ODKRITJE SPOMINSKE PLOŠČE DR. PHIL. TINETU DEBELJAKU 22. JUNIJ, 1995 V Skorji Loki smo dočakali zaželjen in lep dogodek: odkritje in blagoslov spominske plošče našemu rojaku, knji ževniku, prevajalcu in literarnemu zgo dovinarju, dr. phil. Tinetu Debeljaku. Ime Tineta Debeljaka je poznavalcem predvojnega kulturnega življenja dobro znano, saj je s svojim literarnim ured niškim delom pomembno sodeloval pri bogatenju kulturnega življenja v naši pre stolnici. Po umiku v emigracijo pa je v zavesti osebne in domovinske tragedije svoje kulturno delo še bolj intenzivno nadaljeval vse do smrti v daljni Argen tini. Rojstna domovina pa je ime Tineta De beljaka do nedavnega zavestno in hote zamolčevala, kvečjemu ga je povezova la z izdajstvom. Tine Debeljak pa svoje domovine ni pozabil. Povezanost z njo je ohranjal z literarnim delom v daljni Argentini in »ob Srebrni reki je zrasla mala Slovenija, kulturno enakovredna matični« (Janko Moder). Povezanost z domačim krajem je Tine Debeljak izpričal z literarnim darilom svojemu mestu ob tisočletnici prve omem be mesta Škofja Loka. V daljni Argen tini je leta 1973 v založbi »Slovenske kulturne akcije« izšla knjiga »Moja rast« avtorja Ivana Dolenca. Klasični filolog, prof. Ivan Dolenec, domačinom poznan kot Jamnikov pro fesor iz Sopotnice, je bil poosebljeno poštenje in dobrota. Vseeno si je s pred vojnim in medvojnim ravnateljevanjem na novomeški gimnaziji, razumljivo v skladu z osebnimi etičnimi načeli, »pri služil« po vojni nekaj let zapora. Po vr nitvi na prostost je opisal svojo »rast« od bosonogega pastirja na domu do štu denta na Dunaju, gimnazijskega profe sorja in ravnatelja, stenografa dunajske ga in beograjskega parlamenta ter prve slovenske vlade, povojnega zapornika in pomočnika svojemu bratu pri kme tovanju na domu. Rokopis je poslal pri jatelju Tinetu Debeljaku v Argentino, in z izdajo knjige »Moja rast« domačina prof. Ivana Dolenca so se škofjeloški rojaki po svetu v letu 1973 pridružili praznovanju naše tisočletnice. Poleg izdaje te biografske knjige je za naše mesto pomembno še naslednje delo Tineta Debeljaka: - leta 1936 je priredil in postavil na odre našo domačo literarno znamenitost »Velikonočni pasijon« kapucina p. Ro- mualda; - bil je med glavnimi sodelavci zborni ka »Škofja Loka in njen okraj« (1936), kjer je objavil dva članka: »Škofjeloška pasijonska procesija in razvoj pasijon- skih iger sploh« in »Kulturni delavci Lo škega okolja v preteklosti in sedaj«; - bil je med pobudniki in ustanovitelji našega Muzejskega društva, iz katerega je nastal naš sedanji Loški muzej; - bil je član »ceha loških profesor jev«, imenovanega tudi »loški cunji«, ki je v svojem času bogatil kulturno živ ljenje našega mesta; - v emigraciji je napisal več zgodb s skupnim naslovom »Črni Kamnitnik«, ki so povezovale naše mesto z njegovim delovnim mestom v Argentini. Ker je ime Tineta Debeljaka mlajšim manj znano, svoje je opravil tudi petde setletni molk, je prav, da na kratko pred stavim njegovo življenjsko pot. 197 Tine Debeljak je bil rojen 27. aprila 1903 v trgovski družini, v Jamnikovi hiši v nekdanji Nunski ulici, kjer je bilo enajst otrok: trije fantje in osem deklet. Rojstna hiša stoji neposredno pod uršu- linsko cerkvijo in samostanom, od tod njegov prijateljski nadimek Jamnikov Tin ko s Podnun. Po petletni loški šoli je šel v Škofove zavode v Šentvid. Zatem se je vpisal na slavistiko v Ljubljani, kjer je opravil dva semestra. Šolanje je na stro ške staršev nadaljeval v Pragi, diplomi ral pa je v Ljubljani leta 1927. Študijsko delo je nadaljeval v Krakovu in postal na tamkajšnji univerzi lektor za sloven ski jezik. Vrnil se je v Ljubljano in pričel z literarnim, uredniškim in društvenim delom, ki ga je opravljal vse do odhoda v emigracijo 5. maja 1945. Prek taborišč v Vetrinju, Lienzu in Riccioneju je julija 1945 dospel v Rim in tu ostal tri