1
SPOMLADANSKA
SKUPŠClNA
ZŠJ
LJUBLJANSKIH
VISOKOŠOLSKIH
ZAVODOV
14. aprila je bila v pmstorih KA-ZINE pomladanska skupščina Iju-bljanskih študentov. Poleg delega-tov so bili prisotni kot gostje prof. Roman MOF%TC — rektor ljubljan-ske univerze, tovariš Etio GRGIC — tajnik univerze, tovariš Mar-ko MEDVED — sekretar Zš vi-sbkošolskfh zavodov v Maribora; tav. Marin GEŠKOVIČ — predstav-nik CO ZŠJ.
Dnevni red skupščine je bil do kaj pester. Poleg poročila o delu univerzitetnega odbora ZŠJ je ob-ravnaval tudi predlog zakona o vi-sokem šolstvu ter osnutek novega statuta ZšJ.
rDiskusija o delu univerzitetnega odbora ni stekla. Ne zaradi izredno uspešnega in zadovoljivega dela te-ga organa, ampak najbrž prav na-sprotno: UO je ostal pri starem na-činu dela — forumskem, zaprtem, oddaljenem od mnogih drugih res-ničnih potreb in problemov član-stva.
O predlogu zakona o visokem šol-stvu je podal stališča študijske ko misije ZŠJ tov. Mlakar. Skupščina se je strinjala, da je osnutek zakona iri bodoči zakon o visokem šolstvu velik prispevek k prizadevanjem za racionalizacijo in intenzifikacijo visokošolskega študija. Zakon bo do-kbnčno postavil univerzo v takšen položaj do družbe, da bo njena vlo-ga in naloga dokončno definirana. V- veliki meri ta dokument zaostru-je pogoje dela pedagoško-znanstve-nega osebja visokošolskih ustanov kakor tudi zaostruje vse druge de-javnosti visokošolskih delavcev in študentov. Razprava študentov se je omejila predvsem na poglavje o Studiju, študentih in upravljanju vi-sokošolskih zavodov. Nedvomno bo maksimirana tendenska obremeni-tev študentov pripomogla k inten-zivnejšemu in načrtnejšemu delu, istočasno pa se bodo morali šttiden-tje samostojncje vključiti v študij. Pozdravljamo novost v osnutku za-kona, ki določa, da se na visako-Solski zavod lahko vpiše samo tisti, ki je z uspehom končal ustrezmo srednjo šolo.
Velik prispevek k prizadevanju za intenzifikacijo študija je tudi dolo-čilo, ki pravi da se študent enkrat med študijem lahko ponovno vpiše v isti semester oz. letnik istega viso-košolskega zavoda.
Kar zadeva pravice in dolžnostl študentov pri delu in samoupravl na univerzi, prinaša osnutek zakona nekatere novosti in spremembe, s katerimi se skupščina strinja, veli-ko večino teh določb za zavrača.
O osnutku novega zakona o viso-kem šolstvu sta govorila tudi rektor ljubljanske univerze dr. Modic in glavni tajnik univerze Edo Grgič. Rektor univerze je pojasnil, da se je oafiutek zakona pripravljal že več let in da bo dokončno razčistil vse nejasnosti okoli univerze in do-končno upravičii vlogo univerze kot najvišje vzgojno-znanstvene ustano ve družbe. Tov. rektor je načelno omenil, da se posebna skupina na univerzi ukvarja tudi z določili, ki zajemajo delo in življenje na iini-verzi in je predlagal, da se vnesejo študent&ke pripombe na osnutek za-kona v pripombe univerze, da se oboje pripombe uskladijo ter da na-stopamo pred zakonodajno skupšči-ho   kot   enotna   skupina.
Razprava o osnutku navega sta-tuta ZŠJ je pokazala, da najbrž ne-katere osnovne dileine sploh niso bile reševane. Zveza študentov Ju-gosiavije naj bi bila po novem sta-tutu predvsem družbenopolitična organizacija. Pri tem pa se še ve-dno nismo izrekli tudi o tako ime-novanem sindikalizmu in o ostalih interesnih področjih študentske mla-dine. Skupščina je pooblastila de-legate VIII. kongresa ZŠJ, da temu organu prezentirajo pripombe, ki so se nanašale na vsebino iri fot-mu]acijo osnutka statuta. Poleg te-ga je skupščina pooblastila posebno komisijo, ki bo sestavila sklepe, katere naj potrdi naslednji pleniim UO   ZSJ.
Ijubljana, 29. IV. 1968 Letnik XVI številka 19
NAJ
ŽIVITA
DELOVMI
DAN IN
PRAZNIK MLAJ
Jean Paui Sartre — inteivju za Tribuno berite na 12. stnmi
Razbitje \\i()!
V okviru akcije »razbijte NATO«, ki je bila sprejeta na kongresu v Zahodnem Berlinu (februarja), so na Kurfiirsten<iammu ustanovili »mednarodni akcijski center proti NATO«. Ta center vo-di svet, v katerem je po en Francoz, Etiopec, Perzijec dr. Bachman Nirumand in član SDS. Glavna naloga biltena, ki ga izdaja inštitut, je raz-krinkavanje oseb, kampanja krinkavanje oseb, kampanj tn programov tega pakta. So-delavci sveta so tudi pisatelj H. P. Enzensberger in Erich Frid kakor tudi komponist Henze.
Demonstracije proti
atenskemu režizmu
Prejšnji teden so bile v ZRN v številnih mestih de-monstracije proti diktaturi v Grčiji. Organizirala sta jih Nemška sindikalna zveza in del grških sezonskih delav-cev. Najbolj prominentna u-deleženca demonstracij sta bila Andreas Papandreu in Melina   Mercouri.
Tudi v Egiptu
Od 26. februarja do 16. marca so bile zaprte vse e-giptovske visoke šole. Ta u-krep je bil sprejet po štu-dentovskih zborovanjih, ki so bila 24. in 25. februarja. Studentje in delavci so pro-testirali proti premilim ob-sodbam egiptovskih oficirjev, ki so bili odgovorni za po-raz v juniju 1967. Razen tega so študentje zahtevali svobo-do mnenja in tiska ter par-Iamenta, ki bi bil resnično reprezentativen. Zahtevali so ge, naj se policijske sile u-maknejo z univerze.
PRINCIP
RAZREDNEGA
IZVORA
V CSSR so ta teden do končno ukinili t. im. princip razrednega izvora, po kate-rem so sprejemali mladino v srednje in visoke šole. Prej so namreč otroci »bur-žoaznega izvora« imeli skoraj neverjetne in nepremostlji-ve težave pri vpisovanju na šole druge in tretje stopnje in tudi potem med študijem. (Med potomce buržoazije so na češkem prištevali tudi otroke predvojnih uradnikov, izobražencev ipd. in tem so največkrat kar preprečili §o lanje.)
Podoben (krivičen) princip §e velja v ostalih državah vzhodnega  bloka.
Protestno pismo Dimitriju Ruplu
Kaj praviš, Dimitrij?
»Študentje so mimo našega zborovanja hodili v menzo, da zaužijejo svoj revolu-cionarni obrok v obliki tolikanj potrebnih kalorij.«
Oh, in ti bodo zavzeli vodilna mesta v naši   družbi ...
Kaj  ugotavljaš,   Dimitrij?
»Študentje smo se najbrž odrekli svo-je moči, svojega razuma. Sami želodci so nas še, prebavni sokovi in sline.«
Oh, kam so padli ti študentje.
česa ne bo več, Dimitrij?
»Revolucij ne bo več, povejmo to na glas in nehajmo se trapiti s politizacijo študentov.«
Ob.,  to  je  žalosno,  Dimitrij.
In  kako   se počutite  Dimitrij?
»Ko smo končali zborovanje, smo se ti« sti, ki smo nastopili na stopnicah, poču-tili kot slamnati vojaki.«
Moje sožalje, Dimitrij!
Cigavi vojaki, Dimitrij?
**?????????????????
Zakaj naj bi protestirali?
Saj nas naši izvoljenj predstavniki v sunanji politiki kar najbolje zastopajo.
Zakaj ne bi priredili raje žalno kome-moracijo, da počastimo spomin padlega revolucionarja, čigar ideje so bile tudi naše?
Na zborovanju bi se počutil kot slam-nat  protestnik.
Na komemoraciji pa bi se zamislil ob tvojih besedah. Ko bi Akademski pevski prišla bo ...«, pa bi začutil, da sem z njim xbor Toneta Tomšiča zapel »Pomlad že tudi jaz nekaj izgubil, nekaj nenadomest-ljivega.
Študentje so pokazali svojim poveljni-kom svojo moč in svoj razum, (čeprav tega mogoče niso vsi storili zavestno.) Ti pa so se zato pocutili kot slamnati vojaki.
Nič več slamnatega aktivizma, Dimitrij.
To je začetefc revolucije, Dimitrij. Sic! Božidar Lakota
Odprto pismo
uredništvu
študentskega
lista
Tribuna
članek je lahko tendenciozen in samo tendenciozen. To mu zagotavlja eksistenco v našem kultumern prostoru in izven njega. Seveda pa ne pomeni tendenca toidi tega, da članek vsebuje kakršenkoli koncept. Zelo jasno se pokaže takšno sklepanje, če je govora o metodi deziluzije vsega v nekem prostoru, kar ni identično tej me-todi. Pri nas je to metoda OHO.
Tovariš Iztok Geister v svoji oceni (morda bolje poročilu) o novi slovenski reviji za literaturo in umetnost iz|javlja, »da je težava v tem, da -se kakovost in izvirnost (ki ju obljublja uredništvo nove revije — op. pdsca), kot jo razumemo, ne pojavlja kot taka, ampak ju je treba šele določiti. Namreč, ali more nekdo,, ki je zunaj različnih tokov, ki je tako rekoč brez koncepta, sploh zagotoviti obljublje-no kakovost in izvirnost, ali more taisti sploh uresničiti  svoja načela?«
Iz tega sledi po preprostem sklepanju:
—  da sta kakovost in izvirnost last samo enega miselnega toka  (v našem primeru metode   OHO)
—  da tisti, ki je izven    metode    (OHO), splofa  ni  zmožen  producirati  nekaj,   kar bi bilo kakovostno in izvirno.
Pisec poročila o reviji Objave Lsvaja. nadalje:
a)   da bo  revija domena  »zlate  sredine« slovenskega ustvarjanja;
b)   da  bo   revija  tekste  manifestirala in se ne bo v njih manifestirala-za-sebe;
c)  posledica a) in b) je, da bo revija ves čas nerazvita in medla,
d)  (generalno) da razjedajo revijo Objave že v prvi števflki »bolezni«, ki so značilne za »slovenske revialno-publicistične razme-re«.
Clanek s tako tendenco objavi pač lah-ko samo časopis, ki v isti številki objavi
stran poučnega branja (konkretno stran 17 v številki 17), ki je v miselnem toku in s tem tudi izvimo in kakovostno.
Slovensko kulturno dogajanje je meto-da OHO po svojih predstavnikih opisova-la vedno kot zmes slaboumja in dekaden-ce, torej kot nekaj, kar je NEKRITIČNE-GA  pomilovanja   vredno.
Mislim pa, da kljub vsemu povedanemu in tistemu, ki je zaradi pomanjkanja pro-stora ostalo zamolčano, ni treba žaliti Ijudi, ki so žrtvovali za revijo več kot samo entuziazem s stavkom, polnim pleh-ke ironije: »Občudovanja vreden je edinole pogum.   Bravo.«
Takšen stavek lahko zapiše le nekdo, ki si je zagotovil eksistenco pri slovenskem časopisu in slovenski reviji, kjer mu je na voljo poleg metode (naj bo kakršnakoli) in entuziazma tudi DENAR.
Kolikor mojega odprtega pisma ne bo-ste objavili, bo to še eo dokaz za neza-dostnost neke metode na eni in neureje-nih razmer v vašem listu na drugi strani.
Denis Poniž
ZBOROVANJE V NASELJU
Ruplov retorični vzklik »KOMU smo govorili« načenja vprašanje solidarnostnih zborovanj samo z ene strani: ko bi se vprašal, »ZAKAJ smo govorili«, bi se zna-šel bliže jedru stvari. Naša solidarnostna zborovanja so ponavljanje uradnih stališč, so morda najbolj udobna in najbolj varna oblika družbenega angažmaja: govorimo, kar je že znano, vse je skrbno organizira-no — o taki manifestaciji lahko pišejo novinarji na pamet. Udeležba je skromna ali pa napol obvezna, na koncu se odpoš-ljje   nekaj   solidarnostnih   brzojavk.
Zakaj potem take manifestacije, polne načelnih izjav? Zakaj govoriti s a m o o stvareh, ki so daleč stran in do katerih pride naša še tako iskrena beseda suha in votla? Poudarjama besedo »samo«. Ta-ka zborovanja niso noben protest, tudi ne protest duha, so res samo igrica, namiš-ljeni boj, varno sprenevedanje.
Tistih nekaj izjav, ki jih v Kozakovem »Kongresu« spregovori Damjan o Sartru in Domenachu, pa velja še enkrat pre-brati.
A. Berger
Mednarodni študentski seminar — Ljubljana 1968
Podpisani udeleženci mednarodnega štu-dentskega seminarja ljubljanske univerze ugotavljajo ob poizkusu uboja Rudija Dutschkeja naslednje:
Dogodke v Zvezni republiki Nemčiji imamo za primer reakciomarnih, avtorita-tivnih tendenc, ki danes nastopajo v mno gih deželah sveta.
Prav zato pa poizkusa uboja Rudija Dutschkeja ne razumemo kot osamljeiio in nerazumljivo dejanje skrajneža — tako ga pojasnjujejo uradne izjave in forami v Zvezni republiki Nemčiji — pač pa kot neizogibno posledico celotnega razvoja v Zvezni  republiki  Nemčiji.
Sistematično hujskanje protd študen-tom in predvsem zioper izpostavljeno nem-ško študentsko levico, ki je bilo delo Springerjevega tiska, pozivanje berlinske-ga senata na upor prebivalstva, ki je pri-peljalo celo do zahteve po samoobraču-navanju, vse to je simptomatično za si-stem, ki zavira vsak poizkus spreminjanja oblastne strukture, z brutalnim nasiljem.
Obsojamo poizkus uboja Rudija Du-tschkeja in politiko, ki ga je omogodila, obemem pa se solidariziramo s protestom zahodnanemških   študentov.
Pismo je podpisalo 22 udeležen-cev seminarja.
DIALOG Mll)
KRISTJANOM
IN
ATEISTOM
K temu pisanju sta me spodbudila olanka, objavljena v zadnjih dveh števil-kah Tribune. Verjefcno bo vsakdo takoj ve-del, da mislirn s tem najprej odtamek »Za-to nisem kristijan« iz Russelove knjige »Za-kaj nisem krištjan«, nato pa nekakšen od-govor oziroina zavimitev Russelovega pisa-nja — članek »Zato sem kristijan«, ki ga je v zadnji številki objavil M. Belčič. Prav-zapra^ me je bolj spodbudil drugi članek, kajti z Russelovim se več ali manj stri-njjam, dasiravno so nekateri Belčičevi ugo-vori zanimivi in celo opravičljivi. Spodbu-dil pa me je predvsem s koncem svo-jega olanka, kjer predlaga dialog med ver-niki in ateisti, a v isti sapi moanost tega dialoga že negira.
V prvem odstavku pravi Russel, »da verske zapavedi izhajajo ia časov, ko so bili ljudje krutejši kot danes ...« Ta tirdi-tev izpod peresa človeka, ki je napisal kmjigo »Pamet in atomska vojma«, mora marsikoga presenetiti. Vsekakor se stri-njsim s tem, da se čas nastanka krščanske in še nekaterih religij z današnjiim časom ne da primerjatd po krutosti. Toda to bolj v škodo sedanjosti kakor preteklosti. Mi-slkn, da je bila druga svetovna vojina do-sti boij okmibna kot katerakoli vojna Sta-rega veka, in to najbrž ne zato, ker so v njej sodelovali manj krati Ijiudje. Isto laih-ko trdimo tiudi za vietmamsko vojno, v ka-teri se uporabijajo sredstva masovnega umičevanja, kljub vsem komivencijam in sporazumom.
Russed primerja Kristusa s Sokratam, kair je najbrž res nekoliko zgrešeno, kajti Sokrat je bil modirijan — filozof, medtem ko je bil Kristus mdstik in po vsej verjet-nosti psiiiopat. Zato ima BeKJič prav, ko pravi, da Russel ponareja resnico, ko po-ružuje Kristusa na ndvo ideologa. Kristus je bil mistik, podobein Mohamedu, in to najbrž zaradi svoje posebne psdhičme stiruk-toure. Znano je narareč, da se veiiko znan-stvenikov strinija s tem, da je bil Kristus psdhopat, da je doždvljal halucinacije, da je šlo pri njem mogoče celo za izmemično osebnost kot pri nekaterih medijih, in da je kot večima medijev inael tudi veliko spo-sobnost sugestije. To pa zopet govori v prid Russelu in o Kristusovi zamer-ljivosti in grožnjam z večno kazni-jo. Jasno je, da je Kristus moral zameriti onim, ki niso verjeli v nijegov nauk, saj je kot psiihopat bii najbrž sam prepričan vanj. Zato lahko Kristusove grožrnje z več-ruo kaznijo razumemo tudi s tega stališča, ne da bi bdtlo treba Kristusa zato sjpreme-niti v ideologa.
Do istdih ugotovitev glede pekla in večne kasna pa pridemo, 5e gledaino na problem večne kaani in sainega boga s skoraj čisto redigioznega stališča in pri tem nekoliko premislimo božja dejainja. Kako se s tein, da je bog neskončno iismiljen (kar nas uiči Cerkev) sklada to, da so nekateri Ijuid-je že a priori obsogeni na pekel in da jili na večmo kazen obsoja tudi Kristus? To, da so a priori obsajeni, je jasno, kajti Cerkev uiči tudi, da brez vednosti boga niti las ne pade s človeške glave, da se to-rej ne zgodd nič, kar bi ne bilo po božji volji. Da se to zgodi po božji volji, je lo-gično, kajti bog je absolutno in to, kar se zgodi z njegovo vednostjo, se zgodi po nje-govi volji in tako se zgodi po njegovi vo-Iji vse, kar se zgodi, ker se vse zgodi z nijegovo vednostjo. A že saino dejstvo, da
je bog ustvarU pekel, govori o tem, da je bog obsodil človeštvo, in kje je potem nje-gova  neskončna  usmiljenost  in   ljubezen?
Gremo pa lahko še naprej Bog je po religiji pojmovan kot nekaj absolutnega, od česar je vse odvisno in čemur je vse za-vezano. Naproti bogu je vse, kar nj bog, v manijvrednem položaju, je pravzaprav zani-kanje boga — absolutnega, ker samo ni absolutjno. Bog pa je ustvaril človeka po svoji podobi, s čimer je verjetno mišljeno to, da mu je vdihnil duha in ga tako dvig-nil nad ostalo stvarstvo, recimo živald, ki samo so in nič več. Toda bog je temu člo-veku prepovedal jesti z nekega drevesa. Postavii mu je omejitve, kajti brez teh ome jitev bi bil človek absolutao — bi bil enak bogu. Ker pa je človek ustvarjen po božji podobi, je nujoo, da hoče postati absolut-no, se pravi, da noče biti canejen, noče biti nesvoboden, in da kljmb temu je s pre-povedanega drevesa. Bog pa ga sedaj pah-ne v pekel, ki ga je že prej v ta namem pripravil. Bog je pri tem, da je oloveka ustvaril po svoji podobi, vedel, da bo člo-vek hotel postati absalutno tn zato je že vnaprej pripravil pekel, kar je še en do-kaz (če ostajamo v okviru religioznih sta-lišč), da je bog čtoveka vnaprej obsodil na večno kazen in da torej z njegovo usmi-ljen,ostj;o nekaj ni v redu. Lahko pridemo celo do groteskne podobe in misli, da ga je ustvaril samo zato, da bi ga lahko pah-nil v pekel in se naslajal nad njegovimi mukami.
S tem smo iz same religije prišla na isto stališče kot Russel, ki razpravlja o Kristusovem karakterju, kar je, zaradi že amenjenih razlogov, vseeno nekoliko problematično. Kajti nihče ne more trditi, da je bil Kristus, če je sploh bil, čisto nor-malen navaden olovek in da je njegov na-uk ratsuinska bvorba — ideologija.
Omenil bi samo to, da Ressel govori, kako se Cerkev bori proti kontroli rojstev. To je pri religioznih ljudeh res dostikrat pripelijalo do velikih družin in potem do revščine in raznih zablod, kot so krvo-skrunstvo, kraje itd. Pri tem se človeku zopet vsili nekoliko obrekovalska misel, da s to antikontracepcijsko propagando reiigija samo potrjuje boga in njegovo usmiljenost na ta način, da posredno sili ljudi v greih.
Na začetku svotjega članka Belčič pou-dari, da se mu zdi potrebno predstaviti mnenje povprečn^a kristjana ali pa mne-nje »človeka z malo več kritičnega duha«. Ta samooznačitev je vsekakor zaniiniva.
Nato polemizira z Russelom n^a podro<5-ju evangelijev in pravi, da RusseJ namer-no ignorira bistvo evangelija s tem, da iz-bira vsa mesta, ki govorijo o peklu. »Bist-vo evangelija pa je agape, ljubezenska služba bližnjemu,« pravi Belčič tn pou-dari še: »Prav pri Kristutu najdemo pra-vo razmerje med ljuibeznijo (dobrota) in pravičnostjo (odpuščamje),« kar pa se mi zdi nekoliko za lase privlečeno. Res je si-cer, da Cerkev in evangeliji veliko govorijo o ljubezni in odpiiščainju, toda tudi Kristu-sovih groženj z večno kaznijo ne moremo kar odmisliti. Kristus je rekel: »Vi kače — in kačja zalega! Kako boste uibežali ob-sodbi na pekel?« (Mislim, da je tukaj jas-no povedano, da možnosti ni.) Ali pa: »Kdo pa govori zoper Svetega duha, temu ne bo odpuščeno niti na tem niti na anem svetu.« (To sta sicer Russelova citata evan-gelija, ki pa sta najbrž vseeno pravilna.) Govorjenje o večni kazni in joku in stoku in škripaniju z zabmi se pač ne sklada z govorjenjem o Ijubezni (ljubezen pomeni žrtvovanje, odpuščanje in dobroto) in pra-vičnosti. Ceprav je res, da se pojem kazni s pojmom pravičnosti še da uskladiti.
Tu gre torej — če že ne za drugo — vsaj za nesjporazum v evangelijih, torej v razlaganju Kristusovib dejamj tn besed. Toda evangelij je tisto, na kar vsak vernik prisega in čemur je absolutno zavezan.
Belčič omeni tudi razna sodobna pokon-cilska gibanja v Cerkvi, ki jih Russel od-pravi le z nasprotovanjem Cerkve proti kontroli rojstev, pri tem pa menda pozab-lja na to, da je Cerkev na te spremembe prisiljena, saj je komčno jasno, da v da-našnjem času ne more vzdrževati vseh sta-lišč, ki so bila sveta že v Srednjem veku. Toda vse to je le prilagajanje in čim se re-ligija kot absolutna vera v nekaj absolut-nega, nadzemeljskega, mora prilagajati zerneljsktm razmeram, je s tem že marsi-kaj povedano o njej sami. In ito poveda-no na način, ki religiji bolj škoduje kakor koristi, seveda glede na to, da je religija vera v boga, ne pa ideolc^ija.
Veliko napako pa napravl Belčič na koncu svojega članka, ko najprej pravi: «...kar samo potrjuje, kako daleč je Rus-sel od kakršnegakoli razumevanja Ijudi z druigačnim nazorom in prepričanjem. Pra-vi še, da je razumevanje drugih velik mo-ralni korak, ki je v prid medsebojnemu spoznavanju in spoštovanju, in da »pri Rus-selu pa zasledimo ravno nasprotno — ihta-vost in diskvalifikacijo vseh in vsega, kar ni po njegoveim«. To veže na Russelovo mnenje o religiji — zsmaju, ki ga je treba
(Nadaljevanje na 3. strani)
OSTAL BO LE ZAKON?
Pred nami je osnutek zakona o viso kem šolstvu, ki nosi sicer datum 29. 3., vendar ga je bila javnost dobila prvič 10. aprila. Z aprilom se razprava konča.
Vse torej kaže na kratko zgodovino tega dokumenta. Pa ni tako. Za redkoka-teri zakonski osnutek je bilo izgubljenih toliko besed (in časa) kot ravno za tega, ki ga obravnavamo.
Prvič se je posebna sedemnajstčlanska komisija skupščine SRS za proučitev vi-sokega šolstva v Sloveniji, ki je predlaga-telj osnutka, sestala že 15. 12. 1965. Do imenovanja same komisije je prišlo na osnovi spoznanja, da glede na novo usta-vo prilagojenih statutov visokošolskih za-vodov ne velja scela potrditi, pač pa, da je pametno priliko izkoristiti za temeljit pretres razmer v slovenskem visokošol-skem sistemu. Od dotedanjih številnili prenagljenih posegov v organizacijo viso-kega šolstva je ostala vrsta nedosledno izpeljanih rešitev, ki so pričele ogrožati enotnost sistema. To novo konstituiranje sistema pa je bila osnovna naloga omenje-ne komisije. Dejstvo, da je komisija iste-ga izvora kot gospodarska reforma, je od vsega začetka pogojevalo osnovni pri-stop in zahtevalo mnogo kompleksnejšo obravnavo kot zgolj proučitev predlaganih statutov.
V skoraj treh letih je komisija pretre-sala ogromen seznam vprašanj in obde-lala nekaj tisoč strani gradiva. Med dru-gim je pretresla mrežo višjih šol, predla-gala in izpeljala vse razprave o potrebno-sti nekaterih od njih. Višja gospodinjska šola, višja lesna šola in višja stomatolo-ška šola so bile v tem času odpravljene. Do danes je ostala aktualna polemika, ki jo je začela komisija — višje šole naj ne bodo obvezane za znanstveno-raziskovalno delo. Komisija je skušala spraviti v re-alna razmerja dotlej pretirano poudarja-nje direktnega vpliva prakse na ustanav-Ijanje visokošolskih zavodov. Obdelano je bilo kadrovsko vprašanje višjih in viso-kih šol in ocenjena perspektiva študentov na teh šolah. Z zainteresiranimi so bila izmenjana številna stališča o obsegu dela in organizacijskih vprašanjih akademij. Glede fakultet je bilo treba principialno rešiti cele komplekse dotlej malo dostop-nih vprašanj: ustreznost razmerja med pe-dagoško in znanstveno funkcijo fakultete, smiselnost oz. nesmiselnost »nedotaklji-ve« inverzije študija, diverzifikacije štu-dija, stopenjskega študija itd ... Na po-dročju znanstvenega prizadevanja je bilo treba definirati odnos med fakulteto in SAZU, znanstvenimi inštituti in drugimi raziskovalnimi orge.nizacijami.
Obdelan je bil še celoten kompleks študijskih programov in načrtov, posebej vprašanje dolžine študija in obremenitve študentov. Pomembna je obravnava vpra-šanj selekcije študentov: politika vpisa na visokošolske zavode, postopek vklju-čevanja novincev v visokošolski študij, vprašanje »osipanja« študentov, izredni študij in podiplomsko izobraževanje.
Proučene so bile vse organizacijske enote obstoječega visokošolskega sistema. Sporedno z diskusijo o novem zakonu o financiranju izobraževanja (1966) so bila obdelana vsa osnovna vprašanja ma-terialnega položaja visokega šolstva, uč-nega osebja in študentov.
Izbrana stališča komisije so prišla v javnost aprila 1967 pod nazivom »Sklepi skupščine SRS za nadaljnji razvoj viso-kega šolstva v SR Sloveniji«, ki so kom-petentna osnova  zakonskemu osnutku.
To mučno naštevanje ima en sam osnov-ni namen: spomniti bralca, kaj pravzaprav sploh pomeni zastaviti vprašanje ureditve visokega šolstva. To je zgradba, ki se zamaje scela, kjerkoli dregnete vanjo in s katero morda ravno zato delajo v ro-kavicah, kar bomo razbrali skozi osnutek zakona.
Še v uvodni obrazložitvi osnutka za-kona stoji, da je univerza obvezna skup-nost fakultet. Podoben zaključek sledi tu-di iz skupščinskih sklepov, kjer se sicer nedoločno govori o univerzi kot samo-upravni skupnosti fakultet. Neizpodbitno pa je, da v osnutku o obvezni skupnosti (3. člen) ni ne duha ne sluha. Velik korak naprej k organizirani univerzi je 71. člen, ki dodeljuje univerzitetnemu svetu zelo važne originalne kompetence, da daje ob-vezno soglasje (ali ne bi kar odločal?) o sistematizaciji fakultet (če seveda s se-stavljalcem zakona mislimo na eno in isto stvar — obseg in kvaliteta kadrovske za-sedbe), da daje soglasje na merila global-ne delitve dohodka in delitve osebnega dohodka (upamo, da nismo v zmoti, če pod tem razumemo enoten univerzitetni pravilnik o delitvi osebnega dohodka) in da daje obvezno soglasje (vsaj to, da se vendarle za korak približamo normalnim razmeram na univerzah v svetu) k izvo-litvam učiteljev in znanstvenih sodelavcev na fakultetah. Seveda bi bilo anahronistič-no, če bi univerzo ob vsem tem zadržali kot neobvezno druščino, ki zna postati še celo neprijetna.
Deseti člen osnutka, ki »osvobaja« višje šole znanstveno raziskovalnih obveznosti, je vzbudil hude proteste, posebej mari-borskih šol, ki to čutijo kot nasilno osi-romašenje. Vsekakor bi bilo zanimivo ve-deti, kdo bo skrbel za znanstveno poglab-ljanje na tistih področjih, kjer višje šole imamo, ker jih moramo imeti, pa tudi stroka je družbeno neobhodna, ni pa na tem področju visoke šole?
Po enajstem členu traja študij na fa-kulteti, visoki šoli in akademiji praviloma štiri leta. Poznamo vsaj šest reflektantov, ki bodo ta »praviloma« razumeli dovolj dobrohotno, da bodo predložili petletni študij. Zakonitosti svetovne univerzitetne prakse so pač dovolj očitne, da bi v za-kon, razen za medicinsko fakulteto, kjer je pridobivanje rutine med temeljnimi zahtevami, lahko postavili štiriletno ome-jitev trajanja študija. Zakaj bi po nepo-trebnem iz izobraževalne skupnosti ustvar-jali vsestransko borišče?
Trinajsti in štirinajsti člen govorita o podiplomskem študiju. Zelo utemeljena je zahteva, da se postrožijo kritreiji za organizacijo tretje stopnje študija. 2e z ozirom na skupščinske sklepe pa je ne-utemeljena nepreciznost pojmov v obeh členih: podiplomski študij ni samo tretja stopnja in tretja stopnja ni samo magi-sterij, magisterij pa ni istx> kot speciali-zacija, čeprav je specializacija tudi tretja stopnja študija; vse skupaj pa je poleg neobhodnega funkcionalnega in perma-nentnega izobraževanja podiplomski študij. Na srečo (ali pa po pomati) v poglavjti o financiranju (80. člen) med možnostmi samofinanciranja 12. in 13. člen nista našteta.
štirinajsti člen predpisuje maksimalno 30-urno študijsko obveznost za študente. Kaj vse je možno v teh. trideset teden-skih ur ob vsestranski dobri volji stla-čiti, bo pokazalo že prihodnje študijsko leto. Eno je gotovo — nobene omejitve nimajo haska, če niso povezane z resni-mi napori za modernizacijo študija.
Odslej naj bi učni načrt, učne progra-me in izpitni red dokončno predpisoval pedagoško-znanstveni svet. V dobri nadi smo, da bo ta sprememba ugodno vplivala na delovno disciplino pedagoškega osebja na nekaterih šolah.
Vprašanje je, kako smo sposobni razu-meti določilo 16. člena, ki obvezuje šole za organizacijo študijske prakse. Konec koncev bi bilo le prav, da to za štu-denta ne bi bil izgubljen čas.
19. člen bi moral biti določnejši! Kot smo nakazali že prej, bi sestavni del red-ne dejavnosti visokošolskega zavoda mo-ralo postati tudi funkcionalno in perma-nentno izobraževanje: odgovornosti šole pač ni konec (tega se zavedajo marsikje v svetu), ko študent z diplomo v roki za-pusti predavalnico.
25. člen govori o obveznem razpisu za vpis na visokošolski zavod. Kako neki je z obvezno prijavo, ki se je doslej prakticirala na univerzi?
29. člen govori o izrednem študiju. Pojmovno zmešnjavo okoli izrednih in neizrednih študentov, od katerih so eni študentje, drugi pa niso oz. imajo in ni-majo statusa študenta, bi preprosto odpra-vili, če bi govorih o rednih in izrednih študentih. (Tudi sam zakon govori o še enih, ki niso ne izredni niti redni, ne mo-rejo pa biti drugega kot študentje.)
V 29. členu piše: »S statutom visoko-šolskega zavoda se lahko izključi možnost vpisa izrednih študentov, če izredni štu-dij ni združljiv z naravo študija na tem visokošolskem zavodu.« Ali to pomeni, da vse ostale šole morajo obvezno razpi-sati izredni študij?
Pri 31. členu je ob starem določilu, da se na osnovi izrednih razlogov študent lahko ponovno vpiše v isti letnik oz. se-mester, ne da bi izgubil status študenta, postavljena varianta, po kateri bi bilo en-kratno ponavljanje letnika redna pravica vsakega študenta. Varianta je vsekakor realna in jo velja podpreti. (Ne glede na to pa je treba logično popraviti 35. člen!)
Vprašujemo se, zakaj bi moral študent, ki je sposoben vpisovati dve fakulteti oz. dva oddelka, biti na enem od njih vpisan kot izreden slušatelj. Nič se ne bo zakonu poznalo, če se to kot pogoj izpusti.
Končno veljavno je za vse univerzitetne učitelje vpeljan pogoj doktorata znanosti. Kot druga pomembna novost je vpeljana graduacija nazivov znanstvenih sodelavcev, ki jih naj podeljuje univerza.
Po novem bodo za napredovanje v vse nazive glasovali učitelji iz vseh nazivov (in ne kot doslej, ko so rednega profe-sorja volili le redni profesorji itd...).
Pri 45. členu nam ni povsem jasno, zakaj je zakon opustil vnaprejšnjo habi-litacijo v pedagoški naziv.
Novo je tudi to, da naj bi odslej bile obvezne ponovne volitve vsakih sedem let tudi za redne profesorje, ki jih do-slej na njihovih položajih ni nihče vzne-mirjal. Tudi poslej pa se njihova mesta ne bodo razpisovala, če so že prekoračili šestdeseto leto.
Pri asistentih se za tretjo izvolitev za-hteva magisterij. Vprašanje je le, kako bodo do njega prišli, če v večini strok ne bo organiziran?
Zanimivo je vprašanje učitelja, ki prl razpisu ni bil ponovno izvoljen. če se to zgodi direktorju ali računovodji, jima mo
rajo ponuditi drugo delovno mesto, 59 pa se to zgodi visokošolskemu učitelju, bo šest mesecev še »vlekel« plačo, potem pa konec. (Kot da bi bil svobodni umet-nik.)
Pomembna bi bila razprava o ustanav-ljanju zavodov, ki naj bodo sestavni del visokošolskega sistema. Medtem ko zakon govori, kdaj je treba šolo odpraviti, pa m postavljeno niti eno določilo, kdo in kdaj lahko zahteva ustanovitev oz. vključitev šole v visokošolski sistem. Vse je prepu-SČeno odločitvi zakonodajalca.
V    samoupravni   strukturi   se   opušča upravni   odbor;  ali to pomeni   okrepitev vloge dekanove upravne pisarne (s tajni-kom na čelu) — otem ni govora. Ni razlo-ga,   da   tudi   mandat   člana   fakultetnega sveta  ne   bi   trajal  štiri  leta   (kot  je  to pri univerzitetnemu svetu). V tem pritne« ru  velja samo  predvideti  poseben posto pek za volitve študentskih predstavnikov.
Studentje so zadržali pravico udeležbe v vseh samoupravnih organih, v katerih so bili (oz. bi lahko bili) doslej, zakonsko pa jim je zagotovljena tudi pravica sode-lovanja in omejenega odločanja v peda-goško-znanstvenih svetih.
Sedaj pa še tole: »Univerza ima lahko v svojem sestavu ... študentske domove in druge organizacijske enote za pomoč študentom« (68. člen). »Univerzitetni svet izvršuje ustanoviteljske pravice do zavo dov, katerih ustanovitelj je univerza.« (71. člen)« S statutom oziroma statutamo odločbo, s katero se ustanovi zavod... se lahko določi, da sodelujejo pri oprav-ljanju zadev posebnega družbenega pome-na tudi predstavniki ustanovitelja ter da imenuje direktorja takega zavoda ustano-vitelj.« Kaj, ko bi bili s temi določlli mišljeni tudi združeni študentski domovl in študentski servis za honorarne zapo-slitve in še kdo, ki mu sedaj ni jasna, pod čigavo streho je.
V  prehodnih določbah je najzanimivej-ši  rok,  v  katerem  morajo  učitelji  zado stiti novih zahtevam po strokovnosti. Ti-sti profesor, ki je dosegel 53 let (in takih je »po božji volji« nad 80 odst.), si lahko ob vsem zaostrovanju pogojev mirno od-dahne — njega prihodnjih sedemnajst let ne  bo  nihče vznemirjal. Med docenti pa ogromna   večina  že  danes  izpolnjuje  vse pogoje iz novega zakona. Za njih ostane perspektiva   torej   (na   žalost)   nespreme-njena.
Tisti, ki je imel priliko pregledati veS ogromen material, ki ga je v treh letih predelala komisija za proučitev visokega šolstva v SR Sloveniji, in tisti, ki je vsaj bežno zadel ob mednarodno diskusijo o osnovnih problemih modernega visokega šolstva, se bo strinjal z našim naslovom: od vsega bo ostal le zakon, in to zakon, ki konec koncev ni nič posebnega.
C. C.
(Nadaljevanje s strani 2)
uničiti in s tem uničiti tudi religiazne Iju-di. Na koncu Belčič pravi, da je Russelov članek »slaboumen« in da je Tribuna list študentcv in ne »hiralcev« (Russel—hira-lec). S tem zadnjih sbavkom svojega član-ka pa Belčič že sam razvrednoti in zanika svoj predlog za dialog med verniki in ate-isti, kajti z njim izrazi isto nestrpnost, kot jo sam pripisuje Russelu. Razlika je samo v tem, da on stori to čisto konkretno, medtem ko je Russelova podoba zmaja končno le samo metafora in nič več. Ln ravno ta žaljivi osebni napad na Russela in njegovo starost je problematičen, kajti vernik Beloič v Russelu vidi samo never-nika ali pa zaslepljenca, ne pa enakovred-nega sogovornika in človeka humanista, ki se bori za mir na svetu, ki je jasno po-kazal svoje nasprotovanje vojni v Vietnamu in nasilju sploh in s tem tudi pojkazal svojo ljubezen do bližnjega. Je pa še en problem, na katerega bi Belčič tudi morai računati. Russelov odlomek v Tribunl je bil izbran najbrž od prevajalca samega in ta je izbral pač tak odlomek, ki bi naj na kratko povedal nekaj velikega in zato je tekst izzvenel zelo propagandistično in na-padalno. Vprašanje pa je, kakšna je Rus-selova knjiga v celoti. Dvomim, da bi jo bilo možno tako lahko napadati in ovreči, kot to stori Belčič z objavljenim odlomkom.
Kolikor vem, so se v Tribuni že pojav-ljala zavzemanja za dialog med verniki in ateisti in, če se ne motim, s tem ni bil do sežen nek poseben uspeh. To se mi ne zdi čudno, kajti zahteval bi (tak dialog) veliko obojestransko strpnost in elastičnost. Vera in nevera v boga sta prepričanji in svoje korenine imata bolj v iracionalnem, neraz-ložljivim kot pa v racionalnem in raziožlji-vem. Dialog med enim in drugim prepri-čanjem, ki sta si povsem nasprotni in od katerih nobeno ni povsem razumske nara-ve, pa je skoraj nemogoč in vprašanje je, oe samo skcraj nemagoč.
Aton Peršak
PASIVNOST MLADIH PROTEST?
Ugotavljamo, da vedno več možnosti za sprostitev in pasivno zabavo, ki naj bi pomenila izrabo prostega časa, niso od-pravile tistih znakov pasivnosti pri mla-dem človeku in tiste inertnosti, za katero smo pogosto govorili, »da je posledica za-prtosti in slabih možnosti«, ki so nam da-ne. Mnogi menijo, da povečanje prostega časa sploh in zmanjšanje tistega dela dne-va, ki ga imenujemo »delovni dan« postav-Ija problem »pasivne zabave« v novo luč; to povečevanje časa »za zabavo«, ki teče vzporedno s funkcionalizacijo in avtoma-tizacijo, pomeni zmanjševanje časa, ko se je treba odpočiti in vedno večji in nara-ščajoči del dneva, ko smo spočiti, si ne želimo zabave in ne vemo, kam s seboj.
Mnogi, ki so komentirali pojav amster-damskih provosov, so menili, da je bil nena-den izbruh in revolt v Amsterdamu in okolici manifestacija tiste potrebe za pro-testom, ki se kaže povsod, kjer ni možno-sti kreativnega udejstvovanja in sodelova-nja. Toda lahko se zopet vprašamo, zakaj se drugje kaše protest v obliki čiste pasiv-nosti kot odmev na vedno večje možnosti po   sprostitvi   in   čisti   zabavi.
Nas seveda neposredno prizadeva pred-vsem problem naše družbe. Skoraj težko je utajiti dejstvo — tudi, če ga poizkuša-mo —, da le z povečevanjem možnosti pa-sivne zabave ne bomo rešili problema inertnosti in dolgočasja. čeprav naše vr-stice ostajajo pri vprašanju, pa se seveda le ne moremo ogniti znanemu dejstvu, da je le resnično ustvarjalno dejanje in pose-ganje v družbeni prostor tisti faktor, ki spreminja nevarno nakopičeno napetost v smotrno akcijo in v tisto,kar v aktivistič-nem jeziku radi imenujemo »konstruktiv-no poseganje v družbeno stvarnost«.
V okviru vprašanja, ki smo ga postavi-li tovarišu Vinku Skalarju, pa nas je za-nimalo predvsem njegovo razmišljanje o problemu pasivne zabave in aktivnega-ustvarjalnega udejstvovanja, obenem pa smo ga — kot že sami sebe, vprašali — kaj se skriva za pasivnostjo. — Protest?
