Katoliški
Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poduredništvo : Trst, Vicolo delle Rose štev. 7
Polletna naročnina	.	Lir	800
Letna naročnina .	.	Lir	1.500
Letna inozemstvo .	.	Lir	2.500
Poštno ček. račun: štev. 24/12410
m	
	
Leto X. - Štev. 26
Gorica - četrtek 26. junija 1958 - Trst
Posamezna številka L 30
Za spoštovanje nedeljskega počitka PRER,VAIiJA
V začetku preteklega postnega časa je sv. oče sprejel v posebni avdienci postne Pridigarje in župnike rimskega mesta. V govoru nanje jim je položil na srce nekaj vprašanj, ki naj o njih posebej govore vernikom in jih nanje opozarjajo. Med temi posebnimi vprašanji je tudi spoštovanje nedeljskega počitka. Sv. oče je o tem dejal:
»Današnji svet je posebno v velikih mestih v uporabi nedeljskega počitka daleč od verskega čuta, kakor ga uči Cerkev. Na njegovo mesto je stopilo neko hlastanje za telesnimi užitki, povsem različno od potrebnega in dovoljenega razvedrila. To hlastanje vleče s sabo bo-gate in uboge, čestokrat brez vsakega obzira na moralne vezi in s tratenjem tedenskih prihrankov. Tudi kadar se zadosti bistvu cerkvene postave o nedeljski maši, je zelo redko dobiti koga, ki bi posvetil (no uro pobožni zbranosti, vzgoji otrok, telesnim delom usmiljenja za potrebne ali bolne. Kaj naj rečemo šele o hlapčevskih delih, ki niso prav nič nujna in ki se z njimi nemalokrat skrunijo Prazniki kar javno in z velikim pohujšanjem.? Ali moremo govoriti o krščanski ureditvi nekega mesta, če se ni še našla rešitev, kako urediti javna tržišča, da bi mogle številne osebe najti časa za izpolnjevanje svojih verskih dolžnosti in Za uživanje nedeljskega počitka? Poučujte zato vaše vernike, s kakim duhom morajo preživljati nedelje, kakšne mo-t ralne meje si morajo postaviti pri raz-.vtdriiitj kakimi dobra delu Bon zahteva. <<( se opravljajo na dan, ki je bolj njegov kot naš.«
NEDELJSKO DELO
Ob tem naročilu sv. očeta je naša dolžnost, da vernike opozorimo na nekatera najbolj razširjena skrunjenja nedeljskega Počitka.
Prva stvar, ki tujca najbolj zadene, ko hodi ali se vozi po naših vaseh in Predmestjih, je nedeljsko delo. Dočim še pred 30 ali 40 teti pri nas na Pri-niorskem skoro niso poznali nedeljskega dela, je to danes postalo že splošno. Neki časopis je pri poročilu o zadnjih volitvah v Miljskih hribih pristavil: »Ko so ljudje zjutraj opravili svoja opravila V vinogradih in na vrtu, so popoldne Polnoštevilno prišli volit.« Na žalost bi to morali ponoviti nedeljo za nedeljo: Potem ko so se ljudje zjutraj nadelali, so popoldne šli pit, v kino, se kopat, na sprehod... Vrnili pa so se pozno zvečer ali celo po polnoči bolj zbiti in utrujeni, kot so šli od doma. Tako praznujejo nedelje in praznike zlasti delavci, ki i-ntajo kak košček njive ali vrta.
V Brdih je neki kaplan eno preteklih nedelj pridigal: Saj vem, od sedaj naprej vas do oktobra ne bo več k maši. Sedaj visite na češnjah, potem se boste lovili za figami in breskvami, pozneje Za čim drugim. Le za cerkev ne boste imeli časa.« Kolikokrat bi morali to ponoviti ne samo v Brdih, tudi v Štandre-Zu, v Doberdobu, Šempolaju in sploh po vseh naših vaseh na deželi. Delo in delo vsako nedeljo dopoldne, popoldne pa zabava... Pri tem se človeku nehote vriva vprašanje: Ali so naši ljudje sploh še ljudje, ali so postali le avtomati, mašine Za delo in za zabavo, kakor hočejo ko-'nunisti? Da, ravno komunisti so v veliki meri krivi, da ljudje tako zelo skrunijo nedeljo s hlapčevskimi deli. Udarniško delo prva leta po vojni, ki se je vršilo redno ob nedeljah, je pomagalo, da se je zrušil v ljudeh čut za nedelj-ski počitek. Ali ni čudno, da oni, ki obljubljajo delavcu socialistični paradiž, ne Pustijo delavcu niti nedeljskega počitka?
NEDELJSKA ZABAVA
Drugo zlo, ki skrunijo z njim ljudje svetost nedeljskega dneva, so zabave. Saj Sfno že povedali: zjutraj delajo, popoldne Pa gredo vsak po svoji zabavi. Mladina z motorji drvi desno in levo, sedaj po-teti najrajši k morju se kopat. Kakšno
je tam na morski obali, kjer leže vsevprek moški in ženske ter otroci, največkrat stisnjeni kot sardele drug ob drugem, si	lahko	mislimo.	Drugi	nekoliko
bolj umirjeni gredo v hribe, seveda že navsezgodaj in brez nedeljske maše. Poleg tega si posebno meščani privoščijo krajše nedeljske izlete v naravo. Kdo jim bo to branil ali jim tega ne privoščil? Prav gotovo so potrebni zraku in počitka. Toda ko skrbijo za počitek telesu, ali so pomislili tudi na okrepčilo svojega duha? Največkrat prav nič ne-. Ob pijači in večernem plesu zapravijo svoje tedenske prihranke in se zvečer vračajo domov razigrani	sicer,	toda	duhovno prazni. Dobrohotni	cesar	Tit	bi z njimi	ponovil:
»Diem perdidi,	Dan	sem	čisto	zapravil«.
Glede spoštovanja nedelj bi se lahko marsikaj naučili od kapitalističnih Ame-rikancev in Angležev. Tam je vsakemu delavcu zagotovljen 48-urni počitek; v soboto in nedeljo se ne dela. In vendar se ne bojijo, da, bi zaradi tega obubožali. Samo mi, ki hočemo biti socialistični, moramo delati tudi na nedeljo zato, da bomo vedno ubogi. Nedeljsko delo nima žegna. Nedeljski oddih pa tudi mora poznati mero in mejo.
V tržaški zvezi Italijanske socialistične stranke utegne priti do zanimivih sprememb. Tej stranki se je, kakor vemo, pridružila skupina tako imenovane Ljudske enotnosti, ki jo vodi dr. Pincherle. Ta se zavzema za popolno sodelovanje med socialisti in komunisti ter v okviru skupne stranke močno pritiska na to. Ljudska enotnost je po številu sicer precej nepomembna, toda njeno delo olajšuje slaba organizacija tržaških socialistov. Ti imajo menda komaj nekaj nad sto vpisanih članov in skoraj nič organizacijskega osebja. Stranka bi morala imeti svoj pokrajinski kongres, na katerega bi zaradi tega prišlo kakih 20 zastopnikov. Kongres so pa odložili na prihodnji teden. Uradno pravijo, da čakajo na sklepe osrednjega odbora Italijanske socialistične stranke, na katerem naj bi prišlo do skupne izjave med pristaši Nennija, pristaši Bassa in med tako imenovanimi »tankovci«, ki docela odobravajo zunanjo in notranjo politiko komunistične partije. Glavni vzrok za odložitev pokrajinskega kongresa pa je strah, da ne bi v Trstu prevladali pripadniki Ljudske enotnosti. Ker so pa tudi med temi osebni in drugi spori, si voditelj tržaških socialistov dr. Teiner obeta, da bo. odložitev v vsakem oziru služila utrditvi njegovega položaja.
Kdo bo sestavil
novo italijansko vlado ?
Po žaloigri na Ogrskem
Vest o tragičnem koncu Imre Nagvja in generala Maleterja je pretresia ves civilizirani svet, čeprav vsi vedo, da na Madžarskem, kakor v vseh satelitskih državah, ne vlada pravo, temveč neusmiljene in krvoločne diktature. Vseeno pa svet ni pričakoval tako nasilnega konca, prezira vseh moralnih in pravnih načel in zadušitve v krvi. Zdelo se je že, da je sovjetski svet prenehal s stalinskimi metodami. Toda novo krvoprelitje pa daje prav onim, ki niso nikdar zaupali hlinjenim obrazom komunizma. Uboj Nagy-ja in Maleterja pomeni vrnitev k najbolj nasilnim metodam za časa Stalina in neusmiljeni gonji proti Titu. Ljudsko sodišče je vse obtožence spoznalo za krive, proučilo težo »zločinov« in obtežilne okoliščine ter vse spoznalo za krive. Razsodba je bila dokončna in ni dovolila priziva.
Česa so bili krivi obtoženi? Komunisti vseh držav imajo že kar svoj oguljeni kazenski zakonik, v katerem stoji na prvem mestu zapisano: tajna organizacija in delavnost, težnja zrušiti obstoječi režim, zveza z imperialističnimi elementi in tujimi agenti, težnja po vzpostavitvi starega režima, zveza z Zapadom in fašisti. To je obtožnica, katere se komunisti drže povsod na svetu, od Kitajske pa do železne zavese. Tostran pa so tega polni njihovi listi, ki nemoteno blatijo demokracijo, v kateri brezskrbno žive in pojo slavospeve svojim prerokom in voditeljem v Sovjetski zvezi in satelitskih državah.
Kako sta padla v roke Sovjetov Nagy in Maleter, je splošno znano. Danes se samo vprašujemo, koliko moremo dati na besede in obljube Sovjetov? Kdo jim more še verjeti? Komunizem se ne samo kaže, ampak je v resnici isti, kot je bil pod Stalinom. Prej sta morala Stalin in. Beria, danes mori Hruščev. In kdo naj še danes verjame Hruščevu, kadar govori o koeksistenci, o mednarodnem pomirjenju, o odpravi jedrskih poskusov, o razorožitvi in podobnem? Hruščev vse obljubi. Toda kakor hitro bi opazil, da je Zapad šibak, bi nanj navalil. Tajna obsodba in takojšnja izvršitev obsodbe ob neznani uri in
neznanem kraju, so dovoljno o-pozorilo, koliko veljajo besede in obljube iz ust komunistov.
OZN OBSOJA
Tudi posebni odbor Združenih narodov je obsodil nasilje, ki ga je izvršilo nepoklicano in tajno sodišče nad voditelji madžarske revolucije. Posebej pa so to nasilje obsodili Eisenhovver, francoski zunanji minister, italijanski zunanji minister, kancler Adenauer in ves pošteni svet.
