plemst- vom med 1750 in 1850. Zbornik velja brati skupaj npr. tudi z zbornikoma, ki sta ju uredila Ivo Cerman in Luboš Velek: Adelige Ausbildung. Die Herausforderung der Aufklärung und die Folgen, München 2006; ista, Adel und Wirtschaft. Leben- sunterhalt der Adeligen in der Moderne, München 2009, ali pa zbornikom, ki ga je Velek uredil s Tatjano Tönsmeyer: Adel und Politik in der Habsburgermonarchie und den Nachbarländern zwischen Absolutismus und Demokratie, München 2011. Še novejši je npr. leta 2015 izdani zbornik Adel im 18. Jahrhundert. Umrisse ei- ner sozialen Gruppe in der Krise, ur. Gerhard Ammerer, Martin Scheutz, Dunaj, Innsbruck, ki se neposredno navezuje na tematiko plemstva v 18. stoletju. Med slovenskimi zgodovinarji velja omeniti raziskovalne prispevke Mihe Preinfalka, ki se osredoto ča na pomen in vlogo plemstva v 19. stoletju. Bolj kot na zgoraj predstavljena dela, pa se je ve čina avtorjev prispevkov v zborniku oprla na knjigo Grete Klingenstein Der Aufstieg des Hauses Kaunitz. Studien zur Herkunft und Bildung des Staatskanzlers Wenzel Anton, Göttingen 1975, o vzponu rodbine Kaunitz, in še posebej njenega najbolj znanega predstavnika kan- clerja Wenzla Antona. V tem delu Klingenstein z mešanico socialne in intelektualne zgodovine pokaže na vzgojne vzorce v katere je bil Kaunitz umeš čen, in tudi širši pomen okolice v kateri se je izoblikoval. To so tudi osnovna vodila ve čine avtorjev, ki jim nekateri dodajo še š čepec kulturne zgodovine. Osrednje metodološki pristop zbornika je mikrozgodovinska perspektiva, ki vklju čuje analize primerov dolo čenih Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 284 oseb oz. družin, pri čemer je zaobjeto tako visoko kot nizko plemstvo, novo in staro. Osrednje vprašanje, ki ga zbornik odpira je vloga in pomen plemi ča v 18. stoletju, ko se mora slednji defi nirati v odnosu do konkurentov, ki jih predstavljajo meš čani (tretji stan), uradniki, pa tudi novega plemstva, ter hkrati defi nirati lastno vlogo v spreminjajo či se monarhiji, z ustvarjanjem državljanov, novimi popleme- nitenji, ki so prizadela stare plemstvo, ter hkratnim odmikom od deželne zavesti k panmonarhi čni pripadnosti. Ve čina predstavljenih študij se ukvarja s temam in osebami iz habsburških dežel in Ogrske, dva prispevka se ukvarjata s plemstvom izven Habsburške monarhije (Velika Britanija (Škotska), Lippe). Vprašanje, ki se kot rde ča nit vle če skozi celoten zbornik je vprašanje samo- defi nicije in (samo)reprezentacije plemstva. Kar nekaj prispevkov se tega loti preko vprašanja vzgoje: Teodora Shek Brnardi ć v svojem prispevku analizira vzgojne koncepte grofa Franza Josepha Kinskýa, predvsem kot jih je predstavil v svojem delu Über die Hofmeister, kjer meša nasvete in lastne spomine na vzgojo. Vzgoja naj poteka predvsem na osnovi »nravi, ustave in okoliš čin v deželi kjer posameznik živi« (62). Kinský s tem zavrne golo preslikavo tedaj modnih francoskih vzgojnih sistemov, in poizkuša šolanje prilagoditi okoliš činam – tako propagira u čenje češčine med plemstvom na Češkem. Vse to seveda odpira vprašanje kaj je plemi č, kaj ga defi nira: Wenzel Kaunitz je bolj kot dednemu položaju zaupal talentu in vzgoji, saj naslovi, redi in bogastvo ne zagotavljajo uspeha. Franz A.J. Szabo se v svojem prispevku loti pogleda kanclerja na pomen vzgoje »novih državljanov«, kjer vedno ve čji vpliv pridobiva projekt izgradnje države: pa naj bo to preko vzgoje (Maria Terezija ni zastonj izgovorila misli: »die Schule ist allzeit ein Politicum« (64)), uradniških položajev, novih poplemnitenj ali uvajanja panmonarhi čnega patriotizma. Razprava Olge Khavanove opisuje vzgojo v plemiški družini Károlyi, ki je iskala ravnovesje med služenjem Monarhiji in stanovskimi privilegiji ogrskega plemstva na periferiji. Antal Károlyi je izkoristil zanj ugoden politi čni položaj in poskrbel, da se je njegov sin József izobraževal v nekaterih pomembnejših vzgojnih ustanovah (There- sianum v ogrskem V acu, ki je bil pandan bolj pomembni dunajski šoli). Poznan pa nam je tudi njegov kurikulum: 8-letni »Pepi« pozna zgodovino Biblije, krš čansko doktrino, kronologijo, latinš čino, geografi jo in politi