Peta  elegija
Boste li spali še dolgo? kedaj se pokažete hrabri? Mladci, mar nič vas ni sram, če se sosedje smejo? Križem roke bi držali brez posla, uživali pokoj, zdaj, ko že vojni je hrup vso nam potresel zemljo? Ščit nadenite sedaj si v borbi proti sovragu, ako kdo pade zadet, zadnjič ostnik zadegaj! Čast ino slavo prinese to možu, če se vojskuje hrabro za deco, za dom, kakor za ljubo ženo. Prej ali slej ga smrt ugrabi, kot Mojra določi. Torej na vraga takoj, moško naprej naravnoč! Dvigni svoj meč in stisni si pod zaslonilo zavetno nedrije vrlo junak, brž ko zaplete se boj.
Takšen je namreč Umer, da smrti nihče se ne ogne, niti če bil bi morda prednikov višnjih mu rod. Cesto sovražnosti človek uide in kopij rožljanju, ali doma doleti smrti ga bridki umen.
Takega ljudstvo ne čisla, nikomur po njem se ne toži; oni pa smili se vsem, ako se kaj mu zgodi. Množica pač hrepeni po junaku nedavno zasnulem: delo za drugih deset znal je napraviti sam.
Pripombe. Mladeniči naj se sramujejo pred mejaši, če so ti pogumnejši in se jim rogajo. Slično opominja Homer 11 i a d a IV, 830. Kako je to učinkovalo na rimsko vojsko, razodeva Liv. XXX, 18. — Pesnik izpodbuja borca, naj še ob zadnjem dihu zažene metalno kopje v zoprnika. Vietor Hugo pa obsoja tak čin mavrskega huzarja, ki sproži v usmiljenega zmagalca, ko ta nudi ranjencu okrepila (Apres la bataille). Zglede vztrajnosti do zadnje minute navaja Homer o Hektorju I 1. XXII, 303. Lucan. III, 622 in 706, Sil. Ital. IV, 607 in IX, 512. Sallust. B. C. 61. Flor. I, 18, 17. Vellej. Pat. II, 27. — Moirai, lat. Parcae, boginje usode; doslovno delež, namemba, doletek, name-rek, naključba, umer, umen; moslimanski kismet se na pr. v perzijščini imenuje: svetovno kolo, nebesni krog, nebeški kolobar (čerh), ker je baje naša bodočnost pisana v zvezdah. Grki pa so si predstavljali tri sojenice: Lachesis drži vreteno, Klotho ko-deljo na preslici, Atropos reže nit življenja. — Junak, heroj, v izvirniku: hemitheos, polbog. Misli na može izredne moči, telesne ko dušne. Zasloveli so po nenavadnih zaslugah in bili oboževani. Taki so zlasti Perseus, Herkules, Theseus, lason, Achilles i. dr.
Stane Bračko
Pomlad med polji
Vzduh je prozoren kot svila, v tla se zaje vsaka sled, zrela je njivica črna, zemlja je mehka ko med.
Ozka postala je hiša, kmetu se sveti obraz. ¦— Svetli so mladi večeri, Bog se je vrnil med nas.
124