Pretekli teden v petek je senator Zoli podal ostavko svoje vlade, predsednik republike Gronchi je nato takoj začel s posvetovanji za sestavo nove vlade. Sprejel je v petek in naslednje dni po vrsti vse zastopnike parlamentarnih skupin in druge, kot to veleva ustava in parlamentarna praksa. S posvetovanji je končal v ponedeljek. V torek se je že vedelo, da misli poveriti sestavo nove vlade demokristjanu Fanfaniju. Ves čas vladne krize in že prej je bilo vsem znano, da bo novo vlado sestavil tajnik demokrščanske stranke Fanfani, skupaj s Saragatom, voditeljem socialnih demokratov. Izid volitev so namreč razlagali tako, da se je italijansko ljudstvo izreklo za izvajanje odločno socialnega programa, kot ga zagovarjajo demokrščanska sredina in levica in pa socialni demokra-tje. Zaradi tega so že prej govorili, da se bodo za sestavo nove vlade demokristjani povezali s socialnimi demokrati. To je postalo povsem jasno, ko se je vodstvo socialnih demokratov izreklo za sodelovanje s kršč. demokrati, če ti sprejmejo določen socialni program. Ker se je ta v glavnem strinjal s programom, ki ga je KD predložila za volitve, je bilo izven vsakega dvoma, da bomo dobili vlado demokristjanov in socialnih demokratov. Vprašanje je le še to, ali bodo tako vlado podprli tudi republikanci. Njih podporo si oboji želijo, kajti le s pomočjo republikancev bi dobili stalno in kvalificirano večino v parlamentu, tako da bi mogli nemoteno vladati vseh pet let sedanje legislature. Republikanci
»L* Osservatore Romano« o Srednjem Vzhodu
Glasilo sv. stolice piše, da o-staja alžirsko vprašanje nespremenjeno ter da nobeno novo dejstvo za zdaj ne daje misliti, da bi njegova ureditev bila kaj blizu.
Na vzhodnem delu Sredozemskega morja, nadaljuje »L'Osser-vatore Romano«, je stanje še bolj kočljivo. V Libanonu se vladne sile že mesec dni ostro bore proti uporu, ki traja že predolgo, da bi ga mogli imeti za navaden nemir. Uporniki se v bistvu borijo proti politiki vzajemnosti z Zahodom, ki jo izvaja libanonski predsednik Chamoun.
Na Cipru postaja položaj spet dramatičen, odnošaji med Grčijo in Turčijo ter med Grčijo in zahodnimi velesilami pa se nevarno zaostrujejo. To poraja širše posledice, o katerih nam priča odpoklic grškega osebja iz poveljstva Atlantske' zveze v Smirni. Vse to kaže, da so postojanke zahodnih sil na Sredozemlju omajane.
Po drugi svetovni vojni je angleški vpliv na tem področju polagoma docela izginil. Navzočnost Združenih držav, ki naj bi ta vpliv nekako nadomestile, se izkazuje za vedno bolj težavno. Pač pa se krepi sovjetski vpliv, ker se moskovska vlada danes bolj kakor kdajkoli dela za zaščitnico nacionalnih — in včasih nacionalističnih — teženj nekdanjih kolonialnih ljudstev. Pod plaščem težnje po neodvisnosti in združitvi A-
do danes niso še sprejeli ponudbe. Zdi se, da so pripravljeni podpreti novo vlado tudi Covellijevi monarhisti, četudi si njih pomoči ne želijo ne demokristjani ne socialni demokratje. Vsekakor podoba je, da bo Fanfani sestavil vlado in da bo ta vlada računala na dovolj zadostno večino v parlamentu.
Položaj na Cipru
Na Ciper so prispela močna britanska ojačenja, ki bi lahko služila tudi za poseg na ostalem Sredozemlju. Britanska vlada je objavila načrt za ureditev ciprške-ga vprašanja. To bi bil sedemletni poskusni načrt, ko bi usodo otoka vodila grško-turška samouprava. Turki in Grki pa ta načrt zavračajo. Turki zahtevajo razdelitev otoka med Turčijo in Grčijo. Grčija pa turškim zahtevam nasprotuje, češ da so se Turki prostovoljno odpovedali otoku že pred davnimi leti, ko so ga prepustili Angležem. Načrt o razdelitvi otoka pa je zavrnil tudi škof Makarios in grška vlada, ki zahteva izločitev Turkov. Če bi ta načrt prišel pred dvema letoma, bi verjetno bil položaj na Cipru danes mnogo boljši kot pa je.
rabcev napreduje moskovski vpliv. To ne pomeni, da bi bili Arabci, in še posebno Združena arabska republika, že pod tem vplivom, pač pa drži, da skušajo za uresničenje svojih teženj izkoristiti nasprotje med Zahodom in Vzhodom v upanju, da se bodo uveljavili na račun nesloge drugih. Zdi se, da so se Hruščevu njegovi politični načrti na tem delu sveta docela posrečili. Prva posledica tega je kriza, ki grozi zahodni vzajemnosti na tem občutljivem področju tako v političnem, kakor v vojaškem oziru.
Sredozemlje, zaključuje »L’Os-servatore Romano«, je torej vse prej kakor mirno, in viharji, ki ga premetavajo na nekaterih njegovih predelih, odpirajo možnosti hudim splošnim nevarnostim. Velja poudarjati, da je s tem narasla odgovornost Italije. Italija je prvenstveno sredozemska država in ima v središču tega morja poslanstvo uravnovešenja, ki je danes vedno bolj važnQ tudi za splošno politiko svobodnih ljudi. __________________
Francija in Tunizija
Francoska in tunizijska vlada sta se pogodili o času izpraznitve francoskih postojank v Tuniziji. Francoske sile bodo ostale le še v Bizerti. De Gaulle je sprejel kompromis, zaradi katerega je padla Gaillardova vlada.
Vrhunski sestanek se zavlačuje
Ker je Hruščev objavil gradivo za vrhunski sestanek, se je s tem srečanje na visoki ravni umaknilo močno v ozadje. Hruščev se vrača k propagandi, ker mu ni za resno srečanje kot si ga zamišljajo zahodni predstavniki. Iz ravnanja in obnašanja Sovjetov v zadnjih tednih lahko sklepamo, da Sovjetom ni za sestanek, temveč zgolj za širjenje komunizma. Vse drugo pa vzamejo resneje le takrat, kadar se jim od tega obeta dobro sredstvo za dosego njihovih skritih ciljev. Če bi šlo Sovjetom za pomirjenje v svetu, bi gotovo gledali na to, da bi bilo mirno vsaj v njihovem okolju. Toda neprestani napadi na Tita, pa naj bodo iz Moskve, Bolgarije, Albanije in Čehoslovaške, pričajo, da se Sovjeti krčevito drže načela, podjarmiti si ves svet, in gorje onim, ki se zoperstavijo. Gorje tistim, ki zgube milost v očeh Hruščeva, ki zahteva strogo disciplino in neusmiljeno kaznuje vse uporne disidente. Pri takih metodah in v takem .razpoloženju Hruščev rie more na sestanek predstavnikov vodilnih svetovnih držav. Kot tak gre lahko samo na kak satelitski komunistični kongres, kjer ga vsi pokorno poslušajo in mu ploskajo. V srcu pa si žele, da bi bil čimprej kje kak drug kongres, da bi ga dolžnost klicala drugam.
Zastopniki Maroka, Tunizije in Alžirske osvobodilne fronte so se sestali v Tunizu. Na sestanku so enodušno zavrnili francosko politiko v Alžiriji in zahtevali popolno neodvisnost te dežele. Nove alžirske vlade sicer niso ustanovili. Zedinili pa so se na posebno skupščino, v kateri bodo predstavniki vseh treh severnoafriških dežel: Maroka, Tunizije in Alžirije. Ustvarja se torej nov arabski blok, ki bo močno podoben onemu sirsko-egiptovskemu.
NAS TEDEN V CERKVI
29.6. nedelja, 6. pob.: praznik sv. Petra in Pavla, ap.
30.6. ponedeljek: Spomin sv. Pavla ap.
1.7. torek: nezap. praznik presv. Rešuje Krvi
2.7. sreda: Obiskanje Device Marije
3.7. četrtek: sv. Leon II., p.
4.7. petek, prvi: sv. Urh, šk.
5.7. sobota, prva: sv. Ciril in Metod, slov. ap.
*
SPOMIN SF. PAVLA. Pred spreobrnjenjem se je imenoval Savel. Rojen je bil v Tarzu, v obmorskem mestu Male Azije, par let po lezusu Kristusu.
Pripadal je versko narodni farizejski stranki. Bil pa je rimski državljan, kar mu je večkrat, kot apostolu, prišlo prav.
V mladih letih je prišel v Jeruzalem v šolo odličnega Gamaliela, da bi se izučil za učenika Mojzesove postave, za katero je gorel. Vrnil se je po končanem
IZ SV. EVANGELIJA
/'Ti* isti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ako vaša pravičnost ne bo obilnejša ko pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo. Slišali ste, da se je reklo starim: ,,Ne ubijaj; kdor pa koga ubije, pride pred sodbo." Jaz pa vam pravim: vsak kdor se jezi na svojega brata, zasluzi da pride pred sodbo; in kdor reče svojemu bratu „ničvrednež", zasluži da pride pred veliki zbor; kdor pa reče „brezbožnez', zasluži da pride v peklenski ogenj. Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pusti svoj dar tam pred oltarjem, • in pojdi, da se poprej spraviš s svojim bratom, in potem pridi in daruj dar.«
*
Praznik sv. apostolov Petra in Pavla
Danes slavimo dva velika krščanska apostola:	sv.	Petra	in
sv. Pavla. Prvi je bil nekdanji galilejski ribič Simon, nato Jezusov učenec in apostol, končno pa prvak vseh apostolov, Kristusov naslednik, prvi rimski škof in prvi papež, prvi poglavar sv. Cerkve. Drugi pa je bil nekoč židovski gorečnik in preganjavec kristjanov, ki je po svojem čudežnem spreobrnjenju postal neustrašen borec za božje kraljestvo in za Jezusom največji misijonar vseh časov, nazvan apostol narodov. — Oba sta torej velika, velika pred Bogom in pred ljudmi, oba izredno slavna in znamenita, oba obdana z nesmrtno slavo. Proslavila sta se s svojo živo vero, resnično svetostjo in ognjevito ljubeznijo do Boga, Zveličarja, ter do človeških duš; proslavila s svojim ogromnim apostolskim delom, s svojim obilnim trudom, s svojo skrajno požrtvovalnostjo in šte-
šolanju v Tarz, tako da ni videl Jezusa javno učiti.