Ne pomnim sestanka, namenjenega pro-blemom mladine, kjer ne bi bilo med drugim tudi govora o rekreaciji in porabi prostega časa. Mnogi menijo, da mladina danes nima dovolj priložnosti za izvenšol-ske aktivnosti, da se nima kam vključe-vati, da primanjkuje denarja, za to da bi različne organizacije in društva zaživela in mladino pritegnila. Večkrat slišimo očitke, da ni dovolj razumevanja za ustanavljanje
R A Z P I S
Upravni odbor Študentskega na-selja v Ljubljani razpisuje za delo v študentskem taboru v Arikaranu od 15. junija do 15. septembra 1968 naslednja  delovna mesta:
1.  UPRAVNIK   TABORA   —   reden študent ekonomske fakultete;
2.   RECEPTOR — reden študent z znanjem   dveh   svetovnih   jezikov;
3.  BLAGAJNIK    —    reden študent ekonomske   fakultete;
4.  3 GOSTINCE — redni študentje;
5.   EKONOM   KUHINJE  —    reden študent;
6.  HIŠNIK — reden študent tehni-ške fakultete.
Prednost pri izbiri imajo kandida-ti, ki obvladajo italijanski jezik in so že delali na podobnih delov-nih mestih ter tisti, ki so redni stanovalci   v   študentskem   naselju.
Ra pis velja 15 dni po oglasu v ča-sopisu   Tribuna.
UPRAVNI ODBOR
Študentskega naselja
LJUBLJANA
mladinskih klubov, da ni primernih pro-storov, skratka, da ni tega in onega, kar bi osvojilo mladino, da si ne bi iskala neprimernih zatočišč, kot so gostilne in kavarne.
Verjetno je v vseh teh kritikah in o-čitkih kanček resnice. Samo pomislimo, koliko denarja so pripravljeni žrtvovati za mladino ljudje, ki jo želijjo pritegniti (npr. duhovščina). Za to je brez dvorna po-treben denar. Zdi se mi pa, da ob vsem tem le vse preradi pozabljamo na celo vrsto dejavnikov, ki bi kljub finančnim sredstvom hromili našo mladino (in ne samo našo). V tuji literaturi lahko be-remo, da imajo na zahodu še večje te-žave. Postavljam vprašanje: Kdaj je imel mlad človek toliko priložnosti za lastno udejstvovanje, kot jih ima danes? Lahko se vključuje v različna športna društva, v družbeno-politične organizacije, neovi-rano lahko obiskuje filmske predstave, gledališča, koncerte. Prisostvuje lahko raz-nim zabavnim prireditvam. Na razpolago ima televizijo, radio in literaturo najraz-ličnejše zvrsti. Prej ima vsega preveč kot premalo. V isto vrsto bi postavil kopico dražljajev in možnosti, ki se vsak dan po-nujajo, npr. zanimiva potovanja v ino-zemstvo in po domovini itd. itd.
Ali ni prav v tem, v vseh teh mož-nostih in dražljajih, nekaj utrudljivega, nekaj, kar ovira sodobnega človeka v nje-govem poletu, torej tudi mladino? Otrok, ki je prenasičen z igračami, ne zna ceniti nobene. Med njimi si izbira najenostav-nejše in najmanj zahtevne. Mestni človek, ki je dan za dnem v napetosti, ki živi v obilici trušča, beži v naravo in v samo-to. Na poseben način se brani različnih vplivov, ki se mu vsiljujejo, ki ga sprav-ljajo iz ravnotežja. Beži, ker mu jem-ljejo notranji mir  in zadovoljstvo.
Zaradi prenasičenosti z obveznostmi na eni strani in možnostmi in dražljaji na dmgi bi tudi pri današnji mladini lahko govorili o neki vrsti obrambnega odziva-nja, ki se kaže v begu, in sicer v begu v pasivnost. Samo pomislimo, kako zelo popularno je zbiranje gramofonskih plošč, postajanje pred jouke-boxi, posedanje v kavarnah, obiskovanje kino predstav, na-vijanje pri različnih športnih prireditvah, posedanje pred televizorji, prebiranje manj  zahtevne  literature  ipd.
Vse te, dokaj popularne oblike udej-stvovanja mladih, imajo nekaj skupnega, ne zahtevajo napora, niti fizičnega niti psihičnega. V neki anketi so vprašali sku-pino mladih, če jih zanima šport. Velika večina je odgovorila, da so navdušeni nad njim. Svoje velike naklonjenosti pa niso mogli dokazati z aktivnim udejstvo-vanjem.
Prav gotovo je problem pasivizacije po-vezan z najrazličnejšimi resnicami o so-dobnem človeštvu in ne zadeva le mla-dino. Le da je pri mladini pasivnost, zdol-gočasenost in neustvarjalnost manj razum-ljiva kot pri odraslih. Pri mladini pri-čakujemd starejši prekipevajočo energijo, voljo po ustvarjalnosti in neomajno mla-do moč, ki bi spodbujala tudi starejše, že usihajoče sile. Za mladino je bila ved-no značilna velika aktivnost in revoluci-onarnost. Mladina je vedno presenečala starejše generacije z novimi idejami, z neprijetnimi kritikam in z nekonforcnisti-čnimi posegi v družbeno življenje.
Mlajši so običajno razburjali starejše s svojo borbenostjo in nepopustljivostjo. Prav gotovo je mnogo mladih, ki bi jih še lahko opisali z omenjenimi značilnost-mi. Istočasno pa ni dvoma, da je mnogo takšnih, ki bežijo v nedejavnost. Rekli boste, da je to tih protest. Mogoče. če je, zakaj si izbere mlad človek prav to obliko protesta? Na švedskem sem opa-zoval ekscentrično oblečene mladostnike z zdolgočasenimi obrazi in brezvoljnim vedenjem. Tujci smo jih ogledovali kot turistično zanimivost. Domačini jih niso jemali resno. Imel sem občutek, da njihov protest izveneva v prazno. Pasivnost ne ogroža okolice, zaradi česar se jo nemara tudi  laže  prezre.
Sprašujemo se, zakaj je tako in ne drugače. Obstaja mnogo »zatojev«, med katerimi omenjena prenasičenost ni na zadnjem mestu. Z željo, da bi v tej mno židnosti  dražljajev   »odjemalec«   le nekaj
odnesel, mu posredujemo »kulturne pro-izvode« na enostaven način, da se da vse čim hitreje prebaviti in da bi že zaradi preprostosti danega človek nekaj prebavil. Sodobni človek si enostavnost tudi želi. Mladi npr. radi berejo Zvitorepca, ker ne zahteva posebnega miselnega napora, ker poenostavlja zapletene življenjske res-nice, ker je zabaven. življenje je zaple-teno in v vsej tej zapletenosti si iščemo lahkih miselnih vsebin, ki nam pomagajo živeti.
Raznična komunikacijska sredstva po-spešujejo pasivnost, ker prinašajo vse na krožniku. Človeka miselno lenijo in mu dajejo varljiv občutek možnosti lastnega soodločanja. V svet lagodja in le fan-tazijske napetosti vlečejo tudi mladino, ki se prepušča kopici dražljajev, v sebi pa prav gotovo še bolj kot odrasli grenko občuti praznino varljivega zunanjega ble-ska.
Vračam se na v začetku omenjene tr-ditve, da mladi nimajo dovolj možnosti za
lastno udejstvovanje. Ponovno poudarjam, da to ni res. Mladina te možnosti ima, le da jih ne izkorišča.
Mladi, če čutite, da smo marsičesa kri-vi mi starejši, zakaj nam tega ne poveste na žgoč način, ki vznemirja, ki zbuja je-zo in protinapad? Želite dobro oprem-ljene prostore za svoja društva? Spomi-njam se nekega mladinskega kluba. Bil je dobro opremljen, imel je več prosto rov. Nekaj časa so v njih prirejali plese. Že po nekoliko mesecih so ostali v njih le polomljeni stoli in prazne steklenice. Občasno so se zatekali vanje zaljubljenci in skupinice tarokašev.
V zadnjem času smo pričeli spet bolj resno razmišljati o mladinskih klubih. Sprašujem se, kakšna oblika dela in kak-šna vsebina se bo v njih uveljavila? Ali morajo biti ti klubi res silno sodobno opremljeni? Ali ne bi bilo najbolj pri-merno, da mladim prepustimo urediti si prostore po svoje in jih opremiti tudi s slikami beatnikov, če jim je to pač všeč? Ali bodo mladi spet resignirano ugotavljali, da občina ne daje denarja in da zaradi tega ni mogoče delati na so doben način? Ali bomo starejši vsiljevali mladim dobronameme prostovoljce za kontrolo ali pa jim bomo znali prepustiti iniciativo in jim omogočili, da si bodo mentorje izbirali sami? Ali ne bi kazalo za nasvet vprašati strokovnjake in jih tudi   angažirati?
Menim, da mladina potrebuje mentor-je, ljudi, ki jih bo sama izbrala, ki bodo sodelovali z entuziazmom, ki pa bodo istočasno strokovno dovolj usposobljeni. Ljudi, ki bodo znali organizirati in us-merjati, ki pa bodo znali tudi prepuščati iniciativo mladini sami. Menite, da za kaj takega ni možnosti? Ustvarite te pogoje iz niča! Mladina je to vedno znala.
Povejte svoje zahteve glasno in po svo-je, povejte tako, da bomo slišali vsi, tudi tisti, ki vedno govorimo o skrbi za našo mladino, pa si to skrb hudo poenostav-ljeno  predstavljamo.
Vinko   Skalar
DANILO  CVETKOVIČ:   SRECA
(1. nagrada na X. mednarodni razsUvi študentske fotografije)
Hitrejše
reševanje
materialnih
problemov
študentov?
nih kategorij v primerjanih letih, tako da ne moremo govoriti o kakršnikoli sistema-tični skrbi za odpravo struikbuiralnih netso-raamerij.
V letu 1966 je bila sbruiktuTa prebival-stva (v odst.):
V šolskem letu 1967/68 je na visoko šolskih zavodih v Sloveniji vpisaniih 11.745 rednih študentov, od katerih približno ena tretjina prejema razme oblike »pomoči« družbe v demarju bodisi kat štipetndijo ali posojilo bodisi kot dotaciijo za brano in stanavanje v študentskeim damu ali kot papuste za vsakodnevno važnjo z vilaki alli avtobusi.
če bi spet poskusili orisati (kolikofcrat že?) materialni položaj študemtoiv in učem-cev, lahko vnaprej trdkno, da se bistveno ni spremenilo. To pomeni, da je število štipendij absolutno in procentualno še na-prej v upadanju in da je sredstev za štd-pendije in posojila še vedno pramalo, ali bolje — obstoječa sredstva so trošena ne-učinkovito in ekstenzivno, saj je v naši republiki najmanj šest načinov za prido-bitev štipemdije, da ostalih ofolik niti ne omenjamo.
če naredimo samo krr.tko primerjavo štipendiranja med šolskim letom 1966/67 in 1967/68, dobimo tole preglednico:
š. I. 1966/67 (nov. 66) š. 1. 1967/68 (nov. 67)
višje šole      2.814    660 23,4   3.013    403 13,4
visoke šole     329    105 31,9      392      99 25,2
umetniške
alkademije       284      57 20,1      271      52 19,2
fakultete       7.600 1.951 25,7   8.069 1.582 19,6
skupaj     11.027 2.733 25,1  11.745 2.136 18,2
V   eneim šolskem Ietu je torej števiio štijpendij padlo za 22,9 %, vendar pa se že nekaj  let pavprečna višina štipeindije ne-bistveno povečuje im je bila v novertibru 1967 24.800 S dinarjev. Takoj  lahko reče-mo, da dosegajo štipemdije ob takem pov-preoku   kamaj   poiovico   dejansikih   mini-malnih.   življenjsikih   stroškov.   Na   šestih višjih šolah, na štirih fakultetah in na eni umetniški akademiji je odstotek šitapendi-stov približno ali pa znatno pod 10 % od vseh redno vpisanih študentov. Na štirih šolah je tudi v absolutnein številu mamj kot deset štipendij. Jasno je, da študenti na teh šolah niso vsi nesposobni in da ne žive vsi v izobilju. še bolj plastično sliko nam dajo podatki o štipendijah v prvem letniku študija, kjer je odstotek štipendi-stov   le   9,7 %   od vseh  rednih  študeftitcvv prvega letinika (v odnosu do astalih ravmo obratno).   V  prviih   letnikih   visokošolskih zavodov je namreč 5.608 rednih štuiientav ali 47 % od vseh redno vpisanih, štipendi-stov pa le 543!  Iz tega sledi, da tak si-stem  štipemdiranja ne  ustreza, saj  samo še  poveouje   že   taiko   veliko   materialno selekcijo,  ki je  že kar  splošno priznana kot del selektivnih procesov v našem izo-braževalneim sistemu. Obenem pa to tudi pomeni,  da je treba s štipendijsko poli-tiko začeti na druglh osnovah iin v bist-vesno  spremenjemem nazoru  o  tej   obliki finansiranja študija posameznika.
Struktura dajalcev štipendije se je v zadnjem letu spremenila v korist republi-ških organov, zavodov in družbenih orga-nizacij, upadel pa je delež gospodarstva in občin. Kljuib nepopolniim podatkom (samo za fakultete) je delež gaspodanstva še vedno največji (52%, leta 1966 64%), delež republiških organov je 16 % in dru-gih 13 %. Delež družbenopolitičnih sfcup-nosti stagnira na 16 %. Padec števida šti-pendij v letošnjem letu moramo torej v veliki meri pripisati prav zmanijšanju obsega štipendiranja s strani gospodarskih organizacij.
V   regionalni  strukituri  študirajočih  ni nobenih spreaneimib.
Socialna straktura študecratov je v ne-sorazmerju s socialno strukturo prebival-stva po paklicniih skupinah. Iz nasledmje preglednice so razvidne sporednosti med študenti in štipendisti posameznilh social-
šolskem letu 1965/66
14,8        42,4          10,3         21,8         10,7
din v šolskem letu 1967/68 18,0        52,0           7,0         15,0           8,0
Pri tem je bilo sociaino poretfclo šitipen-cfetov v šolskem letu 1965/66 26,3         32,6         16,9         17,1           7,1
iin v š. 1.1967/68 (podatki tmivenze) 33,8         37,0          13^         13,4           2,6
Podatki dejansko sliko nekoliko iztorlv-Ijajo, ker njpr. katagarija delavcev zajeima najrazlionejše panoge poklicev in iaofaraz-be. Realnejši bi bil prikaz po dohodkavmi in izobrazibeni strukturi.
Tudi glede posojil položaj ni nič baljši. Imteres za posojila je dokaj nihal, odisto-tek posojilojemalcev od vseh redno vpisa-nih pa je šele letošnje šolsko leto v po-novnem porastu. Vloženih je bilo 1928 pro-šenj, od katerih je bilo ugodno rešemih 1678, kar pomeni porast v odnosu na lan-sko leto za približno 15 % aili 14,5 % od vselh redno vpisanih študeintov. Največ te-žav pri posojiliih povzroča vračilni poisto-pek, ki bo lahko stekel pravilno šele z re-organizacijo poslovainja, izvršeno v prete-klem letu.
Če si pogledamo še skupna sredstva, ki so bila v preteklih nekaj letih trošema za štipeodije in posojila, dobimo tale pre-glednico:
1963/64   4.366.000,00   1.650.000,00   6.016.000,00
1964/65   7.160.000,00   2.049.000,00   9.209.000,00
1965/66   7.890.000,00   2.812.000,00 10.702.000,00
1966/67   7.816.000,00   2.937.000,00 10.753.000,00
1967/68   6.355.000,00   2.337.000,00   9.292.000,00 (predvidama)
Letošnja sredstva bi torej ob obstoječih pavprečijih zagatavljala štipendijo ali po-sojilo 3900 študentam in učencem oziroma bi ocenjene potrebe bile zadovoljene. Za-radi razdTobljenosti teih sredstev pa dose-gamo prav nasprotno. Razli&ii manjši sikladi z nekaj deset štipendisti z različni-mi nameni in z organi upravljanja z raz-lično politako — vise to povzroča poleg absalutaega pamanjkanja strokovnega ana-litskega dela tudi neučiokovitost teih sred-stev, zakasnelo podeljevanje in nesinotrno ozirama ekst©nzivno trošenje. To pa spet pogojuje stalno pomanjkanje sredstev, ki se ob potrebni inteiizifikaciji pokaže kot le navidezno (gornja preglednica).
Razdrobljenoist sredstev nujno podvaja delo   iin   onemogoča  učinkovilto   seldkcijo
iin res dosledno finansiranje kvalitete in spasobnasti. če upoštevamo še dokaj raz-lidne kriterije podeljevanja, trošenje sred-stev za administracijo (samo služba poso-jil pri uiniverzi porabi letno približino 110.000,00 dinarjev), dejansko selekcijo po sposobnosti že v srednjih šolah, kjer ji vestno botruje tudi materialna selekcija, je kaj lahko ugotaviti nepravilnosti in po-manjkljivosti sedanjega sistema. Priča smo torej dveh oblik selekoij — sposab-nostne in materialne (socialna selekcija se odraža vse bolj kot faktor pri iabiri po kiica) — od katerih stopa v ospredje vse bofl|j prav materialna kompanenta: ni de-narja.
Strakovnega dela na tem področju praktično ni ali pa je le občasno in še to največkrat ob zahitevah za povečanje sred-stev. Pravo strokovno delo bi moralo biti predvsem dolgoroano, načrtno, odražati bi se moralo v usmerjevanju štipendi&tov oz. posojilojemalcev, temeljiti in graditi pa bi moralo izključno na sposobnosti posamez-nika, torej na racdonainem iiwesti.ran.ju v initelektualno spasofanost, ki ji ne sme biti merilo posameiznikov gmotni položaj. Da pa bi bilo merilo sposobnosti (in s tem kvalitete) dejansfco uresničeno, bi bilo po trebno ob povečaneim vlaganju sredstev poenotiti kriterije in pagoje za podelje-vanje štipendij in posojii in s tem prepre-čiiti največkrat materialno cenzuro ob pre-hodu iz srednjih na visoke šole in že prej. Tako pa smo v situaciji, ko dodatoo finan-Siiramo tiste kadre, ki so že prešli nekaj ceozur in so torej že oblikovani, in ki so na visakih šolah zato, ker niso čutili po-manjkanja sredstev v teku prejšnjega šo-lanja ali pa so se na škodo kvalitete iz-obraževali z lastnimi (zasluženimi) sred-stvi.
Če bi poskusili združiti teh nekaj os-novnih Lzhodišč in jih osvetliti z navede-nimi podatki, lahko rečemo, da je treba napore za kvalitetnejši študij oziroma za kvalitetnejšo stukturo diplomantov ne le povečevati v smislu povečanih materiaLnih vlaganj, temveč predvsem uskladiti in po-enotiti, kar edino lahko pripelje do poa-nega pomena štipendiranja in kreditiranja v vseh treh smislih:
1.  da postane štipendiranje in kreditiranje zares element kadrovske politike;
2.  da postane nagrada za študij  in uspo-sabljanje na podlagi sposobnosti posa-meznika in
3.  taka   oblika   socialne   pomoči,   ki   ob določenih pogojih pomeni  izenačevanje materialnih pogojev za študij, torej ize-načeno startoo osnovo.
V zadnjem času so prizadeti organl in organizacije že razpravljali o predlogu za združitev sredstev, ki so namenjena mate-riatni pomoči študentom in učencem v okviru republike. Mnaija so bila sicer precej deljena, kar je popolnoma razvun-Ijivo ob sedanji razdrobljenosti sredstev in interesov, vendar je bila stična toofca — združitev. Ker je bil predlagan en sam način in smoter združevanja, je tudi jas-no, da ne more biti edini in najboljši, je vendar prinesel tri najvažnejše novosti:
1.  Enotnost namenov (finansiranje sposob-nosti in kvalitete).
2.  Dolgoročnost   politike   štipendiranja   in kreditiranija ter initenzifikacijo sredstev.
3. Iaeinaoevanje kriterij€tv in pogojev pod©-
Ijevanja.
Da bi bilo vsem tem trem osnovnin tež-njam zadovoljeno, bi bilo pofcrebno po ptredlogu zdn^iti vsa sredstva republiške izobraževalne skupnosti za štipendije in posojila in sredsbva drugih republiških or-ganov, organizacij in skladov, namenjenih za štipendiranje ne v smislu enotnega iz-vora sredstev oz. seštevka vseh dosedanjih sredstev, temveč v smislu enotnih krite-rijev podeljervanja, enotne in učinkovitejše organizacije podeljevanja, spremljanja po-treb, strokovnega iismerjanja in izvajanja namenov, za katere se sredstva trošijo. Pri tam so drugotnega pomena vprašan/ja looiranja teh sredstev, organov upravlja-nja in ime, pod katerim bi bila sredstva podeljevana, čeprav so prav ta vprašanja sprožila največ nezaželenih nasprotij in občutek nekaterih, da jim nekdo jemlje njihov denar. Sledmje predvsem zato, ker je republiška izobraževalna skupnost zače-la z dolgoročno štipendijsko politiko na srednjih šolah in namerava štipendirati tudi v zadnjih razredih osnovnih šol — torej dolgoročno namensko trošiti sred-stva ob striktnem zasledovanju kvalitete. Take kadre je mogoče ob primernem usmerjanju oblikovati, nagrajevati inspod-bnjati in s tem preiti vse selekcije, prav tako je moč s tako politiko izboljšati re-gionalno in socialno strukturo študira-jočih.
Izvršni odbor izobraževalne skupnosti je že sklenil povečati sredstva za štipem-dije na 380 milijonov starih dinarjev v letu 1969, s tem da bo že letbšnjo jesen razpisal 560 novih štipendij, in to na vi-sokih, srednjih in osnovnib šolah. Po tein sklepu bodo torej sarao sredstva republi-ške izobraževalne skupnosti za štipendije in posojila v prihodnjeim letu presegla 650 milijonov starih dinarjev. S temi sredstvi je torej dosežena vsota, ki je za 1968. leto predvidene za štipendije vseh dajalcev v Sloveniji. S temi sredstvi lahko že je-seni štipendiramo vse odlične učence, di-jake in študente, ki jih je približno 3500, ne upoštevaje, ali so po gmotnem polo-žaju upravičeni dobivati štipendijo ali ne. S temi sredstvi so tudi letošnje potrebe zadovoljene. če prištejemo še vse štipem-dije sklada B. Kidriča, sklada B. Krai-gherja in štipendije repu-)liških upravnih organov in organizacij, lahko rečemo, da položaj v letu 1969 ne bo več tako pereč, kot je bil nekaj let nazaj.
V bližiiji perspektivi (nekaj let) bi to pamenilo, da bi ob sorazmerno povpreč-nem povečevanju sredstev dosegli, da bi štipendije in posojila dobivali vsi spo sobnl in materialno slabo situirani sluša-telji slovenskiii šol. To pa pomeini, da gre dejansko za primanje študija in izobra-ževainja nasploh kot družbeno potrebnega in koristnega, zelo tudi primerno nagraje-vanega, oziroma, da gre za uresničenje dolgoletnih prizadevanj študentav.
če prištejemo k temu še normativno ureditev zdravstvenega varstva študirajo čih, bi labko ob takem organiziranju, funkcionalnosti in intenziviranju vloženih sredstev dosegli osnovni namen, za kar so vsa ta sredstva trošena — kvalitetni dvig strukture diplomantov vseh vrst šol.
I. IVL
RENE MENARD: PLACE ON ARLES   (irancga — 2. nasrada na X. razstavi študenfcske fotografije)
rednih
šttndentov
števiJo šblpendij
redndh študentov
število štipendij
šfipendije
posojila pri univerzi
skup a j
+
» oo usMbenci t ŽS kmebje \ o^ upokojencd
*? 05 oetaiU

ASTROLOGIJA KOT
DRUŽBENO POTREBNA ZNANOST
človeka je že od vsega začetka »njego-ve vrženosti v svet« vznemirjala misel, kdo je tisti, ki ga je »vrgel« v svet in kaj namerava z njim storiti. Znanost je ta pro blem po nepotrebnem razrešila tako, da je ljudem pokazala, da ima tisti, ki je kriv njihovega bivanja v svetu, kaj malo skup-nega z njimi, tako da se mu ne morejo niti pritožiti zaradi morebitnega nezadovo-stva nad-svojo vrženostjo v svet. Bog jih ne more niti razumeti, saj je le prazen po-jem »višje sile«, kar mu še priznava »bur-žoazna znanost«, medtem ko so marksi-sti korenito opravili tudi s temi poslednji-mi ostanki boga. Ker je človek ostal tako sam in zapuščen sredi kozmičnega prosto-ra, ga je postalo še bolj strah svoje usode, ki jo je po »smrti Boga« (izraz je vzet iz moderne slovenske tribun-ske filozofije) preimenoval v prihodnost. Le-to je začel gledati bolj v pesimistični luoi, ko ga je ob smrti boga obšlo spoznanje, da ni več človek, temvee saino še človek.
Zaradi tega so ljudje pričeli graditi in-štitute in namestili v njih poleg vseh mo-gočih tehničnih priprav še sociologe, psi-hologe, matematike in filozofe. Inšitutniki so preplavili zemeljsiko kroglo z najraz-lionejšimi anketami, ki so se zarinile med najglobje plasti človeške duše in privlekle na svetlo njene najbolj zvišene in najba-nalnejše misli. Vprašanja na anketah so sistematdčno zajela vso emooionalno iri ra-cionalno dejavnost posameznika. Zvrstila so se v dolgih in skrbno urejenih kolonah začenši s številom let šolske izobrazbe an-ketiranca do tega, kolikokrat na teden ali na mesec gre spat s svojo ženo ali s ka-tero drugo, če le-te nima ali je noče imeti.
Dobljene podatke so pretipkali na de-bele svežnje pisarniškega papirja, še zad-njič preanalizirali vso reč in jo zluknjali na kartončke ter dali računskemu stroju, da je še enkrat premlel vse skupaj in nato vrgel prebavljeno stvar iz sebe. Ta postopek se je lahko ponavljal v neskonč-nost vse do tedaj, dokler kdo ta proces ni. pretrgal in interpretiral tako izračunane stvari. Vsa zadeva je imela samo eno sla-bo stran, — vsakdo, ki je prišel že z ne-kim mnenjem o stvari, je »destiliral« po-datke z anket po svoje in tako vedno našel v njdh potrdilo za svoje mnenje o stvari, ki ga je imel, preden se je zadeve sploh krtil (nekateri imenujejo to načelna neek-safcfcnost družbenih znanosti, kjer se na primer lahko danes proglasi za edino pra-vo bistvo socializma plansko gospodarstvo, ki se administrativno vodi od zgoraj, in družbema lastnina, jutri pa ekonomija, ka-tere bistvo je tržni mehanizem in privat-na lastnina v »negospodarskih panogah«) včasiii so take interpretacije imenovali tudi javno mnenje; če je bilo ugotovlje-no, da je 50,01 odst. anketirancev za voj-no, so jo nemudoma napovedali, seveda le, če je bilo to strukturi, ki je tvorila oblast, všeč. Da je bilo takšno »prognozdra-nje« večkrat tudi objektivno, služi v dokaz dejstvo, da je vladajočo strukturo večkrat odpihnilo, kar se ji je zgodilo čisto prav — zakaj pa ni pravočasno poskrbela za jav-no ranenje, ki bi bilo njej v prid.
Tako sta torej znanost (računalniki in način, kako se jih krmi s kartončki) in fi-loeofija (idealoško interpretiranje ideolo-ško odbranih in ideološko pojasnjenih preluknjanih kartončkov (začeli vladati Iju-dem. Ostal je tako človek, o oloveku ni bilo več duha in sliiha. Srečni časi. Kaj pa je bilo takrat, ko je bila znanost še pre-malo eksaktina in filozofija še .premalo profanirana. Takrat so ljudje — namesto da bi se ukvarjali z vprašalniki in mučili s statistiko, skušali razbrati svojc usodo iz poti zvezd. Kralji so imeli na svojem dvoru astrologe namesto sociologov. Ven-dar so bili zvezdogledi precej na slabšem od današnjih inštitutnikov. Bili so prikraj-šani za dobršen del telesa, včasih celo za glavo, če so napovedovali kaj takega, kar ni bilo vladajoči struikturi všeč. Zategadelj so morali izumiti eksaktne metode za pro-učevamje zamotanih zvezdnih potov . Na-učili so se računati. S tem so postavili te-melje matematiki in z njo prirodnim zna-nostiin nasploh. Nič lažji ni bil sestop z neba na zemljo. Ugotoviti odnos med pot-md zvezd in potmi družbe niso mačje sol-ze. No, če se je pokazala zvezda repatica in obsijala ves nebes s svojo strah zbuja-jočo svetlobo, ki se je risala kot krvav meč na nebu, je bilo lahko ugotoviti, da bo v kratkem prišlo do voljne (močno po-maga definioija miru kot krajšega obdob-ja ined dvema vojnama). Težje je bilo reči, kdo bo vojino dobil, kakšne bodo iz-gube. Astrolog se je tako moral spoznati na ogromno podro6je, katerega danes ra-aiskujejo ekonomija, zgodovina, psiholoigi-ja in razne sooiologije. Ker se je astrolo-gija gojila že v najstarejiših civilizaoijah iin se nam je pokazala kot utemeljiteljica prirodnih in družbenih ved, se je v njej nagrimadilo veliko dragocenega olovekove-
ga izkustva. To izkustvo se je podajalo iz roda v rod — od astrologa do astrologa. Astrološka ved« pa se ni širila samo ustno, temveč tudi v knjigah, kot vsaka druga spodobna znanost. Tako je marsikomu znano dejstvo, da je eden izmed naj.bolj zasliužnih mož za fco znanost, Nostredamvis, sisternatično obdelal vso človeško zgodovi-no s pomočjo astrologije. Za vedno si je ovekovečil ime s tem, ko je nekaj sto let, preden se je resnično zgodila, napovedal francosko revolucijo in kraljev žalostni ko-nec. (Da astrologija izpalnjuije zahteve po natančnosti, lahko vidimo v tem primeru, ko je bila pravilno napovedana celo barva čepice, ki jo je imel na glavi kraLj, pre-den se mu je glava odkotalila v košaro.
Kot smo pokazali, zdmžuje astrologija naravne in družbene znanosti. Tako se nam pokaže kot zelo koristno sredstvo za ponovno združitev znanosti v eno samo znanost — astrologijo. Filozofija se bo iz-kazala kot suha veja ob soka polnem de-blu astrologije, saj ne bo več potrebna kot tisto, kar je do sedaj združevalo raz-lione znanosti. Filozofija bo ostala sama in bo v senci astrologije počasi sbirala ob svoji »biti« kot star preužitkar za pečjo. Naša veda pa se bo razrasla v mogočno drevo, katerega korenine in deblo bo pred-stavljala sama, veje in vejice pa vse osta-le znanosbi.
Toda bodimo konkretni. Predlagamo naslednje predlaganje: pri republiški skup-ščini zaprosimo za sredstva za izgradnjo asbrološkega in&tituta in za vso potrebno opremo ter nekaj začetnega kapitala (izraz je po reformi izpodrinil prej popularni iz-
raz sredstvo, ki je bilo v rabd v času ad-ministrativnega socializma) za plače na-meščencem. Ti bi bili iz vrst diplomantov ljiubljanske univerze, ki ne bi mogli drugje dobiti službe (problem brezposelonosti bi odpadel čez noč). Delo bi si razdelili. Ma-tematiki bi izračunavali položaje »nebe snih teles, sociologi bi skrbeli, da bi vsa zadeva tekla strogo na liniji«, da se ne bi zamerili vladajočemu režimu, medtem ko bi filozofi budno pazili, da vsa stvar ne bi zdrknila v pozitivizem, scientizem ali v mistiko.
Od nove ustanove bi imela družba c^ro-mne koristi. Kakor sem že prej omenil, bi odpadli problemi v zvezi z zaposlovanjem vi&okošolskih Radrov. še več. Ustanova bi zaradi odličnih poslovnih nspehov (zato bi jamčil ves ustroj naše družbe, kateremu bi ustanova podobne vrste zelo koristd-la pri dobrem funkcioniranju) lahko raz-pisala štipendije za vzgojo novih kadrov in zgradila nove bloke za študente. Tako bi lahko prišli v naše lepo glavno mesto tudi vedoželjni iz Prekmurja in drugih ob-robnih pokrajin slovenske dežele. Podob-ne ustanove bi lahko odprli tudi v ino-zemstvu, saj bi se naš sloves hitro razši-ril po svetu. Naši strokovnjaki bi organizi-rano odhajali v tujino in od njih bi tekel močan tok deviz v našo deželo. To bi ver-jetno precej ukrepilo našo ziinanjetrgo-vinsko bilanco.
Ko bi tako prenovljena astrologija zno-va zaživela po svetu, bi se povišal stan-dard vsem Ijudem. Astrologi, ki bi bili v službi države, bi po bližanju kome-ta ali eksploziji super nove bombe lahko določili, kdaj je nevarnost za vojno ali re-volncijo. Vladam, ki si tako vneto priza-devajo za mir na svetu, ne bi bilo treba trošiti toliko sredstev za stalno bojno pri-pravljenost njiihx>vih vojsk. Del tako pri-branjenega denarja bd lahko uporabili za takšne nepomembne reči, kot sta zdrav-stvo in šolstvo.
Astrologija bi rešila težak problem o smislu in biti človeka, s katerim se ubada eksistencializem, saj bi v njeni luči pasta-lo vsakomur jasno, da se njegovo bistvo ne nahaja nekje med ničenri in peklom, ki
ga drug drugemu povzročajo Ijudje, tem-več se lepo svetlika na temnem oboku neba. To bi omogočilo pesnikom, da bi se zopet povrnili k zvezdam in opevali njih lepoto in čar, ne pa, da se mukoma pre-bijajo skozi džunglo besed, raztrganih na posamezne zloge, tako da se bralcu zdi, kot da se še niso naučili govoriti, oziroma, da jiii bit (resnica), po kateri hlepe, še ni pri-pustila h govorjenju, ali da so od bližine biti preveč frustrirani in lahko ob njej le jecljajo). Ob pogledu na zvezde bi jim zo-pet zrastla krila oziroma rakete, da se iz-razim moderneje, in bi lahko cxi revne v porabu gomazece tu-biti (človeka), kar sfr-čali k zvezdam (resnici). Ta pot bi bila mogoče nekoliko težja od one skozi pra-gozd zlogov, vendar mnogim smrtnikom bolj razumljiva.
Tudi problem alienacije bi bil odprav-Ijen, saj je na nebu dovolj zvezd za vse oloveštvo. Ce bi kdo želel, bi se lahko poistovetil s celo galak&ijo. Zaradi tega bi se verjetno zmanjšal gon po kopičenju minljivih zemeljskih dobrin, lj.udi ne bi več bistveno določevala njihova lastnina tu-na-zemlji, temveč tam-na-nebu. (tu-bit bi postala tam-bit prevedeno v moderno heidegerjanščino). Odnosi med ljudmi bi postali bolj humani, bolj človeka vredni, težavna pot v komvtnizem bi odpadla.
Tudi ljubezen bi ne bila več stvar slu-oaja, kot je sedaj, saj bi jo strogb dolo-čala nebesna pota. Tako bi se zakonska zveza med fantom, rojenim v ozvezdju Bi-ka in nje, rojeno v Devici, dobro obnesla, medtem ko je vsakomur popolnoma očit-no, da zakonski par, kjer je ona rojena v znamenju Leva, on pa Vodnarja, ne bo zdržal dolgo skupaj.
Zaradi vsega tega bi si bilo želeti, da se predlog za spostavitev nove znanosti do-boio premisli in prediskutira med občani, saj bi lahko prav prisel v času vse večje-ga upoštevanja zakona vrednosti, za kate-rega je dejal nekd Marx, da je bistveno določilo drvižbe, ki jo je hotel spreme-mti.                                      Valter Mctaln
Rudi Dutschke
UNIVERZA
IN DRUZBA
I.
»Mi smo bili namreč deležni restavra-cije modernih ljudstev, ne da bi bili delež-ni tudi njihovih revolucij. Doživeli smo re-stavracijo — prvič, ker so druga ljudstva tvegala revolucijo, — in drugič, ker so dru-ga ljudstva pretrpela kontrarevolucijo; najprej zato, ker je bilo naše gospodarje strah, potem pa zato, ker naših gcspodar-jev ni bilo strah. Z našimi pastirji na če!u smo bili v družbi s svobodo vedno samo enkrat, NA DAN NJENEGA  POKOPA.«1
Marx je te stavke pisal leta 184^, na ža-lost se je ponižno reakcionarna kontinuite-ta v nemški zgodovini ohranila do danes.
Spomniti se mc-ramo najvažnejših te-meljnih procesov tega dogajanja, da bi v celoti dojeli posebnost nemškega razvo-ja, ki kot mora tlači še našo sedanjost.
Klic študentske opozicije za demokra-tizacijo visokih šol je nelcčljiv od zgodo-vinskega procesa izginjanja demokracije v družbi.    i        ¦•
Funkcija zgodovinskega ekskurza je, da malo bolj pojasni sedanji zelo težaven, četudi ne brezupen položaj antiavtoritar-nih sil na univerzi, da pokaže njihov spor kot nadaljevanje skcraj stoletnega boja za pravičnejše forme človeškega sožitja v Nemčiji.
II.
Ustanovitev nemške države leta 1871 ni bila rezultat meščansko-nacionalne revolu-cije; nobeno večje ljudsko gibanje, ampak vojaški uspeh PRUSKE DRŽAVE je ute-meljil NEMŠKI NAROD. S tem je bilo prepreeeno izoblikovanje enotne meščan-ske nacionalne zavesti na način kct v An-gliji in Franciji, kjer je bila rezultat dejav-»osti mas. Militaristično-birokratski apa-rat prisile kot širša enotnost junkerskh zvez, delov buržoazije (težka industrija) in od eksistence državnega aparata materi-alno odvisnega malomeščanstva je imel nalogo, da zatira opozicionalne demokratič-ne sile v notranjosti in da pospešuje mili-taristično ekonomsko ekspanzijo navzven.
Vzajemao s tem aparatom je nastala gospodarska mašinerija, ki se je odlikc-vala z visoko koncentracijo in centraliza-cijo kapitala. Vendarle je bilo meščanstvo v državnem aparatu zastopano le z najmoč-nejšo frakcijo (težka industrija).
Spostavljeno protislcvje v nemškem razvoju do leta 1918 je bila zelo velika na-petost med višjimi in modernejšimi for-mami industrijskega razvoja na eni strani in konzervativno polabsolutističnimi poli-tičnimi vladajočimi formami na drug stra-ni, razpcka v narodu med privilegirano manjšino in vladano večino (delavski jaz-red, kmetje, katoliški del naroda).
S koncem prve svetovne vojne dana možnost — demokratično revolucijo dohi-teti (mogoče celo s socialističnim pred-znakom) — se ni uresničila.
Brez skupnega vrhovnega poveljstva in koordiniranega vodstva nastali delavski in vojaški sveti, revolucionarni samoupravljl-ski organi politiziranega naroda so se kon-centrali predvsem na demobilizacijo cesarske vojske, na zagotavljanje prehra-i\e prebivalstva, končno tudi na pripravo volitev za nacionalno skupšcino, ki so ji tudi predali svojo oblast.
Niso razlastili imetja gosposke, ki je pobegnila, niso odpravili po njenem odho-du malomeščanstva, ki je postalo absurd-no, nedotaknjene pustiio veleposestnike in diskriminatorske lokalne privilegije jun-kerjev, ne razbijejo »kontinuitete militari-stičnesa vorlstva«, niso niti socializirali tež-ko industrijo, ki je bila za vcjno bistveno
soodgovorna, niti niso ustvarili ljudske vojske za varstvo in nadaljnje vodenje re-volucije.
Posebnega pomena za ta zgodovinski neuspeh je bilo dejstvo, da nemškC' delav-sko gibanje kot reprezentant demokratične revolucije ni uvidelo, da more biti mc>č reakcije pri kompliciranem industrijskem, administrativnem pravnem in militaristič-nem aparatu zlomljena samo s hitrim in popolnim prevzemom ter demokracijo te-ga aparata. Tako je manjkala politično-organizacijska sila, ki bi mogla prevzeti za vestno kontrolo nad državc in gospodar-stvom, ni prišlo do razvitja samodejav-nosti mas nasproti silam kapitala in vele-posesti, ki so vlekle nazaj, že zakasnel prevrat družbenih temeljev se ni mogel pričeti.
Če v zgodovini nismo uspeli materialno in idealno zvezati demokratične momen-te meščauskc družbe, da bi uživali delnc zadovofjjitev človeisklh potreb, nam ni bilo prihranjeno, da ne bi konkretno pretrpeli njihovo negativno ost, fašizem. Z njim zve-zano neznansko zmanjšanje pravic in poni-ževanje ljudi, skoraj popolna depolitiza-cija mas, uničenje intelektualnih, političnih čl&veških in gospodarskih bogastev je ustvarilo za obnovljeni zagon demokratič-nega preobrata kar se da najslabše mož-nosti.
Na dan osvoboditve so bili soodgovor-ni za vojno prijateljsko združeni predstav-niki vojske, birckracije, liberalne buržoa-zije, reprezentatni »notranje emigracije« proti Hitlerju, skratka vse skupine, ki so fasizem na pol odklanjale in Ijubile kapi-talizem z vso dušo: prišli so, da bi pod spretno fornmlo »obnove svobode in prav-ne države« spet preprečili znova še enkrat mogočnci in še nujnejšo popolno odpravo lastniških in gospodovalnih odnosov. V voj-ni in s preganjanjem oslabljena socialna demokracija ter od Sovjetske zveze popol-noma odvisna KPN nista bili niti voljni niti sposcbni proti silam restavracije po-staviti radikalno demokratični program, ki bi bil končna rešitev stremljenj iz leta 1918.
V vzhodni coni je bila sicer kmalu ob-jektivno neizogibno potrebna demokratiza-cija, podržavljenje težke industrije, razde-litev tfeleposesti, toda ni prišlo do nobene-ga kritičnega dialoga med stalinističnc-birokratskim vodstvom in vseskozi anti-kapitalističnimi masami, dialoga, ki bi po-speševal iniciative prebvalstva in proces za demokratizacijo javnega življenja.
Konzervativne sile v Zvezni republiki Nemčiji so z zaklinjanjem na komunistič-no nevarnost, s tem, da so ideološko ustva-rile kompleks scvražnika, dobile novo mož-nost, da večino prebivalstva odvrnejo od spoznanja nujne ukinitve korenin fašizma in kapitalističnega produkcijskega načina.
Navidezni konflikt z realno vsebino, »bladna vojna«, služi v sporu med Vzho-dom in Zahodom kot ideološka in material-na produkcijska sila tcr za boljše prilaga-janje in eksploatacijo tistih, ki so odvisni od mezde — na obeh straneh.
