~>i   66    *$~
Marici.
Tvoj duh je hrepenel v višave,         Kadar pomladne dni priklije
poromal že je v lepši svct,                sto rož iz zemskih hladnih tal,
na tvojem posvečenem grobu              kadar nam solnce spet zasije,
poganja prve rože cvet.                      kdo bi noci sc temne bal?
Na grob sem jo vsadila tebi,             Iz groba mladi cvet poganja,
na pot iz solznih dolov tek,               in zvezde sred noči gore . ¦ .
spominja naj me, ah, spominja         Ni večno mrtev, kdor tu sanja,
življenja tudi na grobeh , . .            saj duše vckomaj žive . . .
Pozvan iz groba cvet pomladi, pozvana ti v življcnje boš . . . In takrat bodeš živa roža sred ovenelih grobnih roš ...
Bogomila