čni sistem Ogrske (78). Vse tisto, kar bo v življenju najbolj potreboval. Malo starejši József se je po koncu šolanja podal na Grand Tour, ki pa je potekal po Ogrski – da le najbolje spozna prostor in obi čaje dežele, kjer bo živel. Vzgoje pa je bilo deležno tudi najvišje plemstvo v Monarhiji: le-to se ni u čilo v navadnih šolah, ampak so zanje pripravili posebne plemiške u čbenike, kakršne je imel tudi Karl VI., s čimer se ukvarja Janos Kalmár, čigar naslov prispevka lepo odraža idejo v katero so se cesarji vpisovali: »Ahnen als V orbilder«. Karlovo vzgojo temelji predvsem na dediš čini v katero se vpisuje (in svetu, ki mu bo vladal). Znanja pa se mu ne podaja kronološko, ampak preko vrlin, ki so zanj temeljne, in predvsem preko primerov njegovih predhodnikov na tem visokem položaju. S tem vidimo, da je bila nekoliko prilagojena tradiciji kraljevih zrcal zanimiva tudi v 18. stoletju. Vzgoja pa ni bila vedno zgolj formalna. Življenjski nasveti, uvajanje v delovanje dvorskega protokola, na čin vedenja, so teme vademecuma, ki ga je Friederich August Harrach napisal svojemu mlajšemu bratu Ferdinandu Bonaventuri v francoš čini. Elisabeth Garms Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 285 se tako loti vprašanja mentalitete, karierne strategije, pa tudi družinske intimnost, in seveda tistega klju čnega: kateri položaj na dvoru izbrati? Medtem ko se ve čina prispevkov ukvarja s prikazom plemi čev, ki so se obrnili k vzgoji in šolanju, se prispevek Ines Peper in Thomasa Wallniga ukvarja z Johannom Benediktom Gentilottijem, nižjim plemi čem iz Trenta, in izobražencem iz Strasburga Johannom Christopherjem Bartensteinom, ki sta se potegovala za delo na Dunaju, ter svoj socialni vzpon dolgujeta predvsem izobrazbi. Nov položaj pa vpliva na vedenje obeh: Bartenstein, ki je predno se je za čel potegovati za položaj dvornega knjižni čarja veliko pisem izmenjal z razli čnimi intelektualci, predvsem mavrinci, se je ob trenutku, ko se mu je ponudila nova služba spremenil svoj krog druženja, in se usmeril predvsem na vpeljevanje v dvorno družbo, kar je privedlo do poroke in poplemenitenja. Vse to še enkrat pokaže, da so mreženje, patronat, vzgoja, kariera klju čne to čke, ki vplivajo na vzpon posameznika. Da pa je v časih najbolj pomemben predvsem močen patron, vidimo na primeru Alberta Saškega, ki ga predstavi Krisztina Kulcsár. Ko se je znašel v Habsburški monarhiji je zanj poskrbela osebno Marija Terezija, ter ustanovila čisto posebno položaj, ki ga je zasedel: Staathalter Ogrske. S prepletom družinske biografi je, družinske strategije in procesom izgradnje države se ukvarjata prispevka Williama D. Godseya in Hamisha Scotta. Scott je osredoto čen na škotsko rodbino Mansfi ld, ki je svojo priložnost v »združeni« V eliki Britaniji našla preko ukvarjanja s pravom, kar je omogo čilo premik rodbine iz perife- rije v središ če (London). Glavni tvorec uspeha je bil William Murray, ki je poskrbel tudi za vzpon ne čaka v diplomatski službi, kar mu je na koncu prineslo tudi položaj na Dunaju. Scott s svojim prispevkom pokaže na pomen širših sorodstvenih vezi, ki so imele pogosto ve čji vpliv kot vez o če-sin. Z družinsko biografi jo se ukvarja tudi Godsey, le-da prikaz družine intelektualcev Pergen odstopa od uveljavljenih na čel. Svojo mo č so Pergni pridobili kot profesorji in rektorji univerze, tako pravne kot medicinske, kar jim je prineslo poplemenitenje in po časen premik iz geadelten burgertum v ständische Adel, ter na koncu tudi položaj policijskega ministra, ki ga je zasedel Johann Anton von Pergen. Polje, ki je v zborniku še najmanj prikazano, ob plemiškem ukvarjanju z last- nimi imetjem in posestvi, je udejstvovanje v politiki, predvsem tisti stanovski. To vrzel zapolni prispevek Petra Ma ťe, ki se ukvarja z zgornjeavstrijskimi deželnimi zbori v obdobju Karla VI. Za izhodiš če si zastavi vprašanje kdo so bili člani stanov, če na njih pogledamo širše kot zgolj skozi formalno-pravno defi nicijo. V besedilu pokaže, da sodelovanje v delu deželnega zbora ni bilo nekaj povsem obi čajnega in samoumevnega, tega pa niso pogojevali zgolj stroški, saj je bila še najmanjša udeležba med višjim plemstvom, medtem ko so bili na primer vitezi bolj prisotni (223). Še najve č članov pa se je zbralo ob volitvah in dednem poklonu leta 1732 (220), kar še najbolje pokaže plemiško mentaliteto, ter tiste simbolne to čke in trenutke, ki so bili dojeti kot pomembni. Druga čno politiko so zastopali milanski patriciji, ki so v okvir Habsburške monarhije prišli v za četku 18. stoletja. Iz prispevka Carla Capre lahko razberemo, da se je mo č in vpliv patricijev, kljub dolo čenim reformam in poskusom reform, tako s strani Monarhije kot tudi znotraj patricijskih vrst, ohranil tudi v prvi polovici 19. stoletja. