Državna skrb za Ijudsko šolstvo. Da je avstrijsko ljudsko šolstvo v pravični in za kulturo Širših slojev ljudstva tako vneti državi prava pastorka, je dognana stvar. Vsi naučni ministri z liberalnim gospodom pl. Hartlom vred niso v zadnji dobi mogočnega socijalnega gibanja avstrijskih narodov niti genili z mezincem, da bi se dvignilo ljudsko šolstvo na višjo stopnjo popolnosti in blagotvornosti po njih inicijativi, kaj šele po njih direktni in izdatni kakršnikoli podpori. Ljudsko šolstvo se je dvignilo v Avstriji zgolj in samo po prizadevanju učiteljstva samega in pa zato, ker tičivnjem samem čudovita, po napredovanju hrepeneča moč, slična toploti pomladnega solnca, ki mu ne vzamejo okrepčujoče moči vsi ledeni ostanki moreče zime, ne vzamejo zavoljotega, ker kipi ta moč v njem samem in iz njega samega. S tem, da obeša vlada trpečemu učiteljstvu pedantne in prevečkrat ignorantne nadzornike na vrat, ni ljudskemu šolstvu še prav nič pomagano, ker zavira dlakocepljenje in mišolovje vsekupni napredek, zbuja nevoljo in ustvarja odpor. Kjer ni ljubezni, tam je sovraštvo, če ne sovraštvo, pa preziranje, kar je še huje. Birokratizem, ta gnusna kreatura današnjih dni, je svobodnemu delovanju učiteljstva v šoli največja ovira, dasi je ne pozna § 62. šolskega in učnega reda. Vendar sijejo na strašilo birokratizma najrazkošnejši žarki milosti naše osrednje vlade, in mnogo več izda en votli in puhli glas rafiniranega pustolovca-birokrata negoli sto in sto glasov, ki prihajajo iz vrst izkušenih ljudi, ki se lahko sklicujejo na — uspehe. Žal pa, da smo morali čuti tudi že od veljavnih mož, da ne velja dandanes več kaj, nego kako, kar pomeni toliko, kolikor otresati polno jablano, rastočo na obronku, samo da gledaš, kako se trklja plemeniti sad v izgubo. Zapisana formalna beseda ima dandanes več veljave nego iz srca v srce izgovorjena. Ako učitelj to, kar ga naj ustvarja za učitelja, razblinja v šablonskih in zanikrnih formalnostih, pride najlažje do pohvalnega dekreta. To so dobrote našemu ljudskemu šolstvu. A to ni še vse! Klerikalizem je sovražnik šolstvu in učiteljstvu. To čuti zlasti vse tisto učiteljstvo, ki službuje deželam, kjer prvači ta breznarodni sovražnik prosvete. Med slovenskim učiteljstvom je zlasti kranjsko učiteljstvo tisto, ki mu ne privoščijo klerikalci koščka kruha. Toda klerikalna obstrukcija v kranjskem deželnem zboru ni odjedla samo učiteljstvu — naprednemu in klerikalnemu — izboljšanja plač, nego je tudi vzrok, da ne more siromašni kmetovalec priti do podpor, ki so mu nujno potrebne, da ga ne potare in gospodarsko popolnoma ne uniči slabo njegovo stanje. Vse to bi morala vedeti osrednja vlada na Dunaju. Toda namesto da bi se odločno uprla pogubonosnemu klerikalnemu navalu, rajša materijalno podpira njega ustanove. Zlo tega zla pa je še posebno to, da je ta materijalna podpora klerikalnim hujskačem obenem izdatna — moralna podpora. Ker podpira vlada klerikalne ustanove, da tako omogočuje lepši razvoj države v državi in sama naravnava oči od Dunaja v Rim, se vendar moramo vprašati, koliko pa žrtvuje za avstrijsko ljudsko šolstvo ? Vsak, kdor ni popolnoma slep in brezpogojno vdan rimskemu klerikalizmu, mora vedeti, da sloni razvitek slehrne države na duševni moči širših narodovih mas, da je torej te v prvi vrsti osvoboditi duševnega jerobstva, da na ta način postavi država sama sebi močan temelj in zbudi