NOSOROG Eugene Ionesco Spominu Andreja Frederiqua S prijateljem Jeanom sva se na kavarniški terasi mirno pomenkovala o tem in onem, kar sva na pločniku na drugi strani zagledala velikanskega, mogočnega nosoroga: glasno je puhal in se podil v ravni črti, tesno ob izložbah. Sprehajalci so se mu na poti naglo umikali, da je mogel mimo njih. Neka gospodinja je prestrašeno zavpila, košara ji je padla iz rok. po tlaku se je razlilo vino iz razbite steklenice, nekaj sprehajalcev, med njimi neki starec, se je zagnalo v prodajalne. Vse to je bilo naglo kakor blisk. Sprehajalci so se vrnili iz zavetja, zbrali so se v gruče in s pogledom sledili nosorogu — ta je bil že daleč — razpravljali so o dogodku in se razkropili. Jaz se odzivam precej počasi. Razmišljeiio sem sprejel v zavest podobo dirjajoče zveri, ne da bi ji pripisoval prevelik pomen. Vrh tega sem bil tisto jutro utrujen, v ustih sem imel grenek okus, ker sem prejšnji večer popival: slavili smo bili rojstni dan nekega tovariša. Jeana tedaj ni bilo med nami; zato pa je vzkliknil, brž ko je minil prvi trenutek prevzetosti: »Nosorog, ki se prosto giblje po mestu! Ali se vam to ne zdi čudno? To bi ne smelo biti dovoljeno.« »Saj res,« sem rekel, »še pomislil nisem na to. Nevarno je.« »Treba bi se bilo pritožiti občinskim oblastem.« »Mogoče je zbežal iz živalskega vrta,« sem menil. »Sanja se vam!« mi je odvrnil. »Živalskega vrta v našem mestu ni več, odkar je v 17. stoletju kuga tako razredčila živali.« 747 »Mogoče je iz cirkusa?« »Kakšnega cirkusa? Županstvo je klatežem prepovedalo bivanje na občinskem ozemlju. Ze od naših mladih let ni bilo nobenega več.« »Mogoče se je od tedaj skrival po močvirnatih gozdovih v okolici,« sem odgovoril zdehaje. »Povsem vas obdajajo goste megle alkohola ...« »Iz želodca se vzdigujejo ...« »Da. In vam zagrinjajo možgane. Kje pa vidite močvirnate gozdove v okolici? Naši pokrajini pravijo Mala Kastilja, tako zelo je puščavska.« »Mogoče se je zatekel pod kak kamen? Morda si je naredil gnezdo na posušeni veji?« »Ti vaši paradoksi so dolgočasni. Saj sploh ne znate govoriti resno.« »Danes še posebno ne.« »Danes prav toliko kot po navadi.« »Ne razburjajte se, dragi Jean. Saj se ne bova sporekla zavoljo te zverine...« Začela sva govoriti o drugih rečeh, spet sva se menila o lepem vremenu in o dežju, ki v naši pokrajini tako redko pada, kako bi bilo treba spraviti na naše nebo umetne oblake, in o drugih takih vsakdanjih nerešljivih vprašanjih. Razšla sva se. Bila je nedelja. Legel sem in spal ves dan: spet skažena nedelja. V ponedeljek zjutraj sem šel v pisarno, obljubljajoč si slovesno, da se ne bom nikoli več opil, in posebno ne ob sobotah, da si ne pokvarim prihodnjega dne, nedelje. Imel sem namreč en sam prosti dan v tednu in tri tedne dopusta poleti. Namesto da pijem in da sem bolan, kaj bi ne bilo bolje, ko bi bil čil in zdrav, da bi pametneje prebijal redke trenutke svobode? Obiskoval muzeje, prebiral leposlovne časopise, poslušal predavanja? In namesto da ves odvečni denar porabljam za žgane pijače, kaj bi ne bilo bolje, ko bi si kupoval gledališke vstopnice, da bi lahko gledal zanimive igre? Še zmerom ne poznam avantgardističnega gledališča, o katerem toliko govorijo, nobene Ionescove igre še nisem videl. Ce sploh kdaj, potem je zdaj čas, da se seznanim s temi rečmi. Drugo nedeljo sva se z Jeanom spet dobila na isti terasi. »Držal sem besedo,« sem rekel, ko sem mu podal roko. »Kakšno besedo ste držali?