štajers__L_i slovenskih utčiteljev veleučenemu gospodu dru. Konradu Jarcu, c. kr. deželnemu šolskemu nadzorniku. ^ežko je vzeti slovo, od dragih prijateljev, znancev, S kterimi nežna mladost aas je družila krepko; Težje ostaviti krov, pod kterim naai tekla je zibka, Kjer so roditelji nam, kjer so nam bratje, sestre; Najtežje je pustiti kraj, ki nam je oaiilil, Kakor, ko pride poailad, slavčev nas glas veseli. Tebi godi se tako, premili mi drug za mladosti, Teženj enakih z menoj strasten ljubitelj si bil. V boju si slave želeč za čas si slovo dal Modricam, V tuji oddaljeni svet nesel valov Te je beg. Tebe šuta laorskih valov in Tebe ni topov groai plašil, Srečno prišedši nazaj, uka si lotil se spet. Do dostojanstva dospel visokega dokaj si brzo, Spretno zaostril pero, širil omiko si ž njim. Svoji dolžnosti udan ugodno si živel raed svojci, Šolstvu prijatelj si bil, vedno pravico ljubed, Toda le kratek si čas med svojci se srečnega čutil, Hitro ljubljenca Te nam vzel je aemili ukaz. Ni li to grozen udar? Oj kje si za Boga pravica? Je li dim tvoj obstoj? je li tvoj dom hladni grob? Srečen nam hodi povsod, kjerkoli boš širil prosveto, Delaj marljivo odslej, kakor si delal doslej. To je najlepše slovo, slovo Tvojih vnetih čestilcev, Kterih hvaležni spomin na Te do groba bo cvel. B. 11.