------    230   ------^
Slovenska dežela — most na Laško. Železnica
belaško-ljubljanska. Reka.
Spisal avstrijsk kupčijsk svetnik.
Ne moremo si kaj , da ne bi še enkrat glasu povzdignili za stvar, toliko važno  na več strani.
Res je hvalevredno, potegovati se „pro domo sua" (za kočico svojo) in to je tudi večkrat prav lahko ; ai kam pridemo, ako vsak Avstrijanec le edino samo skrbi za svoje gnezdo! Nazadnje nam vsem skupaj vsahne studenec, ki bi nas lahko vse redil. Misel naša je, da ravno to, da nam manjka duhd edinstva, duha zdru-štva, je najbolj krivo, da je Avstrija v duševnem in materijalnem oziru zaostala za zapadnimi deželami (Fran-cozkem, Angležkem itd.)
Le   združtvo pomaga  na   noge   blagim  idejam, ktere dandanes zvonec nosijo po svetu.
Ako tu in tam gori kaka vas, se suče in leta gospodar le okoli svoje hiše, da bi jo rešil požara; ni mu mar, da bi šel na drug konec gasit, kjer gori sosedova hiša in po kteri žuga nevarnost vsi vasi. Taka se godi v Avstrii dandanes tudi kupčijstvu, obrtnijstvu in rokodelstvu , kterim žuga požar. Namesti da bi vsi združeni odvračali nevarnost, se razcepljeni vrtimo le okoli svojega lastnega gnezda.
Al naj bode konec teh besedi, stopimo pred to, kar je prav za prav namen teh vrstic.
Kakor morska ožina leži med dvema velikima zemljama in jih razdvojuje, prav tako leži tudi slovenska zemlja med Germanijo (Nemčijo) in Italijo (Laško), ali da krajše rečemo: slovenska okrajina je most, čez kterega se iz Nemčije dohaja v Italijo , — zato pa je tudi za Avstrijo Slovenija neprecenljiv biser, o kteri naš Koseški, oziraje se v zgodovino vseh časov, po pravici poje: „Hrast se omaja in zid, zvestoba Slovenca ne gane/' Po pravici tedaj je tudi vrli dr. Toman v državni zbornici  3. aprila državnemu ministru Schmer-
------    231    ------
lingu zaklical, da Jugoslovani avstrijski in tedaj tudi Slovenci se ne smejo v en koš metati z Italijanisimi, kakor tudi Slovencev ogerskih takrat niso omamili va-bilni glasovi, ko se je Magjar spuntal zoper Avstrijo. Slavenski narod je bil tu in tam samotilo (izolator) laške in magjarske prekucije. Zob nemilega časa je razglodal veličanske stavbe, mostove, jezi in trdnjave; most pa , kteri iz Nemčije pelje v Italijo — na videz malo Slovenijo — je previdnost božja ohrauila v blagor Avstrii v vseh viharjih, da še zdaj kakor nekdaj trden stoji in se nad njim razbijajo valovi velikonem-ški iu velikoitalski. Marsikaka sla je že hotla pohru-stati Slovenca; al ni bilo mogoče: stvar Božja ne da se pokončati. In kakor je bilo, tako tudi bode v prihodnje. Bog daj, da bi nikdar več ne bilo treba, da bi se slovenska zemlja morda zopet dvigniti kot medgorje med viharne valove; al če pride ura, stala bo zopet kot  izolator  pogubivnih  naklepov vsaki dan.
Glede v preteklost in v prihodnost poprašujemo se, ktera železnica se strinja bolj z blagrom Avstrije: ali ona iz Belaka čez Potablo v Videm, ali ona iz Be-laka v Ljubljano?
Ne na zahodnje obrežje jadranskega morja, ampak na izhod nje naj se upro oči Avstrije, na Trst namreč in še posebno na Reko; tu so dežele zad , kjer more avstrijska kupčija veselo cvesti, — tu nam je pred očmi sueški kanal zavoljo kupčije v Indijo. Kaj more avstrijski vladi in državi na korist biti, da bi se bolj ozirala na luko (ladjostajo) beneško kakor reško in tržaško, in bi se raje vozilo čez deželo od danes do jutri, kakor čez stanovitna slovanska tla iz Belaka v Ljubljano? Friulj ski poskus prekucije, res, da je bila le veša, ki je kmali izginila; al pameten mož ve, da je veš največ v močvirni zemlji, kjer so skriti prepadi in brezna — politično nevarnih strank.
Pa tudi brez vsega ozira na vojaške in političine razmere je železnica belaško-ljubljanska za avstrijsko kupčijo že zavoljo Reke od največe važnosti. Reka, in desetkrat ponavljam to, Reka mora biti prvo skladališče (Hauptstappelplatz) avstrijsko, ako Avstrija kadaj hoče veliko kupčijo imeti po svetu. Dunaj, Pest, Praga, Brno, Gradec, Temešvar, Zemun, Sisek, na kratko rečeno: večina imenitnejših trgovskih mest avstrijskih ima najkrajšo pot na Reko. Ktera avstrijska mesta pa imajo Benetke za seboj?
Ako se dovrši belaško-ljubijanska železnica in železnica v Zemun itd., je potem tudi najkrajši pot iz Londona in Pariza v Carigrad. Al o vsem tem je bilo že mnogo govorjeno in pisano ; ne bomo tedaj nosili vode v Savo. Naš namen je bil le, zdaj, ko se železnica belaško-ljubijanska zopet iz mrtvila izbuja, še enkrat povdariti važnost jadranskega in črnega morja za avstrijsko kupčijo in pomembo primorja reškega.
Ce tudi dobro poznamo pregovor, da „mu gosle stolčejo, kdor resnico gode", se vendar ne bojimo pregovora tega, ker mislimo, da ne mečemo boba v steno, dokler je še čas, dramiti svet in vlado, da vidi, kaj je pravo in dobro!