7
Lov na lokomotivo.
(Povest   iz   ameriškega   življenja.)
Na svojem potovanji po zedinenih državah severne Ameriki spoznal sem starega strojevodjo, ki je vedel povedati  mnogo  zanimivega  iz   svojega  burnega   življenja.
Eno njegovih najzanimivejših dogodeb prijavim tu po njegovih lastnih besedah. Dogodjaj mi je nekako tako le popisal:
V mnogih državah rabijo kaznjence tudi zunaj kaznilnic na pr. pri kopanji kanalov, pri zgradbi železnic i. t. d., seveda vselej pod nadzorstvom oboroženih paznikov, ki naj preprečijo beg. Posreči se pa vender le posameznikom pobegniti.
Jaz sem služboval pri neki železniški družbi v zahodni Karolini, katere proga je bila med najtežavnejšimi in najnevarnejšimi, kar jih je bilo. Ta proga je šla ob bregu, in železniški tir se je vil v rajdah navzgor s prav kratkimi ovinki. Gradba železnice je delala inženerjem mnogo preglavic, a vse so čudovito premagali z svojo bistroumnostjo.
Le na enem mestu bil je veden boj človeške sile z učinki narave. To mesto je bilo blizu vrha, vedno so ga morali nadzorovati, kar je stalo veliko denarja. Pečini na obeh straneh prekopa sta se neprenehoma drobili in zlasti po vsakem dežji je bila proga skoraj vedno zasuta. Bilo je sicer tam nastavljenih zadosti stražnikov, a včasih je moral priti posebni vlak, ki je odpeljal nakopičeni gramoz. To je bil tako zvani „gramozni vlak". Vlak je pripeljal saboj kaznjence, ki so gramoz nakladali in pa paznike.
Nekega jutra stal sem s svojo lokomotivo na stranskem tiru tega nevarnega mesta. Moja lokomotiva je bila namenjena za „predprego", kajti blizu vrha je bila proga tako strma, da ena lokomotiva ni mogla zmagavati peze. Na drugem stranskem tiru stal je pa „gramozni vlak". Kaznjenci so nakladali, pazniki se so pa brezskrbno pomenkovali, vsaj se ni bilo bati, da bi kdo pobegnil, kajti na obeh straneh se so dvigale strme pečine, ki se so vže same od sebe drobile. Niti mačka bi tu gori ne plezala!
Vozovi gramoznega vlaka so bili naloženi. Njegova lokomotiva stala je nepriklopnjena nekoliko v stran; njen strojevodja pripravil je bil vže vse za odhod in s posodo v roki, v kateri je olje za mazati, pregledal je še enkrat
osi in kolesa. Na to se približa vodji   vlaka.......
in v tistem hipu zagledam jaz, ki sem stal na svoji tudi za odhod pripravljeni lokomotivi, kako eden izmed kaznjencev odloži lopato, kakor blisek hitro skoči na lokomotivo gramozovega vlaka, zasuče vzvod — in lokomotiva se premika!
Prepozno sem zakričal. — Sicer so pazniki precej streljali za ubeglim, a nihče ga ni zadel. Blizu stoječi železniški uradnik, mimo katerega je lokomotiva šla še počasi, skuša skočiti na stroj, a kaznjenec nameri mu z lopato za premog in uradnik prestrašen odskoči. Ubegli kaznjenec imel je prosti tir.
In pol ure pred nami, navzdol, prihaja osebni vlak, tisti, kateremu naj jaz pomagam navzgor!
Hitro se odločim in zakličem: „Jaz grem za njim! Preložite premembo! Hitro, hitro!" Paznik premembe uboga, moj kurjač in en paznik skočita k meni na stroj in kmalu drčimo navzdol s strašansko hitrostjo.
Poučni in zabavni del.
8
Sedaj še le premišljujem, kaj sera bil naredil in kaj naj storim. Jaz vprašam paznika: „Ali je lopov izučen strojevodja?"
»Kolikor jaz vem, ne."
„Potem je gotovo le pri mojem tovarišu videl, kako je sukati vzvod, da pritisne sopar. Težko da bi znal ustaviti stroj. On si skoraj gotovo misli, da se bo lokomotiva polagoma sama ustavila."