Ko se je začel po binkoštih širiti Jezusov nauk, je Savel z vso odločnostjo nastopil proti. Višek njegovega preganjanja je bil pohod na Damask. Med potjo se mu je prikazal Jezus. Tega dogodka se spominjamo 25. februarja. Savel se je spreobrnil v kristjana Pavla.
Postal je apostol-misijonar. Oznanjal je sv. vero po Mali Aziji, Grčiji, v Rimu, na Španskem. V ječi je bil trikrat, dve leti v Cezareji, dvakrat v Rimu. 67. leta je bil obsojen na smrt. Ker je bil rimski državljan, ni bil križan, kot sv. Peter, ampak z mečem obglavljen.
Ohranjenih je njegovih 14 apostolskih pisem. Skoraj vsako nedeljo slišimo pri sv. maši kak odstavek iz njih. Tvorijo del sv. pisma nove zaveze.
Velik preganjalec — pa tudi velik o-znanjevalec prave vere, velikan v božjem kraljestvu.
vilnimi duhovnimi boji. Pridobila sta si neminljive zasluge za božje kraljestvo in častni naslov prvih in največjih apostolov. Na zemlji sta delala in trpela, prenesla nešteto naporov in žrtev. Borila sta se na žive in mrtve, v raznovrstnih nevarnostih, političnih in socialnih, v lakoti, mrazu in žeji. Nobena sila ni mogla zlomiti njune volje, ne zmanjšati njunega poguma. Vse svoje moči in energije sta darovala Bogu. Vodila in gnala ju je ena sama neugnana želja: pridobiti cel svet za Boga in kršč. vero. Ta visoki cilj, ta najvišji in najplemenitejši človeški ideal, porojen iz globoke ljubezni do Boga, je vedno znova ogreval njune radodarne duše, jim vlival potrebne moči in zanesel daleč naokrog po širnem rimskem svetu. Ta dva revna in neoborožena moža sta dosegla več zmag kot pa vsi številni rimski cesarji. In izkazala ter prinesla sta rimskemu cesarstvu več dobrot kot pa vsi državniki in modrijani. Prinesla sta križ in vero v večno življenje. Posredovala sta milost in ustanovila božje kraljestvo. S svojim stoletnim in ve-kotrajnim uspehom sta dokazala, da človeška moč ni v meču, ampak v križuda končno zmaga Bog in ne hudič. Dokazala sta, da so božji služabniki močnejši kot pa ošabni satanovi hlapci in bolj kot vsi pogani tega sveta. Umrla sta sicer kot velika mučenika (sv. Peter križan z glavo navzdol in sv. Pavel obglavljen), a njuno delo je ostalo in želo trajen uspeh, želo popolno zmago. Njuni duši sta pa v večni nebeški slavi, blizu Jezusa, visoko povišani, nagrajeni s sladkim božjim plačilom in odlikovani s posebnimi častmi.
Oba sveta apostola nam kličeta v opomin: Bratje na zemlji! Ljubite z vsem vašim srcem Boga! Delajte zanj, živite zanj, borite se zanj in trpite zanj! Borite se zoper hudiča in greh!
življenja
Cerkve
»Cerkev molka« v Sibiriji
Misijonsko glasilo jezuitskega reda objavlja poročilo nekega litvanskega patra o položaju katoliške Cerkve v Sibiriji. Na podlagi točnih obvestil pisec potrjuje, da je versko življenje Litvancev, katere so pregnali v Sibirijo, še vedno živo in da jim ne manjka možnosti za skrivno obhajanje službe božje, ne da bi mu mogla sovjetska politična policija do živega. Mašo imajo po navadi v najglobljih rudniških rovih, kamor ne mara noben policist ali nadzornik. Velikonočnih obhajil so v teh globinah pogosto podelili po več sto. Nekega litvanskega jezuita se je pa policiji posrečilo odkriti pri njegovi duhovniški dejavnosti in so ga obsodili na prisilno delo v posebnem taborišču. V zadnjih dveh letih se je štirim litvanskim članom jezuitskega reda posrečilo priti med rojake v Sibirijo, da jim pomagajo. Doslej je policija prepoznala samo enega in ga zaprla.
Omenjeno poročilo navaja tudi podatke s področja ob Bajkalskem jezeru iz lanske spomladi. Iz njih je razvidno, da po-
manjkanje duhovnikov vodi do pešanja verskega življenja, zlasti kar se tiče sklepanja zakonov in krsta. Samo kadar pride kak misijonar, krstijo otroke, ki so se v tem času rodili, ter urede zakonske zveze. Pač pa male litvanske verske skupnosti zelo skrbe za pogrebe in pokopališča. Ponekod so pravoslavni duhovniki dovolili obhajati katoliško mašo v svojih cerkvah, včasih pa jim to njihovi škofje prepovedo.
Katoliški teden na Dunaju
Od 8. do 15. junija so avstrijski katoličani obhajali svoj Katoliški teden, ki se je vršil pod geslom bratske ljubezni »In vi ste bratje med seboj«. Na zborovanjih so hoteli poudariti socialno odgovornost katoličanov za zdrav socialni red. Nastopili so mnogi priznani govorniki. Veličastne so bile zaključne slovesnosti, ki se jih je udeležilo nad 50.000 ljudi.
Otroci rešujejo družine
Avstrijska sodišča so objavila podatke o zakonskih pravdah, ki kažejo, da se
je število ločitev zmanjšalo za 6 odstotkov. Prišli so do značilnih ugotovitev, da se najpogosteje ločijo zakonci brez o-trok. Čim več otrok je v družini, tem manjša je nevarnost za ločitev. Tako je razvidno, da dajejo šele otroci zakonskemu življenju pravo trdnost.
Novi pro-prefekt misijonske kongregacije
Na mesto umrlega kardinala Strichta je sveti oče imenoval za pro-prefekta misijonske kongregacije kardinala Gregorja - Petra Agagianiana, ki je armenske narodnosti.
Mašniško posvečenje po televiziji
Prihodnjo nedeljo bo v švicarski katedrali Ours di Soleure obred mašniškega posvečenja, ki ga bodo prenašali po televiziji. Gotovo je to pomemben dogodek za Švico, ki je pretežno nekatoliška dežela.
»Letala svetnikov«
Irska letalska družba že 22 let daje svojim letolom imena 'irskih svetnikov. Letos so tri nova prevozna letala dobila imena sv. Patricija, sv. Brigite in svetega Brendana. 27. maja so imeli na dublinskem letališču vsakoletni blagoslov letal.
Leto kardinala Stepinca
Dne 8. maja je kardinal Stepinac dopolnil 60 let. Hrvatski duhovniki, ki bivajo. v Severni Ameriki, so sklenili, da proglase leto od 8. maja 1958 do 8. maja 1959 za »Leto kardinala Stepinca«. Kjerkoli so hrvatske narodne skupine, bodo v tem času priredili razne verske slovesnosti, da bi izprosili zdravje bolnemu kardinalu in njegovo svobodo.
Bolniki z letali v Lurd
Vodstvo malteškega reda je doslej o-skrbelo za prevoz 180 bolnikov z letali v Lurd. Bolniki so bili iz različnih dežel.
Filipinski romarji v Lurdu
V Lurd je dospela verjetno najbolj oddaljena skupina romarjev. Nadškof Ru-fino Santos je pripeljal s Filipinov 600 romarjev.
Molitev za Rusijo
Vsako soboto popoldne prispe z letalom skupina angleških romarjev v Lurd. Vso noč prebijejo pred votlino v molitvi za spreobrnjenje Rusije. V nedeljo popoldne sc skupina vrne domov. To verigo molitve je organizirala gospa Brovver, žena angleškega poslanca.
Dr. R. Klinec:
Nadškof Edling in cesar Jožef II.
n.
»Satrapis non places!« — Mogočnjakom nisi pogodu! — je vzkliknil grof Filip Kobencelj, prvi dvorni in državni kancler, bratrancu nadškofu Edlingu, ko je bil marca 1782 klican na Dunaj na zagovor.
In res. Nad goriško nadškofijo in njenim nadškofom je visel Damoklejev meč cesarske nemilosti. Dunajsko Poverjeništvo za cerkvene zadeve je predložilo Jožefu II. podroben načrt, kako preurediti ozemlja raznih škofij in nadškofij v Notranji Avstriji. Po tem predlogu bi morala biti ukinjena goriška nadškofija in njena stolica bi prešla v Gradec. Ker je bilo več kot verjetno, da se bo sličnemu načrtu uprl goriški vladika, mu je dne
9. sept. 1783 cesar kratkomalo ukazal, naj odstopi. Nadškof Edling se je obrnil na sv. očeta, ki mu je s pismom z dne 23. novembra odgovoril, da odpovedi ne more sprejeti, ker ni kanonično utemeljena.
Cesarjeva nevolja je vzkipela. Ni li njegova volja najvišji zakon v državi? Zakaj se ni goriški nadškof tihoma u-maknil, ne da bi vmešal zadevo papeža! Jožef II. ni mogel razumeti, da spadajo imenovanja in odstavljanja škofov, ukinitve in ustanovitve škofij v izključno papeževo pristojnost. Cesar je sicer sklenil, da bo govoril s papežem, pa tudi nadškofu Edlingu je hotel dati dober nauk: izrekel mu je oster ukor in mu zaplenil nadarbinske dohodke na Ogrskem.
Dne 23. dec. 1783 je Jožef II. dospel v Rim, da vrne obisk sv. očetu. Ko je zadostil raznim protokolarnim predpisom, je cesar predložil sv. očetu načrt o ozemeljski preureditvi cerkvene organizacije v Avstriji in še posebej zahtevo po umaknitvi s položaja nadškofa Edlinga. Papež ga je nedvoumno opozoril, da slične zadeve ne spadajo v državno pristojnost. Sicer pa naj se posluži redne diplomatske poti: naj predstavi svoje predloge po poslaniku kard. Herzanu tajništvu sv. stolice, ki bo stvar proučilo.
Cesar se je vrnil iz Rima, odločen slej ko prej, da izvede svoje načrte. Gre za modro poenostavitev cerkvene organizacije avstrijskih dežel, kjer je absoluten vladar. Osebno bo obiskal prizadete kraje in zaslišal v Gorici glavarja grofa Alfonza Porcijo, v Trstu guvernerja grofa Pom-peja Brigida in še zlasti ljubljanskega škofa Herbersteina.