« je vprašal. »Besedo, ki sem jo dal sam sebi. Prisegel sem, da ne bom več pil. Namesto da bi pil, sem se odločil, si bom izobraževal duha. Danes je moja glava jasna. Popoldne grem v mestni muzej, za zvečer imam vstopnico za gledališče. Ali greste z menoj?« 748 »Upajmo, da bodo vaši dobri nameni držali,« je odvrnil Jean. »Z vami pa ne morem. Dobiti se moram s prijatelji v pivnici.« »O dragi moj, zdaj ste torej vi na vrsti, da boste dajali slab zgled. Napili se boste!« »Enkrat ni nobenkrat,« je z razdraženim glasom odgovoril Jean. »Medtem ko vi...« Pomenek bi se bil neprijetno zasukal, tedaj pa sva zaslišala mogočno rikanje, nagel topot nog lihoprstega kopitarja, krike, mijavka-nje neke mačke; skoraj isti trenutek sva videla, kako se je na nasprotnem pločniku kakor blisk pokazal in spet izginil nosorog, ki je glasno sopihal in se z vso naglico podil v ravni črti. Takoj zatem se je pokazala ženska, ki je držala v naročju nekaj majhnega, brezličnega in krvavega: »Pomendral mi je mačko,« je tožila, »pomendral mi je mačko!« Ljudje so obkrožili ubogo razkuštrano žensko, ki se je zdela kakor utelešenje obupanosti same, in jo pomilovali. »Če to ni nesreča,« so vzklikali, »uboga živalca!« Midva z Jeanom sva vstala. V skoku sva bila čez ulico, obstopila sva nesrečnico: »Vse mačke so umrljive,« sem se oglasil neumno, ker nisem vedel, kako naj jo potolažim. »Že prejšnji teden se je podil mimo moje prodajalne!« se je spomnil špecerist. »To ni bil isti,« je zatrdil Jean. >To ni bil isti: tisti prejšnji teden je imel na nosu dva roga, bil je azijski nosorog; ta pa je imel samo enega: to je afriški nosorog.« »Neumnosti govorite,« sem se vznemiril. »Le kako ste mogli razločiti rogove! Zver se je podila mimo tako hitro, komaj da smo jo videli; saj niste utegnili šteti...« »Jaz ne živini v megli,« je naglo odvrnil Jean. »Bistrega duha sem in naglo štejem.« »Podil se je s pobešeno glavo.« »Saj ravno zato se je bolje videlo.« »Samo napihujete se, Jean. Dlakocep ste, dlakocep, čigar znanje ni zanesljivo. Zakaj predvsem je res to, da ima ravno azijski nosorog samo en rog na nosu, afriški ima pa dva!« »Motite se, nasprotno je res.« »Ali stavite?« »Z vami ne stavim. Vi imate dva roga, vi,« je zavpil, zaripel od jeze »azijsko teslo!«.(Ni in ni hotel odnehati.) 749 »Jaz nimam rogov. Nikoli jih ne bom nosil. Tudi azijski nisem. Sicer pa so Azijci ljudje kot vsi drugi.« »Rumeni so!