„()ho", smijal se je paznik, „to pa prekriža njegov račun. Čudil se bode, ko bo šel stroj počasnejši, za saboj bo pa zagledal svoje preganjalce. Hvalevredno je od vas, strojevodja, da ste precej mislili na lov ubežnika."
Jaz vržem dogorelo smodko od sebe ter resno rečem: Če ubežnik uide ali ne, to mi je vse eno. Pri meni se gre zato, da rešim 200 ljudem življenje. Ako se zadene težka lokomotiva gramoznega vlaka na tej nevarni brežini ob osebni vlak, po tem ne ostane nobena kost cela."
„In kaj naj torej storimo? vpraša preplašen paznik.
»Tega še sam ne vem. Če ni drugače, zaletim se s svojo lokomotivo v pred nam bežečo in zdrobim vse v kose; potem bode gori prihajoči vlak vže zapazil oviro in bode pravočasno ustavil."
„Pri tem smo pa tudi mi zgubljeni?"
„Da."
Moj kurjač Bil, priden dečko z osemnajstimi leti, poda mi roko ter pravi: „Prav tako, jaz bodem poleg." Paznik postal je bled kakor mrtvec.
»Pustite me, da se rešim!' ječi.
»Ni mogoče. Ako počasnejši vozim, ne doidem one lokomotive."
In pri tem drvimo kakor blisk naprej, čez ovinke mimo propadov s polno parovo silo. Bila je to nora vožnja, še danes me preletava mraz, če mislim nanjo.
Ped za pedjo se bližamo sprednji lokomotivi, ki je bila, ker namenjena za tovorne vlake, težja od moje.
In sedaj konečno, ko smo bili še kakih petdeset korakov za njo, obrnem se k pazniku: „Bodite pripravljeni za strel in zakličite ubežniku, da naj ustavi, če ne ustrelite."
Moj poziv je bil brezuspešen, paznik je ležal tre-pajoč na premogu in ni bil v stanu besede izustiti. Vzamem puško in jo dam Bilu.
»Tako, zakliči na lopova, da naj vzvod nazaj zasuče, drugače ga ustreliš."
Bil skoči na hodnik pred stroj, ki drži okoli lokomotive. Klicanje je pa bilo brezuspešno ; pri strašni hi-tr< sti zadušil je ropot vsak človeški glas. Sedaj se ubegli obrne in nas zagleda. Ko vidi namerjeno puško v rokah kurjača, ustraši se ter skoči obupan raz lokomotive v grmovje. Zgubljen je moral biti, kajti grmovje je rastlo na kraju grozovitega prepada.
Bil se vrne k meni nazaj: „Kaj pa sedaj?"
Zdrknili smo ravno čez ovinek, ki nam je dopuščal   prosti  razgled  čez   progo   pod   nami.    Videl  sem
priti osebni vlak, še precej oddaljen, a bil je vender uže skrajni čas.
„Skusil bodem skočiti z našega stroja na onega. Ako se ponesrečim, potem veš kaj imaš storiti Bil!"
Razumela se sva. Bil je sicer vajen stroju a dal sem mu vender kratek navod, potem se pa podam spredej. Oba stroja vozila sta skoraj enako hitro. Sedaj je bil tender sprednjega stroja le še nekaj čevljev pred manoj, vedno manjši je prostor — jaz skočim.
Za las je manjkalo, da se nisem ponesrečil; le z eno roko sem se mogel s prva prijeti, pa držal sem krčevito in slednjič dospem na stroj. V istem hipu je Bil pričel ustavljati, zavoro je nategnil in odprl peskov zaboj. Precej na to storim tudi jaz enako. Lokomotivi stojite.
Sedaj se zavije okol bližnjega ovinka osebni vlak, počasi sopiha na vzgor. Da bi naši lokomotivi še vozili, sedaj bi bil sunek neizogiben
Truplo kaznjenca so najdli popolnoma razbito v prepadu; le na pisani jetnišniški obleki so je spoznali, taka strašno je bilo razbito.