Marca 1784 je Jožef II. prišel v Gorico in zaslišal krajevne oblasti. Na poti v
Trst je obiskal mestece Gradiško ob Soči, ki se mu je tako priljubilo, da ga je določil za sedež bodoče škofije. Iz Trsta je odpotoval v Ljubljano. S prosvetljenim škofom Herbersteinom sta izpopolnila dokončni načrt, ki je v bistvu vseboval naslednje točke: nadškofijski sedež se prenese iz Gorice v Ljubljano; škofije Gorica, Trst in Pičen se združijo v obširno obmejno škofijo s sedežem v Gradiški; tržaški škof Franc Filip Inzaghi zasede škofijsko stolico v Gradiški. Cesarska pisarna je že čez nekaj dni izdala ustrezne ukaze: goriškemu nadškofu, naj se odpove in odide v Rim, medtem ko se mu zaseže vse premoženje; tržaškemu škofu, naj dvigne pri dunajski nunciaturi odlok, s katerim je premeščen na stolico gori-ških škofov, škofa sta se sešla in sestavila skupno vlogo na papeža in na cesarja, na dunajskega nuncija in na ljubljanskega škofa. V njej izjavljata, da sta osebno pripravljena storiti, kar se od njiju zahteva, ako v to privoli sv. stolica. Cesar je tako končno uvidel, da se je le treba obrniti v Rim. Pooblastil je kard. Herzana, ki je vršil posle avstrijskega poslanika pri sv. stolici, da izposluje potrebne dekrete.
Kard. Herzan je bil pretkan diplomat, Jožefu II. suženjsko vdan. Bolj je ščitil državne kot cerkvene interese. Komaj je dospel v Rim goriški nadškof, že ga je začel obkrožati. Posluževal se je svoje diplomatske pretkanosti, zvijačnšosti, moralnega pritiska, da bi zlomil pri nadškofu odpor. Tako je pisal na Dunaj dne 17. julija > »Včeraj je dospel v Rim goriški nadškof. Danes sem se na dolgo z njim razgovarjal. Trdi, da nima kanoničnega razloga, da bi se odpovedal škofiji in ovčicam, ki jih tako ljubi. Rekel sem mu, naj se odpove zaradi starosti. Sicer pa da more škof, ki je v cesarski nemilosti, le malo dobrega storiti. Pa se ni dal prepričati...« Tri dni pozneje je kard. Herzan predstavil nadškofa Edlinga papežu Piju VI. To pa je storil na tako pretkan način, da nadškof sploh ni prišel do besede. Pošiljal mu je tudi druge osebe, da bi ga prepričale, naj se vendarle odpove. Pa tudi sam je nenehno nanj pritiskal, kot piše na Dunaj dne 4. avgusta: »Goriški nadškof se pritožuje, da preveč pritiskam, naj se odpove škofiji. Ne morem zanikati, da ni res, pa od te odpovedi zavisijo ustanovitve in porazdelitve raznih škofij. Prizadevam si, da bi škofu z vljudnimi in ljubečimi izrazi in drugimi pozornostmi olajšal tako grenke ure.«
Dne 7. avgusta 1784 se je msgr. Edling uklonil in podpisal odpoved. Še istega dne je kard. Herzan sporočil avstrijskemu ministru princu Kaunitzu: »V veliko zadoščenje mi je, da morem sporočiti Vaši Vzvišenosti, da je tudi ta naloga izvršena.« Jožef II. je slavil svojo zmago nad goriškim nadškofom in nad samim sv. očetom, kot poroča dne 9. avgusta nuncij Garampi v Rim: »Sporočeno mi je bilo, da se je Nj. Cesarsko Veličanstvo zelo radovalo nad odpovedjo, ki jo je podal v Rimu msgr. Edling, in katero je sprejela Njegova Svetost.«
Pregnani in ponižani goriški nadškof je izrazil željo, da ostane v Rimu. Računal je, da bo tamkaj lahko apostolsko deloval s pridigovanjem in delitvijo svetih
Romarski shod v Trstu
Tržaški romarji smo imeli prvi shod za našo bližnjo pripravo v daljni Lurd. Shod je bil pri Sv. Ivanu, kjer- obhajajo stoletnico posvetitve župne cerkve. Govoril nam je g. J. Vidmar, ki skrbi za duhovno stran skupnega slovenskega romanja v Lurd. V svojem govoru je prebral tudi pismo, ki ga slovenskim Iur-škim romarjem pošilja -tržaški gospod škof.
Po zaključku v cerkvi smo se zbrali na vrtu č. šolskih sester, kjer imajo lepo lurško votlino. Tu je bilo v zvezi z romanjem vse na sporedu, kar je kdo hotel in želel. Tako se je marsikaj pojasnilo in razložilo. Po končanem petju in razgovoru so si mnogi romarji ogledali novi zavod č. šolskih sester. Po številu nas je bilo okrog 500.
V zasebnem razgovoru po shodu je še padlo kakšno vprašanje, ki zanima mnoge, zato tudi zapišemo:
Prvo vprašanje: Le kako bom našel svoj oddelek v tako dolgem vlaku? — Odgovor: Od lokomotive nazaj sledijo po vrsti na oknih zaporedne številke oddelkov. Na tvoji romarski knjižici bo na prvi strani zapisana številka oddelka, ki ga boš z lahkoto našel, a treba bo priti na postajo pol ure pred odhodom vlaka. Vsi tržaški romarji imajo oddelke v prvih devetih vagonih, sledijo Kraševci, nato Goričani in Korošci.
Drugo vprašanje: Ali bo v naši romarski knjižici res tudi kaj v ital. jeziku in zakaj? — Odgovor: Da, in sicer par u-radnih besed na dveh odrezkih, ki služita za dvojni prehod državne meje. Prav tako bo zapisan naslov tehničnega vodstva v Milanu. Tako je naročeno in tako je praktično potrebno in koristno.
Tretje vprašanje: Kaj bi se zgodilo, če kdo pride do meje z neveljavnim potnim listom ali neveljavno izkaznico ali celo izkaznico doma pozabi? — Odgovor: Pregled je natančen in traja na vsej dolgi poti od Genove do meje. Zato odgovorimo le tako: naj vsak skrbi, da ima veljavni potni list, oziroma veljavno osebno izkaznico. Kdor obnovi osebno izkaznico komaj sedaj, mora sam takoj sporočiti na CIT novo številko dokumenta. (Zadnji stavek velja le za tržaške romarje.)
Romarsko knjižico dobite prve dni j*" lija. Preberite, zapomnite si in vzemite knjižico gotovo s seboj na pot v Lurd!
Kraj in čas za drugi shod tržaških romarjev bomo pravočasno objavili.
Obsojen zagrebški duhovnik
Zagrebško sodišče je obsodilo na 15 mesecev trde ječe jezuitskega provinciala p. Franka Jambrekoviča. Obtožen je bil, da je vodil sovražno gonjo proti Titovemu režimu ter netil sovraštvo med jugoslovanskimi narodi. Obtožnica navaja kot dokazilni vzrok knjižico, ki jo je pater Jambrekovič izdal za notranjo rabo semenišč in s katero baje žali socialistični sistem. Razumljivo, da so to le izmišljotine, kajti noben duhovnik, ki biva v Jugoslaviji, bi si kaj takega ne u-pal. ■ Skupno z njim je bil obtožen še neki drugi duhovnik, Rudolf Bakvari, katerega pa so na procesu oprostili.
zakramentov. Toda cesar Jožef II. in kard. Herzan nista smela tega dopustiti, sicer bi se izkazala za lažnivo njuna trditev, zaradi katere sta zahtevala odstop msgr. Edlinga, da je namreč star in nezmožen škofovanja. Zato je cesar ukazal nadškofu Edlingu, naj zapusti mesto Rim in si izbere za bivališče kako mesto v mejah avstrijske države, sicer mu bo odtegnjena pokojnina in sleherni dohodek. Nadškof Edling se je odločil za mesto Lodi v Lombardiji, ki je tedaj spadala pod avstrijsko krono. Ni se pa nastanil v kaki palači, kot bi lahko, pač pa v skromnem samostanu očetov Filipincev.
Goriški knezonadškof msgr. Edling je živel v mestu Lodi tiho in skrito življenje. Njegova misel se je često mudila v rodni Gorici, med preljubimi ovčicami-Tragedija njegovega življenja je bila povezana s tragedijo goriške nadškofije: kot je bil sam pregnan, tako je bila nadškofija ukinjena, škofijsko ozemlje razkosano: nekaj ga je bilo dodeljenega se-kovski škofiji, nekaj krški, nekaj lavantinski, nekaj briksenski, večji del ljubljanski in ostanek je prešel skupno s Trstom in Pinčnom v »gradiščansko škofijo«.
Jožefinska burja se je bila zares raz* besnela nad Goriško in težko udarila njenega vladiko in njeno cerkveno organi' zacijo. A le kmalu je zginil s površja zemlje cesar Jožef II., padle so njegove reforme, stolico goriških nadškofov pa so spet zasedli knezonadškofje in metropoliti, ki so naš narod vzgajali v zvestobi do katoliške Cerkve in v ljubezni do Boga-
P. R.
BESEDA NAŠIM DIJAKOM
Končalo se je šolsko leto. Prišle so počitnice.. Zato smatramo za svojo dolžnost, da podamo vam, našim dijakom, nekaj misli, kako boste koristno uporabili počitnice. Toda te misli vam bodo prav prišle tudi za čas šolskega leta. Mladina je bodočnost naroda. Od naše mladine je odvisna usoda našega naroda sploh, posebno pa tudi usoda naše narodne manjšine v Italiji. Predvsem je dijakom potrebna.
TEMELJITA IZOBRAZBA
Živimo v dobi radia, kinematografa in televizije. Ni dvoma, da so te iznajdbe zelo važen pripomoček za širjenje izobrazbe. Toda motili bi se, če bi se omejili samo na te pripomočke, na ta sredstva, da pridemo do temeljite izobrazbe. Res je, da je veliko število tistih, katerim so ta sredstva edini vir izpopolnjevanja njihove izobrazbe. Opuščajo celo vedno bolj tudi čitanje časopisov in revij. To ni prav! Knjiga je še vedno in bo ostala eno izmed glavnih sredstev za globljo, temeljito in izčrpno izobrazbo. Ne mislim pri tem na izdaje, v katerih nam nudijo kondenzirane romane, povesti itd. Danes se ne kondenzira samo mleko in podobno, ampak tudi duševna hrana. Takšni kondenzirani proizvodi pa nam ne podajajo temeljitega znanja, ampak neko površno gledanje na svet in življenje, ki ni nikakor resna in temeljita izobrazba. Seveda se moramo izogibati drugega ekstrema, druge skrajnosti, da bi »požirali« knjige. Plinij Mlajši Pravi: »Multum legendum esse, non mut-ta«. (Plin. Jun. Ep. 7).