III.
Ustanovitev in »politični duh FU« (Freie Universitat — op. prev.) se ne sme ločiti od te politične povezave.
Pravilno odklanjanje stalinizma, denar-ja organizacije CIA in nejasne predstave študentov ter profesorjev o »svobodnem in demokratičnem družbenem redu«, objek-tivna funkcija Zahodncga Berlina kot »iz-ložbenega okna« Zahoda itd, je vodila k
nestvarni abkstrakciji: k »berlinskemu mo-delu«, skupnosti učiteljev in učencev, o če-mer bo še govora. Najprej pa moramo ski-cirati še konkretni splošni družbenoeko-nomski razvoj ZRN, da bi iz te osnove res-nično lahko dojeli konkretno: posebno — univerzo, in posamezno — FU Berlin.
Družbenc-ekonomski razvoj sedanje ZRN se je začel v ugodnih pogojih:
a)   samo 8  odstotkov industrijskih na-prav  je  bilo  domontiranih;
b)  iz   ZDA   je   prihajala   velikopotezna podpora v kapiialu;
c)   za  visoko  stopnjo  naraščanja  odlo-čilna struktura delovne sile je bila dana tako   kvantitativno   kot   kvalitativno;   voj-ne izgube so se izravnale s strokovnimi de-lavci iz nekdanjih nemških vzhodnih pod-ročij  in  do  13.   avgusta  1961  z  izseljenci iz DDR.
Že teta 1950 je bilo prekoračeno pred-vojho stanje produkcije v gospodarskem prostoru ZRN. Doba ekonomske rekon-strukcije pa je bila šele končana, ni bila predčasno prekinjena z ekonomskimi kri-zami, ko je empirični nivo produkcije do-segel stanje, ki bi ga dosegel, če ne bi bil vojne, to se pravi šle pri polnem izkorišča-nju obstcjeee kvantitativne in kvalitativ-ne strukture delovne sile, pri polnem de-Iežu vseh produktivnih sil. Od vojne in kriz nemoteni razvoj po najvažnejših po-kazateljih dokazuje, da sta se nacionalni dohodek in obseg produkcije dvigala v geometrični progresiji, to se pravi, da se množi na čascvno enoto po konstantnem faktorju, na primer od leta do leta za okrog 7 odstotkov, kar predstavlja podvo-jitev nivoja produkcije v skoraj desetih le-tih.J
Ta trend »normalne rasti«, ki je ome-jen samo s strukturo delovne sile, nastalc na osnovi specifičnih produkcijskih raz-merij, je dosežen na koncu obdobja rekon-strukcije . . .
O tem Iahko v ZRN govorimo zlasti od 1. 1963/64, vendarle pa se kaže v zadnjih letih znaten padec stopnje rasti, ko tu-di visoke investicije ne prinašajo več pričakovano stopnjevanje produktivno-sti dela. Zdi se, da je baza družbtno-eko-nomskega razvoja, kakovost kvalifikacije delovne sile — izčrpana. Toda še poftiemb-nejše je dejstvo, da v času tako imenovane-ga gospcdarskega čudeža niso ukrenili ni-česar za predrugačenje poklicne struktu-re strokovnih delavcev, da je gradnja in izgradnja univerz in visokih šil v bistvu stagnirala. Zdaj, na koncu obdobja razcve-ta, so zato, da bi preprečili ekonomsko in politično krizo, morali v težjih okoliščinah izvesti nekatere prenagljene zasilne ukrepe:
—  V   prosperirajočem   obdobju   rekon-strukcije, z visoko stopnjo rasti so od fi-nančno močne,  politično pa slabe države izsilili s političnim pritiskom ali preko in-teresnih zvez visoke subvencije. Razdelitev socialnega produkta  s poltičnega gledišča je znamenje razvite interesne demokracije.
—  Ob koncu gospodarskega čudeža so se subvencije za produkcijske veje, zlasti rudarstvO' in poljedelstvo zdele za stabili-zacijo javnih financ nevarna »smrtonosna teža« gospodarstva.
—  Pritisk interesnih združenj in njiho-ve zahteve v še pluralistični družbeai for-mi se ne da kar tako odpraviti, političen in socialni eksploziv bi bil pri liberalistič-ni »rešitvi« problema prevelik. Zdi se, da se bo ideja začasne »subvencionistične vle-ke krize« nadaljevala tudi v »veliki koali-ciji«.
-- Dolgoročnega strateškega plana pre-
magovanja strukturne krlze so se lotili t zakoni o stabilizaciji, finančnimi reforma« mi, reformami parlamenta, z izjemnim zakonom itd. Cilj je DRŽAVNO regulira-nje in vodenje gospodarstva v interesu ohranitve cbstoječih lastninskih in druž-benih razmer.
— Kot ugoden kraj za kratkoročno na-raščanje dobro formiranih moči tehnične, ekonomske in pedagoške inteligence, ki je ob koncu obdobja rekonstrukcije posebna važna, se ponuja univerza. Produkcijski proces, ki postaja vedno bolj predmet zaa-nosti, ustvarja tesen odnos med vladajo-čimi interesi družbe in izobraževalnim pro-cesom na univerzi. V zadnjih letih je sko-kovito porasel interes zastopnikov vlada-jočega univerzitetnega režima za reformo univerze. Ta interes dct>i povezavo z osno-vo v prej skiciranera ekonomskem razvo« ju. Kriza javnih financ, ki zrcali strukturne težave subvencionalistične države in ki stotisočerim priaaša resničen palec življenjskega standarda, prepoveduje ob-sežno in dolgoročno gradnjo novih univerz ter dograditev obstoječih. Za zdaj se mi-slijo zadovoljiti z izčrpavanjem »izrablje-nih kapaciiet« na univerzi. Višjo »kratko-roeno stopnjo« pa dandanes lahko dose-žejo le še z administrativnimi ukrepi. Po-govor o »reformi« se v birokratskem nasi-lju suče ckrog prisilne eksmatrikulacije; reformne predstave interesnih predstaviii-kov države označuje skrajšanje študija in zvišanje stroškov. Na zadnjem zasedanju znanstvenega sveta v Berlinu (20.—22.5. 1967) sprejeto priporočilo o skrajšanju študira v naravoslovnib. in gospod:uskih znanostib in, značilno, tudi za močno zase-dene stroke na filozcfski fakulteti, iz ka-terih prihaja največ kritično opozicional-nih študentov, potrjujejo osnovne ten-dence.
Do sedaj zaradi močnega odpora .štu-dentov Še odloženo skrajšanje študija aa povprečno osem semestrov ogroža okrog 50 odstotkov študentov. Ob času jih 40—50 odstotkov še ni končalo študija po deseteiu ali enajstem semestru, kar se da razložiti največ s finančnimi in psihološkimi obre-menitvami. Skrajšanje študija z večjim iz-padom študentov in čakajočo rezervr.o ar-madc bi bilo v smislu efektivnejšega stop-njevanja »napredek«, podobno kot bi mao-gi v ukinitvi ai^tonomije univerze videli na-predek v smislu racionalnejšega prema-govanja skupnih družbenih nalog. V obeh primerih je v ospredju pojem napredka, ki se ravna po profitu, ki noče razumeti, da ti ukrepi merijo samo na brezkonflikt-no chranitev meščanske družbe, ki se ne sprašuje več po iracionalnih predpostav-kah te države (kot nasprotju družbe in mezdnega dela ter osamosvojenega intere-sa kapitala, iz česar rezultira oboroževa-nje, brezposelnost in ljudi obvladujoča industrija kulture).
Za polnejše razumevanje objektivnejših zahtev družbe do univerze, ki izha^a iz rasti in menjanja ekonomske situacije v ZRN, je potrebno premisliti tudi razvoj študent-skih organizacij in univerzitetne hierarhi-je; v njeni dinamiki naj bi se uveljavljale ekonomske zakonltosti.
Svobodno univerzo, njen »berlinski model«, doseženo stanje politizacije štnden. tovstva, spor z univerzitetno birdkracjjo in z javnostjo je zato izhodišče analize. Ne-davno glasovanje kot doslej zadnji vrhli-nec spora, ki mu bodo prav gotovo sledile nadaljnje stopnje, je prineslo številčno te-sen uspeh za AStA (splošni nemški študet-ski odbor. — op. prev.). Pravi vsebinski pomen dosežka se odpre šele tistemu, ki ve in razume, da je pri volitvah šlo za uspeh antiavtoritarnih tendenc proti avto-ritarnim tendencam rektorata, ne pa za po-trditev ali odpoklic študentskega predstav-ništva. Tako je namreč v zadnji konse-kvenci prišlo na dan pod »visckošolskim« predznakom to osnovno družbeno vpraSa-nje. Rezultat je bil paradoksalen: celotna družbena nezavednost mas, ki so jih si> stematično pokoravali, ki je periodično smela prikazati svojo duševno revncst, se ni reproducirala. Skoraj 50 odstotkov voliv-cev je glasovalo za antiavtoritarni tabor.
Kako je prišlo do tega presenetljivega rezultata, kaj pomeni in kakšne sklepe lah-ko povzamemo? Ali naj razmere na FU razumemc kot lokalen anahronizem, ali pa predstavljajo bodočnost nemških univerz? Ze v petdesetfh letih se je na filozofski fa-kulteti ustvarila levičarska zasnova, kj so jo spodbujali kritični profesorji in ki je skrbela za kontinuiteto kritične zavesti na univerzi in v konstituirajočih študentskih zvezah. Na tej fakulteti je bil do sedaj mo-žen še najbcJj človeški odnos do lastnega znanstvenega dela, to se pravi kritično ga motriti s stališča humanizacije družbe, so-ciologijo na primer razumeti kot v »znanosti nastalo protislovje meščanske družbe«.3 za to grupiranje je bila ločitev med visoko-šolsko in splošno politiko, ločitev univer-ze in družbe, samo izraz reprodukcije »razkola človeka« v privatno osebo in dr-žavljana. Zagrabila je vsako priložnost, da je na prireditvah od zunanje- in notranje-političnih vprašanjih ter demonstracijah formirala povezavo med znancstjo in po-litiko. Kljub temu ne gre spregledati njene takratne izoliranosti znotraj študentovstva. Bistven premik je sledil šele med leti 1963/66: na to je vplivalo več faktorjev:
demonstracije in akcije proti Combeju, Venvoerdu in južnovietnamskemu reži-mu so povzročila ;>konflitke« s policijo;
DEMOKRACIJA,
Zahodnoberllnski tisk je začel »stre-ljati« na »razgrajaške brate, ki se imenu-jejo študenti«; število informativnih pri-reditev levih pelitičnih študentskih zvez je strmo naraslo; »prevladujoči anti-komuni-zem« je bil razbit; nobeden ni Ijubil Ul-brichta in njegove birokracije, toda za ve-čino je bil brez pomena in dclgočasen; spoznali so, da naši vladajoči ta »gnili ma-dež« socializma uporabljajo samo za opra-vičevanje in kaširanje lastnih slabosti; ek-sistenca in virulenca nacionalnih osvobodil-nih gibanj, posebno FLN Južnega Vietnama je fanscinirala velik del študentovstva; drugi del študentov pa je vedno bclj nara-ščajoča in odločna agresija ZDA v Vietna-mu zbegala in vznemirila; »primer Krip-pendorf« in »afera Kuby« je ranila demo-kratični čut mnogih študentov;
Univerzitetna uprava je začela s poli-tiko restrikcij; situacijo na svobodni univerzi se je tendenciozno slabšala; zara-di birokratske obveznosti je padla kvali-teta predavanj in seminarjev; latentno in popolnoma abstraktno neugodje nad obsto-ječim redom, izkušnje s policijo na cesti, pojasnjevanje na prireditvah in z njiimi, pritisk od zunaj in zavedno ali nezavedno prepričanje, da pri osebnem duhovnem ali telesnem pohabljenju nosi velik del krivde družba, je ustvarilo psihično dispozicijo, ki je v sebi nosila močne antiavtoritarne tendence in elemente; AStA se splošni po-litizaciji ni mogla umakniti, prav nasprot-nc>, kmalu je postala motor nadaljnjih raz-pravljanj z administracijo.
K vlogi, funkciji in možnosti občega študentskega odbora je treba dodati še nekaj: to je edino mesto znotraj hierarhi-čne razčlenjenosti univerze, kjer se more vzpostaviti relativno vedno znova obnavlja-joče se zaupanje med funkcionarji« in študentovstvom. Tu je tudi najbolj šibka točka avtoritarne univerze.
Tendence po birokratizaciji AStA in ne-politično zadrževanje študentov se medse-bojno pogojujejo. Naloga levih študentskih zvez je prav v tem, da eno od obeh strani močneje pclitizira, da z akcijami in raz-pravami izostri zavest večjega dela študen-tovstva. K temu je treba dodati, da štu-dentska »baza« materialno ni odvisna od etabliranega »vodstva« kot partije, fašiz-ma, stalinizma in avtoritarnega državne-ga kapitalizma (SPD, CDU CSU). Kritične-mu dialogu med zrelim delom študentov-stva in njihovimi zastopniki, ki prav tako niso  nobeni  »poklicni  politiki«,  ni  princi-
pialno prav nič napoti. Ta v družbi že dol-go odstranjena možnost je največje var-stvo študentov proti avtoritarnim zahte-vam univerzjt^ne birokracije in celotne družbe.
Sit-in so kampanje, s katerimi želimo omogočiti akcijsko enotnost antiavtoritar-nega tabora z njihovimi začasnimi repre-zentanti.
Moramo si biti na jasnem, da senat in njegova podaljšana roka, univerzitetna bi-rokracija, nimata aktivne in stabilne ma-sovne baze prcti opoziciji, niti v prebival-stvu, niti v avtoritativno fiksiranem tabo-ru univerze. Mobilizaclja psevdojavnosti mass-media proti nam je neizbežna, toda relativno nevažna. Tako jim ostane proti opozicionalnim štndentom samo po-licijska in birokratska sila, ki jo bodo slej ali prej spet uporabili.
Najzavednejša in najaktivnejša opozici-ja proti avtoritarnosti družbe izhaja iz univerze. Tendenciozno oviranje študent-ske opozicije z eksemplarično kaznijo in odstranjevanjem »kolovodij« moramo gle-dati kct na napad najpomembnejših form demokratične zavesti in moramo nanj od-govoriti z ustreznimi akcijskimi formami. Spor v Zahodnem Berlinu ima značaj dvoj-nega zgleda: zgled za zabodnonemške uni-verze in birokracije na FU, ki želi de-monstrirati voljo do discipline univerzi-tetne hierarfiije.
Velik del profesorjev, ki zastcpa hierar-hično strukturo, namerava za to, da bi ohranil samostojnost svojega pouka in ra-ziskovanja, skleniti kompromis s profitno nsmerjenimi racionalizacijskimi predlogi kulturnega ministrstva, se sprijazniti z omejitvami študija, skrajšanjem študija itd, kar ne pomeni nič drugega kot to, da hočejo znanost pridržati zase, študentom pa bi ponudili hitro izšolanje v poklicu v smeri   službe   in   zakona!
Kulturno ministrstvo, sicer zadovoljno s formiranjem »specialistov brez srca in razuma« (M. Weber), vulgarnejše: »fahidio-tov«, kljub temu hoče ukiniti »staroko-pitnost hierarhije«, kar študentom proda-jajo kot večje soodločanje; veriga je do-bila eno cvetico. študentje naj bi smeli organizirati svoj Iastni pokop. Skrajša-nje, študija, omejitev študija, prisilna kes-matrikulacija in sc-odločanje se po defini-ciji izključujejo.
Le še malo profesorjev propoveduje po-vezavo znanstvenega izobraževanja in prak-tično-politične dejavnosti v imenu uma proti gospostvu zatiranja »mrtve materije«
nad živimi ljudmi. Iz te ločitve med zna-nostjo in človeškimi osvobodilnimi giba-nji rezultira med drugim tudi eden naj-bolj simptomatičnih pojjavov sedanjega študija; popolna nepovezanost profesorja in študenta.
Kmalu po tem, ko so mladi študentje spoznali rutino in dolgočasnost gradiva, sle-di samo še utrudljiva in mehanična reak-cija. Povezava je razjasnjena: družba pri-čakuje od univerze s cinično samozado-voljnostjo »socializiranega« in pokornega državnega služabnika (moto: Berlin ne po-trebuje nobenih provosov, ampak študen-te za Nemčijo. Da, za vašo Nemčijo).
Resni del študentovstva, kritično anti-avtoritativni tabor ne pojmuje študij kot recepcijo brezpomenskega znanja, tudi ne kot prehod k socialnemu vzponu v neki represivni družbi, ne kot veselo zabijanje časa ali pseudorevolucionarni happe-ning, ampak kot za večino Ijudi sistema-tično preprečeno možnost, da se z inten-zivnim naporom osvobodijo s preteklost-jo in vzgojo podubovljenih tujih vladajo-čih interesov, da specifično človeško razum-sko dejavnost transformirajo v rušilni um proti obstoječi družbi.
Poraz teh študentov bi bil uspeh avtoti-rarne efektivnejše univerze. V njej izhaja vsa aktivnost in gibanje od zgoraj. Njen telos je zaprta in formirana vloga vseh oddelkov in resorov za cilje skupne pcli-tike, za status quo etabliranega ravnotež-ja oblasti.
IV.
Parlamentarna demokracija je morala in mogla biti samo prehodno obdobje za obdobjem rekonstrukcij. Dvopartijski si-stem, izjemni zakon, zakcni stabilizacije in efektivnejša univerza označujejo pot v državni kapitalizam.
Parlamentarna država kot velika borza interesnih skupin, ki pri delitvi socialnega prodnkta sklepajo kompromise, naj bi se nadomestila z upravnim strojem, državno eksekutivo. »Naravna potreba« omejiti vse interese in dejavnosti na okvire meščan-ske družbe predstavlja v državni ekseku-tivi svoj najbclj dovršeni izraz. Odkloni-tev in prelom tega »reda« s študenti je ge-slo naše antiavtoritarne prakse. Ta »nova forma« državne organizacije odpravlja do-sedanjo lastno zakonitost politične meha-nike, interesne demokracije, izginja kom-promisni in rezultantni značaj politike.
Enotno in centralnc< vodenje družbe pri-siljuje  s  funkcijsko  nujnostjo  subvencio-
8
nistične države uporabo modernega plan-skega gospodarstva in organizirana brez-poselnost naše družbe se pojavlja kot »pa-rodija brezrazredne družbe« ...
Materialni pogoji za odpcved zvez med vladanimi in vladajočimi so že dolgo zreli, vse je odvisno od človeške zavestne volje, da si končno zgodovino, ki jo sam ustvar-ja, podvrže kontrcli in potrebam l.judi.
V   sedanji   fazi  prehoda  k   novi   formi »reguliranega obvladovanja« ljudi je izobli-kovanje  antiavtoritarnega  tabora   na  uni-verzi  bistvenega pomena za celotni  druž-beni razvoj.
V  sporu na svobodni univerzi smo se-daj na točki, kjer je že v bližnjem času pričakovati   precej   zaostreno   situacijo,   v kateri se bodo poskušale uveljaviti sploš-ne   tendence   profitno   usmerjene   efentiv-nejše   univerze.   Novi   univerzitetni   zakon bo pri tem imel pomembno vlogo.
Razpravo vodimo brez iluzornega upa-nja, toda vodimo jo permanentno in smo prepričani, da bomo lahko z nepretrgani-mi akcijami in kampanjami, v katerih po-jasnjujemo, povečali naš tabor. Zakaj? Za obnovitev zglednega primera FU za dru-ge zahodnonemške univerze, za razširi-tev zvez z manj antiavtoritarnimi skupina-mi v družbi, za »last not lesat« v lastnih stvareh, izoblikovanje antiavtoritarne ka-rakterne strukture je vrednost v sebi, važen elementaren korak na poti k člove-ški emancipaciji.
Ne plavamo več v pripregi javnega mnenja, nismo noben ljubljenček, ki bi se mu prilizovale partije in interesne sku-pine, nič več nas ne hvalijo in dobro je tako. Pri tem smo izgubili akademsko čast in dobro je tako. Izgubili smo akademsko čast in sipridobili »nivo zgodovine« (Marx), nivo Madrida, Barcelone, Berkeleya in Car-racasa. »Mir« berlinskemu modelu, vojno avtoritarnim razmeram na univerzi in iz-ven   nje!
Opombe:
1  Marx,   K.,   Eiiileitung  zur  Kritik   der Hegelschen Rechtsphilosophie, v:  Die hei-lige Familie .. . Berlin 1953, S. 13
2  Izvajanja  o  teoriji  rasti  se  nanašajo na knjigo F. Janossyja, Am Ende des Wirt-schaftsvvunders, Budapest, 1966.
2 S. Landshunt, Kritik der Soziologie, Leipzig 1929, S. 63
Zdravstveno zavaro-vanje in zdravstveno varstvo študentov
(nadaljevanje)
Iz opisa zdravstvenega varstva v drugih. državah v prejšnji številki TRIBUNE smo lahko videli, da prevladuje v vseh evropskih državah posebna zdrav-stvena mreža s posebnimi zdravstvenimi ustanovami za potrebe študentskega zdravstvenega varstva. Ta mreža je potrebna zato, da se študentje po svojih pravicah in dolžnostih iz zdravstvenega varstva ize-načijo, ki jim gredo iz statusa štedenta. Tudi struk-tura študentskih bolezni je dokaj specifična (različna nevrotična obolenja)! Izreden pomen ima za študen-ta dobro organizirana preventivna dejavnost.
Tudi pri nas so dolgoletne izkušnje pokazale, da je študentom potrebno celovito, adekvatno zdrav-stveno varstvo, ki jim ga more nuditi zadovoljivo le specializirana zdravstvena ustanova, kot je bil n. pr. Zavod za zdravstveno varstvo študentov v Lju-bljani. Dosedanji Zavod za zdravstveno varstvo štu-dentov v Ljubljani (sedanji dispanzer) zajema skoraj 15000 študentov. Izvaja celotno dejavnost, t. j. zdrav-stveno kurativo in preventivo, vključno zobno ku-rativo in preventivo.
Za študente naselja Rožna dolina pa je od nekoč široko znasnovanega zdravstvenega centra ostala samo ena splošna ordinacija s fakultativnim delov-nim časom in zobna ordinacija z rednim delovnim časom. Poleg tega je v vseh študentskih domovih in blokih naselja organizirana služba prve pomoči. Izboljšanje te situacije je pričakovati z ureditvijo ordinacije v novozgrajenem bloku. Bolnike — štu-dente obiskujejo na njihovem domu zdravniki dis-panzerja.
Stomatološka služba opravlja tako kurativo kot preventivo. Kurativa zajema konzervativo, fiksno in snemno protetiko ter. manjše ambulantno možne posege. V okviru preventive pa je zajeto tudi nekaj ortodontije, kolikor jo ta populacija glede na starost pač potrebuje.
Zdravstveno varstvo zagotavlja še potrebne pre-voze z rešilnim avtomobilom, zdravila, ortopedske pripomočke in očala, prispevek k stroškom dietne hrane, zdravljenje v naravnih zdraviliščih in bivanje v okrevališčih. Higiensko - epidemiološka služba je v obliki nadzora in analiz prehrane v menzah, nadzora nad higienskim stanjem sanitarij in bival-nih prostorov v domovih in blokih. S patronažno službo pa je zajeta skrb nad socialno šibkimi, kro-nično bolnimi ter študentkami — materami.
V letu 1966 je bilo odobreno naslednje število diet: TBC — 5 oseb, diabetes — 3 osebe, jetrna in žolčna dieta — 11 oseb, želodčne diete — 30 oseb, ledvične diete — 6 oseb, srčni bolniki — 1 oseba, malignom — 1 oseba in anemije — 5 oseb.
Iz poročila o bolezenskem stanju in postavljenih diagnozah za leto 1966 razberemo, da so na prvern mestu med obolenji študentov psihoze in psihone-vroze s 707 primeri. Sledijo jim akutne infekcije gor-njih dihal z 294 primeri, nato bolezni kože in pod-kožnega tkiva 250, influenca 134, bolezni sečil 132, ne-sreče in poškodbe 70, refrakcijske anomalije oči 68, nedoločene poškodbe in reakcije 66 itd. Ostala obo-lenja ne izstopajo iz povprečja ostalega prebivalstva. Tuberkuloza, ki je bila po vojni velik problem, je v  občutnem upadanju  in ni več poseben problem.
Iz finančnega načrta za leto 1967 sklepamo, da je finančno poslovanje potekalo približno takole:
—  višina dotacije v znesku 600.412,00 Ndin
—  prispevki  študentov  ob  vpisu  38.000,00  Ndin
—  skupni dohodki za leto  1967:  702-000,00 Ndin Funkcionalni izdatki sklada so bili predvideni:
—  za kurativno zdravljenje           288.000,00 Ndin
—  pa preventivno dejavnost          260.000,00 Ndin
—  za dietalno prehrano                 150.000,00 Ndin
—  za porodne pomoči —
oprema novorojenčkov                 4.000,00 Ndin
— skupno
702.000,00 Ndin
V   skupnih  dohodkih  za  leto   1967 je  vračunan tudi ostanek ob koncu leta 1966, ki je znašal 63.588,91 novih dinarjev.
Povprečni izdatek za zdravstveno varstvo vpisa-nega študenta je znašal 6450 din in se je v primer-javi z leti 1963—1964 zvišal za 60—115%.
Zavod za zdravstveno varstvo študentov je kot samostojni zdravstveni zavod zaračunal svoje usluge za nezavarovane študente Skladu za zdravstveno varstvo študentov, za zavarovane pa pristojnemu Ko-munalnemu zavodu za socialno zavarovanje oziro-ma občinskim skupščinam za študente, ki so svojci invalidskih zavarovancev. Na ta način je imel Zavod za zdravstveno varstvo študentov preko 200 plač-nikov, kar zelo otežkoča delo zavoda, prizadene pa tudi študente, ker povzroča tako obračunavanje od-klanjanje uslug s strani zdravstvenih zavodov in je združeno z rizikom. Računi se ne plačujejo redno, kar povzroča nepotrebno izterjevanje, s tem pa se ustvarjajo dodatno delo in stroški. Tudi to dejstvo govori za nujnost poenotenja zdravstvenega zavaro-vanja študentov.
ZDRAVSTVENO  VARSTVO  ŠTUDENTOV  V  MARI-BORU
Obseg zdravstvenega varstva je prav tolikšen kot v Ljubljani. V letu 1965 je bila v okviru maribor-skega dispanzerja za delo ustanovljena posebna ambulanta za študente visokošolskih zavodov s ci-ljem organizirano skrbeti za zdravstveno varstvo študentov.
V  vsakem bolezenskem primeru se mora študent obrniti  na  zdravnika  v  tej   ambulanti, po  potrebi
pa ga napotijo na hospitalno zdravljenje ali na raz-ne specialistične preglede. Edino ta ambulanta je pristojna za izdajanje zdravstvenih potrdil štu-dentom.
široka dejavnost Zavoda za zdravstveno varstvo študentov v Ljubljani, ki sem jo na kratko opisal y tem sestavku, popolnoma opravičuje ustanovitev in samostojen obstoj omenjenega zavoda. Z razši-ritvijo svoje dejavnosti, predvsem na področju pre-ventive (služba za mentalno higieno in planning služba) in povečanim delovanjem na dosedanjih področjih dela, bi odigrali še pomembnejšo vlogo pri formiranju intelektualnih delavcev. Mislim, da je cilj vsake družbe, da ima čim bolj zdrave ljudi na delovnih mestih. Pri krojenju zdravstvenega var-stva študentov bi bilo potrebno misliti tudi na to.
Marjan   Hrušovar
Pripis: poleg nekaterih tiskovnih napak, ki niso bi-stvenega pomena, je tiskarski škrat v prejšnji števil-ki poskrbel za napačen podatek. Kmetijski zavaro-vanci predstavljajo 12,10% vseh zavarovanih študen-tov in ne 1,10%, kot piše na sedmi strani TRIBUNE, št. 18 z dne 15. 4. t. 1. v sestavku ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE IN ZDRAVSTVENO VARSTVO ŠTU-DENTOV.
KAKO USMERITI ŠTUDIJ?
Nedvomno je treba globlje proučiti smiselnost racionalizacije in tenzifikacije šolstva in šolanja (posebno še visokošolskega izobraževanja) z vidika usmerjanja diplomantov srednjih šol in gimnazij v nadaljnji študij. Dijakom srednjih šol in še po-sebej gimnazijcem, ki so odločeni nadaljevati štu-dij, ni lahko samostojno odločati o lastni prihod-nosti. Momenti, ki vplivajo na dokončno odločitev za nek študij, so različni in velikokrat za srednje-šolce usodni. še težja pa je odločitev sedaj, ko je visoko šolstvo v obdobju intenzivnejše notranje prestrukturacije. Istočasno se spreminjajo vpisni pogoji, ukinja se študij prve stopnje ali pa se po-stopoma ukinjajo celo psamezne študijske smeri.
Spoznavanje sposobnosti srednješolcev za na-daljnji študij na visokošolskih zavodih je potrebno gledati z več plati.
Okolje, v katerem in s katerim živi srednješo-lec v najtesnejšem stiku, v nemajhni meri vpliva na usmeritev v bodoči študij, katerega si diploman-ti srednjih šol in gimnazij pogosto predstavljajo bistveno drugače kot v resnici je. To lahko pomeni, da pri odločanju za študij gledajo predvsem na aka-demski naziv, ki ga dobijo ob uspešnem zaključku študija, veliko vlogo pa igra občasno »modni« štu-dij. Zelo pogosto je privlačnejši tisti poklic, ki bo bivšemu študentu napolnil denarnico.
Vzroki za neuspeh pri študiju in pozneje pri poklicnem delu so v premajhnem osebnem preu-darku, pogost vzrok za neuspeh leži v odločitvi na želji staršev, ki izhaja iz ambicij le-teh, saj mnogi »ambiciozni starši« velikokrat pozabljajo, da s svo-jim sugestivnim prisiljevanjem otroku naredijo več škode kot koristi. Velikokrat se gimnazijski in dru-gi srednješolski diplomanti ne želijo ločiti od svojih tovarišev in jim sledijo na visokošolske zavode, se-veda na svojo škodo, saj ne upoštevajo dejstva, da morda le niso toliko sposobni za tisto študijsko pa-nogo kot njihovi tovariši. Izkušnje kažejo, da ni malo sedanjih in verjetno tudi bodočih študentov, ki precenjujejo svoje sposobnosti ali pa celo pod-cenjujejo zahtevnost študija, ki so ga izbrali. Tako si mnogi bodoči medicinci predstavljajo kot osnov-vo tega študija vse mogoče, ne pomislijo pa, da štu-dij medicine temelji na poznavanju kemije, fizike, fiziologije in tako dalje.
Za vse vrste tehničnih poklicev ne zadostujejo le sposobnost, smisel za praktičnost, veselje do teh-ničnega poklica ali morda še kaj, temveč pelje pot do naziva inženirja preko temeljitega in zahtevne-ga študija matematike in fizike.
Vsaka izbira študija in poklica na takšnih os-novah je zgrešena in dokazuje, da takšen študent (ali bodoči študent) ni dovolj zrel in sposoben spo-znati samega sebe kakor tudi ni zmožen po lastnem preudarku usmeriti se v poklic, v katerem bo na-šel   smisel   in   vrednost   dela.
Najvažnejša sposobnost, ki bi jo moral sred-nješolec spoznati, ko se vpisuje na visokošolski za-vod z obsežnim in zahtevnim študijskim progra-mom, je »inteligenca« ali sposobnost razumevanja in razvijanja abstraktnih odnosov. Za bodočega in-ženirja, ki bo delal na konstrukcijah vseh vrst, je važna sposobnost prostorske predstave, tistim, ki imajo dober spomin, posebno za jezike, se ne bo težko odločiti za ustrezen študij.
Svoje sposobnosti in nagnjenja za nek študij lah-ko v neki meri spozna skoraj vsak srednješolec. Koliko pa se ta dva momenta ujemata z željami, pa je težko ugotoviti, še težje pa je sposobnost, nag-njenje in želje usmeriti v tisto študijsko panogo, ki bi bodočemu študentu najbolj ustrezala, študij pa bi izkazal ustrezne pozitivne rezultate.
Usmerjanje y bodoči študij bi moralo potekati vzporedno z oblikovanjem izobraženca srednje stop-nje. To je kočljiva in zahtevna naloga, ki je pre-puščena pedagoškim delavcem srednjih šol. Le-ti lahko najlaže ugotovijo, za kateri predmet se sred-nješolec posebno zanima in zato tudi individualno poglablja poznavanje priljubljenega predmeta. Spo-sobnost logičnega mišljenja, interes in nagnjenje do nekega predmeta, razvijanje in utrjevanje de-lovnih navad kakor tudi sposobnost odločanja o pro-blemih interesnega predmeta so v pomoč pedago-škemu delavcu, da svetuje dijaku najbolj sprejemlji-vo in utemeljeno odločitev usmeritve v nadaljnji poglobljen študij na visokošolskem zavodu. Ne-dvomno zahteva takšno delo od pedagoga določen napor, saj je nemogoče vsakega srednješolca indi-vidualno voditi k zaželenemu in smiselnemu cilju.
Nivo strokovnosti in delovne učinkovitosti viso-kokvalificiranega kadra je odvisen od:
1.  pravilnega izbora kadra za visokošolski študij
2.  racionalne in znanstvene organizacije dela na visokošolskih zavodih,
3.  od učinkovitosti sistema spremljanja dela di-plomiranih  študentov  in  od njihovega  nadaljnjega strokovnega in znanstvenega izpopolnjevanja v pro-cesu dela.
Ad 1. Pravilni izbor kadrov za visokošolski štu-dij je moč doseči s temeljitejšim izvajanjem in upeljevanjem profesionalnih strokovnih svetovalcev v poklicnih svetovalnicah. Njihovo delo z mladimi ljudmi bi moralo kontinuirano teči v smeri inten-zivnega usraerjanja v poklice in nadaljnje šolanje in izobraževanje. Sposobnost takega dela z mladimi ljudmi pa je v veliki meri odvisna od psihološke in pedagoške sposobnosti poklicnih svetovalcev, v ne-mali meri pa od psiholoških, pedagoških in pred-metnih sposobnosti pedagoških delavcev na šolah prve in druge stopnje. Te sposobnosti so redko kdaj združene sočasno v pedagoških delavcih naših os-novnih in srednjih šol, razvijanje teh sposobnosti je pogosto zgolj individualno pogojeno. Pedagoška gimnazije in pedagoške akademije bi morale v več-ji meri skrbeti za predmetno psihopedagoško usmer-jenost bodočih učiteljev. Taka usposobljenost bi v nemali meri pogojevala izvajanje racionalizacije šol-stva v širšem smislu in ne nazadnje prispevala ve-lik delež k prizadevanjem za racionalizacijo bazič-nega, srednješolskega in visokošolskega študija. — Večja učinkovitost in strokovna usposobljenost službe poklicnega usmerjanja pri Zavodu za zapo-slovanje bi nedvomno lahko nosila velik delež smi-selnega in načrtnega usmerjanja v visokošolski štu-dij in s tem prispevala pomemben delež k priza-devanjem  za  intenzivnejši  študij.
S pravilnim sprejemanjem dela novih študerv tov je možno bistveno vplivati na večjo efikasnost študija. Sprejemni izpiti, ki so dandanes postali po eni strani moda, po drugi strani pa nedvomno po-treba, opozarjajo na vrsto nevarnosti, ki jih spre-jemni izpiti (če jih že uvajamo), lahko povzročijo. Sprejemni izpiti ne morejo in ne smejo biti pre-verjanje znanja, ki ga je bodoči študent prinesel iz srednje šole, saj za to znanje odgovarjajo diplo-manti visokih šol, na katere se sedaj vpisujejo nji-hovi učenci, za te diplomante oziroma za njihove strokovne in pedagoške prijeme pa so odgovorni pedagoški delavci na visokih zavodih, ki morajo strokovnost in druge potrebe sposobnosti svojih bivših študentov spremljati in sproti preverjati. — Sprejemni in svetovalni izpiti na fakultetah, visokih in višjih šolah se morajo usmeriti na preverjanje osnovnih sposobnosti, potrebnih pri opravljanju do ločenega poklica.
Spremljanje študentovega dela med študijem je pomemben prispevek k intenzifikaciji, v kolikor se to spremljanje ne omeji le na administrativne ukrepe, temveč na spremljanje študentovega dela s kolokviji, vajami in preskušnjami znanja. Tak sistem dela s študenti bo našel močan odziv v prvih letnikih študija in rezultati takega dela nikakor ne bodo skromni. Istočasno pa inorata objektivno oce-njevanje in preverjanje študentovega dela zavzeti realnejše mere.
Ad 2. študente je treba temeljito informirati o vseh stvareh, ki zadevajo študij, začenši pri ob-razložitvi programa študija preko seznanjanja s teh-niko dela, nujno je treba navajati literaturo, iz ka-tere naj študent črpa širše znanje in problematiko svoje stroke. Študent mora biti že v začetku štu-dijskega leta informiran o potrebnih izpitih za pre-stop v višji letnik, saj je le na tak nači in ob takih danih pogojih mogoče planirati študij ob sočasnem uvajanju študentov v metode in tehniko študijske-ga dela. Nova načela študija so predpogoj za in-tenzifikacijo študija, interes teh načel pa je, da se učni programi usmerijo na snov, ki je za spo-znavanje stroke nujno potrebna. Tako bi se naj študij v prvih letnikih usmeril predvsem na pou-čevanje bazičnih predmetov stroke, ob zakijuče-vanju študija pa je nujno uvesti študente v metode znanstveno-raziskovalnega dela.
Informativnopredavateljska oblika dela s štu-denti mora preiti čim prej na operativne in instruk-tivne oblike dela s študenti, ker bodo le-ti hitreje sposobni samostojno odločati o problemih svoje stroke, s katerimi se že med študijem srečujejo.
Pedagoško-znanstveni oblikovalci bodočih viso-kokvalificiranih kadrov bi nujno morali poznati vse socialne in psihične momente, ki zavirajo normal-no delo študentov in delo s študenti in v tem smi-slu vložiti več naporov v spoznavanje tekoče štu-dentske problematike, s katero se sedaj ukvarjajo le deklarativno, in še to le majhen del.
Samoupravna praksa, ki se izvaja na visokošol-skih zavodih jugoslovanskih univerz v smislu anga-žiranja študentov v samoupravnih telesih, se mora poglobiti in v večji meri realizirati, saj nima no-benega smisla govoriti o študentski samoupravi na naših visokošolskih zavodih, če so študentje le fi-gure v samoupravnih telesih in jm je ta dejavnost le nujno zlo.
Ad 3. Spremljanje diplomiranih študentov, ki so angažiranje diplomiranih strokovnjakov v proizvod-se vključili v proces dela, je pogoj za uspešnejše nji. V okviru te dejavnosti bi moralo biti zajeto funkcionalno in permanentno izobraževanje, posebna skrb pa bi morala biti posvečena znanstvenemu na-
raščaju.
Marjan Mlakar
Marko Švabic
MLEKO MATERINO,
VČERAJŠNJE
VERJETJE
Vredno in vsekakar koristno bi tilo raz-iskati pojav proslavljanja, tistega tedaj, ko s svojo silovito enastranostjo jame prehajati v golo, togo, homogeno dimenzijo: dogajanja so prepletena; a končna podoba ni podoba jekle-ne vrvi, to je podoba enotnega jeklenega ko-mada, žive notranje ravnotežnosti.
če bi tedaj dvignil nogo in z vso silo su-nil v mizo s slavnostno večerjo, da bi se vse skup znašlo med porcelanastimi črepinjami in mlakužami vina na tleh, potem bi vsi gostje planili pokonci, vsi hkrati, sunkovito, vsi bi počeli nekaj trenutkov natanko iste in že vna-prej znane kretnje: čudili bi se, to bi porekli, da nisem pri pravi, da naj že pri priči izginem (zakaj najbolj žal bi jim bilo ugonobljene je-dače in pijače). Prav gotovo pa nihče ne bi pomislil, da je bilo storjeno vsemu le v prid. Mučni trenutki molka, no in ravno v tem je skrito neizmerno zgražanje, so največja ovi-ra, a ne le zame, morda bolj za one, ki bi utegnili čutiti namesto mene.
Miza je prevrnjena. Videz mrtvega, otrple-ga konja z nogami v zrak vzbuja; prt je vode-no rdeč od črnega vina, povsodi leže razme-tani kosci mesa, majceni sendviči, masleni kruhki s čokoladnim oblivom, packe majone-ze z grahkom, porozni lističi svetlo rdeče bolj-še salame: kdo bi vedel, kako da vrh vse te kašaste mase čepi črni klobuk, ki ga je bil dobil slavljenec v dar.
Nastala kompozicija več enovitih, da, celo enkratnih zdušij je brez dvoma samo moja za-sluga; okolje tega ne vzame dobesedno, nikjer ni videti hotenja po tretiranju oltarskega ob-redovanja: pogledi, ki zadevajo prav mojo po-javo, so sršeči, tujobni; so brez razumevamja za majceno izjemnost — bebavi so, idiotski, malenkiostni. Odločitev je hipna, morda p<re-uranjena, ko se odločim za manever, ki naj bi prinesel v bodoee doganje prejšnje zdušje: sle-deči manever bi si mogel tretji človek razlo-žiti kot moj beg, avtor pa zagotavljam, da je to le zunanji videz, bistvo je strogo preraču-nana diplomatska poteza.
