Te pripombe, mimo tistih, ki so jih že navedli predhodni kritiki (Marj a- novič, Radanovic, Jeknič, Trifkovič) vsekakor ne zmanjšujejo izjemne po - membnosti Idrizovičevega ustvarjal- nega podviga. Seveda, v besedilih so tudi nekateri spodrsljaji, ki so nasta- li zaradi uporabe neustreznega meto- dičnega postopka pri obravnavi lite- rarnega gradiva, v njej namreč manjkajo nekatere teoretične pojas- nitve, kar pa je bilo neizbežno, saj avtor ni dovol j celovito prikazal poe- tike ustvarjanja za otroke. Izid knjige Književnost za djecu u Bosni i Hercegovini pomeni važen datum v zgodovini te literature in afirmira svojega avtorja, ki vestno in temeljito obvešča ter pojasnuje nje- ne pojave in dogajanja. Zorica Turjačanin (Prevedla Gema Hafner) PO SLEDI NAIVNE PESMI Danojlič Milovan: Naivna pesma. Ogledi o dečjoj književnosti. Beograd, Nolit 1976. Književnost za otroke predstavlja specifično ontologijo in zato je logič- no njen bivanjski prostor pod nebom otroštva. Čeprav se ustvarjalnost za najmlajše in odrasle po značaju lite- rarnega in življenjskega gradiva, ki ga obsežeta, pojmovno pa tudi načel- no razhajata, je kritični akt enoten, ker se ukvarja predvsem z literarno estetskim bistvom umetnine (»z umetniškim v umetnosti«), a šele na- to z razlikami, ki izvirajo iz psihološ- ko emocionalnih dimenzij dela. Notranja korespondenca s stvarit- vijo, ki je v podtekstu vsakega kri- tičnega vrednotenja, seveda implicite terja neudušenost otroške senzibilno- sti, izključuje pa njihovo naivno za- vest, kajti književna kritika te vrste se ne omejuje na čustvo in intuicijo, temveč se naslanja na znanje, izkuš- njo, ustvarjalno logiko, način lastne udeleženosti v celovitosti umetnine, ki jo opazujemo. Kritik književnosti za otroke mora potemtakem ohraniti določeno mero pesniškega in otroškega začudenja nad svetom, emocionalno drhtavico, ki j o izzove čudežna prisotnost bitij in stvari, pa tudi trezno sodbo, zrelo refleksijo, ustvarjalni dvom in pre- verjeno izkušnjo. Drugače poveda- no — idealni kritik te poezije bi bil pesnik-esejist. Če bi prevladala le ena komponenta — racionalna ali infan- tilno kreativna — bi bil dosežek manjši. Kajti pesnik lahko najbolj pristojno govori o tem, kar je v poe- ziji blizu njegovemu otroškemu ob- stoju, tistim metafizičnim prostorom otroštva, ki so del njegovega ustvar- jalnega sveta in človeške zavesti, esejist pa po urejenosti svojega mi - selnega angažmaja izključuje iz te poezije otroka, podvrže jo racional- nim špekulacijam, ki neredko prese- gajo predmet izhodiščnih literarnih določil. Milovan Danojlič je v svojem teo- retično-kritičnem postopku asimiliral ta dva pristopa otroški pesmi. Najno- vejša knjiga — Naivna pesma — od - kriva ambivalentnost njegove ust- varjalne narave. Svoj čas pozdravljen kot avtor us- pešnih pesniških zbirk za najmlajše (Kako spavaju tramvaji, 1959; Furu- nica jogunica, 1969), se je z dragoce- nimi ustvarjalnimi izkušnjami znašel pred nalogo, da govori o pisateljih in knjigah, da išče psihološka in onto- loška osnovna načela »naivne pes- mi«, katere bistvo se mu kaže ne v predmetni obrnjen ost i k svetu otrok, temveč v občutku pesnikovega ne- pripadanja svetu odraslih. Sledeč svojemu pesniškemu nag- njenju je avtor spregovoril o peterici pesnikov (Jovan Jovanovič Zmaj, Aleksandar Vučo, Branko Čopič, Dragan Lukič, Dušan Radovič), ki so mu sorodni po duhu in tonu, v celoti ali delno po svojem občutju otroštva kot tudi po ustvarjalnem postopku, s katerim ubesedijo njegovo psihološ- ko-emocionalno bistvo. Ko se loteva Zmaja kot utemelji- telja naše otroške poezije, čigar verzi so postali »lirške aksiome jednog je- zika, opšta mesta jedne duhovne za- jednice« (str. 74), Danojlič loči njego- vo poučnost od strastnega zagovora igre in svobode, od iracionalnega pa- rodičnega tona, od razgibane pripo- vednosti in sposobnosti lirskega tran- sponiranja celovitosti otroškega sve- ta. Zdi se da je Zmaj Danojliča predvsem pritegnil s svojo ljubeznijo do dobrega, z elementarno radostjo in nesporno lepoto življenja. Dobrota je tudi bistvena notranja potreba Danojlovičevega poetičnega mita, je sinonim za lepoto otroštva in pogoj njegovega trajanja. Pri Vuču pritegujejo Danojliča, ¿lasti v predvojnih pesnitvah, njego- vo prizadevanje za popolno svobodo otroštva, ki je »edino zmožno z igro razbiti okove odraslega sveta«, ter nevezani ustvarjalni odnos do oblike pesmi in njene jezikovne izkušnje. Avtor Dečjeg zakonika ustvarja v poeziji prostor popolne otroške osvo- bojenosti, odpravlja pregraje in ome- jitve, ovire in prisilo, ko ji daje nes- končnost in nepreglednost, ko jo 'os- vobaja miselne povezanosti z realno družbeno uresničljivostjo in v bistvu dela iz nje metafizični