leta. Sodeloval je pri Krekovi akciji za os- Dr. Tine Debeljak (z vabila ob odkritju spominske plošče, narisal Janez Plestenjak) krbo slovenskih beguncev. Leta 1948 je na dan sv. Jožefa z ladjo odpotoval v Buenos Aires, kjer se mu je ob koncu leta 1954 pridružila še družina iz Slo venije: žena Vera, sin Tine ter hčerki Marjeta in Jožejka. Tam je živel s svojo družino do smrti 20. januarja 1989. Odkritje spominske plošče je bilo 22. junija 1995 z naslednjim sporedom: - ob 18. uri spominska sv. maša, so- maševanje je vodil kanonik in prelat g. Melhior Golob, - ob 19. uri odkritje in blagoslov spo minske plošče na rojstni hiši, slavnos tna govornika: pisatelj, g. Zorko Simčič ter pesnik in prevajalec, prof. Janko Mo der, - ob 20. uri srečanje domačih in pri jateljev dr. phil. Tineta Debeljaka v ho telu Alpetour. V bogoslužnem nagovoru v župnijski cerkvi sv. Jakoba je dolgoletni škofje- Q ° V TEJ HIŠI JE BIL 27. IV. 1903 ROJEN DR. PHIL. TINE DEBELJAK KNJIŽEVNIK PREVAJALEC LITERARNI ZGODOVINAR UMRL V BUENOS AIRESU 20.1. 1989 POSTAVILA OBČINA ŠKOFJA LOKA Spominska plošča na rojstni hiši v Blaževi ulici (z vabila) 1995 198 loški župnik in dekan, kanonik in prelat, g. Melhior Golob, predstavil rodovino slavljenca Tineta Debeljaka ter pouda ril, da je globoko verna številna družina dala slovenskemu narodu poštenega in pokončnega človeka. V glasbenem delu masne daritve so solisti Veronika Fink - Menvielle. Marko Fink in prof. Marko Bajuk ob spremljavi organista Toneta Potočnika prvič izved li odlomke iz Requiema skladatelja Jo žeta Trošta. Delo je komponirano na od lomke iz »Črne maše za pobite Slovence« Tineta Debeljaka. Po maši je. zaradi slabega vremena, del slovesnosti še naprej potekal v žup nijski cerkvi sv. Jakoba. V kratkem recitalu smo slišali odlom ke iz značilnih del Tineta Debeljaka: - »Gledam, o gledam pred seboj naše mesto«, odlomek iz priložnostne pesmi ob otvoritvi nove Ljudske šole v Skofji Loki; - »Martin Fierro«, odlomek sloven skega prevoda argentinskega epa; - »Sequentia sancti evangelii Ma- thei«, odlomek iz »Velike črne maše za pobite Slovence«; - »Payador v pampi«, odlomek iz pes niške zbirke »Poljub«, ki jo je avtor pos vetil ženi Veri in družini, ko je živel sam v tujini. Med posameznimi recitacijami so se vpletali nastopi instrumentalnih solis tov, celovit glasbeni okvir pa je dal Cerk veni komorni pevski zbor Cecilije Ko- bal pod vodstvom organista in zborovod je Antona Prosena. Po kratkem pozdravnem nagovoru pred stavnika pripravljalnega odbora sta spre govorila slavnostna govornika, pisatelj g. Zorko Simčič ter pesnik in prevajalec prof. Janko Moder. (Njuna govora ob javljamo v nadaljevanju v celoti.) S tem je bil končan program v cerkvi in zbrani smo se preselili pred Jamnikovo hišo. Pred slavljenčevo hišo je najprej spre govoril škofjeloški župan, dipl. ing. Igor Draksler. Poudaril je, da z odkritjem spo minske plošče prekinjamo molk in sim bolično delno poravnavamo dolg zaslu žnemu škofjeloškemu rojaku, dr. phil. Tinetu Debeljaku. Odkrito ploščo je nato blagoslovil g. Melhior Golob. S pesmijo »Oj hišica očetova« je slovesnost pred hišo zaključil Cerkveni komorni pevski zbor Cecilije Kobal iz domače župnije sv. Jakoba pod vodstvom organista in zborovodje g. Andreja Prosena. Srečanje, ki je sledilo v restavraciji hotela Alpetour, je bilo namenjeno zah vali vsem, ki so pri slovesnosti sodelova li. Naj bo enaka zahvala izrečena ime novanim tudi v pričujočem zapisu: Slavnostnemu pridigarju, kanoniku in prelatu g. Melhiorju Golobu, slavnost nima govornikoma, pisatelju g. Zorku Simčiču ter pesniku in prevajalcu prof. Janku Modru, glasbenim izvajalcem: so- pranistki Veroniki Fink - Menvielle, bari- tonistoma Marku Finku in prof. Marku Bajuku, organistu prof. Tonetu Potoč niku, Cerkvenemu komornemu pevske mu zboru Cecilije Kobal in zborovodji g, Antonu Prosenu, mladima