Močno sem utrujen, zaspan, zbit do srži. Problem v trenutku iztoči svoje bistvo, ko se izkaže, da je tod vse polno ležišč, mehkih, top-lih, udobnih — pravcate postelje so. Takoj si .. seveda — to so prav one tihe konvencije, ki se jih mora član slavja dosledno držati — ne morem dovoliti prihodnje svoboščine, neumno-sti pravzaprav, da bi planil na eno ležišč in za-spal: nekatere stvari je mnogo bolje opraviti potiho, z razumom, okoli ovinkov. Postopaje in z lenim, topim izrazom na obrazu stopim naproti jarki luči, a to pot se mi previdnost maščuje, tu je past. Lijoča svetloba, ona bela, mrliška svetloba, udarja pravzaprav iz izložbe, ki je fcrgovinica z ženskim spodnjim perilom. Kaj drugega že nisem mogel: igro sem sprejel, čeprav prepričan, da sem pogubljen, brez nadalj-njega; nazaj seve ne morem, kdo pa sploh more nazaj! Nedrček vdsi narejeno malomar-no   takšen,   da,   zdajle  se   dobro   spominjam,
prav takšna je kot na poinnoigrafskdlh fotogra-fijah, med grmovje zapleten, spodaj leži po-žrešno razgaljena babnica v širok razkorak proti objektivu; to je pač način. Tudi asocia-cija mora biti začetniška, adolescentna, druga-če ne velja za zanimivo: to je le način, stil. Da se mi že ves čas kot klop prisesuje prav ona babnica, ki bi morala ležati na prej ome-njeni fotografiji, to me ne preseneča,. slej ko prej pa se mi kaže mučno, ogabno, najraje bi se že kar umaknil vsemu temu nesmislu (saj, res, kaj pa mi pričujoče slaivje pravzaprav po-meni!), pa se še pravi oas spomnim, da more p^rav tu v tem, v tej osebi, oprijemljivost vse pasti, mogoče vaba, prava mesnata vaba. Takš-nemu načinu se nič ne čudim, prav rad pa bi poznal aivtoriteto, ki se okorišča s te vrste podlostmi, ki mi je, nenazadnje, naprtila vse to breme: v brk bi ji zabrusil, da mora biti resnično sila eno&tavne nravi, ko si omišlja fcaiko enostavne metode pogroma. Sicer pa — še bolje zame: to je adut v mojih rokah, žen-ska se mi bo hotela približati, da bi me zape-ljala, saj je vse kot na dlani. Tako, če bi se vdal, bi bil kajpa pogubljen, vsa moja poteza pa za vselej pozabljena in zaman. še kar naprej gledam v izložbo, delarn se, ko da mi je prav malo v mar, kaj se dogaja v moji bližnji oko-lici, v resnici pa ves čas budno pazim, da sem v strogem alarmu. Cedo opazim, da je ženska s fotografije odeta v bel pomladanski trenčko; pod plaščem mora biti gola, kar pa ni prese-netljivo, saj njein namen je vendar biti vaba za mene. To je malce nagnusno, vsekakor pa usmiljenja vredno. Boga reva! Vseeno pa je malo nenavadno, da mi postane nekoliko hu-do, isto je tudi prvi činitelj, ki ga v začetku nisem bil mogel predvideti. Očifcno so morali računati prav s tem! Ona se nanadoma obrne, napravi dva, tri korake, potoči nekaj solza; gaoljivo je, kako nespretno, da, prav debutant-no zaigra prizorček. Resnično groteskno pa se mi pokaže vse skupej šele pri njenem piska-jočem, malce vzdihujočem vzkliku, ki naj bi bil poln boli: »Kako moreš biti tak do mene, ničesar si ne upaš!« Tokrat se ne morem več braniti (sploh pa tudi to ni izven plana), sun-kovito se zasučem, z enim samim pogoltnim korakom si jo priklenem v težak, boleč objem. Vendar pa, prav tu, prav v tej gesti je moja največja napaka: kratko malo so me zasačili, na slavju! Spet sem gol, žival. To je moje več-no usmiljenje, dobro srce.
Dva para težkih rok se okleneta moje des-nice, levice, zvijeta mi roki na hrbet, močno me boli. Medtem se še kar naprej, kot v ka-kem bebavem amerikanskem filmu, ko hoče kateri pogumni vitez po vsi sili v ogenj po kak fetiš, naprezam, da bi si povrnil in nano-vo zagotovil svoj prejšnji položaj z objemom. ženska je videti zdaj popolnoma neprizadeta, celo zadovoljna, Prav to me jezi, in še bolj to, da se oto vsem jasno zavedam, kako mi iz no-tranjosti buta na dan neka idiotska moškost, ki se ji ne morem niti upreti, kje še, da bi jo morda potlačil in zatrl v sebi. Zdaj vidijo vsi, ves svet: Marko š. je polnokrven plemenski bik. Vseh last sem. Občinski, komunalni, mest-ni, pokrajinski, državni, družbeni, svetovni, ve-soljni Marko š. Vse se ve o meni, ko si pri-borim le trohico krvi, da jo zaužijem — pro zoren sem kot naglavna uš —, že sem ves iz-dajavsko rdeč, krvav, in tedaj vsi menijo, da je potreba uničiti, zatreti in iztrebiti z vsem rodom vred.
Za mojim hrbtom se oglasi debeloglasi krohot, ki mi potrdi prejšnjo hipotezo, da mora biti zadaj vse črno gledalcev — slavje je v takeim razmahu, da prehaja že malone v ljud-sko rajanje — in ne le tista dva onega, ki se obešata na moje okončine. Udarec, ki je na-slednji trenutek in 6 zenitni točki onega kro-hota zadan moji glavi, je top, ne ravno boleč, pač pa omamljajoč. A vse bolj kot omamljen, sem presenečen nad takšnim ravnanjem: te-pejo me! To so srednjeveške, inkvizitorske me-tode. Tega ne morem dovoliti. Prosim, takoj prenehajte s taikšnimi krutimi metodami, za-kličem jasno, zelo glasno, pri tem pa ves čas pozorno pazim, da bi se mi glas ne tresel ali da morda ne bi iazveinelo panično, vdajajoče. Kakšna nemogoča taktična napaka! Ko bi bil vedel, da vendar že ves čas prav to hočejo, da so ves čas nestrpno pričakovali, kdaj propa-dem, omagam! Kot dolg, rušilen val uničujoče vode završi: tisoči se nasmejejo burki, ki jim jo  igram,  tisočeri  pari  rok  navdušeno  zaplo-
skajo, oj, zaploskajo, zaploskajo! Da naj le še kaj povem, zaploskajo.
Zdaj ni več tako; zavedel sem se, da sem le del nekega stroja, neke organizacije ,nekega silovitega rušečega premikanja. Tako jasno mi je postalo, tako boleče surovo... Nič več ni-sem sam, zdaj so me vzeli, konec je: ko da bi mi nekdo ves čas od zadaj čez ramo gledal y karte, ki mi je bil še prej nekdo drug zame-šal z žonglerskimi triki. To je izdaja, ponižu-joče zanje pravzaprav, še malo ne zame; a kaj, ko vem samo jaz. Vem, kaj me čaka. Do-volj točka je že nanizanih, da morem skoznje poitegniti linijo, celo tako dovolj jih je že, da morem narisati tudi logično nadaljevanje te linije. Ne vidim cilja, kakopak, bodočnosti ni, če hočem: je pa nek rezultat, dan in podan že naprej, popiolnoma določen lebdi tam nekje v prostoru, ni važno, katero pot uberemo, ko-nec koncev, vsi rezultati so si že v temeljih sorodni: že to da so rezultati. Ob vsem pa se spretno ognejo odgovornosti cilja, zakaj to, ko so nekak zaključek, še ne porneni, da je ta zaključek sam po sebi tudi cilj čemurkoli. Za-ključni rezultat je skratka dovolj že sam po sebi in sam v sebi. Izven vsega pa, da nek re-zultat sploh je, je dovolj porazno v vsej svoji banalnosti; potrebo po opredelitvi smem brez sleherne odgovornosti zanemariti, celo odklo-niti, če čem. Tako čutlm, da prehaja vsa ta, tudi tu pričujoča, zadeva v pojav. Pojav, ki je uzakonjen. Pojav, ki je v svoji uzakonjenosti enakovredeen prav vsem pojavom, denimo, po javu gra^itacije, pojavu razpadanja atomskih jeder, pojavu gibanja v določenemu prostoru. Pojav, ki biva. Pojav, ki biva v — meni ki v slehernemu. Pojav, ki nekoč pride do svoje zunanje očitnosti, samo-nase-opozarja-nja; in vse to ni presenetljivo, vsaj ne sme biti. Meni je pač bilo, zato tudi vsa zadeva, odurna do skrajnosti, s smejočo se množico za mojim hrbtom, da ji niti v obraz ne morem videti. Samo eno mi preostane, dejstvo je boleče, a tako je, nič drugače: otiraniti moram trdne živce; to je karta, adut, ki je morda ne slu-tijo. Preveč prikrita in zahrbtna je v svoji vse-bini. Živci so moja stvar. Moja v temu meni, ki sem njih cirkuška figura, predmet, ki se mu lahko tako prečiščujoče, prav od srca in do solza nasmejemo!
Množica se polagoma umiri, vse dokler ne izbije groba tišina. Seveda: zdaj gledajo, po-slušajo, čakajo. To so njihova umazana majč-kena posla za mo.iim hrbtom. Pričakujemo, da jim daim. Seveda jim dam, saj to danje niti ni v moji oblasti: dam — imajo. Tišina brez bencina. Roke, ki me že ves čas priklepajo, da so postale ma-lone že del mojega telesa, me zavihtijo skoz zrak, v nežnem loku zaplovem v posteljo.
To! Prav to! Jasno je, da bi bdl jaz sam že zdavnaj zlezel v posteljo, ko le ne bi bilo tistega večnega gnilega humanizma v meni. Brezobzirno bd se bil zaril v sm/rdečo postelj-nino, le nos bi bil pustil moleti venkaj. A go spoda je seve računala z mojimi slabostmi in jih je, kot se vidi, tudi lepo izkoristila: uma-zana podlost! Zdaj bi moral biti, kaj pa dru-gega, neznansko ponižno hvaležen: GOSPODA MI JE DOVOLILA. Ko da sam sploh ne bi mogel! In tako, kaže, mora ostati, vsaj moralo bi ostati: Naj vidi, da brez nas ne more.
Glede postelje ni kaj reči: udobna je — prav kot sem jo hotel. Vseokoli tema, iz ne-kega kota —ne bi mogel z gotovostjo trditi, iz katerega se sliši nežno prepevanje, pevci so morali stakniti glave zeXo skup, prav malo jih je slišati, medtem ko se iz diagonalno — nasprotnega kota (ta je bolj oddaljen) vali k meni oslabljen trušč pijanega veseljačenja: za-bava se nadaljuje, kajpak. Prostor sem s svo jim položajem očitno razpolovil: in to se vse-mu kaže kot nekako povoljno, koristno. Zdaj se ne zmenijo zarae niti prvi niti drugi; po zneje morda, ne rečem, že mogoče, vendar za zdaj še ne. Možno je seveda, da je tudi ta del odnosov do moje osebe le kos načrta. Kot bi se mi hotelo vse izroditi!
»Marko š., vi zdaj mislite, da sem jaz ne vem kako kriva za vaše nerodno stanje, pa ni-sem, sami ste si nakopali vse,« pravi ženska s pornografske fotografije, njen glas je mehak, prav nežen, a to je stil, zdaj se ne dam več, dovolj je bilo. S tem, da sem kriv sam, ne misli niič drugega, kot ono s prevrnjeno mizo. Najprej se napravim, da že spim, a poteze si ženska, kot je ta, ne bi mogla razložiti pravil-no — v prvi vrsti bi mislila, da sem užaljen,
da nanjo mulo knham. Saj vem, nič ne govdri, saj vem, rečem, a obrnjen sem stran, nočem je videti. Tudi tikain jo, saj bi bilo zelo smešno, ko bi jo vikal, vedoč, da bi po drugi plati že ob raojem najmanjšem namigu planila k meni pod odejo. Ženska še nekaj govori, pa je ne morem slišati, ker se zabavam, da sem si na-pravil iz posteljnine nekakšno okroglo gnezdo, kjer moram ležati kot embrio v maternici. Po-ča-si se zabave naveličain, tedaj tudi že pro-dre do mene njen tanki, malce nosni glas: »Marko Š.,« reče, pa jofprekinem: »Kako že, da ti je ime?«
Ime pove, a po stari navadi ga že takoj po-zabim. Končno pa, če se mi zahoče, jo tudi saim lahko poimenujem, na primer: Cešplja, Luknjica, Pičica, ali kaj podobno dvoumnega; to ji seveda verjetno ne bi ugajalo, spominjam se, da sem imel primar, ko sem neki ženski, ki je sicer ves čas poudarjala svoje plemenito meščansko poreklo, rekel prav duhovito »moja gospodična mala potrebica«, pa je pokazala kaj malo razumevanja, celo prizadelo jo je, očitala mi je namreč nekaj pozneje, da sem neotesan kmet, zabita butara, To pot se pač nimam bati oesa podobnega, ničesar se mi ni bati, kot nimatn ničesar izgubiti pri vsem, vrh vsega pa me tudi strah ni več. Ko leži pri me-ni, se naenkrat mrzlo in silovito zavem, kako sem se motil v tem, da nimam ničesar več gubiti: še marsikaj imam izgubiti! Pri vsem pa mi je ona zaprijala, nič nisem mogel po-magati. Zlasti močno sein se zavedel vse zgre-šenosti svojega početja ob njenem obnašanju. Moralo bi mi biti jasno, da tokrat ne bo šlo več tako preprosto.
Zdaj vidim v precejšnji razdalji od tod močnd svetlo žarnico, a žar svetlobe je v pro-storu skopo omejen: svetloba se ne širi nika-mor, vsa ostaja v svetilu: tako se mi kaže žar-nica tam na črnem ozadju kot nekakšna obup-no svetla zvezda, ki bo verjetno zsdaj zdaj eks-plodirala, ko svoje neizmeme energije že ne more oddajati počasi; vem, da moira biti prav pod žarnico še vedno prevrnjena miza, gostje pa morajo sedeti naokoli po tleh, s kazavci brskajo kot govnači po raztresenih jedilih, po-tem pa prste nosijo v usta, da obliznejo, kar se je oprijelo. Tudi glasni so. Kot bi bili zda.j že čisto veseli. Pa saj so veseli. Glasovi se zli-vajo v neprekinjeno žuboreče, brneče momlja-nje, včasi se razločneje zasliši žvenketainje, morda razbijejo kozarec ali krožnik. čudi me pa, da se md ti gostje niti ne zdijo ne vem kako nevarni: morali bi biti nevarni, to je nji-hova dolinost, kot sem dojel do zdaj. Slutim, nekako nejasno, v koima-j prostojni tančici, da je vse skupaj prevara, ti moji občutki: že spet; mislil bi, da je svet res tako malenko-sten, in že komaj čaka najmanjše napake, ne-previdnosti... potem — hop, imamo te. Nevar-nost preti navadno od tain, kamor še sanje ne sežejo: biti pripravljen! »Mi ti nočemo slabe-ga, mi, vidiš, ti dajemo zavest, čutiti ti daje-mo, kako hudo je , če si osamljen,« govori ženska malce utišano, sramežljivo kot. ntina, vendar naglo, hlastno, stinkovito, ko da bi ji bilo zelo mnogo do tega, da bi ji verjel in tudi sprejel njeno mišljenje. Motiš se, Ijubica, si porečem, kajtd prav zdaj se zavem, da je ona malone v hujši stiski kot jaz. Prav ona je tista, ki zdajle počenja nekaj na lastno pest, seve poskrbi, da se to početje pokaže, ko da bi v resnici vse delala v svojo dolžnost. Vidim ji sko« kosti, prav do noter jo vidim. Goljufa. A ne more iz ali mimo tega, vleče jo k meni, to sem opazU že prej, ko bi v resnici morala le igrati, kako ji je do mene, in da bi me spelja-la, tam, pred izložbenim oknom. Tako goljufa svoje življenje, svoje poslanstvo, tudi svoje ljudi, če že hočemo. Zdaj sem jaz tisti močni, velikl, zdaj je y mojih rokah, kaj bom storil. Ljudstvo in očitnost moje odvisnosti od ljud-stva sta prazna slama, puh, beda. Kaj me briga-jo, ljudje, kaj me brigajo zvijače, ki se jih mora-jo vsled svoje šibkosti oprijemati, kaj mi mar sleherni iz množice: in, niti ne nazadnje, kaj mi mar ta ženska, ki je pravzaprav navadna mu-ha, bolha, uš v vsej procesiji slik, prikazni. Ne potrebujem jih. Oni mišlijo, da jih, ne, celo zatrdno so prepričani v to: smešno! Ko sem brcnil v gornji rob mize, da se je mahoma prekopicnila po tleh, v vsej svoji okornosti iztegujoč od sebe vse štiri krake, kot v begu prestreljena žival, je množica onemela: zakaj množica hoče biti množica (in prav ta pneme-lost je tej trditvi dokaz — nihče ni razumel)
in ne more prebavljati izjemnosti? Tako vse kaže — resnično —, naj bo krog množice, družba, spodnji ali sam vršiček stožca tega kupa, vedno bo sebe obravnaval kot krog, ta-ko kot krog tudi je. če je kje kaka strnjema skupinica izjemnežev, dam roko v ogenj, da se tudi ta jemlje za celoto, element, vsaj za ho-mogen kos nekakšne bizarnosti, ki pa še vse-lej drži le sama vase in k sebi. Na slavju naj-izbranejših izbrancev izmed najbizarnejšiJi ču-dakov bi moja kretnja, ki prevrne, ki razbije in prevzemajoče uniči, izzvenela nesprejemlji-vo. Sleherno podjetje bi me izobčilo, kot je to, ki me zdaj obkroža, potem, seve vsled svo^ jega vegetarijanskega humanizma, pričelo ou-titi do mene neko posebno, prav izjemno od-govornost, da so me skratka posesali, vsrkali, asimilirali. Prapiranost tubitnega krožka nad mojo storitvijo je za tretjega, mehaničnega, nezemeljskega opazovavca frapanta. Tiste oči, tista onemelost. To je preobsežno, to je ne-znano, strah me je tega: to so Ijudje.
Nekoč sem imel prisrčnega znanca, zelo uglajenega, pomembnega, spoštovanega. Lep je bil in zaslužen, bogat in radodaren, prijazem in topel, prisrčen in prijateljski: ta mx>ž me je ljubil. Hodil sem k njemu, on pa ni hodil k meni — »pri meni« ne obstoja — in lepo sva se razumela. Veliko sem mu odkrival, dru-gega pač nisem imel dati. Mož je to razumel in cenil, bil je globok, pesniška duša, huma-nist, a ko ob neki priliki nisem več vtzdržal, vse je bilo tako mrtvo, statično kot na foto-grafiji, da je bilo nujna potreba kaj storiti — menila sva se ravno o nekem velefvažnem ak-tualnem vsesplošnem problemu, ta pa je vse-kakor v veliki meri zadev^l prav njega, saj je bil pomemben človek —, in sem mu pljunil v obraz, prav grdo, globoko sem pljunil, je onemel. Obsedel je tam, čisto mirno, kot siu-čajna podoba v drevesni skorji se mi je za-zdel, in se mi presunjeno presenečen zagledal naravnost v oči. Nerodno mi je postalo, za fcre-nutek sem pomi&lil, ali nisem storil napak. On je sedel, bil je tiho, gledal me je. Nato je krik-nil. Skočil je k vratom. Jih z močno potezo sunkovito na široko odprl. Zakričal: »Ven! Ven! Ven!« — Pa kaj? Mar ni mogel razumeti? In huinanist, takšen, ta pravi, priznano upo-števan? Obstoja sicer še druga možnost, a va-njo osebno ne verjamem: da ga je v tako ne-piremišljeno dejanje besa pahjiil gnus do moje sline, onega pljiioka. In to je vse. Nekajkrat sem ga potem ševidel, najraje čisto slučajno na ulici ali kaj, in tedaj me je pogledal, češ naj se sramujem, v zemljo naj se vgTeznem, svinja. Ne razume. Ko bi razumel, da je on tistt, ki bi se moral sramovati storjenega! A ne razume.
II
Greh je vsekafcor najprej v misli, šele potem v stoirjenem. Tako je greh prebivanje, denimo, med ostalim v ovoju, lupinini misli, ideje o kruhu: Meja o kruhu je zijjujena iz ob-čutka lakote, občutek pa vsekakor ne more ali vsaj ne sme biti pregreha. čim je rečemo, da je vse to življenje iena sama velika zabloda, še več — pregreha, tedaj smo nehote sooČeni z mislijo o grehu ideje o kruhu — to je ideje pri mislečem bivanju, drugače nagona o samo-ohranitvi.
Vzamem najprej kvasa, da ga potopim v mlačno vodo, z nekaj v omenjeni vodi razstop-Ijenega sladkorja. Potem zaviham rokave, roke morajo biti že prej čistd umite, na plehnat pehar, ta mi bo pozneje za peko kruha, stre-sem štiri ali pet dvojnih pesti oziroma dlani, sklenjenih v skodelico moke; ta more biti enotna ali mešana iz črne, bele, ovsene, fco-ruzne, lahko tudi ajdove moke. Pehar s to količino moke potisnem v vročo peč, kjer naj se moka segreje, medtem pa pregledujem, ka-ko ali če sploh vzhaja kvas, ki sem ga bil dal v oslajeno vodo. Ko vidim, da kvas vzhaja, sem zadovoljen. S prstom ga nekoliko preme-šam, tako proces razcepljanja gljivic pospe-šim. Tedaj pa je moka še dovolj topla, biti mora sipka — to je znamenje pripravljenosti, da jo vzamem iz peči in stresem v globoko kroglasto skledo. Kupčku moke v tej posodi sedaj napravim jamico, stresem noter siro-mašno peščico soli, prek te pa zlijem vzhajani kvas. To je dobro, si porečem, ko dolijem še za nekaj naprstnikov tople vode, in da bo kruh bolj voljen in dlje časa svež, kanem p&
vrhu vsega nekaj kapljic namiznega olja. Tako je zdaj prva operacija končana. In zdaj že morem vzeti v roko močno leseno kuhalnico z dolgim držalom, zakaj nočem, da se mi pri mesenju popackajo roke. Mesim udrihdje, s polovičnimi- zamahi, vse dokler ni testasta ma-sa gladka, brez sleherne grudice suhe moke. Tudi se ne sme testo več oprijemati lesenega stepala — vse dokler se ga, testo še ni vredno svojega imena in shajanja. Vzhajati mora dve uri, zelo važno pa je, da se proces vrši na to-plem; testo se ne sme prehladiti! Po dveh urah poledam, in tedaj zopet vidim, kako lepo se je kupček pridvignil. Zdaj pogrnem mizo s pr-tom, ki ga posujem z že prej omenjeno moko, vzhajano testo zvrnem iz sklede na tako pri-pravljeni prostor. Tu ga obilno gnetem, pri tem opažam, da se mi lepi na prste in dlani, to pa preprečim spet zelo enostavno, vseka-kor tudi učinkovito: vseskozi dodajam prgišča suhe moke. Ko se testo končno ne lovi več za kožo in ostalo, tedaj smem ugotoviti, da je cmok nared. Iz njega morem namreč napra-viti poljubno število hlebcev poljubnih oblik. Ti hlebčki naj vzhajajo vsaj eno uro, medtem vztrajno kurim peč, a koristno jih je posuti z moko, v vrhnje ploskve pa potisniti mezinec, da nastanejo vdrtinice. Nekaj pred peko peč zapustim ,da polagoma ugasne, tik pred peko pa peč tudi preskusim: vanjo zaženem skrom-no pest moke, in če ta takoj porjavi, tedaj je peč še prevroča: šele ko moka zelo polago-ma zarjavi, tedaj pehar s hlebci potisnem v peko. Kruh se mi zasmeji, ko je vsa skorja le-po enakomerno svetlo rjava in doneča, če jo frcnem z nohtom katerega prstov.
Tako tudi: ali sem sploh kdaj pomislil, da ženska s pornografske fotografije utegne biti žerna mojega bližnjega? Res je, nikoli. Početo je bilo vse to brez misli, ki bi v nji koreninil tovrstni greh, pregreha. Vse moje početje ni drugega kot gola diplomatska manipulacija, ki sliuži vsemu in vsakoinur, le meni nikdar. Delam, in kar delaim, delam nečemu v dobro; žrtve — z mojo vred — niso važne. Gnilo in plehko bi bilo brez trupel. Trupla naj bodo kompost za daljnjo vzcvetenje njive, ki jo ho-čem obdelati. Oj, ti žena mojega bližnjega, plavolaso barsko bitjece, brkata koruznica, vzel sem te, in še te vzamem, izključno le za gnoj; kako bodo dehtele na tej njivi zrasle rožice!
Temna postava stopi v luč in isto odvzame prostoru. žarki, ki dobe oporo na ozadju ži-vota, te oglato prispičene glave z ušesi kot ro-čaji pri loncu, se odbijajo nazaj k svojem vi-ru, obrobje pravkar pojavljenega telesa med ležiščem in žensko in mojim stasom ter sveti-lom pa nekaj svetlobe razpršene odbije nao-koli, prav malo, le toliko, da gledam vso po-javo kot nabožno podobo z rahlo gloriolo. Telo je silaško, morda le nabreklo, a vsekakor po-stavno. Slutim, da mi ne bo storilo žalega, vem celo, čemu prihaja: ženska zakriči, naj jo vendar že pustim pri miru (pa ji prav nič nočem — njem krik hoče prevarati okrilje, ki ji daje živeti), pri tem se obupno jezno, že kar v paničnem strahu otepa mojih navidez-nih zatirajočih tn uničujočih objemov. Potem se kot v nenadnem navalu divje močl, ki je lastna bitjem v smrtni nevarnosti, utrga mo-jemu navideznemu storjevanju sile; vsa zadi-hana in do breizprimernega izmučena pristane v varnem objemu črnega moža, ki me zdaj gleda zlovešče, preteče. Ne bojim se ga. Po-meni mi papirnato zverino, nič drugega. Vse, kar mi more zadati bolečega, so ti pogledi, a njega morajo bolj boleti, saj očitno txpi pri vsem. Gotovo pa, da je vzrok videzu tega trp-Ijenja ženska, ki meni tako malo pomeini: nje-mu mora pomeniti izjemno veliko, prav to dejstvo — rečem »dejstvo«, ker sem del tu-kajšnje akcije zasnoval tudi na tem >vdejstvu« — bi v vseh drugačnih okoliščinah visoko spo-štoval in čislal, kot takšnim rečem gre, zdaj pa za kaj podobnega ni časa. ženska se črne-mu možu kar naprej nekaj pritožuje, očitno čezme, s prstom kaže k meni v posteljo, in glavo zdaj pa zdaj položi na njegove prsi, kar je videti malce ganljivo v vsej smešnosti; da, celo zabavati se uparn, tudi tega si ne morem šteti v zlo. Mož jo boža po plečih, obriše ji solzo, pri tem opazi v njeoiem očesu nek tu-jek, zaspanec ali kaj, in ga s prLzadeto za-skrbljenostjo odstrani z mezinčkom. Seveda zlovešči poiDfledi v postelji, v tej se nesluteno udobno prikrivam, da se grem vsemu napol nevidnega boga, pri njegovem početju ne po-
nehajo, še več, vse otsrejši postajajo. Po dru-gi stitm pa se mi hkrati z opaženim ženska pokaže neizmerno bedasto binavska: ves čas že se na hitrico obrača k meni, da mi dela z očmi in usti znamenja, naj še čisto malo, za-res, čisto malo potrpim. To škoduje v vseh ozirih. Prvič tega, da me prodano bitje, ženska s pornografske fototgrafije, ljubi, nisem pred-videval, že sama misel na kaj taikšnega bi mi bila mučna; drugič pa — in prav zdajle se to uresničuje — črni mož slučajno ujame enega namigov, ki veljajo meni. Vidim črnega moža, kako umira v njem vse, kar je bilo vsaj v kali osornega, blag postaja; in to je njegov konec. Le kaj naj človek, kot je črni mož, na svetu brez togosti, brezobzirnosti! Črni mož se vda. Meni pa ni do tega, ni mi do majčkenih umazanih zmagoslavdj kot je ugonobitev črnega moža, prepoceni so. S kretnjo, polno brezupnega obupa, potisne žensko od sebe, njegovo telo postaja vse tanjše iia nižje, ko se oddaljuje proti kotu, kjer zdaj potiho prepevajo žalostne pesmi — spominjajo se prejšnjih proslavljanj, ko mene, zabitega gumpca, še ni bilo —; vse do tedaj me žalosti misel na bedno tragično potezo večera s slavnostno večerjo, dokler postava ne utone z že davno tega razpršeno gloriolo v temo.
Poglavitno je, da s svojim položajem de-lim, bolje — razpolavljam prostor. Postelja, ženska in ves ostali svet, ki ga lahko grobo zaznavam s čutili, so privesek, in neposredno ne veljajo drugam, kot meni. Veljam vsej ce-lini, čeprav sem otok. Sem izjema, imam pa oči, nos, usta, genitalije. Na eni strani prepe-vajo žalostinke, besedila ni slišati, morda ga nadomešča tralala, napev pa je značilno po-grebno preprost. Ne sodim tja. Diagomalno, in pravokotno na mojo podolžnost, pod svetlo žarnico najverjetneje, se veseljačenje nadalju-je; ne da bi se hotel s tem posebej bahati, pa moram izreči ugotovljeno: Hrup ekstaznega, zamaknjenega veseljačenja je prešel zdaj v samo še srečni živžav opite družbe, pa še ta se zdajci poleže, da bi nabral novih moči za naslednji val. Slavje gre h kraju. Tja ne so dim. Tarn je prekopicnjena miza, tam so po-svinjana tla, tam je še vedno prešema radost otročjega optimizma. Celo še dlje sem temu, kot žalovanju na drugem koncu.
ženski velim, naj mi ne dela sile. Tedaj si hihitaje prižge ogorek, ki ga je našla nekje pod preprogo. Ko potegne, posveti iz mraka k meni zadovoljno rdeči obraz.
Končno, kaj mi mar? Kaj sploh počnem na tem slavju? človečnost? Pridein, da sem jim opornik, da držim Vse skup iz mlačne gnojnice kvišku, stojim jim tu v ravnotežje, saj bi zgrmeli v prepad, skoz najtrši kamen bi poniknili v središče zemlje, postali bi — kaj — zbili bi se, sprijeli bi se v naj-tyarino, za buokino glavico bi jih ostalo, švistinili bi nav-zdol in ©ksplodirali; ta njihova enovitnost, zra-slost,   brezizjemnost,   kup   sterilne  umazanije!
ženska ne uboga, zato se bo zsgodilo natan-ko kar se ima zgoditi. Sprva, ko se živžav po-leže, menim, da bo trajalo sarno toliko, kot vedno prej, ko so si nabirali novih moči. Zdaj traja nenavadno dolgo. žalostinke se mi za-zdijo smešne. Pomenijo mi veselinke ali kaj. Rdeče samozadovoljni obraz ženske. ki meni, da je našla svojo srečo. svojega življenja bi-stvo, tu, pri meni, v razmetani postelji. črni mož, ki je zapustil slavje, da bd se uresničil v ženski, ki mu je pomenila vse. Spet množica, ki se je bila natrla vkup, da se zdaj igrajo družbe enovitost v prigoljufani žalosti. In druščina, ki je pravkar spregledala svojo majh-nost in da se ji je pridružiti kamorkoli, četudi jo bo stalo trenutno najdragocenejšega — vezi njihove radosti. žarnica, ki sveti, ne da bi se njena svetloba ujela na to, čemur služim: slu-šim temu vsemu.
XXX
Topot je lesen, divje pleme, ki se seli; sele se pogani, kaj jih čaka v bodoči novi domo-vini, ne vedo: ranogo jih je, njih pete bobnijo, diši mi po ubitju. Poslednji jezdec med divjim galopom zgrabi za roke, ki jih ženska že ves čas drži kvišku, ne da bi se tega sploh zave-dala.
Zdaj slišim napev prav dobro: mnoga Ijud-stva poje žalostinko. A pojejo neoibrano, bese-dila ni razbrati.
Pesem  tlviu
žival zmožna sklepati
pijana
pijanega okusa
pijanega nastopa
je delala reklamo za zidarje
naročala je vodji
razlagala ji je rešitev križanke:
zidarstvo je poklic
pijano norčevanje je zvenelo po razredu
smeh
šepetanje mnenj
stiskanje glasov v grlih
zadušil jih je pijani: tiho
zadržani glas je prišel iz neznanih ust
čigav je bil ta glas?
je vprašal človek
bitje v simbiozi s svetom in s sabo
plod naravne selekcije
zmožen sklepati
zmožen vesti se pijano
zmožen biti pijan
naj vstane lastnik glasu!
vstal je prej neznani
sedi!
vstani!
oemu tvoj glas?
odgovori!
torej sedi!
lahko stojiš!
stoj!
zdaj lahko sedeš!
kdaj zvoni?
odgovorite!
kdo je vaš vodja?
vstani njihov vodja!
kdaj zvoni?
točno.
sedi!
zdaj moram oditi;
križanko rešite sami.
Beg
Portreta ostri in motni
visita v očesni banki.
Ostri
ostrejši od motnega
trenutek v trenutku pogleda.
Motni
pozabljena vidnost
večnost v večnosti gledanja.
Ostri
1967 v soboto nekaj iz včeraj vse iz danes.
Motni
ne vidi se povsem jasno
vleče se iz 1922.
Motni in ostri se pomešata. Zavozlajo se jima lasje.
Ločim meglo od mavrice ločim sneg od ivja ločim črnico od jerine ločim sebe od drugih.
Ne ločim motnega od ostrega.
Pozabim na njune skrajnosti in pričetek.
Zbežim s katedra.
Ifigenija Zagoričnik
Lijak
preberi še enkrat.
napiši vse.
debela knjiga nima vsega.
daj mi vse.
lahko ti dam vse.
daj mi še smeti.
smeti.
naj ti dam vse smeti.
daj še enkrat.
MOLK.
daj mi molk.
molka imaš na pretek.
Rana
ali je jutro                                »
ali je dan
tema je vsekakor
sediš na pločniku
trgaš muham noge
noge zavijaš v robec
doma jih pogledaš pod mikroskopom
VELKANSKA RANA
opica išče uši
podaš ji banano
ona ti vrže olupek pod noge spodrsne ti
zjasni se ti pred očmi
Strah
bila sem sama
prišel je
ni se naznanil
planil je
bojim se psa
ki plane
ki moli rdeč jezik v mojo roko
bojim se rojstva
bojim se tebe
ki si planil
ki si molil rdeč jezik v mojo roko
bojim se tebe
ki se boš rodil
ki boš zvonil
ki te bo jezik rdeč redil
Povej mi zgodbo
Pozvonilo je pri sodniku.
Bila je polna miza
sami papirji in listi
dokazi in slike.
Pripravil se je nanjo z dušo in telesom-
Vstopila je in rekla:
prosim
vzemite na znanje
sem živčno bolna
štirideset let sem stara
osivela sem že.
živčno me dela zvonjenje ure na stolpu.
Zato sem osivela.
Sem se zato rodila?
Če bi se sama izbrala,
bi se izbrala boljšo.
Sodnik je vzel na znanje.
Dvignil je slušalko:
naj ura ne bije ponoči.
Od takrat je ura bila podnevi.
Ponoči je stala.
Bi dvignil slušalko,
bi ustavil se čas.
Manica Čermelj
ZLEBICEK
16
Marijan Štancar Monos
Bil je ropot, ko se je gospod škufec prebudil. »Zdaj še ne moreš vstati,« reče nekdo in je tako, ka-kakor da bi rekel skozi okno. »Hej, si rekla skozi ok-no?« vpraša gospod škufec, prepričan, da je stati na žlebičku ob oknu, tako, da on ne more nič videti, težko. To zrnore le gospa škufec. Včasih pomiva ok-na, pa se ji zahoče sprehoda prav takrat. Težko je oditi v spalnico, pa vzeti klobuk in plašč, veliko laž-je je oditi po žlebičku na sprehod. Seveda bi gospod škufec raje odšel v spalnico po klobuk in plašč in odšel po stopnicah ven, on se ni nikdar učil hoditi po žlebičku.
Gospa škufec se je naučila hoje po žlebičku zelo hitro. Vedno je hodila pomivat šipe navsezgodaj, ni se še pretegnila in ni še telovadila, želela si je po-štenega sprehoda. Zdaj hodi po žlebičku že tako do bro, da včasih celo poplesuje. Vrhunec je obrat, ki ga izvede, ko je že mimo okna gospoda škufca. če mora kaj sporočiti gospodu škufcu, stori to navad-no preden pride do njegovega okna, bolj poredko pa potem, ko je že mimo. Nikdar se pred njegovim oknom ne ustavi, kajti ve, da se gospod škufec ne more in ne more privaditi temu, da nekdo stoji na njegovem oknu; še posebno sovraži prišleke poleti, ko je okno odprto.
Nekoč, ko se je gospa škufec še učila hoditi po žlebičku, se je ustavila pred oknom in gospod šku-fec je zahteval, da se pri priči odstrani ali pa, da bo spustil roleto. Gospa škufec ni pokazala pripravlje-nosti, da se umakne z okna in gospod škufec je moral oditi s hrbtom obrnjen proti oknu, otipal je napravo za spuščanje rolete in potegnil. Roleta je bila spuščena in bil je v velikih dvomih, če se je oseba zdaj že umaknila. To je moral izvedeti, ni pa maral dvigati rolete; če bi oseba ostala na prejšnjem mestu, bi bil primoran znova spuščati roleto ali pa se pogovarjati z nekom, ki stoji na žlebičku in se prav nič ne drži. Gospa škufec se, ko hodi po žlebič-ku, nikdar nič ne drži, razen takrat, ko dela obrat. Obrat naredi tako, kot včasih, ko je hodila v šolo in so imeli telovadbo in so hodili po gredi. žalost-no je, da si je gospa škufec zapomnila samo obrat, čeprav se dobro spominja, da takrat niso le hodili po ozki deski, ampak so jim ukazali delati dolge kompozicije nekakšnih premikov, ki so si morali vedno slediti v vrstnem redu, ki je bil določen, če je ta red postal drug red, je nekdo zapiskal na pi-ščalko ali nekaj takega in novi red se je moral umakniti določenemu. Gospo Škufec pa je najbolj žalostilo, da se ni več spominjala niti takrat dolo čenega reda gibanja, niti ji ni uspelo zamisliti si no-vega. To jo je mučilo in včasih je kar obstala, če le ni bila pred oknom gospoda škufca, in morala se je za hip ustaviti. Prav v tern trenutku pa bi gospod škufec lahko pogledal skozi okno in bilo bi mučno, ker bi moral spet hiteti spuščat roleto in to ni pri-jetno, kajti vstati moraš iz postelje, ker je priprava za spuščanje tik ob oknu. Zgodilo se je že, da je gospod škufec hotel na kakšen način podaljšati pri-pravo do postelje, da bi lahko v nevarnosti nemu-doma spustil roleto. Pa se je premislil, ker je upal, da bo gospa škufec postala bolj previdna in ne bo več postajala pred oknom.
Nekaj korakov za oknom" gospoda škufca se mora gospa škufec obmiti, ker se žlebicek tam kon-ča. Prav tu izvede tisti krasen obrat, ki je edino, kar si je zapamnila od vaj na gredi. Ko pride do konca, ima levo nogo zadaj (premalo prostora je, da bi bili obe nogi druga ob drugi.) Zavrti se na prstih (v za-četku, ko obrata še ni dobro otovladala, se je zavrtela na petah), da naredi polovico kroga in je obrnjena v smer, iz katere je prišla. Naučila se je že, da med obratom vrže desno nogo naprej in stoji ob koncu obrata spet v položaju, v katerem je bila pred ob-ratom. Obrat je težak in včasih se ga še malo boji, strah pa je prijeten in sklenila je, da si bo kupila gimnastični priročnik in poiskala v njem vaje na gredi. Sama se ne more in ne more spomniti ničesar, kar bi ji naredilo hojo po žlebičku bolj zanimivo. V
gimnastičnem priročniku pa so gotovo zanimive vaje in najbrž vseh ne bo mogla narediti, ker so vaje na gredi lažje izvedljive kot na žlebičku; gred je prosta z vseh strani, kadar hodiš po žlebičku, je na eni stra-ni vedno stena. Že vaje, pri katerl bi morala imeti eno nogo v zraku dvignjeno in malo skrčeno in se v tem položaju obračati okrog in okrog, ne bi mogla izvesti. Dvignjena noga bi se zadela v steno. Pri tem morda izgubila ravnotežje in, če bi padla, bi morda celo zakričala. Slišal bi jo gospod škufec, se sprva močno pretrašil in moral bi predčasno vstati, se umiti tn obleči kopalni plašč, da bi lahko prišel dol in zagledal bi gospo škufec, ki bi ležala na tleh in premišljevala, kako je vendar mogla pozabiti na zid in tako zelo vznemiriti gospoda škufca.
Gospod škufec pa bi se brž obvladal, stekel na-vzgor po stopnicah, se obril in oblekel in nato (v omarici zelene barve, ki visi pri oknu, s katerega stopi gospa škufec na žlebiček) poiskal gimnastični priročnik gope škufec. Ne bd ga kar naravnost nesel v posodo s pokrovom, kjer so smeti, ampak bi ga najprej previdno odprl, ga nekoliko prelistal, ga po-ložil na stol in šele potem odšel z njim v kuhinjo k smetnjaku. Ko bi priročnik padel v smetnjak, ne toi prav nič zaropotalo, ker bi padel na bananine olup-ke in na ostanke solate. Potem bi gospod škufec zaprl smetnjak, popil zdravilo in nazadnje bi moral oditi še enkrat po stopnicah navzdol.
Gospa škufec bi morda še vedno ležala na tleh in premišljevala o vajd, ki ji ni uspela. Telo bi bilo čisto malo skrčeno, gledala bi peščeno pot, ki zavije malo na levo in trava bi bila že dovolj visoka, da poti za ovinkom ne bi mogla videti.. Mi&lila bi na gospoda Alberta, ki je prihajal ob četrtkih in je ho dil tako, da mu pesek sploh ni škripal pod nogami. Mogoče so bili njegovi podplati taki ali pa je znal tako hoditi. Gospa škufec je pomislila, da mogoče pesek na vrtu ob četrtkih manj škripa in, če imaš ša take podplate, kot gospod Albert, sploh ne moreš slišati peska pod nogami.
V tistem 6asu, ko je prihajal gospod Albert ob četrtkih po vrtu, so nosili plutovinaste podplate. Ko bo četrtek in bo obula čevlje s plutovinastimi podplati, bo poizkusila hoditi kot gospod Albert. Tudi gospod škufec se še spominja, da je bil gospod Albert edini, ki je neslišno hodil po vrtu in, 6e ji bo uspelo priti neslišno do hišnih vrat in jih nato glasno odpreti, bo gospod škufec vedel, da je nekdo prišel po vrtu in, ker ne bo slišal korakov, bo vedel, da je prišel gospod Albert. Vstal bo od mize, stopil proti oknu in rekel malo glasneje kot ponavadi, da bi ga gospod Albert pod oknom mogel slišati: »Ve-dno nas presenečate, gospod Albert!« Nato bo po čakal nekaj minut, ker bi mcral gospod Albert naj-prej pozdraviti gospo škufec in nato bi potreboval še nekaj časa, da bi prišel po stopnicah. Ko bo gospod škufec domneval, da je gospod Albert že skoraj pred njegovo sobo, bo stopil proti vratom in jih odprl. »Gospod Albert se je zamudil pri hoji po stopnicah«, bo pomislil in vrata spet zaprl. čakal bo še nekaj časa, preden bo spet odprl knjigo in spomnil se bo, da je bil gospod Albert vedno pri-pravljen narediti majhno šalo.