ter učvrsti v ljudstvu vero v svojo pravičnost, ki bodi v enaki meri zaščitnica in podpornica vsakemu državljanu, a ne samo privilegirancem in lastnim sovražnikom. Tak normalni razvitek bi si zagotovila tudi našadržava in tako vero bi zbudila in učvrstila v ljudstvu, ako bi itnela skrb za — šolstvo, v prvi vrsti za ljudsko šolstvo. Vprašamo torej še enkrat: Koliko pa žrtvuje država za avstrijsko ljudsko šolstvo ? Na to vprašanje ne more danes nihče odgovoriti I Avstrijska učna uprava nima za take stvari nobenega zanimanja. Samo enkrat je izdala c. kr. statistiška komisija publikacijo o izdatkih za javno šolstvo. Ta publikacija je veljala za leto 1890. Takrat je bilo javno razglašeno, da prispeva država za stroške avstrijskega ljudskega šolstva samo 0-64°/0. Danes seveda ne moremo računati s tem številom, ker je že zastarelo. Vendar pa domnevamo, da se ni razmerje mnogo izpremenilo, zakaj država ni prevzela nobenih novih obveznosti in izpolnuje svoje dolžnosti glede izobraževanja učiteljstva po stari maniri, dežele pa so morale svoje stroške izdatno povečati. Naša učna uprava ne kaže najmanjše volje, da bi nam zaprla usta, da bi ji ne mogli tega očitati. Naša dolžnost nam pa veleva, da ne smemo molčati. Saj smo učitelji in obenem državljani, zatorej kažemo nata nedostatek znamenom, daizginelVse graje jevredno dejstvo, da ne stori zaljudsko šolstvo nič izdatnega tista država, ki žrtvuje militarizmu milijone in milijone! Odločujoči krogi gledajo ¦ jako radi preko mej naše države tja gor, odkoder prihajajo poželjivi pogledi nesnSkega orla do sinje Adrije. Kar dobe lepega in imenitnega tamkaj, to uvedejo pri nas. Zato nosijo pri nas državni uslužbenci uniforme in zato plahutajo po naših sodnih dvoranah protestantovski talarji . . . Vse to je znamenito in jako koristno! O tem ni dvoma. Cudno pa je, zakaj ne posnema naša država svoje zaveznice v izdatkih za ljudsko šolstvo ? Ker tako rada posnema Nemčijo v znamenitih in koristnih uvedbah, naj jo opozorimo s števili, kako skrb imajo tam gori za ljudsko šolstvo! Kolikor je naša država žrtvovala v 1. 1890. za avstrijsko ljudsko šolstvo, to je nekoliko manj, nego je izdala za svoje ljudsko šolstvo nemška zvezna državica Mecklenburg-Schwerin. — Leta 1901. je n. pr. izdala Nemčija za ljudsko šolstvo 419,092.000 mark, Prusija sama 269,917.000 mark. (L. 1890. le 177,100.000 mark.) Zvezne nemške države nosijo povprečno 2879% ljudskošolskih stroškov, Prusija sama za ljudsko šolstvo v svojem ozemlju 27'07%. Avstrijsko ljudsko šolstvo je stalo leta 1890. v celoti 40,929879 K. Vzemimo — kar pa je popolnoma izključeno — da so ti izdatki narasli do leta 1900 na 80,000.000 K, medtem ko je izdala Nemčija za svoje ljudsko šolstvo štirikrat do šestkrat več! Kako bi bilo hipoma drugače, ako bi hotela naša država tudi v tem pogledu posnemati svojo sosedo! Ako govore v Avstriji o slabih učnih uspehih, ako tožijo o visokih šolskih dokladah, ako kažejo na potrebo preosnove učnih načrtov, kadarkoli in kjerkoli razpravljajo o ljudskem šolstvu, vedno mora biti naša zadnja beseda: Drugače bo samo tedaj, ako odpravijo § 62. državnega šolskega zakona, ki pravi: »Za potrebne ljudske šole skrbi v prvi vrsti županija dotičnega kraja . . .« Gospoda, ki ima kaj govoriti, naj se poprime tega dela in naj poskrbi, da dobimo za ljudsko šolo tudi p r ispevkov od države, ki dandanes samouživain ukazuje.