recenzija
Gregor Tome (1994), Profano. Ljubljana: Kr+. 220 str.
Gregorja Tomca poznamo zlasti kot enega
tistih sociologov mlade generacije, ki je svoja
akademska zanimanja vseskozi povezoval in
prepletal s sodobno kulturno prakso, imenova-
no tudi rock and roll. Kot besedilopisec sku-
pine Pankrti je to prakso tudi živel. Tako je
Tome na neki način slovenski ekvivalent tiste-
mu, kar so npr. Simon Frith, Dick Hebdige in
Mike Brake v Veliki Britaniji in Joe Carducci
v Ameriki. Prav slednji je, podobno kot Tome
pri nas, na prelomu sedemdesetih v osemdese-
ta tesno sodeloval z najvidnejšimi ameriškimi
hardcore zasedbami (Black Flag, Minutemen
itn., torej krog okoli založbe SST), v drugi po-
lovici osemdesetih paje razvijal svojo akadem-
sko kariero univerzitetnega profesorja ter leta
1990 izdal knjigo Rock and tke Pop Narcotic, v
kateri ponuja zanimivo branje zgodovine ročka
skozi določeno sociološko perspektivo. Car-
ducci se nekoliko razlikuje od "angleško raz-
mišljujočih" Fritha, ki je ostal nekako najbolj
zvest klasični sociološki analizi, in Brakea, ki
je - morda prav zato, ker je tudi socialni dela-
vec - bolj vezan na nekatere poglede, ki jih po-
znamo iz študij družbene patologije. Hebdige,
po drugi strani, se je naslonil na francosko
tradicijo semiologije, utemeljeno zlasti v delih
Rolanda Barthesa. Vsem navedenim je skup-
no, da so se lotevali fenomena sodobnih
"urbanih Subkultur" "od znotraj", kot simpa-
tizerji, tudi protagonisti. Frith ima menda še
vedno svoj stolpec o glasbi v enem od britan-
skih dnevnikov, tudi Tome še občasno objavi
kakšno opazko o aktualnem glasbenem doga-
janju. Ni naključje, da vse naštete teoretike v
svojih delih citira tudi Tome.
Razlika, ki jo hočemo s tem predstaviti in
postaviti v razmerju s prejšnjimi generacijami
družboslovcev, ki so se prav tako na različne
načine lotevali različnih pojavnih oblik t. i. po-
pularne glasbe in množične kulture, naj bi bila
prav v tej "udeleženosti" analitikov v dano kul-
turno dogajanje. Obravnavane kulturne oblike
so bile in so še za naštete teoretike "samo-
umevne", nekako vseobsegajoče, v njih so se
socializirali in inkulturirali, ko so bile že
vzpostavljene. Vsi našteti so namreč rojeni v
povojnih letih. Predvidevamo torej, da so jim
kulturni kodi, simboli omenjenih kulturnih ob-
lik bližji, bolj razumljivi, pravzaprav "notranji".
Po drugi strani se namreč spomnimo vrste
teoretikov neke druge, prejšnje generacije, ki
so se bolj ali manj naklonjeno lotevali analiz in
razlag sodobnih oblik kulture. Tu sta najprej
razmeroma naklonjeni Benjamin in nenak-
lonjeni Adorno, pa seveda razvpiti Roszak, ki
je tudi skoval termin "kontrakultura". Vendar
ostaja po branju njegove knjige s tem naslo-
vom, ki je izšla ob koncu šestdesetih, kljub vsej
njegovi naklonjenosti do takratnega dogajanja
občutek, da so njegove analize zgrešene, da
preprosto ni "razumel", kaj bi naj novo kultur-
no dogajanje pomenilo. Zdi se, da bi lahko v
Dimitriju Ruplu našli naš ekvivalent omenje-
nim avtorjem. Ne zgolj zato, ker jih je Rupel
veliko citiral, temveč zlasti zato, ker je prav
tako poskušal vzpostavili naklonjen odnos do
sodobnih tendenc na slovenski glasbeni in nas-
ploh mladi kulturni sceni. Vendar je tudi
Rupel vsaj deloma predstavnik neke druge,
vmesne generacije.
Dimitrija Rupla ne omenjamo kar tako.