Ko bi gospa škufec padla z žlebioka in ležala ob peščeni poti in bi prišel gospod škufec na vrt, bi bila obrnjena vstran in, ker gospod škufec ne zna hoditi kot gospod Albert, bi ga slišala takoj, ko bi prestopil prag in stopil na peščeno pot. še vedno bi bila obrnjena vstran, ko bi se ji gospod škufec približal in obstal nekaj korakov za njo.
Oprostila bi se gospodu škufcu za vznemirjenje, ki ga je kriva le njena nepremišljenost in rekla bi, da gimnastični priročnik ni prav nič kriv, ker je dovolj, če priročnik vsebuje vaje na gredi, za vaje na žlebičku pa bi bil potreben poseben priročnik. Preden bi jo gospod škiifec zapustil, bi ji pritrdil, da so vaje za gred v resnici neprimerne za žlebiček.
Morda bi bil četrtek in prišel bi*gospod Albert s plutovinastimi podplati.
Kovač Vojin Chubby
UVOD V NENAPISAMO DRAMO
rad bi
poscal damo ki se vsako jutro peča s kanarčkom
rad bi
sosedu ukradel stol ker ne maram baroka
rad bi
da bi kamni metali ljudi
rad bi
srečal steklega moža ki grize pse
rad bi
da bi konj galopiral na meni
rad bi
da bi mačke požrle vse odloke o deratiza»ciji
rad bi
vrnil venec ki sem ga ukradel prešernu
protestiram
ker  se  črnilo prehitro  suši
protestiram
ker oblasti niso prepovedale lajati v centru mesta
protestiram
ker je v časnikih premalo poročil o umorth
protestiram
ker prostitutke niso zaščitene
protestiram
ker se žeblji prehitro zvijejo
protestiram
ker oblastd niso ukazale žabaim naj imajo štiri krake
protestiram
ker imajo pomaranče predebele lupine
zahtevam
takojšnjo prekinitev oblačnosti
zahtevam
podaljšanje nosečnosti na dvanajst mesecev
zahtevam
da se ribe takoj razplodijo po ljubljanici
prosim
ugasnite luč
pozivam h gladovni stavki
vse ki so proti poslabšanju vremena
pozivam h gladovni stavki
vse ki se jim psi gonijo
pozivam h gladovni stavki
vse ki jim veter mršavi lase
pozivam h gladovni stavki
vse ki hodijo po sivih ulicah
pozivam h gladovni stavki
vse ki jim trava prepočasi raste
pozivam h gladovni stavki
vse ki so jim marjetice premajhne
pozivam h gladovni stavki
vse ki hodijo scat pod tromostovje
Martin Luther King
Memphis — črna pika krvi, bela sraga polti —        fl
King,                                                                     M Luther King — Martin Luther King ...
Lazar — nekdo mi je iztaknil črno rožo iz srca!       JM
Clovekova kri je kakor strup vsega —                    I
kdor nosi v sebi mit                                               fl
posode dna,                                                           fl
se zrcali v imenu       '                                             fl
raz dna razdna.                                                     ^|
Vse obale so onemele v tvojem vzkriku,                 fl
zlata dežela se je kopala v nemem ognju,                fl
otrpnila je pokrajina — osvabajajoča se,                JH
pod senco vsebarvnih lestencev,                              Ifl
pred oltarjem duha ...                                            H
človekova volja izzveneva krč vsega,                       fl
ker je življenje igra —                                           "m
črna kocka z belimi pikami,                                   fl bela kocka s črnimi pikami                                        •    9
in je visoka beseda kockanja!                                jH
Kazalci miru                                                          9
so z zvonenjem obstali v mrtvi točki —                -S
črna žalost ruje bela srca; kri vodeni.                     s
V drobovju večnosti je zrasla senca ...                  ~9
človekova polt je izsredje duha —                         jH
višje od bosih nog in ožganega asfalta                   ^|
pod ledenim soncem,                                              9
ker se nihče ne ozre y svoji misli,                         ' ^M
zakaj trhel tram stoji tam;                    •                    ~S
ni vsak križ bandero svobode!                                 V
Tvoja poteza v beločrni mavrici spi,                       V
King, Luther King — Martin Luther iKng,              fl
vse do izspetja krvi...                                           ^^fl
Ti sam — brez meja!                                             fl
Apostol s v o b o d e !                                               v
Pastor m i r u —                                                     fl
črni  CLOVEKljubezni;                                 fl
to, samo to je pomembno,                                 9
danes, jutri — v s e 1 e j ...                                     9
Malcolm X te je zvabil za seboj,                             fl
postal si prvi poslednjim —                                    ¦
s 1 e d n j i;                                                            '9
kot Gandhi drugod,                                                JH
Kakor Lincoln, kakor Kennedy ...                          -S
O — ekstremisti na pohodu!                                   S
Washington in Chicago bobnita,                              M
treseta se — drhtita;                                             jH
črna reka belo poplavlja,                                        9
kri pa je rdeča                                                    .9
kakor je trava zelena.                                            ^M
Field te ne odkupi z milijon dolarji,                    9
tvoji ideali so svetli — v rodno prst iztekli             9
Atlanta ti izpija moči;                                           9
emancipacija polti!                                                9
Bolno seme človeka —                                          9
Eric Starv Galt;                                                   .9
velika žetev je na obzorju,                                     ^M
mrači se —                                                           9
v rumeno veter vleče. Zlati se!                              JR
Segregacija te je rodila v samoodboj,
pastorja, baptista Alabame —
kot požar visiš nad črnimi geti.
Asfaltna džungla, kamniti bog;                                _
gori, vse gori                                                        9
vroče  poletje...                                             ™
S tvojo smrtjo se rojevajo črni heloti!
Človek, sedaj — POHOD REVNIH,
interpunkcija usode: — Ebenezer.
Le Blaiberg ve
kako bije srce črnega človeka,                               ^M
Clive Haupt utripa zanj;                                        9
brezupno upanje med stisko in pritiskom —
LJUBEZEN biti.
Kar si govorLl — j e
in ni še vsemu kraj.
Bistvo pomena veže brvi,                                     j9
ker so mostovi utonili v poplavo —                       j^ v sotok val z valom drvi v mavrico tragike izprepleta    |
in res gfe povsod čas k svojemu koncu!!!                     j
r
11
UMETNOST IZVEN RESNICE
(Pavle Zidar: Oče naš - ZO Maribor 1967)
Povezava, ki združuje Zidarjev roman Oče naš v smiselno cetato, je čisto komkretan del resničnosti: vas Zagorjani na Dolenjskem. Dogajanje tako ne razpade na sklop srečanj paralolrio spremljaniih ju-nakoiv ali na organsfeo raizraščanje dogajianja iz ne-kega iziiodišoa, kar je najobičajnejša oblika tradioio-omalnega romana. Zagorjand (kot konkreten del res-ničnosti) so izhodišče dogajanja, vendar ne na na-čin centrifugalmega razraščanja dejianja, temveč kot sairaastojem svet, iz katerega so iztrgani ali indivd-duaiLni posaimeznilki, ki so potem spremljani na svoji živijenjski poti ali določeni izkušnjd, ali pa epiaode, v katere je vključena vsa vsa. Avtorjev izbor je do-kaj samoljuben v smiiislu logičnega kazanja sveta, ki ga ustvarja, in zato epizode in junaki večinoma niso povezani med seboj drugaoe kot v sami, izvenumet-niško fikitivni konlkretnosti — v vasi, to pa se zdi ne-zadostno. Zaradi tega se snov razdeli na ločene sa-mostojne fragmente in situacije. (Od romana O5e naš pričakujem popolno samostojnost — čeprav je nadaljevanje Svetega Pavla — ker je izšel v samo-stojni izdajd in tudi sicer nima nikakršne avtorjeve opocmbe o povezanosti.) Tako v prvem podnaslovu LJUDSTVO berem o vrnitvi Debevca v vas, vzne-mirjenosti ljudstva ob tem dogodku in njegov od-hod v zapor, v drugem: Oee naš postane središče avtorjeve pozornosti; zapornik štefan Lamovšek, ki ni iz Zagorjanov in ki ga lahko vključi Debevec (kot njegov tovariš v celici). V drugem delu istega pod-naslova postaneta središče polkavnik-zasliševalec in Debevec, v tretjeim podnaslovu O MARIJA, MATI MOJA (NAJ ME UŽALI ŽALOST TVOJA OB SMRTI TVOJEGA SINU) je izhodišče smrt vaščana Jarca in se dogajanje tako nenadoma zopet prenese v vas, v kateri se sedaj premišlja o smrti, bogu in smlslu človeškega življenja. V četrtem: ŠEPET se vrti vse ofkoli partij&ke konference, ki poizikuša vpeljati za-drugo. V patem padnaslovu O TRAKTORJU IN ZO-BEH pa je dogajanje kontmuirano iizpeljano iz prejš-njega in se zaključi s pretepom in begom partijskih funkcionarjev. S takšnim prikazovanjem dejanja, ki je veasih bolj včasih manj trdno povezano z osred-njim elementom, ustvarja avtor nekakšno zunanjo avtentičnost, ki jo potem izraža tako, da nam kaže njeme dele, ki se rou zde potrebni. To avteotionost skuša prikazati tudi s svojimi avtorsikimi opomba-mi, ki se vmešavajo v tekst in polemiziirajo s situa-cijo (avtar omenja v oklepaju in tudi piše kot svojo opombo Debevčevo dejanje, ki se je zgodilo takrat, ko je Debevčeva vloga v romanu Oče naš že konča-na). Obrača se neposredno na bralce in s tem zahte-va njihovo razumsko opredeli;tev, ki nima z roona-nom (umetnost) nič skupnega. Torej gre za dolo-čeno angažiranost, saj se v romanu govori o: po vojni Dolenjski, vlogi partije in njenih posameznih čianov v gospodarskokuitu.rnem vodenju vasi, o siovenstvu, slovenskih pisateljih iin o samem sebi kot pripaciniku Slovencev in o svojd pisateljski vlogi. Pa tudi sicer kaže, da vrednoti pisatelj svoj prozni-umetniški del romana kot popisovanje resničmosti in se mu ne zdijo timetniške besede in njih zgradba, skratka — Uimetniško sredstvo — vprašljivo. Tudi eam v svoji surrealistični polemiki s pripadniikom oblasti pravi, da verjamev vstajenje besede (sfcr. 146). ... »Jaz verjamem samo v stajenje besede, v njemo življenje (v klas in kruh)«... Neenotnost stališča pisatelja do svojega teksta; včasib. je čutiti popolen suibjektiven pogled na situacijo, drugič je videti, kot da jo želi prikazati objeiktivno, pa kaže na nepra-vilno pojmovanje avtorja, saj jasno namiguje na ne-avtentičnost urnetniško priikazane vasi. Umetniška beseda se izkaže vprašljiva za prikazovamije resnič-nosti, saj jo je mogoče upoTabiiti za en sam bivajo-či predmet na nešteto načinov. Vas, ki se mi sprva kaže kot avtemtičen prikaz, zaradi avtorjevega ne-enotnega stališča (vas stoji, kakorkoli se je avtoor loti) pa se prav s to neenotnostjo pozneje izkaže kot umetniški priikaz, več ali manj fikcija. V tem me utrjujejo tudi nadrealistične polemike avtorja s svo-jimi lastnimi osebami, osebaani, ki jih je v besedi sam ustvaril. Predmet romana se mi kaže kot res-nično bivajoč izven romana, roman pa se mi kaže kot njegav nopopoln prikaz v smislu avtorjevega na-pora za njegovo avtentičnost. Vas se mi torej izmi-ka, saj jo poznam preko romiana. V umetniško moč Pavleta Zidarja pa ne dvomim in jo priznavam kot zelo bogato. in močno. Oče naš se dviga precej nad povprečje slovenskega pisanja.
A.Z.
Selitev družbe OHO
Po nekaj razstavah je mogoče soditi, kaj je de-lo skupnostnega, izvornega poimenovalca. Ta poimeno-valec je dogajanje realnosti (Pierre Restany — v smi-slu mitologije vsakdanjosti; Lawrence Alloway — kot logični nasledek razpršitve likovnih elementov zno-traj mass media; Enrico Crispolti — kot dogajanje socialnih in historičnih nasledstev v omenjenem se-danjem času; avtorji kataloga Nova tendenca 3 — Richter, Sommer, Meštrovič, Wedewer, Moles — ust-
varjanje nove realmosti z uporabo tehničiiUi izsledkov; in ne nazadnje Konrad Fiedler, umetniška forma po-meni v svetlobo realnosti izvedeno videnje, umetni-na kot umetniški izdelek; navajam nekatere primere evropskegautemeljevanja realnosti.) Marko Pogačnik, Milenko Matanovič, Andraž šalamun, ki so se jim pridružili te dmi na aagrebšiki iMidverzi še David Nez, Matnaž Hanžek, Srečo Dragan, Vojin Kovač-Chubby, I. G. Plamen, Marjan Ciglič in Naško Križnar, so na-ortno zapolnili prostor Galerije studentskog centra na Savski 25. Postavljanje spomenikov je že od nek-daj nadvse odgovorno, pa tudi slavno dedo, za kate-rega se po navadi osnujejo posebne usfcvarjalne sku-pine strokovnjakov in menažerjev. Po skupni presoji dopolnijo ubrane vrednosti spomenika. Predmeti raz-stavljalcev so bili postavljeni v pravokotniški prostor na nivoju, ki ni bil ne presežen ne odsežen glede na raven nivojev, ki jih ponujajo v presojo sami artikli. Tudi njihovo gledanje ni bil nikakršen sladostrast-ni, estetski, odrešeiniski akt razdevičenja, ampak le sproščena igra odsevov, razlicnih pogledov, sprehodov in namenov. Vse oblike razdevičenja so že bile poraz-deljene med načine ustvarjanja posameznih artiklov, ki so bili neprestano na voljo in niso mogli ob ogle-dovanju prepostavljati enkratne in orgiastične vzdra-ženosti, ko bi jo mogoče zmoglo razkazovanje go-lega človeškega telesa. A da ne bi te možnosti povsem pozabili, je Naško Križnar s pomočjo filmskega tra-ku in projektorja demonstriral prikazovanje golih žen-skih prsi na golem ženskem hrbtu. Superpozicija ene-ga na hladno in potem otopljeno svetlobo ženskega hrbta je izhajala iz kroga enotne vizualne predstavit-ve, kiso jo ustvarjali razstavljeni artikli in je pomeni-laneko šene povsem izvedeno načeloniveliranjaizraz-nih možnosti, ki je bilo v okvirih vizualne dejavno-sti Neza, Pogačnika, šalamuna in Matanovioa že iz-vedeno. Večerno predavanje druščine OHO je bilo zasnovano v dveh med seboj ločujočih se delih: v prvem je sodelovala tudi publika z istim početjem, kot ga je opravljaJ. govornik I.G. Plamen — vsi so jedli jabolka. Zanimanje je nato upadlo. V. Kovač-Chunbby je prikazal dejanje jedenja in pitja, ki je bilo v najboljšem primeru zanimivo, vendar ni moglo zagotoviti svoje funkcije zapolnjevanja dogajanja, kar pa je jedenje jabolk omogočalo. še bolj neučinkovit je bil A. šalamun, ki je razkazoval odpletanje niti z velikega zavitka. Po ideji D. Neza so potem sodelujo-či izvedeli, skupaj s publiko y dvorani skupnostno po-rivanje, dvigovanje, prerivanje, spuščanje, napenjanje, škripanje 180 metrov dolge prozorne plastične cevi, kl so jo napenjali s pomočjo ziračnih carkov, ki so pri-hajali iz ozadja sesalcev za prah. Ta ritualna scena je zajela večino ljudi v dvorani. Potem je bil prvi del zaključen, v drugem pa se je nekaj posameznikov po-govarjalo o neki happening skupini, ki leta 1962 ali leta 1963 ni smela predvajati svojih dejanj pred zagrebško publiko, končal pa je s spodbudnimi besedami dr. B. Kelemen. Na osnovi vidnega na raz-stayii in na happeningu po otvoritvi je bilo mogooe ločiti troje področij udejstvovanja, kjer izvajajo raz-stavljalci realnost. To so:
1.  nivo likovne manifestacije,
2.  nivo knjižne vizualne režije,
3.  nivo   operiranja   z   ikonografijo   svetlobe   na filmskem traku.
Nivoju likovne manifestacije sliižijo dela, ki iz-hajajo iz tradicionalnih oblikovnih stališč (vendar ne v pomenskem, temveč v ožje besednem pomenu): vid-nemu je potrebno dodati označbe — naslikano, sli-karska tehnika, barvna kompozicija, risba, odtis, po slikava itd. Po presoji likovne učinkovitosti se razvr-ščajo : David Nez, Marko Pogačnik, M. Matanovič in A. šalamun ter Srečo Dragan. Vsi skupaj zajemajo en del na razstavi prikazane realnosti: to je slojevita organizacija različnih likovnih elementov, ki so si med seboj v najrazličnejših vizualnih kontrastih, mo-gočih pomenskih izsledkih, ki zapolnjujejo videnje in njegovo umevanje vse pripovedi do optične me-hanike. Vsa dela so lahko »plen simbolične misli«, kar pomeni, da so le deloma likovno tako sistemati-zirana, da se morejo omejevati afektivnim, motiva-cijskim ogledovanjem Večina od njih pa je na vo-ljo grafološkim prepisom vidnega. V okviru tematike vsakodnevnih situacij, ki zahteva v azko plast umeva-nja zbito ogledovanje, nastopa Andraž šalamun. Nje-gova »pripoved« daje miselni konstrukciji Videnja mož-nost, da se ukvarja z vsakodnevno ikonografijo. Ima-go, ki v omenjenem primeru zajema predmetni svet športa, je v razlagovalnih možnostih na voljo ironi-ji, socialnim pomislekom, gospodarstvu, kulturi, ero-tiki — v prenesenem »sanjskem principu«, tako da je mogoče celotno videno prenesti v sistematiko iko-nosfere gledalca, ki je potem le oralna zadovoljitev (v govoru, besedovanju, poimenovanju videnega) ero-tione učinkovitosti besede. Formalno je šalamunov imajo le delec y razmerjih notrine realnosti. Izvaja-nja v zunanjščino videnja — ne le v pomenu feno-menološkega reduciranja na »pripoved« dogajanja — so predvajajoča nepasredno optično učinkovitost — govor nam daje »sliko« vizualne komunikacije: a le-ta je spet porazdeljena po realnosbi, tako da je enot-na pomenska vsebina povsem nemogoča. Nastane po
dogovoru, medtem ko je dejanje na sliiki čisto »nemo« in ne daje nikakršnih odmevov. Vse to si je potreb-no umišljati s pomočjo jezika (po takšni poti je tu-di izvedena govorna sistematika kritike). Delovni prin-cip je enostaven: dela z izvedenimi stvarmi (slike iz športnih prizorišč) in jih nima namena še posebej iztrgati iz sklopa, kamor sicer sodijo; nov prostor, svetel ali temen, le osami del vsakdanje ikonografi-je načina človeškega ogledovanja in ga zatem v po-sameznčm fiksira. Marko Pogačnik je prikazal serijo »steklenice in stekleničke«. Razpored posam^inih od-tisov iz serialne indiistrijske prodzvodnje je zapolnjen s kakimi statimi primerki. Barvno se razlikujejo v pastelnih prehodiih od rumenkaste do modrikaste. To je v programatskem načelu nivelirane serialnosti so-liden rezultat, še posebej zato, ker nastaja optična učinkovitost na industrijskem principu velikih koli— čin. Ker pripadajo vsi uinetniški izdelki realnosti in le dodajajo posamezne dele sumarični sestavi njene neposredne podobe, potem je Pogačnikova serija nujen del takšne celote. Ničesar ne dodaja razvijanju zave-sti te realnosti, ne proizvaja zunaj njenih možnosti, tako da je njegovo delo zaznamovano znotraj njene-ga uresničevanja. Nastanek artiklov je vezan na obli-kovalno sposobnost industrijskega desiga. Punkcio-nalno je ta princip popolnoma veljaven: komplementi-ra do popolnosti sedanji položaj realnosti. Ker ni raz-like med umetnisko in ikonosferno realnostjo, je nje-gov oblikovalni princip komunikabilen: mrtev je v notrini igre, a učinikovit navzven. Milenko Matanovič se zabava s poslikavo embalaže. Namenjen je kar naj-bolje izkoristitl različne konfiguracije materiala — em-balaže za jajca — ki jih poslikava. Med pozicijami dekorativnega in »pripovednega«, ki jih vidimo pri A. šalamunu, je Matanovič izkoristil optično učinko-vanje barve in se nagnil k dekorativnemu. Njegov po-stopek je povsem svoboden. Nima nikakršnih program-skih namenov. Vendar se ob tem njegova opredelitev artiklov kot »estetskih objektov« ne more uravnove-siti. Zato se optična učinkovitost precej menja. Funk-cionalno je prav tako veljavno kot delo M. Pogačni-ka, vendar s to razliko, da je komplementiranje re-alnosti nenačelno in neprogramsko, kar mu omogoča ustreznejšo zagotovitev sproščenosti in komunikabil-nosti. David Nez je najtočneje formuliral »likovno« tega dela razstave: njegovi artikli so laipularistične forme. Forma posameznega izdelka je izvedena čisto in optično učinkovito. Ni moč razvideti prav nikakr-šnega programa. Ustrezno je tudi njegovo »spoštova-nje do notranje govorice materiala« (H.Riohter). V pomenu »iznajdenja forme kot njenega vpoklicanja v prostor« je njegovo delo najboljši dosežek razsta-ve. Funkcionalnost je dosegel prav z odrekanjem go-vorne nastavitve ogledovanja — predmeti so le »opis-ni«, ne pa poimenovalni. Srečo Dragan je razstavil kot najboljši produkt zvijajočo se papirno ploskev in gibajočo se steklenico z dekorativno potekajočim robom pred njo. Nivo knjižne vizualne režije je prika-zoval dela M. Handžka, V. Kovača — Chubbyija Mar-jana Cigliča, M. Matanoviča ter skupnostno delo Pla-mna & Pogačnika. Edicija OHO je prikazovala mož-nosti in razgibanosti sistematične topografske uporab-ljivosti knjižnih znamenj. Pri tem je nastala negoto-vost nad funkcionalno oziroma med vizualno upo-rabljivostjo, ki je primarna, »nema«, neodmevar joča, in med pojmovno pomensko kombinacijo črke v prenosu v izgovorjeni glas. Nivo črke, ki funkcio-cionalno vzburja svojo pojavo v branje, je bil načelno podvržen nemosti. Vendar je ostala neka nelagodna dualiteta med čisto vizualno optično informacijo in bralno konstrukcijo, ki jo vsiljuje uporaba topograf-skih znamenj. V tej razpoki je tudi sicer topografska poezija močno izčrpana, saj je likovno dokaj oziko zastavljena — le nekaj desetin različnih znakov — kon-strukcija pamenov pa programsko razbita. čistejšo ob-liko vizualnega učinka optične mehanike je dosegel M. Matanovič, manj pa je bil ustrezno domaknjen od prevajalnega delovanja v likovno govorico M. Hanžek z lepljenkami in risbami. Ta kombinacija je tudi op-tično manj učinkovita, saj gre za informacijsko že iz-rabljen motivni krog, kjer se mu multiplicirani »strbj[ ni izdelek« meša z individualno risbo. Dopolnjev^ nje realnosti in enostno: nivo industrijskega desig^ na pa je v primeru sestavljenk in lepljenk že izra&-ljen, informativno neučinkovit. M. Ciglič je s poemčj »Foulard Caruso v drevoredu akacij« napravil eksul-tet zavitek, ki ga je seveda moč gledati obešenega, tako da je forma čitljiva. Ob tipografskem oblikova-nju se ponujajo precej banalne možnosti eksploata-cije: uporaba topografskega sistemiziranja znakov bi v skrajno izvedenem načelu produkcije v serijaih po-menila atomizacijo reklamirane popolne oblike — iz-delovanje realnosti na način serijskih gibov (Jurgen Claus:Theorien zeitgenossischer Malerei).
Nivo operiranja z ikonografijo svetlobe na film-skerrt traku sta prikazovala N. Kriznar in M. Ciglič.
Druščina OHO in njene manifestacije zapolnjuje-jo, pa tudi izdetujejo del realnosti. Postopki se vrtijo od preteklih k aktualnim. Svojo vseobsežnost dosega med niveliranji na ravneh fenomenologije, reizma, predvsem pa na ravni neideološke ikonosfere vsakda-nje»produkcije.
T.B.
Studentsko gledališče KA 68 razpisuje avdicijo za igralce in igralke
Vabimo \se študente in študentke ljubljanske univerze, ki imajo nagnjenje do gledališke igre, da se prijavijo k avdiciji. To organiziramo z željo, da bi pritegnili k delu v študentskem gledališču čim več sodelavcev.
Kandidat naj izbere in pripravi krajši tekst vezane ali nevezane besede.
Pismene prijave s polnim naslovom pošljite na naslov: KA 68, Trg revolucije 1-IL
Avdicija bo v petek, 17. maja, ob 19.30 v Kazini, Trg revolucije l-II, soba 89.
Prav tako razpisujemo natečaj za izvirne slovenske gledališke tekste. Avtorje prosimo, da jih čim prej pošljejo na naš naslov.
Umetniški svet gledališča
Dimitrij Rupel
(Intervju z Jeanom-Paulom Sartrom)
Jean-Paul Sartre je 15. aprila v Dubrovniku sprejel delegacijo Ijubljanskih študentov, v kateri so bili: Rudi Rizman, Dimitrij Rupel, Peter Vodopivec in Pavla Zupanc
Za trenutek pomislim na ogromno dvorano, kjer ljudje berejo. Sonce izzivalno peče po rumenorjavih klopeh. Tišina je, le od časa do časa zašumi papir, kot če narahlo klenkne zvon. človek, ki bere, je mrtev? Na zunaj ne izdaja življenja. UrejeAa grobnica, vsaka knjiga je majhna krsta, kot arobne žare jih s spošto-vanjem izbiramo s polic, mrtvi so tu lepo zbrani, »pisanje je bilo njihovo edino opravilo, že dolgo časa so oprani greha življenja...«. Zrak se ne giblje, kot ubogljiv razred pokopa-liških čuvajev, biblioteke so najbolj prijetna pokopališča... Pred seboj tiščim prazen bel papir, pod prstoma, ki ga držita napetega, se je nabralo vlage in pozna se odtis. »Gospod Sartre, rad bi vam postavil vprašanje...« Ali je ali ni vse to, kar se nabira spod tiskarskih strojev, ko že enkrat utihne pisateljevo pero, ko se ustavi mehanizem, ki ustvarja žive podo-be, jih prenaša v dve suhi dimenziji... mrtvo? Samo sledi tiskarskega stroja, zravnana plo-skev, ki pod mikroskopom izdaja lesene drob-ce...
»Gospod Sartre, rad bi vam postavil vpra-šanje, ki ste si ga postavili sami pred dvajse-timi leti: kaj je literatura? Zakaj pisati in zakaj se zavzemati za pisanje? Kakšna je zve-za s politiko, kakšna med politiko in filozofi-jo...« Kot povečana telesa bičkarjev se plaz-matično upogibajo — besede — v ustih jih nosim, polzijo po rami v roko, v kretnje pr-stov, ki držijo pero, nato se spremenijo v ope-ke... Naslonim se nazaj, zdaj vem, da sem dokončno notri, v tej stvari, ki ji pravimo pi-sanje za nekoga, tkanje. Iz višine, iz vroeine spomina, od tam, kjer je še morje in so otoki kot lene morske pošasti, obala, ki spominja na bele skale Dovra, se spuščamo na pomladno očiščeno letališče Dubrovnik. Sredi zelenih ko-smov, ki so kot drobne pesti, dvignjene nad ravnino, vmes med gobastimi poganjki so raz-tegnjene kot gladki papirnati trakovi pristajal-ne steze. Kapitan si je dvignil čepico za prst, trdna tla, stewardesip smehljaj je postal ze-meljski... Ko sem se odpravljal k Sartru in ko sem v duhu sestavljal vprašanja, ki mu jih hočem zastaviti, sem se za trenutek zbal, da bo to pomenilo srečanje z zgodovino, da bom treščil iz oblakov v planoto, okamenelo od zgodovinarskega brskanja, vso prerisano in prekopano... Renesansa se v to divjo po-krajino, ki Sartra spominja na Japonsko, še ni povzpela. Pusta pašniška planota s stekleno škatlico za vžigalice, sonce zahaja za parkir-nim prostorom ...
Nemaren šofer taksija v zelenomodrem pu-loverju me vabi v satijsko kočijo. Kotalimo se po smrtno nevarni cesti proti morju.
šofer ugasne Beethovnov violinski koncert in sproži italijansko popevko. »Ali res, gospod Sartre ...« Sedem nekoliko više in si predstav-Ijam: »Vedno pišem. Kaj naj bi počel drugega? Nulla dies sine linea. To je moja navada, po-tem pa tudi moj poklic. Nekoč sem imel pero za meč: zdaj poznarr našo nemoč. Ni važno: pišem» pisal bom knjige; potrebne so; vseeno služijo. Kultura ne rešuje ničesar, nikogar, ne opravičuje. Toda izdeiek človeka je: človek se vanjo projicira, se v njej spoznava; le to kri-tično zrcalo mu ponuja njegovo podobo...« Petje me ubija, naenkrat začutim teh tisoč ki-lometrov in postane me strah. Ob meni od ne-kod neko tolažeče bitje, roka, ki se znajde v moji: »Dobro moraš opraviti, pomembno je, čeprav traja kratek čas, upirati se je treba, z vso močjo, saj si sam, na koncu si sam ...« In spet Sartrov glas in vizualna šahovnica be-sed v »Les Mots«: »Sicer pa, ta stara ruševi-nasta stavba, moja laž, tudi to je moj značaj: znebiš se nevroze, sam se nikdar ne pozdraviš. Izrabljene, izbrisane, ponižane, potisnjene, mi-nule v tišini, so vse otroške poteze še ostale pri petdestletniku. Večino časa se poležejo v senci, oprezajo: v prvem trenutku nepazljivo-sti dvngnejo glavo in stopijo na plan v pre-oblekii...«
Nenadno navdušenje me prevzame, ko se do konca pogreznemo v Dubrovnik, ko zadu-ham morje in zdravila, stara šeststo let, odrsa-no kamenje, ko zaslišim rezko melodijo uličnih pogovorov, spet se pojavi taksist v zelenomo-drem puloverju in me odpelje na Lapad, v zanikrn hotel brez duha, brez migotanja po stropu, neprijazni receptorji in obarvana jajca za veliko noč, star kruh in zagonetno ugibanje, kdo da sem, kaj počnem, zakaj ne govorim holandsko ...
Hoiel Excelsior, 15. aprila. Počasi, negotovo, kot bi mu bilo nerodno, prihaja naproti Sartre. Daje nam roko, pozdravlja ž gibom glave, svež v gibih in vendar zastrt s posebnim samospo-štovanjem, v temno modri obleki, nekoliko ne-urejen, komaj začne govoriti, zazveni kot vzmet kot precizna zvočna naprava, glas je jasen in
rezek, v trenutku napolni prostor. Nič magneto-fona, nič fotografskega aparata, samo beležnica. Na moji levi Simone de Beauvoir, za Sart: rom pohčerjenka Arlette El-Kaim, zraven gospodična Le Bon, mlada filozofka. Rizman sedi nasproti, Vodopivec tik ob Sartru. Začnem spraševati: »Gospod Sartre, rad bi vam postavil vprašanje...« Sartre odgovarja takoj, takoj ve, kaj hočem vprašati...
»Prvo vprašanje o politiki in filozofiji.. • Pilozofija dopušča politiko, filozofija ne daje politike ... V 19. stoletju je v filozofijo vsto-pila praksa. Na primer Marx in Kierkegaard sta si prizadevala, da bi svet postal filozof-ski... Filozofija in literatura v tej dobi se zavedata, da je človek bitje prakse. Obe dajeta praktični načrt...«
Sartre: »Saj ni mogoče stati zunaj in opa-zovati, človek je znotraj, sredi dogajanja. Filo-zofija, ki ne bi producirala praktične akcije, ne bi bila filozofija. Filozofija, ki ne pozna konsekvenc v socialnem in političnem smislu, ni filozofija! V tem pomenu je mogoče pri-stati na nivo marksizma.«
človek, ki govori, kot bi pisal. Ton pogovo-ra je nemogoče ujeti,. to, kar zapisujem, so samo plehki stavki, nedodelane formulacije, skeleti... Sartre govori, kot da bi pisal »Les Mots«, kot da bi narekoval »Qu'est ce que la litterature?« Ko gleda vame, začutim hipnotič-no moč Hoedererja, zdi se mi, da čutim Ro-quentinovo vdanost in sceno na bregu morja, ko pobere s tal kamenček; po zidu se narišejo vitezi, s katerimi se je boril kot otrok ...
»Odnos med politiko in literaturo ni isti odnos. Literarni angažma se ukvarja samo s podobami, simboli, fabulami, politični angažma pa je precizen — v tem je ogromna razlika. V literaturi se človek bori ves, se angažira v celoti. Na primer — en del romana se vedno dogaja v mraku, v enem delu je treba prepro-sto živeti, ne da bi ga docela razumeli. Nekoč je dejal Maurice Merlau-Ponty: — Končno bom lahko napisal roman, moje lastno življenje mi je ušlo, čutim potrebo in občutek, da bi si izmišljal... Roman, »fikcija« razsvetljuje bral-ca v tem smislu, da se je sposoben odločiti sam od  sebe  v  polmraku literarnih  form ...«
Niti za trenutek ne spusti tona. Roke miru-jejo, obraz, ki je navidez utrujen in potrt, se nenadoma zbistri, pod kožo se giblje ogromna sila. Natakar prinese kavo. Sartre govori dalje, medtem ko govori, izpije kavo na dušek, ven-dar ne prekine stavka. Sploh ga ni mogoče zmotiti. »Literarni angažma, »včasih počaka za besedo, da izzveni, »seveda ne pomeni, da se da eksistirati brez političnega angažmaja. Na-sprotno: nemogoče je, da bi bila književnost v protislovju s političnim angažmajem. To hoče nouveau roman, ampak to ni mogoče. Če se napravi rez (še enkrat poudari: coupure), pre-pad med angažma in literaturo... (nagne se nazaj in za trenutek ostrmi) v takšnem roma-jaš me mU< Ta >>j'y suis pas!«>isveTii sikora pa-tetično. »Literarni angažma (spet kratek prej dah) je prisega, je izrekanje položaja, ki ga živi vsakdo. Literarna zavzetost ne more biti v protislovju s politično akcijo posameznika!« Doda v hitrem jeziku, da komaj sledim: »Nat-halie Sarraute pravi, da je drug človek, kadar sedi za pisalno mizo ...«
»S filožofijo pa je tako: njej uidejo stvari, ki jih v romanu ne moremo pogrešati. Bral sem nek roman iz južne Afrike: šlo je za ne-kega črnskega revolucionarja, ki je kradel. To-da ta kraja je bila upravičena. Razlogov je mnogo, tu so navade, ki^so jih povzročili ko-lonizatorji sami, ta revolucionar je delal na-robe... vendar ravno ta »narobe« (tort) rr.ora priti v roman, v romanu nastopi kompleksna osebnost, ne da bi ji dali smer, intenco ...«
Zunaj je začelo deževati in v Dubrovniku je sredi aprila hladno. Pripravim se za drugo vprašanje: »Kako komentirate sociološko eks-plikacijo romaneskne oblike, ki jo je dal Lu-¦ cien Goldmann? Ali se lahko strinjate z defi-nicijo, ki v romanu vidi transpozicijo vsakda-njega življenja v individualistični družbi pro-dukcije za tržišče — transpozicijo na literarni plan?«
»Sem zoper prehitre definicije,« pravi Sar-t.re, »zdi se mi, da je v Galdrnannovi tezi pre-malo vmesnih členov. Roman eksistira že od zdavnaj. Jasno je, da se veže na buržoazne re-volucije. Kot oblika je zvezan z buržoazijo. Toda, če že hočete, bolj mi je všeč Lukacseva definicija: — V romanu je problematični junak, ki išče vrednote. To je že kompromis: svet hkrati skriva in pogojuje to iskanje. Gre za hlinjenje in za vrednote. To se dogaja v vsem romanu 19. stoletja. Madame Bovary išče vred-note, toda ne tam, kjer bi jih bilo treba iskati. To so naivne ekstaze, kajti ona ne išče pravih vrednot. To je buržoazni način iskanja. Seveda je res, da Bovary v kadru buržoazije ruši tra-dicijo, problem je gol, zgodovina se požene, perfekcionira se sistem referenc, novo stanje ga ruši... Toda če bi bila Madame Bovary revolucionar, bi bil roman drugačen. Problema-tični junak je buržoazni heroj. To je junak, ki ruši sistem, ki ga je sam ustvaril.«
Spet se znajdem pred težavo, kako bogastvo tega jezika zapisati v čim vernejši obliki. V tem govoru se nenadoma čutim nad tlemi, aso-ciiram... Način komunikacije je enak kot v književnosti, napor človeka, ki mu ne mine dan brez vrstice, se izkaže v intenzivni konstrukciji in v koherentnosti besednega gradiva ...
»Seveda imamo tudi na nivoju romana "opraviti z blagovnimi odnosi. Toda ne direktno. Ta način menjave ustvarja značaj človeka, ki je   problematičen.   Francosko   družbo   od  leta
1848 do 1880 označujeta dva velika zgodovin-ska dogodka: masakri po padcu Louis-Philippa ter Komuna. Ti dve stvari pogojujeta pesimi-zem v francoskem romanu. Kulturna dejstva so vedno dialektično povezana z družbo, ki producira na nek način. Toda ne sme se pozabiti avtonomije vsakega sektorja. Takšen postopek potem hkrati razlaga zgodovino, ki prodiicira neko strukturo in zgodovino sektor-jev. Kot pravi Heidegger, je zgodovina filozo-fije postala na neki način historična šele, ko je upoštevala določeno obliko produkcije.
S tem, da reducira, filozofija ne more dati rezultatov. Osebnosti v takšni filozofiji izgi-nejo. če bi zreducirali filozofijo na konflikt med idealizmom in materializmom, je konec filozofije. Epikur je bil sijajen materialist in tudi sijajen idealist. Vse simplifikacije, ki bi rade izpile, iizžele dogodke in jdli prikazovale linearno, vodijo k zmotam, k ničli!«
Ne vem, kdaj konča, vedno ga formulacija sili v naslednjo formulacijo, včasih imam ob-čutek, kot bi še hotel pripovedovati... »Naše stoletje,« sprašujem tretjič, »se nam kaže kot stoletje smrti človeka. Ne samo fizične smrti, kot se dogaja v Vietnamu, kot se je dogajala v dveh svetovnih vojnah in v vojnah vseh proti vsem v manj razvitih deželah. Ampak tudi v filozofskem smislu. Ali bi lahko sprejeli definicijo strukturalistov, ki oznanjajo izginot-je človeka kot subjekta svobode in eksistence? Ali vidite v tem položaju angažirano perspek-tivo? V kateri smeri? Fenomen strukture, se zdi, preokupira vse, ki se ukvarjajo s problemi sodobne človeške zavesti. Ali vidite v dialogu med strukturalizmom in humanizmom perspek-tivo, ki bi dala dobre rezultate? Ali je mogoče definirati človeka kot strukturo?«
Sartre razčleni vprašanje na tri podvpraša-nja: »Ravnokar berem o strukturalizmu, knji-go, ki nosi naslov: La Notion de Structure, ki jo je napisal Boudon, profesor antropologije. Strukturalizem se je rodil na dnu lingvistične znanosti in se tja vrača. Dobro v njem je, da hoče definirati objekt od znotraj, po referen-cah na nek sistem, objekt potem ne obstaja drugače kot samo v odnosih. Recimo zrak. Tako kompleksen pojem, da ni mogoče posta-viti definicije, ki bi bila eksaktna... Vibracija? To je pojem, ki uhaja vsem definicijam. Mogo-če pa ga je ujeti v več nivojih, komplementa-ren je z drugimi pojmi... Recimo v fonolo-giji... zrak tedaj definiramo v funkciji. Tedaj je metpda popolnoma eksaktna. Lingvistika preučuje po odnosih... Toda metoda ni rigo-rozna. Le v trenutku, ko je treba definirati strukturo, recimo v matematiki; problem so-rodnosti na primer, kot ga obravnava Levy-Strauss; tedaj uspe. Ko imamo opravka z druž-beno celoto; ko jo definiramo na tak ali dru-gačen način, kot takšno ali drugačno strukturo, tedaj stopamo zelo daleč: konstruirati moramo modele. Struktura se v bistvu konstruira a priori — pred vrsto hipotez, ki bi upoštevale vsa dejstva, ki so na razpolago, determinirana.
V   tem  trenutku je strukturalizem seveda ne-moderna kohstrukcija ...«
Jean Paul Sartre ne more biti samo mit. Njegova beseda je sveža, njegovo zanimanje za čas je prvo Zdaj piše o Flaubertu, študijo, v kateri bo praktično uporabil metodo, kot jo  je  razložil  v   »Kritiki  dialektičnega  uma«.
»Nadaljeval bom svojo študijo o Flaubertu.
V  tem delu poskušam uporabiti skupaj in kon-kretno  —  na  bazi  marksizma —  sredstva,  s katerimi razpolagamo danes, da bi spoznali člo-veka in njegovo delo. Drugače povedano — te-meljna perspektiva je historični materializem; sociologijo,   psihoanalizo ...   smatram   kot   pd-trebne medijacije, da dospem... od razrednih bojev   in  zgodovinske  povezave,   do   posebnih položajev in do osebnosti. Na ta način se jih trudira uporabiti.«
V  Temps Modernes spremlja politiko, nenehno v kontaktu s totaliteto, neprestano pripravljen na popravljanje trditev samega sebe...
»če vzamemo drug vidik, potem struktura-lizem vodi k pozitivizmu v humanističnih zna-nostih. Po drugi plati: če se vprašamo, kaj sploh je strukturalizem ... Humanistične zna-nosti so zdaj dobile sistem, da bi do kraja preučile manifestacije idej ... Kar se tiče člo-veka samega, ta je bil iz humanističnih zna-nosti vedno preganjan. Na planu lingvistike in sociologije je strukturalizem nedvomno pro-gres.