« je zavpil ves iz sebe. Obrnil mi je hrbet in se preklinjaje oddaljil z velikimi koraki. Zazdel sem se smešen sam sebi. Moral bi bil biti spravljivejši, ne bi mu bil smel ugovarjati: saj sem vendar vedel, da tega ne prenese. Že ob najmanjšem ugovarjanju se je penil. To je bila njegova edina napaka, sicer je imel zlato srce in mi je naredil nešteto uslug. Tistih nekaj ljudi, ki so bili tam in so naju bili poslušali, so ob tem pozabili pomendranega mačka in ubogo žensko. Obkrožili so me in razpravljali: eni so trdili, da je azijski nosorog res enorog in da imam prav; drugi pa so trdili nasprotno, da je enorog afriški nosorog, tako da je po njihovem imel prav moj predgovornik. »Saj ne gre za to,« se je oglasil neki gospod (v slamniku, z majhnimi brčicami, s ščipalnikom, glava je kazala na logika), ki je bil doslej stal ob strani, ne da bi kaj rekel. »V vajinem razpravljanju je šlo za nekaj, od česar ste se potem oddaljili. Spočetka sta se vpraševala, ali je današnji nosorog tisti od prejšnje nedelje ali pa kak drug. Na mogoče?« Prav ta trenutek je Daisy odprla vrata. »Logik je nosorog!« sem ji rekel. Vedela je to. Pravkar ga je bila videla na ulici. S seboj je imela košarico s hrano. »Ali hočete, da kosiva skupaj?« je predložila. »Veste, s težavo sem našla nekaj živeža. Trgovine so opustošene: vse požrejo. Veliko drugih prodajaln je zaprtih .zavoljo preobrazbe', kakor imajo napisano na tablicah.« »Ljubim vas, Daisy, ne zapuščajte me več.« »Zapri okno, predragi. Prevelik hrup ženejo. In prah se vzdiguje prav do sem.« »Samo da sva skupaj, pa se ne bojim ničesar, ničesar mi ni mar.« Potem ko sem zaprl okno, sem rekel: »Mislil sem, da se ne bom mogel nikoli več zaljubiti v kako žensko.« Prav močno sem jo stisnil k sebi. Tudi ona me je objela. »Kako rad bi vas osrečil! Ali boste mogli biti srečni z menoj?« 757 »Zakaj pa ne? Trdite, da se ničesar ne bojite, pa vas je vsega strah! Kaj se nama more primeriti?« »Ljubezen moja, veselje moje!« sem jecljal in ji poljubljal ustnice z živo, bolečo strastjo, kakor je že zdavnaj nisem čutil. Zmotilo naju je zvonjenje telefona. Izvila se mi je iz objema, stopila k aparatu, vzdignila slušalko, zavpila: »Poslušaj ...« Del sem si slušalko na uho. Slišati je bilo divje rikanje. »Zdaj uganjajo burke z nami!« »Le kaj se dogaja?« se je prestrašila. Prižgala sva si radijski sprejemnik, da bi izvedela novice: tudi tukaj rikanje. Daisy je trepetala. »Bodi mirna,« sem rekel, »bodi mirna!« Preplašena je zavpila: »Zasedli so radijsko postajo!« »Bodi mirna! Bodi mirna!« sem ponavljal, bolj in bolj vznemirjen. Drugi dan so tekali po ulici na vse strani. Lahko si jih gledal ure in ure: ni se bilo bati, da boš videl med njimi eno samo človeško bitje. Najina hiša se je tresla od kopit debelokožcev, najinih sosedov. »Kar bo, bo,« je rekla Daisy. »Kaj pa moreva?« »Vsi so ponoreli. Svet je bolan.« »Midva ga že ne bova ozdravila.« »Z nikomer se ne bo več mogoče pomeniti. Ali jih ti razumeš?« »Morala bi poskusiti razložiti njihovo psihologijo, naučiti se njihovega jezika.« »Saj nimajo jezika.« »Kako pa veš?« »Poslušaj, Daisy, imela bova otroke, najini otroci bodo imeli spet druge, to bo dolgo trajalo, ampak sama lahko prerodiva človeštvo. Le malo poguma . . .« »Jaz nočem imeti otrok.« »Kako pa potem hočeš rešiti svet?« »Saj navsezadnje sva morda midva potrebna rešitve. Morda sva nenormalna midva. Ali vidiš še koga najine zvrsti?