instrumen- talistoma. kitaristu Luki Veharju in flav tistki Anji Ivanušič, recitatorjema Jure tu Svoljšaku in Janezu Žaklju - vnuku Tineta Debeljaka - in povezovalki ge. Saši Pivk. Zahvalo je treba izreči še neimeno vanemu občanu iz najstarejšega dela me sta za dragoceno pomoč. Sponzorski dar je prispevalo podjetje »Loka« iz Škofje Loke Tiskarska dela pa je opravil g. Jakob Čuk. Spominsko ploščo je zasnoval in ob likoval prof. Janez Močnik iz Cerkelj, izdelalo pa Kamnoseštvo Mravlja iz Ho- tavelj. Portret slavljenca je delo znanega škofjeloškega portretista, g. Janeza Ple- stenjaka. Na srečanju ga je župan izročil Tinetu Debeljaku ml. s prošnjo, da ga prenese v Argentino in izroči slavljen- čevi vdovi, ge. Veri Remec - Debeljak. 199 Zaključno besedo tega družabnega sre čanja je imel slavljenčev sin, Tine De- beljak ml., ki je na slovesnost pripo toval iz Argentine. Prisrčno se je zah valil vsem, predvsem Občini Škotja Loka in županu Igorju Drakslerju, pripravljal nemu odboru te slovesnosti in posamez nikom, ki so karkoli prispevali k slo vesnosti. V prijetnem pogovoru z Debeljakovi- mi. slavljenčevimi sorodniki, sopotniki Tineta Debeljaka, znanimi osebnostmi iz kulturnega ter političnega življenja in domačini je potekel lep večer v gos toljubnem hotelu Alpetour v Škofji Loki. Za pripravljalni odbor: Franc Rupar, dipl. ing. Slavnostna nagovora ob odkritju spo minske plošče: Zorko Simčič Mož, ki je pel ob bregovih tujih rek »Ob rekah babilonskih smo sedeli in jokali spominjajoč se Siona...« (Ps 137) »Izgnanstvo, ki mi je naloženo, mi je v čast: pasti s pravičnimi, je zavidljiva usoda«. (Dante). Spoštovani, zbrani pred rojstno hišo enega velikih sinov Škofje Loke, da po častimo njegov spomin. Tine Debeljak. V naši literarni zgodovini bo ostal kot v domovini in po svetu znan prevajalec, predvsem pa kot pesnik, avtor Velike črne maše za pobite Slovence, posvečene tra gediji našega naroda za časa druge sve tovne vojne in revolucije. Toda Tine De beljak je pisal tudi druge pesmi in iz srca so mu privreli verzi ravno tudi o njegovi Škotji Loki. Ne samo da je nik dar ni pozabil, vedno se je je spominjal. tolikokrat o njej govoril, sanjal o njej, ko je, kakor nekoč Judje v izgnanstvu, sedel ob bregovih tujih rek... Ko so me zaprosili, naj bi kot nekdo. ki je v emigraciji dolga leta sodeloval s Tinetom Debeljakom, spregovoril nekaj besed, sem pomislil, kako je pravzaprav paradoks: o tem našem pesniku, kritiku, literarnem zgodovinarju je do leta 1990 slišalo več Argentincev, pa tudi Polja kov. Italijanov, Slovakov, Hrvatov ka kor pa... lastnih rojakov v domovini. Bila so pač leta nasilja in - molka. Spoznal sem ga v Ljubljani kmalu po izbruhu druge svetovne vojne. Bil je ure dnik Doma in sveta ter kulturni urednik Slovenca in že takrat je bil znan kot prodoren literarni zgodovinar, pa tudi prevajalec. Ko danes gledamo njegov opus, vidimo da obsega prevode poljskih in daigih slovanskih pesnikov in pi sateljev pa Dantejevo Divino Komedijo in vrsto prevedenih del vse do argentin skega narodnega epa, do Fernandezove- ga Martina Fierra. Predvsem mu je bil blizu seveda ravno Dante, tudi on nekoč begunec, izgnanec. Neki dantolog je o Danteju, političnem emigrantu, napisal, da je njegova oseba »za vse čase in naro de simbol in zgled tistim, ki morajo tavati po svetu z domovino v srcu, a zunaj nje nih meja.