5. Sneženi mož
§f!§jož sneženi je napravljen, Poleg hišnih vrat postavljen. Kapa glavo mu pokriva, Metla v roki mu počiva, Smodke mu goreče kos Greje zmrzli, bledi nos. Zunaj zebe ga seveda In zatorej hudo gleda, Prav kot bi na straži stal, Da bi vsakdo se ga bal. Ko z metlo stoji na straži, Nihče na; raoža ne draži:
Kar z metlo bi ga nažgal, Kdor bi mu miru ne dal! Pa naj pride k hiši tat, Brž oplazi ga za vrat, Da pokaže zadnjo plat . . .! S snegom so pokrite hiše, Okrog ogla burja piše. Ej, kako je huda zima ! Mož sneženi suknje nima, Mož sneženi nima hlač, Hlač velikih dopetač ; Niti gorkih rokavic
Nima bedni ta možic ! Oh, kako bo Se pred vrati Moral trd, premražen stati, Predno bode vetrič topel Preko morja spet prisopel! Takrat izpred naših vrat, Z vrtov, polj in njiv in trat Sneg izgine in po gričih, Po drevescih in grmičih, Po dolinah, po bregeh, Po gozdeh in po vrteh Vse bo zopet živo klilo, Svet dobode novo krilo.
Tebi pa gorje, moiic ! Stal boŠ tožen, rosnih lic, In oko ti bo solzilo. Vedno manjši boš prihajal, In ko svet se bo pomlajal, Solnčni žar te bode tajal. . A dotlej le stoj in straži, Pa junaka se nara kaži, Da kdorkoli pride k tebi, To poreče sam pri sebi: Bčvrst je res ta velikan, Nihče ni tako močan!"
— k