PRIRODNE ZNANOSTI
Prvi naš pogled je pogled na prirodo. Kant je priznal, da občuduje dve stvari: “coelum stellatum super me, lex moralis in me« (Zvezdnato nebo nad menoj, moralni zakon v meni). Zvezdnato nebo, skrivnosti našega planeta, da, skrivnosti Vesoljstva, skrivnosti makrokozma in mikrokozma, najgloblje skrivnosti atoma in njegovega jedra, vse to vzbuja v nas nepremagljivo težnjo', da vedno bolj in .bolj. prodremo v skrivnosti -vesoljstva, lato so prirodne, eksaktne znanosti tako gigantski nepredovale. Trije so elementi, ki tvorijo bistvo zgodovine človeštva: krščanstvo, klasicizem in moderna tehnika. Današnji vek je vek tehnike. Zato je razumljivo, da morate tudi vi Posvetiti posebno pozornost moderni tehniki. Toda to zanimanje za tehniko ne sme biti izključno. Ne smemo se omejiti samo na proučevanje prirodnih sil in zakonov njihovega delovanja. Ne smemo ostati na površini pri materiji. Moramo se dvigniti višje in višje. Proučevanje prirode nas vodi do filozofije. Eksperimentalne znanosti nas vodijo do filozofije. Kdo je ustvaril ta red v svetu, kaj je človek, kateri je smisel njegovega življenja, kaj je duša? Bog, svet, človek — to so problemi filozofije, to so Problemi metafizike, ki si jih mora člo-
vek rešiti, da doseže cilj svojega življenja.
FILOZOFIJA
V srednji šoli študirate zgodovino filozofije. Pred vami se vrstijo nojgloblji misleci človeštva, filozofi, ki so vtisnili globok pečat svoji dobi. Proučujete razne filozofske sisteme. Ti sistemi si večkrat eden drugemu nasprotujejo. Ko ste ugotovili to dejstvo, se vprašujete, ali sploh more človek priti do resnice? Ali ne dokazujejo ti nasprotujočo si filozofski sistemi, da človek ne more priti do resnice, da je skepticizem edino opravičena filozofska struja? Ce bi to bilo res, potem bi bila žalostna usoda človeštva. Ali je Bog ustvaril človeka tako, da se do konca sveta bori za resnico, a da je do konca sveta ne bo dosegel? Ali je res rezultat skoraj dva tisočletne borbe človeka za resnico obupni skepticizem? To ni mogoče. Bog ne bi bil Bog, če bi bil ustvaril razum, ki bi večno težil za resnico, a bi je nikdar ne dosegel. Takšen človek bi bil nestvor, nekaj nenaravnega, protislovnega. Nestvor, nenaravno, protislovje, pa ne more biti delo absolutno modrega bitja, Boga.
V skoraj dva tisočletni dobi je torej moral človeški duh priti vsaj do najvažnejših resnic o Bogu, človeku in svetu. Ali ne obstaja v zgodovini filozofije filozofija, ki bi nam podala tako sintezo, takšen sestav o Bogu, svetu in življenju, ki bi se strinjal z življenjem, ki bi ga
potrdilo življenje? Najsigurnejši dokaz resničnosti kakšnega filozofskega sistema je življenje. Ce se kaka filozofija ne sklada z življenjem, ta filozofija gotovo ni prava, ni resnična filozofija.
Moramo ugotoviti, da je že poganski filozof, Aristotel postavil temelje filozofije, ki je do današnjega dneva dokazala svojo vitalnost, svojo življenjsko moč. To Aristotelovo filozofijo so izpopolnili sholastiki, posebno pa sv. Tomaž Akvinski. To je aristotelsko-tomistična filozofija. To je tista »philosophia perennis«, trajna filozofija, ki nam v skladu z razodetjem, a na podlagi samega razuma odgovarja na vprašanja, kaj je svet, ali moremo spoznati resnico, ali obstoja Bog, katera je njihova narava, katera so njegova svojstva (njegovi atributi), kakšno je razmerje med Bogom in svetom, kakšen je smisel življenja smrti itd. S to filozofijo se skladajo izvestne teze prirodnih, eksperimentalnih znanosti. To je zdrava filozofija, ki jo je usvojila tudi katoliška Cerkev (cerkveni zakonik kan. 1366,2). Odlika te filozofije je, da nam jasno opredeljuje pojme. Že Pij IX. je naglašal, da je treba v današnji dobi vrniti pojmom njihov pravi pomen. Terminologija te filozofije je jasno določena, kar je za filozofijo bistvenega pomena. Proučujte torej to filozofijo, ki brani izvestnost človeškega spoznanja brani naj višja načela metafizike, to je načelo zadostnega razloga, vzročnosti in smotrnosti, ter uspešno dokazuje, da človek more doseči nespremenljivo, večno resnico! Ta filozofija vam bo ne samo izredna pomoč pri proučevanju ostalih znanosti, ampak tudi neprecenljiva voditeljica življenja.
Pojasnilo slovenskim tržaškim volivcem
Slovenski	glas
proti komunistični
Na skupni seji SDZ in SKS v Trstu dne 23. junija 1958, so zastopniki obeh slovenskih političnih strank soglasno sprejeli naslednjo
RESOLUCIJO :
Slovenska demokratska zveza in Slovenska katoliška skupnost v Trstu, kot zastopnici slovenskih demokratov, se z gnevom v duši pridružujeta ostalemu kulturnemu svetu v njegovi pajstrožji obsodbi krvoločne komunistične tiranije, ki je pred vsem svetom spet razgalila v vsej grozoti svojo brutalno in krvoločno nrav. Leto in pol potem, ko so boljševiški tanki in topovi v krvi zadušili ljudsko vstajo madžarskega naroda za neodvisnost in svobodo, je komunistična tiranija verolomno v srednjeveško tajnem procesu pognala na vešala neustrašene borce in voditelje ljudske revolucije Imre Nagyja in Pal Maleterja samo zato, da z vislicami strahuje narode in posameznike, ki so končno pričeli spoznavati, kako po-gubonosen je za človeštvo komunizem.
Ob tem dogodku ponovno opozarjamo vse one, ki pri nas in v svetu še verujejo v komunistično poslanstvo o odrešitvi in osre-čitvi človeštva in sveta, kakšen bi bil v demokratičnih zahodnih državah komunistični raj, če bi po kaki katastrofalni nesreči zavladal »novi razred« komunizma.
Trst, na Kresni večer 1958.
SLOVENSKA DEMOKRATSKA ZVEZA SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST
Pred kratkim se je pojavil glas, da bi pri prihodnjih občinskih volitvah v okoliških občinah nastopile naše demokratične stranke na skupni listi z italijansko demokracijo. Ta misel bi utegnila ustvariti v javnosti domnevo, da je to uradno stališče slovenskih demokratičnih strank. Zato izjavljata podpisani Slov. demokratska zveza in Slov. kat. skupnost naslednje:
Ker pri letošnjih političnih volitvah ni bilo možno nastopiti z našo Slovensko listo, smo povabili volivce, da glasujejo za italijanske demokratične liste.
Nikoli pa nismo niti razpravljali o tem, da bi pri občinskih ali deželnih volitvah nastopili z italijanskimi strankami skupno na isti listi.
Kadarkoli bo pri bodočih volitvah dana možnost za samostojen nastop, se bomo vrnili k Slovenski listi in naši stari lipi.
Trst, 23. junija 1958.
Slovenska demokratska zveza Slovenska katoliška skupnost
Slovesna otvoritev l, mednarodnega velesejma
V nedeljo 22. junija so slovesno otvo-rili X. mednarodni tržaški velesejem. O-tvoritveni govor je imel senator Camillo Giardina. Prisotne so bile vse najvišje tržaške oblasti in predstavniki raznih držav, zastopanih na velesejmu. Po otvoritvenih slovesnostih si je senator Giardina v spremstvu vseh teh visokih osebnosti ogledal razstavo, na kateri je zastopanih 26 držav s 1.100 razstavljalci. Že takoj prvi dan je razstavo obiskalo izredno visoko število ljudi, ki so vsi priznali vedno večji napredek organizatorjev razstave in razstavljenega blaga. Na I. razstavi pred desetimi leti je bilo zastopanih le sedem držav na zelo omejenem prostoru. Novost letošnjega velesejma je razstava balističnih izstrelkov, od ruskega Sputnika do ameriškega Vanguarda. Zelo povečan je tudi jugoslovanski oddelek lesne industrije in domačih izdelkov, od umetniških čipk iz Nove Gorice do lepih dalmatinskih in srbskih preprog.
Velesejmska uprava izžreba vsak dan več lepih dobitkov med obiskovalci istega dneva, vsak obiskovalec pa ima pravico še do končnega izžrebanja zadnji dan velesejma za glavni dobitek avtomobila »600«.
Stoletnica svetoivanske župne cerkve v Trstu
Dne 27. junija 1858 je zaznamovala kronika Sv. Ivana pri Trstu pomemben dogodek. Tedanji škof Jernej Legat je ta dan posvetil novo cerkev, ki stoji danes na koncu tramvajske proge št. 3, 6 in 9. Do takrat so se zbirali ondotni verniki, takrat izključno Slovenci, v mali
Zaradi popravil na Repentabru bo tabor Slovenske prosvete 13. julija 1958 na dvorišču Hlarijanišča na Opčinah. Vabljeni!
Zora Piščanc:
Stanko Kociper: Na božji dlani
Stanko Kociper je že znan slovenski javnosti po svoji prvi knjigi »Mertik«, ki je izšla v Argentini leta 1954 pri Slovenski kulturni akciji. Sedaj je v tujini dozorelo njegovo drugo delo »Na božji dlani« s prvim delom cikla: In svet se vrti naprej... Kakor Mertik, tako je tudi druga Kociprova knjiga posvečena njegovi rodni zemlji. Slovenskim goricam in njihovim ljudem. Postavljena je v čas, ko jih je usoda, od vseh ljudi zapuščene postavila na »božjo dlan«, ko je Hitlerjev hič gospodoval nad slovensko zemljo in J° hotel uničiti. V kratko dobo dobrih dveh mesecev, od nemške zasedbe Jugoslavije na cvetno nedeljo do nemškega vdora v Sovjetsko zvezo, je pisatelj dojel toliko slik groze in trpljenja, da bo ta prvi del Kociprovega romana ostal vse čase jasen in zgovoren dokaz nezaslišanih krivic do slovenskih ljudi pod nemško zasedbo. Roman »Na božji dlani« Je izdala kot svoje 22. izdanje Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu v okto-bfu leta 1957.