« Ni čudno, če je Debeljaku Dante bil vse kaj več kot pa samo »altis- simo poeta«... Škotja Loka je lahko ponosna na svo jega sina. Ne samo zato, ker je bil znan po svetu, bil član te ali one pariške aka demije, častni član »martinfierrovcev« v Argentini ali član svetovnega PEN- kluba - ampak ker je bil zvest sin svo jega naroda in ponosen meščan svojega rojstnega mesta. Bil sem z njim leto dni v Rimu, kasne je ga srečaval v Trstu, potem pa z njim skozi dolga desetletja sodeloval, ko je prav on bil duša slovenskega kulturnega življenja v argentinski dia.spori. Na dolgo bi lahko govoril o njegovem delu, ven- 200 dar bi se danes in tukaj rajši ustavil ob njem kot plodnem ustvarjalcu. A niti to ne bi bila njegova največja odlika. To je bil dober človek in to je bil pokončen človek, ki je - kamorkoli že je prišel - prinašal s seboj življenje. Nove zamisli, načrte. Vedno in povsod je sejal življe nje. Navduševal je mlade pesnike in pi satelje - ne mislim zdaj samo na Balantiča ves čas, tudi v tujih okoljih, budil smisel za kulturo, pri tem pa ostajal zvest svo jim koreninam, zvest pa tudi svoji poti v i/.gnanstvo. Tudi zanj je namreč veljalo, kar je zase napisal Dante: »Zapustil boš vse. kar ti je najljubše, in to je prva strelka iz loka izgnanstva.« Ob vsej gren kobi eksila pa se ni predajal samopomi- lovanju, tej skušnjavi slehernega izgnan ca. Študiral je, delal je, garal. Gojil je prijateljstvo z ljudmi najrazličnejših na rodnosti, da so le bili prijatelji našega naroda. Ves čas se je predajal misli, da bo ravno besedna umetnost lahko svetu prinesla mir, ko je - prvi, ki je napisal zgodovino naše revolucije - bil vendar ves čas za spravo v našem narodu. Res pa, da za spravo na podlagi resnice. Tine Debeljak. Z Dantejem bi lahko pel: »Taval sem kot romar okrog, kažoč proti svoji volji rano svoje usode, ki je bila ranjenemu dodeljena po krivici...« Taval je okrog po svetu, dokler ni oma gal, dokler ni omahnil in obležal v - tuji zemlji. Njegov grob leži tam daleč sredi argentinske pampe. In vendar... tudi o njem bi se dalo reči, kar je dejala žena nekega drugega našega pesnika, Mirka Kunčiča. ki je prav tako umrl v emigra ciji: »Moj mož ni nikdar živel v tujini. On je samo umrl v tujini...« Tako je bilo s Tinetom Debeljakom. Njegova misel je vedno bila sredi teh dolin, sredi tega starega častitljivega in čudovitega mesta, sredi domačih ljudi. Tu v Škotji Loki, ki je doživela toliko trpljenja, saj so ga trije totalitarizmi tega stoletja prinesli v polni meri... Dolga desetletja je živel v begunstvu. kjer morda res ni bilo treba trpeti lakote, kjer pa je tudi njega težila lakota po domovini. Tudi on je vedel, »da najbed- nejši na svetu so oni, ki hitajoč v emi graciji, ne morejo drugače nazaj v do movino, kakor v sanjah,« in vendar je ponosno znal zapeti z besedami istega velikega Florentinca: »fesilio. che m'e dato. onor mi tengo.« - »Izgnanstvo, ki mi je naloženo, imam za čast«, kajti »pa sti s pravičnimi je zavidljiva usoda«. Pri vsem tem pa je imel eno samo veliko željo: vrniti se v svojo svobodno do movino, spet videti svojo Skofjo Loko. Ni mu bilo dano. In vendar se vrača... in vendar se je vrnil. Romar. Iz Ljubljane v Celovec, potem pa vse doli do Rima... Pa tudi ko je hodil po Dantejevih sledovih... Verona, Forli, Rimini, Ravena... In nato pot pre ko morja... Romar. Pa je tudi on, kot nekoč Odisej, ki je videl mnoga mesta, ostal pa zvest edinole svoji rodni Itaki, tudi on, Tine Debeljak, ohranjal sredi svojega srca svoje rojstno mesto. Danes - po petdesetih letih odhoda v izgnanstvo - odkrivamo spominsko plo ščo temu sinu velikega mesta, kajti samo veliko mesto lahko rodi tako velike si nove, pa čeprav po številu prebivalstva ni veliko. Naj bo ta plošča v spomin na človeka, ki je bil ponosen na svoj rod in na svoj rojstni kraj, naj bo tudi zgled zlasti mladim rodovom, zgled zvestobe, zgled delavnosti pa tudi pripravljenosti za resnico trpeti. Tine Debeljak. - Slava njegovemu spo minu! * Janko Moder Ob odkritju spominske plošče Tinetu Debeljaku (22. junija 1995 na rojstni hiši v Škofji Loki) Dragi prijatelji, spoštovani Ločani, so rodniki, bližnji in daljni rojaki književ- 201 nika, prevajalca in literarnega zgodovi narja Tineta Debeljaka! Pred nekaj minu tami smo si ob koncu maše še enkrat segli v roke ter si obljubili mir in pri jateljstvo. Ite, missa est! Maša je končana, še ena taka črna maša, o, da bi