če je človek enotnost in totaliteta prakse (praxis), potem je iznajdba struktur degrada-cija totalitete. Boudon na primer razpravlja o sistemu odriosov... Seveda je še druga defi-nicija, ki pravi: ni totalitete! Biti moramp strpni — jasno je, da strukture so. Toda če so prenesene v zgodovino, ki je od drugih zna-nosti različna, struktura, ki je izvenčasovna kategorija -.. (skomigne z rameni). Ce rečemo, da je zgodovina diahronična, je to zame mo-del...« Na terasi so razpostavili ležalnike, mo-goče se vreme vseeno popravi. Tam nekje nad Pilami se je zjasnilo, na Dubrovnik je posijata svetloba, kot bi jo nekdo presejal, po hodniku slišim korake, zazdi se mi neverjetno, da še kdo živi zunaj tega našega pogovora, da se zunaj te sobe dogajajo stvari, kot je igranje tenisa, vožnja s čolnom, v baru stiskajo po-maranče v posebni napravi, ki spominja na turbino ... Med elipsastim tirom aluminija je emajl, bodeč in lomljiv, arhaičen tulec, umetno dišeči iris z rahlo aromo vode, enkratni nar-kotik.
»Gospod Sartre, prosim ...« Živahen pogled, usta skoraj v smehljaju, roke, katerih členki so vsak zase živa bitja s komaj zaznavnimi gibi... »Recimo na področju literarne kriti-ke... model, ki bi veljal za vse Racinove dra-
me — to ni eksaktna znanost, to ni resniCnl študij... Seveda (Quand meme, spet skomig, posebna osuplost, razširi dlani, se zravna v se-dežu...) — v humanističnih znanostih je bil človek vedno mrtev. Dialog med strukturaliz-mom in humanizmom? Med njimi ni dialoga. Humanizem je udoben. Buržoazni humanizem je rekel: človek mora postati človek. To so mešanice ... (rnelanges). Antika obravnava člo-veka od zunaj. Tu ni velikega problema: struk-turalizem in humanizem sta dve stvari in dve odkritji. To je zgodovinski razvoj proti dolo-čeni obliki človekove ekstaze in ni se nam treba razburjati zaradi tega.*      :-
Končal sem s svojimi vprašanji. Nasmeh-nem se in Sartre se nasmehne nazaj. Hudičevo nerodno  mi  je.  Peter  ima  še  eno  vprašanje.
»V nasprotju z individualnim spoznanjem, ki išče in odloča v medosebnih odnosih v družbi v okviru svojega lastnega sveta, vlada v svetu prepričanje, da je sprememba možna samo z revolucionarnim aktom. Toda ob tem opažamo, da se sleherno gibanje spremeni v vir manipulacije z ljudmi, da se instituciona-lizira in formalizira, to pomeni, da se distan-cira od svojega projekta emancipacije, oblikuje se kot elita, predstavlja samo še individualne interese in se poslužuje človeka kot sredstva za realizacijo svojih političnih ciljev. Ali misli-te, da je takšen razvoj neizogiben in nujen; kakšno je vaše mnenje o revolucionarnih giba-njih, posebno v času, ko socialna baza v razvi-tih družbah zavira takšno akcijo? Kako sodite o podobnih gibanjih na svetu, ki so v največ-jem obsegu zadeli Nemčijo in katerih nosilci so: študentje, intelektualci, profesorji...?«
»Očitno je, da je vsaka inkarnacija deviaci-ja. Vsaka realizacija je vzpostavitev kontakta s totaliteto. Naše misli so le rahle abstraktne vezi z njo. Deviacija torej ni vezana direktno na inkarnacijo. In čeprav je deviacija pred-videna, pušča sledove v družbi. Pisati, kar člo-vek vidi in sliši, je deviacija. Seveda je devia-cije možno popravljati. Recimo posamezni-kom...«
Drevje je v cvetju, ponekod je cvetov že
konec__ Zagoneten  smehljaj.  Oseba,   kii  me
spodbuja... Zlato rumeno bitje sedi v kotu in molči. Kot čebela je. Težko sledimo naglici, s katero razsuva govornik podobe pred nas. ... »tout allait trop vite ...«. Nekdo me pohodi pod mizo. Piši! Kaj sanjariš.
»Kar je narobe s socializmom, je to, da je nastal v svetu pomanjkanja in da v njem ni mesta za korekture. Korekture morajo biti na* pravljene skrbno. S tega vidika moramo nada-ljevati naše delo in izpolnjevati zahteve družbe, kjer živimo, delati moramo popravke. Posebno še, če gre za dežele, ki so usmerjene k socia-lizmu. Socializem se je seveda konzumiral in kompromitiral. Med diseiplino in kritiko, ki sta pogoj za takšno družbo, je, tako se zdi, protislovje. In vendar sta disciplina in kritika izšli iz istega principa.
Strinjam se z nasiljem kot sredstvom štu-dentov v svojih gibanjih. Seveda so ta gibanja deviirana. Toda nasilje moramo ohraniti. Koek-sistenca — to so sanje. Vse oblasti na svetu hočejo uspavati to nasilje. Nasilje še ne pome-ni revolucije, toda potrebno je v vsakem pri-meru, kot je bilo recimo zdaj v Pragi. Ves svet je baziran na nasilju, kot ga jasno odseva Vietnam.... vse, je zgrajeno na nasilju. štu-dentje morajo biti radikalni in nasilni. Sicer bomo mogoče že čez deset ali dvajset let ustvarili ^vet, v katerem ne bo mogoče živeti (un monde invivable). Vsa ta gibanja se v bistvu borijo zoper to, da bi bil svet neživljiv. Ustvariti je treba pogoje, da bo v socializmu pravi socializem, v kapitalističnih družbah pa je treba poiskati organizacije, ki imajo pravil-ne koncepcije ...«
Zraven je tudi Ante Kesic, komentator RTV Zagreb. Kot eden redkih, ki so se zavzeli ža jpopularizacijo dela Russellovega sodišča pri nas, sprašuje o bodočnositi sodlsča. Sodišče osta-ja kot možnost, zanima nas predvsem Vietnam, toda možnost je tudi za druge syetovne kon-flikte... Naš razgovor je zaključen. Utrujen sem od pisanja, na koncu so vrste neurejene, pol stavka v francoščini, pol šifer v sloven-ščini. Stisnimo si roke, najprej odide Sartre, za njim ženske. Simone de Beauvoir ima v ro-kah Husserla, resna je, poslušala je vsako besedo... podajamo si roke, skoraj v tišini. Nato   odidejo.   Popijemo   ostanek   kisle   vode.
Ljudje so odšli, besede živijo. Nemirno ho-dimo po sobi. Pišemo razglednice, ki jih 15o podpišal tudi Sartre. Glas zveni. Fptografiramo se ha terasi. Iz neke sobe slišim tipkalni stroj, od nekod vi.si kopalna obleka, brisača... Hotel živi počitniško življenje. čez pol ure bo kosilo. — Gremo! slišim iz dfugega nadstropja. čebela v zlatorumenem kompletu prileti iz teme in se zablešči na soncu. Imaginarnorealna oseba, ki me sprašuje, ali imam dober občutek, če sem si vse zapisal... Objamem jo, zlato čebelo, vedel sem, da boš prišla zraven!
Nadaljeval bom... s popravljanjem sve-ta... vem, da' nikomur ne koristi, vendar je potrebno ...
Ko vstopam v letalo povratka in mi veter skoraj iztrga mapo, da se znova povzpnem nad oblake, pozabljam na sarkofage, ki mi jih hoče vsiliti trezna jutranja presoja. Vedno žive besede, besede kot nosilci svetovne akcije, na-trpane, naporne besede, nepokopani mrtveci... zdaj vem... Sartre se upira do kraja, da bi ga razumeli, kot piše v priročnikih... eksistencia-lizem ... f raze iz šole ... vidim ga s slušalkami na ušesih, kako posluša priče na zasedanju so-dišča v Kopenhagnu ... vsak dah odločitve ... nemir... motorji zabučijo, zdaj se odlepimo in poletimo med bogove...
\
Petef Weiss
NUJNA ODLOCITEV
(deset delovnih točk pisca v razklanem svetu)
1.
Vsaka beseda, ki jo napišem in predložim v ob-javo, je politična. Njen namen je, da pride v stik s širšim poslušalstvom in da doseže določeni učinek. Pisanje izročim enemu izmed komunikacijskih me-dijev, da ga lahko potrošniki vsrkajo. Način, po ka-terem so moje besede sprejete, je odvisen v veliki meri od družbenega sistema, v katerem so besede distributirane. Ker niso moje besede nič drugega kot neznaten del možnih mnenj, moram doseči naj-večjo možno preciznost, «5e hočem, da bodo moji po-gledi šli svojo lastno pot.
2.
Izbira jezika, v katerem pišem, ima zgolj funk-cijo spretnosti. Izberem si jezik, ki ga najbolj ob-vladam. V mojem primeru je to nemški.
Prednost v rabi tega jezika je v dejstvu, da je vsaka beseda takoj postavljena v strogo središče. Razdelitev Nemčije na dve državi z diametralno na-sprotnima socialnima strukturama odraža razcep v svetu. Izjave nemško govoreeega pisca so naenkrat postavljene pred oceno dveh različnih vrednostnih sistemov. To poenostavlja moje delo. Karkoli napi-šem, je v središču javnega mnenja. Vendar moram pripomniti, da probletni in konflikti, o katerih go-vorim, niso svojstveni le za nemško jezikovno po-dročje, temveč predstavljajo le nekaj tem, ki jih da-nes obravnavajo vsi jeziki.
3.
cepr&v razcep v svetu vsbuje številne manjše razcepe s kompleksnimi in pogosto nasprotujočimi si tendencami, se vendarle dovolj ločeno pojavljata dve blokovski sili. V enem bloku so socialistične si-le; delno so že vzpostavljene, deloma se še pojav-ljajo, prav tako sodijo sem osvobodilna gibanja biv-ših kolonialnih ali podjarmljenih področij. V drugi blokovski sili gre za družbeni red kapitalizma z glo boko zakoreninjenim podjetniškim delom neomejene svobodne konkurence in najvišjimi koncentracijami. Znotraj tega bloka, posebej v Skandinavskih deželah, so določeni znaki demokratizacije, ko je razredni boj vsilil določene socialne spremembe. Končno je tisto, kar lahko sindikalna gibanja in delavske vlade storijo, še vedno omejeno s silami monopolnega ka-pitalizma, ki ne bo nikoli pripravljen zapustiti svoje lastnine. Najbolj razvita družba izobilja je popol-noma enostavno še raaredna družba na višjem nir voju, kjer revolucionarni proletariat teži k prisva-janju buržoaznih norm.
4.
Moja naloga je, da spoznam, kako bosta obe strani v dialogu razdeljenega sveta sprejeli moje be-sede.
Izkušnje so mi pokazale, da v bloku, ki se ime-nuje svobodni zahodni svet, obstaja dobrodošlica vsakemu izrazu, ki ga označuje subjektivna izkušnja ali formalni esksperiment, medtem ko je socialna kritika cenjena tako dolgo, dokler ne preskoči meje družbenega reda, prikritega s humanizmom in de-mokracijo. Z estetičnega vidika ni nobenih omejitev, nova odkritja na tem področju pritegnejo sposobne povprečneže in potrošnike, z družbenega vidika pa se napadi strogo nadzirajo. Pisec ima velike težave v odkrivanju družbenih omejitev, ker pogosto greši, da obljubljeno svobodo zamenjuje z absolutno svo-bodo. Precej dolgo se vrača nazaj, preden doseže točko, kjer njegova svoboda preneha z ogrožanjem družbe.
5.
Medtem, ko je v zahodnem bloku umetnikovo delo tisto, ki daje potrošnikom določeno intelektual-rw> ali estetsko zadovoljstvo ali emocialno senzacijo, ki ima najvišjo tržno vrednost, pa je na vzhodu umetniško delo vrednoteno glede na njegovo prak-tično funkcijo. Formalni eksperiment, notranji mo-nolog, pesniški izraz se obravnavajo kot jalovi, če niso koristni pri spreminjanju družbe.
Nam, ki ^no zrasli s prepričanjem v absolutno svobodno izražanje, se to zdi kot omejevanje naših projektov — tako dolgo, dokler vrednotimo notra-njo vrednost umetniškega dela mnogo bolj kot pa njegov namen. Toda, če najdemo cilj, potem si lah-ko prizadevarno doseči najbolj smelo obliko, ker ve-mo, da revolucija družbenega reda pripada revolu-cionarni umetnosti.
Gre za nasprotje, ker ima umetnost prirodno moč, ki pa je y nekaterih socialističnih državah po slušna in obsajena na povprečnost, medtem ko  se
V  boržuaznih državah razvija anarhično in je plitva.
6.
Prav tukaj se soočam s problemom odlačitve. Katero od dveh možnosti naj izberem? V kateri iz-med njih z vsemi nepopolnostmi, nasprotji in napa-kami vidim možnost razvoja, ki ustreza mojim ide-jam človečnosti in pravice? Ali bom sposoben pre-magati svojo lastno ignoranco in ambivalentnost in zavestno vključiti v svoje delo politični učinek, ki je bil do sedaj izražen pasivno, ko sem se ponudil javnosti kot anonimni pogovornik? Ali naj zapustim udobno pozicijo tretje možnosti, ki mi je zmeraj puščala   odprta  zadnja  vrata  in  omogočala  spanje
V  deželi čiste domišljije?
7.
Celo v vprašanju je del odgovora. V iskanju od-govora sem prišel do spoznanja, da gre sarao za dve alternativi. Vsako oklevanje in negotovost vodita v še večjo ničnost.
Ko jemljem nemški jezik za svoj delovni mo-del, spoznam, da sta na zahodu moj dvom in neod-ločnost ne le sprejeta, temveč celo odobravana. To je naravno:  dokler izražam svojo zaskrbljesnost in
moj občutek nezadovoljstva s to družbo, ostane to zgolj p&ihološki problem, ki ne more ogroziti tistih, ki imajo oblast. Nihče se ne razburja, ko bpisujem svoje stanje brezupnosti, ker ta brezupnost nadalje utemeljuje moč njihovih inštitucij. Moje najbolj ab-surdne ideje, moj prezir in moja ironija najdejo na-kupovalca, skozi te dajem dokaz, kako svobodni so mogočni. Oni se outijo varne na svojem mestu, da mi dopuščajo sproženje idej, ki se mi zdijo progre-sivno. Dobroiiotno se strinjajo, č© izrazim mnenje, da bi bilo mogoče obstoječe socialne razlike izrav-nati. Eden izmed prevladujočih centralnih argumen-tov ugotavlja, da so te razlike že v določenem ob-segu izkoreninjene in da so delodajalci in deloje-malci dandanes že našli skupne interese. Pri tem sem v opoziciji s celotnim svetom oplemenitene fal-sifikacije realnosti. To zaradi tega, ker oni posedu-jejo komunikacijska sredstva, kontrolirajo izobra-ževanje, so prodrli v vse sloje prebivalstva s svojimi vrednotarni.
8.
Moj neuspeh, namreč, da se vežem na katerokoli zastavo, se kaže skozi vzhodnonemško državo kot znak dekadence. Celo moj najbolj negativen obračun buržoazne družbe nima nobene teže, če si ne priza-devam končati svojo izolacijo. Tako dolgo, dokler si predstavljam, da sta v tej družbi moja integriteta in svoboda akcije zaščiteni, ostajam ujetnik te druž-be; in verujoč, da je mogoče to družbo spremeniti le skozi družbeni pritisk, si osvobajam svojo zavest v trenutku, ko racionalno dojamem dejstvo, d» moje bivanje izviira iz te družbe.
Napadi na korupoijo, eksploatacijo in zastruplja-nje človeške misli s privatnimi monopoli ne morejo voditi k ničemer, če nimajo prisetne jasne alterna-tive. Tako kot se v Zahodni Nemčiji pričakuje od pisatelja predvsem politična zadržanost, je na vzho-du predvsem zahtevano jasno politično stališče.
9.
S tem še enkrat zapuščam ozek pojem jezikov-nega področja in predpostavljam, da je celotni svet akcijski prostor za umetniško delo.
V tem svetu mora biti storjena odločitev. Rela-tivno majhna skupina lastnikov zemlje se vsak dan bori, da okrepi in brani svoje položaje. Potem, ko si je povojno situacijo otornila v svojo korist in ko se je še enkrat močno obogatila, je zdaj zagledala pre-bujajoče s© energije okradenega ljudstva. Takšna slika, ki se je pojavila pred njimi, pa se jim ne pri-kazuje le v Evropi, temveč vsepovsod, kamorkoli pogledajo. Vsepovsod tam, kjer so si gradili polo-žaje, v Afriki, Aziji ali Latinski Ameriki, so zrasia narodnoosvobodilna gibanja, ki ne bodo zaustavlje-na. Toda na mnogih krajih so še vedno v premoči, zahvaljujoč se svojemu orožju in vojakom. še vedno lahko širijo teror s požiganjem vasi in opustošenjem
14
zemlje, nadvladujejo narode z brutalnostjo in finanč-nimi zlorabami. Toda zgodovinsko gledano) boju-jejo izgubljeno bitko.
Sila jih le počasi nadvladuje, ta sila temelji na načelu, da bi zemeljske dobrine morale pripadati v enaki meri vsakemu človeku. še vedno smo v prvem obdobju te daljnosežne spremembe. Nekatere dežele so prebrodile številne ekonomske težave, ki so rezultat razkola sveta, in vspostavile komunistič-ni ali socialistični red, druge se borijo za tak red predvsem pod zastavo narodnoosvobodilnega boja. Toda hladna vojna, katere notranja energija nadalje sproža konflikte, rojeva nove vzroke in konflikte pri uresničevanju novega družbenega reda. V takem po ložaju najdejo sovražniki socializma bogat material za prikazovanje pomanjkljivosti in utopičnosti reda.
Vloga pisatelja je, da vedno odkriva resnioo, za katero stoji: vedno odkrivati za zakritim resnico.
10.
Za mene vsebuje generalna črta socializma pra-vo resnico. Kadarkoli so se pojavile napake (in še vedno se pojavljajo v imenu socializma), nam ved-no nudijo možnost, da se od njih učimo in da jih kritiziramo, kateri postopek je podvržen načelu so-cialističnega pojmovanja. Samokritika, dialektična diskusija, stalna odprtost zo, spremembe in nadaljnji razvoj so permanentni elementi socializma. Med dvema možnima izbirama, ki sta odprti pred mano, vidim samo v socializmu možnost preseganja seda-njih razlik v svetu.
Odrasel sem v buržoazni družbi, ko je moje delo in osebno življenje bilo y glavnem posvečeno osvo-bajanju pred omejitvami, predsodbi in egoizmom, ki mi jih je vcepljalo buržoazno okolje. Dolgo sem verjel, da umetniško delo omogoča neodvisnost, ki odpira svet. Toda danes vidim, da umetnost brez trenja vodi k aroganci, ker se razlike in razredna nasprotja vzdržujejo s silo in ječami, ki so napol-njene z mučenimi borci za spremembo. Vsi moji umetniški uspehi, ki so bili doseženi v damnevani svotoodi, so bili postayljeni pred ostro izraženo na-sprotje bede, ki v velikem delu sveta še vedno ob-staja.
Zato pravim, da je lahko moje delo plodno sa-mo, če je v neposrednejši zvezi s tistimi silami, ki so za mene pozitivne sile sveta. Te sile je mogoče odkriti danes vsepovsod, celo na zahodu. Le-te bi do segle še večjo moč, večjo enotnost in še bolj dalj-nosežno relevantnost, če bi bilo več iskrenosti v vzhodnem bloku in če bi bila izmenjava pogledov spodbujena z več svobode in manj dogmatizma.
NEW LEFT REVIEW,
Prev. R. R.
TONE STOJKO: MOŽ IZ MOJE ULICE
17
Aleksander Zorn
JAZ, EDVARD
že dolgo časa ležiin na levi roiki. To sem opazil šele takrat, ko seim premišljeval o rokah iin prsibih. Tttsti tremiutek me je roika tudi ' pričela boleti. Postajala je vedino bolj mrzla in tujsa, kot iz gl&ne, in. lafoko bi jo odrezal, 6e se mi ne bi gnusilo. Vzdigniti se moram, jo prijeti z desnico in ijo izvleči. Ker moram tudi sebe podpreti z desnico, :to ne bo enostavno. Nasloniiti se moram na desni :komolec iin obenem pograbiti levioo pod raimo, po i tem pa počasi in skrbno, da jo ohiranim celo. še en-krat vse pretmisliin in ugotovim, da je desna roka minogo prelkratka za vse to in da ima dva sklepa premalo. Lahko pa skrčim noge in se na upognjene uprem, sloneč na glavd in ramanili ukrivim hrbet, z desnico pa porimem levo roko pod hrbtom na drugi Strani ven, še preden padem nazaj na posteljo. Lah-ko pa se tudi prevalim na trebuli, in ker je leva roka pripeta na levo ramo, jo ta potegne za sefooj in s tem osvobodi. Ne, tako botm padel s postelje, laliko se zgodi da padem na levo roko in postanem enorokec. Bik) bi znnogo laže, ko bti bil to že sedaj. Vse to mi mučno leži pred očmii in moti opazovainje predmetov, zato skočiim s postelje in nekajfcrat ener-gično pretodiim sobo, čeprav takšno hojo poznam in vem, čemu služl, in tudi vem, da se bom čez nekaj trmutJkov uistavil in zdehal. AAAOO .. .AAEEJNNJJJ-HOAHAHHH zeihnem. Z zlobniim užitkoim skočim od tal in botonece telebnem rtazaj na parket, da se stre-se vsa hiša. Upam, da so prepričam, da to delam nalašč. Prekleta baba: iagovorim z užitkom in be-som skozi čvrsto stiisnjeme zobe in še nekajfcrat po novim. Potem zasumiim, da sem očaran nad svojim besom, in bo me močno zmede. AAEE ... EJJO ... začenjam zehati. Ravno ko hočem še enkrat skočiti, rečeim: kaj, če bi jedel? Ne, danes sem že dvafcrat: govorim, ko brskam za hrano. Ves čas miislkn na zdehanje iin to me utruja, raztresa in jezi. če še en-krat pomisliš: si rečem in v tistem trenutku pomislim: boem šel ven in premlatil prvega, ki ga srečam. Ne-ham brskati med kozarci kislih kumar, brezimočno se usedem na tla ira rečem na glas: svoje mdsli že na polovici ali še prej izmislim z nekitmi drugirmi, ki so tudi moje. To je hudičev krog. Niikoli več ne bom pisal. Samo, če se usedem, si sprotl izmišljam in istočasino vse pišem. Spomin ni vreden, da ga pes. Zgodiba ni vredma, da jo pes. Načrt ni vreden, da ga pes. Malo se nasimehneim, ker zasledim, da sem zadoivoljen s svojimi besedami.
To moram povedatii, da je fekla Alenka, da na rdeoi polički: ha, to bom povedal. Pride Alenka k meni v sobo (treba bo povedati, da ima tri leta) in me vpraša, kje so me kupili. Osupnil sem, saj veste, takšno vprašanje je delikatno in počutiš se tako nebogljemega, ko moraš pojasojevati takšne re-či, ko ti mala nadaljiije: a v trgovimi, oči je rekel, da sem bila jaz na rdeči polioki, jaz pa v smeii. A v trgovini, mi pravi, ati je rekel, da sem bila na rdeči poilički, pa sem mislil, da boon crknil od sime-ha. »Jes setn pa na lcleoi policki lezala, ja ja, sej je ati leku!« Dovolj, doivolj: si zatrdim in z imonotomo in-apefcositjo neikaj časa obdelujem to besedo. Vzne-mirjeino sedem k mizi, vzamem pero in napišem ^naslov na sredo pisarniške pole
Edvardovo   rojstvo
že od rojstva naprej, o Edvard, si bil zelo ču-den. Ko pa sem shodil, pišem dalje, so nekateri slir šali ,da sem mrmral: hovo nice, to walk. O tem bi lahko napisal zgodbo, ampak ne danes. Ne, ne, raje bom napisal zgodbo o volku in kozi. Vznemirjeno isedem nazaj k mizi, vzamem spet pero in napišem naslov na sredo pisamiške pole
Zgodba   o   volku   in   kozi
Velik siv lačen volk in majhna, okrtačena in lepo rejena koza sta se srečala sredi poganjajočega pšeničnega polja. Volk je bil divji od lakote, hitra poskočna koza pa nestrpna, ker bi rada bežala. No-beden ne migne. (Volk bo crknil od lakote), si za-pisujem v oklepaju, da ne pozabiš, o Edvard, kako se mora razviti ta globoko simbolična zgodba (Koza pa... gotovo kaj kozjega, rečem in vstanem od jmize. Turobno mislim: včasih sem pisal tako, da Isem ležal na hrbtu in poslušal glasbo, nato pa ne-nadoma vstal in s tresočo roko vse zapisal. Zdaj pa ,nikoli več ne vstanem in zapišem, ampak vedno sa-mo poslušam. To bi lahko napisal, rečem, vzamem v iTOko pero in sedem nazaj k mizi. Ne premaknem se, in izmenoma sem vznemirjen, obupan, zdolgo-ičasen, neučakan in negiben. O tem bi pa res iahko | napisal zgodbo, ampak ne danes, si rečem. Edvard, jo Edvard, rečem nato skozi patetične obrazne gube in vem, da je to poslednja stopnja občutka v nedelj-bkem popoldnevu. Nedeljsko popoldne, to je čas, ko nisi o ničemer posebno prepričan, ko menjaš prepričanje po vremenu ali po knjigah, mnogo je odvisno tudi od kosila in radijskega sporeda, od vrste tobaka in pijače, ki si jo popil prejšnji ve-čer, od tega, ali je običajno odvisno od česa. Lahko si rečeš s" pridigarskimi gubami in s pomočjo rok: IN bilo je nedeljsko popoldne, dan sedmi. Jaz, Ed-vard, sem se zleknil v travo pod spoštljivo sijoče ¦sonce, si odpel srajco in potegnil vz čutare, nato pa ,si z bleščečim majhniin žepnim nožičkom pričel či-stiti prah, ki se mi je nabral za nohti. Zadovoljen si, o Edvard, predeš od zadovoljstva in nasičenosti domišljije, uležeš se in trava in sonce in čutara so same velike reči, barvne in enostavne, OOAAHHH, aazeha samo sonce in ti mu odizdehaš. Takoj nato
ugotoviš, ko zdehaje premišljuješ o rokah in prstih, da se leva roka ohlaja in menjaš prepričanje. Edino Edvard te lahko reši, ko ga menjaš osmič in |Bi osemkrat na istem, toda trmast si, saj je nedeljsko popoldne. Edvard, o Edvard s pametnimi premiš-ljuijočimi gubami.
Polletni   uvoz   avtomobilov
pišem na stroj. V Ijubljanski carinarnici na šmar-tinski cesti so v pol leta ocarinili 7027 avtomo, po-zvoni in pride nek človek z brki, v kravati je in očiščene čevlje ima, peljem ga v sobo, ga silim naj sede, on pa pravi, da je že čas, da odide, nazadnje se le usede in jaz tipkam bilov tujih znamk. Ne-kaj, oni vstane in ini gleda oez ramo, avto, zdaj pri-de tisto zanimivo, mu rečem, ker se hoče spet usesti, mobilov za prodajo jim je ostalo še od lan-skega leta. Nekaj časa gleda. Aja? pravi, bravo, bra-vo Edvard, odlične članke pišeš, prihodnost je pred tetooj, nato pravi, da je že čas, da odide, alzo Ed-vard, pravi, ker se tako poslavlja. Zvlečem ga nazaj pred fotelj in porinem, da se usede. Pagrabi naj-bližji časopis in ga prične prebirati ter sem in tja zavzdihne. Kakšna je bila tekma, vprašam, krasna, krasna, pravi, obrne stran v časopisu in se poglobi do brk vanjo. Ali veš? ..., on pa bere kar naprej, nato pa čez nekaj časa vpraša kot poosebljeno zani-manje: kako prosim in se takoj nato povrne k športni prilogi. Dozdeva se mi, da natanono ve in pazi, kaj se dogaja okoli njega in da ima svoje od-zive vnaprej določene, zato mu hrupno iztrgam ča-sopis iz rok. Dela se vljudno preplašenega na način, ki ve, da ga moram spregledati. To mi je potrdilo mojih sumov. In ker sem ga spotznal in mu zavestno nasedel, ne da bi on to opazil, kakor sodim to po njegovem zadovoljnem obrazu, sem ga premagal. OOAHHOAA, razppm čeljusti, tik pred sannim vrhom pa se zamislim iin poizkušam najti zvezo med prevaro tega brata v Kristusu, ki mi sedi nasproti, in zdehanjem, ki je posledica, nakar se domislim, da se ne dolgočasim več, ampak sedaj z odprtimi usti analiziram. Zato se lotim analiziranja svoje spremembe ali prehoda iz dolgocasja v analiziranje. Spremembo je povzročila analiza, o Edvard, ko si namreč pričel analizirati, si prenehal čutiti dolgo-časje, to je jasiio. Zato pričnem analizirati svojo amlizo: analiza je izraz razuma, o Edvard, analiza prihaja, daaa, prihaja iz razuma, če je razufnen, in če se tega zavedaš, o Edvard, je jasno, da analiziraš analizo svoje analize. Ta zavest, o Edvard, pa te bo pripeljala v novo analizo. Tako boš analiziral na-preeej, o Edvard, doikler ne boš zaprl ust. Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec, prvi in zadnji, re-čem z globokim glasom. Brkati prisluhne, reče: to si mislim, in vzdihujoč škili na časopis. O, brat v Kristusu, zakričim med tem, ko mu izmaknem ča-sopis in ga vržem daleč na tla, kjer ga ne more doseči, povej, reci mi: kaj delajo inteligentni, leni, malenkostno domišljavi, sicer pa zabiti, pridni in malenkostno boječi Edvardi ob nedeljskih popol-dnevih?
Kako pa naj to vem, pravi brkati brat v Kristu-su, njihova stvar.
Tipkajo članke?
Kako pa naj to vemo, pravi brat v Kristusu, njihova stvar.
Ne,   Edvardi   ne  tipkajo   člankov.
Pa kaj morem jaz za to, pravi brat v Kristiisu.
Mislijo?
Kako pa naj to vemo, pravi brat v Krist^isu, njihova stvar.
Ne, Edvairdi ne mislijo.
Pa kaj morem jaz za to, pravi brat v Kristusu.
Pišejo pesmi?
Kako pa naj to vem, pravi brat v Kristusu, njihova stvar.
Ne, Edvardi ne pišejo pesmi.
Pa kaj mqrem jaz za to, pravi brat v Kristusu.
Zdehajo?
Kako pa naj to vem, pravi brat v Kristusu, njihova stvar.
Ne, Edvardi ne zdehajo.
Pa kaj, naj se zjokamo, pravi brat v Kristusu.
Mežikajo v sonce?
Kako  pa  naj   to  vem,  pravi  brat  v  Kristusu.
Njihova stvar, zakričim nanj, da prične migati s konci brkov.
Požvižgavajo ali jedo?
Mi se ne da, pravi brat v Kristusu.
Tvoja stvar, pravim, ne, Edvardi ne požvižga-vajo med jedjo.
Mi se ne da, pravi brat v Kristusu.
Kaj   morem  jaz  za  to,  naj   se zjokam,  rečem.
Ležijo na levi roki?
Mi se ne da, pa kaj,naj se zjokamo, pravi brat v Kristusu in pohotno gleda proti časopisu.
Edvardi  ležijo  na levi  roki, zatrdim.
Brat y Kristusu si oddahne in namerava vstati in pobrati časopis.
Ne, se zaderem nanj kot lovska puška na šibre, Edva-rdi ne poležavajo po rokah.
Zelo se vznemiri, ker tega ni pričakoval in brki mu zlezejo med zobe, potem pa se zbere in reče z natančno dlakocepsko izgovorjavo: no, zelo lju-beznivo.
Haahahoohohho, se zahahahoholiočem in si obujem čevlje. Zalijem še kaktus, nato odideva skozi vrata po stopnicah, skočim čez ograjo, ker mi oni pridrži vrata in cesta je vsa pripravljena.
Iz tretje gostilne sva krenila nazaj  v prvo in
neprestano srečavala ženske. V glavnem so bile to rjavolaske, črnolaske, rdečelaske, dolgolaske, take s kapami in klobiiki, take z rutami, take s krauželč-ki in kodri, take, ki so kazale ušesa in take z ve-likimi skritimi, take ki so migale s čopi, razmršenke in blondinke. Ene so imele zdrave zobe in nepresta-no odprta usta, dve sta bili škrbasti in sta se samo nasmihali, nekaj- manjših nedootojanstvenih je na vse kriplje žvečilo, ene so imele gobček, tri so bdle resne, ker so jih fantje močno tiščali za boke, nekaj je bilo zaničljivo narnrdnjenih, vendar so švigale z očmi, veliko jih je bilo zadovoljndh s svojimi no gami, ker so imele navzdod kazoče gube na obrazu, ooo kako krasne in mlade in smukajoče, hop hop, sem rekel in mislil, ene so bile nagnjene bolj naprej, nisem vedel, zakaj, pa sem jih vseeno pogledal tudi od zadaj, druge so povešale obraze, ampak kljub te-mu poskočno nosile zadnjice, mnogo jih je gledalo pri vsakem koraku malo na desno in malo na levo, kot bi hodile z očmi, in take je bilo vredno pogledati od vseh sfcrani, številne so na paseben način pove-šale trepalnice, da sem moral z njiimi povesiti po-gled na njihove mehko podprte poskakujoče pomla-danske jopice, hop hop, sem rekel, oni pa je rahlo dvignil levi konec brka. Važno je, mu pravim, da imaš v kinu bonbone. Ponudiš jih, nerodno potre-seš po lepi svetli pomladanski jopici in jih začneš hitro pobirati. Ko pobereš predzadnjega, ženska že kriči: še še bonboaioiv, še še. Oni pravi, da je takih teorij na kupe v slabih romanih. Bedak je, bedak si, nuu pravim in gledam eno, ki gre hop hop v pomla-dnem nedeljskem popoldnevu z rokami in nogami mimo in vem, da zagruli, ko me vidi, da se oziram. Nato pride ena, ki pri vsakem koraku malo počep-ne in se zvije v vratu in pasu. Ni ji konca, in tu je ema zapeta in krasna in dostojanstvena, ki misli, da sem dobro vzgojen, ker jo pogledam na otožnovzdi-hujoč način, ki ga je vajena. In ooo, hop hop, ©na, ki je cela hop hop, kot Nautilns se suka mimo. Mobilis in mobili: ji rečem, ko gre mimo.
že spet sva v prvi gostilni in nek stari razlaga svoje boje v prvi svetoini vojni, zelo star, nedeljsko so ga oblekli vnuki tn od časa do časa kriči: hallloo, hallooo, gospodična, še enega boon spii, še enega, ha-loo še enega prosim. Med mizami se igrajo otroci z nedeljskimi oblekami, popackanimi od gorčice, neka-terim so kranjske klobase padle v pesek in jih zato pojedo naskrivaj. Moram se jim skrivati, ker bodo sicer prišli k meni in spet hoteli, da se igram z nji-mi. Vedno imam težave z otroki, moram jih jemati na kolena in se pogovarjati z njimi, materam pa za-trjevati, da mi niso v napoto. Večja je vzela manjši dudo iz ust in jo vrgla na pesek, potem je odšla. Oče v svetleči najlon srajcd jo je pripeljal na^zaj in jo silil, naj se opraviči, ona pa je neprestano vpila: vidi vidi kakve imam čipele, in kazala nove čevlje. Nag,-nil sem ee preveč naprej, da bl bolje videl in manjša v roza (na kolenili ornih) žabah me je zagledala. Po-časi je prišla bliže in mi gledala naramost v obraz, nato pa je obstala prav blizu, povesila pogled in začela z nogo drezati vejo na tleh. Vprašal s©m jo, kako ji je ime, čeprav sem vedel, da §3 ne zna govoriti.
Kako boš pisal, sem rekel, ko sva šla iz gostalne nazaj v drugo, in retorično Megnil roke. živim, ne-prestano živim pisanje, tipam ga in nflkoli ničesar ne povem. Ravnokar ti tega nisem znal povedati, ni-sem ti povedal, samo otipal sem.
Svet ni izgovorljiv, reče brkati brat v Kristusu.
Lahko ti dokažem, zbesnkn, da pisanje ni, sploih nd izgovarjanje sveta niti ni to edini namen uimetno-sti in ne boš razumel, ker si to prebral v ilustrira-ni reviji. ceprav na tihem nisem prepričan, o tem ne simem dvomiti, sedaj ne, sem mislil.
Nisem rekel, da je to ediini namen umetnosti, kriči brkati brat.
Kaj pa si sploh rekel? vprašam.
Rekel sem ...
To je rekla rlustrirana revija, ga prekinem.
Rekel sam, da svet...
To je rekla ilustrirana revija, ga prekinem.
Pojdi v rit, reče brat v Kristusu.
Zelo  ljubeznivo, pravim vljudno, pojdi ti v rit.
Ti si me vprašal, prične brat v Kristusu...
Nisem te vprašal ndčesar, ga prekinem.
Dobro, potem pa vse v redu, pravi brkati.
Zakaj kričiš kot refcorik na diplomi, če te nisem. nič vprašal, mu rečem.
Brkati vzdihne in prične mahati z rokami: kar sam od sebe ndsem še nikoli pričel govoriti, tudi se-daj ne, tega si...
Seveda ne, ga prekinem, pomagala ti je ilustri-rana revija.
Pojdi v rit, kriči brkati.
Poslušaj, poslušaj, ga mirim, trdil sem, poslušaj poslušaj, jaz sem trdil, ne nisem trdil, hotel sem ti samo nekaj povedati, ampak to ni važno. Ni več važno. Važno je to, da namen umetnosti že zdavnaj ni več samo izgovarjanje sveta.
Nihče ti ne ugovarja, pravi brkati.
Zakaj pa potem razgrajaš po ulicah? mu rečem.
Tečen si, pravi brkati.
Menda ne boš rekel* da nisi po ulici kričal be-sede, ki si jih prebral v ilustrirani reviji, mu rečem.
Ooo, gnevno zavije brkati, hotel sem reči sa-mo...
Kaj, samo si rekel? ga prekinem, in komu, me-ni ali sebi ali kar tako?
Iz druge gostilne v tretojo sem se ustavil tn de-jal: Jaz, Edvard, pravim: važno je, da ti je ime Edvard.
Brkati je pričel govoriti o neinformiranosti ljudi o obldki vladanja nekatexih držav.
Rekel sem: modrost je samo vednost mrtvih skrivnosti, ampak jaz, Edvard, pravim: to je rekel moder mož.
Brkati je pričel govoriti o izvozni politiki.
Rekel sem: ne razumeš globoke simbolike mo-jiih besed in opotekaš se, jaz, Edvard, pa ti pravim:
Brkati je pričel govoriiti o dotacijah nekega na-povedovalca.
Rekel sem: Poshišaj. Poslušaj!
Brkati je pričel govoriti o snemanju kratkome-tražnih filmov.
Rekel sem:  horoskop, citator, evnuh.
Bila sva natančno pred tretjo gostilno.
Brkati je rekel: lepega dne te bom foudo udaril, Bdvard.
CVETAN TODOROV
18
Pesem Siran je hkrati ta poezija, ki mora izgSrj niti,  da bi bilo življemje, in ta realnost, ki morai umreti, da bi bila literatura. Petje Siren je maralal utihniti, da bi laliko porišla na dan pesem o SirenahJ Ko bi Odisej ne bil poslušal Siren, ko bi bil pod nji-j havo pečino paginil, ne bi poznali njihove pesmi: vsi' tissti, ki so jo bili slišali, so cxi nje umrli in je niso mogli prenesti. Odisej jim je s tem, da jim je vzel življenje podelil nesmrtnost.  In Homer, pevec, ka-terega pesem je tako lepa, da jo zamenjujemo s pe-smijo  Sireon,  nam  je  mogel  pripovedovati njihovo zgodba, kot bi jo pripovedovale same.
Je neka podoba enostavne pripovedi — zdrave in naravne prvotne pripovedi, ki bi ne poznala zablod modernth pripovedi. DanaŠnji romanopisci se odvra-6ajo od dobre stare pripovedi, ne upoštevajo več njenih zakonov, in bo iz vzrokov, glede kateriih se še niso sporazumeli: je to nemara prirojena iizpirijenost teh romanopiscev, ničeva želja, da bi bili izvirni; ali pa slepa pokorščina modi?
Sprašujemo se, katere so tiste resnične pripo vedi, ki so omogočile takšno sklepanje. Vsekakor je zelo poučno s te perspektive še enkrat prebrati Odi-sejo, to prvo pripoved, ki bi morali biti a priori najbližja podobi prvotne pripovedi. Le malokdaj bo mo y novejših delih našli na kupu toliko »izprije-nosbi«, toliko prijemov, zaradi katerih je ta umetni-na vse prej kot prvotna pripoved.
Podoba prvotne pripovedi ni izmišljena podoba, ki bi si jo izdelali za potrebe diskusije. Implicite je prisotna v nekaterih presojah o današnji literaturi. iin v nekaterih eruditskih pripombah o deliih iz pre-teklosti. Utemeljujoč se na estetiki, ki bi ustrezala prvotni pripovedi, komentatorji starih tekstov zatr-jujejo, da je celoti umetnine tuj ta ali oni njen del; in — kar je najhuje — mislijo, da se ne opirajo na nobeno posebno estetiko. Tako konkrefano glede Odiseje, pri kateri ni niikake historične gotovosti, ta estetika utemeljuje odločitve eruditov na »vložkih« iin »interpolacijah«.
Bilo bi dolgoč&sno, če bi našteli vse zakone te estet.ike. Spomnimo se le nekaterih:
Zakon verjetnosti: vse besede, vsa dejanja neke osebe morajo ustrezati psihološki verjetnosti — kot da bi že od nekdaj imeli za verjetno isto kombina-cijo lastnosti. Tako pravijo: »Ves ta odlomek so imeli ža o>d antike za paznejši dodatek, saj je očitno, da te besede prav nič ne ustrezajo portretu Nausi-kae, kakršnega riše poet drugod.«
Zakon stilne enotnosti: nizkotno in vzvišeno se ne moreta mešati. Rekli bodo, da je tak »nespodo-ben« odlomek jasna interpolacija. Zakon o prvenstvu resnega: vsaka komična verzija pripovedi časovno sledi svoji resni verziji; tudi ča&ovno prvenstvo do-brega nad slabirn: najstarejša verzija je tista, ki jo imamo danos za najboljšo. »Ta nasbop Telemaka pri Menelaju je posnetek Odisejevega nastopa pri Alki-, nou, kar verjetno iindicira, da je bilo Telemakovo po-tovanje sestavljeno po »Pripovedi pri Alkinou«.