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 286 Kaj pomeni dolgo 18. stoletje, ki se nahaja v naslovu zbornika, v njem ne izvemo. Z izjemo prispevka Carla Capre, ki se ukvarja s patriciatom v Milanu, se ve čina ostalih prispevkov zaklju či v letih pred 1800. Ve čina prispevkov se zaklju či »prehitro«, tako da bralec lahko hitro dobi vtis, da prva leta 19. stoletja prinašajo nekakšen prelom, in da je mo č koncept »dolgega« 18. stoletja povle či zgolj v drugo polovico 17. stoletja. »Dolgo« 18. stoletje se iz epistemološkega koncepta spremni v modno frazo s katero se želi zabrisati ostra omejitev na dolo čene letnice, a hkrati z njim uredniki ne povedo ni česar novega. Pomanjkljivost zbornika je tudi razmeroma medel uvodnik, ki ne ponudi teoretsko-metodološke strukture zbornika, njegove usmeritve, konceptualizacije tako širokega pojma kot je plemstvo, ampak zgolj na kratko uvede prispevke in ponudi njihov povzetek. Raznovrstni prispevki tako niso adekvatno povezani, prostor uvodnika pa bi bil lahko izkoriš čen za pretres nekaterih pojmov, ki se pojavljajo skozi celoten zbornik, kot so npr. vzgoja (formalna in predvsem »neformalna«), kariera in karierne strategije, ohranjanje statusa, samoosmišljanje, ki se nam kaže skozi razli čno gradivo… . Prav tako bi v uvodniku veljalo opozoriti na nekatera odprta vprašanja kot je na primer odnos plemstva in nacionalne države, pa tudi plemiški odnos do meš čanov in uradnikov, tako v oziru na spremenjene družbeni položaj obeh, kot tudi na številna poplemenitenja slednjih, ki so bili pogosto nagrajeni tudi z novimi častnimi redi. Tehni čna slabost zbornika je tudi ta, da nikjer niso predstavljeni avtorji razprav, prav tako ne izvemo s katerih institucij prihajajo. Kot pa zbornik lepo pokaže se socialni red ni porušil, in da na vprašanje »Was sollte der Adel jetzt tun?«, ki si ga je leta 1793 zastavil detmoldski superintedant Johann Ludwig Ewald, s katerim se v svojem prispevku ukvarja Harm Klueting (19–30), ni enozna čnega odgovora. Razvidno je, da se je plemstvo zavedalo, da poreklo ne zadostuje, in da se je potrebno prilagoditi času, prostoru in navadam v katerih živimo, če parafraziramo grofa Franza Josepha Kinskýa. Ne smemo pa popolnoma verjeti, da so se plemi či podredili Kaunitzevi ideji o tem, da štejejo zgolj: »zasluge, služenje in domoljubje« (259). Še kako so poizkušali uveljaviti tudi nek nasproten koncept plemstva, kot je bil državni, o čemer pa v zborniku ne izvemo preve č. Zbornik ponuja nastavke za nadaljnjo razširitev zastavljenih problemskih sk- lopov, ter možnost prenosa nekaterih vprašanj v druga okolja, kar bi bilo predvsem koristno za prostor Notranje Avstrije, ki v zborniku ni neposredno obdelan. Ob- delano je predvsem polje izobraževanja, manj pa možnosti ukvarjanja s plemiško posestjo, ki je bila za plemi če poglavitni vir bogastva. Deluje kot da le-ta ne bi ponujala dodatnih možnosti za napredovanje in razvoj. Ve č pozornosti bi veljalo nameniti tudi nižjemu plemstvu, ki ni moglo ra čunati na delo na dvoru in ostale prestižne funkcije. Namre č tudi preprosto ena čenje plemi č=stanovski odbornik ni vedno resni čno, kar lepo prikaže Petr Ma ťa v svojem prispevku. To se še toliko bolj pokaže v 19. stoletju, ko se na prej omenjeno vprašanje »Was sollte der Adel jetzt tun?« ponudijo številni odgovori. Vsekakor pa je zbornik s svojim širokim metodološkim in teoretskim pristopom, ki vklju čuje preplet idejne socialna in kul- turna zgodovine, odli čno izhodiš če za raziskovanje plemstva in dolgega 18. stoletja. Sašo Jerše, Filip Draženovi ć