Ko
so Gorice zadišale po cvetni nedelji
in so ljudje v negotovosti težkih slutenj že trepetali za njihovo in svojo usodo, je neusmiljeno udarilo med nje: vojna! Najpogumnejši so se zbrali in se postavali v bran v upanju, da jim vsak čas prihite na pomoč zavezniške čete. Prevarani v tem upanju, zdecimirani po neusmiljenih nemških strojnicah in s težkim spoznanjem prvega izdajstva od strani lastnih ljudi, se vračajo na svoje domove v cvetočo prleško pomlad. Ponosnih gospodarjev ni več, umirjeno kmečko življenje se je umaknilo strogim vojaškim ukazom gospodovalnih Nemcev. Prleški ljudje so samo še neme številke v njihovih brezkončnih seznamih.
V usodi prleških ljudi skuša pisatelj prikazati žalostno usodo slovenskega naroda v teh najstrašnejših dneh. Še se skušajo upreti zlu in hudobiji, a hudobija je silnejša od njihove moči, a ne od njihove volje. Ponižani in razžaljeni, raztepeni po svetu kot skrivači ali ujetniki v proslulih nemških taboriščih, v dolgih kolonah v neznano tavajoči, je še vedno v njih toliko upanja v vstaje-
nje in zmago. Še v smrtnih krčih, daleč od domovine, zrejo v njeno čudovito lepoto, poslušajo pesem prleških zvonov.
Mučni in ponižujoči zdravniški pregledi, množična izseljevanja v neznano, požigi, zasledovanja in pobegi, namenoma širjene neresnične, vznemirljive vesti, šepe-taje % odkrivane misli ljudi, ki le bežno slutijo resnico, in gotovost tistih, ki so se že opredelili, zavrgli značajnost in se slepo predali tujcu, Nemcu ali Italijanu... Kaos vojnih dni, kakršnega je slovensko ljudstvo povsod doživljalo. Pisatelj je vse te slike sprejel vase in po dvanajstih letih, ko se je sovraštvo že umirilo, ko so se najhujše rane ublažile, je postavil v ta kaos ljudi, s katerimi mi vsi sodo-življamo strašne dneve vojne vihre.
Kociprov slog je bogat, prekipevajoč čustvenih razpoloženj; slikovit v opisovanju poezije slovenskih goric, kakor jih gleda umirajoči Tuškov Jožek - ponesrečenec v buchenvvalškem kamnolomu, kakor jih pričara pred umirajoče Mimikine oči nje mož Peter, ko ji pripoveduje pravljico o vrnitvi. Kociprova ljubezen in navezanost do rodne zemlje je edinstvena, kakršno težko najdemo pri drugih pisateljih.
Kociper je izrazito katoliški pisatelj. V poplavi brezbožnih knjig in romanov se
cerkvici sv. Ivana in Pelagija, ki stoji še danes malo višje. Prebivalci jo imenujejo danes »stara cerkev«. To cerkev o-menjajo kronisti že 1. 1338 kot cerkev sv. Pelagija, od 1661 dalje se imenuje cerkev sv. Ivana in Pelagija. Bila je dvakrat predelana in razširjena, in sicer 1. 1670 in 1853. Po zadnji vojni je cerkev razpadla; pred tremi leti pa jo je spet popravila Superintendenca lepih umetnosti in 24. junija 1955 jo je blagoslovil sedanji prevzv. g. škof.
Ker je bila ta cerkvica premajhna za vedno večje število prebivalstva, je tržaška občina sezidala pred sto leti sedanjo župno cerkev, katere stoletnico obhajamo ta teden.
Ta dogodek se proslavlja s posebno devetdnevnico. Vsak večer ima ob 8. uri v ta namen govor preč. g. Vidmar. V nedeljo 29. junija se bo vršila ob 9.30 slovesna evharistična procesija, pred procesijo bo slovesna sv. maša. Zaključek devetdnevnice bo popoldne ob 4. uri.
Preteklo nedeljo smo imeli poleg tega prijetno presenečenje. V župni cerkvi se je zbralo tudi zelo veliko romarjev, ki so imeli tu duhovno pripravo na letošnje lurško romanje. Govoril jim je preč. g. Vidmar. Veličastno se je glasila Marijina pesem množice v svetišču, kot to le redko doživimo. Po pobožnosti v cerkvi se je nadaljevalo slavje na vrtu zavoda čč. sester pri Sv. Ivanu.
Sreča Marije Pije
Marija Pija, hči bivšega italijanskega kralja Umberta II., je postala srečna mati dvojčkov', Dimitrija in Mihaela. Marija Pija je že več let poročena z jugoslovanskim princem Aleksandrom Kara-djordjevičem.
njegova dela odlikujejo po pravilnem krščanskem pojmovanju in gledanju na svet in na ljudi.
Vendar moramo kljub temu, ali bolje prav zaradi tega opozoriti na edino napako v tem Kociprovem delu. Bralčevo uho motijo prostaški izrazi, katerih je v tej knjigi vse preveč. Brez škode bi jih lahko pisatelj izpustil in vse delo bi le pridobilo na vrednosti. Slovenski človek, zlasti še primorski, ni vajen takih grobih izrazov, ki žalijo čut lepote in predvsem lepoto slovenskega jezika. Človeku je kar hudo, ko prečita Kociprov roman in vidi, da ga je onečastilo toliko prostaških besed.
Prvi del romana »Na božji dlani« In svet se vrti naprej... se zaključi v prleški cerkvi, ko dobri Goričanci, ob novici, da se je vojna z Rusi že pričela, že upajo na skorajšnji konec.
...cerkev je polna otroško zaupljivih, dobrih Goričancev... Mnogo mest v klopeh je praznih, čeravno vsi mašarji nimajo prostora v cerkvi... Goričanci jih imajo vseeno v svoji sredi. Zato nikdo ne sede na njihov prostor...
...Pred oltar stopi stari kaplan Marko Lisjak, in orgle glasneje zabuče. Tedaj Goričanci zapojo:
»Bog, pred Tvojim veličastvom molimo ponižno Te...«
Radio Trst A
od 29. junija do 5. julija 1958
Nedelja: 10.00 Prenos sv. maše iz stolnice sv. Justa. — 12.00 Vera in naš čas. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... Kronika sedmih dni v Trstu. — 16.00 Moški zbor »Slovan« iz Padrič. — 17.00 L. Bonelli-A de Bene-detti: »Človek, ki se smeje«, komedija v dej. Igrajo člani. Rad. odra. — 20.30 Glasbeni mozaik. — 21.30 Narava poje v pesmi: »Klas na njivi«. —• 22.00 Nedelja v športu. — 22.35 Godalni orkester Franck Pourcel. —	22.30	Svetovno nodometno
prvenstvo - Zadnje vesti.
Ponedeljek: 18.00 Bach: Partita št. 1 v h-molu. — 18.55 Ženski vokalni kvartet »Večernica«. — 19.15 Radijska univerza: Nekaj o surovinah: (5.) »Železo kot surovina za veliko industrijo«. —	20.00
Športni komentar. — 20.30 Gioacchino Rossini: »Viljem Tell«, opera v 4 dej. Prvo in drugo dejanje.
Torek: 18.00 Simfonični koncert, dirigira Dean Dixon. — 18.30 Z začarane police: Italo Calvino: »Frančiškova obrt«. — 19.15 Zdravniški vedež. — 20.30 Operna glasba. — 21.00 Obletnica tedna: »Giaco-mo Leopardi — 160. obletnica rojstva. — 21.20 Gioacchino Rossini: »Viljem Tell«, opera v 4 dej. Tretje in četrto dejanje. — 22.15 Ruska miselnost in Zahod: (6.) »Človek pred smrtjo — Lev Tolstoj«.
Sreda: 18.00 Havdn: Simfonija št. 45 v fis-molu. — 19.15 Šola in vzgoja: prof. I. Theuerscheh: »Koristno izrabimo počitnice«. — 21.00 Geno R. Senečič: »Dama v zelenem«, komedija v 3. dej. Igrajo člani Radijskega odra.
Četrtek: 18.50 Vokalni tercet »Metuljček«. — Radijska univerza: Mednarodne organizacije:	(1.) »Zgodovinski pregled
razvoja mednarodne skupnosti«. — 20.30 Operna glasba. — 21.00 Ilustrirano predavanje:	Zgodovina odkrivanja sveta:
(5.) »Vikingi Južnega morja«. — 22.00 Sodobna književnost in umetnost: Voje-slav Mole: »Ruska umetnost«. — 22.30 Schubert: Fantazija v c-duru op. 15 -Popotnik.
Petek: 18.00 Velika dela slavnih mojstrov. — 19.15 Znanost in tehnika: »Odkritje nevtrina«. — 21.00 Umetnost in prireditve v Trstu. — 21.30 Liszt: Preludiji - simfonična pesnitev št. 3. — 22.00 Dante Alighieri:	Božanska komedija:
Pekel. 21. Sqev. — 22.30 Charpentier: Vtisi iz Italije.
Sobota: 16.00 Radijska univerza: Zgodovina nastanka mest v Italiji: (11.) »Dom v srednjeveškem mestu«. — 17.00 Slovenski samospevi. — 18.00 Oddaja za najmlajše: Lelja Rehar: Deklica in pošast«. Igrajo čl. Rad. odra. —■ 19.15 Sestanek s poslušalkami. — 20.30 Teden v Italiji. — 21.00 Dramatizirana zgodba: Mario Casacci: »Dolga noč na avtocesti«. Igrajo čl. Rad. odra. — 22.35 Mendelssohn: Koncert v e-molu za violino in orkester op. 64.
Sestanek demokrščanskih prvakov v Gorici
Pretekli teden so se sestali v Gorici tajniki federacij krščanske demokracije iz Trsta, Gorice in Vidma. Sprejeli so resolucijo, v kateri zahtevajo, naj nova vlada ustanovi avtonomno deželo Furlanijo - Julijsko krajino s posebnim statutom in naj imenuje v vlado enega izmed parlamentarcev krščanske demokracije iz naše dežele. Resolucijo so poslali strankinim voditeljem in parlamentarcem KD naše dežele.