fenomen. Bistvo in privlačnost Čopieevega ustvarjalnega daru vidi Danojlič v pisateljevi zaverovanosti v daljne skrivnosti otroštva, ki ga je tematsko prevzelo, a je še več — je pravo ime za duhovno izkušnjo in imaginativno svobodo, je darilo. Danojlič dobro opaža, da je otroštvo vest in zavest, vsebina in bistvo Copičevega talenta. Njegovo lirsko in emocionalno jedro, ta urečenost s preteklostjo, s svetlim in čistim človeškim začetkom, s pr- vobitno dobroto ter lepoto bitij in stvari, se kaže kot duhovna vez med tema dvema pesnikoma. Razen tega ju povezuje jezik, ki mu pristopata kot področju spominov, v njih najde- ta besede, ki so del skupnega otro- štva. Težnja, da bi utrli novo pot pesmi in otroku, da bi odkrili drugačne mi- selno-zvočne vrednosti jezika, da bi se »mrtva mesta govora vključila v živo jezikovno cirkulacijo«, je stična točka med Danojličeviim in Radovi- čevim pesništvom. Eseji o pesnikih pomenijo preteh- tavanje lastnih stališč in dosežkov, so izkaz subjektivnih izkušenj, prepoz- navanje podobnosti in razlik, presoja pomembnih lastnosti otroške pesmi, njene duhovne in emocionalne enti- tete. Danojliča so najbolj pritegnili tisti prostori pesnjenja in mišljenja, v ka- terih se dotikajo izkustveni svetovi njegovih in tujih pesmi. Skladnost lastnih in tujih pesniških nagnjenj ni zmanjšala moči avtorjeve kritično teoretične argumentiranosti. Pripad- nost svetu poezije se tukaj kaže bolj v razbohotenosti in plastičnosti izra- za, v slikovitosti in emocionalni obarvanosti govora kot pa v pre- ciznosti in jasnosti raziskovalnega postopka. Najpomembnejši del knjige je ob- sežno in utemeljeno razglabljanje o ontološkem bistvu pesmi za otroke, videnje tega literarnega pojava z no- vega zornega kota, ki nekoliko ruši doslej sprejeti vrednostni red. Da- nojlič zavrača ustaljene termine: pe- sem za otroke in otroška pesem in se odloča za termin »naivna pesem«. Tako že iz imena izloča otroka kot vsebinsko in psihološko determinan- to. Pesem opira na otroštvo kot na stanje duha, na otroštvo v človeku kot na določeno raven mišljenja in čutenja, na nedolžni aspekt, ki je pri- soten v vsaki stvari in vsakem po- javu brez zameglenosti in metafizič- ne brezupnosti, ki polni zaprto zavest odraslih. Ustvarjalec inaivne pesmi se ne pokorava otroški publiki, temveč ustvarja iz notranje nuje, po ukazu svojega ustvarjalnega bitja. Neobre- menjen z 'dilemami in neizrekljivo- stjo tako imenovane resne poezije uistvairja naivni pesnik prostor jasnih in do konca določljivih pojavov, od- nosov in pomenov. Ne da bi odrekal svetu celovitost, govori o vsem, toda v umirjenih razsežnostih o obstoju in bistvu stvari. Naivni pesnik je po Danojliču tisti, ki občuti, da ne pri- pada svetu odraslih, a naivna pesem je tista, ki je sklenila, da ne bo odra- sla. Naivna pesem je nastala kot priče- vanje o svetu, kot proizvod določene čustvenosti, vedno znova budi otroka v človeku, potrjuje njegovo neunič- ljivo prisotnost. Zato j e sama na stopnji večnega začetka, ki onemogo- ča slutnjo bodočega. Po Danojliču si je otroška pesem prisvojila otroka kot formalni izgovor in opravičilo. Otrok se je njenemu vabilu odzval, kar ni nepomembno, toda njeno živ- ljenje se je začelo že pred to zvezo, neodvisno od nje. Če pesnik govori iz otroštva, če odraža svoje stanje otroštva, vendarle zre otroka, ne konkretnega, posameznega, temveč otroka nasploh, torej srečanje naivne pesmi in otroka ni naključno. Kot proizvod ustvarjalnega akta odraslih se naivna pesem ne oblikuje po otro- kovem okusu, toda ne izključuje otroškega izvirnega intuitivnega estetskega merila in ga ne more zani- kati. Na literarni ravni ustvarja zu- naj časovni prostor človeške stalnosti, v kateri se v večno prisotnost otro- štva stekajo nekdanjosti našega last- nega otroškega obstoja. Zato naivna pesem nikomur povsem ne pripada, a je odprta vsem; otroku, ker odraža naivnost in nedolžnost njegove vizije sveta, in pesniku, ki se ji, osvobaja- joč se kasnejših spoznanj in drugač- nih izkušenj, z ustvarjalnim deja- njem uporno približuje. Naivna pesma Milovana Danojliča je pomemben prispevek k teoretične- mu in literarnozgodovinskemu spoz- navanju bistva in možnih pojavov pesmi za otroke. Danojlič težišče opazovanja premika s psiholoških dejstev otroštva na psihološke razlo- ge ustvarjanja in prihaja do zaključ- kov, ki izzivajo najresnejše zanima- nje. Njegovi teksti, ki jih piše z zna- njem in argumentirano, odkrivajo zapleteno stvarnost naivne pesmi in relevantne razloge njene literarne eksistence. Čeprav se ne bi strinjali z določenim odrivanjem otroka v edino možnem trojstvu knjižne ures- ničljivosti (pisec-delo-bralec), veljav- nost Danojličevih sklepov ni vpraš- ljiva. Zorica Turjačanin