Nabsezadnje je bil eden prvih, ki so se naslan-
jali na delo Alfreda Schutza ter Bergerja in
Luckmanna. In to potem, ko se je naveličal
prebijati se skozi gostobesednost, a hkrati spo-
ročilno siromašnost poplave levičarskih piscev
s konca šestdesetih. Njegove zveze s Tomcem
so prav tako tesne, vendar jih sedaj pustimo ob
strani. Pozorni bomo ostali le na zadnjo zvezo,
na imena Schutz, Berger in Luckmann ter tudi
G. I I. Mead.
Gregor Tome je doslej ponudil že kar nekaj
prispevkov, v katerih se je na zanimive načine
loteval omenjenih vprašanj, torej načinov so-
ciološke analize živih, tekočih kulturnih praks.
Zadnje obsežno delo v tem nizu je knjiga
Druga Slovenija, ki ima neposredno zvezo vsaj
z enim, in to sklepnim segmentom Tomčeve
najnovejše knjige z naslovom Profano.
Gre pravzaprav za predelano in dopolnjeno
inačico Tomčevega doktorata, ki ga je z
349
RECENZIJA
naslovom Narava družbenega življenja s poseb-
nim ozirom na kulturno ustvarjalnost in mladin-
ske subkulture zagovarjal pred kakšnim letom.
Podnaslov knjige Profano je bolj neposreden:
"Kultura v modernem svetu". Vendar seveda
naslov ni slepilo ali naključno izbran. Tome
namreč v uvodu poudarjeno izpostavlja posvet-
nost, laičnost današnjega sveta, saj pravi, da
"šele sprijaznjenje s profanostjo sveta omo-
goča polno doživljanje življenja na kontinuumu
med kulturo in ustvarjalnostjo, tradicijo skup-
nosti in inovacijo osebe" (str. 9). In dodaja
nekaj, kar bi prav lahko bil moto knjige, v tem
citatu pa je v bistvu sežeta tudi celotna Tomče-
va sociološka analiza iz prvega dela knjige:
"Da bi lahko živel človeka vredno življenje, se
moram najprej odreči (religiozni) ideologiji, ki
me zmanjšuje, vzpostaviti jasne meje do ilu-
zornega drugega ter na ta način konstituirati
samega sebe iz sebe" {ibid.). Nietzsche in G.
11. Mead z roko v roki?
Seveda bi lahko Tomcu "očitali" evropo-
centrizem, česar pa niti ne zanika. Ukvarja se
pač z "afirmacijo modernega doživljanja sveta"
(ibid.), in to - kot pokaže v nadaljevanju - doži-
vljanja sveta, kot ga je razvijal človek v Evropi
od renesanse do danes. S tega vidika bi lahko
celo pritrdili Tomčevi tezi o določeni profa-
nosti našega vsakdanjega življenja, čeprav ne-
kateri indici spet kažejo, da je posvetnost,
osvobojenost od ideologij le "pobožna želja".
Vendar se pomen naslova knjige s tem še ne
izčфa. Tome se č še večkrat vrne k tem vpra-
šanjem, tudi, recimo, ko govori o "naravnem",
"družbenem" in "nadnaravnem" (str. 35).
Tomčeva knjiga se, podobno kot disertaci-
ja, ki ji je bila za osnovo, razsloji v dva dela.
Prvi, akademsko-teoretičen, je prepričljivejši,
pravzaprav izredno zanimiv in privlačen. V
njem Tome na podlagi - kot sam pravi in kar je
precej očitno - interdisciplinarnega sociološke-
ga pristopa vzpostavlja odnos do človeka.
Discipline, na katere se eksplicitno naslanja,
so zgodovina (zlasti Braudel in deloma Tenen-
ti), kulturologija (od Benjamina in Adorna do
Barthesa, Brakea, Fritha in drugih že omenje-
nih) in socialna psihologija (poosebljena v G.
H. Meadu, naslonjena tudi na Webra). Pri-
pomnili bi lahko, da nam - kljub občasnemu
naslanjanju na Lévi-Straussa in še koga - manj-
kajo celoviteje zastavljeni antropološki vidiki.
ki bi gotovo obogatili in dopolnili nakazano in-
terdisciplinarnost.