Zakon o neprptislovnosti: (agelini kamen vsake eruditske kritike) če referencialna neadmžiljvost iz-viira iz juxtapozicije dveh delov, je najmnaj eden neajvtenticen. V prvem delu Odiseje se dojilja ime-nuje Euriklea, v zadnjem pa Eurynoma; torej sta dela ustvarila različna avtorja. Po tej isti logiki Do-stojevski ni avtor obeli delov Mladeniča. — Za Odi-seja pravijo, da je mlajši od Nestorja, vendar sreča Ifita, ki je umrl, ko je bil Nestor še otrok: ta del mora gotovo biti vrinjen. Na isti način bi lahko iz-ključili kot neavtentično lepo število strani Iskanja, na katerih se zdi, da je mladi Marcel v istem histo-ričnem trenutku različno star. Ali še »V teh verzih spoznamo nespretno krpanje z dolgo interpalacijo; zsakaj kako bi Odisej mogel reči, da gre spat, če pa so se dogovorili, da bodo še isti dan odpotovali«. Razliraia dejanja v Maobethu imajo tatoo tudi raz-lične avtorje, če pa je v prvem rečeno, da je Lady Macbeth imela otroke, v zadnjem pa, da jih ni nik-dar imela.
Odlomki, ki se ne pokoravajo principu ne-protii-slovnosti, so nea^tmtioni; toda ali ni to tudi ta prin-čip sam?
Zakon ne-ponavljianja: (čeprav je še tako težko verjeti, da si nekdo lahko izmiisli talk estetski zakooi) v avtentičnem tekstu ni pomovitev. »V odlomku, ki se tukaj začenja, se že tretjič ponavlja scena, ko sta Atinioos in Eurimak vrgla stola proti Odiseju... Ta odlomek je torej s polno pravico sumljiv.« če sledlicmo teanu principu, lahko dobro polovico Odise-je odstraniimo kot »sumljivo<( ali kot »šokantno po-navljanje«. Težko sd je vendar zamisliti opis opope-je, ki ne bi poročala o ponavljanjih; zdi se, da ima-jo prav ta fundaimentalno vlogo.
Zakon o anti-digresiji: vsako digresijo od glav-nega dejanja je pozneje dodal drugi avtor. »Med vera 222 in verz 286 se vpleta dolga pripoved, ki se nanaša na nenaden prihod nekega Teoklimena — njogovo genealogijo boimo v podrobnosti spoznali pocaneje. Ta odmik, kakor tudi drugi odlomki, ki se še pozneje nanašajo na Teoklimena, je kaj malo po-treben za potek glavnega dejanja.« Ali še bolje. »Ta dolgi odlomek iz verza 394 do 466«, ki ga ima Victar Berard (Introduction a l'Odyssee; I., page 457) za interpolacijo«, ne postavlja pred današnjega bralca le odmik, ki je brezfcaristen, ampak celo n-adobro-došel, saj zaoistavlja pripoved v kritičnem trenutku. Brez težav ga moremo izrezati tz konteksta. »Pomi-slimo, kaj bi ostalo od Tristrama Shandyja, če bi »izr^ili« vse odmike, kii »tako mučno prekinjajo priipoved«!
Nedolžnost erudiitske kritike je seveda lažna; za-vestno ali ne aplicira na vsaiko pripoved kriterije, ki si j'ih je izdelala ob nekaterih posebnih tekstih (ne vem, ob katerih). Toda siklepamo lahko še bolj na splošno: da prvotne pripovedi sploh ni. Ni naravne pripovedi; vsaka pripoved je izbira in konstrukcija; je govor in ne vrsta dogodtoov. Ni »fiiste« pripovedi v nasprotju z figiiriranimi pnpovedmi (kafcor tudi ni »lastaega« smisla); vse pripovedi so figurirasnfi.
Cista pripovsd je le mit; pravzaprav je to pripoved, ki je dvojno fignrirana: obvezni figurl pomaga še neka, ki jo je Dumarssais imenoval »popravek«: fi-gura, ki je le zato, da bi zakrila prisotnost drugiii figur.
Pred pesmijo
Poglejmo zdaj nekaj značiiniOsti pripo<vedi v Odi-seji. Najprej poskušajmo karakt©rizirati tipe govo ra, ki jih pripoved uporablja in ki jih najdemo v družbi, ki jo pesnik opisuje.
Dva velika tiipa besede sta, vendar s tako raz-ličnimi značilnostmi, da se moremo vprašati, 6a res pripadata istemu fenoimenu: to sta beseda-akcija in bes©da-p ri poved.
Beseda-akcija: v resnici gre fcukaj za dovršitev dejanja, ki ni eniostavno izgovarjanje teh besed. To dejanje je največkrat za tistega, ki govori, tveganje; in najboljša definicija te besede bi bila tveganje. če naj govoriš, te ne sme biti strah (»od strahu so vsi pozeleneli in edino Eurimak mu je zmogel odgo-voriti«).* Pobožnost ustreza tišini, beseda se veže na uipor (»ljudje bi ne smeh biti neverni, temveč bi mo-raJi v tišrni uživati darove, ki jih pošiljajo bogovl«). Morda so tudi pobožne besede, ki ne prinašajo tv-3-ganja; načelno pa je govoriti isto kot biti drzen, upati si. Tako Odiseju na besede, ki jim ne manjka spoštovanja do sobesednika, odgovorijo: »Nesrečnik! brez obotavljanja te boni kaznaval! Poglejte ta je-zik! pravkar si se naširoikoustil pred vsemi temi ju-naki! tebe res ni strah!« itd. Samo dejstvo, da s-3 ne-kdo upa govoriti, je dckaiz za ugotovitev »tebe ni strah!«
V odlomku, ko Telemak ¦ prestopi iz mladeniške v moško dobo, malone izključno prevladuje dej-stvo, da začne goivoriti: »vsi so se začudili, si grizli ustnice, da si je Teleraak upal govoriti z njimi tako zviška. Govoriti je isto kot prevzeti odgovornost, za-to tudi isto kot biti v nevarnosti. Plem-3!n,ski pogla-v&r ima pravioo govoriti, drugi tvegajo, da govore sebi v škodo.
če imamo besedo-akcijo ^redvsem za tveganje, je beseda-pripoved umetnost — s strami pripovedo valca, tako kot užitek za oba komunikanta. Ti pogo-vori nc potekajo v smrtni nevarnosti, ampak v ve-selju in užitkih. »Pojdite v dvorano in se predajte užitkom pogovoira in veseljem pojedine!« Prišle so noči brez konca, ki prmašajo prosti čas za spanec in za veselje, ki naim ga nudi pripovedovanje zgodb.« Kaikor je bil poglavar ljudsbva inkarnacija prve-ga tipa besede, tako postane na tem področju neki d,rugi član družbe njen neizpodbitni prvak: to je pevec. Splois.no občudovanje gre pevcu, zakaj on zna dobro povedati; vreden je najvišjih časti: »takšen je, da njegov glas enači z Nesmrtniki«; sreča je, da ga poslušaš. Poslušalec nikoli ne komentira v&ebtne pesmi, ampak samo pevčevo umetnost in njegov glas. Po drugi strani pa si ni mogoce zamisliti, da bi Telemaka, ko stopi pred agora, sprejeli z opora-barni o kvaliteti njegovega govorjenja; to govorje-nje je traisparentno in pri njem se odzivajo le na referenco: »Kakšen skupščinski govoxec s togotno glavo! ... Teleimak, daj, pusti svoje načrte in hudob-ne predlogel« itd.
PripoimnLmo na tem mestu, da je to nasprotje med besedo, za katero pravimo, da je pravikia, in tiisto, kd jo opredeljujemo kot lepo, izginilo iz naše družbe; danes načelno zahtevamo od posnika, da go-vori resmico, -razipravljamo o po>menu njegorviih be-sed, ne o njihiovi lepoti. To sta dva totalno različna odziva.
Beseda-pripoved, beseda-umetno&t doživi subli-macijo v pesmi Siren, pesmi, ki obenem presega to temeljno diiiotoiriiijo. Sirene imajo najlepši glas na svetu in njihov glas je najlepši, ne da bi bil zato kaj dmgačen od pevčevega: »Si videl občinstvo, ka-ko gleda pevca, ki ga navdihujejo bogovi, da bi rasz-veseljeval s-mrtnike? Dakler poje, ga želiš le večno poslušati!« že od pevca se ne moreš odtrgati, dokler poje; Sirene so kot pevec, ki nikoli ne preneha peti. Petje Siren je torej višja stopnja poezije, pevčeve umetnosti. Na tem mestu moramo še posebej opo-zoriti na Odisejevo reprodukcijo te pesmi. 6 čem poje ta pesem, ki se ji ne da upirati, zaradi katere so l.mdje, ki jo poslušajo, neizbežno zapisani poginu — tako velilka je moč njenega čara? To je pesem, ki poje o sami-sebi. Sirene pravijo le eno: da pojejo: »Pridi! pridi k narn! bahavi Odisej! čast Ahaje! ... Ustavi svojo ladjo: pridi poslušat naše glasove. Ni-koli še ni črna ladja plula mimo naše obale, ne da bi prisluhnila sladkim glasovom z naših ustnic...« Najlepša beseda je tista, ki govori sebe.
Hkrati pa je to baseda, enaka najbolj silnemu dejanju, kar jih je: zadati (sd) smrt. Tisti, ki po sluša petje Siren, ne bo mogel preživeti: pebi pome-ni živeti, če je poslušati enako kot umreti. »Kasnej-ša verzija legende,« pravijo razlagalci Odiseje, »je trdila, da se Sirene iz jeze, ker je Odisej odplul mi-mo, vržejo s svoje skale v morje.« če je poslušati isto kot umireti, peti pomeni unireti. Tisti, M govori, podleže smurti, če ji tistd, ki posluša, uide. Sirene po-gubljajo tistega, ki jih posluša, ker bi sicer pogubi-le sebe.
* citati so prost prevod francoskega prevoda Odiseje Viotorja Berarda
Lažna beseda
če skušamo odkriti, katere notranje lastno&ti raszlikujejo oba tipa besede, naletimo na dve neod-visni nasprotji. Prvič, y primeru besede-akcije, člo-vek reagira na referencialni aspekt besedila (kot sroo videli v Telemakovem primeru); če gre za pripoved, se zdi, da je edini aspekt, ki ga obdržita sogovor-nika, dobesedni. Besedo-akcijo dojemamo kot infor-macijo, besedo-pripoved kot govor. Drugič, in to se zdi protislovno, beseda-pripoved izhaja iz kon&tativ-nega načina govora — torej je beseda-akcija vselej performativ. Pri besedi-akciji pripada proossu izgo-varjanja prvotna važnost in izgovarjanje pastane prva referenca izgovorjeoiega; beseda-pripoved govori o drugih stvareh in kliče na dan proces, ki je dru-gačen od procesa izgovarjanja. Za nas je nemavad-no, da se prosojnost druži s performativom, nepro sojnost pa s koostativom.
Pesem Siren pa ni edina, ki zapleta to že tako kompleksno konfiguracijo. Tu je še drugi, v Odiseji zelo razširjeni verbalni register, ki bi ga lahko ime-novali »lažna beseda«. To so laži, ki jih pripovedu-jejo osebe.
L&ž sodi v splošnejši razred, ki zajema vsako ne-adekvatnio besedo. Tako lahko označimo govor, v ka-terem se izvrši viden premik med referenco in rafe-remtorn, med designatum in denotatum. Poleg laži sodijo sem še zmote, fantazmi, fantastika. Brž ko se zavemo tega tipa govora, opazimo, kako krhka je kcmcepcija, po kateri pomen govora konstituira nje-giov refereoit.
Težave se začnejo, če skušamo ugotoviti, kate-remu tipu besede pripada lažna beseda v Odiseji. Po eni strani lahko priipada le konstativnemu: samo konstativna beiseda je lahko pravilna ali lažna, per-formativa ni mogoče opredeliti s to kategorijo. Po drugi strani govoriti zato, da bi lagali, ni isto kot govariti da bi konstatirali; pač pa lahko to enačimo z govoriti, da bi agirali: vsaka laž je nujno perfor-mativ. Lažna beseda je hkrati pripoved in akcija.
Konstativ in performativ se nenelino prepletata. Toda to prepletanje samega nasprotja ne odpravlja. Znotraj besede-pripovedi vidimo zdaj dva različna pola, čepraiv je med njima možen prehod: na eni strani je sama pevčeva pesern; z njo v zvezi ne bo-mo nikoli govorili o resnici ali laži; na poslušalce deluje samo dobesedni aspekt izgovorjenega. Na drugi straini je veliko kratkih pripovedi, ki si jih med celo zgodbo pripo-vedujejo osebe, a zaradi tega vseeno ne postanejo pevoi. Ta kategorija govora az-načuje stopnjo približevanja k besedi-akciji: beseda ostane tukaj komstativna, dobi pa poleg še drugo razsežnost — razsežnost dejanja. Vsako pripoved gc.vori,mo z nataničnim namencm, ki ni le zabava poslušalcev. Kanstativ je tukaj vpleten v performa-tiv. Iz tega izvira globoka sorodnost pripovedi z laž-no besedo. Kolikor smio v pripovedi, se zmerom do-takamo laži: govoriti resnice je lagati.
To besedo srečujemo v celi Odiseji. (Toda samo v eni razsežnosti: osebe lažejo ena drugi, pripovedo valec pa nam nikold ne laže. Preseneče«nja oseb nisa tudi naša presenečenja. Dialog rned pripovedovalcem se prikaže lažna beseda, jo zaznamuje neka posebna značilnost: vselej začno klicati resnico.
Teleonak vpraša: »Daj, brez laži mi odgovori na vprašanje za vprašanje; kako ti je ime, kateremu ljudstvu pripadaš, katerernu mestu, rasi?« Atena, bo ginja modrozelenih oči, odgovori: »Da, odgovorila ti bom na to brez laži. Ime mi je Menthes: v oast mi je, da secm hčer modrega Anhilaa in poveljujem na-šim vrlim veslačem iz Tafosa.« itd.
Telemak sam laže svinjarju ui svoji materl, da bi zakril Odisejev prihod na Itako; in spremlja svo je besede s formulami, kot »želim odkritosrčno go-voriti«, »torej resnico vseskoz. mati«. Odisej pravi: »Eumej, hčerki Ikara, premeteni Penelopi, bi rad povedal vso resnico.« Takoj potem pride Odisejeva pripoved Penelopi, vsa polna laži. Enako je, ko Odi-sej sreča ooeta: »Da, odgovoril ti bom na to brez laži.« Sledijo nove laži.
Skldcevanje na resmico je znamenje laži. Očitino je ta zakan tako trden, da Eumej, svinjar, iz tega izvaja korelat; resnica zanj nosi indic laži. Odisej mu pripoveduje o svojem življenju; ta piripoved je vseskoz izmišljena (in pred njo očitno stcoji formu-la: »odgovoril ti bom brez laži«), razen eme podrob-nosti: to, da je Odiisej še zmerom živ. Eumej verja-me vse, a doda: »Glej, le~ena stvar se mi zdi izmiš-Ijena. Ne! Ne! jaz ne verjamem zgodbam o Odiseju! Zakaj te dolge laži v tvojem stanju? Dobro sem po-učen o gosipodarjevi vrnitvi! -Jaza vseh bogov ji je na poti...« Edini del pripovedi, kl ga ima za lažne-ga, je edini resničeai.
Odisejeve pripovedi
Vidimo, da sto laži najpogostejše v Odisejevih pripovedih. Teh pripovedi je veliko in zavzemajo lep del Odiseje. Odiseja torej ni enostavna pripoved, ampak pripoved pripovedi. Vsa je v eksplika<ciji po-govorov med osebami. še enkrat — nikake prvotne iin prirodne pripovedi; le-ta bi morala, se zdi, prikri-vati svojo pripovedno naravo; Odisej pa jo ves čas
(Nadaljevanje na 19. strani)
PRVOTNA PRIPOVED
19
(Nadaljevanje z 18. strani)
razkazuje. Celo pripovedovalčeva pripoved ne udde temu pravilu, zakaj nekje na sredi Odiseje je slepi pevec, ki poje ravno o Odisejevih dogodivščinah. Smo pred govorom, ki raoče zakriiti prooesa svojega izgovarjanja, temveč ga želi eksplicirati. Hkrati pa ta eksplikacdja takoj razkrije svoje meje. Ko govori o procesu izgovarjamja znotraj izgovarjenega, s tem ustvarja izgovorjeno, katerega proces izgovarjanja je šele treba popisati. Pripoved, ki se ukvarja s svo-jo lastno kreacijo, se ne more nikoli končatd, ratzem čisto poljubno, zakaj zaneroin ostane še nekaj, kiar je tretaa povedati, ostane pripovedovanje o tem, ka-kio je mogla priti na dan pripoved, ki jo ravno be-remo ali pišemo. Ldteratura je neskončma, zakaj vse-skoz se ukvarja s svojo lastno kraacijo. Prizadeva-nje, da bi se pripoved izgovoriila z avto-refleksijo, je lahko le slepa ulica; vsaka nova eksplikacija dodaja n-ovo plast k tej debeldni, ki zakriva proces izgovar-janja. Te neskomčne vrtoglavice ne bo konec, razen če ne bo govor pridobil popolne neprosojnosti; v tem trenutku govor izgovarja, ne da bi mu bilo tre-ba govoriti o samem sebi.
V svojdh pripovediih se Odisej ne kesa. Zgodbe, ki jih pripoveduje, so na videz vrsta variacij, zaikaj na prvi pogled govori ves čas isfco: pripoveduje svo-je življenje. Toda vsebdna zgodbe se spreminja us-fcrezno sobesedniku, ki je vsakič drug; Alkinoos (na-ša refereaicialma pripoved), Atena, Eumej, Telemak, Antinoos, Penelopa, Laert. Zaradi množice pripovedi je Odisej živa inkarnacdja lažne besede, ta množica pa nam omogoča tudi, da okrijeimo nekai konstant. Vsako Odisejevo pripoved določa konec, cilj: vselej opra.vičuje trenutno situaoijo. Ta prdpovedovanja govorijo zmerom o nečam, kar je že bilo in povezu-je preteklost s sedamjostjo; končati se morajo z »jaz •— tukaj — zda.j«. če se pripovedoivainja razlikujejo, potem je to zato, ker so različne situacdje, v katerih jih pripoveduje. Odisej se prikaže pred Ateno in Laertom dobro oblečen: pripoved mora razložifci nje-govo bogastvo. Narobe pa, ko je v druglh priimerih ves v capah, mora zgodba opravičiti to stanje. Vse-bino izrečenega popolnorna diktira proces izrekanja: posebnost tega tipa govora bi nam postala še jas-nejša, če bi pomaslili iia tiste novejše piripovedi, kjer ni cilj, ampa,k začetek edini obsstojini element. V teih pripovedih je vsak koraik — korak v neznano, smer postane vpirašljiva z vsakim noviin gibom. Tukaj cdlj določa pot, ki jo je treba prehoditi. Pripoved Tristrana Shandyja ne povezuje seidanjosti s pretek-lcstjo, niti ne pxetekloisti s sedanj<ostjto, aimpak se-danjost s pTihodnostjo.
Dva Odiseja sta v Odiseji: eden, ki doživlja pu-stolovščane, in drugi, ki to pripoveduje. Težko je re-či, katera obeh oseb je gla>vna. še sama Atena dvo-mi o tem: »Ubogi večni baihač! lačen si le zvijač! ... Vrneš se doittov in misldiš le na zgodbe o razbojni-kih, na laži, ka so ti pr srcu že od otroštva.« če Odi-sej rabi toliko časa, da pride domov, je to zato, ker si tega ne želi tako zelo: njegovo hrepenenje je hre-penenje pripovedovalca (kdo pripoveduje Odisejeve laži, Odisej ali Homer?). A pripovedovalee hrepeni, da bi govoril. Odisej se ne želi vrniti na Itako zato, da bi Zigodba mogla še trajatl Teana Odiseje ni Odi-sejeva vrnitev na Itako; ta vrniitev je naspratno Odi-sejeva smrt, njegov konec. Tema Oddseje so pripo vedi, ki ustvarjajo Odisejo — je Odiiseja sama. Zato Odiisej, ko se vrne v domovioo, ne miisli nanjo in se je ne veseli; misli le na »zgodbe o raz.bojndkdh in na laži«: misli Odisejo.
PREROŠKI FUTLR
Lažne Odisejeve pripovedi so obldka ponavlja-nja: različni govori prikrivajo istega referenta. Dru-go obliko ponavljanja kionstituira prav posebna ra-ba futura, ki ga pozna Odiseja in ki ga lahko imenu-jemo preroškega. Znova gre za identiteto referenta: toda poleg te podrobnosfci z lažmi, je tudi sknetri6 no nasproitje: gre za tisfco identično izgoverjeno, ka-terega proces izgovarjanja se spremimja; v primeru laži je bil proces izgovarjanja isti, različno je bilo tiisto izgovorjeno.
Preroški futur v Odiseji se bolj pribliižuje naši oibičajni podobd o ponavljanju. Ta glagolski čas se uporablja saino v različndh prerokbah, pomaga pa mu zmeraj opis realizacije preroikovanega dejanja. Večino dogodkov v Oddseji se tako pripoveduje dva-ali večkrat (Odisejeva vrnitev je prerokovana prec^j več ot dvakrat). Toda ti dve pripovedi iistih dogod-kov nista v i&tem planu; raelikujeta se znotraj go vora, ki je Odiseja, kot govor in realdteta. Zdi se, da futur res stopa v važno nasprotje z vsemi ostali mi glagolskdrni časi, ki izražajo odsotnost in prisot-nost neke kvalitete, ne-govora. Samo futur obstaja le znotraj goyora; sedanjost in preteklost se vežeta na dejanje, ki nd govor sam.
Lahko bi narediili več podrazredov znotraj pre-roškega futura. Najprej stališče stanja ali odnosa subjekta izgovarjanja. Včasih govore v futuru bo-govi; ta futur torej ni doraneva, ampak gotovost, kar zasnujejo, se bo izvršilo. Tako lahko Kdrka ali Atena napovedujejo, kaj se mu bo zgodilo. Poleg te-ga božanskega futura je še vedeževalsiki f\itur ljudi; ljudje skušajo razvozljati znamenja, ki jim jdh po-šiljajo bogovi. Ko leti mimo orel, Helena vstane in pravi: »Takšna je torej prerokba, ki mi jo bog po-šilja v srce in ki se bo končala ... Odisej se bo vrnil domov, da bi se maščeval...« še mnogo dmgih člo^ veškdh ioteirpretacij božjih znamenj najdemo v Odi-seji: včasih celo Ijudje napovedujejo prihodnost; ta-fco Odisej na začetku devetnajstega speva napovedu-je do najimanjših podrobnostd sceno, ki bo sledila malo pozneje. Nekatere imperativne besede si tukaj odgovarjajo.
Prerokovanja bogov, prerokbe prerokov, načrti ljudii: vse se uresniči, vse se pravično razodene. Pre-roški futur ne more Lagati. Je le en prLmer, ko se zigodj to nemogoče. Ko Odisej sreča Telemaka ali Penelopo na Itaki, prerokuje, da se bo Odisej vrail v rcdno deželo in znova videl svojce. Futur ne rmoire lagati, če je tiisto, kar prerokuje res — že res.
še ena lagtsrlics  podrazarediov se nam odpira z
ZJvezdami futiua s stopnjo govora. Futur, ki se bo uiresničdl na straneh, ki sledijo, je le eden teh tipov. imenujemo ga pirospektivnii futur. Poleg njega je šk retrospefetivni; ta v primeru, če nam pripovedujejo o dogodku, ne da bi nas pozabili spomniti, da je bil že vnaprej predviden. Tako Kiiklop, ko zve, da je njegovemu krvniiku ime Oddsej, zakliče: »Ah! nesre-ča! izpolnjujejo se orakli našega starega preroka!... Napovedal md je, kaj se mi bo zgodilo in da me bo do oslepile Odisejeve roke...« Alkinoos, ko gleda, da se njegove ladje potapljajo pred rodnim mestom, vpije: »Ah! nesreča! izpolnjujejo se orakli iz starih časov mojega očeta!« itd. — Vsak ne-diskurzivni do-godek je le realdzacija govoira, realnost je le reali-zacija.
Ta gotovost, da se bodo izpolnili prerokovani dogodikd, gtaboko določuje pojem intrige. Odiseja ne dopušča niobenega pTesenečenja; vse je že v naprej povedano; in vse, kar je rečeno, se zgodi. To jo zno-va poistavlja v fuindamentalno nasprotje s poznejšim i pripovedmi, kjer igra intriga veliko bolj pomembno vlogo in kjer nikdar ne vemo, kaj se bo zgodilo. V Odiseji ne samo, da to vemo, ampak nam je to za-upano z brezbrižnostjo. Tako gledade Antinoa: »to je on, prvd, kd bo okusiil puščice iz rok odlionega Odi-seja,« itd. Tega stavka, ki se pojavi v govoru pripo-vedovalca, si ne morefmo zamiisliti v novejšem ro manu. če še zmeraj im-anujemo intTdgo nit dogodkov znotraj zgodfoe, je to zaradi lažjega razumevanja: kaj le dma skupnega kauzalna intriga, na katero smo naivajeni, z intrigo predes.tinacije v Odisejd?
Prev. z. s.-m.
Povedati moram, ker n^ ne da miru, čudno zgod-bo tiste osemdesetletne ženske, ki je na svoji smrtni postelji, tik preden je izdihnila, spregovorila v jeziku svojega otroštva, pozabljenem že od mladih let. To vedenje bitja v gosti megli nezavednega se mi je zde-lo — in se mi še vedno zdi — podoba vedenja pesni-ka, ki v svojih delih govori kot sicer nikoli.
Ponavljanje je moč, ki zadrži človeka, da se na-daljuje v vzvišenih špekulacijah Boga. Ponoviti bo-žansko dejanje v njegovem Prvem Vzroku.
Tako je človek Bogu enak v poljubnem nepredvid-ljive Besede, ki ji inaugurira potek. Poslušno ubo-gam. Go&podar sprememb sem. Vrlina besede je pu-stolovščina.
Bog sledd Bogu. Knjiga Knjigi. Reb Jorna Razpoka
Ljubezen moja, če bi čas imel tvoj glas, bi bila klic letnih časov; toda ti se oddaljuješ. Včeraj je moje življenje.
Pred časom, pred nočjo, kjer sem senca in votlina.
Tako plitva je noč, da prsti lahko razdelijo sence.
Ena alga je dovolj da si okrasiš čelo.
Yukelov zvezek
Yvikelov zvezek
Yukelov zvezek
EDMOND JABES
KNJIGA IN PREIZKUSNJA
Beseda žita sem v pritajenem
Adonajevem polju.
Reb Attal
Duša ima vzdržnost šibkih.
Na tleh sem. Hcvdite po meni.
Po moji večnosti hodite.
Reb Lehar
že pet let sledim knjigi, ki je povest tisoč pove-sti, kot sta noč in dan izvor tisoč pesmi; kjer dan sledi noči in noč dnevu; kjer je letnih časov štirikrat dvesto petdeset.
Svet se izseli v ime. Znotraj je knjiga sveta.
Pisati je imeti strast izvornega; to je poskušati doseči temelj. Temelj je vedno zjačetek. Enako ne-dvomno v smrti sosledje temeljev konstituira, kar je pod površino, tako da pisati ne pomeni zaustaviti se na cilju, ampak preseči ga. Cilj je onkraj cilja.
že pet let sledim knjigi, ki je nemiren pohod y niču, kjer se oblikuje delo; vsak dan poskus doseči preko mrzlionejga lista plodnico znaka.
Knjiga, ki je čipkast vstavek tveganja.
Zakaj slaviti drevo, ki ga reka vzdržuje, če so njegovi sadeži grenki? Svet, bitja so presunljivi pritoki. Prilagajam se.
Reb Hati
Reb Gueddah
I.
OBJEKT
Podnevi odkriješ objekt; v globini noči ga vidiš.
Reb Monem
Knjiga je labirint. Misliš, da izstopaš, pa se za-pletaš globlje. Nobene možnosti rešitve ni. Treba je uničiti delo. Za to se ne moreš odločiti. Opazim po-časno, pa neustavljivo rast tvoje tesnobe. Zid za zi-dom. Kdo te čaka na dnu? Nihče. Kdo te bo listal, razbral, ljubil? Nedvomno, nihče. Sam si v noči; sam na svetu. Tvoja osamljenost je osamljenost smrti. še en korak. Mogoče bo kdo prišel; prebil zid; našel pot zate. Joj. Nihče ne bo tvegal. Knjiga nosi tvoje ime. Tvoje ime se je sklenilo okoli tebe kakor roka okoli belega orožja.
Smešno, ta položaj na trebuhu. Laziš. Vrtaš v zid. Kakor podgana misliš uiti. Senci podobno, zjutraj na cesti.
In ta volja ostati vzravnan kljub utrujenosti in lakati? Razpoka, le razpoka je bila možnost knjige.
Razpoka-sipa,
tvoje delo?
Sipo so obesili na strop
in njene lovke so začele utripati.
Razpoka, le zazpoka
v steni,
tako ozka, da nikoli nisi
mogel skoznjo
da bi pobegnil.
Ne zaupajte prebivališčem. Niso vedno gostoljubna.
STUMO  GUNARD    (Norveška — u. X. mednarodne razstave študen«ske fotoffrafije)
KONKRETNA POEZIJA
Konkretna poezija je hibridna umetnost in če-tudi je prihodnost umetnosti in znanosti nemara od-visna od prebijanja meja med različnimi discipli-nami, te meje kritike bržčas utesnjujejo še bolj kot ustvarjalce. Imenuje se »poezija« — vendar ni poe-zija v običajnem pomenu besede. To je odmik od poezije, od grafičnega oblikovanja in tipografije v doslej kaj malo obdelano področje, na katerem se te tri umetnosti stikajo. To je zvrst pisanja, ki se je priznani pisci le redkokdaj lotijo; v spisku sodelav-cev antologije Emmeta Williamsa (An Anthology of Concrete Poetry; New York, Something Else Press; Stuttgart, Edition Hansjorg Mayer) naletimo na slikarje, arhitekte, oblikovalce, na tiskarje, drama-tike, skladatelje, pravnike, matematike in teoretike komunikacij — a na korciaj kaj več kot pol ducata pesnikov, ki bi bili znani po tem, da se ukvarjajo tudi z bolj ortodoksnimi formami. Konkretna poe-zija je hibridna- tudi z narodnostnega vidika: ne le, da njeni izdelki včasih uporabljajo poliglotski slo-var; njeni ustvarjalci so marsikdaj s svojo oseb-nostjo živ primer ravnotežja sil, iz katerega se je ta poezija rodila. Tako je Eugen Gomringer, eden od ustanoviteljev gibanja, švicarski oblikovalec boli-vijskega porekla; Matthiias Goeritz, kipar in arhitekt, ki vodi delavnice za vizualno vzgojo na Mehiški dr-žavni šoli za arhitekturo, se je rodil v Danzigu: Williams pa je Američan, ki je sedemnajst let pre-živel v Evropi in se je s konkretno poezijo srečal, ko je delal v Nemčiji.
— Najprej se torej vprašajmo; zakaj »konkret-na« poezija? Za Brazilce, ki so bili prva dejavna skupina tega gibanja, se je ta pojem nanašal- na strogo, objektivno in v veliki meri racionalistično slikarstvo in kiparstvo Maxa Billa; bistvo njihovega manifesta iz leta 1958 (imenovanega tudi »Vodilni načrt«) je bilo, da je konkretna pesem predmet »v in po sebi« in da je grafični prostor ena njenih prvin. Po profesorju Maxu Benseju, stuttgartskemu učitelju filozofije, okrog katerega se je zbrala glav-na nemška skupina, pa je treba to besedo razumeti v heglovskemu smislu. Konkretno je tedaj nasprotje abstraktnega, kar implicira materialnost — »verbal-no, vokalno ali vizualno«, kakor pravi Bense; kon-kretno je »das Allegemeine, das bestimmt ist«, nekaj splošnega, prepeljano v posebno. Obe ti pojmovanji pa so zasenčile naravne usmeritve in omejitve pri-padnikov gibanja". Te usmeritve so razširile pomen besede v vrsto precej nepričakovanih smeri.
Nagnjenost k vizualnosti je še zmerom ena naj očitnejših značilnosti te poezije; tipografija, risba, uporaba pisalnega stroja za izdelavo črkovnih teks-tur in konfiguracij — vse to postavlja besede tako, da človek vidi silnice v pesmi (Williams), da oblika in pomen sovpadata (Claus Bremer), da bralec gleda pesem in ne skoznjo (Houedard), da tekst deluje kot površina in ne kot veriga (Bense). Pomemben ostaja »ideogramski koncept«, kd so ga formulirali Brazilci in ga razširili z ravojem »semiotične poe-zije«, ki uporablja simbole namesto besed. Pred kratkim pa so nekateri delali poskuse s tridimenzio-nalnimi kombinacijami besed in črk — bodisi kot takih ali pa kot arhitektonskih elementov.
Zraven tega pa se je pod ta konkretni klobuk prikradlo še nekaj čisto drugačnih zadev. Med temi velja kot najočitneje nevizualno omeniti najprej ne-kakšno zvočno poezijo, ki je njen najuspešnejši ustvarjalec verjetno avstrijski anglist Ernst Jandl. Te zvrsti »Vodilni načrt« ne omenja, toda danes jo malone vselej obravnavajo kot konkretno poezijo — nemara bolj zato, ker je vzporedna vrsta raziskova-nja, kakor pa iz kakega čisto logičnega razloga. Po-tem moramo omeniti najrazličnejše permutacijske izdelke od bloka identičnih besed' z eno vsiljivko (pri tej zvrsti je vizualni element zelo močan) prek ma-lone kriptografskih anagramov in »prikazujočih se pesmi« do »kinetičnih« pesmi, pri katerih si spre-membe in premiki slede po določenem programu ali shematiziranem modelu — ali pa kar tako. Končno so tu še čisto slučajnostne operacije, pri katerih o besedah ali njihovem mestu odloča slepi slučaj: usmeritev, ki ni toliko v zvezi z zgodnjim pomenom konkretnega kolikor z glasbenimi teorijami Johna Cagea.
Obe dobri antologiji, ki sta doslej izšli, sta si podobni le v enem: da kažeta, kako raznovrste pristope zaobsega sedaj pojem konkretne poezije. Antologija Stephana Banna Concrete Poetry je veliko bolje natisnjena, vendar pa je v njej trikrat manj pesnikov kot v Williamsovi in še med temi pre-vladujejo Britanci in Američani, ki na splošno v gibanju niso preveč pomembni. Opombe, ki pojas-njujejo pesmi v tujih jezikih, včasih ne ustrezajo. Bannov uvod je precej daljši od Williamsovega. Williams je veliko manj purističen od Banna: v svoji definiciji, kakor pravi, »poudarja bolj poezijo kot konkretno« in zato vključuje v svojo antologijo tudi nekatere grafične umetnike, ki jih fascinirajo črke na način, kakršnega popolnoma izključuje Ban-novo mnenje, da »mora konkretni pesnik dosledno sprejeti strogi, nesenzualni značaj tiskane besede«. prinaša dela čehov, Skandinavcev in Japoncev, pa tudi nekaterih pomembnih posameznikov, ki jih je Bann zanemaril — kakor na primer Bellolija, Gapp-mayra. Rota in Franza Mona. To več kot nadoknadi Glavna prednost Williamsave knjige pa je v tem, da slabšo izvedbo in manjše spodrsljaje — kot na pri-mer to. da se paginacija pogosto omenja, da pa stra-ni v triavnem niso oštevilčene.
Kljub njeni navidezni strogosti je v konkretni poeziji precej močna prvina igrivosti in težke beton-ske asociacije, ki jih ob tej besedi imajo neposve-čeai, so povsem zgrešene. Prav nasprotno, nevarnost,
ki grozi še posebej anglosaksonskim konkretistom, je prav nekakšna muhava površnost, ki ji lahko reče-mo samo čvek. To lahko na primer jasno začutimo pri marsikateri izdaji Galerije 10, ki je lani osnovala načrt za »mednarodno vizualno poezijo in sorodne fenomene« ter izdala kakih dvajset brošur, tiskovin in pesniških predmetov, med katerimi so najpo-membnejšimi Height texts plus one, Plein Signe, in Arithmetic texts Francoza Jean-Fratngoisa Boryja (ki ga antologije ne predstavljajo). Namen je vreden občudovanja, toda drobne, tesno zbite besedne stvaritve morajo biti že zelo umetelne, domišljene in precizne, če naj prenesejo drugo branje. Celo naši najboljši praktiki morajo pogosto loviti ravnotežje na noževem rezilu, da bi se izognili tej pomanjklji-vosti. Dom Sylvester Houedard se je povsem razbli-nil, ko je v svojih zadnjih risbah s pisalnim stro-jem, ki jih vidimo na dvanajstib kartah tamric poems perhaps ... opustil črke, in ravno tako smo razoča-rani nad krhkostjo zadnjih izdaj Wild Hawthorn Pressa in Openings Pressa: Finlayeva Summer Poem je tako glede barve kot risbe bre-z navdiha, Bannova Fleece je vse preveč podobna oltarnemu prtu, War-dov Loakrime odkrito kabalističen in Phillipsov mi-kološki davek Cageu the singing mushroom kot po-ezija popolnoma neustrezen svoji elegantni predsta-vitvi. Na drugem mestu smo že omenili zbirko Ed-wina Morgana, ki je nemara dobesedno najbistrejši, pa tudi najbolj pismen med vsemi konkretnimi pes-niki — m zato brez dvoma malce sumljiv. Zdaj pa se je Ian Hamilton Finlay oddaljil z ozke konkretne steze in usvaril eno svojih najboljših del Ocean Stri-pe 5 — izbrane opombe o zvočni poeziji Jandla, Schwittersa in Belgijca Paula de Vreja in jih ilu-striral s premišljeno nameščenimi, nenavadno gan-ljivimi in primernimi fotografijami ribiški čolnov, ki takim avantgardnim sr.av^om aoačvjL.j^ cioveško razsežnost, ne da bi jih diskreditiraii. Ob tem si člo-vek zaželi, da bi gospod Finlay posnel kratek film o svojih v veliki meri osebnih opravilih. Ravno te preokupacije rešujejo njegove bolj epigramatične tekste pred čisto šaljivostjo — pa naj bo to nova brošura Stonechats ali pa headlines/eavelines, napi-sane kot dopisnice majhni deklici in zdaj izdane v ovitku, ki so ga izdelali slušatelji Bath College of Art. Nekatera znamenja o zmogijivostih tega pisca v drugih smereh lahko najdemo v štirih kratkih ig-rah, ki so (očitno) izšle samo v nemškem prevodu in so tako raznovrstne kakor smešne v slogu nekje Syngeom in Ionescom. Enaindvajseta številka njego-ve revije Poor. Old. Tired. Horse. pa je posvečena pesmim starejšega brazilskega doktorja EdgardaBra-ga in vsebuje nekaj precej nerodno narisanih »teto-viranih pesmi«, kakršne so objavljene v zadnji šte-vilki Invencaa.
------ Invencao, »revista de arte de vanguarda«, ki
izhaja v Sao Paolu, posveča svojo zadnjo, peto šte-vilko prerezu skoz novejše delo celotne brazilske skupine. Veliko teh izdelkov je grafičnih ali pa upo-rablja tehniko kolaža (Augusto de Campos, Ronaldo Azeredo) ali simbole (»logogrami« Pedra Xista), tako da je poudarek bolj na vizualnem in na druž-beni kritiki in ne toliko na intelektualnem in she-matičnem. Med drugimi zanimivost-mi so elegantna tipografska postavitev pesmi Augusta de Camposa Luxo, velik dolarski bankovec, ki ga je narisal Pig-natari, z Jezusovo glavo namesto Washingtonove in z dvoumnim naslovom, stara Pignatarijeva reklama za patentno zdravilo in vrsta Morganovih prevodov. Več o tej skupini in o njenem družbenem in inte-lektualnem ozadju lahko najdemo v njini Maxa Benseja Brasiliansche Intelligenz.
Zadnja knjiga profesorja Benseja die zerstorung des durstes zuasser ima podnaslov »Slučajnosten tekstoven dogodek«; ta knjiga je bolj ali manj ne-vizualna in pravzaprav ne sodi v čisto konkretno poezijo. To je zelo bistra eksperimentalna proza, ki pripoveduje o ljubezenski zadevi iz različnih zornih kotov od popolne objektivnosti pohistvenega inven-tarja in čisto estetične verige besed prek nepristran-skega opazovanja obeh zaljubljencev do trenutkov popolne zavzetosti: celota iz kontrastnth odstavkov, ki narašča do osrednje intenzitete in potem popušča, ko se ljubimca razideta. Knjiga je zanimiva meša-nica cerebralnega in romantičnega, lingvistično-ma-tematičnega in filozofično-metafizičnega — za pisca je literatura »metafizična usedlina« — in za nas je pomembna ne le zaradi vloge, ki jo ima Bense v gibanju, temveč tudi zaradl njegovega mnenja, da »poveš več o svetu, če se ne opiraš - samo na linear-ni razvoj besed ki stavkov, ampak jih skušaš zaviti tudi v stranske obrate«.
Hansjbrg Mayer, tiskar tipograf, ki pripada tej stuttgartski skupini, je izdelal prve tri artikle nove serije, ki veliko obljublja: veliki četverokotni albu-mi, speti s spiralo in z bagylo platnicami. Stereofon-ska radijska igra Ludwiga Hariga das fussballspiel z vizualnega stališča ni preveč zanimiva (pripada krilu zvočne poezije in bi jo lahko veliko prepro-steje predstavili), zato pa sta drugi dve prelepi. Reinhard Dohlova be de pe qu je zelo natančna vaja v gibanju (križanju, pregibanju, prekrivanju) štirih trikotnih blokov enakih rdečih ali modrih črk (b, d, p in q iz naslova).
animal nur das alphabet gebrauchen Franza Mo-na (v črno-beli tehniki) predstavlja izbor njegovega dela v štirih poglavjili. Prvo in najmanj zanimivo je »Konstelacija črk«, in v njem »se oko nauči brati y vseh smereh«; potem pridejo »Optični parametri« in tu so besede postavljene tako, da njihov pomen »razvija tenzijo z optično razsežnostjo teksta, ki ga lahko poudarja .razjasnjuje, zakriva ali uničuje«; potem pride skupina »Tekstovnih labirintov«, natis-njenih ali natipkanih: tu je branje zanalašč upočas-njeno ali oteženo z različnimi prekrivanji, ki so ne-katera zelo lepa na pogled. Nazadnje pridejo »tek-stovne površine«); izrezki, kolaži in na gosto strnje-ne teksture, kjer se iz zmečkanih črk prikazujejo le šibke prvine in sence pomenov, tako da so strani videti kot slike z napol realiziranimi semantičnimi referencami. To je most, ki pelje iz konkretne poe-zije v pravem pomenu besede na veliko širše pod-ročje vizualno-črkovne umetnosti.