bila že ena zad njih! In zdaj bomo šli lahko v miru in prijateljstvu domov, ker nismo na Bal kanu in ne v Cečeniji, ker smo v časti tljivem kulturnem starem mestu Skorji Loki, kjer svojim zaslužnim sinovom po stavljajo spominske plošče v spoštljivi hvaležnosti za njihov prispevek domu in svetu. Spominjam se, da je bilo včasih zna menje prijaznega kraja, prijazne hiše la- stovičje gnezdo pod kapom. Spominske plošče zaslužnim ljudem so danes kakor nekdanja lastovičja gnezda: mestom in vasem dajejo pečat kulturnosti, prijaz nosti, znamenje dobrih, miroljubnih lju di, kamor človek rad pride, kjer se lahko dobro počuti. Razšli se bomo torej po eni tolažilnih in vse dobro obetajočih črnih maš, na vsezadnje, upam in trdno pričakujem, dokončno brez strahu, da se nam in našim otrokom ne ponovi kaj takega, kar se je nam in našim staršem zgodilo in doga jalo zadnjih sto let, vse odkar so se v Evropi naselili socialni in ideološki ne miri. Če je boj - po mnenju starogrškega filozofa Heraklita - od nekdaj kralj in vladar življenja, se mu je v novejšem času z nezmanjšano silovitostjo in bru talnostjo pridružila revolucija kot kralji ca in vladarica, da družno diktirata svetu in ga mesarita. Revolucija v Rusiji 1905, balkanske vojne, prva svetovna vojna, sovjetska revolucija, razpad Avstro-Ogrske, ideo loške zaostritve: komunizem v Sovjet ski zvezi z bojevitim, nestrpnim progra mom revolucionarne osvojitve vsega sve ta, nastanek fašizma v Italiji, nastanek in razmah nacizma v Nemčiji z nenasit nim, surovim pohlepom po vsestranski oblasti pod soncem... V to smo bili rojeni, obsojeni na živ ljenje v tem. Tudi marsikdo od vas, dra gi Ločani, tudi vaš rojak Tine Debeljak, zaradi katerega smo se danes tukaj zbra li. Ker imate njegovo življenje in zlasti sadove njegovega dela za rodno Skofjo Loko lepo popisane v vabilu, jih ne bom ponavljal, temveč se bom dotaknil le ne katerih trenutkov, ko so se najine poti srečale in srečevale. Na šentviški Jegličevi gimnaziji v Ško fovih zavodih sem ga ravno zamudil. Maturiral je leta 1922, takrat še kot Va lentin Debeljak, in odšel v Ljubljano štu dirat na filozofsko fakulteto, v zavod skih Domačih vajah pa nam je zapustil prve sadove svoje mladostne muze, iz virne in prevedene, da smo jih prebirali, se pri njih učili in se navduševali za podobno literarno delo. Ko sem se leta 1933 speljal tudi jaz in se pridružil že kar veliki družini jegli- čevcev, smo na srečanjih in izletih radi prepevali himno: »Zavodi beli kot labo di blešče se v soncu sred polja«, ki nam jo je zložil naš današnji slavljenec Jam- nikov Tine, kakor se je takrat podpisal, uglasbil pa Matija Tome, saj je bilo v nji med drugim rečeno: »Tako na rodna tla priieti... to himno hočemo izpeti s prise go, da vsak povsod izkleše slovenskega moža.« Tine Debeljak je medtem že diplomi ral iz slavistike, se za povrh študijsko razgledal po Pragi in Krakovu ter pripra vil doktorat, bil eno leto (1931) soured- nik revije Dom in svet in se uveljavil kot slovenski pesnik. Pri svojih tridesetih letih je bil že toliko opažen v slovenski kulturi, da je bil ob tedanji diktaturi v Sloveniji ne le nezaželen, celo več: ob last se je takih pokončnih mož bala, zato je moral kazensko v pregnanstvo, za su- plenta v Nikšič v Črni gori. Tisti čas sem bil sam hišni muc pri tedanjem časopisu Slovenec in ko je ne- 202 pričakovano umrl Lojze Golobic, teda nji urednik kulturne rubrike, sem bil v časovni stiski resen kandidat za njego vega naslednika tudi jaz. dokler se niso spomnili Tineta Debeljaka in ga s tem rešili iz Nikšica. Tako so se najine poti pred šestdesetimi leti prvikrat povsem neposredno srečale in sva nadaljnjih de set let zares tesno in prijateljsko sodelo vala. Kot urednik je bil izrecno strpen, širok, očetovski, naj bo pri Slovencu, naj bo pri Domu in svetu, ki ga je po krizi tik pred vojno znova prevzel. Literarna zgo