Mogoče moramo poudariti Tomčevo vztra-
janje pri tem, da svojega pristopa nikakor ne
pojmuje kot "postsociološkega", ne gre mu
torej za ukinjanje ali za preseganje sociologije,
temveč za njeno dopolnjevanja, izpopolnjeva-
nje, moderniziranje (str. 10). To Tomčevo po-
udarjanje postane razumljivo ob njegovi anali-
zi sodobnih tendenc v okviru kulture, tendenc,
ki jih je v disertaciji poskušal opredeliti kot
"moderna" (in v tem kontekstu "postmoder-
na" kot nadaljevanje in hkratno zanikanje ter
nadgrajevanje prejšnje) in "sodobna kultura"
(o čemer smo govorili že na drugem mestu: v
nizu prispevkov o subkulturah danes). Tokrat
pa se je - po našem mnenju tudi bolj dorečeno
in smiselno - odločil za distinkcijo med moder-
nizmom in moderno umetnostjo (glej zlasti str.
91, 97,108).
Nakazano analizo pa je - in to je po našem
mnenju največji in najpomembnejši Tomčev
prispevek v tej knjigi - utemeljil na razvijanju
zanimivega pojmovanja "sociološke osebe",
pretežno, čeprav ne nekritično, povzetega po
G. II. Meadu. Pred tem je opravil pregledno
kritično analizo nekaterih tendenc v družbo-
slovju in s suverenimi izpeljavami opozoril na
njihove slabosti ter izpostavil njihove predno-
sti. Tako pravi, da "v sociologiji prevladuje
kulturocentrično videnje človeka namesto an-
tropocentričnega. Kulturocentrično videnje
ponuja sliko človeka, ki ga družba drži za vrat:
v središču je kultura, okoli katere krožijo raz-
lične agregacije (ljudi), ki jih nadzorujejo za-
koni družbenega nadzora. Na drugi strani an-
tropocentrični pogled ponuja podobo človeka,
ki je, vede ali nevede, ustvarjalec družbenega
življenja. V središču je oseba, ki zaznava druge
in drugo s sebi lastnimi značilnostmi 'jaza' in s
sebi lastnim razumevanjem kulturne dedi-
ščine" (str. 29). Skratka, družbena realnost je
osebno konstruirana, pravi Tome in s tem na
svojevrsten način povzema in dopolnjuje po-
jem "družbena konstrukcija realnosti" Berger-
ja in Luckmanna.
Tome torej v prvem delu knjige (z nad-
naslovom "Pojmi") predstavi zanimivo in
prepričljivo inačico "sodobne ali moderne
sociologije". Pričakovali bi, da bo po drugem
delu (z naslovom "Pojavi"), v katerem opravi
350
TOM C, PROFANO
deskriptivno-interpretativen povzetek zgodo-
vine evropske kulture (vsaj) od renesanse do
danes, v tretjem delu ("Problemi") povezal na-
kazano matrico ali sociološki zorni kot z dano
materijo, torej z moderno kulturo. Vendar
tega ne stori oz. ne izpelje dovolj prepričljivo
in dorečeno. Če v drugem delu, ko povzema
posamezne ključne točke evropske kulturne
zgodovine, še spretno in prepričljivo uporablja
matrico notranjega dialoga osebe (torej "jaza"
z "menoj"), pa se tretji del izteče v zgolj de-
skriptivno predstavljanje nekaterih dogajanj v
slovenskem političnem in kulturnem prostoru.
Pri tem so nekatere Tomčeve trditve vpra-
šljive. Recimo te, da se je pri nas konec se-
demdesetih "v središčih številnih slovenskih
mest pojavila prva celovita mladinska sub-
kultura (punk kot hkrati relevanten estetski in
socialni pojav)" (str. 177). Kolikor vemo, ni
nobene relevantne raziskave, ki bi potrdila kaj
takega, tako da lahko postavimo enakovredno
in podobno samovoljno trditev, da je pred tem
v slovenskem prostoru obstojala najmanj še
ena celovita mladinska subkultura, utemeljena
na dediščini ameriške hipijevske kulture iz
šestdesetih. Navsezadnje je njen "proizvod"
tudi Radio Študent, v sedemdesetih pa je v
tem okviru v Sloveniji obstajalo kar nekaj t. i.
"alternativnih družbenih skupin". A tovrstna
izvajanja seveda presegajo okvir tega zapisa.
Če sklenemo: kljub nekaterim (mogoče
tudi obrobnim, da ne rečemo malenkostnim)
kritičnim opazkam in pomislekom lahko Tom-
čevo knjigo pojmujemo kot zrelo delo enega
vidnejših slovenskih mladih sociologov, ki je
ponudil posrečeno videnje (interdisciplinarno
zastavljene) sodobne oz, moderne sociologije,
hkrati pa ostal dovzeten za vso večplastnost
sodobne kulture,
Milko Poštrak
351