« »Daisy, takih besed nočem slišati od tebe!« Obupano sem jo pogledal. »Midva imava prav, Daisy, zagotavljam ti.« »Kakšna domišljavost! Nič tu ne velja absolutno. Svet ima prav, ne pa ti ali jaz.« »Pač, Daisy, jaz imam prav. Dokaz mi je to, da me razumeš in da te ljubim tako, kot moški more ljubiti žensko.« 758 »Malo me je sram tega, čemur praviš ljubezen, te nezdrave reči. .. Tega ni mogoče primerjati z izredno silo, ki žari iz vseh teh bitij okoli naju.« »Silo! Tu imaš silo!« sem rekel in ji dal zaušnico, ker nisem vedel več kaj reči. In medtem ko se je jokala, sem govoril: »Jaz se ne odpovem, jaz se ne odpovem.« Vsa solzna se je vzdignila in me s svojimi dehtečimi rokami objela okoli vratu: »Upirala se bom s teboj do kraja.« Ni mogla držati besede. Postala je vsa nesrečna, kar vidno je hirala. Ko sem se neko jutro zbudil, je bil njen prostor v postelji prazen. Zapustila me je, ne da bi mi bila kaj napisala v slovo. Moj položaj je postal dobesedno nevzdržen. Jaz sem bil kriv, da je Daisy odšla. Kdo ve, kaj se je zgodilo z njo? Spet sem imel nekoga na vesti. Nikogar nisem imel, da bi mi jo lahko pomagal najti. Bal sem se najhujšega in sem se čutil odgovoren za to. In od vsepovsod njihovo rikanje, njihovo divje podenje, oblaki prahu. Nič mi ni pomagalo, da sem se zapiral doma, si mašil ušesa z vato: videl sem jih ponoči v sanjah. ,Ni druge rešitve, kakor da jih prepričam. Ampak o čem?' Ali se je mogoče spremeniti nazaj? In da bi jih prepričal, bi jim moral govoriti. Da bi se spet naučili mojega jezika (sicer pa sem ga sam začenjal pozabljati), bi se moral najprej jaz naučiti njihovega. Jaz pa nisem ločil enega rikanja od drugega, enega nosoroga od drugega nosoroga. Nekega dne sem se pogledal v ogledalo in moj dolgi obraz se mi je zazdel grd: potreboval bi rog, če ne celo dveh, da mi povzdigne upadle poteze. In kaj, če imajo prav oni, kakor mi je rekla Daisy? Bilo je očitno, da sem zamudnik, da se nisem znašel. Odkril sem, da ima njihovo rikanje vendarle neki čar. seveda malo trpkega. Moral bi bil to opaziti, dokler je bil še čas. Poskusil sem za-rikati: kako šibko je bilo to, kako brez prave moči! Če sem se bolj napenjal, sem samo zatulil. Tuljenje pa ni rikanje. Gotovo je, da človek ne sme biti zmerom suženj dogodkov in da je dobro, če ostane izviren. Vendar pa je treba tudi stvarem dati, kar jim gre; razločevati se, že ... ampak med sebi podobnimi. Jaz nisem bil podoben nikomur in ničemur več, razen starim, zastarelim fotografijam, ki nimajo nič več zveze z živimi. 759 Vsako jutro sem si gledal roke v upanju, da so mi dlani med spanjem otrdele. Koža pa je ostajala mlabava. Ogledoval sem svoje prebelo telo, svoje kosmate noge: ah, ko bi imel trdo kožo in tisto sijajno mračno zeleno barvo, spodobno goloto kakor oni, brez dlak! Vest mi je bila bolj in bolj obtežena, nesrečna. Čutil sem se kot pošast. Jo j, nikoli ne bom postal nosorog: ne bom se mogel več spremeniti. Nisem se upal več pogledati. Bilo me je sram. In vendar nisem mogel, ne, nisem mogel. Prevedel Janez Gradišnik 760