Odkritje spomenika Enriku Totiju
V nedeljo 22. junija so na goriškem trgu Cesare Battisti odkrili spomenik bojevniku iz prve svet. vojne Enriku Totiju. Spomenik so postavili goriški bersa-Ijeri. Proslava se je izvršila v jutranjih urah in je privabila v naše mesto mnogo bivših bojevnikov iz vse Italije. Priložnostni govor je imel predsednik udruže-nja bersaljerov S. E. Scattini. Sledila je sv. maša na prostem in izročitev simboličnega prapora in fanfar tržaški sekciji »Enrico Toti«.
Strašno neurje nad Furlanijo
V noči od sobote na nedeljo je nad Furlanijo, od Tarcenta do Čedada, divjalo hudo neurje, ki je uničilo ves pridelek, razrilo polja in vinograde in postavilo v resno nevarnost ljudi in živali. Medtem ko so zvonovi vseh vaških cerkva klicali na pomoč vse dela zmožne moške, so mnogi, brez moči proti naravnim silam, prisostvovali uničenju lastne zemlje in truda dolgih desetletij. Zlasti je prizadeta Nadiška dolina. Le izredni požrtvovalnosti reševalnih skupin, sestavljenih iz ognjegascev, vojaških oddelkov ter prostovoljcev se je zahvaliti, da ni bilo smrtnih žrtev. Po prvi paniki, ki je nastala med prebivalstvom, so se ti takoj znašli in organizirali takojšnjo vsestransko pomoč ogroženemu ljudstvu. Največ škode so seveda prizadele narastle reke, zlasti Nadiža. Ta je pri Manzanu prestopila bregove in prizadela ogromno škodo. Samo v tovarni pohištva Fornasarig v Manzanu je napravila za 200 milijonov lir škode, ko je preplavila in porušila delavnice. Prizadete so bile ceste in železnica. Pod težo tovornih vozov se je zrušil neki most, ki so ga zrahljale vode, in šele po dolgih urah napora se jim je posrečilo rešiti železničarja Giacominija, ki se je nahajal na enem izmed vozov. Težko ranjenega so ga prepeljali v videmsko bolnišnico. Mnogo turističnih avtomobilov je ostalo blokiranih na poti iz Vidma proti Trstu in so jih morali pozneje ognjegasci rešiti iz mučnega položaja. Po še neuradnih vesteh cenijo škodo neurja na 400 milijonov lir.
Šolska razstava v Gorici
Na pobudo Akad. kluba so na nižji gimnaziji v Gorici, ul. Randaccio, priredili razstavo risb, ki so jih izdelali »mladi umetniki« s strokovne šole in nižje gimnazije. Razstavljenih del je 40 in so povečini s strokovne šole. Nagrado je prejelo 5 risb, in sicer: Di Battista Anka (III. gimn.) za Nočno nevihto, Zavadlav Ivan (II. str.) za Jesen, Sedmak Zdravko (II. str.) za Starodavno mesto, Rossi Bojana (I. str.) za Planinski svet, Peršolja
Boris (I. str.) za Cesto. Ni pa rečeno, da bi tudi kaka druga risba ne zaslužila priznanja, saj je na razstavi več del, ki kažejo precejšnjo nadarjenost mladih dijakov. Vsekakor je pobuda AK zelo na mestu in je obžalovati, da ni zajela tudi učiteljišča. Upajmo, de se bo to zgodilo prihodnje leto, ker se letos ni.
S K PD IZ GORICE
priredi v soboto, dne 5. julija ob 20.30 in v nedeljo 6. julija ob 17. uri v dvorani »Brezmadežne« na Placuti novo spevoigro »ZVESTO DEKLE«, prirejeno po narodnih motivih.
Rupa
Dan prvega svetega obhajila je gotovo za vsakogar najlepši v življenju. A tudi za vsako faro je to dan prisrčnega veselja. Nikdar drugače starši in farani ne obdajo tako ljubeče svoje male, kot kadar ti prvikrat prejmejo Jezusa v svetem Rešnjem Telesu.
Tako je bilo tudi pri nas preteklo nedeljo. Imeli smo deset prvoobhajancev,
devet deklic in enega fantka. Ob veselem pritrkovanju smo jih v lepem sprevodu spremljali iz župnišča v cerkev. V pozdrav jim je ljubko zapel otroški zbor, kateri je pel tudi med sv. mašo.
V cerkvi je bila velika zbranost. Vidno je bilo, da so prvoobhajanci marljivo pripravljeni. Zbrane besede g, župnika so še bolj odprla srca vseh, ko je pred sv. obhajilom nagovoril vse navzoče. Ganjeni smo zrli pristopanje deseterih belooble-čenih na stopnišče lepo okrašenega oltarja, kjer so se združevali z Jezusom. Koliko milosti in blagoslova je ta čas prihajalo nad vso faro. Mehčala so se celo trda srca.
Po sv. maši so imeli prvoobhajanci zajtrk v župnišču. Zunaj pa smo nestrpno čakali, da bi videli še prizor razdeljevanja spominskih podob. Ta prizor so bolj odrasli otroci zelo posrečeno izvedli na dvorišču župnišča. Prizor je predstavljal prihod angelov in Jezusa, ki je potem po primernih besedah obdaroval srečne prvoobhajance. Z njimi so uživali srečo predvsem njihovi starši, a tudi vsi ostali, ki nam je nadvse važna krščanska napotitev otrok v življenje.
Iskreno smo hvaležni za skrbno pripravo otrok našemu č. g. župniku. A tudi vsem ostalim, ki so pomagali in pripravili petje, zajtrk in prizorčke, zlasti gospe Anici Vuga, gdč. Dori Maraž in organistu Niku Pavletič.
Dva srebrna jubileja
Ob petindvajsetletnici mašniškega posvečenja gospoda dr. Jožeta Prešerna, se mu tržaški svetoantonski verniki zahvaljujemo za vse, kar nam je storil dobrega kot katehet naših otrok, pridigar, spovednik, duhovni voditelj in tolažnik ob bolniški postelji. Povsod je duhovnik po Gospodovem Srcu.
Ob srebrni maši, ki jo bo častiti gospod daroval 2. julija, mu iskreno čestitamo.
Izšla je
junijska številka
Želimo mu obilo zdravja in še mnogo let plodonosnega duhovniškega delovanja.
Za vse milosti, ki smo jih po njem prejeli, pa se bomo Bogu zahvalili in ga prosili, naj mu vse obilno poplača.
* * *
Pred petindvajsetimi leti, dne 29. junija, je bil posvečen v Ljubljani za duhovnika gospod Jože Jamnik.
Ob srebrnem jubileju se vse članice Dekliške zveze zahvaljujemo Bogu, da nam ga je dal, in gospodu iskreno čestitamo. Naj odpusti, če ga nismo vedno razumele.
želimo mu še mnogo let plodonosnega življenja v božjo čast in v korist našega naroda. Prosimo Boga, naj blagoslovi njegovo delovanje in naj razlije nanj vse bogastvo svojih darov.
Padriče
V nedeljo se je vsa naša vas zbrala k pogrebu Ivana Grgič-Bekčevega. Pokojni je dočakal lepo starost 83 let. življenje je vzel zelo resno, zato ni poznal zapravljanja. Bil je med tistimi redkimi možmi, ki zelo radi preživljajo nedeljo v čitanju
časopisov in dobrih knjig. Njegova družina ima že več let mežnarijo padriške cerkve. Njegov pogreb je bil javno priznanje njegovega lepega življenja.
Gropajsko-padriška šola
Ta šola je preteklo nedeljo doživela svoj najlepši dan v letu. S pomočjo požrtvovalnih oseb je učiteljstvo postavilo v šoli pravi oder. To je zelo pripomoglo, da je letošnja šolska prireditev izredno dobro uspela. Udeležba je pokazala, s kakšnim zanimanjem in ljubeznijo spremljajo vaščani delovanje slovenske šole. Videli smo med občinstvom lepo število Trebencev, več učiteljev iz sosednih šol, in kar nas je najbolj razveselilo, mnogo, mnogo očetov. To je najlepše priznanje za našo šolo.
Bazovica - Pesek
Letos se je prvič zgodilo, da so učenci šole na Pesku nastopili v bazoviški dvorani skupno z bazoviškimi otroki in o-bratno: bazoviška šola je prvič nastopila na Pesku. Program je bil pester in je žel veliko ploskanja. Škoda, da je v Bazovici »močni spol« bil bolj revno zastopan med občinstvom.
Bazoviški Oder se marljivo pripravlja na dvodnevni izlet po Avstriji. Glavna točka izleta je Grossglockner. Na ta vsakoletni izlet vabi vso mladino iz sosednih
Letošnje mature
Letos se bodo mature slovenskih srednjih šol vršile v Trstu, ker je ministrstvo odredilo, da bo za slovenske šole iste vrste samo po ena komisija za Gorico in Trst. Sedež komisij bo v Trstu, komisije pa bodo sestavljene iz profesorjev goriških in tržaških šol. Goriški maturantje bodo morali zato k maturitetnim izpitom v Trst. — Vsem maturantom obilo uspeha!
Iz Beneške Slovenije
Na praznik sv. Petra 29. junija bo v videmski stolnici posvečen v mašnika preč. Pavel Kavčič (Caucig) iz Hlaste, v fari Sv. Lenarta. Istočasno bodo sprejeli subdiakonat trije naši bogoslovci: Jožef Mučič iz Ronca, Emil Batistič iz Pečinjega v Matajurski fari in Adolf Dor-bolo iz Laz.
Preč. novomašnik bo pel svojo novo mašo prvo nedeljo julija, v veliki cerkvi presv. Srca Jezusovega v Gorenji Mjersi. Slavna šentlenarska fara se z vso vnemo pripravlja na ta izredni dogodek. Pred fašizmom smo imeli vsako leto po 2-3 nove maše v naših dolinah. V času fašizma je bilo določeno, da iz teh dolin ne sme več noben nov duhovnik. čč. Lovro Petričič in Alojzij Spe-konja (Specogna), ki sta se bila prerila do zadnjega letnika, sta morala v zadnjem trenutku iskati zatočišča v Celovcu in v Forli. Vsled takih razmer je v Benečiji preživela hude čase le peščica domačih duhovnikov, ki so vsi več ali manj stari. Drugi poklici so bili usmerjeni v misijonske	redove.	G. Kavčič	bo prvi
naš novomašnik po padcu fašizma, oziroma po zadnji vojni.