dovina mu je doslej v marsičem delala in naredila krivico, ker ga je potiskala in potisnila med ideološko ozke ali celo zastarele. Njegovi sodelavci smo ga gle dali in videli drugače. Res ni bil pretiran modernist, rajši domačijsko domoljuben in predvsem svobodoljuben, še na misel pa mu ni prišlo, da bi koga utesnjeval ali gledal na njegovo literarno delo skoz naočnike stranke, kuhinje ali literarne teorije. Spoštoval je predvsem delo in nam ga povsod omogočal. Tako je na primer ob neki priložnosti sprejel ponudbo pesnika in novelista Iva na Campe in mene, da mu vsak po en dan na teden napolniva podlistek s svo jimi izvirnimi prispevki. Vem, da sva po godbo z velikim ognjeni potrdila, vem pa tudi, da pa je nisva posebno dolgo zdržala. Ko je Hitler surovo pometal Gorenj sko in Štajersko in zatrl vse možnosti za slovensko kulturo, smo v Ljubljani s Tinčkom vred, tako smo mu namreč ta krat rekli, vedeli, da nam bije zadnja ura. Kdor ljudem zatira kulturo, naj bo domačin ali tujec, jih obsoja na smrt. Ker je bil Italijan v tem začasno za spoz nanje manj rigorozen od Nemca, smo se v zasedeni Ljubljani s podvojeno močjo lotili kulturnega dela. Vsaka beseda, za pisana v slovenščini, je tedaj pomenila za slovenstvo uspeh in vsaka knjiga, iz dana v tako imenovani Ljubljanski po krajini in skrivaj prenesena na gorenj sko in štajersko stran, poroštvo več, da okupatorska strupena zima ni dokončna. Zato smo se zbirali, tudi ob Tinetu De- beljaku, in delali. Med vojno ni bilo ne časa ne volje za stilizme in artizme, ne možnosti za dotlejšnje strankarske in po dobne delitve in zdrahe. Vsem nam je šlo za življenje, zato smo bili mahoma vsi Slovenci eno - vsi proti okupatorju - nekako podobno, kakor smo se pred štirimi leti mahoma vsi odločili za osa mosvojitev. Vsako posplošeno podtika nje kolaboracije je laž in s tem nehuma na in človeka nevredna žalitev. K taki barbarski propagandi se morejo ponižati in poniževati le hlapčevske duše z bal kanskimi geni, ki jim je vrhovna zapo- vednica ideologija in zadnji cilj surova oblast. Ko sem se nekoč v zgodnjih pet desetih letih pogovarjal z Borisom Zi- herlom, tedanjim ministrom za kulturo, tudi vašim rojakom, o povojni trdi roki, me je vprašal: »Kako bi pa bilo, če bi bili zmagali vaši?« Kaj smo Slovenci res tako nevarno na robu Balkana, da sta za nas samo obe skrajni možnosti? Spominjam se, kako otroško se je Tin ček Debeljak med vojno veselil vsakega drobnega namiga na slovensko svobod no prihodnost, pretihotapljenega skoz strogo cenzuro, na primer: »Vsa knji ževnost, nastala v obdobju, za katero nekateri razglašajo brezpogojni kultur ni molk, nima samo svete naloge vezati kontinuiteto s slovenskim leposlovnim ustvarjanjem prejšnjih dob ter tako vzdr ževati svetli plamenček kulturnega delo vanja iz roda v rod, iz. lepih dob v čas tegobe in smrti, iz dni vriskajočih polnih grl v čase pridušenega jecljanja, temveč ima tudi dolžnost to duhovno dediščino dopolnjevati, organsko razvijati in jo pri pravljati za izrazito novih razmer in no vega duha, ki veje v nas in čez nas.« Jasneje o vriskajočih novih razmerah in o tedanjem pridušenem jecljanju med 203 okupacijo, vojno in revolucijo ni bilo mogoče govoriti. Spominjam se, kako domiselno in po znavalsko je znal Tinček Debeljak sredi najhujše slovenske kalvarije, ko smo že vsi obupavali nad življenjem, najti pesem ali pesnitev, zlasti iz poljske, češke in ruske književnosti, s katero nam je zno va vlil poguma za nadaljnje vztrajanje in upanje, da še ni vseh dni konec. Ena takih odločilnih Debeljakovih po tez je bila posebej odmevna med vojno. Čeprav ni bil romanist, se je domislil Dantejeve Divine commedie in ob prevo du svojega strica Jožeta Debevca znova prevedel in objavil nekaj spevov Pekla. Simbolni pomen pekla je bil tedaj več ko zgovoren, hkrati pa cenzura po svoje ni mogla prepovedati svojega vrhunske ga klasika