— Omeniti moramo še nekega drugega nemškega (ali švicarskega) pesnika, ki ga ni mogoče uvrstiti v nobeno skupino. To je Diter Rot, sijajen, ploden, kompetenten (in to ni neizbežna epiteta na tem področju) in neskončno inventiven risar in pisatelj,
20
ki ta čas poučuje v Veliki Britaniji. Njegovo delo 80 loolken, ki je izšlo v Stuttgartu v zbirki istega imena, ki jo urejajo Max Bense, Mayer in Elisabeth Walther, je mešanica pesništva, šepavih verzov, afo-rizmov in dnevniških domislic: na primer »kar je tavtologija za Wittgensteina, je zavetje zame«. V avantgardni številki The Times Litterary Supplemen-ta (3. IX. 1964) je objavil glavne ideje knjige, ki je izšla kmalu potem pri Copley Foundation in je bila seveda v resnici precej drugačna. To je ohlapna, na videz slučajna zbirka risb, diagramov, nalepljenih, preluknjanih ali odtisnjenih oblik, korespondence z založnikom in tiskarjem ter drugih papirjev, ki ji je uvod napisal Richard Hamilton, vse skupaj pa kar se da natančno reproudiciral Lund Humphries. Mun-duculum, ki je v tisoč izvodih izšel pri DuMont Schauberg, je temeljitejši razvoj teme nalepkov. Tri-indvajset takih nalepkov — obraz, figa, električna žarnica itd. — narejene po Rotovi risbi, je uporab-ljenih v najrazličnejših kombinacijah in ponavlja-njih in temu pravi »vizualen slovar, s katerim špri-camo čez nekatere dele sveta. . tako da svet posta-ne doumljiv ali pa naredi vtis na nas«. Na ta način si obupno prizadeva, da bi zakrpal »velikansko luk-njo«, kakršna je zanj življenje človeštva.
Natisnjena na rumenem papirju ta knjiga ni to-liko »science fiction« kolikor to, čemur avtor pravi »videofiction« — svobodna vizuaina-verbalna fanta-zija broz slehernega zadržka. Nalepki so predstav-ljeni posainič z bolj ali manj surrealistidnimi verbal-nimi ekvivalenti v jezikovni mešanici, skombinirani so v valovte stolpce nekakšne dolge genitalne panto-mime, ki jo spremlja dralsko besedilo (kakor kakš-na neprijetnejša verzija Picassovega Za rep ujetega hrepenenja); potem je vrsta na dolgo in široko na-slovljenih slik, ki se nanašajo na vprašanja simetrije in na angele, katerih narava naj bi bila simetrična; v »Katalogu solza« imajo nalepke črkovne ekviva-lente in so urejene v stolpce ,tako da tvorijo be-sede in stavke; potem pride nekakšna zasebna šala
—  vprašalnik za avtorjevega prijatelja Roberta Fil-lioua   (Vprašanje  št.   100:   »Je  na  vprašanje  št.  100 mogoče  odgovoriti?«);   na  koncu  pa  je  veliko  bolj umirjeno   in   bolj   vizualno   poglavje   z   naslovom »Slike z rastave po družabnera življenju« in s sijaj-nimi kratkimi naslovi — ter poglavje napol ekspli-kativnih   napol   parantetičnih   opomb.   T3a   poglavja se večinoma prepletajo in sekajo, tako da je celot-na  očarljiva,  a  obupno  sinkretična  knjiga  prestre-ljena   »z   ZUNAJŽARIščNIM   občutkom   hitrega   in nedoločenega   POTOVANJA   in   PLAVANJANAOKO-
. LI  po  življenju in okrog stvari«.
»Nimm Zeichen, und dies damit die Welt.« To je Rotovo načelo in z njim je očitno del — ne toliko konkretne poezije kolikor širšega in veliko pomembnejšega gibanja, v katerem je konkretna po zija samo eden od aspektov. To je za zdaj še brez-imno in nekodificirano gibanje za združitev vizual-nih in črkovnih prvin, ki bi nain omogočila, da iz-razimo situacije in občutja, vse preveč zapletena za linearni jezik, ki so njegove nezadostni odkrivali Marshall McLuhan, Max Bense in še mnogi dnigi misleci. To je v veliM meri intuitivno gibanje, v ka-terem umetniki, kakršen je Steinberg ali Jasper Johns, Henry Miller (z očarljivimi akvareli v Extra zending Schrijftaal) — ali s svojo zadnjo razstavo v New London Gallery Jack Smith — zelo očitno igrajo nezavedno vlogo, ki pa so jo teoretiki kon-kretnega po neki čudni logiki povsem spregledali. Vse to je jasno razvidno iz novega Journal of Typo-grafic Research (izdaja ga Western Reserve Univer-sity, Cleveland), ki najprej opredeljuje »novo afini-teto med kaligrafijo in vizualnimi umetnostmi« (dr. Yakov Malkiel: »Sekundarna uporaba črk v jezi-ku«), potem pa prinaša ne le ponatis znanega spisa Mikea Weavera »Konkretna poezija« iz Lugano Re-vieio, temveč tudi pomemibno študijo Jamesa Smithk Piercea »Piktogrami, ideogrami in abecede v delu Paula Kleeja«. Klee se je tako kot Rot in manjši meri Wolf Vostel ter Jeff Nuttall veliko bolj kakor mnogi konkretisti približal novemu verbalnovizual-nemu jeziku, ki ga je mogoče brati bolj kot površi-no kakor pa kot verigo. In ravno to — ne pa shema-tično dlakocepstvo in malenkostna igrivost — po pomembno s stališča komunikacij.
članki in antologije vklepajo konkretistično gi-banje v njegov sedanji kalup in ko se gibanje izne-verja svojim v veliki meri vizualnim izvirom, nastaja nevarnost, da se bo izločilo iz širše enote. Tako je na primer zelo značilno, kako obe antologiji (pa tudi Weaver)   abravnavata letristično  gibanje v Franciji
—  ki je, četudi neustrezno in s strani v mnogih po-gledih anticipiralo konkretiste in ga ni mogoče kar enostavno izbrisati iz zgodovine, še posebej, ker le-trizem v Franciji še zdaj  duši vsakršno gibanje v smeri konkretizma (kdo bi hotel veljati za zapozne-lega   letrista?).   Ne   potrebujemo   purizma   takšne vrste, pač pa trdovratno pozornost problemom ko-munikacij, kakršno lahko zasledimo v The Journal of Typographic Researc. Tako bo vseskoz obstruk-tivni esteticizem, kakršnega počenja na primer Ma-yer, ko noče uporabljati ločil ali velikih črk, in ka-kršen je na primer trdovratno, že versko zatrto dol-gočasno vztrajanje na sans types — vse to bo kaj kmalu videti prav bedasto ob konkretnih Jaurnalo-vih raziskavah o povezovanju  (hyphenation)   in ne-upravičenih robovili.
Zdaje se bliža svoji zrel dobi, je konkreitistično gibanje v nevarniosti, da bo postalo zasebna cerkev, ki bo znala tožiti nad tem, da jo preganjajo bolj pismeni elementi ,in ki bo Ijubosurano bdela nad svojimi manirizmi, ki pa bo povsem odrezani od ti-skacrjev, liikovnikov in teoretikov komunikacij, delu-jočih v veliki meri podobno vizijo pred očmi. Kon-kretistično gibanje je pravzaprav del veliko obsež-nejšega premika v setnzibftlnoisti sodobnega člaveka, premika, ki se na prav razburljiv način povezuje tako s tehnološkimi dosežki kakor z našo potrebo po novih in kompleksnih izrazniih sredstvih. Ravno zato so za nas pomembne celo najdrabnejše stvarit-ve tega gibanja — in ravno to nemara spodbija ti-ste, ki so do gibanja kritioni. Zakaj konikretizem ni toliko gibanje kolikor zmedena prvina možne re-voluoije.
Th« Times ,dne 39. 2. 1968
21
Zgoraj:   MATJAŽ   HANŽEK   (JUGOSLAVIJA) Sredina   levo:   ERNST   JANDL   (AVSTRIJA) Spodaj  levo:  JOHN  FURNIVAL (INGHILTERNA) Zgoraj desno: JOAN FRANCOIS BORY (FRANCIJA) Sredina desno: HEINZ GUPPMARY  (AVSTRIJA) Spodaj desno: FERDINAND KRIWET (NEMCIJA)
film film fim f im fiin f im f m flm f im f m flim film flim film flm flm flm flm flm f m flm flm f m i Im f m flm flm flm flm flm flm flm fl-m flim film flim film flim film flim f m film f m flim film flirn film film film film film
a    1    1     e     s
Novosti
iz Centralne tehniške
knjižnice
Atkinson G.   H.:  Solution of problems in advanced
electrical engineering. London 1967. — 23053 Basolo F. & R. G. Pearson: Mechanisms of inorganic
reactions. 2. ed. New York 1967. — 23122 Borstelmann P.: Handbuch  der elektrischen Raum-
heizung. Heidelberg 1967. — 23136 Collinson H. A.: Industrielle Forschung und Entwick-
lung richtig organisieren. Miinchen 1966. — 23058 Copeman G.: Die 12 Gebote der Unternehmensfiihrung.
Miinchen 1966. — 23052 Cornely J.: Einflihrung in die Spritzgusstechnologie.
Leipzig 1967. — 23144 Cramer H. & M. R. Leadbetter: Stationary and related
stochastic processes. New York 1967. — 23074 Dreba H.: Kuhlanlagen. 8. Aufl. Berlin 1966. — 23093 Drechsel W.: Turmbauwerke. Wiesbaden 1967.— 23087 Eaglesfield Ch. C: Laser light. London 1967. — 23051 Ehrhardt K.  F.:  Druckluftwerkzeuge  fiir dle Ferti-
gung. Berlin 1967. — 23078 Guy J. J.: Solution of problems in automatic control.
London 1966. — 23049 Kinniburgh   W.:   Dictionary   of   building   materials.
London 1966. — 23127 Leeds H. D.: Computer programming fundamentals.
2. ed. New York 1966. — 23164 Logan H. L.: The stress corrosion of metals.  New
York 1966. — 23120 Phelan  R.  M.:  Dynamics of  machinery.  New  York
1967. — 23162 Preston  H.  K.:   Modern  prestressed concrete.  New
York 1967. — 23159 Rawson H.: Inorganic glass-forming systems. London
1967. — 23154 Tuttle S. B.: Mechanisms for engineering design. New
York 1967. — 23119 Vibratory compacting prinoiples and methods. New
York 1967. — 23113 Boven L. P.: Structural deslgn in aluminium. London
1966.  — 23174
Chestnut H.: Systems engineering methods. New York
1967.  — 23233
Dorrance   W.   H.:   Giperzvukovye  tečenija   vjazkogo
gaza. Moskva 1966. — 23185 Eckert  E.  R.  G.:   Einfiihrung  in  den  Warme-   und
Stoffaustausch. 3. Aufl. Berlin 1966. — 23168 Gabriel F.:  Theory of energy transfers and conver-
sions. New York 1967. — 23231
Garrett C. G. B.: Gas lasers  New York 1967. — 23242 Gregg S. J.: Adsorption, surface area and porosity.
London 1967. — 23236 Handbook of special librarianship and information
work. 3. ed. London 1967. — 23180 Harrison J. A.: The story of the atom. London 1965.
— 23177 Holister G. S. & C. Thomas: Fibre reinforced mate-
rials. Amsterdam 1966. — 23226
Kapany N. S.: Fiber optics. New York 1967. — 23238 Knizia K.: Die Thermodynamik des Dampkraftprozes-
ses. Berlin 1966. — 23167 Kovalevskij V. F. & Železnjakov N. T. & Bejlin Ju. E.:
Spravočnik po gidroprivodam gornyh mašin. Mo-
skva 1967. — 23223 Kumar K.: Perturbation theory and the nuclear many
body problem. Amsterdam 1962. — 23227 Mang F.: Berechnung und Konstruktion ringversteif-
ter Druckrohrleitungen. Berlin 1966. — 23166 Metodika i praktika standartizacii. Moskva 1967. —
23218 Samson J. A. R.: .Techniques of vacuum ultraviolet
spectroscopy. New York 1967. — 23230 Schultze W.: Farbenlehre und Farbenmessung. Berlin
1966. — 23228 \Vinter J. H.:   Die Synthese  von einheitlichen  Poly-
meren. Berlin 1967. — 23243 Ziegener E.: Be erchnnugun Vf7kw3Hak Vah Ziegener E.: Berechnung und Konstruktion von Vor-
richtungen. 5. Aufl. Berlin 1962. — 23173
PREDLOGI
KDO DELA
Najboljši-sinovi svojo domovino objakujejo, na-mesto da bi ji pomagali do napredka, slišiš po kulturnih shodih.
Ne morem dopustiti, da zgradijo bodočnost brez mene, tudi jaz se rad pošalim, slišiš po političnih, sočutno dolgih referatih. Toda ljudstvo dela in ne čveka! pravijo filozofi in grizljajo suhi kruh. Grem, da se o tem prepričam, sem si dejal in stopil po na-šem srčnem mestu:
Sklenem, da si razdelim delovnik po padročjih, po vseh milih panogah, v katerih se moje ljudstvo izživlja in preživlja:
Ponedeljek: pokukam v podjetja, tovarne, v živo proizvodnjo. Stroji tečejo, kmečko in normativno prebivalstvo vneto veže, menjava, prevzema, podaja in gleda na uro — očitno dviga procente. Zardim. in grem.
Torek: Obredem nekatere privatnike. Ker imam poslovni izraz, mi ponujajo likerje, bisere, zaprta vina. Vabijo me na izlete v ljubki družbi (ameriška metoda) in me preprosto — ganejo v svoji vnemi. Potem mi povedo, da sem podoben kontrolnemu in-špektorju... Racionalno so se organizirali: možje pri kupčijah, žene pri otrocih, štedilnikih. Privatna lastnina proizvajalnih sredstev deluje tu — vzpod-budno...
Sreda-: Kmetijstvo doživlja brezdavčno presnovo. Zgnili sadovi jabolk še v januarju vise po drevesih — mi smo dežela, ki skrbi za svoje ptice, si rečem. Bekonski obrati se rede. Strojev več ne uvažamo, žito veselo poganja. Nekdo se je namreč spomnil, da bi osušili močvirja bulvarskih x-100 romanov, stri-pov, goloto, nasilje in druge rastline, ki jih mora naš kmet prehranjevati. Toda ob širnih poljih vidim pisarnice, zaklonišča za planerje in tajnice. Pokukam med plevel — in tujeročno se znajdem na cesti.
Četrtek: Zbolim. Bolnica stoka, nabira sredstva. Stažisti se gnetejo okrog primarijev kot komarji s perspektivo. Kirurgi šivajo, toda aparature so zasta-rele, bolniki v velikem številu prežive. Naš narod zdaj nerad oboleva. Boji se, da se, medtem ko je v bolnici — trije zdravi ne usedejo na njegovo delov-no mesto. Socialno hira v mini krilu. Ljudje posta-jajo kot dren, zdravi. Tu vsi vneto delajo proti smrti; vse kaže da se bomo pomnožili, da se bo človek lahko pošteno skril  ..
Petek: šolstvo. Otroci niso roboti. Tovariši, kdo pa sestavlja učne načrte, mar mesarji? Univerze se zavzemajo za genije — osnovani so štipendijski fon-di za najbolj nadarjene. Cvet duha dehti v tuje de-žele. Diplomirancev je na cestah kot granitnih kock. Toda, ali sploh kdo piše znanstvene knjige, univer-zitetni prometniki? Ne, po predavanjih si je treba še kaj zaslužiti za nove hlače! Ljudstvo ne ceni zna-nosti, raje je že pečeni kruh ... 12 000 študentov, lepa armada! Na mestu voljno ...
Sobota: Kultura, ljubica revnih, kako lep dram-ski hram smo ti zgradili. Prizidali smo Veliki Drami Malo. In zdaj? V obeh se šopiri tujina, da si človek jezik polomi ob naslovih iz vseh dežel. Grem gledat čehova. Velikan, ni kaj reei. Oziram se po dvorani. Nobenega velikana ne vidim. Morda pišejo velika dela. Vsi bi morali poskusiti, je dejala naša tovari-šica v šoli. Bi se že kaj pokazalo. Umetniki so pri-pravljeni krvaveti, a domačih tekstov ni!? Osnujmo fond za pisce! Galerije žive. Satira kot devištvo hira. Gredo pisci v službice, kdo bi pisal, če pa je treba kot davni Oskar. Poznam opernega pevca, ki je postal šofer. Tam bo ustvaril materialno bazo ko-legom, ki so ostali. Toda našteto je sarao videz. V resnici smo mi kulturen narod, s tankim posluhom za je postal šofer. Tam bo ustvaril materialno bazo ko-resnici slo mi kulturni narod, s tankim posluhom za evropski tokove. Vse mrgoli od samozaložb raznih zbirk. Zrno samo vodo najde!
Nedelja: Turizem. Naša deželica si bo opomogla. Vse smuča, prismučamo si devize za izravnavo bi-lance. Vse drsa, pridrsamo v optimizem.
TODA — TOVARIŠI — jaz SEM VES ČAS GO-VORIL O DELU. ALI STE VSAJ VI MEDTEM KAJ NAREDILI?
»cik«
AIR CONDITION
Grejem ženska srca in trebuhe.
MINIZGODBA
Vrabci čivkajo, čivkajo. Ljudje poslušajo, poslu-šajo. Vendar vrat zavijemo ljudem, kajti vrabci so na fifcrehi, ljudje pa največkrat pod kapom.
22
BASNI
1. Kako bi v novem delovnem času urejali vpra-šanje otroškega varstva; v poštev pridejo tudi upo-kojenci z dolgimi nosovi.
3. Odlikovanja nekaterim, ki pretirano hite v svetlo prihodnost; montira se jih lahko tudi na ko-lesa.
1.    človek je srečal medveda v svoji weekend hišici. Medved je že izpraznil shrambo, polno meda, zakaj hišica je bila visoko v gorah in last družbe Medimp. Postelja je bila razmetana, očitno  je imel  medved tudi ljubezensko idilo robatega značaja.
—  Kaj delaš tukaj, ti, z zakonom zaščitena mrci-na, mu je dejal zastopnik Medimpa. Medved pa je pogledal stran in je še nadalje lizal med.
—  Kaj delaš tukaj, je dejal zastopnik Medimpa. Medved se je počasi obrnil in takrat se je uslužbe-nec zgrozil. To ni bil navaden medved, pač pa velika zver, ki je tako dolgo lizala družbeno koristni med, da se je spremenila v medveda. Ostale so ji samo še delovne oči, ki so spominjale na čioveka.
Da je uslužbenec padel na kolena, piša v vseh basnih.
NAUK I.: Pri današnji ceni meda bi morale če-belice iz ljudstva ožemati medvede zaradi medu in ne obratno.
NAUK II.: če bi bile weekend hišice bolj na očeh, bi si medvedi premislili.
XXX
2.    Volk je srečal lisico na opatijskem festivalu po-pevk. — Kako vitko in mehko je tvoje žametno telo! Kakšen draguljast lesk ima tvoja dlaka! Kako se ti iskrijo oči, osvežene z Vitas kapljicami!
Lisica pa je slekla kožuh in snela uhane. Nato sta z volkom skomponirala pesem, ki je imela tipič-no jugoslovanski zna^aj... Volk je bil namreč v žiriji ovc prva violina. Lisica je zmagala
NAUK: Dokler v zabavni glasbi ne izumre rod srebrnih lisic in volkov Sivcev, bo imela naša zabav-na glasba tipično jugoslovanski značaj.
XXX
3.    Nek orel si je zgradil svoje mesto na najvišjem vrhu v Deželi orlov. Ko je pomoril 2000 ruševcev, 200 zajčkov, 300 miši in ostale perjadi, mu je pričela biti smrtna ura. Poklical je sorodnike umrlih k sebi in jim potožil: — Moral sem živeti, resnično obžalujem svojo požrešnost! Toda vi veste, da je v Deželi orlov taka navada in jaz sem se je držal.
Ruševci, zajčki, miši in ostala perjad se je milo razjokala nad nesrečo ubogega orla. Umrl jim je takorekoč s kljunom v srcih...
Po pogrebu so se zbrali in izglasovali plebiscit. Sklep je bil — orlu švigecu se postavi spomenik na stroske žalujočih živalic. Spomenik so gradili tako dolgo, da je ljudstvo množično obolelo. Toda bolniš-nice za zdravljenje ni bilo. Zdaj gradi še bolnišnico, to ljudstvo ruševcev, zajčkov, miši in ostale perjadi.
NAUK: Srečni osli, ker niso za orle užitni.
Alfa
PROTESTNO PISMO
Podpisani avtor najenergičneje protestiram za-radi objave prispevka pod naslovom »Hej brigsde naj vzgajajo«, ki ga je uredništvo izvolilo objaviti v prejšnji številki. ceprav sem sam avtar, imam še vedno kljub vsemu v sebi toliko moralne moči, da javno obžalujem svojo zmoto in preklicujem vsa zlobna namigovanja in natolcevanja, ki so se v ime-novanem prispevku vtihotapila med vrstice. Mislim, da je že skrajni čas, da naše javno mnenje ostro ob-sodi vsakršen poskus norčevanja iz naše bližnje zgo-dovine, še posebej pa seveda revolucije, ki je bila glavna tarča v imenovanem prispevku. Kakšen nega-tiven vpliv imajo lahko taki in podobni članki lahko na bralce in sploh na študente, si je težko predstav-ljati, ker stvar ni bila raziskana.
Upam, da bo imelo uredništvo v bližnji prihod-nosti pri izbiri prispevkov srečnejšo roko, sebi pa bi svetoval malce več samokritičnosti in konstruk-tivnoisti.
S spoštovanjem
Jest
4. Predlog za koopera-cijo med zaposlenimi in nezaposlenimi z namenom izboljšanja kvalifikacijake strukture  v  gospodarstvu.

2. Kaj naj bi tudi uvažali iz dežel v razvoju v ko rist poživljanja investicij v gospodarstvu.
23
DIAGNOZA
Odkar je Doška dobila službo, so se nama od-prle perspektive. Začela sva misliti na poroko.
Doslej sva oba študirala, jaz pa sem skrbel še za denar. Brez njega ne bi bilo mogoče ohraniti sa-mozave&ti, širokopoteznosti in spravljivega značaja. Vse to so bili nepogrešljivi darovi, potrebni fantu, ki je želel obdržati tako sijajno punco, kakor je bila Doška.
Kajti Doški je bilo dvajset iet in neprestano se je pritoževala:
—  Ljubi, razumi me vendar — jaz se še nisem zdivjala.
šele od šestnajstega leta dalje so ji njeni popol-noma nemogoči starši dovoljevali celovečerne izhode ob posebnih priložnostili, sicer pa samo vsako sobo-to do enih ponoči. Toda tudi glede tega si ne bi imeli kaj očitati. Kajti Doška je poskrbela za svoje brezpredmetno devištvo že pri svojih petnajstih le-tih in to pri belem dnevu, ko je kot vsaka šolarka imela vso pravioo do izhoda. Odkar pa sem bil star-šem predstavljen jaz, je Doška dobila popolno svo-bodo. Pokazalo se je, da jo namerava korenito izra-biti. Tako ni bilo plesa, svatovščine, semnja, kroka-rije, hišne zabave, rojstnega dne, iizleta, piknika in zakuske, kamor Doška ne bi bila povabljena. Jaz pa sem jo spTemljal kot njen fant, s svojo plačo in tre-petaje za študij.
Kljub temu se je Doška dolgoeasila. Obiskovala me je popoldne v moji sobi, polegala po kavču, ka-dila cigareto za cigareto in me držala v primerni razdalji od knjig. Edino, kar je revica imela na sve-tu, so bile moje nežnosti! če sem sedel k mizi, je vzdihovala. Bila je vsa srečna, če je kje našla izpu-ljeno trepalnico. Tedaj je zaklicala:
—  Palec ali kazalec?
—Palec, sem rekel od Teorije romana.
—  Ah, uresničilo se bo! — Kaj, nisem natanko vedel, ker se želja v tem primeru ne sme povedati. Ni pa bdlo težko uganiti. želela si je, da ne bi za-nosila, če je pozabila vzeti kontracepcijsko tableto; želela si je, da bi prihodnji mesec prinesel  toliko denarja, da bi jo peljal v bar ali da bi najela sani za nočno vožnjo okoli Blejskega jezera. Kupovala je srečke in vsak petek čakala na štiri milijone ter se medtern razvila v polno dekle z mičndmi nogami. Vse pogosteje sem imel ča&t poklanjati jo prosilcem za ples ali h kozarčku bitra. študij se ji je uprl in iz-javila je, da je rojena za mater in ne za novinarko. Zato je opustila misel na diplomo.
XXX
Nekega dne je prisijala: Dobila sem službo v re-dakciji! Srečala je znanca, ki je rekel, da lahko ju-tri kar nastopi. To je bil trenutek, ko je pred mano zasijalo prostranstvo miru in opojna misel na diplo-miranje.
Toda že po nekaj tednih me je Doška pregovo-rila, da sem vzel posojilo. Peljala me je v salon po-hištva in izbrati sem moral spalnico. že pred nekaj tedni jo je rezervirala. Moj kavč in omaro sva od-stopila neki njeni ubogi kolegioi. Potem je Doška rekla, da se bova pripravila za zakon. Najprej sva se lotila spiska povabljencev. Moje prijatelje sva kot marginalije zbasala na robove pole, na kateri so se košatila imena njenih pirijateljic in prijateljev. Saj je bila Doška tako priljubljena.
Moji starši so se nekako stisnili, da bi si iz nji-hove shrambe priredila kiihinjo, iz sestrine sobe pa kopalnico in predsobo. Potem se je začel moj prosti čas: Obletaval sem obrtnike, banke, servise, mizarske in vsakršne delavnice, skladišča materiala, urade, trgovine, mešal sem malto, zabijal žeblje, lepil ta-pete in hodil v službo.
Kmalu sva se z Doško srečavala samo še po osini zvečer, ko sem bil tafco utrujen, da sem jo poslušal sarao na videz. Doška pri pripravah na zakon ni mo gla sodelovati, ker so zadnje čase pričeli delati tudi popoldne. Poverili so ji namreč neko važno oddajo.
Tam v redakciji je tudi tista Majda... Zatre-skana je v urednika. In ta je že tretjič poročen. Prav zdi se ji, da tudi glede Majde ni več nedolžen. »Punca,« ji je rekla Doška, »bodi pametna, vsa re-dakoija se norčuje iz tebe.« »Ko ga imam pa rada,« odgovori ona. Kako more imeti rada dvakrat loče-nega dedca, ko kar otrdiš, če te pogleda...
—  Doška, zaspan sem. Pojdiva.
XXX
Nekega dne opaizim, da visi na Doškini torbici 6m kosmat obesek.
—  Kaj pa imaš tamle?
—  Kje? Ah, nič posebnega.
Bil je črn, krznen tjulenček, zelo okusno izdelan obesek.
—  Veš, naš uiredndk... Bil je v Parizu. Vsake-mu  je  nekaj   prinesel.  Malo  pozornosti,  saj   razu-meš...
ščasoma se je med Doškinimi obeski, priveski tn naveski naselilo veliko imenitnih stvari, ki so pri-čale, da njihov urednik kar pogosto potuje. Ko pa je nekega dne celo v njeno intimno garderobo zašla ljubka stvarca, ki je nosila inozeimski »made«, sem Doško opozoril:
—  Moški, sem rekel, ne poklanjajo daril, ne da bi priičakovali povračilo.
Tedaj sem slišal, da sem banalnež in človek pa-triarhalne mentalitete.
Doška seveda ni bila materialist, bila je le 6u-teče dekle. kmalu je raznmela urednika, da pri takš-nih ženskah, s kakršniimi je doslej živel, ni mogel biti srečen. Tudi zadnje čase potuje, ker nima pra-vega doma in topline... Nekateri moški imajo res smolo. Tragično je-to, da so to ravno najboljši mo-ški...
Nekega dne mi je po telefonu sporočila, da sem zvečer prost, ker so povabljeni k uredniku na dom. Kazal jim bo diapozitive s potovanj po Afriki. Z ljudmi, s katerimi si v službi, se moraš čim prej osebno povezati. Zlasti pri njiiiovem poklicu je zelo važno teamsko vzdušje.
Odslej se je Doška v večerih vse pogosteje po-svečala teamskemu vzdušju, jaz pa sem bil zadovo-
ljen, ker sem vsaj zvečer, ko so odšli obrtniki in so pozaprli urade tn delavnice, lahko študiral Doška je bila zadnje čase tako zaposlena, da je bila vse bolj nataknjena, kadar sva se dobila. Navadno sem jo poiskal kar v buffetu na drugi strani njene usta.no ve
—  Samo za pol urice, je rekla, sedla kar v pla-šču iin prižgala cigareto.
—  Čez mesec dni se  bova poročila, je rekla in me premerila kakor tarifno postavko, ki je sporna.
—  Da, ljubica.
—  Toda, ali si mislil na pregled krvi?
—  čemu pa to? Pregledan sem bil ob nastopu službe.
—  Pa veš, kakšen je tvoj erha-faktor? Priznal sem ji, da me to nič ne zanima.
—  Moj bog, poročiti se hoče z mano, pa ne ve, kakšen je njegov erha-faktor?
Gledala me je, kot da sem stopil iz hleva, pa se hočem dotakniti njenega novega nerca.
—  Ali veš, da ne moreva imeti otrok, če nimava ustreznega faktorja?
otroški vrtec.
—  Vulgaren postajaš.
To je zadnje čase vse češče opažala. Spet sem se počutil kot kandidat za hišnika pred ideološko komisijo.
Rekel sem, da sem svoj erha-faktor potrdil ta-krat, ko je pozabila vzeti tableto, kot je že pozabila denarnico v avtobusu in tudi moj plašč, ki ga je ne-sla iz čistilnice, v kavarni. V vsah treh primerih sem njene nesreče kril jaz.
Po teh mojih besedah me je zapustila. Nasled-nje dni se je dala dobiti samo po telefonu. čeprav sem vedel, da bi nekaj moral razčistiti, sem pozabil na erha-faktor in medtem opravil pismeni del di-plome. Ko je bilo to za anenoj, sem pomislil, da Do-škinega spodnjega perila nisem videl že dobrih šti-rinajst drii.
XXX
Nekega popoldneva sem jo zagledal v Degusta-ciji. Kramljala je z moškim. Njegov obraz je bil markanten, griva ovnovska in osivela.
—  Moj prijatelj, me je predstavila, sicer pa se zavarovala pred menoj z jeznim obrazom. Moški ini je podal roko. Njegovega imena nisem slišal. Mislil pa sem: Erha Faktor! Pogledal me je prikrito pre-brisano. Zdaj sem zatrdno vedel: Erha Faktor. Pri-stal sem na mali konjak, dobil pa sem velikega. Pri-jetno je požgal nekaj v meni. Takoj sem dobil na-slednjega. Doška je zaprosila moškega, naj pove še kaj. Pričel je z Milanom.
—  V Milanu ste bili, je vzkliknila Doška. Milan je bilo edtno inozem&tvo, kjer je bila Doška. — V Milanu ste bili! Kako da se nisva srečala. — Zares, kakor usoda!
Medtem sem jaz pil, pil, kolikor mi je dala duša in Erha Faktor. Nazadnje sem prevrnil kozarec. Do-ška me je zmlela s pogledom kakor stenicx). Erha Faktor je opazill, da sem zelo bled. Res rm je bilo slabo in ponudil se je, da me odpelje domov. Kako je to izvedel, ne vem. Spominjam se le, da Doška ni ostala pri meni. Pozneje se nisva srečala, da bi pri-merjala najina erha-faktorja Zakaj človek se znan-cu lahko ogne, saj pozna njegova pota in navade.
XXX
Dekle, ki se me bo v prihodnosti usmililo, pa bo našlo pri meni že vse potrebno: spalnico, diplomo in izvid o Rh-faktorju.
j. n.
ROG — izma
OSAT
Naše njive so najmanj zaželene ljubice.
XXX
če bi rmeli Saharo, bi ne bilo brezposelnih agro-
noinov.
XXX
Petelini oznanjajo renesanso kot delovodnje na kultuirnih gnojiščih.
XXX
Kako lepa reprezentanca bi se lahiko sestavila iz naših brezglavih Teles!
XXX
Pot v prihodnost bo čez nekaj let v kmetijski diržavi zelena kot travnik.
XXX
Osat in davek imata nekaj skupnega: oba rasteta tam, kjer nič drugega ne uspeva.
XXX
Predlagam nosoroge za refonmo študija agrono-mije.
XXX
čudno — trte ne vidiš skoraj nlkjer, vin pa je vse več vrst; pametne srečaš samo še v romanili, vzgajamo pa zakladnice številčnih podatkov.
XXX
Niti po travnikih ne morem več bos tekati — fraze pogamjajo mlade.
XXX
Praslovani so izumili 121I0, Jugoslovani Hiralo.
XXX
Društvo književnlkov goji med jeziikoslovci osa-toslovce samo zato, ker ljudstvo misli z žiro-glavami.
XXX
Kako naj klecne narod, ki se rodi kleče?
XXX
Kako naj kleone zakon med roboti?
XXX
Kako naj klecne pobožni, če se je hudič polastil malega boga?
XXX
Kako naj neopaženo klecne neumnost med mi-lijonsko množioo? — Množično!
XXX
Nič nas ne vznemirja, da žive nekje bitja z višjo civilizacijo, vznemirja nas samo poreklo neskonč-nega Razuma človeka.
lvan Cimerman
KONSTRUKTIVEN PREDLOG
Podpisani Lojze Vek, rojen 9. septembra 1945, štu-dent četrtega letnika ekonomije, z opravljenim izpi-tom za prostovoljnega bolničarja in površnim zna-njem strojepisja, skupaj s tovariši iz upravnega od-bora NK Olimpija, zainteresiranimi družbeno politič-nimi organizacijami ter nogometno javnostjo ugo-tavljam, da je klub na zadnjem mestu lestvice in da vse kaže, da je število milijonov, ki je doseglo tri šte-vilčna mesta, izpuhtelo brez rezultatov.
Kot popoln nepoznavalec nogometa vendarle skušam dati predlog za rešitev situacije.
Klub naj me kupi za trenerja. Stal bi kakšne tri milijone, kar je skoraj pretiran minimiun. Za reši-tev stvari pa sem pripravljen zategniti pas.
Na moje sugestije bi privabili v klub nogometaše študente, z mizernimi nagradami enega milijona. Igralce bi potem vsak mesec menjali, s tem da vsi naslednji uvodnega milijona ne bi dobili, pač pa bi se morali zadovoljiti z eno mesečno plačo okrog pol milijona. že v eni sezoni bi tako rešili vse materialne probleme naše bodoče inteligence.
Kot trener lahko prisežem, da bi zagotovo bili na zadnjem mestu lestvice; pač pa bi porabili kveč-jemu 50 milijonov. Ostali denar, ki bi nam ga gospo-darske organizacije z največjim veseljem prostovolj-no ljubeznivo poklanjale, bi pošiljali na žiro račune bolnice, slepih, gluhih, otroškega varstva in podob-no. Končno bi tudi zaprosili družbeno politične orga-ndzacije, da bi pritisnile na podjetja, naj nam ven-darle zmanjšajo kupček poklonjenih financ.
Kar zadeva nogomet, obljubljam gledalcem brez-mejno zabavo; moji fantje bi se na igrišču morda osmešili celo bolj kot Olimpijini sedanji profesio nalci. Smeh pa je vir zdravja.
Vendar je bil to šele prvi del predloga.
Strinjamo se, da bi bila dobrodošla tudi kakšna točka. Zato sledi dodatek, da bi v vrste ljubljanskega ldgaša privabili tudi profesorje ljubljanskih fakultet, ki bi enkratno sodelovali v tetkmah. Tu bi se povezali s tiskom, ki bi izvajal psihološki pritisk. Na primer:
Nemstavljivi prof. dr. Peter Satnovsik na le^em krilUHStrah in trepet jugoslovanskih vratarjev! V ne-deljo morda hat trick ing. Janeza Ureka? Doc. Jc Utoš Jablič: samo preko mojega trupla do gola!
S tem bi bilo ustvarjeno primemo vzdušje pr e med nasprotniki, ki bi se dan pred tekmo poja li pri zgoraj nakazanih in ponujali fantastične yso: a lažiranje tekem. Igralci bi denar vzeli, lažirati pi a v glavnem sploh ne bi bilo treba. Tako bi tudi zat. i-stveni kader dobil dovolj materialnega stimulansa ia bi se namesto honorarnim zaposlitvam posvetil zmi-stvenemu delu.
Gre pa še za to, da bi s tem, ko bi vzeli denr r, tudi zahtevali, da se tekma konča neodločeno, v k\r bi nasprotnik z veseljem pristal. Tako bi v eni sezoni zbrali polovico možnih točk in celo ostali v ligi.
Možno bi bilo uvesti še številne človekoljubna dodatke, vendar naj bo za enkrat dovolj.
Ob koncu prosim upravo NK Olimpije, da me o sprejetju predloga obvesti kar najhitreje, dokler je še čas.
Lojze Vek
OHO show v Zagrebu
Jabolka
1.  Pri vstopu v prostor do-bi  vsak  jabolka.
2.  Naenkrat vsa jabolka po-tujejo   proti   ustom.   Sliši  se grizenje.  Vidi se premikanje čeljusti.
3.  Ogrizki   se   razletijo   po prostoru.
Ritual
Desna roka prime stekleni-co, leva kozarec, desna roka steklenico nagne, vino steče v kozarec. Roki odpirata za-voj. Desna roka prime sen-dvič, se dvigne, usta se od-pro. Roki držita časopis. Oči gledajo črke. Glava odki-mava.
Klobčič
Klubčič je na mizi. Desna roka prime nitko in jo na-vije od levega komolca do presledka med palcem in ka-zalcem leve roke. Desna roka se   vrti,   klobčič   se   manjša.
Knjiga
1.  Knjigo   vzameš   v   roke, bereš črke, zvoka ni, vidi se prernikanje   ustnic.
2.  Knjigo vzameš v roke in jo   listaš.   Sliši   se   listanje. Poslušaš   knjigo   100   ameriš-kih   pesmi.
Filmi
1.  Pojavi se gol ženski hr-bet. Nanj se projicirajo gole ženske prsi. Oboje se združi v hrbet  s  prsmi.  Hrbet mi-ruje, dojki skačeta.
2.  Film se projicira na pla-stiko. Plastika zaživi, projek-cija se zmehča.
3.  Film se projicira nalju-di v  dvorani. Zarki potujejo po Ijudeh. Kamera vidi film. Ljudje  vidijo  žarke.
Baloni
šest sesalcev za prah se priključi naenkrat. Glasba še-stih sesalcev. Sesalci napihu-jejo balone. Baloni se širijo po prostoru. Ljudje jih me-čejo po prostoru in jih dr-gnejo.  Sesalci  pihajo.
Kdo cjre
v Baško grapo?
To je Hugo.
Mednarodna razstava
študentske fotografije
V ponedeljek, 22. aprila, so v Mo-derni galeriji odprli deseto medna-rodno razstavo študentske fotogra-fije.
Razstavljenih je bilo 127 črno-belih fotografij, tri barvne fotografije in 35 barvnih diapozitivov.
Rrvo nagrado je za črno-belo fotografijo Sreča dobil DANILO CVETANOVIČ, drugi nagradi pa sta prejela RENE MENARD (Francija) in MIROSLAV NIKOLJAČIČ. Pode-Ijene so bile še tri tretje nagrade, ki so jih dobili: JEAN CHAUVIN (Francija), LEOPOLD FISCHER (Avstrija) in MIKULA FRIEDRICH (Avstrija). Diplome so prejeli: SE-QUERI ANNIBAL (Portugalska), JOŽE BENEDEK, OSKAR DOLENC, JOVAN RADOVANOVIČ in VLADI-MIR ČERVENKA. Za najboljšo ko-lekcijo fotografij so nagradili foto-grafije JOSEFA PTACKA (Češko slovaška).
Bio
Letošnji bienale industrijskega ob-likovanja se v dveh stvareh bistve-no razlikuje od lanskoletnega. Spre-menjen je prostor, kjer so artikli razstavljeni, in spremenjen je asor-timent. Preseneča samo orodje za sedenje (večinoma stoli iz novih materialov) in pa orodje za razsvet-lajvo (funkcionalno usmerjanje sve-tlobne disperzije skozi različne obli-ke). Serija orodja za branje še da-leč ni representativna.
Tiskovna konf erenca DZS
. Naključje je naneslo, da je v krat-kem časovnem intervalu pri DZS iz-šlo kar sedem knjig domačih avtor-jev. To so pesniške zbirke E. Fritza (Hvalnica življenja), F. Forstneriča (Dolgo poletje), S. Makarovičeve (Kresna noč) in J. Snoja (Konje-nica slovenskih hoplitov) ter zbirki esejev J. Lavrina (Književnost in duh časa) in T. Kermavnerja (Troj-ni ples smrti), v zbirki zbranfli del slovenskih pisateljev pa O. župan-čič (Priložnostna lirika, prevodi iz poezije).
Novinarji so bili opozorjeni na problem nivoja pri pisanju o lite-rarnih delih. Če je nivo reklamni, naj se bisec ne boji hvaliti izdelka in firme. V nasprotnem primeru naj svojega posla ne jemlje lahkotno. Omenjen je bil tudi problem ob-javijanja poezije v prosfcoru, ki ga to časopisje pokriva, legalizira. Res pa je, da je nepripravljena objava dvorezen   nož.
Izdane pesniške zbirke so zelo poceni. K temu sta pripomogla tako republiški sklad za pospeševanje za-ložništva kakor tudi založba sama, ki se je skoraj v celotL odrekla maržni koristi.
Študentski list Tribuno urejajo:
Nadežda čačinovič, Iztok Gei-ster (odgovorni urednik), Tone Pačnik, Slavko Pregl, Rudi Ria-man, Dimitrij Rupel, Tone Stoj-ko (urednik fotografije), Dušan Tršar   (tehničiii urednik)  Peter
Vodopivec, Andrej 2ižmond. TRIBUNA — izdaja UO ZŠJ — Uredništvo in uprava Trg revo-lucije l-II — Telefon 21-280 — Tekoči račun 501-8-78-1 -— Letna naročnina za študente 10 Ndin, za ostale 15 Ndin, posamezen iz-vod 1 Ndinar — Rokopisov in f o-tografij ne vračamo — Tiska CP »Delo«, Ljubljana, Totnšičeva 1, telefon 23-522 — Poštnina plača-na v gotovtni.