Novomašnik je edini sin matere vdove. Oče mu je umrl, ko je imel komaj dve leti. Ima še dve sestri, Gabrijelo, poročeno Tomazetič, in doktorico Lucijano, ki nadaljuje študije v Milanu.
Družina	Kavčič	je ena	najstarejših
družin v Benečiji in izvira iz Klinaca v lješki fari,	kjer se	imenuje	že	leta 1500.
Leta 1800 je Anton	Kavčič,	sin	pok. Šte-
fana, poročil Ano Kabajevo in se preselil v Hlasto kot dedič Lukeža Toma-zetiča. Imela sta osem sinov, od katerih je Ivan, novomašnikov praded, umrl 101 leto star. Vsi so se poročili in izselili. Stari družini pravijo »pri Klincarjevih«, kar jih spominja na Klinac.
Šentlenarska fara, nekdaj tako bogata na duhovniških poklicih, ima z g. Kavčičem 7 živečih duhovnikov: g. Jožef Kjačič, župnik v Kozci, p. Avguštin Ož-njak, profesor modroslovja na Univerzi v 01ympiji (U.S.A.), msgr. dr. Božo Kjačič, kanonik v Gorici, g. Evgenij Ožnjak, učitelj v Cmemvrhu, g. Jožef Jakulin, župnik v Kravarju, p. Lovrenc Ožnjak, spiritual semenišča v Viseu na Portugalskem, in g. Pavel Kavčič, novomašnik. »Ad multos annos!«
Med trnjem in osatom
Pozabljivi časnikarji
»Primorski« od nedelje 22. junija se nas je zopet spomnil. Povod mu je dal naš uvodnik v zadnji številki. Trdi, da smo ga objavili zato, »da damo duška odkritemu nezadovoljstvu, ki vlada med slovenskimi katoličani« zaradi stališča, ki ga je KG zagovarjal pri zadnjih volitvah v odnosu do ital. KD. »Primorskemu« povemo, da se zelo moti zato, ker je zelo kratkega spomina, če pogleda naš uvodnik z dne 27. marca, bo videl, da smo že tam iznesli glavne pomisleke glede narodne in zlasti manjšinske politike KD v naših krajih. V članku Navodila katol. Cerkve glede narodnih manjšin smo samo ono prvo kritiko poglobili in razširili. Kajti naše vodilo je bilo vedno služiti resnici. KD je stranka sestavljena iz ljudi, ki imajo zato svoje napake, ki iščejo večkrat po napačni poti interese, ki so zlasti pri nas pod vplivom narodne mrž-nje. Naloga katol. časopisa je, da jih na
njih napake opozarja, da njih zmote odkriva, njih pogreške šiba, zato da se poboljšajo in da ne bodo več delali krivic. Zato smo tudi KD povedali, kar smo čutili dolžnost ji povedati in ji bomo še.
»Primorski« pa naj svojo »moralo« spravi med stare copate, zakaj on je najmanj poklican, da drugim bere levite, on, ki je v svojem kratkem življenju zagovarjal in poveličeval že vse zločince od Jožefa Džugašvila Stalina do Hruščeva, Borisa Kidriča in drugih »narodnih herojev«.
OBVESTILA
ZAKLJUČNA SV. MAŠA za dijake učiteljišča, trgovske akademije in trgovske strokovne šole v Trstu bo v ponedeljek 30. junija ob 8.30 v cerkvi pri Sv. Ivanu. Po maši naj pridejo vsi učenci na šole, kjer prejmejo šolsko spričevalo.
V SREDO 2. JULIJA bodo v Šempetru pri Gorici odkrili na domačem pokopališču spomenik pok. župniku A. Berbuču. Ob 7.30 zvečer bo sv. -maša zadušnica ob prvi obletnici smrti, nakar bo na pokopališču sledilo odkritje nagrobnega kamna. — šempetrski župljani in znanci ter prijatelji č. g. Berbuča, vsi prisrčno vabljeni!
SLOV. OSNOVNA ŠOLA V DOLINI priredi razstavo deških in dekliških ročnih del, ki bo odprta v soboto 28. t. m. od 15. do 19. ure in v nedeljo 29. t. m. od 8.30 do 19. ure.	Upravitelj
ŠOLSKA RAZSTAVA. Drž. Nižja industrijska strokovna šola s slov. učnim jezikom v Trstu (Rojan, ul. Montorsino št. 8/III.) priredi ob zaključku tekočega šolskega leta razstavo deških in dekliških izdelkov ročnega dela in risanja. — Razstava bo odprta od nedelje, dne 29. junija do vključno petka 4. julija vsak dan od 9. do 12.30 in od 15. do 19. ure.
NA VIŠJI REALNI GIMNAZIJI s slov. učnim jezikom v Trstu se prično zrelostni izpiti dne 2. julija ob 8.30 s pismenim izpitom iz italijanščine.
DAROVI za Alojzijevišče: Prinčič Emilija 1000; Štemberger Frančiška 1000; Kristina 500; K. C. 2000 lir.
Za Slov. Sirotišče: N. N. družbenica 2000 lir.
Za katoliški tisk: Družina Ciglič iz Kanade 2.115 lir.
Za Marijanišče: N. N. iz Trsta 1000 lir. Vsem Bog povrni!
ZAHVALA
Ob izgubi dragega očeta
IVANA GRGIČ
se najtopleje zahvaljujemo vsem, ki so z nami sočustvovali, nam pomagali in v tako velikem številu spremili pokojnika k zadnjemu počitku.
Žalujoča družina GRGIČ Padriče, 22. junija 1958.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več 796 davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Wilhelm Hiinermann:
58
cNabožjih
Resnična povest prevedena z dovoljenjem založbe Herder
Zalo se je otrok močno začudil, ko se mu je nenadoma zazdelo, da sliši votle udarce s sekiro. Kdo neki seka drva v gozdu na sveti veliki petek?
Toda zdajci ji je srce burno udarilo, tako da je Marica morala pritisniti nanje obe roki. Odmev sekire je namreč prihajal od križa na gori. Ce bi cerkovnik le . . . ?
Toda ne, to res ne more biti! Tega bi niti sam vrag ne mogel napraviti na veliki petek. Ne, ne! To ne more biti!
In vendar je otroka davil hud strah, ki je vstajal v njem. Marica je tekla navkreber, čeprav ji je groza zapirala sapo. Sedaj, sedaj bo skozi drevje zagledala križ. Da, tu je! Stal je! V naslednjem trenutku pa je Bernardova Marica do smrti prestrašena zakričala. Videla je mežnarja, ki je vihtel sekiro proti Gospodu Bogu. Strahotno so treskali udarci na sveti les. Križ se je že tresel, se majal sem in tja, in hotel pasti.
Tedaj je deklica spet zakričala. Bilo ji je, kot da sekira ne zadeva križa, temveč njeno srce.
»Glej kroto gospe Guste!« se je zarežal mežnar možu, ki mu je pomagal pri strašnem delu. »Misli, da naju bo Galilejev ubil, ko se bo s svojim križem vred prekopicnil!
Hahaha!« In spet je zaškripal les pod udarci sekire. »Ha-haha! Pazi, tovariš, da te Gospod Bog ne. bo ubil, ko se bo prekucnil.«
Smrtno bleda in s široko odprtimi očmi je Marica strmela na bogokletni prizor. Hotela je nekaj reči, ukazati bo-goskrunitelju, naj neba, a nobena beseda ni prišla preko njenih tresočih se ustnic.
Sedaj! Glej! Sveti križ se je strašno stresel, se nagnil naprej in z zamolklim treskom padel na tla. Mežnar se je ostudno zakrohotal.
»No, krota, ali naju je tvoj Gospod Bog ubil?« je za-rezgetal. »Sedaj tvoj Gospod ni nič več vreden, sedaj je samo še boren kos lesa za podkurjavo. Za to je morda še dober. Hahaha!«
Marica je videla, kako sta mežnar in njegov tovariš ovila okoli prečnega trama vrv. Potem sta vlekla križ za sabo tako, da je bil Odrešenikov obraz obrnjen proti zemlji.
Deklica je še nekaj časa strmela za strašnim prizorom; potem pa se je opotekla in se zgrudila na tla. Jokala je kot še nikoli v svojem življenju.
Dolgo je trajalo, preden se je Marica spet mogla napraviti na pot. Vsa zmedena je tekla domov. Videla pa je v svoje začudenje, da ni nikogar. Tudi sicer je bila vsa vas zapuščena. Deklica se je zaradi tega silno prestrašila. Tedaj se je spomnila, da je vendar na pokopališču pobožnost. V svoji zmedenosti je bila Marica na to čisto pozabila. Gotovo so bili vsi ljudje na pokopališču pri pobožnosti velikega petka.
Vaščani so bili res skoraj vsi poromali na gorsko pokopališče k svetemu križevemu potu.
Stari Gervais je molil naprej rožni venec o bolečinah našega Gospoda. Pogledi vernikov so se kar naprej vračali k velikemu križu; v pobožnosti in ljubezni so častili muke Odrešenikove.
Po svetem rožnem vencu je nenadoma stopil na podstavek nekega nagrobnega spomenika duhovnik Coudrin.
»Pravzaprav bi moral danes stati na tem mestu nekdo drugi,« je začel z ganjenim glasom, »nekdo, ki bi bil vrednejši, da bi vam govoril, kot jaz. Mnogi izmed vas so videli? kako je umrl. Umrl je kot svetnik. Ni treba, da ■ molimo zanj, pač pa hočemo moliti k njemu, naj se nas spomni pri božjem prestolu.«
Mnoge žene so začele jokati. Možje pa so sklenili roke in potiho prosili mučenika za odpuščanje za vso nevoljo, katero so občutili do njega, ko je bival med njimi kot zaprisežen duhovnik.
»Pomoč mučenikov nam je potrebna,« je nadaljeval duhovnik. »Vse je proti nam: bajoneti in sulice, ječa in okovi? sovraštvo in zasramovanje in brezmejna sila. Proti vsemu temu imamo eno samo orožje: za molitev sklenjene roke i* junaška srca. Obljubimo danes na sveti veliki petek in na dan smrti mučenika Dodaina, da nikoli ne bomo nehali moliti in zaupati v moč Najvišjega in da nobeno trpljenje i® nobeno zatiranje ne bo moglo biti tako močno, da bi spravil® naša srca v obup.«
( Nadaljevanje)