Danteja. Take in podobne Tinetove medvojne iskrice so bile obenem tihe, slovenske, kulturne zmage, ki so se mirno merile s tedanjimi poštenimi partizanskimi boji z okupatorjem na bojiščih, pa hkrati kre sovi v naših srcih in veliki koraki svo bodi nasproti. Tak je bil Tinček Debeljak med vojno, takega se spominjam, tak je širše za služen za slovenstvo: pokončen sloven ski pesnik, pisatelj, prevajalec, kulturni zgodovinar in znanstvenik predvsem pa človek, humanist, živo nasprotje nasil ja, ki se je začelo tedaj po sovjetskem stalinovskem in partijskem zgledu z ne zadržno močjo uveljavljati tudi med Slo venci. Bolj ko se je svetovna vojna bli žala koncu, bolj se je zaostrovala notra nja bratovska morija, dokler se nista državljanska vojna in revolucija z vso neizprosnostjo dokončno strgali z veri ge in s povojnim obračunavanjem v res nici ustvarili pekel, kakor se je že nekaj časa napovedoval po najbolj črnih slut njah in predvidevanjih. Tine Debeljak je bil ena od velikih žrtev vojne. Ne samo, da mu je nemirni predvojni in vojni čas onemogočal spro ščeno izrabo talentov in pridnosti, s ka tero bi bil že od svojega štiridesetega leta lahko v normalnih razmerah dose gel veliko več, kakor je, temveč ga je strup razhujskanosti primoral, da se je na vrhu svojih moči, ko bi bilo povsem naravno in pravično, da bi se kot soust varjalec svobode pridružil vriskajočim množicam, ki so se veselile konca voj ne, moral odločiti za umik, kakor se je takrat odločilo na desettisoče Slovencev. Pametnejši in močnejši odneha, so si tedaj mislile te množice, treba nam je samo prečakati nekaj tednov, da se pre kipele balkanske strasti revolucije in državljanske vojne unesejo, potem se bomo lahko vrnili v mirno domače so žitje. Pa je bila strupena ideologija in razhujskanost močnejša, bližja današnje mu Balkanu, kakor so računali. Pognala je Tineta Debeljaka in cvet inteligence, pa tudi na tisoče preprostih ljudi iz ene nesreče v drugo, iz domovine v tujino, iz smrti v smrt in še danes zakrknjeno in brezumno zaslepljeno vztraja v nestrp nosti, kakor jo kot nesmrtno svarilo po znamo iz starogrške zgodovine o Anti goni in padlem bratu Polinejku. ki ga ob last ni dovolila pokopati. Tudi Grčija je namreč na Balkanu in tudi pri nas neka teri po vsej sili vztrajajo na Balkanu ne glede na svojo in narodnostno škodo, čeprav v neposredni bližini vidimo, kaj lahko namesto mirnega sožitja povzroči slepa strast, saj je še pred nekaj leti le za las manjkalo, da nas ni spričo take misel nosti potegnilo v peklenski kotel Balka na in Čečenije. Tine Debeljak ni bil eden takih zasle- pljencev. Kot lastovka, ki ne prenese os tre zime, se je umaknil na jug, vendar to ni bil samoljuben beg, temveč tragedija in katastrofa, kakor jih poznamo iz sve topisemskega egiptovskega suženjstva in iz babilonskega pregnanstva Ampak Tine Debeljak se je tudi v novih, nemo gočih razmerah zavedal svoje duhovne moči in dolžnosti do soljudi. Kot prerok 204 Jeremija je zapel v suženjstvu in ga s pesniško besedo ter kulturnim in orga nizacijskim delom pomagal prenašati. Se več, slovenske naselbine v Argentini so ravno po zaslugi Tineta Debeljaka in nje mu podobnih požrtvovalnih ljudi ust varile v argentinski kulturni puščavi ču dež, da je zacvetela in ob Srebrni reki zrasla mala Slovenija, kulturno enako vredna matični. Tine Debeljak je tam - kot ptič feniks - znova zapel mladostno in obenem zrelo in sam izdal štiri pesniške zbirke, od vsenarodne Velike črne maše za pobite Slovence do povsem zasebnega Poljuba. Podobno mojstrstvo je pokazal zlasti v vrhunskih delih, ki jih je prevedel, ob že omenjenem Dantejevem Peklu (1959). začetem že doma, in ob Žalosti zmago slavja (1970), antologiji poljske med vojne lirike, predvsem veliki argentin ski narodni ep Joseja Femandeza Mar tin Fierro (1970), s čimer se je - kot »patriarh slovenske emigracijske lite rature« - v imenu vseh argentinskih Slo vencev kulturno oddolžil novi domo vini za gostoljubnost in razumevanje. To je le nekaj glavnih naslovov De- beljakovega knjižnega dela, nepregled no in dostikrat še bolj nehvaležno in izčrpavajoče pa je bilo njegovo orga nizacijsko, mentorsko, uredniško in po dobno delo doma in v tujini, zato ni nič čudnega, če mu je srce opešalo, še pre den se je ob novi pomladi v domovini mogel vrniti domov, v Ljubljano in v svoj prvotni dom v Skofjo Loko pod nune. Priznam, da sem si dolga leta srčno želel srečati se z njim, pa mi ni bilo dano. zato sem še posebej vesel, da se ga je rodno mesto, za katero je tako vne to delal doma in v izseljenstvu, spomni lo in se mu danes spoštljivo poklanja z javnim priznanjem. Tako so vsaj v eni slovenski celici računi kulturno porav nani. S tem je pregled mojih dosedanjih sre čanj s prijateljem Tinetom Debeljakom končan. Z današnjim dnem prehaja v ga lerijo velikih, zaslužnih sinov sloven ske matere in slovenska kulturna in li terarna zgodovina ga bo poslej lahko objektivneje strokovno ocenjevala. In ravno tu se po igri naključij moja pot po šestdesetih letih znova srečuje z njego vo: spominska plošča Tinetu Debeljaku je kakor lastovka, znanilka otoplitve in pomladi, ki se je vrnila pod rodni krov. in bo poslej kot ponosno in prijazno zna menje Debeljakovega doma, njegove do mačije, rojakom in vsemu svetu pričala ne le o njem in njegovih zaslugah za Slovenijo, temveč tudi o prijaznem mes tu in njegovih meščanih, ki se ga hva ležno spominjajo. Dragi Ločani, vesel in srečen sem, da sem se smel tudi jaz udeležiti te slovesnosti. Hvala vam tudi v imenu Jamnikovega Tinčka spod nun! Hvala! * Kratka predstavitev obeh govornikov: Zorko Simčič 205 Zorko Simčič (r. 1921, Maribor), dra matik, pisatelj, pesnik in publicist. Že kot študent je leta 1942 za roman PRE BUJENJE prejel Prešernovo nagrado mesta Ljubljane. Pred odhodom v emi gracijo (1945) je izšla v domovini tudi zbirka satir TRAGEDIJA STOLETJA V emigraciji je izdal vrsto knjig, med njimi novelo ČLOVEK NA OBEH STRANEH STENE, drami ZGODAJ DOPOLNJENA MLADOST in TAKO DOLGI MESEC AV GUST, ter TRIJE MUZIKANTJE ali POVRATEK LEPE VIDE. Med besedili, pisanimi za mladino, izstopa ČAROVNIK ZAČARANE MLADINE. Že po prehodu Slovenije v demokra cijo so izšli ponatisi knjig ČLOVEK NA OBEH STRANEH STENE (nagrada Pre šernovega sklada), ODHOJENE STOPI NJE, v kateri je poleg ZGODAJ DOPOL NJENE MLADOSTI tudi izbor krajše pro ze ter esejistike. Pred kratkim je izšel tudi ponatis TREH MUZIKANTOV ter ljudska igra KRST PRI SAVICI. •—7 /"> u~**> Z;Cr*-Lo J/tocCVcL Podpisani Janko Moder, Pražakova 20. 61000 Ljubljana, Slovenija, s tem potrju jem, da sem bil 8. maja 1914 v Dolu pri Ljubljani rojen kot Janez Moder in da sem se kot šolarček na mamino željo preimenoval v Janka, kar mi na stara leta pride prav zlasti pri podpisovanju. Iz članka o dr. Tinetu Debeljaku je delo ma razvidna tudi moja življenjska pot do osvoboditve. Takratni uvod v prehod (ali po novem tranzicijo) sem preme- ditiral v priporu in zaporu, k državnim ali kakšnim podobnim jaslim pa iz pedago ških razlogov tudi pozneje rajši nisem bil pripuščen. Spominjam se, kako sem v petdesetletnem prehajanju kar nekaj krat beračil za službo (med drugim sem Janko Moder nekoč z velikimi očmi prebral tudi razpis za zame nedosežno vodilno delovno me sto v loškem muzeju), pa smel biti dele žen le trdega prevajalskega kruha. Ker sem pa tudi to možnost sprejel z ljubez nijo, se lahko mirne duše oziram na pol- stoletno delo. Tudi misli tujih avtorjev so namreč opravile svoj del mojega po slanstva, da smo - hvala Bogu - še zme raj na prehodu (tranziciji), ki napovedu je možnost izboljšanja, in še nismo v raju. za kamor smo bili planirani. Meni je to ljubo, ker nam ves čas narekuje nove in nove domače naloge. Za naprej. za nazaj. Tudi v duhu Prešernovih idej. 206